10. VOLK
Leta 659 je bil imenovan langobardski kralj Arispert.
Leta 661 je postal furlanski knez Ago, ki ga je ubil hunski kralj Kagan, ko je vdrl v Furlanijo.
Nasledil ga je Welf ali Volk, ki je s svojo vojsko prišel po kamnitem mostu v Gradež leta 664, porušil cerkev in odnesel s seboj v Furlanijo oglejski zaklad.
Pravijo, da stebri tistega kamnitega mostu ostajajo še danes in da se vidijo nad gladino ob oseki, ko se voda zniža.
Kralj Langobardov je bil v vojni proti cesarju Konstantu in Volk se je sedaj hotel polastiti njegovega kraljestva.
Da pa bi med odsotnostjo ne utrpel škode na svojih ozemljih, se je kralj Grimoald obrnil na hunskega kralja Kagana in ga prosil, da bi z vojsko vdrl v Volkove dežele.
In tako je Kagan vdrl v Furlanijo.
Volk se je z njim spopadel pri Mrzli reki ali Vipavi.
3 dni se je zmagovito boril, četrti dan pa je padel v boju pod hunskim mečem.
Po Volkovi smrti je Kagan začel ropati po Furlaniji in ni hotel poslušati kralja Grimoalda, ki mu je pravil naj preneha.
Ugovarjal je, da ne bo zapustil dežele, ki si jo je priboril z vojno in da se ne bo več vrnil na Ogrsko.
Tedaj je Grimoald zbral vojsko in šel proti Ogrom.
Imel je malo čet, je pa sijajno prevaral ogrske poslance, ki so prišli v njegovo taborišče.
Ukazal je svojim četam, da so 3 dni korakale pred očmi poslancev, vsakikrat v drugih oblekah in z drugim orožjem.
Poslanci so dobili vtis, da imajo Langobardi ogromno število vojakov in ko so se vrnili, so prepričali svojega kralja, da se je zopet umaknil na Ogrsko.
Varnifrid, sin furlanskega kneza Volka, se je zatekel k Slovenom na Koroško.
Hotel je zopet vladati v svoji kneževini in je mislil, da se bo s pomočjo Slovenov mogel polastiti še langobardske kraljevine.
Zbral je vojsko Slovenov in prišel v Furlanijo.
Toda pri Nemah so ga Furlani ubili in kneževino je prevzel knez Vetkan, ki je potem Slovene premagal in pregnal iz dežele.
Huni, ki so bili sosedje koroških Slovenov, niso mogli trpeti njihovega združenja s frankovsko krono in so zato vdrli v dežele Slovenov in Japodov in jih izropali.
Toda Borut, knez Slovenov, je sprejel pomoč iz Bavarske in napadel Hune.
Porazil jih je popolnoma in pregnal iz slovenskih dežel.
S tem je še ena prijateljska zveza združila slovensko ljudstvo s Franki.
Leta 659 je bil imenovan langobardski kralj Arispert.
Leta 661 je postal furlanski knez Ago, ki ga je ubil hunski kralj Kagan, ko je vdrl v Furlanijo.
Nasledil ga je Welf ali Volk, ki je s svojo vojsko prišel po kamnitem mostu v Gradež leta 664, porušil cerkev in odnesel s seboj v Furlanijo oglejski zaklad.
Pravijo, da stebri tistega kamnitega mostu ostajajo še danes in da se vidijo nad gladino ob oseki, ko se voda zniža.
Kralj Langobardov je bil v vojni proti cesarju Konstantu in Volk se je sedaj hotel polastiti njegovega kraljestva.
Da pa bi med odsotnostjo ne utrpel škode na svojih ozemljih, se je kralj Grimoald obrnil na hunskega kralja Kagana in ga prosil, da bi z vojsko vdrl v Volkove dežele.
In tako je Kagan vdrl v Furlanijo.
Volk se je z njim spopadel pri Mrzli reki ali Vipavi.
3 dni se je zmagovito boril, četrti dan pa je padel v boju pod hunskim mečem.
Po Volkovi smrti je Kagan začel ropati po Furlaniji in ni hotel poslušati kralja Grimoalda, ki mu je pravil naj preneha.
Ugovarjal je, da ne bo zapustil dežele, ki si jo je priboril z vojno in da se ne bo več vrnil na Ogrsko.
Tedaj je Grimoald zbral vojsko in šel proti Ogrom.
Imel je malo čet, je pa sijajno prevaral ogrske poslance, ki so prišli v njegovo taborišče.
Ukazal je svojim četam, da so 3 dni korakale pred očmi poslancev, vsakikrat v drugih oblekah in z drugim orožjem.
Poslanci so dobili vtis, da imajo Langobardi ogromno število vojakov in ko so se vrnili, so prepričali svojega kralja, da se je zopet umaknil na Ogrsko.
Varnifrid, sin furlanskega kneza Volka, se je zatekel k Slovenom na Koroško.
Hotel je zopet vladati v svoji kneževini in je mislil, da se bo s pomočjo Slovenov mogel polastiti še langobardske kraljevine.
Zbral je vojsko Slovenov in prišel v Furlanijo.
Toda pri Nemah so ga Furlani ubili in kneževino je prevzel knez Vetkan, ki je potem Slovene premagal in pregnal iz dežele.
Huni, ki so bili sosedje koroških Slovenov, niso mogli trpeti njihovega združenja s frankovsko krono in so zato vdrli v dežele Slovenov in Japodov in jih izropali.
Toda Borut, knez Slovenov, je sprejel pomoč iz Bavarske in napadel Hune.
Porazil jih je popolnoma in pregnal iz slovenskih dežel.
S tem je še ena prijateljska zveza združila slovensko ljudstvo s Franki.
0
11. UPOR
Kneza Boruta, ki je umrl leta 681, je nasledil sin Gorazd.
A ko je zasedel prestol koroške kneževine, so se mu koroški Sloveni uprli in odšli, da napadejo Celovec.
Ko je za to zvedel bavarski princ Teod, je na vso naglico prišel s svojimi četami na Koroško in se utaboril ob Glini nedaleč od Celovca, pripravljen za takojšen napad na sovražnike.
Sklical je nato ljudstvo in razglasil, da kdor ima kaj proti knezu Gorazdu, naj to pove naslednji dan pred Gorazdom.
Obljubil je, da se ne bo nikomur nič hudega zgodilo.
Po zaslišanju obtožb proti Gorazdu je Teod brez uporabe orožja pomiril ljudstvo s knezom in se nato s svojo vojsko vrnil na Bavarsko.
Kneza Boruta, ki je umrl leta 681, je nasledil sin Gorazd.
A ko je zasedel prestol koroške kneževine, so se mu koroški Sloveni uprli in odšli, da napadejo Celovec.
Ko je za to zvedel bavarski princ Teod, je na vso naglico prišel s svojimi četami na Koroško in se utaboril ob Glini nedaleč od Celovca, pripravljen za takojšen napad na sovražnike.
Sklical je nato ljudstvo in razglasil, da kdor ima kaj proti knezu Gorazdu, naj to pove naslednji dan pred Gorazdom.
Obljubil je, da se ne bo nikomur nič hudega zgodilo.
Po zaslišanju obtožb proti Gorazdu je Teod brez uporabe orožja pomiril ljudstvo s knezom in se nato s svojo vojsko vrnil na Bavarsko.
0
12. ANSFRID
Leta 693 je umrl langobardski kralj Partorit.
Nasledil ga je 20letni Kunipert.
Ko je furlanski knez Rodoald zapustil svojo prestolnico Čedad, je vdrl v Furlanijo gospod Revme, Ansfrid in se zahrbtno polastil kneževine.
Ko je prišel v Pavijo kralj Kunipert, mu je Rodoald povedal o svoji nesreči.
Medtem pa se je Ansfrid pripravljal še za napad na longobardsko kraljestvo in je v Veroni zbiral pomožne čete.
Tu ga je zdaj Kunipert napadel, premagal, ujel, dal oslepiti in izgnal nato iz dežele.
Kneževino je prevzel Ald, ki je potem vladal z bratom Grazonom 7 let.
Leta 693 je umrl langobardski kralj Partorit.
Nasledil ga je 20letni Kunipert.
Ko je furlanski knez Rodoald zapustil svojo prestolnico Čedad, je vdrl v Furlanijo gospod Revme, Ansfrid in se zahrbtno polastil kneževine.
Ko je prišel v Pavijo kralj Kunipert, mu je Rodoald povedal o svoji nesreči.
Medtem pa se je Ansfrid pripravljal še za napad na longobardsko kraljestvo in je v Veroni zbiral pomožne čete.
Tu ga je zdaj Kunipert napadel, premagal, ujel, dal oslepiti in izgnal nato iz dežele.
Kneževino je prevzel Ald, ki je potem vladal z bratom Grazonom 7 let.
0
13. KNEZ PEMON
Koroški knez Gorazd je vladal do leta 700.
Po njegovi smrti pa mu je nasledil knez Kitomar.
Leta 704 prevzame furlansko kneževino Ferdulf.
Med tem so vdrli v Furlanijo Sloveni in Ferdulf jih napade, toda bolj s svojim junaštvom kot pa s pametjo.
Knez pade v boju.
Uničeno je najboljše furlansko plemstvo in vsa dežela je izropana.
Ferdulfu je nasledil knez Karbol.
Karbola je plemstvo zasovražilo in se tako zlagalo langobardskemu kralju, da ga Karbol hoče vreči s prestola.
Kralj Aripert je dal zaradi tega Karbola oslepiti.
Ko pa je zvedel, da so bile obtožbe lažnive, je obrekovalce kaznoval in na knežji prestol imenoval Pemona.
Pemon je bil visokega razuma in je zelo koristil domovini.
Njegova žena je bila Rodberga, znana bolj po poštenosti kot po lepoti.
Prav zaradi tega se ni hotela poročiti.
Izgovarjala se je, da se knezu spodobi lepša žena.
On pa se ni oziral na njene besede in je rekel, da mu bolj ugaja ponižnost njene duše kakor pa lepota žene nevrednega vedenja.
Milosrčnost Pemona se je izkazala tudi v tem, da je takoj po prihodu na prestol vzel k sebi vse sinove plemičev, ki so bili padli v bojih s Sloveni.
Vzgojil jih je kakor pravi oče in izučil v orožju tako, da so potem ko so odrasli, tudi oni šli v boj proti Slovenom, ki so zopet vdrli v Furlanijo in jih hudo porazili.
Koroški knez Gorazd je vladal do leta 700.
Po njegovi smrti pa mu je nasledil knez Kitomar.
Leta 704 prevzame furlansko kneževino Ferdulf.
Med tem so vdrli v Furlanijo Sloveni in Ferdulf jih napade, toda bolj s svojim junaštvom kot pa s pametjo.
Knez pade v boju.
Uničeno je najboljše furlansko plemstvo in vsa dežela je izropana.
Ferdulfu je nasledil knez Karbol.
Karbola je plemstvo zasovražilo in se tako zlagalo langobardskemu kralju, da ga Karbol hoče vreči s prestola.
Kralj Aripert je dal zaradi tega Karbola oslepiti.
Ko pa je zvedel, da so bile obtožbe lažnive, je obrekovalce kaznoval in na knežji prestol imenoval Pemona.
Pemon je bil visokega razuma in je zelo koristil domovini.
Njegova žena je bila Rodberga, znana bolj po poštenosti kot po lepoti.
Prav zaradi tega se ni hotela poročiti.
Izgovarjala se je, da se knezu spodobi lepša žena.
On pa se ni oziral na njene besede in je rekel, da mu bolj ugaja ponižnost njene duše kakor pa lepota žene nevrednega vedenja.
Milosrčnost Pemona se je izkazala tudi v tem, da je takoj po prihodu na prestol vzel k sebi vse sinove plemičev, ki so bili padli v bojih s Sloveni.
Vzgojil jih je kakor pravi oče in izučil v orožju tako, da so potem ko so odrasli, tudi oni šli v boj proti Slovenom, ki so zopet vdrli v Furlanijo in jih hudo porazili.
0
14. FURLANI V JAPIDIJI
Leta 712 je umrl kralj langobardov Aripert, njegov naslednik Ansprand pa 3 mesece za njim.
Stopil je zdaj na prestol Aripertov sin Luitprand.
Leta 740 je prevzel furlansko kneževino Pemonov sin Rakis, ki je s svojo vojsko napadel Slovene v Japidiji.
Izropal je njihovo deželo in jih premagal.
Toda Sloveni so ga potem ranili v ramo in ubili.
Leta 712 je umrl kralj langobardov Aripert, njegov naslednik Ansprand pa 3 mesece za njim.
Stopil je zdaj na prestol Aripertov sin Luitprand.
Leta 740 je prevzel furlansko kneževino Pemonov sin Rakis, ki je s svojo vojsko napadel Slovene v Japidiji.
Izropal je njihovo deželo in jih premagal.
Toda Sloveni so ga potem ranili v ramo in ubili.
0
15. ROZIMUNDA
Leta 744 je umrl kralj Langobardov Luitprand.
Njegova vdova Rozimunda se je umaknila v Čedad in tam potem vladala mestu vse do smrti.
V čast Rozimundi je čedadski senat sklenil, da se bo mesto od tedaj nazivalo Civitas Austriae (Mesto Avstrije), pa čeprav Rozimunda ni bila po rodu iz Avstrije, ampak potomka kraljev Avstrazije in Frankov, medtem ko se je ime Avstrija prvič slišalo šele poznejša leta in je bilo dano Gornji Panoniji.
Začetnik avstrijskih markizov je bil Lepoold leta 1006.
Rozimunda torej ni mogla biti potomka teh markizov in zaradi tega ni mogla dati Čedadu imena Mesta Avstrije.
Po smrti Litpranda je vladal v Furlaniji knez Rakis in nihče ne poroča, da bi on dal Čedad Rozimundi.
Leta 744 je umrl kralj Langobardov Luitprand.
Njegova vdova Rozimunda se je umaknila v Čedad in tam potem vladala mestu vse do smrti.
