70. CELEIA 289
V sedanjem Celju, kamor je prišel pobirat davke, je upravitelj Norika Evlazij dal leta 289 usmrtiti lorškega škofa Maksimilijana.
Celeia je bilo škofovo rojstno mesto.
Mladeniča, ki je bil visokega rodu, so krščanski starši izročili krščanskemu učitelju Oraniju, da ga je naučil pisanja, čitanja in vere.
Imel je 14 let, ko mu je umrl oče in kmalu zatem še mati.
To ga je pretreslo.
Po pogrebu staršev je razdal svoje imetje revežem in odpotoval k Kvirinu v Lorch.
Čeprav proti volji, ga je potem nasledil na škofovskem mestu, vedno skromen, vedno natančen v izpolnjevanju verskih dolžnosti.
Leta 289 se je vrnil v Celje, kjer je upravitelj Norika grobo žalil cerkev in z javno odredbo zahteval, da bi ljudstvo darovalo bogu Marsu.
Mnogo ljudi je iz strahu to tudi storilo.
To pa je razžalilo Maksimilijana, ki je zato Evlazija skušal pregovoriti, da bi prenehal s svojim početjem.
Javno je začel hvaliti boga in karati darovanja Marsu kot staro praznoverje.
Žareč od jeze ga je Evlazij dal prignati v Marsov tempelj in ker ni hotel Marsu darovati, ga je Evlazij dal odvesti iz mesta in 9 OKT 289 obglaviti.
Pokopale so ga krščanske žene.
Na kraju usmrtitve stoji danes cerkev Maksimilijana.
http://kraji.eu/PICTURES/korosko_savinjska/celje_z_okolico/celje/okolica_starega_mestnega_jedra/askerceva_ulica/IMG_1614_celje_cerkev_svetega_maksimiljana_big.jpg
Evlazij je nato začel preganjati kristjane še huje.
Iz Celja je odšel v Gospo sveto in tam pobil množico kristjanov.
Isto je napravil v Judenburgu.
Na poti v avstrijsko mesto Caetium (Krems) ga je upepelila strela in veter je pepel raztrosil, da bi tako nikoli več ne bilo mogoče najti trupla tega nečloveškega človeka.
V sedanjem Celju, kamor je prišel pobirat davke, je upravitelj Norika Evlazij dal leta 289 usmrtiti lorškega škofa Maksimilijana.
Celeia je bilo škofovo rojstno mesto.
Mladeniča, ki je bil visokega rodu, so krščanski starši izročili krščanskemu učitelju Oraniju, da ga je naučil pisanja, čitanja in vere.
Imel je 14 let, ko mu je umrl oče in kmalu zatem še mati.
To ga je pretreslo.
Po pogrebu staršev je razdal svoje imetje revežem in odpotoval k Kvirinu v Lorch.
Čeprav proti volji, ga je potem nasledil na škofovskem mestu, vedno skromen, vedno natančen v izpolnjevanju verskih dolžnosti.
Leta 289 se je vrnil v Celje, kjer je upravitelj Norika grobo žalil cerkev in z javno odredbo zahteval, da bi ljudstvo darovalo bogu Marsu.
Mnogo ljudi je iz strahu to tudi storilo.
To pa je razžalilo Maksimilijana, ki je zato Evlazija skušal pregovoriti, da bi prenehal s svojim početjem.
Javno je začel hvaliti boga in karati darovanja Marsu kot staro praznoverje.
Žareč od jeze ga je Evlazij dal prignati v Marsov tempelj in ker ni hotel Marsu darovati, ga je Evlazij dal odvesti iz mesta in 9 OKT 289 obglaviti.
Pokopale so ga krščanske žene.
Na kraju usmrtitve stoji danes cerkev Maksimilijana.
http://kraji.eu/PICTURES/korosko_savinjska/celje_z_okolico/celje/okolica_starega_mestnega_jedra/askerceva_ulica/IMG_1614_celje_cerkev_svetega_maksimiljana_big.jpg
Evlazij je nato začel preganjati kristjane še huje.
Iz Celja je odšel v Gospo sveto in tam pobil množico kristjanov.
Isto je napravil v Judenburgu.
Na poti v avstrijsko mesto Caetium (Krems) ga je upepelila strela in veter je pepel raztrosil, da bi tako nikoli več ne bilo mogoče najti trupla tega nečloveškega človeka.
0
71. JUST
Leta 289 je prišel pred sodišče v Trstu Just.
Priznal se je za kristjana in izjavil, da tak tudi ostane.
Sodnik Mancij mu je pokazal cesarske ukaze, ki so jih morali razglasiti po cesarstvu in so za nasprotovanje daritve bogovom odrejali smrtno kazen.
Vse zaman.
Dal ga je tedaj vreči v temno ječo, da bi premislil, kaj ga čaka.
Just pa celo noč moli, da bi mu bog dal dovolj moči za prenašanje mučenja.
Drugi dan je vzet iz ječe in ker naprej vztraja v svoji veri, ga bičajo.
Just med bičanjem moli.
Te vzvišenosti sodnik ne more več prenašati.
Zaradi zasmehovanja bogov ga ukaže utopiti v morju kot kršitelja cesarskih ukazov.
Just se poslovi od prijateljev in sam nese svoje uteži k morju.
Na strmi obali mu zvežejo roke in noge, za vrat pa mu privežejo svinčene uteži.
Odplujejo na odprto morje in tam ga vržejo v valove.
Izvlekli so utopljenega nazaj na čoln, razvezali in pustili pod večer na obali pri mestu.
Ponoči se Just prikaže tržaškemu škofu in mu pove, da naj da pokopati njegovo truplo ležeče na obali.
Škof Sebastijan se prikazni razveseli, zbere nekaj vernikov, gre na obalo, najde truplo in ga pokoplje.
Bil je 3 NOV 289.
Ostanke so pozneje prenesli v tržaško stolnico.
Leta 289 je prišel pred sodišče v Trstu Just.
Priznal se je za kristjana in izjavil, da tak tudi ostane.
Sodnik Mancij mu je pokazal cesarske ukaze, ki so jih morali razglasiti po cesarstvu in so za nasprotovanje daritve bogovom odrejali smrtno kazen.
Vse zaman.
Dal ga je tedaj vreči v temno ječo, da bi premislil, kaj ga čaka.
Just pa celo noč moli, da bi mu bog dal dovolj moči za prenašanje mučenja.
Drugi dan je vzet iz ječe in ker naprej vztraja v svoji veri, ga bičajo.
Just med bičanjem moli.
Te vzvišenosti sodnik ne more več prenašati.
Zaradi zasmehovanja bogov ga ukaže utopiti v morju kot kršitelja cesarskih ukazov.
Just se poslovi od prijateljev in sam nese svoje uteži k morju.
Na strmi obali mu zvežejo roke in noge, za vrat pa mu privežejo svinčene uteži.
Odplujejo na odprto morje in tam ga vržejo v valove.
Izvlekli so utopljenega nazaj na čoln, razvezali in pustili pod večer na obali pri mestu.
Ponoči se Just prikaže tržaškemu škofu in mu pove, da naj da pokopati njegovo truplo ležeče na obali.
Škof Sebastijan se prikazni razveseli, zbere nekaj vernikov, gre na obalo, najde truplo in ga pokoplje.
Bil je 3 NOV 289.
Ostanke so pozneje prenesli v tržaško stolnico.
0
72. SERGEJ IN BAK
Živela sta tisti čas v Trstu tudi plemiča Sergej in Bak, znana vojščaka, cenjena celo na cesarskem dvoru.
Sergej je bil vojaški poveljnik in ko je bil pozvan v Rim, je obljubil, da se bo skušal zavzeti za kristjane.
V Rimu je dobil odlično službo.
Za prijatelja Antioka je od cesarja celo dosegel upraviteljstvo v Evfraziji.
Toda cesar je zvedel, da sta Sergej in Bak kristjana.
Pozove ju in povabi, naj se vrneta k veri bogov, če nočeta izgubiti njegove naklonjenosti.
Ker nista hotela pristati, jih da odvesti v Evfrazijo in predati Antioku.
Najprej so mučili do smrti Baka.
Med mučenjem pa je plemiča pozval glas:
Pridi,
Bak,
v zate pripravljeno kraljestvo,
po nagrado nebeškega veselja !
Prisotni so ob tem glasu obstali.
Bak pa je odšel v nebesa.
Njegovo truplo so odnesli iz taborišča in vrgli zverinam.
Toda niti zverine, niti ptice se ga niso dotaknile.
Našle so ga črede pastirjev in tako čuvale dokler ga verniki niso ponoči odnesli v jamo in tam pokopali.
Zverine in ptice pa so se razšle.
Ob izgubi prijatelja je Sergeja prevzela globoka žalost.
Še isto noč pa se mu je Bak prikazal ves v sijaju in mu rekel:
Ne žaluj,
brat,
če sem umrl.
Vedno ti stojim ob strani v duhu,
za krono pravice.
Tudi Sergej je v taborišču Antioka prestal mučenja.
7 OKT 290 pa so ga obglavili.
Pravijo, da se na njegov rojstni dan zbirajo ob njegovem grobu divje zverine in ga mirno stražijo, kar med ljudmi, kakor da ga prihajajo častit.
Iz spoštovanja do Sergeja nikomur ne škodujejo in se potem mirno zopet vrnejo v svoje jame in brloge.
Na dan njegove smrti je padla z neba na sredo trga v Trstu njegova sulica, s katero se je bojeval.
Odvrgel jo je v znak končanega življenjskega boja in svoje ljubezni do Tržačanov.
Sulico, s krajem kjer je padla, Tržačani danes častijo kot relikvijo in jo nosijo ob procesijah.
Živela sta tisti čas v Trstu tudi plemiča Sergej in Bak, znana vojščaka, cenjena celo na cesarskem dvoru.
Sergej je bil vojaški poveljnik in ko je bil pozvan v Rim, je obljubil, da se bo skušal zavzeti za kristjane.
V Rimu je dobil odlično službo.
Za prijatelja Antioka je od cesarja celo dosegel upraviteljstvo v Evfraziji.
Toda cesar je zvedel, da sta Sergej in Bak kristjana.
Pozove ju in povabi, naj se vrneta k veri bogov, če nočeta izgubiti njegove naklonjenosti.
Ker nista hotela pristati, jih da odvesti v Evfrazijo in predati Antioku.
Najprej so mučili do smrti Baka.
Med mučenjem pa je plemiča pozval glas:
Pridi,
Bak,
v zate pripravljeno kraljestvo,
po nagrado nebeškega veselja !
Prisotni so ob tem glasu obstali.
Bak pa je odšel v nebesa.
Njegovo truplo so odnesli iz taborišča in vrgli zverinam.
Toda niti zverine, niti ptice se ga niso dotaknile.
Našle so ga črede pastirjev in tako čuvale dokler ga verniki niso ponoči odnesli v jamo in tam pokopali.
Zverine in ptice pa so se razšle.
Ob izgubi prijatelja je Sergeja prevzela globoka žalost.
Še isto noč pa se mu je Bak prikazal ves v sijaju in mu rekel:
Ne žaluj,
brat,
če sem umrl.
Vedno ti stojim ob strani v duhu,
za krono pravice.
Tudi Sergej je v taborišču Antioka prestal mučenja.
7 OKT 290 pa so ga obglavili.
Pravijo, da se na njegov rojstni dan zbirajo ob njegovem grobu divje zverine in ga mirno stražijo, kar med ljudmi, kakor da ga prihajajo častit.
