PETA KNJIGA
Od smrti Ludvika IV.,
leta 912,
do prehoda Koroške kneževine pod oblast goriško tirolskih grofov,
leta 1280.
Od smrti Ludvika IV.,
leta 912,
do prehoda Koroške kneževine pod oblast goriško tirolskih grofov,
leta 1280.
0
1. CESAR KONRAD
Po smrti Ludvika IV., so se cesarski stanovi sešli v Mainzu in soglasno izvolili za cesarja Konrada, kneza Frankonije in Veternije.
Leta 912 je postal kralj Germanije in cesar Rimljanov.
Naslednje leto so ogrski poslanci zahtevali od cesarja davek, kakor so se svoj čas pogodili s pokojnim Ludvikom.
Ker je cesar zahtevo zavrnil, so se jezni Ogri začeli pripravljati na vojno.
Da bi jih prehitel, jim pošlje Konrad naproti kneza Karnov Eberharda, ki jih s hitrim vpadom na Ogrsko porazi in prisili k miru.
Konrad se je nato vrnil v Germanijo, da bi poravnal spore med stanovi cesarstva.
Ogri so to izkoristili.
Vdrli so naslednjega leta v Germanijo.
Opustošili in izropali so Frankonijo, Saško in Turingijo.
Da bi obvaroval ostale dežele cesarstva, je cesar sklenil mir in Ogrom plačal letni davek.
Leta 914 je Berengar, kralj Italije, pregnal iz Kampanije Arabce, ki so tam gospodovali že 40 let.
Papež ga je zato zopet kronal za cesarja leta 915.
Na Kranjsko in Koroško vdrejo zdaj Ogri.
Ropajo, pobijajo in plenijo.
Skušajo jih zavrniti koroški knez Eberhard, istrski grof Godefrid in drugi.
Z združenimi silami napadejo Ogre.
Bitka se vname pri koroški vasi Pliberg, vendar Ogri zmagajo.
Ubijejo Godefrida, Eberharda, njegova dva sinova Reginalda in Gotarja in še mnogo drugih.
Zatem izropajo njih dežele in se vrnejo na Ogrsko s plenom.
Eberhardov naslednik je Bertold.
Po smrti Ludvika IV., so se cesarski stanovi sešli v Mainzu in soglasno izvolili za cesarja Konrada, kneza Frankonije in Veternije.
Leta 912 je postal kralj Germanije in cesar Rimljanov.
Naslednje leto so ogrski poslanci zahtevali od cesarja davek, kakor so se svoj čas pogodili s pokojnim Ludvikom.
Ker je cesar zahtevo zavrnil, so se jezni Ogri začeli pripravljati na vojno.
Da bi jih prehitel, jim pošlje Konrad naproti kneza Karnov Eberharda, ki jih s hitrim vpadom na Ogrsko porazi in prisili k miru.
Konrad se je nato vrnil v Germanijo, da bi poravnal spore med stanovi cesarstva.
Ogri so to izkoristili.
Vdrli so naslednjega leta v Germanijo.
Opustošili in izropali so Frankonijo, Saško in Turingijo.
Da bi obvaroval ostale dežele cesarstva, je cesar sklenil mir in Ogrom plačal letni davek.
Leta 914 je Berengar, kralj Italije, pregnal iz Kampanije Arabce, ki so tam gospodovali že 40 let.
Papež ga je zato zopet kronal za cesarja leta 915.
Na Kranjsko in Koroško vdrejo zdaj Ogri.
Ropajo, pobijajo in plenijo.
Skušajo jih zavrniti koroški knez Eberhard, istrski grof Godefrid in drugi.
Z združenimi silami napadejo Ogre.
Bitka se vname pri koroški vasi Pliberg, vendar Ogri zmagajo.
Ubijejo Godefrida, Eberharda, njegova dva sinova Reginalda in Gotarja in še mnogo drugih.
Zatem izropajo njih dežele in se vrnejo na Ogrsko s plenom.
Eberhardov naslednik je Bertold.
0
2. CESAR HENRIK
Leta 920 je cesar Konrad sklical stanove cesarstva.
Čutil je, da mu moči za vladanje ne zadostujejo več.
Dal je izvoliti za cesarja Henrika, kneza Saške.
Umrl je nato še istega leta.
Naslednje leto so stanovi res izvolili Henrika, slavnega in hrabrega moža, za cesarja.
Leta 922 sovražniki Berengarja pokličejo v Italijo proti njemu kneza Burgundije Rudolfa.
Ta vdre v Italijo, napade Berengarja, ga premaga in ga vrže s prestola.
Nato se polasti kraljestva Italije.
Naslednjega leta zahtevajo Ogri od cesarja Henrika davek, ki sta ga jim plačevala Ludvik in Konrad.
Zavrnjeni, razdelijo svoje čete in začnejo ropati.
V Germaniji izropajo Švabsko, Frankonijo, Saško, Turingijo in se vrnejo na Ogrsko z velikanskim plenom ljudi in živine.
Cesar mora skleniti 9 letno premirje in obljubiti davek.
V Italijo je Ogre pozval Berengar za maščevanje proti Rudolfu, a Ogri ubijejo Berengarja, izropajo Italijo in se vrnejo na Ogrsko s plenom.
Leta 924 so Italijani zasovražili kralja Rudolfa in so pozvali iz Galije Hugona, grofa arelatskega.
Ta pride z vojsko v Italijo in v Paviji mu Italijani izročijo prestol.
Nato gre v Mantovo, kjer je kronan.
Leta 928 so Italijani zasovražili Hugona in sklenili pozvati v Italijo Rudolfa in mu pomagati, da zopet postane kralj.
Drugi so bili proti njemu in so ponudili italijansko krono bavarskemu knezu Arnulfu.
Ta pride v Italijo, se spopade pri Veroni s Hugonom, a je premagan in se vrne na Bavarsko.
Leta 920 je cesar Konrad sklical stanove cesarstva.
Čutil je, da mu moči za vladanje ne zadostujejo več.
Dal je izvoliti za cesarja Henrika, kneza Saške.
Umrl je nato še istega leta.
Naslednje leto so stanovi res izvolili Henrika, slavnega in hrabrega moža, za cesarja.
Leta 922 sovražniki Berengarja pokličejo v Italijo proti njemu kneza Burgundije Rudolfa.
Ta vdre v Italijo, napade Berengarja, ga premaga in ga vrže s prestola.
Nato se polasti kraljestva Italije.
Naslednjega leta zahtevajo Ogri od cesarja Henrika davek, ki sta ga jim plačevala Ludvik in Konrad.
Zavrnjeni, razdelijo svoje čete in začnejo ropati.
V Germaniji izropajo Švabsko, Frankonijo, Saško, Turingijo in se vrnejo na Ogrsko z velikanskim plenom ljudi in živine.
Cesar mora skleniti 9 letno premirje in obljubiti davek.
V Italijo je Ogre pozval Berengar za maščevanje proti Rudolfu, a Ogri ubijejo Berengarja, izropajo Italijo in se vrnejo na Ogrsko s plenom.
Leta 924 so Italijani zasovražili kralja Rudolfa in so pozvali iz Galije Hugona, grofa arelatskega.
Ta pride z vojsko v Italijo in v Paviji mu Italijani izročijo prestol.
Nato gre v Mantovo, kjer je kronan.
Leta 928 so Italijani zasovražili Hugona in sklenili pozvati v Italijo Rudolfa in mu pomagati, da zopet postane kralj.
Drugi so bili proti njemu in so ponudili italijansko krono bavarskemu knezu Arnulfu.
Ta pride v Italijo, se spopade pri Veroni s Hugonom, a je premagan in se vrne na Bavarsko.
0
3. CESAR OTON
Leta 937 umre cesar Henrik.
Stanovi, zbrani v Eislebnu, izvolijo za novega cesarja njegovega sina Otona in ga kronajo v Aachnu.
Istega leta na prestol kneževine Koroške pride Konrad, sin kneza Frankonije, Henrika.
Leta 937 umre cesar Henrik.
Stanovi, zbrani v Eislebnu, izvolijo za novega cesarja njegovega sina Otona in ga kronajo v Aachnu.
Istega leta na prestol kneževine Koroške pride Konrad, sin kneza Frankonije, Henrika.
0
4. ZLOČIN V BENETKAH
Leta 943 se je nekaj mladih Tržačanov spozabilo in z ugodnim vetrom odplulo koncem februarja ponoči v Benetke.
Prikradli so se do Svetega Petra del Castello in tu so pričakali dan, ko po starem običaju pridejo tja dekleta godna za možitev, da se v cerkvi spoznajo z ženini, ki jih potem v družbi sorodnikov odpeljejo na svoje domove.
Tržačani so vdrli v cerkev, pobili več oseb in ugrabili dekleta.
Na ladjah so jih oropali in posilili.
Nato so jih izkrcali na obali in odpluli.
Toda Benečani so jih dohiteli in pobili.
Leta 943 se je nekaj mladih Tržačanov spozabilo in z ugodnim vetrom odplulo koncem februarja ponoči v Benetke.
Prikradli so se do Svetega Petra del Castello in tu so pričakali dan, ko po starem običaju pridejo tja dekleta godna za možitev, da se v cerkvi spoznajo z ženini, ki jih potem v družbi sorodnikov odpeljejo na svoje domove.
Tržačani so vdrli v cerkev, pobili več oseb in ugrabili dekleta.
Na ladjah so jih oropali in posilili.
Nato so jih izkrcali na obali in odpluli.
Toda Benečani so jih dohiteli in pobili.
0
5. OGRI
Leta 944 je koroški knez Konrad izzval vpad Ogrov v Germanijo.
Ti so bili že v Felsu v Zgornji Avstriji, ko so jih napadle in porazile cesarske čete in čete bavarskega kneza Bertolda.
Leta 945 je Hugon zapustil prestol Italije in se vrnil v Galijo.
Leta 946 so Ogri vdrli v kneževini Avstrijo in Koroško.
Proti njim je poslal svoje čete bavarski knez Henrik.
Ogri so bili poraženi in pregnani nazaj na Ogrsko.
Bavarske čete je vodil Rattus, ki je ogrske roparje potem še enkrat porazil.
Leta 944 je koroški knez Konrad izzval vpad Ogrov v Germanijo.
Ti so bili že v Felsu v Zgornji Avstriji, ko so jih napadle in porazile cesarske čete in čete bavarskega kneza Bertolda.
