☕ NORIK - 9

6. ISTRA 1343

Goriški grof Albert III., sin Alberta II., je poročil Katarino, hčer avstrijskega kneza Viljema.

Grof Albert se je boril v Istri proti Benečanom za trg Lovrenc, kateri je bil njegov.
V mirovni pogodbi je bilo nato njegovo ozemlje razširjeno do Plomina, nakar je bil trg Lovrenc prepuščen Benetkam.

Leta 1344 je umrl Ivan Henrik, grof goriški in markiz trevižanski, in je bil pokopan v Trevižu.
Kasneje so prenesli njegove posmrtne ostanke in jih slavnostno pokopali v marmornati grobnici goriških grofov.

7. VOJNA ZA TIROL

Leta 1347 je umrl cesar Ludvik in nekaj volivcev je proglasilo za cesarja češkega kralja Karla IV., medtem ko so se drugi obrnili na angleškega kralja Everharda in mu po poslancih ponudili cesarsko krono.
Toda on je bil zadovoljen s svojim kraljestvom in krone ni sprejel.
Zato so se ti volivci obrnili na meissenskega mejnega grofa Friderika in ga izvolili za kralja Germanije.
Toda Karel je Ludvika podkupil in zasedel cesarski prestol.

Tirolska grofica Marjeta je s svojim drugim možem Ludvikom Brandemburgom imela sina in ga imenovala Mainhard.
Po rojstvu Mainharda sta se goriška grofa Albert II. in Henrik IV. zbala, da bo tirolska grofija odtrgana od posestev goriških grofov in predana Brandenburžanom.
Odločila sta se, da si tirolsko grofijo zagotovita z orožjem in se povežeta z avstrijskim knezom Albertom.

Z goriško vojsko so šli ortenburški grof Henrik in Rajmund turjaški.
Vseh vojakov je bilo 18 000.
Vojska je v nekaj dneh prišla iz Gorice na Tirolsko in se je utaborila pred Innsbruckom, kjer je začela slabiti sovražnike s stalnimi napadi.

Ludvik in Marjeta sta Tirol zapustila in šla prosit pomoči proti takemu stalnemu bojevanju.

Tirolce je nov način bojevanja presenetil.
Med odsotnostjo svojih gospodov so ostali za obzidjem Innsbrucka in so čakali kdaj se bo sovražnik prikazal čez obzidje in se polastil mesta.
Toda na ukaz avstrijskega kneza Alberta so se vojaki umaknili nazaj v taborišča in prenehali obleganje in napadanje mesta.

Avstrijski knez je pozval na sestanek ortenburškega grofa, gospoda turjaškega in Friderika Auffensteina.
Vsi ogledniki so javljali, da ima sovražnik mnogo vojske, ki se z veliko naglico bliža in namerava napasti taborišča.
Sklenjeno je bilo, da se napadanje mesta prekine in vojska pripravi na spopad s sovražnikom.

Goriški grof je z govorom spomnil vojake na njihovo dolžnost in na nevarnost.
Nato pa je dal ukaz za pogumen napad na sovražnika, ki se je bližal.
Vojska se je pomaknila na polje pri mestu.
Sovražnik se je tudi pomikal tja.

Čez 2 dneva se je prikazal Ludvik z vojsko v dveh skupinah in se je z vso silo zagnal v Goričane.
Proti Ludviku se vrže konjenica avstrijskega kneza.
S tem pa zmede koroške strelce in pokvari možnost dobre izvedbe načrta bitke.
Med Goričani je nastala zmeda in vojaške vrste so se zmešale.
Avstrijski knez je pogumno pognal na sovražnika svoj desni klin, katerega je vodil, in povzročil med sovražniki hude izgube.

Levo krilo so vodili goriški grof Henrik, grof ortenburški, gospoda turjaška Auffenstein in koroško plemstvo.
Ti so napadli in pognali v beg Ludvika z vsemi svojimi.
Goriška grofa Albert in Henrik in gospoda turjaška se poženejo za bežečim sovražnikom, a ne najdejo več nikogar in že se imajo za zmagovalce, ko je grof Henrik opozorjen, da se je sovražni klin zbral in da bo napadel avstrijskega kneza, da bo skušal napasti iz zasede in da če bo on sovražnika zasledoval, se mu lahko zgodi, da spravi v nevarnost sebe in svoje življenje, in zmago.
Toda grof ne posluša.
V besu nad Ludvikom pozabi na opozorilo in gre za sovražnikom.
Končno je pa le poslušal opomin svojih in se obrnil nazaj.
Bil je skoraj sam, ko ga je napadla skupina 50 konjenikov in kmalu bi jim podlegel, ako bi mu ne priskočil na pomoč avstrijski knez, ki je skupino razpršil in grofa rešil nevarnosti.

Nato se je bojevanje po malem nadaljevalo vse do poznega poletja in že se je bližala zima.
Tedaj so se s posredovanjem cesarja pobotali tako, da so goriški grofje Tirol pustili Ludviku.
Ludvik pa je povrnil stroške vojnega pohoda.
Bilo je leto 1348.

Po vrnitvi s tirolskega pohoda je goriški grof Henrik poplačal pomoč, katero sta mu v vojni nudila Feb in Rajmund turjaški.
Podelil jima je graščino Flamber, ki je bila v bližini trga Marano v Furlaniji in so jo porušili Benečani.

Leta 1348 je bil v Furlaniji velik potres.
Zrušilo se je mnogo gradov in poslopij.
Potresu je sledila slaba letina, nato pa še kuga, ki je 2 leti razsajala po vsej Evropi.

8. VOJNA Z JURIJEM DEVINSKIM

Leta 1349 sta goriška grofa Henrik in Mainhard prišla v spor z gospodom Jurijem devinskim, ki se je spremenil v vojno.
Z Jurijem so potegnili gospodje Savornjan, mesto Videm in drugi.
Skupaj so vdrli na goriško ozemlje in porušili goriško graščino Kravlje.
Zavzeli so Tissan, grad Belgrad in druge goriške kraje.

Grof Henrik je bil tedaj na Koroškem in ko je zvedel o dogodkih v Furlaniji, se je z naglico vrnil domov.
Pridružili so se mu grof otoka Krka Frankopan, Frančišek iz Praprotnega, Mohor turjaški, Bianchino Porcija in še gospodje Prato, Brugera, Spilimbergo, Villalta, Colloredo in meščani Pordenona in Čedada.
S temi četami je Henrik zavzel Bujo, Faganjo, Savornjan, Tricesimo in San Daniele.
Ujeti so bili Simon Valvassore, Pagan Savornjan in nekaj Videmcev.

Nato je bilo sklenjeno premirje.

9. POTRES

Leta 1361 v bližini Beljaka se je zaradi velikega potresa utrgala gora in zrušila na veliko ljudi, katere so tako ostale pokopane.

Ljubljana je istega leta pogorela.

V Tirolu je umrl grof Ludvik, kateri je zapustil Marjeto in sina Mainharda.
Ta se je poročil z Marjeto, hčerjo avstrijskega kneza Alberta.
A ni imel otrok in je umrl v starosti 14 let.

Leta 1362 je rodbina grofov Hainburg izumrla in celjski grof Herman je podedoval njene graščine Lemburg, Furtenek, Presberg, Troslau, Neukirch, Saltal in Rochaz.

10. TRST

Siti vojn in menjajočih se gospodarjev, so se Tržačani odločili, da si dobijo mogočnega gospoda in zaščitnika.
Sklenejo predati svoje mesto in ozemlje pokroviteljstvu avstrijskega kneza.
Pošljejo zato zastopnike knezu Leopoldu in se mu podvežejo s pogodbo dne 7 SEP 1382.