Iz spoštovanja do Sergeja nikomur ne škodujejo in se potem mirno zopet vrnejo v svoje jame in brloge.
Na dan njegove smrti je padla z neba na sredo trga v Trstu njegova sulica, s katero se je bojeval.
Odvrgel jo je v znak končanega življenjskega boja in svoje ljubezni do Tržačanov.
Sulico, s krajem kjer je padla, Tržačani danes častijo kot relikvijo in jo nosijo ob procesijah.
0
73. TRŽIČ 301
Leta 291 sta cesarja Dioklecijan in Maksimijan imenovala za cesarske namestnike F.K. Flora in M. G. Armentarija.
Zadnji je bil mož Dioklecijanove hčerke Valerije.
V teh letih se umakneta iz Rima krščanska pisatelja Kapitolin Elij Spartan in Flavij Vapis Kancij s Kancijanila, oba iz plemiškega rodu Anicijev in Karinov.
Da bi se izognila preganjanju, sta v Rimu razdelila svoja imetja med reveže in odšla v Oglej z učiteljem Protom.
Tu so nadaljevali s širjenjem krščanstva in s časom je bil o tem obveščen tudi mestni prefekt, ki pa se jih ni upal dotakniti, ker so bili cesarskega rodu.
Obvestil je oba cesarja in ta sta mu odgovorila, da jih mora usmrtiti, če nočejo darovati bogovom.
Ko so Kancij in tovariši zvedeli za odgovor iz Rima, so odpluli iz Ogleja, toda sodnik Sizin in prefekt Dulcij sta jih dohitela in odvedla v toplice pri Tržiču, kjer sta jim velela, naj darujejo bogovom.
Kancij in tovariši so to odklonili in bili zato tam obglavljeni.
Bil je 31 MAJ 301.
Pravijo, da je iz trupel namesto krvi teklo mleko.
Leta 291 sta cesarja Dioklecijan in Maksimijan imenovala za cesarske namestnike F.K. Flora in M. G. Armentarija.
Zadnji je bil mož Dioklecijanove hčerke Valerije.
V teh letih se umakneta iz Rima krščanska pisatelja Kapitolin Elij Spartan in Flavij Vapis Kancij s Kancijanila, oba iz plemiškega rodu Anicijev in Karinov.
Da bi se izognila preganjanju, sta v Rimu razdelila svoja imetja med reveže in odšla v Oglej z učiteljem Protom.
Tu so nadaljevali s širjenjem krščanstva in s časom je bil o tem obveščen tudi mestni prefekt, ki pa se jih ni upal dotakniti, ker so bili cesarskega rodu.
Obvestil je oba cesarja in ta sta mu odgovorila, da jih mora usmrtiti, če nočejo darovati bogovom.
Ko so Kancij in tovariši zvedeli za odgovor iz Rima, so odpluli iz Ogleja, toda sodnik Sizin in prefekt Dulcij sta jih dohitela in odvedla v toplice pri Tržiču, kjer sta jim velela, naj darujejo bogovom.
Kancij in tovariši so to odklonili in bili zato tam obglavljeni.
Bil je 31 MAJ 301.
Pravijo, da je iz trupel namesto krvi teklo mleko.
0
74. CESAR KONSTANTIN VELIKI
Leta 304 sta cesarja Dioklecijan in Maksimijan zapustila prestol.
Obupala sta nad zmago kristjanov in se jih zbala, ker je njihovo število rastlo kljub vsem poskusom uničenja in krutostim.
Nova cesarja postaneta Konstancij Klor in Maksimijan Galerij.
https://i.pinimg.com/564x/71/93/57/719357b2bd0b5bfecf57b5f246f10485.jpg
Galerij
https://i.pinimg.com/564x/f4/1e/20/f41e208cff0bbfe0f10e4ebedfef2a34.jpg
Konstancij
Konstancij je bil poročen s Heleno in je imel z njo sina Konstantina Velikega.
Umrl je 2 leti po ustoličenju v Eburaku (York) na Angleškem.
Po njegovi zadnji želji in po volji vseh vojsk cesarstva mu nasledi njegov starejši sin Konstantin Veliki.
https://i.pinimg.com/564x/f5/4e/6b/f54e6b5216ec1ca1611f012847257add.jpg
Konstantin Veliki
Leta 307 dobi Norik upravitelja Maksencija.
Leta 313 je Konstantin Veliki stopil v vojni skupaj z Licijem, cesarjem Balkana in Podonavja.
Na pohod ga je pozvalo nebo z besedami:
V tem znamenju boš zmagal!
Te besede je potem dal cesar Konstantin Veliki napisati na zastave in je nato prišel v Italijo, kjer je porazil čete Maksencijevih poveljnikov, nato pa še Maksencija samega na mostu Milviju čez Tibero v Rimu in ga premagal.
Leta 313 je Licinij zaradi spora dal zrušiti kipe Konstantina Velikega v Emoni (Ljubljana).
Leta 316 Licinij in Konstantin Veliki začneta prvo vojno in po več vojnah je bil Licinij leta 324 premagan.
https://i.pinimg.com/564x/1b/4e/da/1b4edaf2c989d8e873a198335a6fb8f8.jpg
Licinij
Leta 325 je papež Silvester ozdravil in krstil Konstantina Velikega ter ga očistil kuge poganstva.
S tem je bil prvi papež, ki je dosegel mir za cerkev.
Posvetil je v Rimu tudi prve bazilike, ki jih je dal zgraditi Konstantin Veliki.
Leta 330 je Konstantin napadel Gote, ki so jim rimski cesarji morali plačevati davek.
Porazil jih je, podjarmil in jih prisilil, da so zdaj oni plačevali davek.
Dovolil jim je, da se naselijo v tistem delu Norika, kjer sta danes Kranjska in Štajerska.
Leta 334 je Konstantin ukazal naj se ostanke svetnika Nicefora, ki je umrl leta 260 v Antiokiji, položi na ladjo in ta naj se spusti na odprto morje.
Kamor bi ladja priplula, tam bi se ustanovila nova škofija.
Valovi so ladjo odnesli v Plomin.
Tu so ostanke natovorili na konja in ga pustili prosto.
Konj se je ustavil v Pičnu in tu je nato Konstantin ustanovil prvo istrsko škofijo.
Tržaško škofijo so prišteli k furlanskim na podlagi razmejitve cesarja Oktavijana, po kateri je deseta dežela Italije segala do Risana.
Med Risanom in Rašo je pa ustanovil deželo Istro in tu so se kasneje razvile škofije pičenska, puljska, katero je prav tako ustanovil Konstantin Veliki, nato poreška, koprska in novograška.
Leta 338 je umrl Konstantin Veliki.
V oporoki je cesarstvo razdelil med 4 dediče.
Španijo, novo Italijo, Galijo, Anglijo, Škotsko, Belgijo, del Rena, Lotaringijo in Burgundijo je zapustil prvemu sinu Konstantinu.
Carigrad z vzhodnimi deželami je zapustil Konstanciju.
Armenijo je dal nečaku Dalmaciju.
Norik, Panonijo, Srbijo, Bolgarijo, Grčijo, Afriko in staro Italijo je dal sinu Konstantu.
Konstancij je z zvijačo zatem umoril Dalmacija in se polastil Armenije.
Konstantin je vdrl v dežele brata Konstanta in se polastil dežel ob Donavi.
Čez Norik je nato prodrl do Italije, a tu ga je leta 340 ubil vojak Konstantovih čet nedaleč od Ogleja, ko je prodiral čez reko Avšo.
Leta 304 sta cesarja Dioklecijan in Maksimijan zapustila prestol.
Obupala sta nad zmago kristjanov in se jih zbala, ker je njihovo število rastlo kljub vsem poskusom uničenja in krutostim.
Nova cesarja postaneta Konstancij Klor in Maksimijan Galerij.
https://i.pinimg.com/564x/71/93/57/719357b2bd0b5bfecf57b5f246f10485.jpg
Galerij
https://i.pinimg.com/564x/f4/1e/20/f41e208cff0bbfe0f10e4ebedfef2a34.jpg
Konstancij
Konstancij je bil poročen s Heleno in je imel z njo sina Konstantina Velikega.
Umrl je 2 leti po ustoličenju v Eburaku (York) na Angleškem.
Po njegovi zadnji želji in po volji vseh vojsk cesarstva mu nasledi njegov starejši sin Konstantin Veliki.
https://i.pinimg.com/564x/f5/4e/6b/f54e6b5216ec1ca1611f012847257add.jpg
Konstantin Veliki
Leta 307 dobi Norik upravitelja Maksencija.
Leta 313 je Konstantin Veliki stopil v vojni skupaj z Licijem, cesarjem Balkana in Podonavja.
Na pohod ga je pozvalo nebo z besedami:
V tem znamenju boš zmagal!
Te besede je potem dal cesar Konstantin Veliki napisati na zastave in je nato prišel v Italijo, kjer je porazil čete Maksencijevih poveljnikov, nato pa še Maksencija samega na mostu Milviju čez Tibero v Rimu in ga premagal.
Leta 313 je Licinij zaradi spora dal zrušiti kipe Konstantina Velikega v Emoni (Ljubljana).
Leta 316 Licinij in Konstantin Veliki začneta prvo vojno in po več vojnah je bil Licinij leta 324 premagan.
https://i.pinimg.com/564x/1b/4e/da/1b4edaf2c989d8e873a198335a6fb8f8.jpg
Licinij
Leta 325 je papež Silvester ozdravil in krstil Konstantina Velikega ter ga očistil kuge poganstva.
S tem je bil prvi papež, ki je dosegel mir za cerkev.
Posvetil je v Rimu tudi prve bazilike, ki jih je dal zgraditi Konstantin Veliki.
Leta 330 je Konstantin napadel Gote, ki so jim rimski cesarji morali plačevati davek.
Porazil jih je, podjarmil in jih prisilil, da so zdaj oni plačevali davek.
Dovolil jim je, da se naselijo v tistem delu Norika, kjer sta danes Kranjska in Štajerska.
Leta 334 je Konstantin ukazal naj se ostanke svetnika Nicefora, ki je umrl leta 260 v Antiokiji, položi na ladjo in ta naj se spusti na odprto morje.
Kamor bi ladja priplula, tam bi se ustanovila nova škofija.
Valovi so ladjo odnesli v Plomin.
Tu so ostanke natovorili na konja in ga pustili prosto.
Konj se je ustavil v Pičnu in tu je nato Konstantin ustanovil prvo istrsko škofijo.
Tržaško škofijo so prišteli k furlanskim na podlagi razmejitve cesarja Oktavijana, po kateri je deseta dežela Italije segala do Risana.
Med Risanom in Rašo je pa ustanovil deželo Istro in tu so se kasneje razvile škofije pičenska, puljska, katero je prav tako ustanovil Konstantin Veliki, nato poreška, koprska in novograška.
Leta 338 je umrl Konstantin Veliki.
V oporoki je cesarstvo razdelil med 4 dediče.
Španijo, novo Italijo, Galijo, Anglijo, Škotsko, Belgijo, del Rena, Lotaringijo in Burgundijo je zapustil prvemu sinu Konstantinu.
Carigrad z vzhodnimi deželami je zapustil Konstanciju.
Armenijo je dal nečaku Dalmaciju.
Norik, Panonijo, Srbijo, Bolgarijo, Grčijo, Afriko in staro Italijo je dal sinu Konstantu.