Leta 945 je Hugon zapustil prestol Italije in se vrnil v Galijo.
Leta 946 so Ogri vdrli v kneževini Avstrijo in Koroško.
Proti njim je poslal svoje čete bavarski knez Henrik.
Ogri so bili poraženi in pregnani nazaj na Ogrsko.
Bavarske čete je vodil Rattus, ki je ogrske roparje potem še enkrat porazil.
0
6. TRST
Ob kronanju za kralja Italije je Hugonov sin Lotarij 8 AVG 948 podaril tržaškemu škofu mesto Trst z okolico.
Dal mu je tudi pravico, da kuje svoj denar, utrjuje mesto in postavlja svoje straže.
Ukazal je tudi, da nihče v kraljevem imenu, ko bi prišel v Trst, ne sme zahtevati dajatve ali katerokoli javno uslugo do 3 milj naokoli.
Niti ne sme na tem področju ukazovati ali prepovedovati noben drug plemič.
Leta 949 so okolico Kopra izropali Ogri in hudo prizadeli tudi tržaško.
V zaščito svojega ozemlja so morali najeti vojake, ki so jih plačevali.
Ko jim je zmanjkalo denarja, so začeli misliti o prodaji svoje imovine in pravic.
Ker je nevarnost ogrskih vpadov še vedno pretila in se je bližal tok vrnitve posojil, so res začeli izvajati zamisel.
Če bi ob dogovorjenem času ne vrnili Židu 1517 mark in pol, bi morali škof, kanoniki in porotniki plačati še enkrat toliko.
Zato so se odločili predati vso cerkveno imovino tržaški občini, ker bi jo ta laže upravljala in bolje ščitila.
S tem bi tudi prenehali spori med duhovščino in meščani in razni škandali.
Tako so se sporazumeli s Tržačani, da so škof in kanoniki ohranili cerkveno oblast, polja, vinograde, travnike, poslopja, desetine, fevde, fevdne dohodke, kmečke domačije in posestva s pravicami in dohodki.
Tržačanom so prodali večno svobodo, vse pravice vladanja in zakonodajstva, privilegije, oblast.
Prodali so tudi vsa sredstva, s katerimi so dotedaj vladali mestu in okolici in katera so prejeli od rimskih cesarjev in kraljev, koroških vojvodij in drugih knezov.
Prodali so mestu tudi pravico do kovanja denarja.
Pridržali so si samo mitnico pri mestnih vratih, ki jih ljudstvo imenuje Riborg.
Ob kronanju za kralja Italije je Hugonov sin Lotarij 8 AVG 948 podaril tržaškemu škofu mesto Trst z okolico.
Dal mu je tudi pravico, da kuje svoj denar, utrjuje mesto in postavlja svoje straže.
Ukazal je tudi, da nihče v kraljevem imenu, ko bi prišel v Trst, ne sme zahtevati dajatve ali katerokoli javno uslugo do 3 milj naokoli.
Niti ne sme na tem področju ukazovati ali prepovedovati noben drug plemič.
Leta 949 so okolico Kopra izropali Ogri in hudo prizadeli tudi tržaško.
V zaščito svojega ozemlja so morali najeti vojake, ki so jih plačevali.
Ko jim je zmanjkalo denarja, so začeli misliti o prodaji svoje imovine in pravic.
Ker je nevarnost ogrskih vpadov še vedno pretila in se je bližal tok vrnitve posojil, so res začeli izvajati zamisel.
Če bi ob dogovorjenem času ne vrnili Židu 1517 mark in pol, bi morali škof, kanoniki in porotniki plačati še enkrat toliko.
Zato so se odločili predati vso cerkveno imovino tržaški občini, ker bi jo ta laže upravljala in bolje ščitila.
S tem bi tudi prenehali spori med duhovščino in meščani in razni škandali.
Tako so se sporazumeli s Tržačani, da so škof in kanoniki ohranili cerkveno oblast, polja, vinograde, travnike, poslopja, desetine, fevde, fevdne dohodke, kmečke domačije in posestva s pravicami in dohodki.
Tržačanom so prodali večno svobodo, vse pravice vladanja in zakonodajstva, privilegije, oblast.
Prodali so tudi vsa sredstva, s katerimi so dotedaj vladali mestu in okolici in katera so prejeli od rimskih cesarjev in kraljev, koroških vojvodij in drugih knezov.
Prodali so mestu tudi pravico do kovanja denarja.
Pridržali so si samo mitnico pri mestnih vratih, ki jih ljudstvo imenuje Riborg.
0
7. FURLANIJA POD BAVARCI
Žena italijanskega kralja Lotarja je bila Adalita ali Adelaida.
Ko je kralj umrl, ji je zapustil mesto Pavijo, prestol pa je prevzel Berengar Ivrejski.
V želji, da bi zopet dobil Pavijo, je ta zaprosil vdovo Adelaido za ženo.
Ker ga je zavrnila, jo je začel preganjati, da se je morala zateči v grad Canossa, k svojemu sosedu plemiču Otonu.
Berengarjeva vojska je tedaj začela oblegati grad, toda vdova se je zatekla k cesarju Otonu in ga zaprosila, da bi prišel v Italijo in jo s tem rešil.
Leta 951 je cesar Oton prišel z vojsko v Italijo.
Spremljalo ga je tudi številno plemstvo.
Porazil in ujel je Berengarja s sinom Albertom in oba dal odvesti v Germanijo.
Nato se je poročil z Adelaido.
V enem letu je uredil položaj v Italiji in leta 953 se je vrnil v Germanijo.
Za upravitelja Italije je imenoval koroškega kneza Konrada.
Temu se je pa Berengar zasmilil.
Prepričal ga je, da je prosil za milost pri cesarju.
Na zborovanju v Augsburgu je cesar Berengarja in njegovega sina zopet sprejel v svojo milost.
Cesar je Berengarju zopet vrnil italijansko krono, toda ločil je od nje kneževino Furlanijo in mesto Verona, ki ju je predal bavarskemu knezu Henriku.
Žena italijanskega kralja Lotarja je bila Adalita ali Adelaida.
Ko je kralj umrl, ji je zapustil mesto Pavijo, prestol pa je prevzel Berengar Ivrejski.
V želji, da bi zopet dobil Pavijo, je ta zaprosil vdovo Adelaido za ženo.
Ker ga je zavrnila, jo je začel preganjati, da se je morala zateči v grad Canossa, k svojemu sosedu plemiču Otonu.
Berengarjeva vojska je tedaj začela oblegati grad, toda vdova se je zatekla k cesarju Otonu in ga zaprosila, da bi prišel v Italijo in jo s tem rešil.
Leta 951 je cesar Oton prišel z vojsko v Italijo.
Spremljalo ga je tudi številno plemstvo.
Porazil in ujel je Berengarja s sinom Albertom in oba dal odvesti v Germanijo.
Nato se je poročil z Adelaido.
V enem letu je uredil položaj v Italiji in leta 953 se je vrnil v Germanijo.
Za upravitelja Italije je imenoval koroškega kneza Konrada.
Temu se je pa Berengar zasmilil.
Prepričal ga je, da je prosil za milost pri cesarju.
Na zborovanju v Augsburgu je cesar Berengarja in njegovega sina zopet sprejel v svojo milost.
Cesar je Berengarju zopet vrnil italijansko krono, toda ločil je od nje kneževino Furlanijo in mesto Verona, ki ju je predal bavarskemu knezu Henriku.
0
8. KOROŠKA POD BAVARCI
Leta 954 zasovražita cesarja Otona njegov sin, švabski knez Lutolf, in njegov zet Konrad, knez Koroške.
Ko je to zvedel, je cesar šel osebno v Mainz.
Tja sta prišla tudi Lutolf in Konrad.
Vsi so cesarja pozdravili in pozabili na načrte o vojni.
Cesar zapusti Mainz in se poda v Köln.
Na poti so mu večkrat sporočili, da se sin in zet spet pripravljata na vojno in da zbirata vse, ki so cesarju sovražni.
Cesar zato zavzame več mest, nato oblega Mainz, ki ga branita Lutolf in Konrad.
Zarotniki so morali zaprositi za mir.
Kneza sta dobila prost izhod iz mesta in sta prišla k cesarju prosit za odpuščanje.
A cesar ga jima ni dal, ker sta trdovratno molčala imena ostalih zarotnikov.
Ko je Konrad izgubil upanje, da pride v cesarjevo milost, je zopet začel rovariti.
Našel je zaveznike v Ogrih.
Te je povabil v Germanijo na ropanje.
Toda Lutolf si je medtem pridobil cesarjevo milost in Konrad je ostal sam v uporu proti cesarju.
Brezpogojno se je tedaj predal.
Cesar ga je odstranil s koroškega prestola in mu dal kneževino Frankonijo in grofijo Worms.
Koroško pa je dal leta 955 bavarskemu knezu Henriku.
Istega leta je cesar Oton podelil naslov svobodnega plemiča Artiku Strassoldu in ta naslov je potem leta 1221 potrdil cesar Friderik II.
V Germanijo so zdaj zopet vdrli Ogri.
Oropali so Bavarsko in zavzeli Augsburg.
Cesar je nato Ogre tako pokončal, da se jih je od njihove ogromne vojske rešilo komaj 7.
Vsi njihovi kralji so bili ujeti in ubiti.
Italijo je medtem tlačil Berengar.
Cesarja Otona je zadrževala vojna na Saškem, zato je poslal v Italijo proti Berengarju sina Lutolfa.
Po končani saški vojni bi prišel še sam.
Lutolf je prišel v Italijo, premagal Berengarja in ga pregnal na otok jezera pri Novari.
Osvojil je mnoga mesta in si pridobil večino prebivalstva.
Leta 957 je Lutolf nenadoma umrl in v Italiji so spet zavladale težke razmere.
Berengar in njegov sin sta zopet tlačila ljudstvo.
Ni bilo več Italijana, ki bi si želel oblasti kateregakoli domačina in bi si ne želel, da bi zavladal katerikoli tujec raje kot da bi še naprej moral prenašati tiranstvo in tlačenje.
Cesar Oton je po saški vojni sklical stanove v Wormsu, leta 961, in imenoval sina Otona za kralja Germanije.
V Aachnu ga je potem dal kronati.
In nato je poslal svoje čete čez Trento v Italijo.
Za četami je šel z ženo Adelaido tudi sam.
Pavijo zasede brez boja.
