☕ NORIK

Martin Baucer se je rodil 11. novembra 1595 v Selu pri Črničah.

1615
Prišli so jezuiti v Gorico.

1616
V Ljubljani je Martin Baucer stopil v red jezuitov.
Noviciat in filozofske študije je dovršil v Brnu na Češkem.

1619
V Gorici so jezuiti odprli prve šole.

1621
V Gorici poučuje sholastik Martin Baucer.

1622
Poleg štirih razredov gramatike so jezuiti odprli še razred poezije.
V njem poučuje Martin Baucer, ki istočasno študira še bogoslovje.
Martin Baucer je tudi prefekt gimnazije.
Razredu poezije je kmalu dodan še razred retorike.

1626
Martin Baucer je posvečen za mašnika.

1634
Martin Baucer je bil kot šolski prefekt poslan na Reko, kjer se je kolegij jezuitov odprl leta 1627 in je ustanovil semenišče za svetne bogoslovce.

1635
Martin Baucer iz Gorice odpotuje v Gradec, kjer bo poučeval 2 leti in istočasno upravljal kolegij FERDINANDEUM.

1658
Martin Baucer v Gorici poučuje bogoslovje kot namestnik patra Krištofa Weissa.
S patrom provincialom odpotuje na posvetovanje na Dunaj.
Pred zimo se vrne v Gorico.

1660
V Gorico pride cesar Leopold.
Med slovesnostmi sprejema in gostijami pri goriškem plemstvu je cesarju naslovljen tudi svečan govor o goriških grofih, katerega je spisal Martin Baucer.
Po tem dogodku se je Martin Baucer odločil, da bo začel pisati zgodovino Norika, ki je bilo v glavnem končano leta 1663.

Svoja zadnja leta je delo popravljal in izpopolnjeval.
Toda moči so mu začele pojemati.
Več let ga je mučil pljučni katar, ki ga je vzel ob prvem mrazu leta 1668.

1689
Pater Andrej Kliner iz Gorice je napravil prvi prepis dela.

1690
Melkijor Kumar iz Gorice je našel v delu snov za svoj ep o noriških kraljih, furlanskih knezih in goriških grofih.

1773
Jezuitski kolegij je bil razpuščen.
Jezuitska knjižnica je prišla v last mestne gimnazije in liceja.
Cesarski namestnik grof Coronini je dovolil patru Karlu Novaku iz svetogorskega samostana, da je napravil prepis dela.
Ta se je potem hranil na Sveti gori in nato na Kostanjevici pri Gorici.
Od prve svetovne vojne dalje je prepis v ljubljanski narodni knjižnici.

- 2121

Ko so vode vesoljnega potopa očistile svet madežev njegove mladosti, so se Noetovi potomci naselili po zemljah Armenije in Babilonije.
Že so tam preživeli 275 let, ko so prejeli leta 1931 po ustvaritvi sveta ( 2121 pred Kristusom), božji ukaz za odhod v druge njim odrejene kraje zemeljske oble.
Iz Babilonije je tedaj prišel v Evropo Gomer Gal, se tam ustavil in naselil.
Poučil je svoje ljudi o božjih zakonih.
Vcepil jim je čut pravičnosti.
Naučil jih je čaščenja edinega Stvarnika vseh stvari.

Stari pisci, Plinij in Strabon poročajo, da so prvi prebivalci Tostranalpske Galije bili po vesoljnem potopu Veneti in Karni.

Potomci starega prednika Umbra so bili Umbri.
Latinci so jih imenovali UNDATE, to je MOKRE, kakor da bi bili posvečeni z usode polno vodo.
Naselili so se v tistem delu Tostranalpske Galije, ki se razprostira proti Laciju.
Zemljo so imenovali Umbrijo in tam so ostali, pravi Plinij po prastarih izročilih iz Italije.

Zemlje severno od Umbrov so poselili in začeli obdelovati Veneti.
Meje Venetov so segale tja do Veronskih močvirij.
Zemlje vzhodno od Venetov so poselili Karni.

Plinij, Melanez in Strabon pripisujejo Furlanom onstran Pada ustanovitev karnskih naselbin ob bregovih te reke.

Ime Karnija prihaja iz imena prednika Karna, ki je prišel v te dežele.
Tako je tudi Tusk dal ime Tuskiji v Umbriji in Norik svoje ime Karniji, ko jo je zavojeval.

Da bi Tusk bil Karnov oče, to ni mogoče.
Karn se je rodil v Germaniji in oče mu je bil Herkul Aleman.

Herkul je pokončal v Španiji Gerijona in od tam prišel v Germanijo.
Tu je spravil germanskega vladarja Tavriska leta 2609 po ustvaritvi sveta ali leta 953 po vesoljnem potopu ali leta 1443 pred rojstvom Kristusa.
Ta se je nato poročil z Germanko in imel med drugimi sinovi tudi Tuska in Norika.

Ko pa je bil Tusk star 20 let, je iz Onstranske Galije prešel s svojo vojsko v Tostransko Galijo.
Leta 2629 po ustvaritvi sveta ali leta 973 po vesoljnem potopu ali leta 1423 pred rojstvom Kristusa je premagal Umbre in njihovo zemljo preimenoval v Tuskijo.

Medtem so Karni živeli v Karniji že 486 let.
Če bi bil Karn Tuskov sin, bi gotovo ne mogel tega leta postati prednik Karnov, kaj še da bi jim vladal.
In niti bi jim ne mogel dati svojega imena.
Prav tako ne more biti Karn sin Polifema.
Polifema je Uliks ubil v Siciliji šele leta 2820 po ustvaritvi sveta ali leta 1232 pred rojstvom Kristusa.