V čast Rozimundi je čedadski senat sklenil, da se bo mesto od tedaj nazivalo Civitas Austriae (Mesto Avstrije), pa čeprav Rozimunda ni bila po rodu iz Avstrije, ampak potomka kraljev Avstrazije in Frankov, medtem ko se je ime Avstrija prvič slišalo šele poznejša leta in je bilo dano Gornji Panoniji.
Začetnik avstrijskih markizov je bil Lepoold leta 1006.
Rozimunda torej ni mogla biti potomka teh markizov in zaradi tega ni mogla dati Čedadu imena Mesta Avstrije.
Po smrti Litpranda je vladal v Furlaniji knez Rakis in nihče ne poroča, da bi on dal Čedad Rozimundi.
0
16. UPOR BELJAŠKIH PLEMIČEV
Koroško plemstvo, ki je imelo posestva okoli Beljaka, se je leta 757 uprlo z orožjem proti knezu Kitomaru.
Proti uporu je knezu prišlo na pomoč 8000 vojakov furlanskega kneza Potra.
S temi in svojimi vojaki je Kitomar šel proti upornim plemičem.
Premagal jih je in razgnal.
6000 jih je pobil in mnoge ujel.
Te je pomilostil potem, ko so se pokristjanili.
Kitomar je vladal 57 let in je umrl v Innichenu skoraj 100 let star.
Nasledil ga je sin Valdung.
Koroško plemstvo, ki je imelo posestva okoli Beljaka, se je leta 757 uprlo z orožjem proti knezu Kitomaru.
Proti uporu je knezu prišlo na pomoč 8000 vojakov furlanskega kneza Potra.
S temi in svojimi vojaki je Kitomar šel proti upornim plemičem.
Premagal jih je in razgnal.
6000 jih je pobil in mnoge ujel.
Te je pomilostil potem, ko so se pokristjanili.
Kitomar je vladal 57 let in je umrl v Innichenu skoraj 100 let star.
Nasledil ga je sin Valdung.
0
17. GROZA V FURLANIJI
Leta 768 vdre vse pogansko plemstvo Koroške in Kranjske v Furlanijo.
Na grozne načine muči duhovščino.
Jé otroke iztrgane iz materinih teles.
Žive otroke žge v kupih kot drva.
Ženske veže k drevesom, para jim trebuhe in trga ven čreva.
Deželo izropa in s seboj odvede veliko število sužnjev.
Kralj Langobardov je skušal ustaviti bes poganov.
Udaril se je z njimi, a je bil premagan.
Takoj je šel proti njim s svojo vojsko bavarski knez Tasilo.
Prišel je na Koroško in jih trikrat premagal.
Mnoge je ujel in odvedel s seboj na Bavarsko.
Furlanske ujetnike pa je spustil na svobodo in poslal nazaj v Furlanijo.
Bilo je leta 769.
Plemiči Herman, Drag, Samon, Teodor, Hendrik in drugi kujejo medtem upor proti knezu.
Toda Valdung zbere vojsko in gre na upornike, ki so se zbirali pri Sisku.
Z napadom premaga Avrelija, ki je tam imel 4000 vojakov.
Mnogo teh pobije.
Avrelija in 40 drugih plemičev ujame ob zavzetju njihovega taborišča.
Vrne se nazaj.
Pri Metliki se spopade z drugim voditeljem upora Dragom in ga premaga, ujame in z drugimi uporniki privede v Beljak, kjer jih preda vojaškemu sodišču.
To jih po vojaških zakonih obsodi na smrt.
Privedeni so bili na mestni trg.
Odsekali so jim roke, noge, nos in ušesa.
Nato pa so jih pometali v brezna.
Bilo je leta 770.
Leta 768 vdre vse pogansko plemstvo Koroške in Kranjske v Furlanijo.
Na grozne načine muči duhovščino.
Jé otroke iztrgane iz materinih teles.
Žive otroke žge v kupih kot drva.
Ženske veže k drevesom, para jim trebuhe in trga ven čreva.
Deželo izropa in s seboj odvede veliko število sužnjev.
Kralj Langobardov je skušal ustaviti bes poganov.
Udaril se je z njimi, a je bil premagan.
Takoj je šel proti njim s svojo vojsko bavarski knez Tasilo.
Prišel je na Koroško in jih trikrat premagal.
Mnoge je ujel in odvedel s seboj na Bavarsko.
Furlanske ujetnike pa je spustil na svobodo in poslal nazaj v Furlanijo.
Bilo je leta 769.
Plemiči Herman, Drag, Samon, Teodor, Hendrik in drugi kujejo medtem upor proti knezu.
Toda Valdung zbere vojsko in gre na upornike, ki so se zbirali pri Sisku.
Z napadom premaga Avrelija, ki je tam imel 4000 vojakov.
Mnogo teh pobije.
Avrelija in 40 drugih plemičev ujame ob zavzetju njihovega taborišča.
Vrne se nazaj.
Pri Metliki se spopade z drugim voditeljem upora Dragom in ga premaga, ujame in z drugimi uporniki privede v Beljak, kjer jih preda vojaškemu sodišču.
To jih po vojaških zakonih obsodi na smrt.
Privedeni so bili na mestni trg.
Odsekali so jim roke, noge, nos in ušesa.
Nato pa so jih pometali v brezna.
Bilo je leta 770.
0
18. KOROŠKI KNEZ TEOD
Po smrti kneza Vladunga da leta 772 bavarski kralj Tasilo Korošcem njegovega sina Teoda za novega kneza.
Teod je postavil svoj sedež v Innichenu.
Z dobrimi zakoni je poskrbel za ohranitev miru.
Odredil je, da se mora dorastla mladina izvežbati v vojaškem znanju in s tem izboljšati kmetijstvo z vojaško disciplino.
Pazil je tudi, da niso brez njegove odobritve ropali tujih krajev, razen če niso okoliščine narekovale drugače.
Po smrti kneza Vladunga da leta 772 bavarski kralj Tasilo Korošcem njegovega sina Teoda za novega kneza.
Teod je postavil svoj sedež v Innichenu.
Z dobrimi zakoni je poskrbel za ohranitev miru.
Odredil je, da se mora dorastla mladina izvežbati v vojaškem znanju in s tem izboljšati kmetijstvo z vojaško disciplino.
Pazil je tudi, da niso brez njegove odobritve ropali tujih krajev, razen če niso okoliščine narekovale drugače.
0
19. KONEC LANGOBARDSKEGA KRALJESTVA
Kralj Langobardov Dezider je po prelomu mira s papežem stalno ropal cerkvene dežele, zato se je moral papež obrniti s svojo prošnjo za pomoč na kralja Frankov Karla Velikega.
Kralj je poslal Deziderju odposlanstvo z vabilom, da naj preneha nadlegovati cerkev.
Naslednje leto je pa sam prišel s četami v Italiji in oblegel Pavijo, kamor se je bil Dezider zatekel.
Mesto se mu je kmalu predalo s kraljem vred.
Z Deziderjem je v Italiji padlo langobardsko kraljestvo, ki je trajalo 206 let s 23 kralji.
Prevzel ga je Karel Veliki, Dezider pa je ostal ujetnik z ženo in sinovi v Lodiju.
Bilo je leta 774.
Kralj Langobardov Dezider je po prelomu mira s papežem stalno ropal cerkvene dežele, zato se je moral papež obrniti s svojo prošnjo za pomoč na kralja Frankov Karla Velikega.
Kralj je poslal Deziderju odposlanstvo z vabilom, da naj preneha nadlegovati cerkev.
Naslednje leto je pa sam prišel s četami v Italiji in oblegel Pavijo, kamor se je bil Dezider zatekel.
Mesto se mu je kmalu predalo s kraljem vred.
Z Deziderjem je v Italiji padlo langobardsko kraljestvo, ki je trajalo 206 let s 23 kralji.
Prevzel ga je Karel Veliki, Dezider pa je ostal ujetnik z ženo in sinovi v Lodiju.
Bilo je leta 774.
0
ČETRTA KNJIGA
Od padca langobardskega kraljestva v Italiji leta 774,
do smrti Ludvika IV.,
zadnjega potomca Karla Velikega,
leta 912
Od padca langobardskega kraljestva v Italiji leta 774,
do smrti Ludvika IV.,
zadnjega potomca Karla Velikega,
leta 912
0
1. NOVI PLEMIŠKI NASLOVI
S kraljem Deziderjem se je leta 774 končalo v Italiji gospostvo Langobardov.
Italija in furlanska kneževina sta prešli pod oblast Karla Velikega.
Karel je po prevzemu italijanskega kraljestva uvedel nove, skoraj kraljevske naslove markizov, ki so imeli nalogo vladati na mejnih ozemljih, in grofov, ki so vladali po mestih in mestnih okrajih.
Njihov položaj je skoraj kraljevski in na grbih nosijo krone.
Za kneza v Furlaniji je Karel Veliki imenoval Radganga.
S kraljem Deziderjem se je leta 774 končalo v Italiji gospostvo Langobardov.
Italija in furlanska kneževina sta prešli pod oblast Karla Velikega.
Karel je po prevzemu italijanskega kraljestva uvedel nove, skoraj kraljevske naslove markizov, ki so imeli nalogo vladati na mejnih ozemljih, in grofov, ki so vladali po mestih in mestnih okrajih.
Njihov položaj je skoraj kraljevski in na grbih nosijo krone.
Za kneza v Furlaniji je Karel Veliki imenoval Radganga.
0
2. ADELGIZ
Brat ujetega kralja Deziderja, Adelgiz, je ušel v Carigrad k cesarju Konstantinu, ki ga je sprejel med svoje plemstvo.
Leta 775 mu je dal brodovje in vojsko, da bi zopet osvojil italijansko kraljestvo.
Adelgizovi zavzeniki so bili furlanski knez Radgang, bavarski knez Tasilo in koroški knez Teod.
Karel je videl, da mora hiteti.
Že naslednje leto je prišel v Italijo ter premagal in ubil Radganga.
Hitro je premagal tudi Tasila in Teoda.
Nato je imenoval za kneza v Furlaniji plemiča Henrika in mu izročil še upravo Dalmacije in Liburnije.
Brat ujetega kralja Deziderja, Adelgiz, je ušel v Carigrad k cesarju Konstantinu, ki ga je sprejel med svoje plemstvo.
Leta 775 mu je dal brodovje in vojsko, da bi zopet osvojil italijansko kraljestvo.
Adelgizovi zavzeniki so bili furlanski knez Radgang, bavarski knez Tasilo in koroški knez Teod.
Karel je videl, da mora hiteti.
Že naslednje leto je prišel v Italijo ter premagal in ubil Radganga.
Hitro je premagal tudi Tasila in Teoda.
Nato je imenoval za kneza v Furlaniji plemiča Henrika in mu izročil še upravo Dalmacije in Liburnije.
0
3. KONEC KNEZOV TASILA IN TEODA
Leta 781 je Karel Veliki prišel v Rim.
Tam je dal krstiti in posvetiti za kralja Langobardov sina Pipina, za kralja Akvitanije pa sina Ludvika.
Leta 782 je bavarski knez Tasilo zopet dvignil orožje proti Karlu Velikemu, ko je ta bil v vojni proti Saksoncem.
Želel je, da bi se langobardski prestol zopet vrnil Deziderju.
Toda Karel je prišel s tremi vojskami na Bavarsko in Tasila prisilil, da je prišel prosit odpuščanje v njegova taborišča.
In nato mu je še enkrat izročil v fevd bavarsko kneževino.
Premoten od žene Luitpurge, sina Teodaa in bivšega kralja Deziderja se je Tasilo vtretjič hotel upreti Karlu Velikemu, kljub nasprotovanju bavarskega plemstva.
Proti temu naklepu je Karel sklical leta 788 zbor v Ingolstadtu, ki so se ga udeležili Saksonci, Franki in Bavarci s knezom Tasilom.
Pod težo zlasti bavarskih obtožb, od katerih ni mogel zavrniti ali zmanjšati niti ene, je bil Tasilo priznan za krivega upora proti kralju.
Po milosti kralja Karla je bilo Tasilu, ženi in sinovom ohranjeno življenje.
Toda Tasilo je bil odstavljen z bavarskega knežjega prestola in Teod s koroškega.
Postati sta morala redovnika in stopiti v samostan.
Tudi žena Luitpurga je bila zaprta v ženski samostan in je potem umrla med redovnicami.
Na koroški prestol je Karel nato postavil kneza Ingvona, po rodu Franka.
Leta 781 je Karel Veliki prišel v Rim.
Tam je dal krstiti in posvetiti za kralja Langobardov sina Pipina, za kralja Akvitanije pa sina Ludvika.
Leta 782 je bavarski knez Tasilo zopet dvignil orožje proti Karlu Velikemu, ko je ta bil v vojni proti Saksoncem.
Želel je, da bi se langobardski prestol zopet vrnil Deziderju.
Toda Karel je prišel s tremi vojskami na Bavarsko in Tasila prisilil, da je prišel prosit odpuščanje v njegova taborišča.
In nato mu je še enkrat izročil v fevd bavarsko kneževino.
Premoten od žene Luitpurge, sina Teodaa in bivšega kralja Deziderja se je Tasilo vtretjič hotel upreti Karlu Velikemu, kljub nasprotovanju bavarskega plemstva.
Proti temu naklepu je Karel sklical leta 788 zbor v Ingolstadtu, ki so se ga udeležili Saksonci, Franki in Bavarci s knezom Tasilom.
Pod težo zlasti bavarskih obtožb, od katerih ni mogel zavrniti ali zmanjšati niti ene, je bil Tasilo priznan za krivega upora proti kralju.
Po milosti kralja Karla je bilo Tasilu, ženi in sinovom ohranjeno življenje.
Toda Tasilo je bil odstavljen z bavarskega knežjega prestola in Teod s koroškega.
Postati sta morala redovnika in stopiti v samostan.
Tudi žena Luitpurga je bila zaprta v ženski samostan in je potem umrla med redovnicami.
Na koroški prestol je Karel nato postavil kneza Ingvona, po rodu Franka.