Avstrijski knez Leopold je imenoval za tržaškega upravitelja Hugona devinskega in Trst je potem upravljal njegov zastopnik Popilij Weitenstein.

Leta 1385 je avstrijski knez Leopold Hugonu poveril še upravo Kranjske.

11. SMRT KNEZA LEOPOLDA

Leta 1386 je knez odšel na svoj zadnji pohod, proti Švicarjem.
V velikih trumah so ga spremljali grofje in plemstvo.
Začel se je boj, a ko je knez opazil, da ga švicarska vojska napada s pehoto, je plemstvo, podcenjujoč sovražnika, pustilo v ozadju oborožene čete svojega pehotnega spremstva, stopilo s konj in se spustilo v boj.
Toda boj se je zavlekel, plemstvu so moči pošle, obkolila ga je množica že po telesu močnih sovražnikov in meseca julija Švicarji plemstvo potolčejo.
V tem boju je padel knez Leopold, slava vojaštva, na polju Sempach.
In z njim je padlo mnogo plemstva.

Po smrti kneza je oblast nad Štajersko, Koroško in Kranjsko prevzel njegov brat Albert.

Celjski grof Viljem je z ženo Ano, hčerjo krakovskega kralja, imel eno samo hčer.
Leta 1394 je šel proti Turkom z ogrskim kraljem Sigismundom in po vrnitvi umrl na Dunaju.
Z Dunaja so ga prinesli v Celje in ga pokopali v grobnici družine.
Celjsko ozemlje je prešlo k celjskemu grofu Hermanu II., ki je imel ženo Ano, hčer grofov Schaunburg.

Leta 1395 je Viljem, knez avstrijski in koroški, odvzel Frideriku Auffensteinu upravo Koroške.
Friderik je zasovražil Viljema in prijel za orožje.
K uporu je privabil še Burgharda Sharfenberga, Hartla in Rudolfa weisseneška, Ruperta graneškega in druge plemiče.
Sklenil je zavezništvo s furlanskimi plemiči.
Z vsemi temi si je obljubljal oblast in osvojitev Koroške, zlasti še ker Avstrijcev tam ni bilo.
Bili so na pohodu proti Poljakom.
Ko je to izvedel Lenart krayški, novi upravitelj Koroške, je odhitel na Dunaj, zbral tam v nekaj dneh 15 000 mož in se z naglico vrnil na Koroško.
Tam je našel še 7 000 mož koroškega plemstva.
Vnel se je boj.
Auffenstein je bil na begu ujet z drugimi upornimi plemiči.
Vsi so bili kaznovani in njihove glave je Lenart poslal knezu Viljemu na Dunaj.
Graščine Gütenstein, Sieburg, Rohrbach, Schwarzenbach, Dravograd, Gurnik, Feldkirchen in Karlsberg so prešle pod knežjo oblast.

https://mapio.net/images-p/92028629.jpg

Dravograd

.

K O N E C

.

OSMA KNJIGA

Od leta 1400 do leta 1500,
ko izumrejo goriški grofje.

1. KNEŽEVINA KRANJSKA

Novo stoletje je dalo cesarstvu novega cesarja in novo kneževino, Kranjsko.

Cesar Venceslav je bil namreč odstavljen, ker je zanemarjal blagor domovine.
Volivci in cesarski stanovi so se sestali in izročili cesarsko krono saškemu knezu Frideriku.
Ko pa je umrl, so izbrali za cesarja renskega dvornega grofa Ruperta.

Grofija Kranjska, svoj čas del Japidije, je prejela nov naslov in postala kneževina.
Pridružene so ji vendska mejna grofija, pazinska grofija, del celjske grofije in goriška grofija.
Od avstrijskih knezov je prejela kot poroštvo še mnoga druga ozemlja, graščine in posestva.
V ustavo kneževine so bili vpisani privilegiji, katere so goriški grofje podelili plemstvu Istre in vendske mejne grofije in katere je goriški grof Albert III. razglasil leta 1365 v Novem mestu vendske mejne grofije.

2. OGRSKI KRALJ SIGISMUND

Zaradi poraza pri Nikopolju so se ogrski plemiči leta 1408 uprli kralju Sigismundu in ga ujeli, nakar sta ga brata Nikolaj in Janez Garski odvedla v ječo v trg Sikles.
Celjski grof Herman je šel na Ogrsko in pri bratih Garskih dosegel, da je bil kralj izpuščen.

Pripeljal ga je s seboj v Celje.
Kralj je občudoval grofa Hermana in je izrazil željo, da bi stopil z njim v sorodstvo.
Poročil je grofovo hčer Barbaro, ki mu je rodila sina Alberta, poznejšega cesarja.
Kralj Sigismund je grofu Hermanu poklonil grofijo Segor (Zagorje), Čakovec in druge graščine.

3. TURKI 1414

Ludvik Šenik ostroviški je imenovan za upravitelja na Kranjskem.
Popravi in izboljša ljubljansko mestno obzidje pri vratih.

Turki so si medtem osvojili Perzijo, Malo Azijo, Vzhodno cesarstvo, Carigrad, Trapezunto, bosansko kraljestvo in Peloponez.
Zavzeli so 20 pokrajin in 200 mest in so pod vodstvom Amurata vdrli na Ogrsko, katero so opustošili z ognjem in mečem pod poveljstvom Ahmet – bega.

Naslednje leto so Turki krenili na Štajersko in ker se nihče ni uprl vpadu, so pobili mnogo ljudi in požgali vasi in naselja, in prodrli do Radgone.
Ko je o vpadu izvedel avstrijsko štajerski knez Ernest, je v svojih pokrajinah zbral vojsko in šel na Turke.
V parih dneh je grof Nikolej Frankopan prišel v Gradec s četo 1000 lahko oboroženih konjenikov in 2000 mož pehote.
Vodili so jih Pankrac Ungnad, Ernest Dietrichstein, Vilfing Krayd, Eberhard Kölner, Diepold Presing, Janez in Viljem Kevenhüller in Teodorik Tonhausen.
Štajerske čete so vodili Volfang Stubenberg, Dieting Emmerberg, Eckard Herberstein in Friderik Rach.

Z naglico je knez Ernest odšel na pohod in udaril na Turke pri Radgoni.
Na obeh straneh so se možje borili junaško in obe strani sta imeli izgube.
Eberhard Kölnski se je pognal med Turke, pred Ahmet – begom je pobil dva njegova poveljnika in že je hotel napasti bega, ko so ga Turki obkolili.
Ranili so ga in gotovo bi ga umorili, ako ga ne bi grof Frankopan rešil nevarnosti.
Ubil je Ahmet – bega, ostale Turke pa pognal v beg.

Ubitih je bilo 3700 turških konjenikov in ujetih 2200 pešcev.
Naših pa je ostalo 1500 mož pehote in 500 konjenikov, s Friderikom Ravbarjem, Teodorikom Tonhausenom in Viljemom Kevenhüllerjem.
Veliki vojni plen je knez razdelil med vojake.

4. VERONIKA DESENIŠKA

Zadnji ortenburški grof Friderik, brez otrok, je posinovil najmlajšega sina celjskega grofa Hermana, Ludvika, in mu je v oporoki zapustil ortenburška ozemlja.
Ta pa je kmalu nato umrl in ortenburška posestva so prešla v last njegovih bratov.

Leta 1421 se je celjski grof Friderik poročil z Ano, hčerjo frankopanskih grofov, kateri je oče Herman dal v dar trge in kraje Samobor, Krško, Kostanjevico, Novo mesto, Zidani most in Mehovo, to je kraje, katere so avstrijski knezi dali celjskim grofom kot poroštvo, dokler bi jim ne vrnili izposojenega denarja.
Friderik se je naselil v Krškem.
Tu pa se je zaljubil v mlado plemkinjo Veroniko Dreunitz (Desenice).
Umoril je ženo Ano in poročil Veroniko, ne da bi vprašal očeta in cesarja Sigismunda.
To je očeta in cesarja silno razburilo.