Milan zavzame med splošnim veseljem in milanski škof mu podeli langobardsko krono.
Naslednje leto se poda v Rim in tam ga papež krona skupaj z ženo.
Nato je zapustil Rim in se vrnil v Pavijo.
Ko je cesar prišel v Pavijo, je papež prešel k Berengarju.
Cesar se vrne v Rim z vojsko, toda papež zbeži.
Tedaj si da cesar priseči, da se papeži ne bodo nikdar več izvolili brez njegovega dovoljenja, ali dovoljenja njegovega sina.
Leta 966 je cesar zavzel grad Leon in ujel Berengarja, ga dal odvesti na Bavarsko, kjer je potem umrl.
Naslednje leto se je cesar Oton vrnil z vojsko v Germanijo.
Leta 971 je cesar Oton proglasil mesto Magdeburg, katero je sam ustanovil, za slovansko metropolo.
Leta 972 je umrl cesar Oton na Saškem.
Cesarstvo je prevzel Oton II.
Leta 954 zasovražita cesarja Otona njegov sin, švabski knez Lutolf, in njegov zet Konrad, knez Koroške.
Ko je to zvedel, je cesar šel osebno v Mainz.
Tja sta prišla tudi Lutolf in Konrad.
Vsi so cesarja pozdravili in pozabili na načrte o vojni.
Cesar zapusti Mainz in se poda v Köln.
Na poti so mu večkrat sporočili, da se sin in zet spet pripravljata na vojno in da zbirata vse, ki so cesarju sovražni.
Cesar zato zavzame več mest, nato oblega Mainz, ki ga branita Lutolf in Konrad.
Zarotniki so morali zaprositi za mir.
Kneza sta dobila prost izhod iz mesta in sta prišla k cesarju prosit za odpuščanje.
A cesar ga jima ni dal, ker sta trdovratno molčala imena ostalih zarotnikov.
Ko je Konrad izgubil upanje, da pride v cesarjevo milost, je zopet začel rovariti.
Našel je zaveznike v Ogrih.
Te je povabil v Germanijo na ropanje.
Toda Lutolf si je medtem pridobil cesarjevo milost in Konrad je ostal sam v uporu proti cesarju.
Brezpogojno se je tedaj predal.
Cesar ga je odstranil s koroškega prestola in mu dal kneževino Frankonijo in grofijo Worms.
Koroško pa je dal leta 955 bavarskemu knezu Henriku.
Istega leta je cesar Oton podelil naslov svobodnega plemiča Artiku Strassoldu in ta naslov je potem leta 1221 potrdil cesar Friderik II.
V Germanijo so zdaj zopet vdrli Ogri.
Oropali so Bavarsko in zavzeli Augsburg.
Cesar je nato Ogre tako pokončal, da se jih je od njihove ogromne vojske rešilo komaj 7.
Vsi njihovi kralji so bili ujeti in ubiti.
Italijo je medtem tlačil Berengar.
Cesarja Otona je zadrževala vojna na Saškem, zato je poslal v Italijo proti Berengarju sina Lutolfa.
Po končani saški vojni bi prišel še sam.
Lutolf je prišel v Italijo, premagal Berengarja in ga pregnal na otok jezera pri Novari.
Osvojil je mnoga mesta in si pridobil večino prebivalstva.
Leta 957 je Lutolf nenadoma umrl in v Italiji so spet zavladale težke razmere.
Berengar in njegov sin sta zopet tlačila ljudstvo.
Ni bilo več Italijana, ki bi si želel oblasti kateregakoli domačina in bi si ne želel, da bi zavladal katerikoli tujec raje kot da bi še naprej moral prenašati tiranstvo in tlačenje.
Cesar Oton je po saški vojni sklical stanove v Wormsu, leta 961, in imenoval sina Otona za kralja Germanije.
V Aachnu ga je potem dal kronati.
In nato je poslal svoje čete čez Trento v Italijo.
Za četami je šel z ženo Adelaido tudi sam.
Pavijo zasede brez boja.
Milan zavzame med splošnim veseljem in milanski škof mu podeli langobardsko krono.
Naslednje leto se poda v Rim in tam ga papež krona skupaj z ženo.
Nato je zapustil Rim in se vrnil v Pavijo.
Ko je cesar prišel v Pavijo, je papež prešel k Berengarju.
Cesar se vrne v Rim z vojsko, toda papež zbeži.
Tedaj si da cesar priseči, da se papeži ne bodo nikdar več izvolili brez njegovega dovoljenja, ali dovoljenja njegovega sina.
Leta 966 je cesar zavzel grad Leon in ujel Berengarja, ga dal odvesti na Bavarsko, kjer je potem umrl.
Naslednje leto se je cesar Oton vrnil z vojsko v Germanijo.
Leta 971 je cesar Oton proglasil mesto Magdeburg, katero je sam ustanovil, za slovansko metropolo.
Leta 972 je umrl cesar Oton na Saškem.
Cesarstvo je prevzel Oton II.
0
0
9. ŠKOFJA LOKA
Brižinski škof Abraham, sin goriških grofov, je od cesarja Otona II. prejel v dar kranjsko mesto Škofja Loka z okolico.
Mi cesar Oton Veliki,
na dostojno in pravično prošnjo naše drage žene Teofanije in našega dragega nečaka Henrika, kneza bavarskega, smo časti vrednemu in globoko vernemu možu,
Abrahamu,
zasluženo prištetemu med naše prijatelje, z našo cesarsko oblastjo podelili in podarili del bivšega našega ozemlja v deželi nazvani, po domače, Kranjsko, v marki in grofiji grofa Popona, in to od izvira Žabnice dalje, z obdelanimi in neobdelanimi posestmi, pašniki, travniki, gozdovi, zgradbami, vodami, kanali, lovišči divjačine in rib, premičninami in nepremičninami, dohodki zahtevanimi danes in v bodoče, ter vsemi pravicami, katere ozemlju pripadajo.
Ukazujemo in odločamo, da v teh krajih naših posestev, kateri gredo od potoka Žabnice vse do kraja Bösame, nato do potoka Hotavlja in nato do reke Sore, kdorkoli bi kjerkoli v tistih gozdovih lovil, s psi ali kakorkoli, kakršno koli divjad, bo moral pred škofom Abrahamom odgovarjati, če je to napravil brez njegovega dovoljenja.
To naj velja odslej tako, da bo isti škof svobodno razpolagal z vsem gori navedenim in da bo to lahko držal, prodal, oddal ali kakor bo hotel in v potrditev te naše želje to listino podpisujemo.
Izdano v Heiligenstadtu leta 974.
Brižinski škof Abraham, sin goriških grofov, je od cesarja Otona II. prejel v dar kranjsko mesto Škofja Loka z okolico.
Mi cesar Oton Veliki,
na dostojno in pravično prošnjo naše drage žene Teofanije in našega dragega nečaka Henrika, kneza bavarskega, smo časti vrednemu in globoko vernemu možu,
Abrahamu,
zasluženo prištetemu med naše prijatelje, z našo cesarsko oblastjo podelili in podarili del bivšega našega ozemlja v deželi nazvani, po domače, Kranjsko, v marki in grofiji grofa Popona, in to od izvira Žabnice dalje, z obdelanimi in neobdelanimi posestmi, pašniki, travniki, gozdovi, zgradbami, vodami, kanali, lovišči divjačine in rib, premičninami in nepremičninami, dohodki zahtevanimi danes in v bodoče, ter vsemi pravicami, katere ozemlju pripadajo.
Ukazujemo in odločamo, da v teh krajih naših posestev, kateri gredo od potoka Žabnice vse do kraja Bösame, nato do potoka Hotavlja in nato do reke Sore, kdorkoli bi kjerkoli v tistih gozdovih lovil, s psi ali kakorkoli, kakršno koli divjad, bo moral pred škofom Abrahamom odgovarjati, če je to napravil brez njegovega dovoljenja.
To naj velja odslej tako, da bo isti škof svobodno razpolagal z vsem gori navedenim in da bo to lahko držal, prodal, oddal ali kakor bo hotel in v potrditev te naše želje to listino podpisujemo.
Izdano v Heiligenstadtu leta 974.
0
10. UPOR
Bavarski knez Henrik si je dal naslov kralja in je napovedal vojno cesarju Otonu, da bi se polastil cesarske oblasti.
Z njim so šli koroški knez Henrik, danski kralj Herold in brižinski škof Abraham, kateri je kronal Henrika Bavarskega za cesarja v Regensburgu.
Ko je cesar to izvedel, je pozval Henrika Bavarskega in Abrahama na cesarski zbor in jih ob prisotnosti cesarskih stanov obsodil upora proti oblasti.
Henrika je izgnal v Ingelsheim, Abrahama pa v Korbeo.
oba sta se pregnanstvu izmaknila in se s tajnim begom vrnila domov.
Medtem, ko je bil cesar v vojni proti Čehom sta bavarski in koroški knez zbrala svoje vojske in napadla cesarjevo mesto Passau.
Zavzela sta ga in se v njem utrdila proti cesarju.
To je bilo leta 975.
Tudi Abraham je po vrnitvi v Freisingen pripravil mesto za obleganje.
Cesar je razdelil svojo vojsko in napadel.
Zavzel je Freisingen in ujel Abrahama.
Nato je zavzel še Passau in ujel bavarskega in koroškega kneza.
Vse tri je dal zapreti v Trieru leta 977 za 10 let.
3 JAN 983 je cesar Oton sklical zbor v Veroni in proglasil za cesarja sina Otona III.
Po končanem zboru se je cesar Oton III. vrnil v Germanijo.
Oton II. pa je šel v Rim in tam umrl 7 DEC 983.
Njegova smrt je težko prizadela ljudstvo Italije in Germanije.
Ko je bavarski knez Henrik izvedel o cesarjevi smrti, je prišel iz Triera, kjer je živel v pregnanstvu, v Köln in skušal dobiti mladega Otona, češ da bi ga on vzgojil.
A cesarski stanovi so mu to preprečili in so naslednje leto v Aachnu kronali Otona za cesarja.
Bavarskemu in koroškemu knezu so pa vrnili kneževine iz katerih sta bila pregnana.
Bavarski knez Henrik si je dal naslov kralja in je napovedal vojno cesarju Otonu, da bi se polastil cesarske oblasti.
Z njim so šli koroški knez Henrik, danski kralj Herold in brižinski škof Abraham, kateri je kronal Henrika Bavarskega za cesarja v Regensburgu.