0
4. KNEZ INGVON
Ko je zasedel prestol, je Ingvon spoznal, da je preprosto ljudstvo krščansko in da živi zelo pobožno, medtem, ko večji del plemstva tava v poganstvu.
Da bi to stanje odpravil in plemstvo spreobrnil, je leta 790 pripravil Korošcem veliko pojedino, na katero je povabil preprosto ljudstvo in plemstvo.
Okoli sebe je poklical kmečko ljudstvo in mu postregel z odličnimi jedili, srebrnimi krožniki na mizah in z izvrstnimi vini.
Plemstvo pa je zasedel daleč od sebe in postregel jim je netečne jedi na zemljatih krožnikih in najslabša vina.
Plemičem je taka pojedina presedla, zapustili so mize in vprašali, kaj naj to pomeni.
Ingvon pa je odgovoril, da je mesta porazdelil kakor so komu pristojala in da ne šteje za bolj čiste in plemenite tiste, ki stanujejo v mestih in visokih palačah.
Zanj da so bolj čisti tisti, ki živijo po poljih v umazanih kočah.
To kmečko ljudstvo je krščansko in ima bele duše, očiščene s krstom.
Plemstvo pa, ki veruje v nečiste bogove, ima nečiste duše.
On je povabljence razvrstil po stanju duš.
Po takem ukoru so plemiči in vrsta drugih ljudi zapustili nečiste bogove.
Ko je zasedel prestol, je Ingvon spoznal, da je preprosto ljudstvo krščansko in da živi zelo pobožno, medtem, ko večji del plemstva tava v poganstvu.
Da bi to stanje odpravil in plemstvo spreobrnil, je leta 790 pripravil Korošcem veliko pojedino, na katero je povabil preprosto ljudstvo in plemstvo.
Okoli sebe je poklical kmečko ljudstvo in mu postregel z odličnimi jedili, srebrnimi krožniki na mizah in z izvrstnimi vini.
Plemstvo pa je zasedel daleč od sebe in postregel jim je netečne jedi na zemljatih krožnikih in najslabša vina.
Plemičem je taka pojedina presedla, zapustili so mize in vprašali, kaj naj to pomeni.
Ingvon pa je odgovoril, da je mesta porazdelil kakor so komu pristojala in da ne šteje za bolj čiste in plemenite tiste, ki stanujejo v mestih in visokih palačah.
Zanj da so bolj čisti tisti, ki živijo po poljih v umazanih kočah.
To kmečko ljudstvo je krščansko in ima bele duše, očiščene s krstom.
Plemstvo pa, ki veruje v nečiste bogove, ima nečiste duše.
On je povabljence razvrstil po stanju duš.
Po takem ukoru so plemiči in vrsta drugih ljudi zapustili nečiste bogove.
0
5. NOV NAČIN USTOLIČEVANJA KNEZOV
Približno okoli leta 793 so uvedli nov način ustoličevanja koroških knezov, bodisi, da si ga je izmislilo ljudstvo samo, bodisi, da ga je uvedel knez Ingvon in ljudstvo sprejelo.
Stare koroške listine poročajo, da je bila dežela po smrti kneza Valdunga tako grozno in tako na široko opustošena, da so redki preostali prebivalci bili prisiljeni živeti po gozdovih po naravnih človeških zakonih.
Ostali so namreč brez voditelja in brez sodnika, ki naj bi vzdrževal javni red.
Tudi ta je bil ubit.
Kasneje je ljudstvo zapustilo gozdove in se vrnilo k poljedelstvu.
Trpelo pa je velika zla.
Hudobni ljudje so nekaznovano delali krivico dobrim in ljudstvo ni moglo najti sodnika, ki bi hudobneže krotil, bodisi z oblastjo besede, bodisi s silo.
Ljudje so tedaj izbrali iz svoje srede človeka, da premaga omenjena zla.
Vzeli so ga od pluga in imenovali za novega nepristranskega sodnika, da napravi konec zlom in ropanju.
Tako je nastal novi obred ustoličevanja kneza izvirajoči prav iz kmečkega ljudstva.
Njegova posestva, polja in hiše so se že od takrat izročala knezu, brez davčnih obvez in brez obveze tlake.
Drugi pa trdijo, da je novi način ustoličevanja uvedel knez Ingvon zato, ker je našel tamkajšnje plemstvo pogansko in ljudstvo krščansko.
In ljudstvu v priznanje naj bi on uvedel novi obred ustoličevanja, ki ga Enej Silvij opisuje tako:
Nedaleč od mesta svetega Vida se sredi široke doline vidijo ostanki starodavnega mesta.
Prav sredi širokih pašnikov pa se dviga marmornat kamen.
Nanj sede kmet iz družine, ki ima to nalogo že uzakonjeno iz roda v rod.
Z desno roko drži vola, z levo pa konja.
Vse kmečko ljudstvo stoji okoli njega v gosti množici.
K njemu gre zdaj plemič ob spremstvu gospode v škrlatnih oblačilih.
Pred njim nosi zastavo in knežje prapore goriški grof, ki vodi obred, med 12 manjšimi zastavami.
Ostali veljaki sledijo, a nihče od njih ni deležen nikake časti, le plemič izbranec, ki pa je oblečen kot kmet, gologlav, s kmečkim klobukom in palico v roki, kakor da bi bil pastir.
In ko ga kmet zagleda s kamna, zavpije v slovenskem jeziku:
Kdo je ta?
Koga vidim prihajati?
Množica odgovori, da prihaja gospod dežele.
Tedaj vpraša kmet:
Je pravičnež in ne le sodnik?
Ali išče blagor domovine vreden časti svobodnega človeka?
Ali je zaščitnik krščanske vere, njen branilec in širitelj?
Vsi odgovoré:
Je in bo !
Kmet pravi:
Hočem vedeti po kakšni postavi me bo odstranil od tu!
Reče zdaj goriški grof in pokaže na vola in konja:
Kupljen bo ta kraj od tebe za 60 denarjev.
Ta živina bo tvoja.
Tudi obleka, ki jo bo gospod v kratkem slekel, bo tvoja in tvoja hiša bo svobodna in brez davkov.
Po teh besedah udari kmet plemiča narahlo po licu in mu veli, naj bo dobrosrčen sodnik.
Nato se dvigne in zapusti mesto.
S seboj pa odžene tudi živino.
Na kamen stopi sedaj gospod, zamahne z golim mečem in se obrne na vse strani obljubljajoč, da bo ljudstvu pravičen sodnik.
Pišejo, da daje tudi piti hladno vodo, prinešeno v kmečkem klobuku, kakor da bi bila vino.
Odpravi se nato v gosposvetsko cerkev na bližnjem griču.
Po zahvalnih obredih si sleče gospod kmečko obleko in si nadene slavnostno, se udeleži gostije z veljaki, nato pa se vrne sredi pašnikov, kjer sodi prosilcem s kamna kot sodnik in sedeč deli fevde.
Približno okoli leta 793 so uvedli nov način ustoličevanja koroških knezov, bodisi, da si ga je izmislilo ljudstvo samo, bodisi, da ga je uvedel knez Ingvon in ljudstvo sprejelo.
Stare koroške listine poročajo, da je bila dežela po smrti kneza Valdunga tako grozno in tako na široko opustošena, da so redki preostali prebivalci bili prisiljeni živeti po gozdovih po naravnih človeških zakonih.
Ostali so namreč brez voditelja in brez sodnika, ki naj bi vzdrževal javni red.
Tudi ta je bil ubit.
Kasneje je ljudstvo zapustilo gozdove in se vrnilo k poljedelstvu.
Trpelo pa je velika zla.
Hudobni ljudje so nekaznovano delali krivico dobrim in ljudstvo ni moglo najti sodnika, ki bi hudobneže krotil, bodisi z oblastjo besede, bodisi s silo.
Ljudje so tedaj izbrali iz svoje srede človeka, da premaga omenjena zla.
Vzeli so ga od pluga in imenovali za novega nepristranskega sodnika, da napravi konec zlom in ropanju.
Tako je nastal novi obred ustoličevanja kneza izvirajoči prav iz kmečkega ljudstva.
Njegova posestva, polja in hiše so se že od takrat izročala knezu, brez davčnih obvez in brez obveze tlake.
Drugi pa trdijo, da je novi način ustoličevanja uvedel knez Ingvon zato, ker je našel tamkajšnje plemstvo pogansko in ljudstvo krščansko.
In ljudstvu v priznanje naj bi on uvedel novi obred ustoličevanja, ki ga Enej Silvij opisuje tako:
Nedaleč od mesta svetega Vida se sredi široke doline vidijo ostanki starodavnega mesta.
Prav sredi širokih pašnikov pa se dviga marmornat kamen.
Nanj sede kmet iz družine, ki ima to nalogo že uzakonjeno iz roda v rod.
Z desno roko drži vola, z levo pa konja.
Vse kmečko ljudstvo stoji okoli njega v gosti množici.
K njemu gre zdaj plemič ob spremstvu gospode v škrlatnih oblačilih.
Pred njim nosi zastavo in knežje prapore goriški grof, ki vodi obred, med 12 manjšimi zastavami.
Ostali veljaki sledijo, a nihče od njih ni deležen nikake časti, le plemič izbranec, ki pa je oblečen kot kmet, gologlav, s kmečkim klobukom in palico v roki, kakor da bi bil pastir.
In ko ga kmet zagleda s kamna, zavpije v slovenskem jeziku:
Kdo je ta?
Koga vidim prihajati?
Množica odgovori, da prihaja gospod dežele.
Tedaj vpraša kmet:
Je pravičnež in ne le sodnik?
Ali išče blagor domovine vreden časti svobodnega človeka?
Ali je zaščitnik krščanske vere, njen branilec in širitelj?
Vsi odgovoré:
Je in bo !
Kmet pravi:
Hočem vedeti po kakšni postavi me bo odstranil od tu!
Reče zdaj goriški grof in pokaže na vola in konja:
Kupljen bo ta kraj od tebe za 60 denarjev.
Ta živina bo tvoja.
Tudi obleka, ki jo bo gospod v kratkem slekel, bo tvoja in tvoja hiša bo svobodna in brez davkov.
Po teh besedah udari kmet plemiča narahlo po licu in mu veli, naj bo dobrosrčen sodnik.
Nato se dvigne in zapusti mesto.
S seboj pa odžene tudi živino.
Na kamen stopi sedaj gospod, zamahne z golim mečem in se obrne na vse strani obljubljajoč, da bo ljudstvu pravičen sodnik.
Pišejo, da daje tudi piti hladno vodo, prinešeno v kmečkem klobuku, kakor da bi bila vino.
Odpravi se nato v gosposvetsko cerkev na bližnjem griču.
Po zahvalnih obredih si sleče gospod kmečko obleko in si nadene slavnostno, se udeleži gostije z veljaki, nato pa se vrne sredi pašnikov, kjer sodi prosilcem s kamna kot sodnik in sedeč deli fevde.
0
6. KOROŠKI DVORNI GROF
Največjo čast in oblast je imel za knezom grof, ki je upravljal dvor, predsedoval zborovanjem in zbiral knežje dohodke.
Marmornati prestol v dolini ustoličevanja knezov pa kaže na starodavni, knežji izvor dvornih grofov.
Prestol je zgrajen za dva človeka, po sredi ga deli marmornat ploščat kamen.
Na eni strani je sedel knez, na drugi dvorni grof in vsak je posebej imenoval svoje poverjenike ali vazale, zato pač delitev knežjega prestola na dva ločena dela.
Iz tega tudi sledi, da je čast in položaj dvornega grofa starejši od marmornatega prestola, ki je bil napravljen tako, da je služil obema istočasno, tako da sta mogla oba posebej odločati o svojih sodnih zadevah.
Največjo čast in oblast je imel za knezom grof, ki je upravljal dvor, predsedoval zborovanjem in zbiral knežje dohodke.
Marmornati prestol v dolini ustoličevanja knezov pa kaže na starodavni, knežji izvor dvornih grofov.
Prestol je zgrajen za dva človeka, po sredi ga deli marmornat ploščat kamen.
Na eni strani je sedel knez, na drugi dvorni grof in vsak je posebej imenoval svoje poverjenike ali vazale, zato pač delitev knežjega prestola na dva ločena dela.
Iz tega tudi sledi, da je čast in položaj dvornega grofa starejši od marmornatega prestola, ki je bil napravljen tako, da je služil obema istočasno, tako da sta mogla oba posebej odločati o svojih sodnih zadevah.
0
7. IZVOR GORIŠKIH GROFOV
Častna služba dvornih grofov z mnogimi poverjeniki ali vazali je obstajala že pred Karlom Velikim.
Tudi pod Franki se ne omenjajo nobene zasluge, zaradi katerih naj bi frankovski kralji ustanovili naslov koroških dvornih grofov, ki nima primera v sosednjih deželah in ki so ga potemtakem morali ustanoviti švabski kralji, ki so na Koroškem zavladali dosti pred Franki.
Iz te službe izvirajo goriški grofje, ki so nastali kot dvorni plemiči in se razvili potem ko so prejeli od Atile široka posestva pri Ogleju.
Častna služba dvornih grofov z mnogimi poverjeniki ali vazali je obstajala že pred Karlom Velikim.
Tudi pod Franki se ne omenjajo nobene zasluge, zaradi katerih naj bi frankovski kralji ustanovili naslov koroških dvornih grofov, ki nima primera v sosednjih deželah in ki so ga potemtakem morali ustanoviti švabski kralji, ki so na Koroškem zavladali dosti pred Franki.
Iz te službe izvirajo goriški grofje, ki so nastali kot dvorni plemiči in se razvili potem ko so prejeli od Atile široka posestva pri Ogleju.
0
8. PRAVICE KOROŠKIH GROFOV
Poleg tega načina ustoličevanja knezov so na Koroškem obstojali še drugi privilegiji.
Pišejo, da so gospodje iz Gradneka smeli ob ustoličenju kneza pokositi seno vseh travnikov kneževine in ga obdržati v slučaju, da bi se knez ne mogel odplačati s senom iz svojih travnikov.