Cesar je Friderika pozval k sebi na Ogrsko in ga dal ujeti, nakar ga je poslal očetu v Celje.
Oče Herman ga je dal odvesti na Koroško in zapreti v stolpu gradu Ostrovice.
Pozneje je bil Friderik priveden v Celje in primoran vrniti očetu vse podarjene trge in graščine.

Medtem, ko je Friderik ležal razlaščen v ječi v Celju, je bila žena Veronika razlaščena in ujeta, in Herman jo odvede na grad Ostrovice.
Nato je bila tudi Veronika privedena v Celje in kot že obsojena na smrt je bila pozvana pred javno sodišče, češ da je z ženskimi zvijačami zapeljala Friderika in ga prisilila, da jo poroči.
Spreten odvetnik je vse obtožbe zavrnil, toda Veronika je bila kljub temu odvedena nazaj na grad Ostrovice, da bi tam umrla od lakote.
Na ukaz Hermana pa je bila vržena v vodo in utopljena.
Pokopana je bila v Braslovčah.

Ko je bil pozneje njen mož izpuščen na svobodo, je dal njene ostanke prenesti v Pleterje in jih tam shraniti.

5. TURKI NA KRANJSKEM

Turki pridrejo na Kranjsko, pobijajo ljudi, rušijo vasi in jih požigajo, napadejo Metliko, mučijo prebivalce in puščajo za seboj izropane kraje.
Kranjski upravitelj Udalrik Schenk se je odločil, da se upre temu ropanju, in je sklical posvetovanje v Ljubljani.
Plemstvo je bilo pripravljeno Turke izgnati iz dežele.
Po zasebnih poslih je tedaj prišel v Ljubljano koroški upravitelj grof Štefan montfortski.
Z njim so bili vojaški poveljniki Dietmar Welzer, Pankrac Dietrichstein, Friderik Paradeiser in Daniel Staudach.

Ti so povedli iz Ljubljane, skupaj s kranjskimi četami, 4000 mož.
Ko so prišli v stik s Turki, se je vnel boj.
Kranjski upravitelj preda poveljstvo svojih čet Štefanu monfortskemu.
Ta je s kratkim govorom navdušil vojake za odločno borbo in nato je napadel sovražnika.
Mnogo Turkov je padlo, Kranjci pa zmagali.

6. CELJSKI KNEZI

Leta 1435 je cesar Sigismund, zet celjskega grofa Hermana, pozval k sebi Hermana, da mu podeli naslov kneza.
Grof se je napotil k cesarju in že je prispel na Dunaj, ko je umrl, ne da bi prejel knežjega naslova.
Njegovo truplo je bilo pokopano v marmornati grobnici v Pleterjah.

Po smrti Ernesta, kneza avstrijskega in štajerskega, si njegova posestva razdelita sinova.
Friderik dobi Štajersko, Koroško in Kranjsko.
Albert dobi Avstrijo in ostala ozemlja.

Ker ni mogel podeliti knežjega naslova grofu Hermanu, je cesar Sigismund podelil naslov, s privolitvijo cesarskih stanov, njegovemu sinu Frideriku in Friderikovemu sinu Ulriku, ne da bi se posvetoval z avstrijskimi knezi.
Zapisal jih je v seznam cesarskih princev in dal jima je pravico kovanja zlatega in srebrnega denarja ter druge privilegije.

Naslednje leto 1437 je cesar umrl in krono je prevzel Albert II., ki je poročil njegovo hčer Elizabeto.

Povišanje celjskih grofov v kneze ni priznal avstrijski knez Friderik, češ da se ta naslov ni mogel dajati nobenemu njegovemu podložniku brez njegove privolitve.
Tako tudi cesar Karel IV. ni vpisal sovneških baronov med grofe vse dokler niso povišanju privolili avstrijski knezi.
Zelo hudo je prizadela dohodke avstrijskega kneza tudi pravica, katera je bila dana celjskim grofom, da lahko kopljejo vse rude.
Knez zato ni dajal celjskim grofom višjega naslova.

Celjski grofi so proti knezu nastopili z orožjem.
Tudi knez je nameraval z orožjem napasti grofe.
Sledili so manjši spopadi in ropanje sosednih ozemelj.

Celjani so najeli Čeha Janeza Vitovca, vojnega veščaka in ga imenovali za poveljnika svojih čet.
Dali so mu grad Sternberg na Koroškem in graščino v vendski mejni grofiji.
Vitovec je napadel sosedne graščine, porušil trg Andernach in zasedel Friderikovo trdnjavo Plankenstein v bližini Celja.
Porušil je grad in Friderikove trge Erkenstein, Vitanje, Poljčane in Strmec.

Ko so se celjske čete udarile s Friderikovimi pri knežji vasi Laze, so te bile poražene.

Vitovec je nato šel napasti trg Mokronog.
Napotil se je tja in v bližini je ujel plemiče, ki so ribarili v ribniku.
Poslal jih je v zapor na grad Kozjak.

7. CESAR PREŽENE TURKE

Leta 1437 je cesar Albert šel proti turškemu vladarju Amuratu.
Zavrnil ga je od obleganja Simferopolja in pognal v beg.

Leta 1439 je videlo smrt cesarja Alberta in prenos cesarske oblasti na avstrijskega kneza, ki je tako postal Friderik IV.

8. BOJI PRED LJUBLJANO

Medtem, ko je leta 1440 cesar Friderik IV. v Germaniji, se njegov brat Albert poveže s celjskimi knezi, z namenom upora proti cesarju.
Albert je bil že dorasel in vendar mu cesar ni hotel dati oblasti nad njegovimi ozemlji.
Čutil se je zato oškodovanega pri delitvi dednih ozemelj.
Na stran Alberta in celjskih knezov so pristopili še nekateri plemiči Štajerske, Koroške in Kranjske.

Drugi plemiči so Alberta zavrnili.
Ostali so zvesti cesarju in odšli k njemu, ki se je medtem pripravljal na kronanje.
Prosili so ga, naj odloži kronanje in naj se z njimi raje vrne v svoje kneževine, katerim sovražnik preti z uničenjem.
Toda novi cesar je bil mnenja, da mu bo kronanje bolj koristilo, kot pa dedne zemlje.
Imenoval je namestnike, kateri naj bi jih ščitili med njegovo odsotnostjo.
Sam pa se je napotil v Aachen, da tam prejme cesarsko krono.

Cesarjevi sovražniki so medtem vdrli na Kranjsko, zasedli Kranj, požgali vasi po okolici in se napotili proti Ljubljani.
Obrambo Ljubljane je cesar poveril kranjskemu plemiču Juriju Apfaltrerju in ta je z junaštvom in pomočjo meščanov prekrižal vse nakane sovražnikov.
V jezi nad njim so mu ti porušili okrogli stolp onstran reke ob vznožju gozdnatega holma.
Ruševine so danes zaraščene z drevjem, ki se je združilo z bližnjim gozdom.

Medtem je cesar poslal na pomoč iz Gradca na Kranjsko Mohorja turjaškega z vojsko konjenice.
Ko je ta prišel na celjska ozemlja, je zajel na poti zaklad celjskega kneza, katerega so iz gradu Sovneka poslali na bolj varno mesto v Celje.
Ko so izvedeli o prihodu turjaškega in njegovih čet, so sovražniki, ki so oblegali Ljubljano, pustili mesto in odšli v vendsko mejno grofijo.
Tu so nekaj dni oblegali Novo mesto, nato pa odšli.