Konstancij je z zvijačo zatem umoril Dalmacija in se polastil Armenije.
Konstantin je vdrl v dežele brata Konstanta in se polastil dežel ob Donavi.
Čez Norik je nato prodrl do Italije, a tu ga je leta 340 ubil vojak Konstantovih čet nedaleč od Ogleja, ko je prodiral čez reko Avšo.
0
0
75. KONSTANCIJ II
Leta 350 je Magnencij s pomočjo Kvizona umoril v Galiji cesarja Konstanta in se polastil cesarstva.
Vojaki v Panoniji imenujejo za cesarja poveljnika Veteranijona.
V Rimu pa se imenuje za cesarja Konstantinov nečak po sestri Evtropiji, Nepocijan, kakor da bi imel do naslova dedno pravo.
Magnencij je upor hitro zatrl.
Ostareli general Veteranijon je Konstanciju II. predal celo vojsko in mu vrnil krono.
Magnencijeva in Konstancijeva vojska sta se 28. septembra 351 spopadli v bitki pri Mursi Maior bitki pri Mursi Maior blizu sedanjega Osijeka. Magnencij je bil v bitki poražen in se je umaknil v Galijo, v Lugdunum (Lyon).
Italijanske province so zaradi njegovega poraza prestopile na Konstancijevo stran in izgnale Magnencijeve garnizije.
Sledila je bitka pri Mons Selevku leta 353, v kateri je bil Magnencij ponovno poražen in je po njej naredil samomor.
Leta 355 je postal upravitelj Norika Gaj Nevita, ki je upravljal Norik mnogo let.
Polbrat Julijan je leta 360 od Konstancija zahteval, da ga poviša na položaj avgusta, kar je sprožilo vojno med njima.
Zbral je vse razpoložljive sile in se odpravil na zahod.
Še pred prihodom v Mopsuestijo v Kilikiji je smrtno zbolel in postalo mu je jasno, da srečanja z Julijanom ne bo doživel.
Malo pred smrtjo ga je antioški semiarianski škof krstil, potem pa je Julijana razglasil za svojega zakonitega naslednika.
3 NOV 361 je umrl.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/30/Bust_of_Constantius_II_%28Mary_Harrsch%29.jpg
Konstancij
Leta 350 je Magnencij s pomočjo Kvizona umoril v Galiji cesarja Konstanta in se polastil cesarstva.
Vojaki v Panoniji imenujejo za cesarja poveljnika Veteranijona.
V Rimu pa se imenuje za cesarja Konstantinov nečak po sestri Evtropiji, Nepocijan, kakor da bi imel do naslova dedno pravo.
Magnencij je upor hitro zatrl.
Ostareli general Veteranijon je Konstanciju II. predal celo vojsko in mu vrnil krono.
Magnencijeva in Konstancijeva vojska sta se 28. septembra 351 spopadli v bitki pri Mursi Maior bitki pri Mursi Maior blizu sedanjega Osijeka. Magnencij je bil v bitki poražen in se je umaknil v Galijo, v Lugdunum (Lyon).
Italijanske province so zaradi njegovega poraza prestopile na Konstancijevo stran in izgnale Magnencijeve garnizije.
Sledila je bitka pri Mons Selevku leta 353, v kateri je bil Magnencij ponovno poražen in je po njej naredil samomor.
Leta 355 je postal upravitelj Norika Gaj Nevita, ki je upravljal Norik mnogo let.
Polbrat Julijan je leta 360 od Konstancija zahteval, da ga poviša na položaj avgusta, kar je sprožilo vojno med njima.
Zbral je vse razpoložljive sile in se odpravil na zahod.
Še pred prihodom v Mopsuestijo v Kilikiji je smrtno zbolel in postalo mu je jasno, da srečanja z Julijanom ne bo doživel.
Malo pred smrtjo ga je antioški semiarianski škof krstil, potem pa je Julijana razglasil za svojega zakonitega naslednika.
3 NOV 361 je umrl.
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/3/30/Bust_of_Constantius_II_%28Mary_Harrsch%29.jpg
Konstancij
0
76. CESAR JULIJAN
https://i.pinimg.com/564x/25/99/a6/2599a68a35d3cee870feeaa150681edd.jpg
Leta 361 je vojska izvolila za cesarja Flavija Klavdija Julijana, ki je zavrgel krščanstvo in postal pogan.
Z delom vojske je odšel v Panonijo, drugi del je pa poslal v Italijo, da jo zasede.
Oglej je sovražnika najprej zavrnil, nato pa se predal.
Julijan je nato odšel proti Perziji, toda bil je poražen in njegove čete so bile razpršene.
Skušal jih je zopet zbrati in opogumiti za nadaljevanje bitke, a ga je Merkur zabodel s sulico in naslednjo noč je cesar umrl.
Bilo je leta 363.
Za naslednika so vojaki izbrali Flavija Jovinijana iz Sigiduna (Beograd) v Panoniji, slavnega krščanskega poveljnika, ki je umrl 7 mesecev zatem, leta 364.
https://i.pinimg.com/564x/25/99/a6/2599a68a35d3cee870feeaa150681edd.jpg
Leta 361 je vojska izvolila za cesarja Flavija Klavdija Julijana, ki je zavrgel krščanstvo in postal pogan.
Z delom vojske je odšel v Panonijo, drugi del je pa poslal v Italijo, da jo zasede.
Oglej je sovražnika najprej zavrnil, nato pa se predal.
Julijan je nato odšel proti Perziji, toda bil je poražen in njegove čete so bile razpršene.
Skušal jih je zopet zbrati in opogumiti za nadaljevanje bitke, a ga je Merkur zabodel s sulico in naslednjo noč je cesar umrl.
Bilo je leta 363.
Za naslednika so vojaki izbrali Flavija Jovinijana iz Sigiduna (Beograd) v Panoniji, slavnega krščanskega poveljnika, ki je umrl 7 mesecev zatem, leta 364.
0
77. CESAR VALENTINIJAN I.
https://i.pinimg.com/564x/a7/09/24/a70924385d64324719097623d49a84fb.jpg
Cesar je zdaj postal Flavij Valentinijan iz Cibalov (Vinkovci) v Panoniji, ki si je izbral za socesarja brata Valenta.
Leta 366 jima Goti in Švabi izropajo vrsto rimskih dežel in prisilijo Valentijana, da švabskemu kralju Gabinu dovoli naselitev velikega dela Sredozemskega Norika in Japidije.
Odtlej so Švabi imeli dve državi.
Eno v Reciji in drugo v Sredozemskem Noriku ali Karintiji (Koroška), ki so mu tedaj pripadale tudi zemlje Štajerske, Liburnije in je mejil z Dalmacijo, kjer so se naselili Goti.
Leta 368 je bil izvoljen za cesarja Valentinijanov sin Gracijan.
Leta 373 je cesar Valntijan naenkrat začel bruhati kri in umrl.
Nasledila sta mu brat Valent in sin Gracijan, katerima se je pridružil še sin Valentijan mlajši.
https://i.pinimg.com/564x/a7/09/24/a70924385d64324719097623d49a84fb.jpg
Cesar je zdaj postal Flavij Valentinijan iz Cibalov (Vinkovci) v Panoniji, ki si je izbral za socesarja brata Valenta.
Leta 366 jima Goti in Švabi izropajo vrsto rimskih dežel in prisilijo Valentijana, da švabskemu kralju Gabinu dovoli naselitev velikega dela Sredozemskega Norika in Japidije.
Odtlej so Švabi imeli dve državi.
Eno v Reciji in drugo v Sredozemskem Noriku ali Karintiji (Koroška), ki so mu tedaj pripadale tudi zemlje Štajerske, Liburnije in je mejil z Dalmacijo, kjer so se naselili Goti.
Leta 368 je bil izvoljen za cesarja Valentinijanov sin Gracijan.
Leta 373 je cesar Valntijan naenkrat začel bruhati kri in umrl.
Nasledila sta mu brat Valent in sin Gracijan, katerima se je pridružil še sin Valentijan mlajši.
0
78. SMRT CESARJA VALENTA
Leta 376 pridejo iz Meotskih močvirij ob Azovskem morju Huni in preženejo Gote z ravnin onstran Donave.
Goti so prisiljeni zaprositi cesarja Valenta, da jim dovoli naselitev tostran Donave v Trakiji (Bolgarija), kar jim cesar tudi dovoli.
Kralja Gotov sta bila takrat Alarik in Friligernes.
Toda leta 378 so Goti izropali vso okolico Carigrada in so prodrli do mestnih zidov prestolnice.
Prosili so nato cesarja za mir.
Ker pa ga niso dosegli, so cesarja napadli.
Valent je s svojimi četami poražen in prisiljen k begu.
Cesarja, ki ga je ranila sovražna puščica, so vojaki prinesli v kmečko kočo.
Goti so jo zažgali in cesar je v njej zgorel z vsemi, ki so bili z njim.
https://i.pinimg.com/564x/02/53/d7/0253d74af5e11e7ca20156710756f7cd.jpg
Leta 376 pridejo iz Meotskih močvirij ob Azovskem morju Huni in preženejo Gote z ravnin onstran Donave.
Goti so prisiljeni zaprositi cesarja Valenta, da jim dovoli naselitev tostran Donave v Trakiji (Bolgarija), kar jim cesar tudi dovoli.
Kralja Gotov sta bila takrat Alarik in Friligernes.
Toda leta 378 so Goti izropali vso okolico Carigrada in so prodrli do mestnih zidov prestolnice.
Prosili so nato cesarja za mir.
Ker pa ga niso dosegli, so cesarja napadli.
Valent je s svojimi četami poražen in prisiljen k begu.
Cesarja, ki ga je ranila sovražna puščica, so vojaki prinesli v kmečko kočo.
Goti so jo zažgali in cesar je v njej zgorel z vsemi, ki so bili z njim.
https://i.pinimg.com/564x/02/53/d7/0253d74af5e11e7ca20156710756f7cd.jpg
0
79. CESAR TEODOZIJ
Leta 379 pride v Panonijo in se ustavi v Sremu cesar Gracijan.
Na kraju smrti cesarja Valenta skliče vojaški zbor in imenuje za cesarja vzhodnih pokrajin slavnega vojaškega poveljnika Teodozija.
Njegov oče je bil Honorij, mati pa Termancija.
Rodil se je v španskem mestu Italika pri Sevilji in ko ga je mati še nosila, je bilo staršem v spanju namignjeno, naj sinu dajo ime Teodozij.
Leta 383 je cesar Gracijan imenoval Majorana za upravitelja Norika.
Istega leta so vojaki v Angliji izbrali za novega cesarja svojega poveljnika Maksima.
Ta je prišel v Galijo in v Lugdunu (Lyon) ubil cesarja Gracijana.
Po umoru udari Maksim z vso naglico v Italijo proti Valentinijanu in napade Oglej brez napovedi.
To je Valentinijana prestrašilo.
Z materjo Justino in sestro Galo je odplul v Solun, kjer se je sestra poročila s cesarjem Teodozijem.
Teodozij se je odločil vrniti Valentinijana na prestol.
Da bi mogel premagati Maksima, ki se je polastil zahodnega cesarstva, je Teodozij okrepil svoje blagajne z novimi davki.
Nato pa je s svojimi vojskami odšel v Savsko Panonijo.
Premagal je Maksimovega poveljnika Andragacija, ki je zasedel gorske prelaze in rečne prehode Norika in Furlanije.
Svojo vojsko je bil Andragacij razdelil v 3 skupine.