Karni, pravijo stari pisci, so bili Kelti, to je Gali.
Gali so imeli dve deželi, ki so ju delile Alpe.
Ob morju deželo meječo z zapadnimi Alpami, onstran severnih Alp pa drugo.
Gali, ki so prekoračili Alpe pri reki Sani in nato zasedli tamkajšnje prostrane ravnine, so se nazvali Onstranalpski Gali.
Tisti pa, ki so ostali tostran Alp in se potem razširili od reke Rubikon vse do Retov in do reke Enns in še dalje do Japodov in Liburnov, ti so se nazvali Tostranalpski Gali, njihova zemlja pa Tostranalpska Galija.

Stari ljudje pravijo, da sta bila oba naroda istega rodu.

Polibij ne razlikuje Onstranalpcev od Tostranalpcev drugače kot po krajih bivanja.
Strabon trdi, da so bili sorodni in iste krvi.

Pravijo, da so Gali podedovali od svojih prednikov vero v enega Boga in v nesnrtnost duše, kakor tudi v njeno ponovno utelešenje po smrti.

Strabon in Apijan pravita, da so bili Gali divji in neustrašni pred smrtjo zato, ker so verovali, da bodo kmalu spet oživeli in se tako mogli vrniti v boj.

Karnija je imela vrsto starodavnih mest in trgov, ki so jih zgradili Karni:
Oglej (prestolnica)
Celina
Okra (Tržič)
Segesta (Miren)
Julijev grad (Forjulij), ki je bil leta 1273 preimenovan v Civitas Austriae (Čedad – Mesto Avstrije)
Videm
Innichhen
Teurnia pri izviru Drave
Lienz
Trst
Mutila
Faverija
Pucin (trg, znan po svojem vinu)

Poznejša ljudstva so ustanovila še
Padovo
Verono
Vicenco
Treviž
Hemono (Ajdovščino)
Gorico
Gradiško
Palmo

Ker omenjas, da so poselili do Rubikona, kjer je padla Cezarjeva kocka, sem sla prvic pogledat, kje je ta reka. Vedno sem si jo predstavljala kot neko veliko, mogocno imaginarno reko. Je pa le majhna reka, skoraj kot potok , ki se izliva v Jadransko morje.

A potem se imajo severni Italijani za potomce Galov (Francozov)?

ne vem za kaj se imajo Italijani

če prav sklepam po tej knjigi
smo vsi Gali

Našo zemljo delijo nekateri v Gorsko in Sredozemsko Karnijo.
Prva začenja pri Timavu ob morju.
Od tu proti vzhodu so živela razna ljudstva, ki so zgradila Trst, ki ga Strabon naziva Karnijski grad, Nesatium, Mutilo in Faverijo.
Ta gorska dežela je obsegala Kras z goro Učko in gradom Kozljakom.
Tako pišejo stare listine goriških grofov in avstrijskih knezov.
Gorski Karni so se širili po alpskih dolinah vse tja do Retov in do reke Enns na Tirolskem.
Ta reka je bila meja Sredozemskega Norika.
Meranci, karnijsko ljudstvo, so dali ime trgu Meran.
Njihovi sosedje so bili Pirusti, Ambelici in Glindici, ki so živeli ob izviru in po dolini Drave.
Njihova mesta so bila:
Innichen
Julium Carnicum (Zuglio)
Aemonia (Ratenj)
Lienz (vas)
Beljak
Teurnia
Klavdia (Celovec)
Lariks

V Sredozemski Karniji so živeli drugi Karni z mesti:
Celina
Okra
Segesta
Torg (Šempeter pri Gorici)
Čedad
Videm
Oglej

Tostranalpski Gali so z leti zavrgli vero v pravega Boga in začeli častiti malike kakor Oglejci.
Ti maliki so bili:
Bellum
Herkul
Fellinus
Venera plešasta
Neptun
Dvojčka razuzdana
Juno iz Arga
Diana iz Athona

Zgodovinar Kandid se moti, ko trdi, da so Karni imeli svetišče v gozdu na Hrušici, tam kjer danes stoji cerkev svete Jere.
Na njegovih ruševinah naj bi bil trinog Evgenij pozneje zgradil obrambni zid in tega naj bi potem porušil cesar Teodozij.

Sveti gozdovi niso bili naravni, ampak so se drevesa zasajala v čast bogovom.
Taki gozdovi so kaj malo služili v navadne svrhe in so bili dosti bliže mest in naselbin kot je Hrušica, ta zadnji mejnik Italije na poti k Japodom.
Tak sveti gozd, piše Maksimin Mlajši iz Trakije, je bil Kapitolin nekje med Oglejem in reko Avšo, ki pa se pozneje, zaradi pogreška v prepisovanju, čita napačno Aisia (Raša).

Zakaj e bila Vera plesasta? Ali je bila to druga Venera?

Kdo sta bila razuzdana dvojcka? Romulus in Remus kot simbola Rima ali kaksna druga dva?

Naša zemlja se je imenovala Karnija vse do prihoda Norika, ki je Karne premagal in jim zavladal.
Na njihovem ozemlju je Norik zgradil prestolnico Norejo in deželo preimenoval v Norik.

Antenor, ki je prispel v naše kraje po uničenju Troje, je delu zemlje dal ime Henktum ali Venetum.

Tavri, ki so prišli v Karnijo čez Onstranalpsko Galijo, so zgradili Humin in Treviž, ter dali Karnom še ime Tavrov.

Prav zaradi tega govorita Plinij in Strabon o Karnih in o Noreji v tavrijskem Noriku.
Nista vedela, da so Karni obstojali že več stoletij pred zgraditvijo Noreje in pred prihodom Tavrov.

Po Gaju Juliju Cezarju, upravitelju obeh Galij, je dobil del Gorske in Sredozemske Karnije ime Furlanija.
Ostali del Gorske Karnije je ohranil svoje staro ime.
A tudi ta je pozneje dobil ime Koroške tam, kjer se njegove doline najbolj razširijo.