Po kronanju se je cesar vrnil v Gradec na Štajersko, pokaral je brata Alberta zaradi njegovega nastopanja proti njemu, a potem mu je oprostil in ga je vrnil na njegova posestva.
Tudi s Celjani je sklenil mir in celjskega kneza je vzel med svoje dvornike.
Ljubljančane pa je zaradi njihove zvestobe nagradil z novimi privilegiji.

9. ZADNJE KOROŠKO USTOLIČENJE

Leta 1444 je cesar Friderik prispel na Koroško, kjer ga je po starodavnem običaju kmet ustoličil za koroškega kneza na kamnitem prestolu sredi gosposvetskega polja.
Pred njim so nosili 12 manjših zastav, knežjo pa je nosil goriški upravitelj Konrad Ungnad, zastopnik Janeza Mainharada, dvornega grofa goriškega in koroškega.

10. GORICA 1445

Leta 1445 so goriški grofje, Janez II., Ludvik in Lenart poklonili nove privilegije goriškim meščanom v spodnjem trgu.
Delavnice in trgovine so od tedaj lahko imeli le v Gorici in ne več v okoliških vaseh.
Kmetje so morali prihajati sedaj v Gorico po svoje potrebščine.
Določeni so bili tudi dnevi za sejme, tako za blago kakor za živila.

Feb V. turjaški je bil svetnik goriškega grofa in načelnik Gorice.
Grof Janez mu je podaril svojo posest imenovano Pristava.
Vrnil mu je tudi graščino Vipolže.

11. ZLOČIN IN KAZEN

V teh letih je prišel v Celovec, trg na Koroškem, nek trgovec.
Stopil je v gostišče stare tržnice, pustil v sobi obešeno na zidu vrečo denarja in odšel na trg po svojih opravkih.
Ko se je vrnil v svojo sobo gostišča, ni več našel svoje vreče.
Zahteval jo je od gospodarja gostišča kot ukradeno stvar.
Gospodar je zasumil kot tatu služabnika in ga je predal oblastem kot krivega tatvine.
Služabnik je bil vržen v ječo in začeli so ga mučiti.
Da bi se mučenja, hujšega od smrti, rešil, je revež lažnivo priznal, da je vrečo ukradel.
Po priznanju krivde ga je sodnik obsodil kot krivega tatvine na smrt in ga je dal obesiti na sramotni kol.
Kasneje se je trgovec vrnil v Celovec.
Stopil je v sobo, kjer je svoj čas obesil na zid vrečo z denarjem, odmaknil je od zidu skrinjo in našel izgubljeno vrečo z denarjem, nedotaknjeno.
Žebelj v zidu je popustil pod težo vreče in padel z vrečo vred na tla za skrinjo, kjer je potem vse ostalo.
Ko je sodnik izvedel o stvari, je dal obešenega služabnika sneti z vislic in ga pokopati.
Vest o dogodku je postala predmet pevcem, da so zložili pesem:

Je na Koroškem trg Celovec,
silno nevaren zaradi tatov
in tam zakon ukazuje,
da se obesijo vsi,
kateri so zatoženi tatvine.

Po obešanju pa ima sodnik
Posvet za dognanje resničnosti obtožbe.

Kdor je spoznan za krivega tatvine
ostane obešen,
kdor pa je nedolžen,
je snet z vislic in pokopan.


V Nuernbergu so plemiči prav tako predali sodniku služabnika, osumljenega tatvine srebrne čaše.
Služabnik, podvržen mučenju, je lažnivo priznal, da je čašo ukradel.
Bil je obešen.
Leto zatem pa je bila v hiši čaša najdena.
In sodnik je ukazal sneti z vislic kosti služabnika.
Dal jih je spraviti v rakvico in nesti v cerkev, kjer se hranijo.
Po ukazu sodnika so plemiči tiste hiše morali potem imeti na vratih narisano vrv, ki se vidi še danes v spomin krivične usmrtitve.

12. CELJSKI KNEZI IN OGRI

Po smrti kralja Alberta so nastali nemiri na Ogrskem.
Kraljica vdova, Elizabeta, ki je bila noseča, je mislila, da bi za ogrsko kraljestvo bilo dobro, ako bi ogrski veljaki izbrali novega kralja.
Elizabeta je bila sorodnica celjskega kneza Ulrika.
Ogri so pozvali Vladislava, sina kralja Vladimira, iz Poljske in ga imenovali za kralja.

Ko je kraljica rodila sina Ladislava, se je premislila in je dala na shodu ogrskega plemstva kronati za kralja svojega sina.
Ker pa je bil komaj rojen, je zanj prevzel regentstvo in prisegel Ulrik, knez Celjski.
In plemstvo je nato priseglo kralju.
To kronanje je povzročilo velike nemire.
Nekateri plemiči so bili za nedoraslega Ladislava, drugi pa za Poljaka Vladislava.

Knez Ulrik, ki je bil na strani kraljice Elizabete in kralja Ladislava, je napadel kralja Vladislava.
Vladislav ga je prisilil k umiku in ga začel oblegati v Javorinu.
Ulrik se je umaknil iz Javorina in je šel v Bratislavo, kjer je bila kraljica, da bi jo zaprosil za pomoč.
Toda med potjo ga je Vladislav ujel, privedel v Budo in zaprl.
Pozneje je Ulrik izpuščen pod pogojem, da pošlje v zapor namesto sebe 12 podložnih plemičev, toda, ko bi ga pozvali v Budo, bi se zagotovo vrnil.
To Ulrik obljubil, a obljube ni držal.
Ko je prišel iz zapora, je pozabil tako na obljube kakor na svojih 12 plemičev puščenih v zaporu.

Frideriku, Ulrikovemu očetu, so se plemiči smilili in je vse poskušal, da bi jih rešil iz ječe v Budi
Na zahtevo kralja Vladislava je šel večkrat na Ogrsko, da sklene z Ogri mir.
A do miru ni prišlo.
Izvedel je, da se mu pripravlja zaseda.
Z begom si je rešil življenje, a je izgubil vso prtljago in mnogo njegovih ljudi je bilo pobitih.
Po vrnitvi v Celje je Friderik povedel svoje čete, pod vodstvom Janeza Vitovca, na Ogrsko.
Hudo je poškodoval Szekesfehervar in zasedel je nemalo gradov.
Pod vodstvom Janeza Korvina pa so Ogri vdrli na celjska ozemlja in utaborili so se pri Samoboru, trdnjavi celjskega kneza.
Ko je Vitovec to izvedel, je zapustil Ogrsko in hitro prišel na pomoč svojim na celjskem ozemlju.
Opazil je, da je sovražnikov več kot si je mislil.
Napadel je Ogre s tako silo, da jih je pognal iz taborišč in vse pobil ali pa ujel.

Istega leta je pri Varni padel kralj Vladislav.
Janez Korvin je tedaj zbral preostale čete in jih povedel proti Turkom.
Turke je napadel v zgornji Meziji, Bolgariji.
Mnoge je v spanju pobil, druge pa je razgnal po gozdovih.

Medtem, ko je bil Janez Korvin zadržan na pohodu, je Ulrik pustošil Slavonijo.
Zasedel je Zagreb, Varaždin, Koprivnico in druga mesta.
Janez Korvin se je vrnil.
Povedel je svoje čete proti Ulriku, uničil njegovo mesto Čakovec, prekoračil je Dravo in vdrl s 4000 konjeniki na Ulrikova ozemlja.
Rušil je vasi in naselja.
Ob tem napadu je Ulrik spoznal, da jih ne bo mogel braniti z orožjem.
Zaprosil je pri Korvinu za mir in ga dosegel.
Korvinu je obljubil, da bo za vedno poslušen ogrski kroni.

13. NEMIRI

Leta 1452 je prevzel upravo Kranjske Ulrik, grof šaumburški, upravo Trsta pa Gašper Lamberger, kranjski plemič.