Prvo je vodil Maksimov brat Marcelin, ki se je utrdil pri Ptuju.
Druga se je utaborila pri Sisku.
Tretjo je vodil sam.
Teodozij je najprej premagal skupino pri Sisku.
Nato je porazil in pognal v beg Marcelina.
Tretja skupina, ki je taborila na meji Japidije, ali Kranjske, je pa prešla na stran Teodozija.
Cesar je zasedel Japidijo in nato čez Hrušico odšel proti Furlaniji in Ogleju.
Zapuščen od svojih vojakov se je Maksim zatekel v Oglej, kjer ga je Teodozij obkolil.
Maksima so kmalu izdali njegovi ljudje in predali, oblečenega v cesarskih oblačilih, Teodoziju.
Ta se je Maksima usmilil in mu nameraval prizanesti.
Toda njegovi vojaki take dobrohotnosti niso prenesli.
Zgrabili so Maksima, odvedli izpred oči Teodozija in ga usmrtili.
Teodozij je prišel v Oglej.
S pobožnostjo se je bogu zahvalil za zmago, oglejsko cerkev pa je bogato obdaril.
Junija je odšel v Rim in tu praznoval zmago in osvobojenje zahodnega cesarstva skupaj z Valentinijanom.
Preklical je nato vse Maksimove odredbe proti veri, nakar je zapustil Italijo in se vrnil v Carigrad.
Bilo je leto 391.
Ni preteklo leto, že je Evgenij umoril Valentinijana in se polastil cesarstva.
Poslal je v Carigrad posrednike, da bi s Teodozijem sklenil mir, toda Teodozij ni pristal.
JAN 392 je Teodozij imenoval na zahodni prestol svojega sina Honorija.
Posvetuje se s puščavnikom Ivanom o vojni z Evgenijem in ta mu pove, da bo zmagal, pa čeprav krvavo.
Zbral je veliko vojsko in najel plačane vojake med Goti, Alani in Saksi.
Ko je zvedel o Teodozijevih pripravah na vojno, je Evgenij začel darovati bogovom.
Pregledal je svoje plačane vojake in se prepričal o zmagi.
Zasedel je gorske prelaze in doline.
Na Hrušici je dal zgraditi kamniti zid in izkopati jarek tam, kjer danes stoji cerkev svete Jere.
Z zidom je mislil, da bo Teodoziju zaprl pot.
Prelaz je nato zasedel z vojsko in s kipi bogov.
Postavil je tja Marsa z zlato sulico, Zevsa z zlatimi puščicami in strelami misleč, da bo Zevs z njimi prestrašil in uničil sovražnike.
Teodozijeva vojska je jarek in utrdbe takoj zavzela, zidove je deloma porušila, Evgenijeve vojake pa pognala v beg.
Razbila je kipe Marsa in Zevsa, zlate strele pa pobrala.
Vojaki so rekli, da jim je draže, da jih napadajo z zlatimi puščicami kot pa s puščicami iz opeke, s katerimi je bil, po besedah Ovidija, svoj čas Zevs oborožen:
Komaj je bil Zevs varen v starem templju,
S strelo iz opeke v svoji desni.
Prav v teh letih je bila pri Ajdovščini, kjer je bil Evgenij premagan in ubit, najdena velika roka iz lite kovine, ostanek, kakor izgleda, bronastega kipa, ki so ga svoj čas razbili.
https://c2.staticflickr.com/2/1577/24420139243_a6e56dc009_b.jpg
Lanišče
Teodozij je zasedel Evgenijeve postojanke in ves gorski prelaz.
Ustavil se je na gori tik nad Ajdovščino in Vipavo.
Prenočil je v kraju, ki ga Nemci kličejo Prort (Podkraj) in ki je last Andreja in Ivana, svobodnih baronov Trileških.
Teodozij je vso noč molil.
Proti jutru, ko je zaspal, se mu v sanjah prikažeta dva moža plemenitih obrazov, oblečena v belem in na belih konjih.
Rečeta mu, naj se ne boji in ob prvi zori naj napade sovražnika.
Onadva, da sta mu poslana v pomoč in da sta Janez Evangelist in apostol Filip.
Teodozij se razveseli nebeške prikazni, pohiti dol na ravnino med Ajdovščino in Vipavo.
Napade pešadijo in konjenico Evgenija.
Bitko opazuje z malega hriba.
Od začetka so Teodozijeve čete utrpele hude izgube, nato pa se je zmaga naklonila na njihovo stran.
Silen veter je začel pihati proti sovražnikom in obračati nazaj proti njim puščice in sulice.
Prah jim je šel v oči in jih slepil, medtem ko ni prav nič motil Teodozijevo vojsko.
Evgenijeve čete so utrpele hude izgube in ker so videle, da jim je sovražno tudi nebo, so vrgle orožje in prešle na Teodozijevo stran.
Evgenij je gledal bitko s hriba pri Ajdovščini.
Uklenjen je priveden pred cesarja in na njegov ukaz usmrčen.
Bilo je 28 OKT 394.
Bitko opeva Klavdijan tako:
Ti si,
Teodozij,
roka in ustvarjalec usode.
Tebi je bilo lahko zasesti Alpe
in nič ni previdnemu sovražniku pomagalo
držati se utrjenih postojank.
Prazen up na utrdbe je propadel,
razmetano je bilo kamenje,
in gole so ostale utrdbe.
Zate je Burja dvignila hladen vihar
proti četam sovražnika
in obrnila je puščice nazaj v metalce,
z vrtincem je šla na sovražnika.
Ti Bogu si drag,
ko zate
oboroženega Eola iz gorskih votlin
pošilja v pomoč,
in zimo in mraz,
ko zate se zrak bori in vsi vetrovi.
Ves rdeč je postal sneg v gorah
in dvignila se je megla
nad krvavimi vali Vipave
in kupi vročih trupel
bi tam ostali,
če ne bi reki pomagala bistra kri.
Klavdijan
Po zmagi nad Evgenijem je Teodozij šel v Oglej in od tu dalje v Milan, kamor je dal poklicati iz Carigrada svoja sinova Arkadija in Honorija, da bi ju Ambrož izšolal.
Tu pa je cesar zbolel in 1 FEB 395 umrl.
Leta 379 pride v Panonijo in se ustavi v Sremu cesar Gracijan.
Na kraju smrti cesarja Valenta skliče vojaški zbor in imenuje za cesarja vzhodnih pokrajin slavnega vojaškega poveljnika Teodozija.
Njegov oče je bil Honorij, mati pa Termancija.
Rodil se je v španskem mestu Italika pri Sevilji in ko ga je mati še nosila, je bilo staršem v spanju namignjeno, naj sinu dajo ime Teodozij.
Leta 383 je cesar Gracijan imenoval Majorana za upravitelja Norika.
Istega leta so vojaki v Angliji izbrali za novega cesarja svojega poveljnika Maksima.
Ta je prišel v Galijo in v Lugdunu (Lyon) ubil cesarja Gracijana.
Po umoru udari Maksim z vso naglico v Italijo proti Valentinijanu in napade Oglej brez napovedi.
To je Valentinijana prestrašilo.
Z materjo Justino in sestro Galo je odplul v Solun, kjer se je sestra poročila s cesarjem Teodozijem.
Teodozij se je odločil vrniti Valentinijana na prestol.
Da bi mogel premagati Maksima, ki se je polastil zahodnega cesarstva, je Teodozij okrepil svoje blagajne z novimi davki.
Nato pa je s svojimi vojskami odšel v Savsko Panonijo.
Premagal je Maksimovega poveljnika Andragacija, ki je zasedel gorske prelaze in rečne prehode Norika in Furlanije.
Svojo vojsko je bil Andragacij razdelil v 3 skupine.
Prvo je vodil Maksimov brat Marcelin, ki se je utrdil pri Ptuju.
Druga se je utaborila pri Sisku.
Tretjo je vodil sam.
Teodozij je najprej premagal skupino pri Sisku.
Nato je porazil in pognal v beg Marcelina.
Tretja skupina, ki je taborila na meji Japidije, ali Kranjske, je pa prešla na stran Teodozija.
Cesar je zasedel Japidijo in nato čez Hrušico odšel proti Furlaniji in Ogleju.
Zapuščen od svojih vojakov se je Maksim zatekel v Oglej, kjer ga je Teodozij obkolil.
Maksima so kmalu izdali njegovi ljudje in predali, oblečenega v cesarskih oblačilih, Teodoziju.
Ta se je Maksima usmilil in mu nameraval prizanesti.
Toda njegovi vojaki take dobrohotnosti niso prenesli.
Zgrabili so Maksima, odvedli izpred oči Teodozija in ga usmrtili.
Teodozij je prišel v Oglej.
S pobožnostjo se je bogu zahvalil za zmago, oglejsko cerkev pa je bogato obdaril.
Junija je odšel v Rim in tu praznoval zmago in osvobojenje zahodnega cesarstva skupaj z Valentinijanom.
Preklical je nato vse Maksimove odredbe proti veri, nakar je zapustil Italijo in se vrnil v Carigrad.
Bilo je leto 391.
Ni preteklo leto, že je Evgenij umoril Valentinijana in se polastil cesarstva.
Poslal je v Carigrad posrednike, da bi s Teodozijem sklenil mir, toda Teodozij ni pristal.
JAN 392 je Teodozij imenoval na zahodni prestol svojega sina Honorija.
Posvetuje se s puščavnikom Ivanom o vojni z Evgenijem in ta mu pove, da bo zmagal, pa čeprav krvavo.
Zbral je veliko vojsko in najel plačane vojake med Goti, Alani in Saksi.
Ko je zvedel o Teodozijevih pripravah na vojno, je Evgenij začel darovati bogovom.
Pregledal je svoje plačane vojake in se prepričal o zmagi.
Zasedel je gorske prelaze in doline.
Na Hrušici je dal zgraditi kamniti zid in izkopati jarek tam, kjer danes stoji cerkev svete Jere.
Z zidom je mislil, da bo Teodoziju zaprl pot.
Prelaz je nato zasedel z vojsko in s kipi bogov.
Postavil je tja Marsa z zlato sulico, Zevsa z zlatimi puščicami in strelami misleč, da bo Zevs z njimi prestrašil in uničil sovražnike.
Teodozijeva vojska je jarek in utrdbe takoj zavzela, zidove je deloma porušila, Evgenijeve vojake pa pognala v beg.
Razbila je kipe Marsa in Zevsa, zlate strele pa pobrala.
Vojaki so rekli, da jim je draže, da jih napadajo z zlatimi puščicami kot pa s puščicami iz opeke, s katerimi je bil, po besedah Ovidija, svoj čas Zevs oborožen:
Komaj je bil Zevs varen v starem templju,
S strelo iz opeke v svoji desni.
Prav v teh letih je bila pri Ajdovščini, kjer je bil Evgenij premagan in ubit, najdena velika roka iz lite kovine, ostanek, kakor izgleda, bronastega kipa, ki so ga svoj čas razbili.
https://c2.staticflickr.com/2/1577/24420139243_a6e56dc009_b.jpg
Lanišče
Teodozij je zasedel Evgenijeve postojanke in ves gorski prelaz.
Ustavil se je na gori tik nad Ajdovščino in Vipavo.
Prenočil je v kraju, ki ga Nemci kličejo Prort (Podkraj) in ki je last Andreja in Ivana, svobodnih baronov Trileških.
Teodozij je vso noč molil.