Langobardi, ki so prišli v Italijo pozneje, so Karniji dali naslov kneževine.

Karnijo moči mnogo rek.

Drava, ki izvira v gorah dežele nad mestom Innichen, Livenca, Sile, Romatin ali po domače Limin, Celina, Tilment, Piave, Avša, Nadiža, Ter, ki je delno speljan v Videm in delno, po Benečanih, v Palmo.
Palma je postala mesto v 16. stoletju po ukazu beneškega senata.
Od tu gre Ter v Jadransko morje.

Nadiža teče skozi Čedad in nato izgine v žejni zemlji.
Ob dežju rada naraste in povzroča poplave široko naokoli.
Zopet se zbere pri vasi Villesse in tu se izlije v Sočo.
Nekaj starih pisateljev je mislilo, da je Nadiža Soča.
Samo po Soči je bilo mogoče priti po vodni poti do Noreje (Gorice).

Soča izvira pod Jalovcem, ki se po domače imenuje Bovška gora, teče potem 40 milj med visokimi gorami, nato pa pride v ravnino pri kraju, kjer je nekoč stala Noreja.
Pri vasi Villesse se vanjo izliva Nadiža, in končno se tudi izlije v morje.

Vipava izvira nad Hemono (Ajdovščino) iz Karnijskih Alp in teče mimo tega starega trga.
Vipava teče potem še 20 milj in se izlije v Sočo pri norejskem gradu Rubije.

10. REKA TIMAV

Trditev, da Timav izvira pri Padovi se lahko zavrača bodisi zgodovinsko, bodisi geografsko.

Potopis Antonina Pija iz Ogleja v Dalmacijo računa kakih 12 milj iz Ogleja do izvira Timava, od tu dalje do Trsta pa še 12 milj.

Pri izviru Timava, v Karniji, je stalo slavno Diomedovo svetišče, kjer je junak daroval bogu Neptunu belega konja in molim morje.
Tu so se ustavile ladje Rimljanov, ko so ti šli proti Istranom.

Pisatelj Posidon pravi, da se pravi izvir Timava nahaja pod Japodskimi Alpami pri vasi Paka, nedaleč od utrdbe Podgrad.
Timav teče nekaj časa po dolinah Krasa in si ojača tok z nekaterimi pritoki.
Približno 20 milj od izvira, pri vasi Škocjan, izgine pod zemljo in tako teče potem 25 milj, vse dokler se ne prikaže na površje pri cerkvi svetega Ivana iz mnogih izvirkov.
Vode se nato zbero v enotno reko in ta se 1 miljo niže izlije v Jadransko morje.

Posidon pravi, da imajo ljudje tega kraja izvir Timava za izvir morja, s čimer se pa ne strinja.
Morje bi potem moralo biti sladko, kajti iz vseh 8 ali več izvirkov prihaja sama sladka voda.
Iz vsega tega sledi, da je izvir Timava v Karniji in ne pri Padovi.

11. HERKUL

Karni, ki so prišli iz Babilonije v te kraje, so, kakor kaže, poznali hebrejsko pisavo in so o tem tudi zapustili spomenike.

Tam, kjer je zdaj Čedad je svoj čas umrl neki Karn.
Pokopali so ga in mu postavili marmornati nagrobni kamen s hebrejskim napisom, da tam počiva človek, ki je umrl leta 2052 po ustvarjenju sveta, 2000 let pred Kristusom in 121 let po odhodu iz Babilonije v neobljudene kraje sveta.

Leta 2605 po ustvarjenju sveta, 1447 let pred Kristusom je prišel v Španijo Herkul ali Desanej po Evzebiju ali Junkcij po Tacitu ali Germanik po Laciju in Salijanu.
Tu je napadel trinoga Gerijona, ga ubil in rešil ljudstvo njegovega trinoštva.
Iz Španije je odšel v Germanijo, kjer se je udaril s Tavriskom.
Ubil ga je in rešil tudi njegove ljudi krutega trinoštva.
Zavladal je nato nad Germanijo in germanske žene so mu dale več sinov.
Med temi tudi Tuska in Norita ali Norika.

Tusk je leta 2630 po ustvarjenju sveta, 1422 let pred Kristusom zbral vojsko mladih in prišel iz Onstranalpske Galije v Tostranalpsko Galijo.
Tu je premagal Umbre in se polastil njihove zemlje, katero je preimenoval v Tuskijo.

12. NOREJA

Leta 2635 po ustvaritvi sveta, 1417 pred Kristusom je za Tuskom odšel njegov brat Norit ali Norik.
Iz Onstranalpske Galije je svoje ljudi povedel v Karnijo.

Tu je premagal in si podvrgel prvotne svobodne prebivalce, nato pa si je pod Karnskimi Alpami zgradil mesto, ki je po njem dobilo ime Noreja.
Oddaljeno je bilo 17 000 korakov od drugega izvira Timava in blizu Ogleja.

Strabon piše, da so ljudje pluli do nje po reki Soči.

Noreja se je dvigala na malem holmu ob začetku gričevja, ki se je izgubljalo v Karnijskih Alpah.
Večji del mesta se je širil po južnem pobočju holma.
Mala ravnina na severu je imela le malo hiš.
Mesto so ščitili visoki zidovi in pečina.
Ti zidovi so na severni strani ohranjeni še danes, skupaj z ostanki razpadajočih stolpov.
Dolgi deli teh zidov so že zaraščeni z grmičevjem.
Na južni strani pa so le še ostanki zidov.
Da je tam stala Noreja trdi staro ustno izročilo prebivalcev Solkana, kakor tudi stare listine, ki poročajo, da so ljudje pluli iz Ogleja do Noreje 12 stadijev.
To je razdalja med Oglejem in ostanki ruševin Noreje na kraju, ki je danes last Ivana, Ludvika in Vincenca Coroninija, svobodnih baronov kromberških.