Ko je bil cesar Friderik v Italiji, so nastali nemiri v Avstriji.
Povzročil jih je Udalrik Eisinger, kateremu so se pridružili še Henrik in Nikolaj liechtensteinski, Albert Pottendorf, Udalrik Grafnek in drugi plemiči.
Ti so se polastili oblasti in so pregnali tiste, katere je cesar imenoval za čas svoje odsotnosti.
Imenovali so 12 novih deželnih upraviteljev in vodstvo je prevzel Udalrik Eisinger.
Vse to so odobrili celjski knez Ulrik, Rupert liechtensteinski, Jakob in Jurij stubenberški ter drugi.
Eisinger si je priskrbel še druge podpornike, samo da bi pripravil cesarja do tega, da bi imenoval Ladislava, katerega je imel v svoji grofiji, za upravitelja svojih dežel.
K cesarju je poslal ljudi, da bi izposlovali imenovanje princa Ladislava, toda poslanci so se vrnili brez uspeha.
Ker niso dosegli imenovanja Ladislava, so novi oblastniki Avstrije zbrali svoje čete in napadli avstrijski trg Neustadt.
S posredovanjem badenskega mejnega grofa Karla je cesar odobril imenovanje Ladislava za princa avstrijskega plemstva in ta je bil ob svojem prihodu na Dunaj sprejet z velikimi častmi.

Celjski knez Ulrik, deželni upravitelj princa Ladislava, ni mogel trpeti tekmecev in je Eisingerja kmalu pripravil ob naklonjenost princa Ladislava tako, da je moral izginiti iz kraljevske dvorane.
Na enak način je ta kmalu potem in še uspešneje dal odstraniti z dvora Ulrika.
Z begom in v spremstvu štirih služabnikov se je Ulrik komaj rešil javnega kamenjanja.
Rešil ga je brandenburški grof Albert, ki je spremil Ulrika do mestnih vrat in ta se je nato vrnil v Celje.

Vržen z dvora, je šel Ulrik prosit odpuščanja cesarja Friderika in mu obljubil vrnitev Avstrije pod njegovo oblast.
Ker se cesar ni zmenil za obljube, je Ulrik šel k Benečanom, ki so bili v vojni z grofom Sforzo.
Za vsoto denarja jim je ponudil svoje čete.
A tudi Benečani so ga zavrnili.

Pozneje je Ulrik, ki se ni mogel sprijazniti z mirnim in zasebnim življenjem, s pomočjo čeških veljakov, ki so zasovražili Eisingerja, zopet dosegel milost kralja Ladislava.
Pozvan je bil na Dunaj in prišel je tja v spremstvu 1000 konjenikov.
Naproti mu je prišel kralj in z njim ves dvor.
Medtem pa je zapuščal Dunaj in odhajal v pregnanstvo Eisinger.

Po prihodu na dvor je Ulrik šel proti Ivanu Korvinu, ki je bil v veliki milosti pri kralju.
Zatožil ga je, da dohodke ogrskega kraljestva izkorišča v zasebne namene, da s svojo vojsko gospodari nad vsemi postojankami kraljestva, da ima Ladislava v svoji oblasti in, da njegovi kraljevski oblasti manjka le še ime.
Dalje, da vse svoje sile posveča trinoštvu in da če ne bo prišel do kraljevske krone, bo to dosegel pri Turkih.
Da je izdajalec dveh vojsk, da je pripravil tujega kralja za ogrsko kraljestvo, da je oropal krone kraljico mater in da skuša tudi njega vreči z ogrskega prestola.

Korun je bil zato poklican na Dunaj.
Toda poziv se mu je zdel sumljiv in je odgovoril pismeno, da za Ogrsko laže skrbi doma v kraljestvu, kot pa izven njega.
Kralj je nato poslal na Ogrsko poslanca in mu naročil, da pokliče Korvina na posvet v obmejni trg Most na Leithi.
Tam naj ga ujame, privede naj ga na Dunaj in tam umori.
Korvin se res prikaže z 2000 konjeniki, toda ostane zunaj, pred trgom in to z izgovorom, da so razgovori na odprtem lažji.
Zviti Korvin se je tako izognil puščicam celjskega kneza.
Ker pa je bil Korvin sedaj obtožen nepokorščine do kralja, si je hitro preskrbel prosto pot in je pohitel na Dunaj.
In ker je zasumil, da je to delo celjskega kneza, ki mu je prišel naproti pred Dunajem, mu je zagrozil s smrtjo.
Kralj je uvidel, da je celjski knez napravil Korvinu krivico.
Poslal je zato k njemu veljake in ga pozval, da naj preda trdnjave, postojanke in upravo kraljestva.
Korvin je predal kralju vse utrjene trdnjave in si je s kraljevim dovoljenjem pridržal le južne dele Ogrske za obrambo proti Turkom.

Leta 1453 je knez Friderik celjski umrl star 90 let v svoji graščini Sovnek.
Po smrti prve žene se je poročil še enkrat, a je potem začel živeti razbrzdano in je postal krut do podložnikov.
Bil je prijatelj veljakov in ko ga je prijatelj že starega 90 let opozoril na grdo razbrzdanost in mu svetoval, da naj si raje pripravi grob, je Friderik odgovoril, da si ga je že pripravil z napisom:

To so mi vrata v onostranstvo,
Vem,
da sem odšel bogat vsega,
a od tega ne nosim s seboj drugega kot to,
kar sem popil in pojedel,
in kar je upepelila neugasljiva poželjivost.

14. CELJE DANES IN NIKDAR VEČ

Leta 1457 je goriški grof podelil v fevd Alekseju in Sigismundu Rabatta graščino Dornberg in druga ozemlja.
Listina je bila spisana v Gorici.

Leta 1458 je na pobudo celjskega kneza kralj Ladislav prispel in šel nato z grofom v Szekesfehervar.
Tja je prišel tudi Ladislav Korvin, sin Ivana Korvina, kateremu je po njegovi smrti sledil v upravi mnogih graščin.
V Ladislavove roke pa so prišla pisma celjskega kneza despotu Srbije, iz katerih se je dalo razumeti, da celjski knez Ladislavu in njegovemu bratu streže po življenju.

V odmaknjenem kraju so se zbrali ogrski veljaki.
Na sestanek je bil povabljen tudi Ulrik.
Ta pa je zaslutil nevarnost in se ni znal odločiti za prihod na sestanek.
Končno je vendarle šel, toda pod obleko si je nadel oklep.
Tedaj je prihitel Korvin, zahteval razgovor s knezom in ga glasno proglasil za izdajalca.
Pokazal je pisma in rekel, da kakor je svoj čas povzročil smrt njegovega očeta, tako da zdaj skuša spraviti še sina.
Zagrozil mu je, da je zdaj prišel zanj dan kazni, potegnil je svoj meč in se zagnal proti Ulriku.
Ulrik se je hotel Korvinovi sablji umakniti in zbežati.
Toda skupina Ogrov, ki se je dvignila iz zasede, mu je zaprla pot in ga napadla.
Zarotniki so mu zadali več ran, nato pa so mu odsekali glavo.
To je Korvin poslal svoji materi na ogled.
5 dni potem je bila glava skupaj s truplom poslana v Celje.

Ulrikova smrt je zelo razburila kralja Ladislava.
Po kraljevem ukazu je bil zaradi tega Korvin usmrčen v Budi.

Ulrik je umrl star 50 let, zadnji svoje rodovine, ki pa ni znal pravilno uporabljati junaštva, slave in imetij svojih prednikov.
Kar so ti s svojim junaštvom in delom dali rodovini, je on sam uničil s svojim častihlepjem in svojimi strastmi.
Ista dva, ki sta po zaslugi prednikov dosegla za rodovino naslov knezov, sta kneževini in rodovini tudi pripravila nesrečni konec.
To sta bila oče Friderik in sin Ulrik, ki sta bila prva in zadnja kneza Sovnek.