Proti jutru, ko je zaspal, se mu v sanjah prikažeta dva moža plemenitih obrazov, oblečena v belem in na belih konjih.
Rečeta mu, naj se ne boji in ob prvi zori naj napade sovražnika.
Onadva, da sta mu poslana v pomoč in da sta Janez Evangelist in apostol Filip.
Teodozij se razveseli nebeške prikazni, pohiti dol na ravnino med Ajdovščino in Vipavo.
Napade pešadijo in konjenico Evgenija.
Bitko opazuje z malega hriba.
Od začetka so Teodozijeve čete utrpele hude izgube, nato pa se je zmaga naklonila na njihovo stran.
Silen veter je začel pihati proti sovražnikom in obračati nazaj proti njim puščice in sulice.
Prah jim je šel v oči in jih slepil, medtem ko ni prav nič motil Teodozijevo vojsko.
Evgenijeve čete so utrpele hude izgube in ker so videle, da jim je sovražno tudi nebo, so vrgle orožje in prešle na Teodozijevo stran.
Evgenij je gledal bitko s hriba pri Ajdovščini.
Uklenjen je priveden pred cesarja in na njegov ukaz usmrčen.
Bilo je 28 OKT 394.
Bitko opeva Klavdijan tako:
Ti si,
Teodozij,
roka in ustvarjalec usode.
Tebi je bilo lahko zasesti Alpe
in nič ni previdnemu sovražniku pomagalo
držati se utrjenih postojank.
Prazen up na utrdbe je propadel,
razmetano je bilo kamenje,
in gole so ostale utrdbe.
Zate je Burja dvignila hladen vihar
proti četam sovražnika
in obrnila je puščice nazaj v metalce,
z vrtincem je šla na sovražnika.
Ti Bogu si drag,
ko zate
oboroženega Eola iz gorskih votlin
pošilja v pomoč,
in zimo in mraz,
ko zate se zrak bori in vsi vetrovi.
Ves rdeč je postal sneg v gorah
in dvignila se je megla
nad krvavimi vali Vipave
in kupi vročih trupel
bi tam ostali,
če ne bi reki pomagala bistra kri.
Klavdijan
Po zmagi nad Evgenijem je Teodozij šel v Oglej in od tu dalje v Milan, kamor je dal poklicati iz Carigrada svoja sinova Arkadija in Honorija, da bi ju Ambrož izšolal.
Tu pa je cesar zbolel in 1 FEB 395 umrl.
0
80. PO CESARJEVI SMRTI
Po cesarjevi smrti je ostalo vzhodno cesrstvo Arkadiju, zahodno pa Honoriju.
In ker sta bila še mladoletna jima je Teodozij pred smrtjo imenoval namestnika.
Rufina za Arkadija.
Stilikona za Honorija.
V pogubo obeh cesarjev je v teh letih namestnik Rufin izzval Gote in Hune, da so prišli ropat in pobijat po vsej Trakiji, Meziji, Panoniji, Dalmaciji, Japidiji ali Kranjski, Koroški in Štajerski.
Uničili so mnogo mest, med temi tudi Stridon (Zrenj) v Istri.
Po cesarjevi smrti je ostalo vzhodno cesrstvo Arkadiju, zahodno pa Honoriju.
In ker sta bila še mladoletna jima je Teodozij pred smrtjo imenoval namestnika.
Rufina za Arkadija.
Stilikona za Honorija.
V pogubo obeh cesarjev je v teh letih namestnik Rufin izzval Gote in Hune, da so prišli ropat in pobijat po vsej Trakiji, Meziji, Panoniji, Dalmaciji, Japidiji ali Kranjski, Koroški in Štajerski.
Uničili so mnogo mest, med temi tudi Stridon (Zrenj) v Istri.
0
81. HUDIČEVO DELO V IMENU CERKVE
Vigilij je v Randeni, gorskem kraju tridentske pokrajine, osebno razbil zlat kip Saturna, ki so ga molili prebivalci, a to je prebivalce dvignilo, da so ga napadli s kamenjem in ubili.
Truplo Vigilija je bilo potem pokopano v cerkvi 26 JUL 400.
Vigilij je v Randeni, gorskem kraju tridentske pokrajine, osebno razbil zlat kip Saturna, ki so ga molili prebivalci, a to je prebivalce dvignilo, da so ga napadli s kamenjem in ubili.
Truplo Vigilija je bilo potem pokopano v cerkvi 26 JUL 400.
0
82. PORAZ ŠVABOV V DALMACIJI
Leta 400 je pod oblastjo cesarja Honorija vladal Švabom, ki so se za časa Valentinijana starejšega naselili na Koroškem, kralj Kunimund.
Vdrl je v Dalmacijo in izropal ozemlja, kjer so bili naseljeni Goti, nakar se je s plenom začel umikati nazaj na Koroško.
Goti, ki so ostali brez vsega, so tedaj zgrabili za orožje in pod vodstvom svojega kralja Teodomira napadli umikajoče se Švabe.
V nočni bitki pri reki Baliji so Švabe porazili, mnoge pobili, mnoge pa ujeli, s kraljem Kunimundom vred.
Pobrali so jim ugrabljene črede in jih odvedli nazaj v Dalmacijo.
Teodomir se je izkazal izredno dober.
Kunimunda in vse ujete Švabe je izpustil, kraljevega sina pa celo posinovil.
Toda Švabi so že po poti pozabili na prejeto dobroto.
Po vrnitvi na Koroško so se sporazumeli s Skiri, ki so živeli ob Donavi, in zopet napadli Gote.
Skiri so napadli nenadoma in pri tem ubili gotskega princa Valemira.
Iz strahu pred maščevanjem Gotov si je Kunimund zagotovil še pomoč Sarmatov, Rugov in drugih Skirov.
Nato pa je v Valeriji (Gornji Panoniji) tudi sam napadel Gote.
Toda Goti so zmagali, ubili Kunimunda in vzeli Švabom Liburnijo in Japidijo.
Švabi so si potem na Koroškem izvolili novega kralja Rudolfa.
Leta 400 je pod oblastjo cesarja Honorija vladal Švabom, ki so se za časa Valentinijana starejšega naselili na Koroškem, kralj Kunimund.
Vdrl je v Dalmacijo in izropal ozemlja, kjer so bili naseljeni Goti, nakar se je s plenom začel umikati nazaj na Koroško.
Goti, ki so ostali brez vsega, so tedaj zgrabili za orožje in pod vodstvom svojega kralja Teodomira napadli umikajoče se Švabe.
V nočni bitki pri reki Baliji so Švabe porazili, mnoge pobili, mnoge pa ujeli, s kraljem Kunimundom vred.
Pobrali so jim ugrabljene črede in jih odvedli nazaj v Dalmacijo.
Teodomir se je izkazal izredno dober.
Kunimunda in vse ujete Švabe je izpustil, kraljevega sina pa celo posinovil.
Toda Švabi so že po poti pozabili na prejeto dobroto.
Po vrnitvi na Koroško so se sporazumeli s Skiri, ki so živeli ob Donavi, in zopet napadli Gote.
Skiri so napadli nenadoma in pri tem ubili gotskega princa Valemira.
Iz strahu pred maščevanjem Gotov si je Kunimund zagotovil še pomoč Sarmatov, Rugov in drugih Skirov.
Nato pa je v Valeriji (Gornji Panoniji) tudi sam napadel Gote.
Toda Goti so zmagali, ubili Kunimunda in vzeli Švabom Liburnijo in Japidijo.
Švabi so si potem na Koroškem izvolili novega kralja Rudolfa.
0
83. ALARIK
Leta 403 so Goti, Vandali in druga ljudstva pod vodstvom kralja Alarika, oplenili Norik, to je Štajersko, Koroško in Kranjsko.
Iz Norika so prešli v Furlanijo in hudo prizadeli Oglej.
Iz strahu pred Alarikom se je oglejski zgodovinar Rufin umaknil daleč v Sicilijo in končal tam svoje prepisovanje Evzebijeve zgodovine.
Alarik je medtem zapustil Furlanijo in prišel v Liburnijo.
Tu ga je Stilikon porazil pri Palenciji, vendar mu je dovolil, da se umakne.
Alarik je pa spet zbral svoje čete, znova napadel rimsko vojsko in jo premagal.
Leta 405 so prekoračili Donavo Vendi, Alani in še druga severna ljudstva.
Izropali so rimske dežele in ubili v Noriku upravitelja Promota.
Prišli so vse do Jadranskega morja in ropali po Koroški in Japidiji.
Uničili so mnogo mest in vasi ter pobili tisoče ljudi.
Krivdo te nesreče zvrača pesnik Klavdijan na namestnika Rufina.
Japodi in Korošci namreč niso prejeli od rimskih cesarjev nobene pomoči.
Zato so se uprli pokroviteljstvu razpadajočega cesarstva in se odločili živeti po svojih zakonih in običajih.
Sklenili so tudi, da bodo v bodoče živeli v zavezništvu s Švabi.
Samo majhen del Norika je še ostal zvest rimskemu cesarstvu.
Leta 406 ropajo po Noriku in Panoniji čete Radaguza, kralja Skitov in Keltov.
Obrnejo se nato proti Italiji.
Na poti v Rim prodrejo tja do fiesolskih hribov, a tu jih uničijo junaški Goti pod poveljstvom Huldina in Sara.
Radaguz je v bitki padel.
Vandali in Alani so medtem oplenili obe Galiji in se zdaj zopet vrgli na Norik.
Premagali so upravitelja Majorana in zasedli večji del dežele in še Japidije.
Ob tej priliki je Stilikon izdal cesarstvo.
Hotel je z darili podkupiti Švabe in druga ljudstva, da bi potem z njimi napadel cesarja Honorija in namesto njega postavil za cesarja lastnega sina Evkerija.
To izdajstvo je Stilikon pozneje plačal z glavo.
Ko je Alarik ropal po Furlaniji tja do Padove, so se mnogi prestrašeni Padovčani zatekli na morske otoke ob obali padovanskega ozemlja.
In tako so se razvile Benetke, katerih začetke postavljajo pisci v ta leta.
Leta 407 je Alarik odšel proti Rimu.
Cesar Honorij, ki se je tedaj nahajal v Raveni, je dal umoriti Stilikonovega sina Evkerija in obesiti njegovo mater Sereno, češ da Barbari zavzemajo Rim na njen ukaz.
Leta 408 je Alarik zavzel Rim, kjer sta razsajali lakota in kuga.
Leta 410 se je Alarik zopet polastil Rima in razbil in odnesel še tiste stare bogove, ki so ostali v Rimu.
Istega leta je Alarik umrl v Italiji.
Leta 413 je umrl upravitelj Norika Majoran.
Nasledil mu je Mark Avrelij.
Leta 420 je bil imenovan cesar Konstancij.
Leta 403 so Goti, Vandali in druga ljudstva pod vodstvom kralja Alarika, oplenili Norik, to je Štajersko, Koroško in Kranjsko.
Iz Norika so prešli v Furlanijo in hudo prizadeli Oglej.
Iz strahu pred Alarikom se je oglejski zgodovinar Rufin umaknil daleč v Sicilijo in končal tam svoje prepisovanje Evzebijeve zgodovine.
Alarik je medtem zapustil Furlanijo in prišel v Liburnijo.
Tu ga je Stilikon porazil pri Palenciji, vendar mu je dovolil, da se umakne.
Alarik je pa spet zbral svoje čete, znova napadel rimsko vojsko in jo premagal.
Leta 405 so prekoračili Donavo Vendi, Alani in še druga severna ljudstva.