Motijo se zato tisti, ki mešajo Norejo z Nürnbergom ali z Ajdovščino.
S tem dokazujejo, da niso nikoli videli teh krajev, niti razumeli starih pisateljev, ki Norejo opisujejo ob vznožju Karnijskih Alp in pri Soči, mesto, do katerega so ljudje lahko pluli.
Soča namreč teče le po ravninah Noreje, 15 000 korakov od Ogleja.

Ajdovščina je od Ogleja oddaljena 35 000 korakov in Soča, kot je to jasno razvidno iz leg krajev, ne teče mimo nje.

In še dalje je Nürnberg, ob sami Donavi, onstran Karnijskih Alp, od Soče in Ogleja oddaljen 600 000 in več korakov.

13. ZLATO PRI NOREJI

Stari ljudje poročajo, da je Noreja imela mnogo zlata in da je bila sedež mnogih kraljev.
Zlato so ljudje kopali v mnogih krajih okoli Noreje.
To potrjujejo ostanki mnogih rudokopov nedaleč od hriba pri Medeji, ustanovljeni, kakor pravijo, po hčeri kralja Eete z Jazonom.
To potrjuje izkopano zlato, kakor tudi verodostojnost starih ljudi.

Pri Ajdovščini priča o kopanju zlata rov v pobočju Alp, ki se je zrušil leta 1639, potem ko so ljudje izvlekli iz njega še zadnji tram in ga sesekali.
Ostale tramove obokov je uničil čas ali pa zakrila zemlja.
Tu se včasih še najdejo težki kamni z zlatom.

Po starih pobočjih gore svetega Valentina se še danes vidijo ostanki naselbin in davnih rudokopov.
V teh so se še dandanes našli pepelnati kamni pokriti s čistim zlatom, drugi pa so imeli močne zlate žile.
Če so se vrgli na ogenj in se je od njih okrušil kak del, se je lahko opazilo čisto zlato.

Polibij je zapustil listino, kjer pravi, da so se v njegovih časih v Tavrijskih Alpah našla ležišča zlata okoli Ogleja, bogata ležišča, kjer se je zlato dobivalo komaj 2 čevlja pod zemljo.
Dobivalo se je tudi rudniško zlato in jame niso bile globoke več kot 15 čevljev.
Zlato je bilo deloma čisto, v zrnih velikosti boba ali hmelja in deloma mešano, kar je zahtevalo nekaj več čiščenja, a še vedno donosnega.
6 mesecev po najdbi ležišč so Tavri nenadno zvedeli, da so italijanski barbari preprodajali to zlato po vsej Italiji za tretjino draže.
Odpravili so zato vse prekupčevalce in zlato začeli prodajati sami.
Drugega zlata, razen rudniškega, kot na primer zlata zrna v španskih rekah, tam okoli ni.

Tako poroča Strabon.
On sicer govori o Tavrih, prišlecih, medtem ko bi moral govoriti o Karnih.
Tavri so v Karnijo samo prihajali delat.
Oglej je prestolnica Karnov in ne Tavrov.
Zlatonosni hrib pri Medeji, kot trdita Sabelik in Kandid, je bližji Ogleju, mestu Karnov, kakor pa mestu Tavrov, Trevižu.

Norejo, vso cvetočo v zlatu in bogastvu, so za časa Julija Cezarja osvojili Boji.
Cezar, pretor obeh Galij, se je tedaj mudil tostran Alp.
V premagani Noreji pa so Boji našli ogromno zlata.

Koliko je 1 korak in koliko 1 stadij?

14. NORIK

Po mestu Noreji je vsa dežela, ki je prišla pod oblast kralja Norika, prejela ime Norik.
Stari pisci imajo zato Karne za Noričane.

Plinij pravi, da Drava izvira v Noriku, medtem ko izvira v Karniji nad Innichom in teče potem po deželi Karnov ali Korošcev.
Kralj Norik pa je po prihodu s svojimi Noričani na Koroško postal prvi skupni vladar Karnov in Noričanov.
Postavil je svoj dvor v Noreji, prestolnice vse dežele in od tam zavladal po vsem širnem Noriku.
Ta dežela se je širila svoj čas daleč čez Donavo.
Mejila je na vzhodu s Panonijo, na jugu z Italijo, z Recijo in s Švabi na zahodu, z Germanijo na severu.
Delila se je v Gorski in Sredozemski Norik.

Skozi Gorski Norik je med gorami tekla Donava.
Glavna mesta dežele so bila:
Nürnberg
Eger
Eichstatt
Salzbach
Regensburg
Lorch
Passau in vrsta drugih.

Sredozemski Norik je mejil s Panonijo in Ilirijo na vzhodu, z Gorskim Norikom na severu, z Recijo na zahodu in z Adrijanskim morjem na jugu.
Njegova važnejša mesta so bila:
Noreja
Oglej
Celina
Videm
Tržič
Miren
Čedad
Konkordija
Trst
Ajdovščina
Innichen
Lienz
Celovec
Salzburg
Voitsberg
Lariks
Gospa Sveta
Celje
Teurnia
Beljak.

Tem je dodati še mesta Japodov:
Iška vas
Mengeš
Metul
Slovenjgradec
Terpon
Vrhnika.

Vrhniko so v deželi Japodov zgradili Tavri.

15. SREDOZEMSKI NORIK

Zaradi svojega raznolikega podnebja nudi Sredozemski Norik človeku raznoliko hrano:
Žita
Vina
Sol
Olje
Med
Ribe
Živali

Mnogo je tu tudi gajev, gozdov, gor in jezer.