Ulrikova vdova Katarina je po možu napravila velike, sijajne pogrebne svečanosti.
Ulrik je bil z dolgim sprevodom prinesen v frančiškansko cerkev.
Žalni obredi so trajali 30 dni.
Grad žalosti je razsvetljevalo veliko število bakel.
Mladeniči v črnih oblekah so hodili po gradu z baklami.
Pogrebni obred je bil na oltarju, nalašč zgrajenim pred grobom.
Okoli mrtvaškega odra se je dvigalo 5 zastav.
Celjska, ortemburška, zagorska in sovneška.
Peta zastava je bila črna in se je močno odražala med ostalimi.
To zastavo so prinesli pred oltar vitezi na dvanajstih konjih v sijajni zlati opremi.
Spredaj je jahal vitez v črnem.
Med pogrebnim obredom so vdova Katarina in drugi veljaki prinesli na oltar razna darila.
Obrede je končal mož v črni obleki.
Posut z zemljo je stopil na sredo cerkve in trikrat zaklical:

CELJE DANES IN NIKDAR VEČ!

Klic je za njim ponavljala množica.
Ko je zopet zavladala tišina, je mož prelomil celjsko zastavo in njene okraske.
Še enkrat se je med prisotnimi dvignil visok klic in s tem je bilo pogrebnih svečanosti konec.

15. BOJ ZA CELJSKO OZEMLJE

Po smrti Ulrika so bila posestva razdeljena.
Kar so celjski grofje prejeli od ogrskega kraljestva, se je vrnilo pod ogrsko krono.
To so bili Čakovec, Koprivnica, Varaždin, Zagreb in drugi kraji.

Še 20 drugih ljudi so vsak zase zahtevali nekaj imetja, bodisi kot obljubljeno, ali pa pripadajoče po dednem pravu.
Cesar Friderik IV., sorodnik Ulrika, je zahteval Celje.
Avstrijski knez Sigismund je zahteval ortemburško grofijo, češ da mu je bila obljubljena.
Goriški grof je zahteval sternberško grofijo, drugi zopet druge graščine.

Vdova Katarina je sklicala veljake grofije in po njihovem nasvetu odločila, da ne bo nikomur nič dano vse dokler ne bo zanjo kot vdovo priskrbljen primeren dohodek.
Za upravnika grofije je bil izvoljen Ivan Vitovec in vsi so prisegli, da ne bodo ničesar dovolili v škodo vdove in da bodo vedno skrbeli za njene koristi.
Vsem so bila poslana pisma, da kdorkoli ima kake zahteve po celjskih imetjih, naj te zahteve prijavi pred cesarskimi stanovi.
Po končanem zborovanju so nekateri veljaki počeli vse drugo kot je bilo obljubljeno, in to v lastno korist.
Zapustili so vdovo.
Obrnili so se na cesarja Friderika, ga povabili in sprejeli v Celje, kjer jih je cesar bogato obdaril.
Ivanu Vitovcu, katerega je povišal v barona, je dal še graščino in ozemlje Sternberg.
Večina poveljnikov trdnjav je zaupane trdnjave predala cesarju.
Le nekaj jih je še ostalo zvestih Katarini.

Ker pa cesar ni hotel Vitovcu dati graščin Machau in Graben, katere je ta zaprosil, se je Vitovec zopet postavil na stran vdove in ji obljubil, da bo vrnil pod njeno oblast vse trdnjave predane cesarju.
Zbral je čete in ponoči napadel Celje.
Ujel bi cesarja, če se ne bi ta zatekel že dan prej v trdnjavo na hribu nad Celjem.
Po zasedbi mesta je Vitovec ujel cesarjeve dvornike, pobral je pisma in zaklade in vse poslal v trdnjavo Krapina.
Celjsko trdnjavo je oblegal 8 dni, izropal je grofovsko predmestno palačo, nato pa je zapustil Celje.
Po njegovem odhodu je cesar utrdil Celje s četami iz Štajerske in Kranjske.
Ukazal je, da naj se mu podvržejo še ostale utrdbe, ki so ostale pod oblastjo Katarine.
Cesar je nato zapustil Celje in odšel na Kranjsko, od tam pa na Koroško.
Vojska, ki je za cesarja zavzemala celjske trdnjave, je na Kranjskem zavzela tudi Radovljico in tam pustila svojo posadko.
Vitovec je pa napadel Škofjo Loko in jo požgal.
Ko so to izvedeli cesarjevi, so na pobudo Gašperja Lambergarja požgali Radovljico in odšli.
Vitovec je od daleč videl dim gorečega mesta in prihitel na pomoč.
V nekaj dneh je trg popravil, pustil je tam svojo posadko in odšel proti Celju.
Cesarjevi so na Koroškem zavzeli grad Sternberg in ga uničili.
Nato so se vrnili na Kranjsko in spet osvojili Radovljico.

Vdova Katarina je medtem s posredovanjem veljakov dosegla mir s cesarjem tako, da ji je cesar obljubil 2000 florintov letne vzdrževalnine, pustil trg Krško in njegove dohodke, sam pa je obdržal ostale graščine.
Za te graščine ji je odplačal več 1000 florintov in ji do njene smrti prepustil posestva Thurnlea, Lemenitz in Samobor.

Goriški grof Ivan je cesarju predložil stare listine celjskih grofov in zahteval, kot mu je bilo obljubljeno, grofijo Sternberg.
Ni uspel.
Zato je na povratku zavzel in izropal cesarjeve graščine Reifenstein, Goldenstein in vas Freiburg.
Obkolil in nekaj časa oblegal je tudi grad Ortenburg.
Naslednje leto je cesar ukazal koroškemu upravitelju Sigismundu Kreuzerju in njegovemu plemstvu, da naj zberejo vojsko in napadejo goriškega grofa Ivana.
Poveljstvo je poveril cesarskemu odposlancu Ivanu Vitovcu.
Ta je prihitel na pomoč gradu Ortenburg, ki so ga Goričani še vedno oblegali.
Pregnal je sovražnike in osvobodil grad.
Ker se je vojna zavlekla v drugo leto in je goriški grof opazil silo cesarske vojske, je izropal nekaj cesarskih krajev, nakar se je vrnil na svoja posestva.
Ko je izgubil vsako upanje na grofijo Sternberg, je s cesarjem sklenil mir.
Vrnil mu je vse zavzete graščine in povrhu dal še 12 lastnih gradov za odplačilo škode, katero je povzročil cesarju.

https://darkoantolkovic.files.wordpress.com/2015/01/krapina.jpg

http://www.iarh.hr/media/ilustracije/srednje/Krapina-1.jpg

trdnjava Krapina

16. DUNAJ

Po smrti ogrskega kralja Ladislava je avstrijska kneževina leta 1460 prešla v oblast cesarja Friderika IV.
Njegov brat Albert pa je menil, da pripada njemu, in se je odločil, da si pravico poišče z orožjem.
Napovedal je vojno cesarju, vendar je bil s posredovanjem sorodnikov sklenjen mir.
Knez Albert je dobil zgornjo Avstrijo, avstrijski knez Sigismund pa zgornjo Koroško.

Tudi Dunaj se je uprl cesarju, a se je nato pomiril in se vrnil v cesarjevo milost.
Ker pa je cesar odstavil upravitelja, katerega je izvolil senat, je Dunaj spet zgrabil za orožje proti cesarju.
Izgnali so upravitelja, katerega je imenoval cesar in izbrali novega, ljubitelja napredka.
Nato so Dunajčani napadli cesarjevo palačo in cesarja z ženo Eleonoro in sinom Maksimilijanom.
Toda cesar se je branil proti poveljnikom in vojakom in obleganje se je zavleklo več mesecev.
Cesarju je poslal na pomoč veliko vojsko češki kralj Jurij.
Druge vojske so prišle iz Štajerske, Koroške in Kranjske.
In Dunajčani so morali položiti orožje in se pomiriti s cesarjem.