Izropali so rimske dežele in ubili v Noriku upravitelja Promota.
Prišli so vse do Jadranskega morja in ropali po Koroški in Japidiji.
Uničili so mnogo mest in vasi ter pobili tisoče ljudi.
Krivdo te nesreče zvrača pesnik Klavdijan na namestnika Rufina.
Japodi in Korošci namreč niso prejeli od rimskih cesarjev nobene pomoči.
Zato so se uprli pokroviteljstvu razpadajočega cesarstva in se odločili živeti po svojih zakonih in običajih.
Sklenili so tudi, da bodo v bodoče živeli v zavezništvu s Švabi.
Samo majhen del Norika je še ostal zvest rimskemu cesarstvu.
Leta 406 ropajo po Noriku in Panoniji čete Radaguza, kralja Skitov in Keltov.
Obrnejo se nato proti Italiji.
Na poti v Rim prodrejo tja do fiesolskih hribov, a tu jih uničijo junaški Goti pod poveljstvom Huldina in Sara.
Radaguz je v bitki padel.
Vandali in Alani so medtem oplenili obe Galiji in se zdaj zopet vrgli na Norik.
Premagali so upravitelja Majorana in zasedli večji del dežele in še Japidije.
Ob tej priliki je Stilikon izdal cesarstvo.
Hotel je z darili podkupiti Švabe in druga ljudstva, da bi potem z njimi napadel cesarja Honorija in namesto njega postavil za cesarja lastnega sina Evkerija.
To izdajstvo je Stilikon pozneje plačal z glavo.
Ko je Alarik ropal po Furlaniji tja do Padove, so se mnogi prestrašeni Padovčani zatekli na morske otoke ob obali padovanskega ozemlja.
In tako so se razvile Benetke, katerih začetke postavljajo pisci v ta leta.
Leta 407 je Alarik odšel proti Rimu.
Cesar Honorij, ki se je tedaj nahajal v Raveni, je dal umoriti Stilikonovega sina Evkerija in obesiti njegovo mater Sereno, češ da Barbari zavzemajo Rim na njen ukaz.
Leta 408 je Alarik zavzel Rim, kjer sta razsajali lakota in kuga.
Leta 410 se je Alarik zopet polastil Rima in razbil in odnesel še tiste stare bogove, ki so ostali v Rimu.
Istega leta je Alarik umrl v Italiji.
Leta 413 je umrl upravitelj Norika Majoran.
Nasledil mu je Mark Avrelij.
Leta 420 je bil imenovan cesar Konstancij.
0
84. STRIDON
Stridon (Zrenj), istrski trg se nahaja med gradom Pietrapelosa (Kosmatovec), Oprtaljem in hribom Meja, v enajsti deželi Italije po odločbah cesarja Oktavijana.
Stridon, ki so ga nekoč porušili Goti, je bil na meji med Dalmacijo in Panonijo, v Istri po zmagi nad Japidijo v Savsko Panonijo, ki je na jugozahodu nekako mejila z Istro.
Dalmacija je mejila z vzhodnim delom Istre pri Reki.
Onstran tega mesta in gore Učke se je že razprostirala Istra, sredi katere stoji Stridon, kakor na meji med Panonijo in Dalmacijo.
Stridon (Zrenj), istrski trg se nahaja med gradom Pietrapelosa (Kosmatovec), Oprtaljem in hribom Meja, v enajsti deželi Italije po odločbah cesarja Oktavijana.
Stridon, ki so ga nekoč porušili Goti, je bil na meji med Dalmacijo in Panonijo, v Istri po zmagi nad Japidijo v Savsko Panonijo, ki je na jugozahodu nekako mejila z Istro.
Dalmacija je mejila z vzhodnim delom Istre pri Reki.
Onstran tega mesta in gore Učke se je že razprostirala Istra, sredi katere stoji Stridon, kakor na meji med Panonijo in Dalmacijo.
0
85. IVAN
Leta 423 je umrl cesar Honorij in ker je bil brez nasledstva, se je prestola polastil vojaški kvestor Ivan, ki je nato zaprosil pri Teodoziju za naslov cesarja.
Leta 424 je Teodozij poslal proti Ivanu poveljnika Ardaburija.
Ta je priplul v Oglej z nesrečnim vetrom, kmalu padel Ivanu v roke in ta ga je zaprl v Ravenno.
Leta 425 je priplul z vzhoda cesar Valentinijan.
Ob močnem in ugodnem vetru prispe v Oglej.
Asper, sin ujetega Ardaburija, napade Ivana pri Ravenni.
Čez posušena močvirja vdre Asper v Ravenno in Ivan je ubit.
Cesar Valentinijan prevzame zahodno cesarstvo.
Cesar je v Ogleju ukrotil odpadnike in nekristjane, ki so dvignili hrbte s pomočjo Ivana.
Leta 423 je umrl cesar Honorij in ker je bil brez nasledstva, se je prestola polastil vojaški kvestor Ivan, ki je nato zaprosil pri Teodoziju za naslov cesarja.
Leta 424 je Teodozij poslal proti Ivanu poveljnika Ardaburija.
Ta je priplul v Oglej z nesrečnim vetrom, kmalu padel Ivanu v roke in ta ga je zaprl v Ravenno.
Leta 425 je priplul z vzhoda cesar Valentinijan.
Ob močnem in ugodnem vetru prispe v Oglej.
Asper, sin ujetega Ardaburija, napade Ivana pri Ravenni.
Čez posušena močvirja vdre Asper v Ravenno in Ivan je ubit.
Cesar Valentinijan prevzame zahodno cesarstvo.
Cesar je v Ogleju ukrotil odpadnike in nekristjane, ki so dvignili hrbte s pomočjo Ivana.
0
86. IZVOR GORIŠKIH GROFOV
Pod Valentinijanom je Švabom vladal kralj Rudolf, naslednik Kunimunda, ki so ga ubili Goti.
Kralju Rudolfu so sledili na Koroškem sinovi Frigilad, Vidvar in Utrodur.
Eden je bil nemirne narave in krut, ostala dva pa miroljubna.
In da bi nemirnež ne spravil vse Koroške v težave in vojne, sta mu brata odstopila del dežele, Pusto dolino (Pustertal).
Ostalo Koroško sta brata upravljala skupaj.
Samostojni brat je postavil svoj sedež v Lienzu in s časom postal koroški dvorni grof ali južni markiz.
On, ali kateri od njegovih sinov, se je nato pridružil Hunom, ki so vdirali v Italijo.
Porušil je Oglej in prejel za plačilo široko ozemlje v okolici mesta.
V Gorici je pozneje zgradil grad in od tu dobil naslov goriškega grofa.
Pod Valentinijanom je Švabom vladal kralj Rudolf, naslednik Kunimunda, ki so ga ubili Goti.
Kralju Rudolfu so sledili na Koroškem sinovi Frigilad, Vidvar in Utrodur.
Eden je bil nemirne narave in krut, ostala dva pa miroljubna.
In da bi nemirnež ne spravil vse Koroške v težave in vojne, sta mu brata odstopila del dežele, Pusto dolino (Pustertal).
Ostalo Koroško sta brata upravljala skupaj.
Samostojni brat je postavil svoj sedež v Lienzu in s časom postal koroški dvorni grof ali južni markiz.
On, ali kateri od njegovih sinov, se je nato pridružil Hunom, ki so vdirali v Italijo.
Porušil je Oglej in prejel za plačilo široko ozemlje v okolici mesta.
V Gorici je pozneje zgradil grad in od tu dobil naslov goriškega grofa.
0
87. OČKA
Leta 442 so prišli iz Meotskih močvirij Azovskega morja Huni pod vodstvom Atile in Blede.
Napadli so vzhodno cesarstvo in Teodozij je odkupil mir s 6000 funti čistega zlata in obljubo, da bo plačeval letni davek 1000 funtov.
2 leti kasneje je Bleda umrl in njegov brat Atila je ostal edini vodja tolp.
Odločil je, da si podvrže zahodno Ilirijo in povedel je Hune v Panonijo.
Tu je podjarmil kralja Gepidov Andronika, kralja Gotov Valemira in še vrsto manjših vladarjev in gospodov.
Uničil je nato Srem, središče zahodne Ilirije in sedež upraviteljstva.
Leta 451 je Atila šel z ogromno vojsko v Galijo, toda poveljnik cesarja Valentinijana, Ecij, ga je na katalonskem polju premagal.
Atila je izgubil večji del svojih mož in se je moral vrniti v Panonijo.
Cesarski vojski je ob tej priliki pomagal vojskovodja Rambald iz Frankonije, ki je po smrti Ecija prevzel poveljstvo cesarskih čet.
Rambaldov sin Berner se je leta 456 preselil iz Frankonije v Furlanijo.
Njegovi potomci so plemiči Strassau ali Strassoldo, ki so dali mnogo slavnih mož svetu.
V Panoniji je Atila zbral nove čete in se z njimi namenil naslednje leto v Italijo.
Vdrl je čez reko Enns v Gorski Norik, zavzel in porušil Lorch.
Nato se je spustil v Sredozemski Norik in prišel na Koroško, kjer je porazil čete upravitelja Marka Avrelija in uničil rimsko kolonijo Gospo sveto, mesto, ki so ga svoj čas zgradili Salasi.
Od tu je šel v Lariks, mesto, ki so ga zgradili Gali leta 380 po ustanovitvi Rima in ki je stalo na meji med Koroško in Palatinatom.
Lariks je Atila porušil do tal.
https://media04.meinbezirk.at/article/2016/03/11/2/135882_XL.jpg?1537126987
Na njegovih ruševinah se danes dviga cerkev svetega Petra v Gozdu (St. Peter im Holz).
Na kraju nekdanjega mesta raste danes gozd.
Drevesa so zrastla med ruševinami, vendar se še opažajo številni ostanki hiš in krasnih poslopij.
Od tam do Beljaka je za 20 000 korakov ravnega polja.
https://media04.meinbezirk.at/article/2016/03/03/3/135883_XXL.jpg?1537635218
http://www.sagen.at/fotos/data/602/teurnia_1.jpg
https://www.heiligenlexikon.de/Fotos/Paulinus_von_Teurnia2.jpg
Do leta 452 je cesar Valentinijan medtem utrdil vso Italijo z otoki vred, preskrbel je Oglej s hrano za primer obleganja in zastražil vse prelaze iz Norika in Japidije v Italijo.
Ker ni mogel takoj v Italijo, je Atila zdaj vdrl v Japidijo in porušil Nauport.
Nato je šel čez Liburnijo v Dalmacijo in porušil Trogir, Skradin, Biograd, Šibenik in po dolgem obleganju še Solin.
Zadar se mu je sam predal.
Iz Dalmacije je Atila prišel v Istro in porušil Enono, na ruševinah katere je potem zrastel Novi grad.
Porušil je še Pulj in Poreč.
Rimske čete, ki so mu prišle nasproti iz Trsta, je pregnal v Oglej in nato je pri Mrzli reki ali Vipavi porušil Hemono.
Podrl je do tal 15 stolpov, le eden je ostal.
Porušil je vse obzidje.
Iz ruševin Hemone je potem zrastla vas, ki jo ljudstvo naziva Haidushina (Ajdovščina).
Skozi vas teče potok Hubelj, čez katerega je v naših letih Janez Flakus dal na lastne stroške zgraditi kamniti most.
http://www.ung.si/media/storage/cms/images/2013/01/11/11/52/51/ajdovscina_grad.jpg
Predno je leta 452 Atila prispel pod Oglej, je dal Nicej umakniti na otok Gradež vse ljudi nesposobne za bojevanje.