Vinska trta raste po mnogih hribih.
Vino Pucin je najboljše.
Dalo je 82 let življenja cesarici Liviji.
Plinij piše o njem, da ni boljšega zdravila na svetu.
Grki so ga nazivali Piktamen, domačini pa mu pravijo Prosekar in ga v steklenicah izvažajo v Nemčijo.

Bila je tu nekdaj konjerejska vas Tamoska.
Od tu so vsako leto pošiljali belega konja v Diomedovo svetišče pri izvirih Timava in ga darovali Neptunu.
Pravijo, da si je tu kupoval konje za konjske dirke Dionizij, kralj Sicilije.
Za te konje je nadvojvoda Karel avstrijski dal zgraditi konjušnice v vasi Lipica, ki je 30 000 korakov od Ogleja.
Zgodilo se je to leta 1580.
Od tu se zdaj vsako leto pošiljajo žrebci na Dunaj, v cesarske konjušnice.

V Sredozemskem Noriku imamo tudi mnogo rud in kovin.
Koroška, Štajerska in Kranjska so bogate na železu, bakru, svincu, medenini in jeklu.
Noriško jeklo, o katerem poroča že Homer 3003 leta po ustvaritvi sveta, 1049 leta pred Kristusom, se je pridobivalo pri vasi Eisenerz na Štajerskem.
Tudi srebro se dobiva v raznih krajih.

16. KOPER

Leta 2819 po ustvaritvi sveta, 1233 leta pred Kristusom, je Jazon z Argonavti prišel v deželo Kolkov in leto zatem jim je ukradel zlati kožuh.
Z njim je utekla tudi Medeja.
Pluli so po morju in nato gor po Donavi.
Od tu so prešli na Savo in po Savi navzgor so prišli v Japidijo, ki se danes imenuje Kranjska.
Tu so pripluli do izvira Ljubljanice, ki so ji dali ime Nauport, nato pa so, piše Plinij, dvignili svoje ladje na rame in jih prenesli čez Karnijske Alpe.
Pri Trstu so jih potem zopet spluli v morje adrijansko.
Trst je bil že tedaj cvetoč kraj.
Jazon je zatem prišel v Karnijo in se tu naselil.
Kraju, kjer se je z Medejo ustavil, je dal ime Medeja in posvetil se je izkopavanju zlata.

Kolki, katerim je bil ukraden zlati kožuh, so tudi prispeli do morja adrijanskega nad Trstom.
A tu so obupali in se odpovedali zasledovanju ubežnikov.
Ostali so tu, med Karni in se pokarnili.
Zgradili so več mest:
Pulj
Poreč
Enemono
Aegido

Aegida se je pozneje preimenovala v Kaprarijo (Koper) in še pozneje v Justinopol.

Kolki so prišli z dežele ob reki Ister.
Dali so zato svoji novi domovini ime Istra.
Prej se je ta dežela imenovala galska ali karnijska.

https://c2.staticflickr.com/2/1588/24954304676_86e9785007_c.jpg

17. TROJANI

Kakih 52 let po prihodu Kolkov je v Karnijo prispelo tudi nekaj Trojanov, ki so se rešili iz požgane Troje.
Trojo so leta 2871 po ustvaritvi sveta, 1181 let pred Kristusom, uničili Grki po 10letnem obleganju.

Antenor je tedaj priplul v morje adriansko in se ustavil v deželi Evgenov.
Premagal jih je in zatem za stalno naselil te karnijske kraje s Trojani ali Heneti.
Po njih so se tamkajšnji ljudje tedan nazvali Veneti.
Antenor si je dal zgraditi mesto Padova.

Nekateri menijo, da je trojanski vojskovodja Akvilij zgradil mesto, ki naj bi se po njem nazvalo Akvileja (Oglej), danes prestolnica Karnov.
Trojani so menda zgradili še
Konkordijo
Altin
Sacil
Opiterg.

18. VENET

Ime Venet, ki je bilo dano delu Karnije, je spravilo v zmoto več piscev.
Menili so, da se Venet razteza vse do izvirkov Timava.
Mislili so, da so Trojani prišli v Karnijo in jo vso preimenovali v Venet.
V resnici pa ni tako.

Plinij, Strabon in drugi pisci menijo, da so bili Evgani karnijsko ljudstvo Tostranalpske Galije skupaj z Umbri, Veneti in Karni.
Meje starega Veneta pa postavljajo pri Veroni, ki jo skupaj s Treviško Marko pripisujejo Karniji.
Treviška Marka je po njihovem segala do reke Avše pri Ogleju, mesto so pa zgradili Tavri, ki so zavzeli deželo.
Pozneje so se Marke polastili Langobardi in zasedli še celotno italijansko kraljestvo.

Tudi Furlani so razlikovali med Treviško Marko in Karnijo, vendar so šteli za mejno reko Limin in ne Avšo.

19. IZVOR VENETOV

Veneti so imeli, kakor pravijo, 4 pokrajine.
Ena je bila onstran Alp.
Še danes se tam omenjajo mnoga venetska mesta.
Te Venete, Rimljanom sovražne, je premagal Cezar.
Voditelje je dal usmrtiti, ljudi pa je prodal kot sužnje.
Od tam so prišli tudi Veneti tostran Alp.
Tako vsaj mislita Cezar in Strabon.
Ti Veneti so živeli ob reki Adriji in so imeli mesta Adrijo, Raveno in druga.

O njih govorita Strabon in Jornand.
Ravenna, pravi ta, leži med močvirji, morjem in Padom.
Ima en sam dohod, ki je trdno v rokah Venetov.
Na vzhodu je morje in na zahodu so močvirja, severno in južno od mesta teče reka Pad.
Kraj je torej bil ob morju in delno na vodi.
Vode so ga delile v otoke in tekle ob njem.

Bosin, Olk in drugi pisci pravijo, da so tu stale stare Benetke.
Meje Venetov pa so segale tja do Karnije.