Ko je cesar to izvedel, je pozval Henrika Bavarskega in Abrahama na cesarski zbor in jih ob prisotnosti cesarskih stanov obsodil upora proti oblasti.
Henrika je izgnal v Ingelsheim, Abrahama pa v Korbeo.
oba sta se pregnanstvu izmaknila in se s tajnim begom vrnila domov.
Medtem, ko je bil cesar v vojni proti Čehom sta bavarski in koroški knez zbrala svoje vojske in napadla cesarjevo mesto Passau.
Zavzela sta ga in se v njem utrdila proti cesarju.
To je bilo leta 975.
Tudi Abraham je po vrnitvi v Freisingen pripravil mesto za obleganje.
Cesar je razdelil svojo vojsko in napadel.
Zavzel je Freisingen in ujel Abrahama.
Nato je zavzel še Passau in ujel bavarskega in koroškega kneza.
Vse tri je dal zapreti v Trieru leta 977 za 10 let.
3 JAN 983 je cesar Oton sklical zbor v Veroni in proglasil za cesarja sina Otona III.
Po končanem zboru se je cesar Oton III. vrnil v Germanijo.
Oton II. pa je šel v Rim in tam umrl 7 DEC 983.
Njegova smrt je težko prizadela ljudstvo Italije in Germanije.
Ko je bavarski knez Henrik izvedel o cesarjevi smrti, je prišel iz Triera, kjer je živel v pregnanstvu, v Köln in skušal dobiti mladega Otona, češ da bi ga on vzgojil.
A cesarski stanovi so mu to preprečili in so naslednje leto v Aachnu kronali Otona za cesarja.
Bavarskemu in koroškemu knezu so pa vrnili kneževine iz katerih sta bila pregnana.
0
11. SEN KNEZA HENRIKA
Koroškemu knezu je bilo nejasno prerokovano, da bo izvoljen za cesarja.
V spanju se mu je prikazal svetnik in mu rekel, naj prebere besede napisane na steni.
On jih je prečital in ko se je prebudil, se jih je spomnil.
Mislil je, da bo čez 6 dni umrl.
Zato je radodarno poklonil revežem čim več je mogel.
In, ko je 6 dni preteklo, je mislil, da se bo prerokovanje uresničilo čez 6 mesecev.
Tudi ti so pretekli in čez 6 let je bil Henrik izvoljen za cesarja.
9 let je s svojo ženo Kunigundo vladal na Koroškem, vse do leta 998, ko je prevzel kneževino Bavarsko in zapustil Koroško.
Pridržal si je tam le grofiji Beljak in Wolfsberg, na Kranjskem pa posestvo Bled.
Koroško je prevzel Oton Švabski, ki je kneževini dal svoj grb na katerem so 3 rjavi levi na rumenem polju.
Koroško mu je dal cesar Oton III.
Na Tirolskem pa vlada ta čas grof Egin, ki ima sina Henrika.
Leta 1000 gre cesar v Benetke, kjer ga dož Peter Urseolo sprejme z velikimi častmi.
Cesar prizna Benetkam oblast nad Benečijo, od Petra pa prejme plašč z zlatim nakitom, ki ga drugače svobodni beneški senat cesarju poklanja vsako leto.
Ko se je mudil v Italiji, je cesar Oton III. imenoval Markvarda za grofa goriškega in prefekta oglejskih mest za pobiranje cesarskih davkov in to s posebno listino, katera ga namešča na cesarskih zemljah in posestvih.
Iz Benetk je cesar šel v Ravenno.
Leta 1003 je cesar Oton III. umrl.
Cesarski stanovi so se zbrali v Mainzu.
Izvolili so za cesarja Henrika.
Koroškemu knezu je bilo nejasno prerokovano, da bo izvoljen za cesarja.
V spanju se mu je prikazal svetnik in mu rekel, naj prebere besede napisane na steni.
On jih je prečital in ko se je prebudil, se jih je spomnil.
Mislil je, da bo čez 6 dni umrl.
Zato je radodarno poklonil revežem čim več je mogel.
In, ko je 6 dni preteklo, je mislil, da se bo prerokovanje uresničilo čez 6 mesecev.
Tudi ti so pretekli in čez 6 let je bil Henrik izvoljen za cesarja.
9 let je s svojo ženo Kunigundo vladal na Koroškem, vse do leta 998, ko je prevzel kneževino Bavarsko in zapustil Koroško.
Pridržal si je tam le grofiji Beljak in Wolfsberg, na Kranjskem pa posestvo Bled.
Koroško je prevzel Oton Švabski, ki je kneževini dal svoj grb na katerem so 3 rjavi levi na rumenem polju.
Koroško mu je dal cesar Oton III.
Na Tirolskem pa vlada ta čas grof Egin, ki ima sina Henrika.
Leta 1000 gre cesar v Benetke, kjer ga dož Peter Urseolo sprejme z velikimi častmi.
Cesar prizna Benetkam oblast nad Benečijo, od Petra pa prejme plašč z zlatim nakitom, ki ga drugače svobodni beneški senat cesarju poklanja vsako leto.
Ko se je mudil v Italiji, je cesar Oton III. imenoval Markvarda za grofa goriškega in prefekta oglejskih mest za pobiranje cesarskih davkov in to s posebno listino, katera ga namešča na cesarskih zemljah in posestvih.
Iz Benetk je cesar šel v Ravenno.
Leta 1003 je cesar Oton III. umrl.
Cesarski stanovi so se zbrali v Mainzu.
Izvolili so za cesarja Henrika.
0
Lelj. Se ti kaj sanja, kaj in kje bi lahko bil ta kraj Bösame v škofjeloškem gospostvu?
0
12. KOROŠKA KNEŽEVINA
Leta 1018 je goriški grof Markvard, ki je postal prefekt Ogleja in je bil sin Konrada I., poročil Luitpurgo, sorodnico cesarja, ki mu je dala Henrika I., Udalrika in Engelberta, katere je cesar smatral za sorodnike.
Po bogastvu in rodu so bili goriški grofi že tedaj tako slavni, da so stopali s porokami v sorodstvo s samim cesarjem.
Leta 1021 je umrl koroški grof Henrik.
Nasledil ga je sin Konrad, ki je prejel deželo v cvetočem stanju, z odličnimi četami in izvežbano vojaško silo.
4 mejni grofje so ščitili meje kneževine.
Za knežji dvor so skrbeli goriški koroški dvorni grofi, ki so kot mejni grofi tudi branili Koroško proti Italiji in ob Jadranu.
Drugi je bil kranjski mejni grof, ki je iz utrjenega Kranja vladal marko upornih Slovencev in odbijal napade Slovanov.
Kranjski mejni grof je ščitil koroške meje vse do reke Enns in Retskih Alp na ozemlju, ki je potem bilo razdeljeno na tirolsko, bavarsko in salzburško kneževino.
Vzhodni mejni grof je branil koroške vzhodne meje proti Ogrom.
Ta mejna grofija je pozneje postala štajerska kneževina.
Vzhodni mejni grof Koroške je bil nemirnega značaja.
Vedno je rovaril in Koroški povzročal sitnosti in težave.
Polaščal se je imetij prebivalcev lastne grofije, Korošce pa, če je le mogel, je zapiral in izpuščal samo proti odkupnini.
Grofa Konrada je odstranil s prestola in prisilil, da je prosil za pomoč pri cesarju.
Cesarjeva pisma, niti ukazi, niso mogli vrniti Konradu prestol.
Grof je vdrl celo v Furlanijo in tam skušal izsiliti dajatve, dokler ga niso pregnali.
Mejni grof Adalber se je vrnil na Koroško in ji bil še več let v nadlogo.
Koroška je bila takrat še prostrana dežela, a je pozneje utrpela mnogo izgub.
Na njen račun so nastale nove grofije, druge so se povečale.
Goriška grofija je nastala za časa Atile, ki je leta 455 porušil Oglej in podaril mnogo furlanskih posestev tja do Koroške koroškemu dvornemu grofu, ki se je boril na njegovi strani in je pozneje postal goriški pokneženi cesarski grof.
Leta 559 je bavarski knez Teodon III. ustanovil salzburško grofijo s tem, da je Rupertu podaril stari utrjeni trg St. Johan.
Mnogo koroških vasi, mest in gradov so mu podarili koroško goriški cesarski pokneženi grofi.
Leta 1160 je cesar Friderik vzel Koroški vzhodno mejno grofijo in jo dal štajerskim grofom.
Tako se je preimenovala v Štajersko grofijo.
Slovenska mejna grofija, nekdaj del Norika in Koroške, je tudi dobila lastne grofe.
Leta 1400 je kranjska grofija, del Koroške dvorne kneževine, priključena z mnogimi mesti, gradovi in trdnjavami tirolski grofiji.
Mnogo posesti, naselij in gradov so koroški knezi s svojo radodarnostjo podarili in priključili oglejskemu patriarhatu.
Mnogo prebivalcev na ozemlju Koroške so cesarji počastili s knežjim naslovom.
Mesto Trst je svoj čas bilo prav tako združeno s Koroško.
Leta 1018 je goriški grof Markvard, ki je postal prefekt Ogleja in je bil sin Konrada I., poročil Luitpurgo, sorodnico cesarja, ki mu je dala Henrika I., Udalrika in Engelberta, katere je cesar smatral za sorodnike.
Po bogastvu in rodu so bili goriški grofi že tedaj tako slavni, da so stopali s porokami v sorodstvo s samim cesarjem.
Leta 1021 je umrl koroški grof Henrik.
Nasledil ga je sin Konrad, ki je prejel deželo v cvetočem stanju, z odličnimi četami in izvežbano vojaško silo.
4 mejni grofje so ščitili meje kneževine.
Za knežji dvor so skrbeli goriški koroški dvorni grofi, ki so kot mejni grofi tudi branili Koroško proti Italiji in ob Jadranu.
Drugi je bil kranjski mejni grof, ki je iz utrjenega Kranja vladal marko upornih Slovencev in odbijal napade Slovanov.
Kranjski mejni grof je ščitil koroške meje vse do reke Enns in Retskih Alp na ozemlju, ki je potem bilo razdeljeno na tirolsko, bavarsko in salzburško kneževino.
Vzhodni mejni grof je branil koroške vzhodne meje proti Ogrom.
Ta mejna grofija je pozneje postala štajerska kneževina.