In nato so Oglejci, ob podpori cesarskih čet, vzdržali obleganje skoraj 3 leta in odbili mnogo Atilovih napadov.
Padli so med obleganjem glavar Vicence in Feltra, Forest, nato Herman iz Porcije in še mnogo drugih.
Atila se je medtem polastil vse Furlanije in jo razdelil med svoje pristaše.
Gospod iz Puste doline in dvorni grof koroški je prejel v dar velik del ozemlja vse do oglejskih predmestij in gradove Rožac, Fjumičel in Gorico.
Tu je grad obdan z zidom.
Atila je nato porušil Konkordijo in zasedel Čedad in Videm.
V Vidmu je dal nanesti zemlje in dvignil mestni grad.
Dal ga je tudi popraviti in si tam napraviti varno zaklonišče in prebivališče.
3 leta je Atila oblegal Oglej.
Vojaki so se mu začeli že upirati.
Tudi sam je že premišljeval, da ni dobro, da sredi zmagovitega pohoda tu zadržuje svoje bojevite čete.
Prav zdaj pa je opazil, kako štorklja nosi svoje mlade iz gnezda na strehi sredi Ogleja daleč ven iz mesta.
In videl je v tem znak, da bo mesto kmalu padlo.
Vzpodbudil je vojake, da so mesto še enkrat naskočili.
In Oglej, ki ga 3 leta niso mogli zavzeti, je padel v nekaj urah.
Porušili so ga in pobili 30 000 ljudi.
Bilo je leta 455.
https://i.pinimg.com/564x/3f/7c/62/3f7c6242260a1fc8e53d0ce0a6fb6104.jpg
https://i.pinimg.com/564x/b8/ad/55/b8ad55f32d3d3aeb05d3f5567078cd9c.jpg
Ob požigu Ogleja sta dve ženi raje umrli kakor pa, da bi se pustili oskruniti.
Ena je bila Digna, visokega rodu in prekrasna.
Ko je videla sovražnika divjati po mestu, je šla na visok stolp pri Nadiži in se vrgla v vodo.
Druga je bila plemenita vdova Nonorija.
Barbari so jo zgrabili in vlekli mimo njenega umorjenega moža.
Ona pa se je vrgla na mrtvega moža in se ga oklenila.
Žalostno ga je klicala.
Ko je barbar nikakor ni mogel odtrgati od moža, je z mečem umoril še njo.
Del Oglejcev so Huni odpeljali v suženjstvo, drugi so se umaknili v Gradež, a nekaj jih je kljub vsemu ostalo na kadečih se ruševinah mesta in se posvetilo kmetovanju.
Bili so možje brez žen, žene brez mož.
Izginule ljudi so dali za padle ali pokopane pod ruševinami in možje in žene so se znova poročili.
A mnogo mož in žen se je pozneje vrnilo iz suženjstva in hudo jim je bilo, ko so našli svoje zakonske drage poročene z drugimi osebami.
Škof Nicej je o tem pisal papežu in ta je tedaj odredil, da morajo ti ljudje stopiti nazaj v stare zakone.
Tako je hunsko orožje uničilo cvetoče mesto, največje za Rimom, mesto, ki so ga nazivali Drugi Rim.
Njegov propad pa je omogočil razcvet Benetk na otokih sredi Jadrana in to ob sodelovanju oglejskega in padovanskega plemstva, ki je mesto razvilo v republiko.
In njena sila in slava sta se razširili tako po kopnem kakor po morju še dosti dalje kot sila in slava stare Ravenne.
Njena spretnost je premagala velika kraljestva in trgovala je s cesarstvi.
Atila je nato uničil še druga mesta Italije.
In da ne bi uničil še Rima, je šel do njega sam papež Leon.
Srečal ga je na reki Pad in prepričal, da je zapustil Italijo in se vrnil v Panonijo.
Tu ni več dolgo živel.
Umrl je nenadoma.
Leta 442 so prišli iz Meotskih močvirij Azovskega morja Huni pod vodstvom Atile in Blede.
Napadli so vzhodno cesarstvo in Teodozij je odkupil mir s 6000 funti čistega zlata in obljubo, da bo plačeval letni davek 1000 funtov.
2 leti kasneje je Bleda umrl in njegov brat Atila je ostal edini vodja tolp.
Odločil je, da si podvrže zahodno Ilirijo in povedel je Hune v Panonijo.
Tu je podjarmil kralja Gepidov Andronika, kralja Gotov Valemira in še vrsto manjših vladarjev in gospodov.
Uničil je nato Srem, središče zahodne Ilirije in sedež upraviteljstva.
Leta 451 je Atila šel z ogromno vojsko v Galijo, toda poveljnik cesarja Valentinijana, Ecij, ga je na katalonskem polju premagal.
Atila je izgubil večji del svojih mož in se je moral vrniti v Panonijo.
Cesarski vojski je ob tej priliki pomagal vojskovodja Rambald iz Frankonije, ki je po smrti Ecija prevzel poveljstvo cesarskih čet.
Rambaldov sin Berner se je leta 456 preselil iz Frankonije v Furlanijo.
Njegovi potomci so plemiči Strassau ali Strassoldo, ki so dali mnogo slavnih mož svetu.
V Panoniji je Atila zbral nove čete in se z njimi namenil naslednje leto v Italijo.
Vdrl je čez reko Enns v Gorski Norik, zavzel in porušil Lorch.
Nato se je spustil v Sredozemski Norik in prišel na Koroško, kjer je porazil čete upravitelja Marka Avrelija in uničil rimsko kolonijo Gospo sveto, mesto, ki so ga svoj čas zgradili Salasi.
Od tu je šel v Lariks, mesto, ki so ga zgradili Gali leta 380 po ustanovitvi Rima in ki je stalo na meji med Koroško in Palatinatom.
Lariks je Atila porušil do tal.
https://media04.meinbezirk.at/article/2016/03/11/2/135882_XL.jpg?1537126987
Na njegovih ruševinah se danes dviga cerkev svetega Petra v Gozdu (St. Peter im Holz).
Na kraju nekdanjega mesta raste danes gozd.
Drevesa so zrastla med ruševinami, vendar se še opažajo številni ostanki hiš in krasnih poslopij.
Od tam do Beljaka je za 20 000 korakov ravnega polja.
https://media04.meinbezirk.at/article/2016/03/03/3/135883_XXL.jpg?1537635218
http://www.sagen.at/fotos/data/602/teurnia_1.jpg
https://www.heiligenlexikon.de/Fotos/Paulinus_von_Teurnia2.jpg
Do leta 452 je cesar Valentinijan medtem utrdil vso Italijo z otoki vred, preskrbel je Oglej s hrano za primer obleganja in zastražil vse prelaze iz Norika in Japidije v Italijo.
Ker ni mogel takoj v Italijo, je Atila zdaj vdrl v Japidijo in porušil Nauport.
Nato je šel čez Liburnijo v Dalmacijo in porušil Trogir, Skradin, Biograd, Šibenik in po dolgem obleganju še Solin.
Zadar se mu je sam predal.
Iz Dalmacije je Atila prišel v Istro in porušil Enono, na ruševinah katere je potem zrastel Novi grad.
Porušil je še Pulj in Poreč.
Rimske čete, ki so mu prišle nasproti iz Trsta, je pregnal v Oglej in nato je pri Mrzli reki ali Vipavi porušil Hemono.
Podrl je do tal 15 stolpov, le eden je ostal.
Porušil je vse obzidje.
Iz ruševin Hemone je potem zrastla vas, ki jo ljudstvo naziva Haidushina (Ajdovščina).
Skozi vas teče potok Hubelj, čez katerega je v naših letih Janez Flakus dal na lastne stroške zgraditi kamniti most.
http://www.ung.si/media/storage/cms/images/2013/01/11/11/52/51/ajdovscina_grad.jpg
Predno je leta 452 Atila prispel pod Oglej, je dal Nicej umakniti na otok Gradež vse ljudi nesposobne za bojevanje.
In nato so Oglejci, ob podpori cesarskih čet, vzdržali obleganje skoraj 3 leta in odbili mnogo Atilovih napadov.
Padli so med obleganjem glavar Vicence in Feltra, Forest, nato Herman iz Porcije in še mnogo drugih.
Atila se je medtem polastil vse Furlanije in jo razdelil med svoje pristaše.
Gospod iz Puste doline in dvorni grof koroški je prejel v dar velik del ozemlja vse do oglejskih predmestij in gradove Rožac, Fjumičel in Gorico.
Tu je grad obdan z zidom.
Atila je nato porušil Konkordijo in zasedel Čedad in Videm.
V Vidmu je dal nanesti zemlje in dvignil mestni grad.
Dal ga je tudi popraviti in si tam napraviti varno zaklonišče in prebivališče.
3 leta je Atila oblegal Oglej.
Vojaki so se mu začeli že upirati.
Tudi sam je že premišljeval, da ni dobro, da sredi zmagovitega pohoda tu zadržuje svoje bojevite čete.
Prav zdaj pa je opazil, kako štorklja nosi svoje mlade iz gnezda na strehi sredi Ogleja daleč ven iz mesta.
In videl je v tem znak, da bo mesto kmalu padlo.
Vzpodbudil je vojake, da so mesto še enkrat naskočili.
In Oglej, ki ga 3 leta niso mogli zavzeti, je padel v nekaj urah.
Porušili so ga in pobili 30 000 ljudi.
Bilo je leta 455.
https://i.pinimg.com/564x/3f/7c/62/3f7c6242260a1fc8e53d0ce0a6fb6104.jpg
https://i.pinimg.com/564x/b8/ad/55/b8ad55f32d3d3aeb05d3f5567078cd9c.jpg
Ob požigu Ogleja sta dve ženi raje umrli kakor pa, da bi se pustili oskruniti.
Ena je bila Digna, visokega rodu in prekrasna.
Ko je videla sovražnika divjati po mestu, je šla na visok stolp pri Nadiži in se vrgla v vodo.
Druga je bila plemenita vdova Nonorija.
Barbari so jo zgrabili in vlekli mimo njenega umorjenega moža.
Ona pa se je vrgla na mrtvega moža in se ga oklenila.
Žalostno ga je klicala.
Ko je barbar nikakor ni mogel odtrgati od moža, je z mečem umoril še njo.
Del Oglejcev so Huni odpeljali v suženjstvo, drugi so se umaknili v Gradež, a nekaj jih je kljub vsemu ostalo na kadečih se ruševinah mesta in se posvetilo kmetovanju.
Bili so možje brez žen, žene brez mož.
Izginule ljudi so dali za padle ali pokopane pod ruševinami in možje in žene so se znova poročili.
A mnogo mož in žen se je pozneje vrnilo iz suženjstva in hudo jim je bilo, ko so našli svoje zakonske drage poročene z drugimi osebami.
Škof Nicej je o tem pisal papežu in ta je tedaj odredil, da morajo ti ljudje stopiti nazaj v stare zakone.
Tako je hunsko orožje uničilo cvetoče mesto, največje za Rimom, mesto, ki so ga nazivali Drugi Rim.
Njegov propad pa je omogočil razcvet Benetk na otokih sredi Jadrana in to ob sodelovanju oglejskega in padovanskega plemstva, ki je mesto razvilo v republiko.
In njena sila in slava sta se razširili tako po kopnem kakor po morju še dosti dalje kot sila in slava stare Ravenne.