Gospodje iz Portendorfa pa so smeli zažgati vse strehe na Koroškem in požgati hiše teh, ki ne bi plačali neke vrste odkupnine in si s tem rešili dom.
Koroški grofje so na cesarskih zborih smeli govoriti v slovenskem jeziku.
Poleg tega načina ustoličevanja knezov so na Koroškem obstojali še drugi privilegiji.
Pišejo, da so gospodje iz Gradneka smeli ob ustoličenju kneza pokositi seno vseh travnikov kneževine in ga obdržati v slučaju, da bi se knez ne mogel odplačati s senom iz svojih travnikov.
Gospodje iz Portendorfa pa so smeli zažgati vse strehe na Koroškem in požgati hiše teh, ki ne bi plačali neke vrste odkupnine in si s tem rešili dom.
Koroški grofje so na cesarskih zborih smeli govoriti v slovenskem jeziku.
0
9. HUNI
Leta 791 so Huni vdrli v dežele Karla Velikega.
Z eno vojsko so prišli v Furlanijo, z drugo v Germanijo.
Koroški knez Ingvon in kneza Karla Velikega Gramocij in Odoaker so tedaj z združenimi vojskami prišli na reko Enns in tam Hune krvavo porazili.
Da bi maščevali ta krvavi poraz svojih čet, so Huni, ki so bili ostali v Panoniji, vrgli na Bavarsko nove čete, toda Ingvon in ostala dva kneza sta srečno porazila tudi te čete.
Huni pa, ki so prišli v Furlanijo, so to deželo izropali.
Naslednje leto pridejo ropat po Germaniji velike tolpe Hunov.
Proti njim je zopet šel koroški knez Ingvon.
Napadel jih je in z lahkoto uničil 20 000.
S tem je rešil preteče propasti Germanijo, ki se je vsa tresla pred njimi.
Ingvonovo junaštvo in zvestobo Korošcev je Karel Veliki nagradil.
Ingvonu je podelil naslov velikega kneza in Koroška je postala velika kneževina.
Ingvon je umrl še istega leta in nasledil ga je Kodolaj, po rodu Frank.
Tistega leta so vode Drave in Save tako narasle, da so udarile čez bregove in povzročile veliko škodo po poljih.
Sledila je zelo slaba žetev in ničev pridelek, nato potres, v zraku pa so se pojavili zmaji.
Kuga je izbruhnila na Koroškem, Kranjskem, v Istri in Furlaniji.
Karel Veliki je napadel Panonijo, jo izropal in s svojo vojsko odnesel plen v Regensburg.
Priključil si je Gornjo Panonijo.
Leta 796 vdre na Koroško kralj Talmon z veliko vojsko Hunov, razdeli svoje čete in ropa po deželi.
Huni divje morijo vse, ženske pa posiljujejo.
Koroški knez je moral na vso naglico zbrati svojo vojsko.
Premagal je Hune in jih pregnal iz dežele.
Nato so se zbrali kralj Italije Pipin, furlanski knez Henrik, švabski knez Gerald in še drugi.
Šli so proti Hunom in jih premagali pri reki Rabi.
Pognali so jih v beg in mnoge ujeli.
Padel jim je v roke hunski vladar Sigara, a je ušel in se zatekel k veljaku Tudanu.
Ta ga je pa zastrupil in se nato polastil ogrskega kraljestva.
Toda Pipin je vdrl v Panonijo in Tuden s knezom Colo se mu je moral predati.
Odvedli so ju h Karlu Velikemu, krstili in bogato obdarili.
Oba sta s Karlom Velikim sklenila mir in bila sta izpuščena nazaj v Panonijo.
Po vrnitvi pa je Tudan prelomil obljube in tako je z mnogimi izmed svojih padel v borbi pri Zagrebu.
Tako je padel tudi Tudanov naslednik Krij in Pipin je podvrgel Karlovi oblasti Panonijo med Donavo in Dravo.
Leta 797 je Karel Veliki imenoval kneza Ludvika za vladarja v Panoniji.
Po prevzemu oblasti je Ludvik z lažmi oblatil koroškega kneza Kodolaja pred Karlom Velikim.
Karel Veliki je Kodolaja odstranil s prestola in nato dal Koroško Ludviku.
Medtem, ko sta bila Karel Veliki in kralj Pipin v Aachenu, so Huni izropali deželo Liburnijo.
Proti njim sta šla švabski knez Gerald in furlanski knez Henrik.
Gerald je padel v boju pod hunskim mečem in kmalu potem pri Trsatu, še Henrik, po izdajstvu Trsačanov, potem ko se je junaško boril.
Ko je Karel leta 800 zvedel o umoru furlanskega kneza Henrika, je sklical zbor v Mainzu, da bi morilce kaznovali.
Čete so bile poslane v Furlanijo in na Trsat, kraj, ki se danes imenuje Reka svetega Vida.
Trsačani so bili kaznovani in furlanska kneževina je bila dana knezu Kodolaju.
Pipin je nato šel s svojo vojsko v Panonijo, pobil veliko število Hunov, njihovo ozemlje pa je razdelil med nove naseljence iz Bavarske in Koroške.
Dotedaj sta bili Dalmacija in Istra deželi Karla Velikega.
Ko pa je Karel sklenil mir z vzhodnim cesarjem, so mesta ob obali vzhodne Istre prešla pod cesarjevo oblast in ta del Istre je od tedaj vedno imel svoje posebne gospode.
Leta 791 so Huni vdrli v dežele Karla Velikega.
Z eno vojsko so prišli v Furlanijo, z drugo v Germanijo.
Koroški knez Ingvon in kneza Karla Velikega Gramocij in Odoaker so tedaj z združenimi vojskami prišli na reko Enns in tam Hune krvavo porazili.
Da bi maščevali ta krvavi poraz svojih čet, so Huni, ki so bili ostali v Panoniji, vrgli na Bavarsko nove čete, toda Ingvon in ostala dva kneza sta srečno porazila tudi te čete.
Huni pa, ki so prišli v Furlanijo, so to deželo izropali.
Naslednje leto pridejo ropat po Germaniji velike tolpe Hunov.
Proti njim je zopet šel koroški knez Ingvon.
Napadel jih je in z lahkoto uničil 20 000.
S tem je rešil preteče propasti Germanijo, ki se je vsa tresla pred njimi.
Ingvonovo junaštvo in zvestobo Korošcev je Karel Veliki nagradil.
Ingvonu je podelil naslov velikega kneza in Koroška je postala velika kneževina.
Ingvon je umrl še istega leta in nasledil ga je Kodolaj, po rodu Frank.
Tistega leta so vode Drave in Save tako narasle, da so udarile čez bregove in povzročile veliko škodo po poljih.
Sledila je zelo slaba žetev in ničev pridelek, nato potres, v zraku pa so se pojavili zmaji.
Kuga je izbruhnila na Koroškem, Kranjskem, v Istri in Furlaniji.
Karel Veliki je napadel Panonijo, jo izropal in s svojo vojsko odnesel plen v Regensburg.
Priključil si je Gornjo Panonijo.
Leta 796 vdre na Koroško kralj Talmon z veliko vojsko Hunov, razdeli svoje čete in ropa po deželi.
Huni divje morijo vse, ženske pa posiljujejo.
Koroški knez je moral na vso naglico zbrati svojo vojsko.
Premagal je Hune in jih pregnal iz dežele.
Nato so se zbrali kralj Italije Pipin, furlanski knez Henrik, švabski knez Gerald in še drugi.
Šli so proti Hunom in jih premagali pri reki Rabi.
Pognali so jih v beg in mnoge ujeli.
Padel jim je v roke hunski vladar Sigara, a je ušel in se zatekel k veljaku Tudanu.
Ta ga je pa zastrupil in se nato polastil ogrskega kraljestva.
Toda Pipin je vdrl v Panonijo in Tuden s knezom Colo se mu je moral predati.
Odvedli so ju h Karlu Velikemu, krstili in bogato obdarili.
Oba sta s Karlom Velikim sklenila mir in bila sta izpuščena nazaj v Panonijo.
Po vrnitvi pa je Tudan prelomil obljube in tako je z mnogimi izmed svojih padel v borbi pri Zagrebu.
Tako je padel tudi Tudanov naslednik Krij in Pipin je podvrgel Karlovi oblasti Panonijo med Donavo in Dravo.
Leta 797 je Karel Veliki imenoval kneza Ludvika za vladarja v Panoniji.
Po prevzemu oblasti je Ludvik z lažmi oblatil koroškega kneza Kodolaja pred Karlom Velikim.
Karel Veliki je Kodolaja odstranil s prestola in nato dal Koroško Ludviku.
Medtem, ko sta bila Karel Veliki in kralj Pipin v Aachenu, so Huni izropali deželo Liburnijo.
Proti njim sta šla švabski knez Gerald in furlanski knez Henrik.
Gerald je padel v boju pod hunskim mečem in kmalu potem pri Trsatu, še Henrik, po izdajstvu Trsačanov, potem ko se je junaško boril.
Ko je Karel leta 800 zvedel o umoru furlanskega kneza Henrika, je sklical zbor v Mainzu, da bi morilce kaznovali.
Čete so bile poslane v Furlanijo in na Trsat, kraj, ki se danes imenuje Reka svetega Vida.
Trsačani so bili kaznovani in furlanska kneževina je bila dana knezu Kodolaju.
Pipin je nato šel s svojo vojsko v Panonijo, pobil veliko število Hunov, njihovo ozemlje pa je razdelil med nove naseljence iz Bavarske in Koroške.
Dotedaj sta bili Dalmacija in Istra deželi Karla Velikega.
Ko pa je Karel sklenil mir z vzhodnim cesarjem, so mesta ob obali vzhodne Istre prešla pod cesarjevo oblast in ta del Istre je od tedaj vedno imel svoje posebne gospode.
0
10. KRONANJE KARLA VELIKEGA
Koncem leta 800 je prišel Karel Veliki v Rim in na božični dan ga je papež Leon posvetil v zahodnega cesarja.
Karlu in njegovim potomcem je bila s tem dana vsa cesarska oblast, opisana zlasti v dveh poglavjih posvetitvene listine.
Prvo je o častnih naslovih, drugo pa o stvarnih darilih.
Naslove je dajal cesar sam.
Bili so princ, knez, markiz in grof.
Tako so bili knezi, markizi in grofje deležni kraljevske časti in od nje istočasno odvisni.
Stvarna darila pa so bila cesarski davek, zgradbe, dežele, grofije, mesta in letni dohodki cesarjeve zakladnice.
Darila ali fevdi so se dajali zaupnikom s pogojem, da se mora darilo obnoviti pod novim cesarjem.
Fevdi kakor mesta, graščine, dežele in vasi so bili tudi cesarski in pripadali so neposredno cesarju.
Tisti, ki so tam vladali v cesarjevem imenu, so se imenovali mejni grofje, deželni grofje, grofje ali pa cesarski namestniki, kakor na primer v Ogleju, Padovi, Veroni, Trevižu, Vicenci, Mantovi, Milanu in Savoji pod cesarjema Henrikom VII. in Ludvikom Bavarskim.
Mnoge fevde so si cesarski namestniki s časom prisvojili in pri tem so tudi ohranili naslove mejnih grofov, grofov ali knezov, ki so jih prejeli od cesarjev in ki so jim dajali pravico nositi kraljevsko krono kot zastopnikom in namestnikom kraljevskega visočanstva.
Med manjše fevde so prihajale tudi zapuščine duhovnikov, posestva ki so v nekaterih deželah in na Ogrskem še danes, prehajala po smrti duhovnikov v kraljevsko last in to brez ugovarjanja papeža, bodisi ker so kralji in knezi z nedogovorjenim, tihim sporazumom ustanavljali cerkvena posestva in naslove in dajali kneževine, grofije, mesta, graščine in zemljišča duhovnikom, zato da bi se po njihovi smrti vrnili tem, ki so jih podelili, ali pa državi in ne drugim zasebnikom, bodisi tudi ker je taka imovina ostajala nedotaknjena in neokrnjena tako v miru kakor v vojni in je zato bila varna pred sovražniki.
Ta običaj se je ohranil na Goriškem do leta 1382, na Ogrskem pa do cesarja in ogrskega kralja Ferdinanda II., ki je dovolil, da duhovščina lahko pride v stalno posest svojih nepremičnin z odstopitvijo določenega dela kraljevski zakladnici.
Cesarska oblast je predstavljala Zahodnorimsko cesarstvo in germansko kraljestvo, tako da je po dednem pravu prehajala na sinove cesarjev.
Cesarji so ohranjali krono germanskega kraljestva in bili šteti za cesarje in kot taki slovesno ustoličeni v Rimu.
Ko so cesarji izumrli brez dedičev, ki naj bi vladali v Germaniji, je cesarska oblast prešla na stanove germanskega naroda in ti so potem na zakonitih zborih imenovali kralja Germanije, ki je bil istočasno tudi izvoljen za cesarja in s tem prevzel oblast nad vsemi večjimi in manjšimi fevdi.
Odhajal je nato v Rim za posvečenje v cesarja in tako dobival polno cesarsko oblast.
Opuščal je pri tem naziv kralja in izvoljenega.
Tako so se imenovali pred kronanjem v Rimu, kamor so prihajali za posvečenje in imenovanje.
Nekateri naslova izvoljenega cesarja sploh niso rabili zadovoljujoč se samo z naslovom germanskega kralja.
Naslov cesarja so si nadeli šele, ko so prejeli naslov izvoljenega cesarja od papeža.
Da je pravica izvolitve rimskih cesarjev pripadala germanskemu kraljestvu, s tem nas seznanja papeška odločba.
In tako je kralj Germanije, ki je bil izvoljen na zakonitih zborih, izvoljen istočasno tudi za cesarja Rimljanov.
Cesarska oblast je ostala neoporečna germanskemu kraljestvu in njegovemu ljudstvu vse do leta 899, ko je umrl cesar Arnulf in so se hoteli cesarske oblasti in cesarskih dežel polastiti italijanski knezi Gvido, Lambert in drugi, ki so jih papeži morali imenovati proti svoji volji in ki so se po kronanju predrzno obnašali do papežev.