Vzhodni mejni grof Koroške je bil nemirnega značaja.
Vedno je rovaril in Koroški povzročal sitnosti in težave.
Polaščal se je imetij prebivalcev lastne grofije, Korošce pa, če je le mogel, je zapiral in izpuščal samo proti odkupnini.
Grofa Konrada je odstranil s prestola in prisilil, da je prosil za pomoč pri cesarju.
Cesarjeva pisma, niti ukazi, niso mogli vrniti Konradu prestol.
Grof je vdrl celo v Furlanijo in tam skušal izsiliti dajatve, dokler ga niso pregnali.
Mejni grof Adalber se je vrnil na Koroško in ji bil še več let v nadlogo.
Koroška je bila takrat še prostrana dežela, a je pozneje utrpela mnogo izgub.
Na njen račun so nastale nove grofije, druge so se povečale.
Goriška grofija je nastala za časa Atile, ki je leta 455 porušil Oglej in podaril mnogo furlanskih posestev tja do Koroške koroškemu dvornemu grofu, ki se je boril na njegovi strani in je pozneje postal goriški pokneženi cesarski grof.
Leta 559 je bavarski knez Teodon III. ustanovil salzburško grofijo s tem, da je Rupertu podaril stari utrjeni trg St. Johan.
Mnogo koroških vasi, mest in gradov so mu podarili koroško goriški cesarski pokneženi grofi.
Leta 1160 je cesar Friderik vzel Koroški vzhodno mejno grofijo in jo dal štajerskim grofom.
Tako se je preimenovala v Štajersko grofijo.
Slovenska mejna grofija, nekdaj del Norika in Koroške, je tudi dobila lastne grofe.
Leta 1400 je kranjska grofija, del Koroške dvorne kneževine, priključena z mnogimi mesti, gradovi in trdnjavami tirolski grofiji.
Mnogo posesti, naselij in gradov so koroški knezi s svojo radodarnostjo podarili in priključili oglejskemu patriarhatu.
Mnogo prebivalcev na ozemlju Koroške so cesarji počastili s knežjim naslovom.
Mesto Trst je svoj čas bilo prav tako združeno s Koroško.
0
Avtor: lepo je
Lelj. Se ti kaj sanja, kaj in kje bi lahko bil ta kraj Bösame v škofjeloškem gospostvu?nimam pojma
sem gledal v valavsorjevi topografiji, pa nisem nikjer zasledil tega imena
0
Ivan Stopar pravi v Grajskih stavbah, da je le domnevni grad in da lokacija ni ugotovljena
Šlo naj bi za enega najstarejših gradov, za še leseno utrdbo ali za ostanke nekdanje antične postojanke
Rajko Brank postavlja utrdbo v Puštal pri Škofji Loki.
arheolog Valič pa meni, da gre za utrdbo na poti iz doline Božne pri Polhovem Gradcu proti Gorenji vasi pri zaselku Bozoviče
Šlo naj bi za enega najstarejših gradov, za še leseno utrdbo ali za ostanke nekdanje antične postojanke
Rajko Brank postavlja utrdbo v Puštal pri Škofji Loki.
arheolog Valič pa meni, da gre za utrdbo na poti iz doline Božne pri Polhovem Gradcu proti Gorenji vasi pri zaselku Bozoviče
0
Lelj, a bi lahko vprašal ljudi v Loškem muzeju, ker ta Bösam/e tudi meni ne da miru in ne najdem nič od nič. Že vnaprej hvala :*
0
13. SMRT CESARJA HENRIKA
Leta 1024 je umrl cesar Henrik.
Po rodu je bil potomec saških knezov.
Življenje so mu dali bavarski vojvodi in koroški knezi, oče Henrik iz Norika in Koroške, mati Gizela, hčerka kralja Burgundije.
Bil je 6 MAJ 972, ko se je rodil na Abdlach ob Donavi nad Regensburgom.
Ko je Henrik dorasel so starši odločili, da se v njem kot prvorojencu ohrani družinski rod in da ga oženijo.
On se je zgražal nad dolžnostmi zakonskega življenja in je želel ohraniti devištvo, a ni hotel staršem razodeti svoje zaobljube, zato se je iz spoštovanja do njih poročil s Kunigundo, hčerko mozelskega dvornega grofa Sefrida.
Toda oba sta sklenila ohraniti devištvo.
Leta 989 je Henrik postal knez Koroške in tedaj je med spanjem prebral besede zapisane na steni »ČEZ ŠEST«.
Po izvolitvi za cesarja ga nadlegujejo tekmeci, toda on jih odstrani mirno ali z orožjem.
Ogorčenje Germanov ga spravi proti kralju Italije Hartwigu.
Po zmagi se vrne v Germanijo, gre na Poljsko in premaga kneza Boleslava.
Premaga belgijskega kralja Baldvina.
Napade danskega kneza Bernarda, ki sili k poganstvu krščanske Virule in Slovane.
V Valpachu si je opasal meč Adrijana, ki se je tam hranil med drugimi relikvijami, nato je udaril na sovražnike vpijoč:
»Gospod, obsodi tiste, ki mi škodujejo in se borijo proti meni.
Vzemi orožje in ščit in dvigni se mi v pomoč !«
Pogledal je nato opustošeno meseburško cerkev in prosil njenega zaščitnika Lavrencija:
»O blaženi Lavrencij, Kristusov mučenik, kakor so bila ta ljudstva po tvoji zaslugi podvrženi Kristusovemu jarmu in Rimskemu cesarstvu, tako bom tudi jaz vrnil temu kraju nekdanji sijaj!«
Pred bitko Henrik moli Boga in prosi svetnike Lavrencija, Jurija in Adrijana naj mu pomagajo.
Spoveduje in obhaja vojake, nakar jih s kratkim govorom podžge k boju:
»Bog, ki izid vojn odločaš že v začetku, dvigni svojo roko proti ljudstvom, ki kujejo zlo proti tvojim služabnikom.
Razbij njih silo in uniči jih, Zaščitnik moj!«
Po teh besedah je videl, kako so pred njegovimi četami šli Lavrencij, Jurij in Adrijan, z bleščečim orožjem in z njimi Angel, ki je udarjal po sovražniku in ga pognal v beg.
Sovražnik je vrgel orožje in zbežal brez vsakega boja.
Henrik je zmagal, sklenil mir s sovražnikom in se vrnil v domovino, ne da bi izgubil enega samega vojaka.
Ko je bil smrtno bolan v Bambergu, je cesar dal napisati svoje poslednje želje.
Nato je zbral sorodnike in ženo cesarico Kunigundo.
Rekel je:
»Kakršno sem poročil, tako vrnem.
Dali ste mi devico, devico sprejmite!«
Henrik je umrl 14 JUL 1024 in bil pokopan v Bambergu.
Leta 1024 je umrl cesar Henrik.
Po rodu je bil potomec saških knezov.
Življenje so mu dali bavarski vojvodi in koroški knezi, oče Henrik iz Norika in Koroške, mati Gizela, hčerka kralja Burgundije.
Bil je 6 MAJ 972, ko se je rodil na Abdlach ob Donavi nad Regensburgom.
Ko je Henrik dorasel so starši odločili, da se v njem kot prvorojencu ohrani družinski rod in da ga oženijo.
On se je zgražal nad dolžnostmi zakonskega življenja in je želel ohraniti devištvo, a ni hotel staršem razodeti svoje zaobljube, zato se je iz spoštovanja do njih poročil s Kunigundo, hčerko mozelskega dvornega grofa Sefrida.
Toda oba sta sklenila ohraniti devištvo.
Leta 989 je Henrik postal knez Koroške in tedaj je med spanjem prebral besede zapisane na steni »ČEZ ŠEST«.
Po izvolitvi za cesarja ga nadlegujejo tekmeci, toda on jih odstrani mirno ali z orožjem.
Ogorčenje Germanov ga spravi proti kralju Italije Hartwigu.
Po zmagi se vrne v Germanijo, gre na Poljsko in premaga kneza Boleslava.
Premaga belgijskega kralja Baldvina.
Napade danskega kneza Bernarda, ki sili k poganstvu krščanske Virule in Slovane.
V Valpachu si je opasal meč Adrijana, ki se je tam hranil med drugimi relikvijami, nato je udaril na sovražnike vpijoč:
»Gospod, obsodi tiste, ki mi škodujejo in se borijo proti meni.
Vzemi orožje in ščit in dvigni se mi v pomoč !«
Pogledal je nato opustošeno meseburško cerkev in prosil njenega zaščitnika Lavrencija:
»O blaženi Lavrencij, Kristusov mučenik, kakor so bila ta ljudstva po tvoji zaslugi podvrženi Kristusovemu jarmu in Rimskemu cesarstvu, tako bom tudi jaz vrnil temu kraju nekdanji sijaj!«
Pred bitko Henrik moli Boga in prosi svetnike Lavrencija, Jurija in Adrijana naj mu pomagajo.
Spoveduje in obhaja vojake, nakar jih s kratkim govorom podžge k boju:
»Bog, ki izid vojn odločaš že v začetku, dvigni svojo roko proti ljudstvom, ki kujejo zlo proti tvojim služabnikom.
Razbij njih silo in uniči jih, Zaščitnik moj!«
Po teh besedah je videl, kako so pred njegovimi četami šli Lavrencij, Jurij in Adrijan, z bleščečim orožjem in z njimi Angel, ki je udarjal po sovražniku in ga pognal v beg.
Sovražnik je vrgel orožje in zbežal brez vsakega boja.
Henrik je zmagal, sklenil mir s sovražnikom in se vrnil v domovino, ne da bi izgubil enega samega vojaka.
Ko je bil smrtno bolan v Bambergu, je cesar dal napisati svoje poslednje želje.
Nato je zbral sorodnike in ženo cesarico Kunigundo.
Rekel je:
»Kakršno sem poročil, tako vrnem.
Dali ste mi devico, devico sprejmite!«
Henrik je umrl 14 JUL 1024 in bil pokopan v Bambergu.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Ivan Stopar pravi v Grajskih stavbah, da je le domnevni grad in da lokacija ni ugotovljenaŠlo naj bi za enega najstarejših gradov, za še leseno utrdbo ali za ostanke nekdanje antične postojanke
Rajko Brank postavlja utrdbo v Puštal pri Škofji Loki.
arheolog Valič pa meni, da gre za utrdbo na poti iz doline Božne pri Polhovem Gradcu proti Gorenji vasi pri zaselku Bozoviče
Po moje ima tale Valič bolj prav. Ker gospostvo ni segalo samo do Puštala.
https://mapire.eu/en/synchron/secondsurvey-illyria/?bbox=1594482.978835897%2C5788834.591468004%2C1598252.2797932099%2C5791223.248601916&map-list=1&layers=osm%2C60&right-layers=osm Vse sem pretaknila. Pa ne najdem.