20. POKRAJINE VENETOV

Ko so Trojani ali Heneti prišli v Karnijo, so dobili ime Venetov in so dali nato ime Venet delu Karnije.
Pliniju pa so dali povod, da je vso Karnijo štel za Venet.
Venetu, kot deseti deželi Italije, je pripisoval reke:
Sile
Livenco
Limin
Tilment
Avšo
Ter
Piave
Nadižo

To pa je vendar Karnija, saj so vse te reke v Karniji.
Tisti, ki postavljajo Oglej izven Veneta, mislijo namreč na stari Venet, ki ni obsegal Karnije.
Tako so mislili tudi tisti, ki so Oglej, kneževino Furlanijo in Karnijo postavljali izven mej Veneta pozneje in kljub temu dajali to ime vsemu ozemlju rek omenjenih po Pliniju.

Longobardi, ki so pozneje zavzeli Furlanijo in Italijo, so Furlaniji dali naslov kneževine, ostalo Karnijo pa so razdelili v Treviško, Vicenško in Istrsko Marko.
Veneta sploh niso omenjali.
Razumevali so ga morda pod imenom Furlanije.

Četrta pokrajina Veneta je zahodno od Ogleja in Adrianskega morja, na otokih, ki so last Padove.
To je mesto Benetke s svojo republiko.
Zgradili so ga in razvili plemiči Ogleja, Padove in Konkordije, potem ko so se umaknili tja iz strahu pred Atilo in Huni.

21. SVETIŠČE PRI TIMAVU

Po uničenju Troje je Diomed prešel v Apulijo in se polastil tamkajšnjega kraljestva.
Tudi on je ustanovil nekaj krajev v Karniji.
Zavladal je nad vrsto adrianskih otokov in nato živel ob obali morja pri izviru Timava.
Kakih 80 milj od tam je na hribu imel svoj grad in svojo vas, ki se še danes imenuje Kraljevica, ruševine gradu pa ruševine kralja Apulije.

Znamenito je tudi Diomedovo svetišče, ki se je dvignilo nad morjem pri izviru Timava.
Strabon piše, da so tam vsako leto darovali Diomedu belega konja.
Drugi pravijo, da so ga darovali Neptunu, bodisi ker so Neptuna smatrali za boga morja in Timav za izvir morja.
Po kraju sodeč so konja darovali Neptunu.
Za ograjo svetišča je globoka pečina s skalami in zidom.
Tam so žrtvovane konje metali v morje.

Svetišče je bilo obrnjeno proti jugu in delilo ga je dvoje zidov.
Prvi del svetišča, predsoba, je bil odkrit, ostala dva pa sta bila pokrita. Zgornji del obokov je danes počen in zeva.
Oboki so zaradi tega preraščeni s trnjem, da bi tja ne zahajali živina na paši.

22. DVA ČUDOVITA POJAVA

V našem delu Karnije je nekaj čudovitih pojavov.

Pri vasi Furn ali Pač je vrt s studencem, ki prekriva s kamenito skorjo ves les, ki pade vanj.
V kamen spreminja listje in sadove.
Studenec je na otoku Šermas pri izviru Timava, otoku, ki se baje dviga in spušča s plimo in oseko morja.
Svoj čas so v tem toplem studencu ljudje našli svinčeno ploščo z latinskim napisom BOŽJA VODA ŽIVLJENJA.
Ta studenec obstoja še danes, čeravno bolj oddaljen od morja in obale, na kopnem.

V vasi Lokev, 10 000 korakov od Trsta, raste svojevrstni oreh.
Zeleneti začne šele junija na praznik svetega Ivana Krstnika.
Liste razvije cele 3 mesece za ostalimi orehi okolice, ki tedaj že imajo težke sadove in ne samo zelene liste.
Mnogi smo to osebno videli 23. junija 1642.
Drevo je bilo še brez listov, kaj še sadov.
Komaj da je začelo zeleneti.
Orehi so mu potem dozoreli pozno jeseni in so imeli nekoliko tanjšo lupino kot navadni.
Tudi to smo videli sami, vzroki tega pojava pa so neznani.

23. PREDJAMA

Nedaleč od Lokve je Predjama, po nemško Lueg.
Je to dvojna jama visoko v pečinah gore.

Po prvi jami pelje široka pot pod hribom s čudovito odprtino na sredini, vso zaraščeno s travo in grmičevjem.
Pod odprtino, na desni strani je prostorna kuhinja.
Naprej pod goro pa je širok prostor z umetnim vodnjakom na sredi.
Pitna voda tega vodnjaka nikoli ne usahne.
Na vsaki strani te jame so sobe in to v samih stenah hriba.
Hrib jim je tudi strop.
Jama se nato zoži, se vleče pod goro še kakih 1000 korakov, nato pa pride na dan v gozdovih Hrušice.
V tej jami so svoj čas živeli gospodje predjamski.

Pod goro je še druga jama.
Ta pelje daleč v 3 podzemske rove, ki skrivajo mnogo stvari.

24. CERKNIŠKO JEZERO

Plemiški družini iz naših krajev so se rodili otroci s kačjo glavo.
Ko pa so jih prvič umili, jim je maska odpadla in dobili so človeške obraze.
To nas spominja na izvirni greh in na zmago nad ogabno kačo, ki je lik peklenskih podložnikov tiste kače iz davnin, ki jo je Bog vrgel iz nebes.