17. TRST IN KOPER 1464

Tržaški občani so Benečanom ponudili priliko za vojno.
Nemški trgovci so čez tržaško ozemlje hodili v beneški Koper, toda kupčije Koprčanov so Tržačani šteli kot lastno škodo in da bi nemške trgovce pritegnili na svoj trg, so se pri cesarju zavzeli za to, da bi nemškim trgovcem bilo dovoljeno zahajati v istrske beneške trge samo skozi Trst.
Cesar te prošnje ni zavrnil in tako so Tržačani začeli Nemce, potujoče v Koper, najprej prijateljsko vabiti v Trst, nato pa s silo vlačiti k sebi.

Ko je zato izvedel beneški senat, je poslal pred Trst veliko število ladij, da bi preprečile dovažanje živeža Trstu.
Koprčan Gevard je pa odšel iz Kopra z močnim odredom konjenikov, se utaboril na ozemlju goriškega grofa, ropal po tržaškem ozemlju in vabil nemške trgovce, da naj zahajajo po stari navadi v Koper.
Tržaški konjeniki so skušali Koprčane zavrniti in v bitki enega potolkli.
Zaradi tega je Gevard hudo opustošil tržaško obalo.
Beneški senat pa je napovedal vojno Trstu.
Nekaj dni zatem so beneške čete obkolile Trst in postavile v bližini 3 taborišča, katera so Tržačanom povzročila nemalo škode.
V tej stiski so Tržačani zaprosili in dosegli 3 dni premirja.
In to jim je zadostovalo, da so jim prispele v pomoč čete iz Koroške pod poveljstvom Wolfganga Welzerja.
Medtem, ko so bili Benečani zaposleni s sprejemom vojaškega poslanca Jakoba Marcellija, jih nemški vojaki napadejo in jim ujamejo 200 konjenikov.

Benečani so nato sklenili mir s Trstom.

http://www.grboslovje.si/slike/trst1687-1688.jpg

Bemo, zdajle sm šele šla pogledat ka pomeni NORIK 😆 Zdaj vem 😛

Pr Norcu? 🙂

18. TRDNJAVA TRST

Medtem, ko je cesar razpravljal, kako zavrniti nasilja Turkov, so mu sli sporočili, da se mu upirajo štajerski veljaki, ki nameravajo zapustiti cesarja in preiti na stran kralja Ogrske.
Da cesar ni mogel hitro zavrniti vpadov Turkov, je bil kriv Matija Korvin, ki je stremel po ogrski kroni.
On je s svojimi vpadi na cesarjeva ozemlja zadrževal cesarja Friderika in Turki so lahko leta in leta, s številnimi pohodi, ropali po Hrvatskem, Kranjskem, Štajerskem, Koroškem in Furlaniji.
V Bosni in na Hrvatskem pa so zasedli mnogo trgov, trdnjav, vasi in naselij.

Naslednje leto 1469 je bilo nesrečno za Trst.
Svoboda je Tržačanom dala povod, da so začeli ropati imetja someščanov.
Izvor tega zla, je bilo dejstvo, da v Trstu ni bilo trdnjave, ali utrdbe, ali posadke, katera bi strahovala in zadrževala v mejah reda nemirneže.
Tako so si veljaki prilastili pravico, da so se zbirali in krokali v hišah Tržačana Zuccherija, vdirali ponoči v trgovine in kradli tam denar in drugo, kar so potem žrli brez vsake mere.
In s takim ropanjem so se drznili strahovati ljudstvo.
Krivci so bili Kator Burlo, njegov sin Dominik, Ivan Anton Burlo, Frančišek Chiozzul, Tomaž Frankol in drugi.
Proti njim so nastopili Nikolaj Logar, Anton Burlo, Lovrenc Bonomo in drugi, katerim je bil pri srcu skupni blagor.
Obvestili so cesarja in prejeli od njega četo vojakov, katere so s poveljnikom povedli v Trst.
Vojaki so napadli krivce in strahovalce, in mnoge pobili.
Dominik Burlo je bil ujet in obešen skozi okno tržaške občinske hiše.
Iste smrti so umrli Kator Burlo, Ivan Anton Burlo in Dominik Giuliano.
Na mestnem trgu so bili obglavljeni Anto de Leo, Lazar Rosso, Martin Gavedo in drugi.
Nekateri so šli v ječo v Devin.
Tistim, ki so ob prihodu cesarske vojske pobegli, a se na poziv niso odzvali in vrnili, so bila odvzeta vsa imetja.
Njih imena so navedena v tržaških listinah.

Da bi se Trst vrnil v mirno stanje, je bil imenovan upravitelj Jurij Sichermann.
Temu je bil pridružen še pomočnik, ki je potem več let pobiral davke in dohodke Trsta.
Ti nemiri so cesarja pripravili do tega, da je dal v Trstu zgraditi trdnjavo na hribu, kjer so zanjo podrli poslopja ženskega samostana.

19. TURKI

Da bi turški navali ne povzročili škode Germaniji in cesarstvu, je dal cesar leta 1472 sklicati v Regensburgu zbor stanov in tam je najprej odpravil spore, ki so motili kneze, in s tem dosegel v cesarstvu notranji mir, nato pa se je s cesarskimi stanovi odločil za skupni nastop proti Turkom.

Turki prodrejo na Kranjsko, požgejo Iško vas in povzročijo škodo po vsej okolici.
Pot za vdor na Kras so Turkom odprli spori grofov Frankopanov v primorju.
Ti spori so povzročili, da sta si eden drugemu ropala ozemlja in si jih jemala z orožjem.
Njima so se pridruževali prijatelji in podložniki na obeh straneh.
Boji so povzročali obema veliko škode.
Grof Frankopan iz Krupe, ki je bil šibkejši, je poklical na pomoč proti grofu modruškemu turške čete.
Te so priskočile na pomoč, toda s tem so spoznale pot za vdor na primorje.
Po tej poti so vdrle na Kras in prišle v Furlanijo, katero so z mečem in ognjem kruto opustošili.
Mrcvarili so prebivalstvo in nato so po isti poti, koder so prišli, odvedli izropan plen in ljudi.

Prebivalstvo Krasa, katero je mislilo, da bodo Turki naslednje leto zopet prišli ropat in plenit, se je začelo pripravljati za obrambo.
Tako so vasi na višjih hribih Krasa in po Vipavskem zgradile trdnjave imenovane Tabori.
Obdale so jih z zidovi, da bi se ljudstvo za njimi ubranilo prihajajočega sovražnika.
Med takimi tabori je Šilentabor, katerega so dali zgraditi gospodje ravenski na vrhu hriba.
Okoli tabora je bilo zgrajenih mnogo hiš in te je svoj čas obdajal širok zid.
Tja so se ljudje zatekli s svojim imetjem.

3 JUN 1472 so Turki vdrli na Kranjsko in prišli pred Ljubljano.
Požgali so v predmestju cerkev svetega Petra, nato pa so postavili 3 taborišča v vasi Šiška, pri cerkvi svetega Krištofa in na Poljanah, vzhodno od gradu.
Izropali so okolico Ljubljane in pobili mnogo ljudstva, nato pa so se umaknili iz Kranjske.