0
lahko pa da je ta grad predhodnik gradu Polhov Gradec v katerem je muzej
ker hrib nad muzejem se imeuje Velika Božna
ker hrib nad muzejem se imeuje Velika Božna
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
lahko pa da je ta grad predhodnik gradu Polhov Gradec v katerem je muzejker hrib nad muzejem se imenuje Velika Božna
Po moje bi lahko imel prav 🙂 Ampak ne hrib. Potok.
Ker če omejuje posestva izvir Žabnice, bi lahko bil izvir Velike Božne druga meja.
0
14. CESAR KONRAD
V oporoki pokojnega cesarja Henrika je bil določen za kralja Germanije Konrad Salički, knez Švabske in Frankna.
Henrik ga je predstvail cesarskim stanovom za naslednika, ker je bil bister in podjetnega značaja.
Naslednje leto 1025, so ga volilci res izbrali za cesarja.
Zgoraj je bilo omenjeno, da je Adalber, grof doline Murice, pregnal kneza Konrada in da se je ta zatekel k cesarju s prošnjo za pomoč.
Ker ne cesarjeva pisma, ne ukazi niso Adalberja mogli pripraviti do tega, da bi vrnil prestol knezu Konradu, ga je moral cesar leta 1038 napasti z vojsko.
Obkolil ga je v gradu Karlsberg, toda Adalber je pobegnil.
Cesar je grad zasedel in vrnil koroški prestol Konradu.
http://www.wehrbauten.at/ktn/karlsberg/data1/images/karlsberg_10.jpg
http://www.wehrbauten.at/ktn/karlsberg/data1/images/karlsberg_08.jpg
Leta 1040 prevzame cesarstvo Konradov sin Henrik, ki je bil proglašen za cesarja še ko je bil oče živ.
Cesar je po starem običaju priznal podložnikom pravice.
V oporoki pokojnega cesarja Henrika je bil določen za kralja Germanije Konrad Salički, knez Švabske in Frankna.
Henrik ga je predstvail cesarskim stanovom za naslednika, ker je bil bister in podjetnega značaja.
Naslednje leto 1025, so ga volilci res izbrali za cesarja.
Zgoraj je bilo omenjeno, da je Adalber, grof doline Murice, pregnal kneza Konrada in da se je ta zatekel k cesarju s prošnjo za pomoč.
Ker ne cesarjeva pisma, ne ukazi niso Adalberja mogli pripraviti do tega, da bi vrnil prestol knezu Konradu, ga je moral cesar leta 1038 napasti z vojsko.
Obkolil ga je v gradu Karlsberg, toda Adalber je pobegnil.
Cesar je grad zasedel in vrnil koroški prestol Konradu.
http://www.wehrbauten.at/ktn/karlsberg/data1/images/karlsberg_10.jpg
http://www.wehrbauten.at/ktn/karlsberg/data1/images/karlsberg_08.jpg
Leta 1040 prevzame cesarstvo Konradov sin Henrik, ki je bil proglašen za cesarja še ko je bil oče živ.
Cesar je po starem običaju priznal podložnikom pravice.
0
15. OGLEJSKO PLEMSTVO
Baroni so bili Strassoldo, Castello, Villalta, Cavariacco in Castellerio.
Graščaki so bili plemiči Porzia, Prata, Pulcinico, Aviano, Montereale, Poppo, Sbrolavacca, Carnedo, Meduno, Laurenzada, Branzano, Azano, Groario, Rymundi, Fraganea, Fercano, Fontebona, Melso, Colloredo, Susanno, Perso, Raganeo, Cassnca, Arteno, Vendoi, Rudrio, Portenstein, Vermo, Attimis, Trecento in drugi…
Baroni so bili Strassoldo, Castello, Villalta, Cavariacco in Castellerio.
Graščaki so bili plemiči Porzia, Prata, Pulcinico, Aviano, Montereale, Poppo, Sbrolavacca, Carnedo, Meduno, Laurenzada, Branzano, Azano, Groario, Rymundi, Fraganea, Fercano, Fontebona, Melso, Colloredo, Susanno, Perso, Raganeo, Cassnca, Arteno, Vendoi, Rudrio, Portenstein, Vermo, Attimis, Trecento in drugi…
0
16. OGRI NA KOROŠKEM
Ogrski kralj Peter, katerega je osvajalec Aba pregnal s prestola, se je zatekel k cesarju Henriku in prosil za pomoč.
Tudi Aba je poslal cesarju poslance, a ko je videl, da je cesar naklonjen njegovemu sovražniku, je razdelil vojsko v 3 skupine in jo poslal, da zasede Štajersko, Kranjsko, Koroško in Bavarsko.
Ogri so že prodrli na Koroško in jo pustošili, a koroška mejna grofa Godefrid in Welfom sta jih premagala pri Ptuju tako, da so barbari pustili celo plen, katerega so vlekli s seboj.
Naslednje leto 1043 je cesar zbral vojsko za pohod proti Abi.
Koroški knez Konrad je iz Koroške in Kranjske privedel 8 000 mož.
Cesar se spopade s sovražnikom pri Javorinu.
Naenkrat oblaki zakrijejo nebo.
Vihar udari na Ogre in jim piha v nos in oči neznosen prah.
S svojo silo sam pomeče na tla mnogo Ogrov.
Druge požene v beg nevihta.
Med begom so Abo ubili njegovi lastni vojaki in cesar je zmagal.
Ogrski kralj Peter, katerega je osvajalec Aba pregnal s prestola, se je zatekel k cesarju Henriku in prosil za pomoč.
Tudi Aba je poslal cesarju poslance, a ko je videl, da je cesar naklonjen njegovemu sovražniku, je razdelil vojsko v 3 skupine in jo poslal, da zasede Štajersko, Kranjsko, Koroško in Bavarsko.
Ogri so že prodrli na Koroško in jo pustošili, a koroška mejna grofa Godefrid in Welfom sta jih premagala pri Ptuju tako, da so barbari pustili celo plen, katerega so vlekli s seboj.
Naslednje leto 1043 je cesar zbral vojsko za pohod proti Abi.
Koroški knez Konrad je iz Koroške in Kranjske privedel 8 000 mož.
Cesar se spopade s sovražnikom pri Javorinu.
Naenkrat oblaki zakrijejo nebo.
Vihar udari na Ogre in jim piha v nos in oči neznosen prah.
S svojo silo sam pomeče na tla mnogo Ogrov.
Druge požene v beg nevihta.
Med begom so Abo ubili njegovi lastni vojaki in cesar je zmagal.
0
17. ALTORFSKI GROF WELF II
Leta 1047 je cesar imenoval koroškega kneza Konrada, 9 let po njegovem ustoličenju, za kneza na Bavarskem.
Koroško pa je prevzel altorfski grof Welf II., ki je bil knez tudi po modrosti in je silno ljubil svoje vojake.
Dobrim je poverjal magistrature in prefekture.
Nevešče pa je odpuščal.
Leta 1052 je cesar Henrik sklical zbor v Nürnbergu.
Prišel je tudi koroški knez Welf s svojimi veljaki.
Zbor se je odločil za vojno proti ogrskemu kralju Andreju.
Toda v Germanijo je prišel papež in cesar in kralj sta se pobotala.
Bavarski knez Konrad se je premislil in je odšel h kralju Andreju na Ogrsko.
Dobil je od njega vojsko in leta 1054 je vdrl na Koroško in jo opustošil.
Kmalu je ropal z ogrskimi četami tudi po Bavarskem.
Proti cesarju je pridobil tudi koroškega kneza Welfa in z njim povzročil Germaniji mnogo škode.
Da bi zopet prišel v milost pri cesarju, mu Welf pozneje pove imena izdajalcev, a nato zboli in umre.
Ko se cesar naslednje leto vrne iz Italije, najde Koroško brez vladarja.
Leta 1047 je cesar imenoval koroškega kneza Konrada, 9 let po njegovem ustoličenju, za kneza na Bavarskem.
Koroško pa je prevzel altorfski grof Welf II., ki je bil knez tudi po modrosti in je silno ljubil svoje vojake.
Dobrim je poverjal magistrature in prefekture.
Nevešče pa je odpuščal.
Leta 1052 je cesar Henrik sklical zbor v Nürnbergu.
Prišel je tudi koroški knez Welf s svojimi veljaki.
Zbor se je odločil za vojno proti ogrskemu kralju Andreju.
Toda v Germanijo je prišel papež in cesar in kralj sta se pobotala.
Bavarski knez Konrad se je premislil in je odšel h kralju Andreju na Ogrsko.
Dobil je od njega vojsko in leta 1054 je vdrl na Koroško in jo opustošil.
Kmalu je ropal z ogrskimi četami tudi po Bavarskem.
Proti cesarju je pridobil tudi koroškega kneza Welfa in z njim povzročil Germaniji mnogo škode.
Da bi zopet prišel v milost pri cesarju, mu Welf pozneje pove imena izdajalcev, a nato zboli in umre.
Ko se cesar naslednje leto vrne iz Italije, najde Koroško brez vladarja.
0
18. KOROŠKA BREZ VLADARJA
Na zahtevo cesarskih stanov je imenovan za cesarja 5 letni cesarjev sin Henrik leta 1056.
Oče Henrik III. ga je dal kronati in nekaj dni potem je umrl.
Cesarica vdova je imenovala za kneza Švabske svojega zeta Rudolfa Reifelda.
Prezrla je zeringenskega grofa Bertolda, ki je s cesarjevo obljubo v rokah zahteval to kneževino in mu je dala v zameno Koroško.
Toda on, zadovoljen z družinskimi posestmi, je pustil Koroško svojemu sinu.
A koroškega knežjega prestola niti ta ni zasedel.
Na zahtevo cesarskih stanov je imenovan za cesarja 5 letni cesarjev sin Henrik leta 1056.
Oče Henrik III. ga je dal kronati in nekaj dni potem je umrl.
Cesarica vdova je imenovala za kneza Švabske svojega zeta Rudolfa Reifelda.