Da bi se rešili njihovega nasilja, so papeži potem klicali na pomoč po Germanih redno izvoljene cesarje Konrada, Henrika, Otona in druge.
Ti vladarji so tedaj prišli v Italijo in bili kronani za cesarje.
Papežu in Italiji pa so vrnili mir.
Koncem leta 800 je prišel Karel Veliki v Rim in na božični dan ga je papež Leon posvetil v zahodnega cesarja.
Karlu in njegovim potomcem je bila s tem dana vsa cesarska oblast, opisana zlasti v dveh poglavjih posvetitvene listine.
Prvo je o častnih naslovih, drugo pa o stvarnih darilih.
Naslove je dajal cesar sam.
Bili so princ, knez, markiz in grof.
Tako so bili knezi, markizi in grofje deležni kraljevske časti in od nje istočasno odvisni.
Stvarna darila pa so bila cesarski davek, zgradbe, dežele, grofije, mesta in letni dohodki cesarjeve zakladnice.
Darila ali fevdi so se dajali zaupnikom s pogojem, da se mora darilo obnoviti pod novim cesarjem.
Fevdi kakor mesta, graščine, dežele in vasi so bili tudi cesarski in pripadali so neposredno cesarju.
Tisti, ki so tam vladali v cesarjevem imenu, so se imenovali mejni grofje, deželni grofje, grofje ali pa cesarski namestniki, kakor na primer v Ogleju, Padovi, Veroni, Trevižu, Vicenci, Mantovi, Milanu in Savoji pod cesarjema Henrikom VII. in Ludvikom Bavarskim.
Mnoge fevde so si cesarski namestniki s časom prisvojili in pri tem so tudi ohranili naslove mejnih grofov, grofov ali knezov, ki so jih prejeli od cesarjev in ki so jim dajali pravico nositi kraljevsko krono kot zastopnikom in namestnikom kraljevskega visočanstva.
Med manjše fevde so prihajale tudi zapuščine duhovnikov, posestva ki so v nekaterih deželah in na Ogrskem še danes, prehajala po smrti duhovnikov v kraljevsko last in to brez ugovarjanja papeža, bodisi ker so kralji in knezi z nedogovorjenim, tihim sporazumom ustanavljali cerkvena posestva in naslove in dajali kneževine, grofije, mesta, graščine in zemljišča duhovnikom, zato da bi se po njihovi smrti vrnili tem, ki so jih podelili, ali pa državi in ne drugim zasebnikom, bodisi tudi ker je taka imovina ostajala nedotaknjena in neokrnjena tako v miru kakor v vojni in je zato bila varna pred sovražniki.
Ta običaj se je ohranil na Goriškem do leta 1382, na Ogrskem pa do cesarja in ogrskega kralja Ferdinanda II., ki je dovolil, da duhovščina lahko pride v stalno posest svojih nepremičnin z odstopitvijo določenega dela kraljevski zakladnici.
Cesarska oblast je predstavljala Zahodnorimsko cesarstvo in germansko kraljestvo, tako da je po dednem pravu prehajala na sinove cesarjev.
Cesarji so ohranjali krono germanskega kraljestva in bili šteti za cesarje in kot taki slovesno ustoličeni v Rimu.
Ko so cesarji izumrli brez dedičev, ki naj bi vladali v Germaniji, je cesarska oblast prešla na stanove germanskega naroda in ti so potem na zakonitih zborih imenovali kralja Germanije, ki je bil istočasno tudi izvoljen za cesarja in s tem prevzel oblast nad vsemi večjimi in manjšimi fevdi.
Odhajal je nato v Rim za posvečenje v cesarja in tako dobival polno cesarsko oblast.
Opuščal je pri tem naziv kralja in izvoljenega.
Tako so se imenovali pred kronanjem v Rimu, kamor so prihajali za posvečenje in imenovanje.
Nekateri naslova izvoljenega cesarja sploh niso rabili zadovoljujoč se samo z naslovom germanskega kralja.
Naslov cesarja so si nadeli šele, ko so prejeli naslov izvoljenega cesarja od papeža.
Da je pravica izvolitve rimskih cesarjev pripadala germanskemu kraljestvu, s tem nas seznanja papeška odločba.
In tako je kralj Germanije, ki je bil izvoljen na zakonitih zborih, izvoljen istočasno tudi za cesarja Rimljanov.
Cesarska oblast je ostala neoporečna germanskemu kraljestvu in njegovemu ljudstvu vse do leta 899, ko je umrl cesar Arnulf in so se hoteli cesarske oblasti in cesarskih dežel polastiti italijanski knezi Gvido, Lambert in drugi, ki so jih papeži morali imenovati proti svoji volji in ki so se po kronanju predrzno obnašali do papežev.
Da bi se rešili njihovega nasilja, so papeži potem klicali na pomoč po Germanih redno izvoljene cesarje Konrada, Henrika, Otona in druge.
Ti vladarji so tedaj prišli v Italijo in bili kronani za cesarje.
Papežu in Italiji pa so vrnili mir.
0
11. DELITEV ZAHODNEGA CESARSTVA
Leta 806 je brodovje vzhodnega cesarja Nicefora zaman poskušalo zavzeti Dalmacijo, ki je pripadala Karlu Velikemu in je nato odplulo v Benetke.
Naslednje lato je Nicefor sklenil mir s kraljem Italije Pipinom in brodovje se je vrnilo v Carigrad.
Leto potem je brodovje zopet napadlo Dalmacijo, spet brez uspeha in spet je odplulo v Benetke, kjer je na odločno zahtevo Benečanov zopet sklenilo mir s Pipinom.
To obnašanje je kralja razjezilo.
Napadel je Benetke in jih zasedel.
A ko sta leta 810 sklenila mir Karel Veliki in Nicefor, so bile Benetke vrnjene vzhodnemu cesarju.
Po smrti Karla Velikega leta 814, je prejel krono zahodnega cesarstva njegov sin Ludvik.
Leta 817 si je Ludvik imanoval za socesarja sina Lotarja.
Sinu Pipinu je dal Akvitanijo.
Tretjemu sinu Ludviku pa je dal ostale dežele cesarstva.
Leta 806 je brodovje vzhodnega cesarja Nicefora zaman poskušalo zavzeti Dalmacijo, ki je pripadala Karlu Velikemu in je nato odplulo v Benetke.
Naslednje lato je Nicefor sklenil mir s kraljem Italije Pipinom in brodovje se je vrnilo v Carigrad.
Leto potem je brodovje zopet napadlo Dalmacijo, spet brez uspeha in spet je odplulo v Benetke, kjer je na odločno zahtevo Benečanov zopet sklenilo mir s Pipinom.
To obnašanje je kralja razjezilo.
Napadel je Benetke in jih zasedel.
A ko sta leta 810 sklenila mir Karel Veliki in Nicefor, so bile Benetke vrnjene vzhodnemu cesarju.
Po smrti Karla Velikega leta 814, je prejel krono zahodnega cesarstva njegov sin Ludvik.
Leta 817 si je Ludvik imanoval za socesarja sina Lotarja.
Sinu Pipinu je dal Akvitanijo.
Tretjemu sinu Ludviku pa je dal ostale dežele cesarstva.
0
12. SLOVENSKA VOJNA
Omenili smo, da je bil knez Kodolaj pod lažnimi obtožbami odstranjen s koroškega prestola.
Ko pa se je spoznala Kodolajeva nedolžnost in prevara Ludvika, upravitelja Panonije, za prevzem prestola, je cesar ukazal, da se mora koroška kneževina vrniti Kodolaju.
Toda Ludvik je prezrl cesarjev ukaz in se cesarju uprl z orožjem.
Zavezniki so mu bili Bolgari in še nekateri plemiči Koroške in Japidije.
Cesarski vojski so poveljevali dalmatinski knez Borna, koroški knez Kodolaj, furlanski knez in markiz Kranja.
V bitki pri Dravi so Ludvika premagali in odstranili s koroškega prestola.
Premagani Ludvik je zaprosil za mir pod posebnimi pogoji.
Cesar teh pogojev ni sprejel in je ponudil druge, ki pa jih Ludvik ni sprejel.
V novi vojni zavzame Ludvik več cesarjevih mest in jih pridobi na svojo stran.
V bitki pri Kolpi premaga kneza Borno in izropa Dalmacijo, toda Borna zbere zopet razpršene cesarske čete in v novih bitkah prežene Ludvika iz Dalmacije.
Naslednje leto je cesar Ludvik imenoval Baldarika iz Kranjske marke za koroškega in furlanskega kneza.
Baldarik je nepričakovano napadel upravitelja Ludvika pri Dravi in uničil večji del njegove vojske.
Po tem porazu je Ludvik zapustil Sisek in se zatekel k hrvatom.
Naslednje leto 816 je cesar poslal proti upravitelju Ludviku trojno vojsko.
Del te vojske se trikrat spopade s sovražnikom in ga premaga.
Nato prekorači Dravo in se združi z ostalima dvema deloma.
Skupaj prodirajo na Hrvatsko in zavzemajo mesta iz katerih se Ludvik umika.
Ludvik se je bitkam izmikal in se držal v taboriščih na vrhu nedostopne gore.
In ko so ga zapustili nekateri kranjski veljaki in prešli na stran kneza Baldarika, se je Ludvik, iz strahu pred bližajočo se odločilno bitko, umaknil v Dalmacijo, kjer so ga ubili.
Tako se je končala vojna.
Zaradi vojne med upraviteljem Panonije in markizom Kranjske je ime te dežele postalo v teh letih slavno.
Knez Borna je imel tajne sporazume z upraviteljem Ludvikom.
Bil je zato odstranjen z dalmatinske kneževine in istrske marke.
Namesto njega je bil imenovan knez Hadon.
Medtem je v Dalmaciji povzročil veliko škode Lutmuzel, ki je vrgel Hadona z dalmatinskega knežjega prestola in ga izgnal iz Dalmacije.
Knez Baldarik je šel izgnanemu Hadonu na pomoč.
V Brežah na Koroškem je Baldarik v ta namen sklical zborovanje in tam napovedal vojno proti Lutmuzelu.
Izvršitev vojnega pohoda je poveril Domicijanu.
Ta je v 8 dneh zbral v Ljubljani na Kranjskem 15 000 pešcev in 3 000 konjenikov.
Vdrl je nato v Dalmacijo in napadel Lutmuzela.
Lutmuzel se pred napadom zapre v Solin, kjer po enem mesecu obleganja pade v roke kneza Baldarika in je usmrčen.
Hadon je nato vrnjen na prestol.
Omenili smo, da je bil knez Kodolaj pod lažnimi obtožbami odstranjen s koroškega prestola.
Ko pa se je spoznala Kodolajeva nedolžnost in prevara Ludvika, upravitelja Panonije, za prevzem prestola, je cesar ukazal, da se mora koroška kneževina vrniti Kodolaju.
Toda Ludvik je prezrl cesarjev ukaz in se cesarju uprl z orožjem.
Zavezniki so mu bili Bolgari in še nekateri plemiči Koroške in Japidije.
Cesarski vojski so poveljevali dalmatinski knez Borna, koroški knez Kodolaj, furlanski knez in markiz Kranja.
V bitki pri Dravi so Ludvika premagali in odstranili s koroškega prestola.
Premagani Ludvik je zaprosil za mir pod posebnimi pogoji.
Cesar teh pogojev ni sprejel in je ponudil druge, ki pa jih Ludvik ni sprejel.
V novi vojni zavzame Ludvik več cesarjevih mest in jih pridobi na svojo stran.
V bitki pri Kolpi premaga kneza Borno in izropa Dalmacijo, toda Borna zbere zopet razpršene cesarske čete in v novih bitkah prežene Ludvika iz Dalmacije.
Naslednje leto je cesar Ludvik imenoval Baldarika iz Kranjske marke za koroškega in furlanskega kneza.
Baldarik je nepričakovano napadel upravitelja Ludvika pri Dravi in uničil večji del njegove vojske.
Po tem porazu je Ludvik zapustil Sisek in se zatekel k hrvatom.
Naslednje leto 816 je cesar poslal proti upravitelju Ludviku trojno vojsko.
Del te vojske se trikrat spopade s sovražnikom in ga premaga.
Nato prekorači Dravo in se združi z ostalima dvema deloma.
Skupaj prodirajo na Hrvatsko in zavzemajo mesta iz katerih se Ludvik umika.
Ludvik se je bitkam izmikal in se držal v taboriščih na vrhu nedostopne gore.
In ko so ga zapustili nekateri kranjski veljaki in prešli na stran kneza Baldarika, se je Ludvik, iz strahu pred bližajočo se odločilno bitko, umaknil v Dalmacijo, kjer so ga ubili.
Tako se je končala vojna.
Zaradi vojne med upraviteljem Panonije in markizom Kranjske je ime te dežele postalo v teh letih slavno.
Knez Borna je imel tajne sporazume z upraviteljem Ludvikom.
Bil je zato odstranjen z dalmatinske kneževine in istrske marke.
Namesto njega je bil imenovan knez Hadon.
Medtem je v Dalmaciji povzročil veliko škode Lutmuzel, ki je vrgel Hadona z dalmatinskega knežjega prestola in ga izgnal iz Dalmacije.
Knez Baldarik je šel izgnanemu Hadonu na pomoč.
V Brežah na Koroškem je Baldarik v ta namen sklical zborovanje in tam napovedal vojno proti Lutmuzelu.
Izvršitev vojnega pohoda je poveril Domicijanu.
Ta je v 8 dneh zbral v Ljubljani na Kranjskem 15 000 pešcev in 3 000 konjenikov.
Vdrl je nato v Dalmacijo in napadel Lutmuzela.
Lutmuzel se pred napadom zapre v Solin, kjer po enem mesecu obleganja pade v roke kneza Baldarika in je usmrčen.
Hadon je nato vrnjen na prestol.
0
13. BOLGARI NA KOROŠKEM IN BAVARSKEM
Leta 828 so Bolgari, zaradi neprevidnosti kneza Baldarika, izropali Koroško in Bavarsko in hudo porazili kneza Baldarika in kranjskega markiza Geralda.