Kakih 15 000 korakov od Predjame je Cerkniško jezero.
Široko je 3000 korakov in leto za letom daje na vsej svoji površini ribe, divjačino in poljske pridelke.
Vse okoli jezera so hribi, iz katerih tečejo v jezero mali potoki, trije z vzhoda in štirje s severa.
Vode teh potokov pa se izgubljajo po poti, ker jih pijejo žejna zemlja in čudne jame med skalami, ki se zdijo kot da so delo človeških rok.
Ko so jeseni pridelki pospravljeni, jame prenehajo požirati vode potokov in ti se spet napolnejo.
Voda celo priteče nazaj iz jam in suho dno jezera se kmalu spet zalije.
Voda je ponekod globoka celih 18 laktov, nikjer manj kot višina človeka srednje postave.
Kakšen krat voda zopet izgine pred zimo in sicer na isti način.
Popijejo jo jame in sploh vsa zemlja, kakor da bi bila kako rešeto.
Kadar ljudje to opazijo, trumoma prihitijo, vržejo mreže v večje jame in požiralnike in kmalu se veselijo lahkega in bogatega lova.
Iz vode izvlečejo ogromne količine rib, ki jih potem posušijo in prodajo po sosednih vaseh in krajih.
Pogostoma se ulovijo ščuke, ki so dolge po 2 lakta in še več in so očividno zrastle v podzemnih votlinah.
Zunanji potoki so vse premajhni, da bi se v njih mogle ščuke razviti do takih velikosti.
Ko vode upadejo, ali usahnejo, se obrobni deli jezerskega dna preorjejo in posejejo, zatem pa jih voda spet zalije.
Dno v sredini jezera je manj rodovitno.
Zemlja je tu polna loča in primerna le za lov in za pašo.

25. STARI MLIN PRI VRHNIKI

Kakih 4000 korakov od Vrhnike izvira potok, ki mu pravijo Stari maln.

Teče s polnim tokom 4, 5 dni, nato pa za ravno toliko dni izgine pod zemljo in se mu struga popolnoma posuši.
Nato prekine svoje mirovanje in zopet priteče voda iz globin in potok je 5 dni poln, nakar se spet posuši.

Če udariš s palico po skali izvirka, ko ta miruje, tedaj udari voda vsa v penah iz globin in napolni strugo potoka, a kmalu se umiri in zopet usahne.

Leta 1650 nas je skupina hodila po tej strugi suhi.
Vreme je bilo jasno in sonce je sijalo, ko nam je nenadoma prižuborela nasproti polna struga vode in nas opomnila, da je mirovanje potoka prenehalo.
Morali smo se hitro umakniti na breg in nadaljevati pot po bregu ob kipečih valovih.

26. GALI V NOREJI

Leta 3265 po ustvaritvi sveta in leta 787 pred Kristusom je Bren, kralj Galov, privedel v Karnijo nova ljudstva.
Na poti je zavzel mesto Bergam.
Ko pa je prišel v Karnijo je tu ustanovil mesto Brenoro, ki je pozneje postalo Verona.

Zavzel je nato Norejo in tam postavil svoj dvor.
Zavladal je Karnom in Noričanom.
Gali so tedaj ustanovili v Karniji tudi Vicenco.

27. RIM

Bren je že vladal Karnom in Noričanom 14 let, ko je Herkulov sin Ifit organiziral prve Olimpijske igre.
To je bilo 22. julija 3278 po ustvaritvi sveta ali 774 pred Kristusom in tedaj dalje se tekme igrajo vsaka 4 leta.

Proti koncu šeste Olimpijade 21. aprila 3302 po ustvaritvi sveta je Romul začel graditi Rim in porabil za to svoje delo 62 dni te olimpijade.
Tako je bil Rim dograjen ob sedmi Olimpijadi.

Tisti, torej, ki trdijo, da je Rim začel graditi ob sedmi Olimpijadi, se motijo za 62 dni.

28. POHODI GALOV V ITALIJO

V 11 letu vladanja rimskega kralja Anka Marcija, to je v letu 3425 po ustvaritvi sveta, 627 letu pred Kristusom in letu 124 po ustanovitvi Rima, je kralj Belovez povedel v Italijo svoje Gale Senone in druga keltska ljudstva.
Prišli so v Tostranalpsko Galijo, premagali so Tuske pri reki Ticin in zasedli vso zemljo Insubrov.
Zgradili so nato Milan, prestolnico te zemlje.

Leta 160 po ustanovitvi Rima je prišel čez Alpe nov val Galov pod vodstvom kralja Arunta.
Prešli so reko Pad in se nato razširili tja do Ancone.
Ustanovili so Senigalijo.

Štiri leta zatem je vdrla v Insubrijo še skupina Galov in Bojev.
Zasedla je del Insubrije in del Tuskije, nato pa je odšla proti Panoniji.
Po teh Galih se je Galija tostran Alp razdelila v Onstranpadsko in Tostranpadsko.
Ta je bila med Padom in Apenini, ona med Padom in Reti, Japodi in Liburni.
Gali tostran Pada so se imenovali Togati, po togi, ki so jo prevzeli od Rimljanov in ki je bila njihovo splošno oblačilo.
Po tej obleki se je tudi njihova zemlja s časom nazvala Galija Togata.

29. RIMSKA REPUBLIKA

Leta 244 po ustanovitvi Rima, leta 507 pred Kristusom, je sin kralja Tarkvinija ugrabil znano ženo Lukrecijo in Rimljani so se odločili, da kralje izženejo iz mesta.

Zbrali so se L. T. Kolatin, Lukrecijin mož, njen oče in Elpit Junij Brut, ki je o stvari obvestil tudi ostale zarotnike.
In medtem, ko je bil kralj Tarkvinij ven iz mesta, v vojni proti Ardeatom, so Rimljani prevzeli oblast v mestu in kralju prepovedali vrnitev.

Z velikim zborovanjem na mestnem vojaškem vežbališču so nato ustanovili republiko.
L. T. Kolatin in E. J. Brut sta postala prva konzula.