Po odhodu Turkov iz Furlanije so Benečani zgradili ob Soči dve trdnjavi na ozemlju goriškega grofa in ju obdali z jarkom.
Ena je bila v Gradišču, druga v Poljani.
A ko so Turki prišli v Furlanijo, so bili Benečani poraženi in Poljana (Fogliano) porušena do tal.
S privolitvijo goriških grofov je bila tedaj vas Gradišče obdana z globokim jarkom in visokim zidom in začela se je razvijati v novo občino.
Nato so Benečani utrdili desni breg Soče povsod, kjer je bila reka nižja in bi jo Turki lahko prebredli in vdrli v Furlanijo.
Te utrdbe so šle od oglejskih močvirij do goriškega mostu.
Da bi graditev utrdb na goriškem ozemlju ne izgledala kot kršitev pravic goriških grofov, je beneški poslanec Ludvik Bembo, po domače nazvan namestnik, predložil 9 AVG 1473 goriškemu upravitelju pismena zagotovila.

Leta 1474 so Turki ropali in morili ljudi po Kranjskem.
Od tam so po dolini Kokre vdrli na Koroško, izropali Kaplo in šli na Celovec, katerega je branil Kristofor Kolonic.
S svojimi 3400 možmi je šel ta drzno iz Celovca in napadel Turke.
Porazil jih je in pognal v beg.
Toda Turki so se zbrali in opogumili.
Napadli so naše, ko so ti bili zaposleni z zbiranjem plena in niso pričakovali vrnitve Turkov.
Naši so bili hudo poraženi.
Kolonic je izgubil polovico mož in se je umaknil v Celovec.
Turki so nato izropali Koroško, nabrali plen in odvedli v suženjstvo 20 000 ljudi.

Da bi Turki ne izkoristili Koroške za ropanja v notranjosti Germanije, je cesar sklical zbor stanov v Augsburgu in odredil stanovom pohod proti Turkom.
Posebne ukaze pošlje tudi stanovom Štajerske, Koroške in Kranjske.
Zapove jim, da naj bodo pazljivi in da naj sledijo vsaki kretnji Turkov, da naj bodo pripravljeni, da bodo možje vseh slojev in stanov šli po potrebi na sovražnika.
Opozarja jih, da naj sovražnim pohodom zaprejo vse ožine in poti.

Na ta zbor, pozvan s posebnim pismom, je prišel tudi Lenart, grof goriški in dvorni grof koroški, in princ cesarstva, ki je obljubil, da bo zapustil cesarju, ako umre brez nasledstva, tako grofijo goriško kakor dvorno grofijo koroško.
In to se je tudi zgodilo.

Na ukaz cesarja se začne proti turškim napadom utrjevati tudi Ljubljana, prestolnica Kranjske.
Delo je vodil upravitelj Kranjske, Sigismund Sebriach.
Začel je graditi obzidje iz rezanega kamna okoli namestniške palače, a je leta 1475 pustil delo nedokončano.

Aprila je cesar sklical v Mariboru, trgu na Štajerskem, zbor stanov Štajerske, Koroške in Kranjske.
Tu si je domislil in izdal vrsto ukazov za obrambo teh kneževin.
Vsa duhovščina in vsi laiki, vseh redov in stopenj, so morali v roku 30 dni oddati pobiralcem poseben davek v razmerju s svojimi imetji.
Določeni so bili pobiralci in vojskovodje za vsako kneževino in dani so jim bili pomočniki.
Vodstvo štajerske vojske je prevzel Rainpert Reichenburger.
Njegovi pomočniki so bili Jurij Reichenburger, Viljem Greschl, Andrej Naringer in Jurij Metnitz.
Vodja koroške vojske je postal Jurij Schenk Osterwitz, pomočniki pa Kašpar Aspach, Jurij Himmelberger, Andrej Gutensteiner in Konrad Beidecher.
Kranjski vojski na čelo je bil postavljen Ludvik Kastacher s pomočniki Antonom Semenitzem, Jurijem Schaurerjem in Ivanom Mazarolom.

Poleti je prišla vest, da bližajo tolpe Turkov, katere prinašajo pogubo z orožjem in ognjem.
Vodja koroške vojske se je z delom štajerske in kranjske vojske ustavil v Brežicah, štajerskem trgu ob Savi in tam čakal na ostali del vojsk.
Medtem se je njegova konjenica spopadla z lahko oboroženo turško predhodnico.
Pobila je 200 Turkov in predhodnico pognala v beg.
Tega ni mogel prenesti turški poveljnik Ahmet.
Z vsemi silami se je zagnal v našo vojsko.
Pobil je 400 mož in ujel Jurija Schenka, ki se je pogumno boril, in plemiče Ludvika Kozjaka, Jurija Himmelbergerja in Viljema Gala.
Za njih osvoboditev je bilo plačanih 9000 florintov.
Toda noben ni bil izpuščen in njih nesreča je hotela, da so umrli v ujetništvu.

Ta poraz in še mnoge druge v teh deželah pripisujejo Matiji Korvinu, češ da je ali sam poslal Turke, ali pa jim dovolil, da so šli tam skozi in potem povzročili škodo.

20. ŠVICARSKA VOJNA

Leta 1476, med švicarsko vojno, ko je Karel burgundski oblegal trg Murten, je s Sigismundom, ki se je boril za Švico, šel tudi goriški grof Henrik V., sin Ivana II.
Grof je bil poveljnik konjenice.

Leta 1477 je umrl v samskem stanu ogrski kralj Ladislav.
Krono je prevzel Matija Korvin.
Zbral je vojsko in med ljudstvom razširil vest, da se pripravlja na pohod proti Turkom.
Zbrane čete je obrnil proti cesarju Frideriku.
Poslal mu je pismo in napovedal vojno ravno, ko je bil ta brez vojske.
Na cesarjev ukaz se zbirajo po cesarstvu čete, mesta in trgi pa se preskrbujejo z živežem.
Nekateri avstrijski veljaki so bili povezani s kraljem Korvinom.
Njihov vodja je bil Udalrik Grafenegg in prav po njegovi zaslugi so ogrske čete vdrle v Avstrijo, zasedle trdnjavi Grafenegg in Trautmannsdorf, požgale vasi in napadle Hainburg, Neukirch, Metling, Petersdorf, Grinzing, Nussdorf, Klosterneuburg.

24 AVG 1477 se Ogri približajo Dunaju.
Cesar brez vojske, se je umaknil v Neustadt na Štajerskem in poveril namestništvo v Avstriji Jakobu Haslerju in grofu Hugonu Werdenbergu, svojemu tajniku, grofu Viljemu Turensteinu in drugim, ki so poskrbeli, da je trg Neustadt dobil pravočasno potrebne čete.
Po zaslugi Gašperja Ragendorfa je dobil nekaj čet tudi Dunaj.

Leta 1478 je bil v Kremsu sklenjen mir s sporazumom, po katerem naj bi cesar plačal Korvinu 16 000 dukatov, ta pa bi v zameno umaknil svoje čete na Ogrsko.
Ker ni prejel denarja in se je bližala vojna s Turki, je bilo nekaj čet poslanih na ropanje po Štajerskem.
Ko je začela turška vojska pritiskati na Ogrsko, je kralj umaknil svoje čete iz Štajerske in jih poslal proti Turkom.

https://www.grafenegg.com/en/discover-grafenegg/castle-grafenegg/2013_Schloss_Nachmittag_1140-Foto_Alexander_Haiden_25MB.jpg/image

Grafenegg

https://www.meranerland.org/images/cms/754x435/B-Schloss-Trauttmansdorff-IMG-5651.JPG

https://www.trauttmansdorff.it/typo3temp/pics/Sissi-Shooting-17_b52713666f.jpg

Trautmannsdorf

https://www.strathspey-herald.co.uk/imagelibrary/Client_Images/Client00007/03059000/03059455.jpg

http://1.bp.blogspot.com/-XbuFpLj4Z88/VkZH7z02sgI/AAAAAAAALD0/QvDkq967jP0/s1600/IMG_6175.jpg

Hainburg