Cesar je tedaj pozval oba v Aachen, ju kaznoval z visoko globo in izgnal v Galijo.
Za novega koroškega in furlanskega kneza je leta 829 imenoval Domicijana, ki ga nekateri štejejo za frankovskega knežjega rodu, drugi turskega, drugi zopet podgorskega.
Njegov brat je bil turski grof Remedij, pokopan na Tirolskem, na gori Nansperg.
Turski grof Domicijan je bil v mladosti pogan.
Dal je zgraditi tempelj s tisočem kipov pri Milstadskem jezeru (Miljskem jezeru).
Pred krstom leta 790 se je klical Valdung.
Žena pa mu je bila Marija, iz rodu koroških dvornih in goriških grofov.
Imela sta sina edinca, ki pa je umrl v rani mladosti in čigar ostanki počivajo skupaj s starši v družinski grobnici.
Domicijan je s krepostjo družil tudi vojaške sposobnosti in je bil priljubljen med koroškimi veljaki.
Ko so ti hoteli odstraniti s prestola Baldarika, ki je spal v svoji lenobi, ga je on vzpodbudil, da se je bolj zanimal za deželo in da je šel na pomoč dalmatinskemu knezu Hadonu.
Po starem običaju je leta 829 Domicijana ustoličil kmet na gosposvetskem polju, na prestolu, ki ga je Domicijan dal popraviti, ker je bil že pokvarjen od starosti.
To potrjujejo besede vklesane na prestolu DnDUX DOMITI, ki pomenijo Gospod knez Domicijan.
Ko sta se moravski princ Rastislav I. in njegov sin Kocelj, sita cesarja Ludvika, hotela osvoboditi njegove oblasti, ju je Domicijan napadel z bavarskim knezom.
Vdrl je na Moravsko, jo zasedel in oba princa izgnal iz dežele.
S sosednimi Slovani sta onadva pozneje zopet dvignila orožje proti cesarju in se začela pripravljati na vojno.
Toda Domicijan je njune nakane preprečil še enkrat.
Domicijan je sklenil odpraviti poganstvo in je porušil tempelj tisočerih kipov.
Kipi so stali na 1000 stebrih in ljudstvo jih je molilo.
Porušeni tempelj je Domicijan pometal v jezero imenovano po tem dogodku Milstadtsko.
Vas pa, kjer je prej stal tempelj, je dobila ime Milstadt.
Ko je tako očistil kraj, je na mestu tisočerih kipov dal zgraditi cerkev, jo oskrbel z doto žene Marije in pokristjanil vso okolico.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/97/Millstatt_Domitian_Statue_See.jpg/800px-Millstatt_Domitian_Statue_See.jpg
Leta 840 je Domicijana pozval bavarski kralj Ludvik.
Z drugimi plemiči je Domicijan šel v Frankfurt.
Tja so prišli še plemiči Frankov in Saksoncev.
Kralj Ludvik se je pritožil proti očetu cesarju Ludviku, katerega je cesarica Judita naščuvala, da mu ni dal cesarstva.
Cesarstvo je bilo dano Lotarju in Karlu.
Domicijan se je vrnil na Koroško, kjer je umrl 5 FEB 840.
Pokopali so ga v Milstadtu.
Po smrti Domicijana je cesar Ludvik razdelil Furlanijo v 12 grofij goriško, tržaško, devinsko, porcijsko, farsko, pratsko, pulčiniško, kamninsko…
V kneževini Koroški pa so zavladali mnogi knezi.
Moravska kneza, ki sta bila vržena s prestola in pregnana v Bolgarijo, sta si pridobila naklonjenost cesarja Ludvika in ta jima je vrnil Moravsko in poklical še del Koroške, ki se danes imenuje celjska grofija.
Kneza sta popravila Ptuj, Celje in še druge kraje, ki so jih bili porušili Slovani.
Leta 828 so Bolgari, zaradi neprevidnosti kneza Baldarika, izropali Koroško in Bavarsko in hudo porazili kneza Baldarika in kranjskega markiza Geralda.
Cesar je tedaj pozval oba v Aachen, ju kaznoval z visoko globo in izgnal v Galijo.
Za novega koroškega in furlanskega kneza je leta 829 imenoval Domicijana, ki ga nekateri štejejo za frankovskega knežjega rodu, drugi turskega, drugi zopet podgorskega.
Njegov brat je bil turski grof Remedij, pokopan na Tirolskem, na gori Nansperg.
Turski grof Domicijan je bil v mladosti pogan.
Dal je zgraditi tempelj s tisočem kipov pri Milstadskem jezeru (Miljskem jezeru).
Pred krstom leta 790 se je klical Valdung.
Žena pa mu je bila Marija, iz rodu koroških dvornih in goriških grofov.
Imela sta sina edinca, ki pa je umrl v rani mladosti in čigar ostanki počivajo skupaj s starši v družinski grobnici.
Domicijan je s krepostjo družil tudi vojaške sposobnosti in je bil priljubljen med koroškimi veljaki.
Ko so ti hoteli odstraniti s prestola Baldarika, ki je spal v svoji lenobi, ga je on vzpodbudil, da se je bolj zanimal za deželo in da je šel na pomoč dalmatinskemu knezu Hadonu.
Po starem običaju je leta 829 Domicijana ustoličil kmet na gosposvetskem polju, na prestolu, ki ga je Domicijan dal popraviti, ker je bil že pokvarjen od starosti.
To potrjujejo besede vklesane na prestolu DnDUX DOMITI, ki pomenijo Gospod knez Domicijan.
Ko sta se moravski princ Rastislav I. in njegov sin Kocelj, sita cesarja Ludvika, hotela osvoboditi njegove oblasti, ju je Domicijan napadel z bavarskim knezom.
Vdrl je na Moravsko, jo zasedel in oba princa izgnal iz dežele.
S sosednimi Slovani sta onadva pozneje zopet dvignila orožje proti cesarju in se začela pripravljati na vojno.
Toda Domicijan je njune nakane preprečil še enkrat.
Domicijan je sklenil odpraviti poganstvo in je porušil tempelj tisočerih kipov.
Kipi so stali na 1000 stebrih in ljudstvo jih je molilo.
Porušeni tempelj je Domicijan pometal v jezero imenovano po tem dogodku Milstadtsko.
Vas pa, kjer je prej stal tempelj, je dobila ime Milstadt.
Ko je tako očistil kraj, je na mestu tisočerih kipov dal zgraditi cerkev, jo oskrbel z doto žene Marije in pokristjanil vso okolico.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/97/Millstatt_Domitian_Statue_See.jpg/800px-Millstatt_Domitian_Statue_See.jpg
Leta 840 je Domicijana pozval bavarski kralj Ludvik.
Z drugimi plemiči je Domicijan šel v Frankfurt.
Tja so prišli še plemiči Frankov in Saksoncev.
Kralj Ludvik se je pritožil proti očetu cesarju Ludviku, katerega je cesarica Judita naščuvala, da mu ni dal cesarstva.
Cesarstvo je bilo dano Lotarju in Karlu.
Domicijan se je vrnil na Koroško, kjer je umrl 5 FEB 840.
Pokopali so ga v Milstadtu.
Po smrti Domicijana je cesar Ludvik razdelil Furlanijo v 12 grofij goriško, tržaško, devinsko, porcijsko, farsko, pratsko, pulčiniško, kamninsko…
V kneževini Koroški pa so zavladali mnogi knezi.
Moravska kneza, ki sta bila vržena s prestola in pregnana v Bolgarijo, sta si pridobila naklonjenost cesarja Ludvika in ta jima je vrnil Moravsko in poklical še del Koroške, ki se danes imenuje celjska grofija.
Kneza sta popravila Ptuj, Celje in še druge kraje, ki so jih bili porušili Slovani.
0
0
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/0/01/Wappen_at_millstatt.png/800px-Wappen_at_millstatt.png
Millstatt ima v grbu kipe iz templja mille statue, po katerih je vas dobila ime.
Millstatt ima v grbu kipe iz templja mille statue, po katerih je vas dobila ime.
0
14. DELITEV CESARSTVA
Leta 840 je cesar razdelil cesarstvo med svoje sinove in je nato umrl v Mainzu.
Pokopali so ga v Metzu.
Cesarsko krono je zapustil sinu Lotarju.
Cesarstvo je obsegalo Narbonsko Galijo in kraljestvo Italijo, do kranjske reke Save.
Lotarjev brat Ludvik je dobil Germanijo, kraljestvo Češko, oba Norika in Panonijo.
Sava je bila meja med deželama obeh bratov, zato so bile Kranjska, Vendska marka, Istra in dalmatinske pokrajine zdaj ločene od Koroške in Bavarske.
Bavarski kralj je sina Ludvika imenoval za kneza Koroške.
Karloman je pa šel z orožjem proti Rastislavu, knezu Moravske, Šlezije in Poljske, kjer je ta prestopil Donavo, izropal Norik, prodrl do Celja in tam ubil kneza Pribina, gospoda celjskega in poverjenika njegovega očeta, cesarja Ludvika.
Karloman je imel srečo in je Rastislava premagal.
Porazil ga je še enkrat na Moravskem in prisilil, da je prosil za odpuščanje in za ponovno podelitev kneževine.
Karloman mu jo je podelil v imenu očeta, cesarja Ludvika.
Cesar Lotar je vladal 15 let in ko je videl, da se mu bliža smrt, je razdelil med sinove še preostale cesarske dežele.
Prvemu sinu Ludviku je dal Italijo in cesarsko krono, Lotarju Avstrazijo in Lotaringijo, Karlu pa kraljestvo Provenco.
Odpovedal se je nato prestolu in postal redovnik promskega samostana, kjer je 27 SEP 855 tudi umrl.
Leta 840 je cesar razdelil cesarstvo med svoje sinove in je nato umrl v Mainzu.
Pokopali so ga v Metzu.
Cesarsko krono je zapustil sinu Lotarju.
Cesarstvo je obsegalo Narbonsko Galijo in kraljestvo Italijo, do kranjske reke Save.
Lotarjev brat Ludvik je dobil Germanijo, kraljestvo Češko, oba Norika in Panonijo.
Sava je bila meja med deželama obeh bratov, zato so bile Kranjska, Vendska marka, Istra in dalmatinske pokrajine zdaj ločene od Koroške in Bavarske.
Bavarski kralj je sina Ludvika imenoval za kneza Koroške.
Karloman je pa šel z orožjem proti Rastislavu, knezu Moravske, Šlezije in Poljske, kjer je ta prestopil Donavo, izropal Norik, prodrl do Celja in tam ubil kneza Pribina, gospoda celjskega in poverjenika njegovega očeta, cesarja Ludvika.
Karloman je imel srečo in je Rastislava premagal.
Porazil ga je še enkrat na Moravskem in prisilil, da je prosil za odpuščanje in za ponovno podelitev kneževine.
Karloman mu jo je podelil v imenu očeta, cesarja Ludvika.
Cesar Lotar je vladal 15 let in ko je videl, da se mu bliža smrt, je razdelil med sinove še preostale cesarske dežele.
Prvemu sinu Ludviku je dal Italijo in cesarsko krono, Lotarju Avstrazijo in Lotaringijo, Karlu pa kraljestvo Provenco.
Odpovedal se je nato prestolu in postal redovnik promskega samostana, kjer je 27 SEP 855 tudi umrl.
0
15. KRALJ LUDVIK PROTI KARLOMANU
Sovražniki so nenadoma napadli Viljema Andeskala in Babo, sosedna mejna grofa bavarskega kralja.
Grofa sta se sovražnikom izmikala in jim tako dovolila ropanje polj ob Savi.
Karloman ju je zaradi tega odstavil in imenoval nova grofa.
To pa so Karlomanovi osebni sovražniki sporočili njegovemu očetu in ga obtožili, da očetu streže po življenju in, da ga hoče oropati njegovih dežel.
Ko je to zvedel, je šel Karloman osebno iz Koroške k očetu v Regensburg in mu hotel dokazati svojo nedolžnost.
Toda oče mu ni verjel.
Odstranil ga je s koroškega prestola in poslal v Frankonijo, kjer je Karloman potem v vseh stvareh do pičice izvrševal očetove ukaze.
Po odhodu Karlomana v Frankonijo je Ludvik gornje mejne grofije zopet podelil svojima grofoma, potem ko sta mu zopet prisegla zvestobo.
Po vrnitvi v svoje grofije sta grofa začela novo gonjo laži proti Karlomanu tako, da je kralj Ludvik odredil vojni nastop proti sinu.
V javnosti je sicer govoril o vojni proti Rastislavu, toda Karloman ni nič vedel o očetovih namerah.
Bil je na poti k njemu v Regensburg, ko je zvedel resnico.
Zatekel se je na Koroško, v manj zastražene kraje, ker je vedel za nakane svojih sovražnikov.
Tu je hotel počakati, da bi se oče prepričal o njegovi nedolžnosti.
Toda oče je udaril na Koroško in Karloman se je moral braniti.
Svojemu poveljniku Gundakarju je ukazal, naj očetovim četam onemogoči prestop Drave in Mure.
Toda Gundakar je Karlomana zapustil in prešel z vojsko na očetovo stran.
Kralj Ludvik mu je v priznanje podelil Koroško kneževino, potem ko je Karlomana uradno odstranil.
Zapuščen od vseh, pod varstvom samozavesti zavrženca, se Karloman obupan poda k očetu in ta ga izroči škofu Luichprechtu v Mainzu, svojemu zvestemu možu.
Šele leta 863 je Karloman s pomočjo kralja Galije Karla zopet dosegel očetovo naklonjenost in zopet dobil Koroško.
In vsi Korošci so zapustili Gundakarja in se vrnili k Karlomanu.
Naslednje leto je Karloman dvakrat nastopil proti knezu Rastislavu, ga premagal, izropal Moravsko in se zmagovito vrnil z vojsko na Bavarsko.
Sovražniki so nenadoma napadli Viljema Andeskala in Babo, sosedna mejna grofa bavarskega kralja.
Grofa sta se sovražnikom izmikala in jim tako dovolila ropanje polj ob Savi.