30. GALI V RIMU

Leta 247 po ustanovitvi Rima ali leta 504 pred Kristusom je kralj Galov Bren III. prišel s svojim ljudstvom čez Alpe in postavil svoj dvor v Noreji.
Zavladal je Karnom in Noričanom in imel 3 sinove:
Tasila
Evringa
Avterija

Leta 258 po ustanovitvi Rima ali leta 493 pred Kristusom je skupaj z Gali Volci in Gali Togati napovedal vojno Rimu.
Udaril je najprej po galskem mestu Chiusi, ker je prešlo na stran Rima.
Gale namreč veže poseben naroden čut, ki jim prepoveduje vsako prekinitev medsebojnega prijateljstva in vzajemnosti.
Proti Rimu so vedno nastopali skupno.

Ko je Bren zasedel Chiusi, mu je rimski senat poslal na pogajanja 3 sinove Fabija Ambusta.
Ti Brenu svetujejo, naj preneha napadati rimske zaveznike, ki mu niso storili nikake krivice.
Bren odgovori, da hoče odvečno ozemlje Tuskov in da če ga ne dobi z lepa, ga bo z ooržjem.

To pa je Tuske, ali Etruske, tako razburilo, da so zgrabili za orožje.
Trije Fabiji so se jim pridružili in Kvint Fabij je ubil nekega galskega poveljnika.
Zaradi te žalitve in kršitve mednarodnega prava so Gali zahtevali, da jim Rim izroči Fabije.
Rim jih ni izročil, zato je Bren iz Chiusija odšel leta 263 po ustanovitvi Rima ali leta 488 pred Kristusom proti Rimljanom.

Karni in Noričani so se udarili z Rimljani naslednje leto ob izlivu reke Alij v Tiber.
Rimljani so bili hudo poraženi in so potem imenovali ta dan, 15. avgusta za ČRNI DAN.
Lukan poje o njem:
»…in proklet je ta dan za Rimljane, srečen za druge.«

Bren je nato zavzel Rim in 6 mesecev oblegal Kapitol, kamor so se zatekli preostali rimski vojaki.
Neko noč so Gali po rovu končno vdrli v trdnjavo in gotovo bi jo zavzeli, če ne bi nekaj rac s kvakanjem prebudilo M. Manlija, ki je Gale pregnal iz trdnjave.

Po 6 mesecih so si Rimljani mesto odkupili za 1000 funtov zlata in Gali so se z zlatom umaknili proti mestu Vescia.
Od tu jih je potem, premagane, pregnal vojni zavlačevalec Kamil.
Bren se je vrnil v Norejo in tam je leta 307 po ustanovitvi Rima ali leta 444 pred Kristusom umrl.

31. ROMANIJA POD APENINI

Po očetovi smrti je kraljestvo prevzel Brenov prvorojenec Tasilo, ki je imel sinove
Tadeja
Beritimara
Arija Pravičnega
Vindomara

Skupaj z Gali Togati je Tasilo odšel nato proti Rimljanom in je pri Chiusiju premagal L. Scipija.

Toda Fabij je premagal Tasila, Dolabela pa Gale.
Ti so izgubili del svojih ozemelj in tja so se naselili Rimljani.
Kolonija je preimenovala ozemlje v Romanijo.

To je spravilo proti Rimljanom Boje, toda Rimljani so zopet zmagali in se polastili sedaj vsega ozemlja Galov Senonov.
Meje Italije so tedaj postavili na reko Rubikon.

Leta 370 po ustanovitvi Rima ali leta 381 pred Kristusom so šli Etruski, Boji in Gali še enkrat vsi skupaj proti Rimu.
Zopet so bili premagani pri jezeru Vadimon.

32. TREVIŽ

Za časa Brena V., leta 471 po ustanovitvi Rima, leta 280 pred Kristusom je 300 000 Galov, to so bili Teptosagi, Tavri, Voturi, Skordi in drugi, prišlo čez Alpe, da si najdejo novih ozemelj.

Del Tavrov je prišel v Karnijo in tu zgradil mesto Treviž med Oglejem in Konkordijo.

Druga skupina je šla v gore in zgradila mesto z istim imenom, ki mu danes pravijo Mali Treviž.

Ravninski Treviž je od Noreje stran 60 000 korakov, ravno toliko je Mali Treviž od Noreje v gorah.
Noreja pa je sredi poti med obema.

Gorski Tavri so se s časom razširili do reke Avše pri Ogleju.
Pozneje, ko so Langobardi zasedli Furlanijo in Italijo, so ti mejo potisnili do reke Romatin in jo preimenovali v Limin ali Mejo.

33. NAUPORT

Del Tavrov je šel čez Karnijo v Japidijo.
Onstran Alp, pri reki Nauport so zgradili mesto z istim imenom, ki je potem stalo 733 let, dokler ga ni uničil Atila na svojem pohodu v Italijo.

34. TAVRI NA JUGU

Mnogo Tavrov je čez Karnijo in Japidijo odšlo tja, kjer danes živijo Bosanci in Hrvati.
Moslavačko goro na strani proti Japidiji so zasedli Skordi, drugo stran proti severu in vzhodu je zasedla četrta skupina Tavrov, del katere se je pozneje preselil na Štajersko.

Ambijani, Voturi in Teptosagi so odšli v Panonijo.

Belg je s svojimi ljudmi prodrl do Makedonije, premagal je kralja Ptolomeja Ceravna in zasedel deželo.

Bren V. je prišel do Grčije.
Okradel je svetišče v Delfu in Grki so ga zato pokončali.

Komontorij je pa odšel v Azijo, zavzel je Ankaro v Frigiji in se naselil ob reki Sakariji.
Od takrat se tamkajšnji ljudje kličejo Galati ali Galogrki.
Sveti Pavel jim je napisal apostolsko pismo, Kandijan pa o njih poje:

Prišla je nedavno čez morje v te kraje Galov nam vojska velika,
teh krajev si je zaželela,
ostala je tu in se mirno je z Grki združila,
pustila je vojne pohode.