Prezrla je zeringenskega grofa Bertolda, ki je s cesarjevo obljubo v rokah zahteval to kneževino in mu je dala v zameno Koroško.
Toda on, zadovoljen z družinskimi posestmi, je pustil Koroško svojemu sinu.
A koroškega knežjega prestola niti ta ni zasedel.
0
19. ŠTAJERSKA
Ko je bil odstranjen s prestola, se je kralj Salomon zatekel k cesarju Henriku za pomoč.
Cesar ga je uslišal in tako je proti Salomonovem tekmecu Gezi nastopil štajerski grof Otokar III.
Ta je Ogre premagal pri Ptuju in jim pobral ves plen, ki so ga nosili nazaj na Ogrsko iz izropane Koroške.
Za nagrado je dal cesar Otokarju v fevd vzhodni del, katerega je ločil od ostale Koroške.
To je bilo leta 1063.
Otokar je meje svoje nove marke razširil preko Mure in marki dal ime Štajersko po imenu svoje grofije na gradu Steyr.
Marki je dal tudi svoj grb, belega panterja na zelenem polju, z ognjenimi plameni iz ust in nosu.
http://www.aeiou.at/aeiou.encyclop.data.image.s/s852555b.jpg
Ko je bil odstranjen s prestola, se je kralj Salomon zatekel k cesarju Henriku za pomoč.
Cesar ga je uslišal in tako je proti Salomonovem tekmecu Gezi nastopil štajerski grof Otokar III.
Ta je Ogre premagal pri Ptuju in jim pobral ves plen, ki so ga nosili nazaj na Ogrsko iz izropane Koroške.
Za nagrado je dal cesar Otokarju v fevd vzhodni del, katerega je ločil od ostale Koroške.
To je bilo leta 1063.
Otokar je meje svoje nove marke razširil preko Mure in marki dal ime Štajersko po imenu svoje grofije na gradu Steyr.
Marki je dal tudi svoj grb, belega panterja na zelenem polju, z ognjenimi plameni iz ust in nosu.
http://www.aeiou.at/aeiou.encyclop.data.image.s/s852555b.jpg
0
20. UPOR PROTI CESARJU
Cesarjev sorodnik Rudolf švabski je cesarja zasovražil in mu skušal vzeti krono.
Naklonjenost sina mu je pridobila cesarica mati, Neža.
Tudi zeringenski grof Bertold, kateremu cesar ni dal obljubljene Koroške, ampak jo je po nasvetu drugih dal grofu doline Murice Markvardu, je zasovražil cesarja.
Povezal se je s knezom Rudolfom švabskim in bavarskim knezom Welfom proti cesarju.
Saksonci so se medtem začeli bojevati.
Pregnali so cesarja Henrika IV. iz goslarskega gradu tako, da se je moral zateči v grad Henzenberg, od koder je zaman skušal doseči mir.
Zeringenski grof Bertold je tedaj prešel k cesarju.
Smatral je, da je kljub vsemu treba pomagati cesarju v stiski in tako je pripravil Saksonce do tega, da so pristali na mir.
Markvard pa je medtem odločno pomagal cesarju v boju proti Ogrom in ti so ga težko ranili.
Cesarjevo obnašanje je medtem razžalilo Saksonce in Švabe.
Napovedali so mu vojno in ga hoteli vreči s prestola, ako se ne poboljša.
To je stanove vzpodbudilo, da so sklicali zbor v Trieru leta 1077.
Zbor je ugotovil, da je cesarjevo vedenje škodljivo in zato je bilo sklenjeno, da se cesar obsodi in odstavi, krono pa da drugemu.
Cesar Henrik IV. je bil medtem v Paviji.
Za kralja Rimljanov so proglasili v Mainzu švabskega kneza Rudolfa.
Oktobra 1082 je šel v vojno proti cesarju njegov nasprotnik kralj Rudolf, toda v boju je izgubil desno roko in umrl.
Zato so stanovi Germanije izvolili kneza Hermana za naslednika umrlega Rudolfa Lotaringa.
Cesar se za to ni zmenil.
Cesarjev sorodnik Rudolf švabski je cesarja zasovražil in mu skušal vzeti krono.
Naklonjenost sina mu je pridobila cesarica mati, Neža.
Tudi zeringenski grof Bertold, kateremu cesar ni dal obljubljene Koroške, ampak jo je po nasvetu drugih dal grofu doline Murice Markvardu, je zasovražil cesarja.
Povezal se je s knezom Rudolfom švabskim in bavarskim knezom Welfom proti cesarju.
Saksonci so se medtem začeli bojevati.
Pregnali so cesarja Henrika IV. iz goslarskega gradu tako, da se je moral zateči v grad Henzenberg, od koder je zaman skušal doseči mir.
Zeringenski grof Bertold je tedaj prešel k cesarju.
Smatral je, da je kljub vsemu treba pomagati cesarju v stiski in tako je pripravil Saksonce do tega, da so pristali na mir.
Markvard pa je medtem odločno pomagal cesarju v boju proti Ogrom in ti so ga težko ranili.
Cesarjevo obnašanje je medtem razžalilo Saksonce in Švabe.
Napovedali so mu vojno in ga hoteli vreči s prestola, ako se ne poboljša.
To je stanove vzpodbudilo, da so sklicali zbor v Trieru leta 1077.
Zbor je ugotovil, da je cesarjevo vedenje škodljivo in zato je bilo sklenjeno, da se cesar obsodi in odstavi, krono pa da drugemu.
Cesar Henrik IV. je bil medtem v Paviji.
Za kralja Rimljanov so proglasili v Mainzu švabskega kneza Rudolfa.
Oktobra 1082 je šel v vojno proti cesarju njegov nasprotnik kralj Rudolf, toda v boju je izgubil desno roko in umrl.
Zato so stanovi Germanije izvolili kneza Hermana za naslednika umrlega Rudolfa Lotaringa.
Cesar se za to ni zmenil.
0
21. SALOMON
Leta 1087 je umrl v Istri bivši kralj Ogrske, Salomon.
Oče mu je bil kralj Andrej, katerega brat Bela je imel dva sina dvojčka Gezo in Ladislava.
Po očetovi smrti je Salomon zasedel ogrski prestol, medtem, ko sta njegova nečaka izgubila vsak up, da bi kdaj mogla zasesti prestol.
Podala sta se zato na Poljsko, materino domovino, kjer sta se oba rodila očetu Beli, ki je tam živel v pregnanstvu odkar se je Andrej polastil ogrskega prestola.
Kasneje pa sta zbrala na Poljskem vojsko in šla proti Salomonu.
Spor se je končal mirno.
Salomon je obdržal kraljestvo, Geza in Ladislav pa sta dobila povrnjeno očetovo kneževino.
Zatem je Salomon skušal s prevaro pregnati Gezo in Ladislava.
Rešitev sta našla edino v orožju.
Spopadla sta se, zmagala sta, in pregnala Salomona z ogrskega prestola in iz Poljske.
Ogrski prestol je zasedel Geza.
Vržen s prestola in pregnan, se Salomon poda k cesarju Henriku in se skuša vrniti z njegovo pomočjo.
Toda po smrti Geze zasede prestol Ladislav in Salomon Ogrsko lahko le nadleguje z roparskimi napadi.
Na pobudo ogrskih veljakov pride do sprave med Salomonom in Ladislavom tako, da krona ostane temu, Salomonu pa naj bi plačevali davke tisti, ki bi si ga želeli za kralja.
Toda noben davek ni mogel nadomeščati krone in noben znak prijateljstva s strani Ladislava ni mogel ugasniti v Salomonu strastne želje po kroni.
Končno povabi Salomon Ladislava v Mazovijo na pogovor, da bi sporazum še natančneje sklenila.
Upal je, da se Ladislav ne bo zavedel pasti in da ga bo lahko ujel.
Toda Ladislav je vrnil prevaro za prevaro.
Ujel je Salomona in ga dal zapreti v Vršegradu.
Iz ujetništva je Salomon pobegnil in zgrabil za orožje proti Ladislavu.
Pomagal mu je ogrski knez Kutesko.
Z njim Salomon vdre na Ogrsko, toda Ladislav ga spet premaga.
Salomonu pade 10 000 Hunov.
Zato zapusti Ogrsko in gre čez Bolgarijo v Trakijo.
Ker je pokrajino izropal ga je vzhodni rimski cesar Nicefor napadel in pregnal.
Salomon je zopet izgubil mnogo Ogrov.
Umakne se z malim številom prijateljev čez Donavo in se zateče v gozd.
Tu je odložil svoj ščit in se oddaljil od prijateljev rekoč, da se kmalu vrne.
Niso ga več videli in ni se več vrnil.
Salomon je v gozdu spoznal ničevost zemskih dobrin.
Preganjen in izigran od zle usode, ko je tako trdovratno skušal priti do izgubljene krone.
Salomon se je končno umiril.
Začel je živeti po vzorih višjega življenja.
Skril se je v samote in začel je popravljati svoje življenje.
Ničesar se ni bolj izogibal kot ljudi in pogovarjanja z njimi.
Ko je Ogrom vladal kralj Kolman, so ga na Ogrskem videli le še enkrat, a je takoj izginil in se ni Panoncem več prikazal.
Naselil se je v gozdu na koncu Istre in tam je potem umrl.
Leta 1087 je umrl v Istri bivši kralj Ogrske, Salomon.
Oče mu je bil kralj Andrej, katerega brat Bela je imel dva sina dvojčka Gezo in Ladislava.
Po očetovi smrti je Salomon zasedel ogrski prestol, medtem, ko sta njegova nečaka izgubila vsak up, da bi kdaj mogla zasesti prestol.
Podala sta se zato na Poljsko, materino domovino, kjer sta se oba rodila očetu Beli, ki je tam živel v pregnanstvu odkar se je Andrej polastil ogrskega prestola.
Kasneje pa sta zbrala na Poljskem vojsko in šla proti Salomonu.
Spor se je končal mirno.
Salomon je obdržal kraljestvo, Geza in Ladislav pa sta dobila povrnjeno očetovo kneževino.
Zatem je Salomon skušal s prevaro pregnati Gezo in Ladislava.
Rešitev sta našla edino v orožju.
Spopadla sta se, zmagala sta, in pregnala Salomona z ogrskega prestola in iz Poljske.
Ogrski prestol je zasedel Geza.
Vržen s prestola in pregnan, se Salomon poda k cesarju Henriku in se skuša vrniti z njegovo pomočjo.