Karloman ju je zaradi tega odstavil in imenoval nova grofa.
To pa so Karlomanovi osebni sovražniki sporočili njegovemu očetu in ga obtožili, da očetu streže po življenju in, da ga hoče oropati njegovih dežel.
Ko je to zvedel, je šel Karloman osebno iz Koroške k očetu v Regensburg in mu hotel dokazati svojo nedolžnost.
Toda oče mu ni verjel.
Odstranil ga je s koroškega prestola in poslal v Frankonijo, kjer je Karloman potem v vseh stvareh do pičice izvrševal očetove ukaze.
Po odhodu Karlomana v Frankonijo je Ludvik gornje mejne grofije zopet podelil svojima grofoma, potem ko sta mu zopet prisegla zvestobo.
Po vrnitvi v svoje grofije sta grofa začela novo gonjo laži proti Karlomanu tako, da je kralj Ludvik odredil vojni nastop proti sinu.
V javnosti je sicer govoril o vojni proti Rastislavu, toda Karloman ni nič vedel o očetovih namerah.
Bil je na poti k njemu v Regensburg, ko je zvedel resnico.
Zatekel se je na Koroško, v manj zastražene kraje, ker je vedel za nakane svojih sovražnikov.
Tu je hotel počakati, da bi se oče prepričal o njegovi nedolžnosti.
Toda oče je udaril na Koroško in Karloman se je moral braniti.
Svojemu poveljniku Gundakarju je ukazal, naj očetovim četam onemogoči prestop Drave in Mure.
Toda Gundakar je Karlomana zapustil in prešel z vojsko na očetovo stran.
Kralj Ludvik mu je v priznanje podelil Koroško kneževino, potem ko je Karlomana uradno odstranil.
Zapuščen od vseh, pod varstvom samozavesti zavrženca, se Karloman obupan poda k očetu in ta ga izroči škofu Luichprechtu v Mainzu, svojemu zvestemu možu.
Šele leta 863 je Karloman s pomočjo kralja Galije Karla zopet dosegel očetovo naklonjenost in zopet dobil Koroško.
In vsi Korošci so zapustili Gundakarja in se vrnili k Karlomanu.
Naslednje leto je Karloman dvakrat nastopil proti knezu Rastislavu, ga premagal, izropal Moravsko in se zmagovito vrnil z vojsko na Bavarsko.
0
16. DELITEV DEŽEL LUDVIKA BAVARSKEGA
Leta 871 je bavarski kralj Ludvik šel v Pforzheim in na kraljevskem zboru razdelil svoje dežele med sinove.
Prvorojenec Karloman je dobil Bavarsko, Češko, Moravsko, Avstrijo, Koroško, Kranjsko, Vendsko marko in nekaj zemlje v Italiji.
Ludvik je dobil Frankonijo, Frizijo, Turingijo in Porenje.
Karel je dobil Švabsko, Švico, Alzacijo, Wittemberg, Breisgau in marko Baden.
Vsi trije sinovi so dobili kraljevske krone.
Karloman bavarsko.
Ludvik frankonsko.
Karel alemansko in švabsko.
Naslednje leto 872 je bila velika suša in mnogo rek je usahnilo in skoraj ostalo brez vode.
Suši je sledila nerodovitnost zemlje in slab pridelek.
A še tega so odnesli roji kobilic in tako je nastala lakota.
Izbruhnila je kuga in kosila je smrt.
Leta 871 je bavarski kralj Ludvik šel v Pforzheim in na kraljevskem zboru razdelil svoje dežele med sinove.
Prvorojenec Karloman je dobil Bavarsko, Češko, Moravsko, Avstrijo, Koroško, Kranjsko, Vendsko marko in nekaj zemlje v Italiji.
Ludvik je dobil Frankonijo, Frizijo, Turingijo in Porenje.
Karel je dobil Švabsko, Švico, Alzacijo, Wittemberg, Breisgau in marko Baden.
Vsi trije sinovi so dobili kraljevske krone.
Karloman bavarsko.
Ludvik frankonsko.
Karel alemansko in švabsko.
Naslednje leto 872 je bila velika suša in mnogo rek je usahnilo in skoraj ostalo brez vode.
Suši je sledila nerodovitnost zemlje in slab pridelek.
A še tega so odnesli roji kobilic in tako je nastala lakota.
Izbruhnila je kuga in kosila je smrt.
0
17. KRONANJE CESARJA KARLA
Cesar Ludvik II. je umrl brez dedičev, ko sta živela še oba njegova brata, kralj Germanije Ludvik in kralj Francije Karel.
Ko je Karel zvedel o bratovi smrti, se ni zmenil za dogovore z Ludvikom in je šel v Italijo, ne da bi obvestil o tem še preživelega brata.
Kralj Ludvik je bil že star in je zato poslal v Italijo svoja sinova Karlomana in Karla.
A ko sta prišla do Pada, so jima poslanci strica Karla prinesli darila, da bi ju podkupili in povabili so ju k stricu.
Nečaka sta res šla k njemu, on pa si je izmislil prevaro in jim rekel, da je prišel v Italijo v zaščito skupnih koristi, tudi njihovih, da bi se cesarske krone ne polastil kak tujec.
Rekel je tudi, da se bo pošteno dogovoril z bratom Ludvikom.
Po teh besedah sta se brata vrnila v Germanijo, Karel pa je šel v Rim in se tam papežu in Rimljanom prikupil.
In papež ga je kronal za cesarja.
Po smrti kralja Germanije Ludvika je njegov sin Karloman napovedal vojno stricu, cesarju Karlu, ker je zasedel nekatere italijanske pokrajine.
Odšel je z vojsko v Italijo in zavzel Verono, Mantovo in še druga mesta.
Prišel je tako do Pavije in tu se je spopadel s stričevo vojsko.
Ta pa je Karla zapustila in poraženi cesar se umakne v Galijo in umre po poti.
Po njegovi smrti leta 877 je vsa Italija, razen papeža, priznala Karlomana za vladarja.
Zato gre Karloman v Rim in ga oblega.
Meščanstvo mu je naklonjeno in papež zbeži iz Rima.
Za cesarja je medtem kronan Ludvik Balb, ki pa umre v drugem letu vladanja.
Leta 882 je umrl Karloman.
Bavarsko in koroško kneževino je prevzel njegov nezakonski sin Arnulf.
Leta 883 se s silo polasti Italije francoski Karel Debeli in papež ga krona za cesarja.
Cesar Ludvik II. je umrl brez dedičev, ko sta živela še oba njegova brata, kralj Germanije Ludvik in kralj Francije Karel.
Ko je Karel zvedel o bratovi smrti, se ni zmenil za dogovore z Ludvikom in je šel v Italijo, ne da bi obvestil o tem še preživelega brata.
Kralj Ludvik je bil že star in je zato poslal v Italijo svoja sinova Karlomana in Karla.
A ko sta prišla do Pada, so jima poslanci strica Karla prinesli darila, da bi ju podkupili in povabili so ju k stricu.
Nečaka sta res šla k njemu, on pa si je izmislil prevaro in jim rekel, da je prišel v Italijo v zaščito skupnih koristi, tudi njihovih, da bi se cesarske krone ne polastil kak tujec.
Rekel je tudi, da se bo pošteno dogovoril z bratom Ludvikom.
Po teh besedah sta se brata vrnila v Germanijo, Karel pa je šel v Rim in se tam papežu in Rimljanom prikupil.
In papež ga je kronal za cesarja.
Po smrti kralja Germanije Ludvika je njegov sin Karloman napovedal vojno stricu, cesarju Karlu, ker je zasedel nekatere italijanske pokrajine.
Odšel je z vojsko v Italijo in zavzel Verono, Mantovo in še druga mesta.
Prišel je tako do Pavije in tu se je spopadel s stričevo vojsko.
Ta pa je Karla zapustila in poraženi cesar se umakne v Galijo in umre po poti.
Po njegovi smrti leta 877 je vsa Italija, razen papeža, priznala Karlomana za vladarja.
Zato gre Karloman v Rim in ga oblega.
Meščanstvo mu je naklonjeno in papež zbeži iz Rima.
Za cesarja je medtem kronan Ludvik Balb, ki pa umre v drugem letu vladanja.
Leta 882 je umrl Karloman.
Bavarsko in koroško kneževino je prevzel njegov nezakonski sin Arnulf.
Leta 883 se s silo polasti Italije francoski Karel Debeli in papež ga krona za cesarja.
0
18. OGRSKO
Leta 887 je bil sklican v Frankfurtu zbor germanskega ljudstva in tam so stanovi s pravno oblastjo in z zakonitimi volitvami predali popolno cesarsko oblast knezu Bavarske in Koroške Arnulfu, ki je tako bil izvoljen za cesarja Rimljanov.
Od prve žene Neže je Arnulf imel sina Arnulfa Zlobnega, od druge žene pa Wernerja ali Eberharda in Ludvika.
Arnulfa je določil za naslednika.
Eberhardu je dal kneževino Koroško, kneževinu Furlanijo pa nečaku Berengarju.
Meranskemu grofu Godefridu je dal Dalmacijo, Istro, Vendsko marko in Kranjsko.
Hude nemire so medtem povzročili po Italiji boji med plemiči za italijanski prestol, zlasti boji med furlanskim knezom Berengarjem, ki se je sam proglasil za kralja, in Gvidom, ki se je proglasil za cesarja.
Na Koroško vdrejo medtem Huni in izropajo deželo.
Koroški knez Eberhard, ki ni imel vojske, da bi mogel z njo Hune zavrniti, si je mir odkupil z zlatom.
Leta 889 je na ukaz cesarja Arnulfa koroški knez Eberhard šel v vojno proti moravskemu knezu Svetopolku.
Pomagal mu je ogrski knez Kuzal, ki še ni imel stalnih ozemelj.
Po zmagi je Eberhard dal Kuzalu Nitro, Bratislavo in druga panonska mesta, ki so bila last moravskega kneza.
Huni so tako dobili svoj dom v Panoniji in mu dali ime Ogrsko.
Leta 887 je bil sklican v Frankfurtu zbor germanskega ljudstva in tam so stanovi s pravno oblastjo in z zakonitimi volitvami predali popolno cesarsko oblast knezu Bavarske in Koroške Arnulfu, ki je tako bil izvoljen za cesarja Rimljanov.
Od prve žene Neže je Arnulf imel sina Arnulfa Zlobnega, od druge žene pa Wernerja ali Eberharda in Ludvika.
Arnulfa je določil za naslednika.
Eberhardu je dal kneževino Koroško, kneževinu Furlanijo pa nečaku Berengarju.
Meranskemu grofu Godefridu je dal Dalmacijo, Istro, Vendsko marko in Kranjsko.
Hude nemire so medtem povzročili po Italiji boji med plemiči za italijanski prestol, zlasti boji med furlanskim knezom Berengarjem, ki se je sam proglasil za kralja, in Gvidom, ki se je proglasil za cesarja.
Na Koroško vdrejo medtem Huni in izropajo deželo.
Koroški knez Eberhard, ki ni imel vojske, da bi mogel z njo Hune zavrniti, si je mir odkupil z zlatom.
Leta 889 je na ukaz cesarja Arnulfa koroški knez Eberhard šel v vojno proti moravskemu knezu Svetopolku.
Pomagal mu je ogrski knez Kuzal, ki še ni imel stalnih ozemelj.
Po zmagi je Eberhard dal Kuzalu Nitro, Bratislavo in druga panonska mesta, ki so bila last moravskega kneza.
Huni so tako dobili svoj dom v Panoniji in mu dali ime Ogrsko.
0
19. DRUŽINA ANDECHS
Cesar Arnulf je sklical zbor v Augsburgu in Wormsu.
Razpravljalo se je o nastanku in zakonih cesarskih dežel.
Nato je cesar imenoval za kneza Frankonije Otona iz Vzhodne Frankonije, grofu Rudolfu je dal Burgundijo in kraljevski naslov, nečaku Berengarju pa Italijo.
Zase je obdržal cesarstvo, furlansko kneževino, Verono, Trident in še druga mesta cesarstva.
V teh letih se pojavi družina Andechs, katere prvi predstavnik je bil Rotaldov oče Hildebrand, ki je imel številne graščine na Bavarskem in Tirolskem in ki je bil nezakonski sin cesarja Arnulfa.
Nastal je medtem spor med vladarjem Italije Berengarjem in spoletskim knezom Gvidonom.
Sledila je vojna in knez je zmagal.
Berengar se je s svojo vojsko umaknil v Cremono in Verono, toda bil je zopet poražen pri Briksenu.
Zapustil je Italijo in šel prosit pomoči cesarja Arnulfa.
Po zmagi je Gvidon zasedel Pavio in Lombardijo.
Izbral si je za socesarja Lamberta, papež pa ga je kronal za cesarja.
In tako sta v Italiji vladala Gvidon in Lambert.
V Germaniji pa je vladal Arnulf.
V pomoč Berengarju je Arnulf sklical v Wormsu zbor cesarskih stanov in šel z vojsko v Italijo.
Z njim se je vrnil v Italijo tudi Berengar.
Leta 893 je padla Verona in Berengar se je vrnil na prestol.
Naslednje leto pa je padel Bergam.
Milan, Piacenca in Ticino so se cesarju predali po zastopnikih.
Gvidon in Lambert sta se zatekla v Spolet.
Po vrnitvi prestola Berengarju se Arnulf vrne v Germanijo.
Gvidon pa začne naslednje leto nenadoma bruhati kri in umre.
Oktobra 893 pride cesar Arnulf v Italijo s svojo vojsko.
Spremljajo ga koroški knez Eberhard in še mnogi drugi knezi in grofje cesarstva.
Arnulfova vojska oblega Leonovo utrdbo, nato pa nadaljuje pohod na Rim, kjer meščani niso hoteli priznati Arnulfa za cesarja.
Začel je napad na Rim, toda Rimljani so se več dni uspešno branili.
Rim je zavzel divji zajec.
Zbegalo ga je vpitje cesarske vojske in je zbežal proti mestnim zidovom.
Za njim se zdaj igrivo vrže skupina vojakov.
A ko jo zagledajo rimske straže, mislijo, da jih napada cela sovražna vojska in se iz strahu umaknejo z zidov.
To so Germani opazili.
Izkoristili so priliko.
Naskočili so mestne zidove in Rim zavzeli.
Arnulf je nato izgnal lažnega papeža.
Pomoril je njegove pristaše in maščeval žalitve, ki jih je moral pretrpeti pravi papež Formoz.
V zahvalo je nato Formoz kronal Arnulfa za cesarja.
Vse dotedaj je bil Arnulf le izvoljeni cesar.
Arnulf je ostal v Rimu 2 tedna.
Pomiril je mesto, nato pa se je vrnil v Germanijo.
Popil je uspavalno pijačo, ki mu jo je dala Lambertova mati Engeltruda in se je vrnil na Bavarsko s pokvarjenim zdravjem.
Leta 899 je umrl.
Cesar Arnulf je sklical zbor v Augsburgu in Wormsu.
Razpravljalo se je o nastanku in zakonih cesarskih dežel.
Nato je cesar imenoval za kneza Frankonije Otona iz Vzhodne Frankonije, grofu Rudolfu je dal Burgundijo in kraljevski naslov, nečaku Berengarju pa Italijo.
Zase je obdržal cesarstvo, furlansko kneževino, Verono, Trident in še druga mesta cesarstva.
V teh letih se pojavi družina Andechs, katere prvi predstavnik je bil Rotaldov oče Hildebrand, ki je imel številne graščine na Bavarskem in Tirolskem in ki je bil nezakonski sin cesarja Arnulfa.
Nastal je medtem spor med vladarjem Italije Berengarjem in spoletskim knezom Gvidonom.
Sledila je vojna in knez je zmagal.
Berengar se je s svojo vojsko umaknil v Cremono in Verono, toda bil je zopet poražen pri Briksenu.
Zapustil je Italijo in šel prosit pomoči cesarja Arnulfa.
Po zmagi je Gvidon zasedel Pavio in Lombardijo.
Izbral si je za socesarja Lamberta, papež pa ga je kronal za cesarja.
In tako sta v Italiji vladala Gvidon in Lambert.
V Germaniji pa je vladal Arnulf.
V pomoč Berengarju je Arnulf sklical v Wormsu zbor cesarskih stanov in šel z vojsko v Italijo.
Z njim se je vrnil v Italijo tudi Berengar.
Leta 893 je padla Verona in Berengar se je vrnil na prestol.
Naslednje leto pa je padel Bergam.
Milan, Piacenca in Ticino so se cesarju predali po zastopnikih.
Gvidon in Lambert sta se zatekla v Spolet.
Po vrnitvi prestola Berengarju se Arnulf vrne v Germanijo.
Gvidon pa začne naslednje leto nenadoma bruhati kri in umre.
Oktobra 893 pride cesar Arnulf v Italijo s svojo vojsko.
Spremljajo ga koroški knez Eberhard in še mnogi drugi knezi in grofje cesarstva.
Arnulfova vojska oblega Leonovo utrdbo, nato pa nadaljuje pohod na Rim, kjer meščani niso hoteli priznati Arnulfa za cesarja.
Začel je napad na Rim, toda Rimljani so se več dni uspešno branili.
Rim je zavzel divji zajec.
Zbegalo ga je vpitje cesarske vojske in je zbežal proti mestnim zidovom.
Za njim se zdaj igrivo vrže skupina vojakov.
A ko jo zagledajo rimske straže, mislijo, da jih napada cela sovražna vojska in se iz strahu umaknejo z zidov.
To so Germani opazili.
Izkoristili so priliko.
Naskočili so mestne zidove in Rim zavzeli.
Arnulf je nato izgnal lažnega papeža.
Pomoril je njegove pristaše in maščeval žalitve, ki jih je moral pretrpeti pravi papež Formoz.
V zahvalo je nato Formoz kronal Arnulfa za cesarja.
Vse dotedaj je bil Arnulf le izvoljeni cesar.
Arnulf je ostal v Rimu 2 tedna.
Pomiril je mesto, nato pa se je vrnil v Germanijo.
Popil je uspavalno pijačo, ki mu jo je dala Lambertova mati Engeltruda in se je vrnil na Bavarsko s pokvarjenim zdravjem.
Leta 899 je umrl.
0
20. KRONA ITALIJE
Leta 899 so se prepirali med seboj za oblast kralji Italije, knezi in izvoljeni cesarji.
Proti Berengarju, ki se je skušal polastiti italijanskega kraljevskega prestola, naščuvajo Italijani francoskega kralja Ludvika in ga povabijo, naj sprejme italijansko kraljevsko krono.
Kralj pride z vojsko v Italijo, toda Berengar ga premaga.
Kralj je moral po svojih poslancih prositi za prosto vrnitev v Galijo in priseči, da se nikoli več ne vrne v Italijo.
Berengar mu da prosto pot in kralj se vrne domov.
Toda že naslednje leto je kralj pozabil na dano prisego.
Zopet je z vojsko prišel v Italijo in pregnal Berengarja na Bavarsko in ga vrgel z italijanskega prestola.
Nato gre v Rim in tu ga krona za cesarja lažni papež.
Po smrti cesarja Arnulfa so stanovi Germanije zborovali v Pforzheimu in imenovali Arnulfovega sina Ludvika za cesarja.
Ker pa je bil mladoleten, so mu imenovali za skrbnika in namestnika kneza Saksonije in markiza Luitpolda kot vojaškega poveljnika.
Leta 901 se proti cesarju Ludviku dvignejo Huni, vdrejo na Moravsko, ubijejo Menarta in Svetopolka, ki sta se jim postavila v bran in uničijo njune čete.
Nato se razdelijo v dve skupini in vdrejo v cesarske dežele.
Ena skupina gre na Bavarsko, druga na Koroško.
Druga skupina prodre čez Dravo do reke Enns, požiga, ropa in odvede s seboj ogromne trume ljudstva.
Na Bavarskem so se cesarske čete večkrat udarile s Huni.
Toda brez uspeha.
Tretji dan jih Huni premagajo z zvijačo in gredo nato po vsej Bavarski, Švabski, Frankoniji in Saksoniji.
Izropajo vse kar morejo.
Odnesejo bogat plen in odvedejo tudi od tu ogromno ljudi.
Iz Bavarske pridejo tudi v Furlanijo in pošljejo izvidnice po deželi, da bi se seznanili s kraji.
A se nato umaknejo v Panonijo.
Tam se potem celo zimo pripravljajo za pohod na Furlanijo spomladi.
Toda na Hune udarita zdaj bavarski knez Luitpold in posavski Rihard.
Zasledujeta jih do Bratislave, prekoračita Donavo in nato kralja Kuzala porazita.
Francoski kralj Ludvik je videl, da se Berengar ne pripravlja na protinapad.
Razpustil je zato svojo vojsko in mirno vladal v Veroni.
Leta 903 so Huni zopet na Koroškem in plenijo.
A ko so plen nabrali, jih koroški knez Eberhard napade in 18 000 pobije.
Ko je Berengar zvedel o razpustitvi vojske francoskega kralja Ludvika, si je zopet zaželel krono Italije.
Leta 904 je prišel naskrivaj v Italijo in šel na Verono.
Podplačal je mestne straže in v nočni tišini prišel v mesto.
Tam je Ludvika ujel, oslepil in odstranil s prestola.
Šel je nato s svojo vojsko v Rim in tam prisilil papeža, da ga je kronal za cesarja.
Huni so medtem prišli v Furlanijo.
Izropali so okolico Padove, Treviža in Vicence.
S posebnimi čolni napadejo tudi Benetke.
Požgejo mesta Cittadella, Cavarzere in Chioggio.
Isto nameravajo napraviti z Malamoccom in Rialtom.
Toda Berengar jih z denarjem odpravi iz Italije.
Naslednje leto je v Rimu zbor razveljavil Beregarjevo kronanje, ker je bilo izvedeno pod prisilo.
Na dežele cesarja Ludvika ob Savi navalijo sedaj Ogri.
Proti njim je cesar poslal trojno vojsko, toda Ogri so jo uničili.
Padli so tedaj avstrijski mejni grof Leopold in še mnogi drugi plemiči.
Sam cesar Ludvik se komaj reši smrti in se zateče v Passau.
Po zmagi so Ogri izropali Koroško in se vrnili s plenom na Ogrsko.
Med ropanjem so divjaško mučili kmete, lovili v posode kri zaklanih in jih gledali umirati.
Na truplih so jedli, sedeli, rezali so iz trupel srca in jih jedli v surovih kosih misleč, da si s tem pridobijo neomajno hrabrost.
V teh letih je vladal v Istri kot cesarski poverjenik fevdnik Godefrid.
Grof Hugon pa je na lovu umoril Lamberta, zadnjega cesarja v Italiji.
Lambert je bil brez naslednika.
V Germaniji pa je še vladal izvoljeni cesar Ludvik IV., potomec Karla Velikega.
Leta 912 je bil ta kronan za kralja Germanije in izvoljen za cesarja Rimljanov, a umre kmalu zatem v starosti kakih 20 let.
Z njim izumrejo cesarji potomci Karla Velikega.
Leta 899 so se prepirali med seboj za oblast kralji Italije, knezi in izvoljeni cesarji.
Proti Berengarju, ki se je skušal polastiti italijanskega kraljevskega prestola, naščuvajo Italijani francoskega kralja Ludvika in ga povabijo, naj sprejme italijansko kraljevsko krono.
Kralj pride z vojsko v Italijo, toda Berengar ga premaga.
Kralj je moral po svojih poslancih prositi za prosto vrnitev v Galijo in priseči, da se nikoli več ne vrne v Italijo.
Berengar mu da prosto pot in kralj se vrne domov.
Toda že naslednje leto je kralj pozabil na dano prisego.
Zopet je z vojsko prišel v Italijo in pregnal Berengarja na Bavarsko in ga vrgel z italijanskega prestola.
Nato gre v Rim in tu ga krona za cesarja lažni papež.
Po smrti cesarja Arnulfa so stanovi Germanije zborovali v Pforzheimu in imenovali Arnulfovega sina Ludvika za cesarja.
Ker pa je bil mladoleten, so mu imenovali za skrbnika in namestnika kneza Saksonije in markiza Luitpolda kot vojaškega poveljnika.
Leta 901 se proti cesarju Ludviku dvignejo Huni, vdrejo na Moravsko, ubijejo Menarta in Svetopolka, ki sta se jim postavila v bran in uničijo njune čete.
Nato se razdelijo v dve skupini in vdrejo v cesarske dežele.
Ena skupina gre na Bavarsko, druga na Koroško.
Druga skupina prodre čez Dravo do reke Enns, požiga, ropa in odvede s seboj ogromne trume ljudstva.
Na Bavarskem so se cesarske čete večkrat udarile s Huni.
Toda brez uspeha.
Tretji dan jih Huni premagajo z zvijačo in gredo nato po vsej Bavarski, Švabski, Frankoniji in Saksoniji.
Izropajo vse kar morejo.
Odnesejo bogat plen in odvedejo tudi od tu ogromno ljudi.
Iz Bavarske pridejo tudi v Furlanijo in pošljejo izvidnice po deželi, da bi se seznanili s kraji.
A se nato umaknejo v Panonijo.
Tam se potem celo zimo pripravljajo za pohod na Furlanijo spomladi.
Toda na Hune udarita zdaj bavarski knez Luitpold in posavski Rihard.
Zasledujeta jih do Bratislave, prekoračita Donavo in nato kralja Kuzala porazita.
Francoski kralj Ludvik je videl, da se Berengar ne pripravlja na protinapad.
Razpustil je zato svojo vojsko in mirno vladal v Veroni.
Leta 903 so Huni zopet na Koroškem in plenijo.
A ko so plen nabrali, jih koroški knez Eberhard napade in 18 000 pobije.
Ko je Berengar zvedel o razpustitvi vojske francoskega kralja Ludvika, si je zopet zaželel krono Italije.
Leta 904 je prišel naskrivaj v Italijo in šel na Verono.
Podplačal je mestne straže in v nočni tišini prišel v mesto.
Tam je Ludvika ujel, oslepil in odstranil s prestola.
Šel je nato s svojo vojsko v Rim in tam prisilil papeža, da ga je kronal za cesarja.
Huni so medtem prišli v Furlanijo.
Izropali so okolico Padove, Treviža in Vicence.
S posebnimi čolni napadejo tudi Benetke.
Požgejo mesta Cittadella, Cavarzere in Chioggio.
Isto nameravajo napraviti z Malamoccom in Rialtom.
Toda Berengar jih z denarjem odpravi iz Italije.
Naslednje leto je v Rimu zbor razveljavil Beregarjevo kronanje, ker je bilo izvedeno pod prisilo.
Na dežele cesarja Ludvika ob Savi navalijo sedaj Ogri.
Proti njim je cesar poslal trojno vojsko, toda Ogri so jo uničili.
Padli so tedaj avstrijski mejni grof Leopold in še mnogi drugi plemiči.
Sam cesar Ludvik se komaj reši smrti in se zateče v Passau.
Po zmagi so Ogri izropali Koroško in se vrnili s plenom na Ogrsko.
Med ropanjem so divjaško mučili kmete, lovili v posode kri zaklanih in jih gledali umirati.
Na truplih so jedli, sedeli, rezali so iz trupel srca in jih jedli v surovih kosih misleč, da si s tem pridobijo neomajno hrabrost.
V teh letih je vladal v Istri kot cesarski poverjenik fevdnik Godefrid.
Grof Hugon pa je na lovu umoril Lamberta, zadnjega cesarja v Italiji.
Lambert je bil brez naslednika.
V Germaniji pa je še vladal izvoljeni cesar Ludvik IV., potomec Karla Velikega.
Leta 912 je bil ta kronan za kralja Germanije in izvoljen za cesarja Rimljanov, a umre kmalu zatem v starosti kakih 20 let.
Z njim izumrejo cesarji potomci Karla Velikega.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
11.11.2018 ob 13:47