Toda po smrti Geze zasede prestol Ladislav in Salomon Ogrsko lahko le nadleguje z roparskimi napadi.
Na pobudo ogrskih veljakov pride do sprave med Salomonom in Ladislavom tako, da krona ostane temu, Salomonu pa naj bi plačevali davke tisti, ki bi si ga želeli za kralja.
Toda noben davek ni mogel nadomeščati krone in noben znak prijateljstva s strani Ladislava ni mogel ugasniti v Salomonu strastne želje po kroni.
Končno povabi Salomon Ladislava v Mazovijo na pogovor, da bi sporazum še natančneje sklenila.
Upal je, da se Ladislav ne bo zavedel pasti in da ga bo lahko ujel.
Toda Ladislav je vrnil prevaro za prevaro.
Ujel je Salomona in ga dal zapreti v Vršegradu.
Iz ujetništva je Salomon pobegnil in zgrabil za orožje proti Ladislavu.
Pomagal mu je ogrski knez Kutesko.
Z njim Salomon vdre na Ogrsko, toda Ladislav ga spet premaga.
Salomonu pade 10 000 Hunov.
Zato zapusti Ogrsko in gre čez Bolgarijo v Trakijo.
Ker je pokrajino izropal ga je vzhodni rimski cesar Nicefor napadel in pregnal.
Salomon je zopet izgubil mnogo Ogrov.
Umakne se z malim številom prijateljev čez Donavo in se zateče v gozd.
Tu je odložil svoj ščit in se oddaljil od prijateljev rekoč, da se kmalu vrne.
Niso ga več videli in ni se več vrnil.
Salomon je v gozdu spoznal ničevost zemskih dobrin.
Preganjen in izigran od zle usode, ko je tako trdovratno skušal priti do izgubljene krone.
Salomon se je končno umiril.
Začel je živeti po vzorih višjega življenja.
Skril se je v samote in začel je popravljati svoje življenje.
Ničesar se ni bolj izogibal kot ljudi in pogovarjanja z njimi.
Ko je Ogrom vladal kralj Kolman, so ga na Ogrskem videli le še enkrat, a je takoj izginil in se ni Panoncem več prikazal.
Naselil se je v gozdu na koncu Istre in tam je potem umrl.
0
22. GRADEC
Grof Welfon je imel nekaj posestev pri Gradcu, katere mu je dal cesar.
Na teh posestvih je bil gozdnat hrib.
Pozneje je bil gozd posekan in na njem je bila zgrajena trdnjava, ki je danes na Štajerskem prva v obrambi proti Turkom.
Ob vznožju hriba je bila vas, po starem nazvana SAVARIA ali SAVANA, ki pa je zdaj narastla in dobila mestno obzidje.
Naziva se GRADEC.
Tam je bilo najdenih nekaj rimskih napisov na marmorju.
Reka, katera teče pod hribom in ob mestu, se je nekoč nazivala SAVARIA, pozneje pa so ji dali ime MURA.
Po smrti Welfona, ki je umrl brez otrok, je cesar leta 1120 imenoval za novega reinskega grofa Leopolda, štajerskega mejnega grofa.
Grof Welfon je imel nekaj posestev pri Gradcu, katere mu je dal cesar.
Na teh posestvih je bil gozdnat hrib.
Pozneje je bil gozd posekan in na njem je bila zgrajena trdnjava, ki je danes na Štajerskem prva v obrambi proti Turkom.
Ob vznožju hriba je bila vas, po starem nazvana SAVARIA ali SAVANA, ki pa je zdaj narastla in dobila mestno obzidje.
Naziva se GRADEC.
Tam je bilo najdenih nekaj rimskih napisov na marmorju.
Reka, katera teče pod hribom in ob mestu, se je nekoč nazivala SAVARIA, pozneje pa so ji dali ime MURA.
Po smrti Welfona, ki je umrl brez otrok, je cesar leta 1120 imenoval za novega reinskega grofa Leopolda, štajerskega mejnega grofa.
0
23. SMRT CESARJA HENRIKA IV.
Leta 1105 so nastali nemiri v Germaniji.
Cesarski stanovi niso odobravali dejanj cesarja Henrika.
Zapustili so ga in prešli na stran njegovega sina Henrika V.
Odtrgali so sina od očetovega vpliva in ga pregovorili, da je dvignil orožje proti očetu.
V kratkem se je polastil vse Saške in kronan je bil za kralja.
Tedaj pa je cesar Henrik IV. odložil cesarsko oblast in predal sinu oblo, sulico in žezlo.
Po nenadni smrti Henrika IV., meseca avgusta leta 1106, je poskrbel za njegov pogreb sin Henrik V.
Leta 1105 so nastali nemiri v Germaniji.
Cesarski stanovi niso odobravali dejanj cesarja Henrika.
Zapustili so ga in prešli na stran njegovega sina Henrika V.
Odtrgali so sina od očetovega vpliva in ga pregovorili, da je dvignil orožje proti očetu.
V kratkem se je polastil vse Saške in kronan je bil za kralja.
Tedaj pa je cesar Henrik IV. odložil cesarsko oblast in predal sinu oblo, sulico in žezlo.
Po nenadni smrti Henrika IV., meseca avgusta leta 1106, je poskrbel za njegov pogreb sin Henrik V.
0
24. CESAR LOTAR
Leta 1125 umre cesar Henrik V., brez naslednikov.
Zato so cesarski stanovi v Mainzu dali krono saškemu knezu Lotarju.
V drugem letu vladanja Lotar imenuje za kneza koroškega Erbona, sina regensburškega grofa Hartvika.
Kneževino je dotedaj upravljal spanheimski grof Friderik, zet pokojnega kneza.
Da obdrži kneževino, Erbon prizna Frideriku lavantinsko grofijo, katero loči od koroške kneževine.
Naslednje leto sta se švabski knez Friderik in frankenski knez Konrad, oba nečaka umrlega cesarja Henrika, dvignila proti Lotarju skupaj z drugimi knezi in ti so proglasili za cesarja frankenskega kneza Konrada.
Leta 1125 umre cesar Henrik V., brez naslednikov.
Zato so cesarski stanovi v Mainzu dali krono saškemu knezu Lotarju.
V drugem letu vladanja Lotar imenuje za kneza koroškega Erbona, sina regensburškega grofa Hartvika.
Kneževino je dotedaj upravljal spanheimski grof Friderik, zet pokojnega kneza.
Da obdrži kneževino, Erbon prizna Frideriku lavantinsko grofijo, katero loči od koroške kneževine.
Naslednje leto sta se švabski knez Friderik in frankenski knez Konrad, oba nečaka umrlega cesarja Henrika, dvignila proti Lotarju skupaj z drugimi knezi in ti so proglasili za cesarja frankenskega kneza Konrada.
0
25. STIŠKI SAMOSTAN
Leta 1135 je patrijarh Peregrin ustanovil na Kranjskem stiško kartuzijo.
Ko so jo zidali, so se zidovi, ki so bili zgrajeni podnevi, zopet spreminjali ponoči v kup kamenja.
Zaradi tega so potem samostan zgradili drugje in tam stoji še danes.
O izvoru imena SITICIENSE COENOBIUM, sta dve različni mnenji.
Eni pravijo, da ko so samostan gradili na prvem kraju, so večkrat videli na kraju, kjer so samostan dogradili, videli ptico, ki jo ljudstvo imenuje papiga (Sittich) in ki je klicala
SIT HIC, SIT HIC !
NAJ BO TU, NAJ BO TU !
Ta klic je potem graditelje pripravil do tega, da so gradnjo prenesli na kraj, kjer je ptica pela.
Tam so samostan dogradili in mu dali ime SITTICH.
Drugi pa pravijo, da je ime prišlo od gospodarjev SITTICH, ki so prodali zemljo, na kateri je bil potem samostan zgrajen.
Leta 1135 je patrijarh Peregrin ustanovil na Kranjskem stiško kartuzijo.
Ko so jo zidali, so se zidovi, ki so bili zgrajeni podnevi, zopet spreminjali ponoči v kup kamenja.
Zaradi tega so potem samostan zgradili drugje in tam stoji še danes.
O izvoru imena SITICIENSE COENOBIUM, sta dve različni mnenji.
Eni pravijo, da ko so samostan gradili na prvem kraju, so večkrat videli na kraju, kjer so samostan dogradili, videli ptico, ki jo ljudstvo imenuje papiga (Sittich) in ki je klicala
SIT HIC, SIT HIC !
NAJ BO TU, NAJ BO TU !
Ta klic je potem graditelje pripravil do tega, da so gradnjo prenesli na kraj, kjer je ptica pela.
Tam so samostan dogradili in mu dali ime SITTICH.
Drugi pa pravijo, da je ime prišlo od gospodarjev SITTICH, ki so prodali zemljo, na kateri je bil potem samostan zgrajen.
0
26. CESAR KONRAD
Leta 1138 je po ureditvi zadev v Italiji cesar Lotar odpotoval v Germanijo, a je umrl v pastirski koči med Verono in Trentom.
Cesarski stanovi so naslednje leto izvolili za cesarja švabskega kneza Konrada.
Ker pa je zastave cesarstva imel bavarski knez Henrik, zet pokojnega Lotarja, in je želel cesarsko krono, so ga cesar Konrad in stanovi vrgli z bavarskega knežjega prestola.
Naslednje leto umre koroški knez Erbon, kateremu naj bi nasledil Popon, ako bi mu ne nasprotoval cesar, ki je na to mesto imenoval ortenburškega grofa Engelberta.
Popon si je kljub temu, brez pravice, nadel naslov kneza koroškega.
Leta 1138 je po ureditvi zadev v Italiji cesar Lotar odpotoval v Germanijo, a je umrl v pastirski koči med Verono in Trentom.
Cesarski stanovi so naslednje leto izvolili za cesarja švabskega kneza Konrada.
Ker pa je zastave cesarstva imel bavarski knez Henrik, zet pokojnega Lotarja, in je želel cesarsko krono, so ga cesar Konrad in stanovi vrgli z bavarskega knežjega prestola.
Naslednje leto umre koroški knez Erbon, kateremu naj bi nasledil Popon, ako bi mu ne nasprotoval cesar, ki je na to mesto imenoval ortenburškega grofa Engelberta.
Popon si je kljub temu, brez pravice, nadel naslov kneza koroškega.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
21.11.2018 ob 17:37