Njena spretnost je premagala velika kraljestva in trgovala je s cesarstvi.
Atila je nato uničil še druga mesta Italije.
In da ne bi uničil še Rima, je šel do njega sam papež Leon.
Srečal ga je na reki Pad in prepričal, da je zapustil Italijo in se vrnil v Panonijo.
Tu ni več dolgo živel.
Umrl je nenadoma.
0
88. LABAKUM
Po Atilovi smrti so se prebivalci požganega Nauporta rešili strahu pred njim.
Zapustili so mesto, kjer so se ruševine še kadile, in odšli na drugi breg reke.
Pod hribom so začeli graditi novo mesto, lepše in slavnejše, večinoma zidano, le malo iz lesa.
Na gornji strani so zgradili most.
Na zahodni in severni strani je mesto varovala reka.
Od reke do hriba, kjer danes stoji grad, so mesto obdali z dvojnim zidom.
In dali so novemu mestu ime Labakum.
Hoteli so, da bi tudi novo mesto nosilo ime reke, kakor nekoč Nauport po imenu Nauport, reke zdaj po Germanih preimenovane v Laub Bach,
Laub = list,
Bach = potok,
zaradi listja, ki vedno plava po njej.
Ko so pozneje prišli v Japidijo Vendi, so mesto nazvali Lublana, reko pa Lublanca.
Po Atilovi smrti so se prebivalci požganega Nauporta rešili strahu pred njim.
Zapustili so mesto, kjer so se ruševine še kadile, in odšli na drugi breg reke.
Pod hribom so začeli graditi novo mesto, lepše in slavnejše, večinoma zidano, le malo iz lesa.
Na gornji strani so zgradili most.
Na zahodni in severni strani je mesto varovala reka.
Od reke do hriba, kjer danes stoji grad, so mesto obdali z dvojnim zidom.
In dali so novemu mestu ime Labakum.
Hoteli so, da bi tudi novo mesto nosilo ime reke, kakor nekoč Nauport po imenu Nauport, reke zdaj po Germanih preimenovane v Laub Bach,
Laub = list,
Bach = potok,
zaradi listja, ki vedno plava po njej.
Ko so pozneje prišli v Japidijo Vendi, so mesto nazvali Lublana, reko pa Lublanca.
0
89. VANDALI V RIMU
Leta 455, ko je bil porušen Oglej, je Petronij Maksim zahrbtno umoril cesarja Valentinijana med vojaškimi vajami.
Kmalu zatem so se polastili Rima Vandali.
Odnesli so s seboj stare umetnine, kipe in svete posode jeruzalemskega templja.
Odvesli so s seboj v Afriko cesarico Evdozijo in hčerki Placido in Evdocijo.
Cesarskega prestola se je nasilno polastil Maksim, toda Rimljani so ga kamenjali.
Tudi Avit, ki ga je izvolilo vojaštvo, ni vladal niti 1 leto.
Končno je izvoljen cesar Julij Majoran.
Oglejski škof Nicej je v Ogleju zopet naselil ljudi.
Medtem pa se je razvil Gradež z novimi palačami.
Začeli so ga klicati Novi Oglej.
Dolg, kamnit most ga je povezal z obalo.
Leta 455, ko je bil porušen Oglej, je Petronij Maksim zahrbtno umoril cesarja Valentinijana med vojaškimi vajami.
Kmalu zatem so se polastili Rima Vandali.
Odnesli so s seboj stare umetnine, kipe in svete posode jeruzalemskega templja.
Odvesli so s seboj v Afriko cesarico Evdozijo in hčerki Placido in Evdocijo.
Cesarskega prestola se je nasilno polastil Maksim, toda Rimljani so ga kamenjali.
Tudi Avit, ki ga je izvolilo vojaštvo, ni vladal niti 1 leto.
Končno je izvoljen cesar Julij Majoran.
Oglejski škof Nicej je v Ogleju zopet naselil ljudi.
Medtem pa se je razvil Gradež z novimi palačami.
Začeli so ga klicati Novi Oglej.
Dolg, kamnit most ga je povezal z obalo.
0
90. NORIK V ROKAH ŠVABOV
Norik je bil medtem večji del v rokah Švabov.
Za upravitelja imenuje Rim Trigecija, ki mu leta 459 nasledi Burton.
Ta ni mogel trpeti, da bi skoraj ves Norik bil v rokah Švabov, pa je zato nastopil proti njim in zasedel Lublano.
Toda videl je, da nima dovolj vojakov in je nastop opustil.
Leta 461 je cesar Majoran ubit pri Dortoni v Španiji in prestola se polasti njegov morilec Sever, ki ga leta 465 zastrupi vojaški poveljnik Recimer Got Arijan in cesarstvo ostane 2 leti brez vladarja.
Leta 467 je izvoljen cesar Antemij.
Leta 472 je Recimer ubil cesarja Antemija in na prestol postavil senatorja Olibrija, ki pa je umrl 7 mesecev kasneje.
Goti, ki so živeli na Hrvaškem in v Liburniji, so zdaj, pod vodstvom kralja Vindamara, šli in izropali Koroško.
Nato so uničili Juvanijo (Salzburg).
Od tam so Goti prišli v Furlanijo in Italijo.
Tu pa je kralj Vindamar umrl in nasledil mu je sin Valdemar.
Tega je rimski cesar z darili odpravil iz Italije.
Leta 474 je Valdemar s svojimi Goti odšel v Galijo.
Norik je bil medtem večji del v rokah Švabov.
Za upravitelja imenuje Rim Trigecija, ki mu leta 459 nasledi Burton.
Ta ni mogel trpeti, da bi skoraj ves Norik bil v rokah Švabov, pa je zato nastopil proti njim in zasedel Lublano.
Toda videl je, da nima dovolj vojakov in je nastop opustil.
Leta 461 je cesar Majoran ubit pri Dortoni v Španiji in prestola se polasti njegov morilec Sever, ki ga leta 465 zastrupi vojaški poveljnik Recimer Got Arijan in cesarstvo ostane 2 leti brez vladarja.
Leta 467 je izvoljen cesar Antemij.
Leta 472 je Recimer ubil cesarja Antemija in na prestol postavil senatorja Olibrija, ki pa je umrl 7 mesecev kasneje.
Goti, ki so živeli na Hrvaškem in v Liburniji, so zdaj, pod vodstvom kralja Vindamara, šli in izropali Koroško.
Nato so uničili Juvanijo (Salzburg).
Od tam so Goti prišli v Furlanijo in Italijo.
Tu pa je kralj Vindamar umrl in nasledil mu je sin Valdemar.
Tega je rimski cesar z darili odpravil iz Italije.
Leta 474 je Valdemar s svojimi Goti odšel v Galijo.
0
91. KONEC ZAHODNEGA CESARSTVA
Leta 474 zasede prestol cesar Glicerijon.
Leta 475 cesarja Nepos odstavi in Glicerijon se umakne v Ostijo.
Medtem je cesarstvo prevzel Nepos.
Vrhovni poveljnik rimske vojske Flavij Orest je prisilil Neposa, da se je moral umakniti v Dalmacijo in imenoval za cesarja svojega 14 letnega sina Momila Avgustula.
Avgustul = Avgustek.
Dejansko je vladal Orest.
Sin je bil zgolj figura in sprejemal nobenih odločitev.
Pristaši Neposa pa pokličejo iz Panonije, kjer je taboril, kralja Herulov Odoakra in ga prosijo za pomoč.
Pohoda v Italijo si je tudi sam želel, zato je bil Odoaker kmalu v Furlaniji, zasedel je Oglej, Treviž, Vicenco, Verono in Bergam.
Heruli nato napadejo Ravenno in vržejo Avgustula s prestola, njegovega očeta pa usmrtijo.
10 mesecev po imenovanju je Avgustul zaprt v lukulijanski grad v Kampaniji.
Bilo je leta 476.
Avgustul je bil zadnji cesar.
Z njim je padlo Zahodno rimsko cesarstvo, ki ga je ustanovil Julij Cezar in ki je trajalo 518 let.
Odoaker je v Italiji ustanovil kraljevino in ta je potem trajala 324 let, vse do Karla Velikega, ki je zopet oživil Zahodno rimsko cesarstvo.
Leta 474 zasede prestol cesar Glicerijon.
Leta 475 cesarja Nepos odstavi in Glicerijon se umakne v Ostijo.
Medtem je cesarstvo prevzel Nepos.
Vrhovni poveljnik rimske vojske Flavij Orest je prisilil Neposa, da se je moral umakniti v Dalmacijo in imenoval za cesarja svojega 14 letnega sina Momila Avgustula.
Avgustul = Avgustek.
Dejansko je vladal Orest.
Sin je bil zgolj figura in sprejemal nobenih odločitev.
Pristaši Neposa pa pokličejo iz Panonije, kjer je taboril, kralja Herulov Odoakra in ga prosijo za pomoč.
Pohoda v Italijo si je tudi sam želel, zato je bil Odoaker kmalu v Furlaniji, zasedel je Oglej, Treviž, Vicenco, Verono in Bergam.
Heruli nato napadejo Ravenno in vržejo Avgustula s prestola, njegovega očeta pa usmrtijo.
10 mesecev po imenovanju je Avgustul zaprt v lukulijanski grad v Kampaniji.
Bilo je leta 476.
Avgustul je bil zadnji cesar.
Z njim je padlo Zahodno rimsko cesarstvo, ki ga je ustanovil Julij Cezar in ki je trajalo 518 let.
Odoaker je v Italiji ustanovil kraljevino in ta je potem trajala 324 let, vse do Karla Velikega, ki je zopet oživil Zahodno rimsko cesarstvo.
0
92. UNIČENJE MOKRONOGA
Leta 477 je prevzel upraviteljstvo Norika Rimljan Pavlin.
Teodomir, kralj Gotov, ki so živeli v Panoniji, je prišel čez Savo v Liburnijo in porušil Maisso ali Nassenfus (Mokronog), kakor ga danes imenuje ljudstvo.
Leta 477 je prevzel upraviteljstvo Norika Rimljan Pavlin.
Teodomir, kralj Gotov, ki so živeli v Panoniji, je prišel čez Savo v Liburnijo in porušil Maisso ali Nassenfus (Mokronog), kakor ga danes imenuje ljudstvo.
0
93. TEODORIK
Kralj Gotov Teodorik Alaman je užival veliko milost pri vzhodnem cesarju Zenonu, in vendar je cesarja zasovražil in ga hotel vreči s prestola.
Napadel je Carigrad in spravil mesto v nevarnost, mesta po deželi pa je požgal.
Ker pa ni mogel zavzeti prestola, se je odpravil, da zasede Italijo in se polasti Zahodnega cesarstva.
In prišel je Teodorik h Gotom sorodnemu plemenu, v Liburnijo.
Zbral je ogromno vojsko in prišel v Furlanijo.
Pri izviru Timava je porušil Tržič in se potem utaboril na hribu nad mestom.
Od tam je gledal kakor v zrcalo bližnji del morja in obale.
Nato je šel z vojsko čez hribe k spodnji Vipavi in se na goriškem polju, pri Soči, spopadel z Odoakrom, kraljem v Italiji.
Premagani odoaker se je moral umakniti čez reko.
Teodorik je nato izropal Oglej in druge kraje Furlanije.
Nato je šel v Verono, kjer je premagal še drugo vojsko Odoakra in je zavzel mesto.
Iz Verone je šel v Alpe in v kraje, ki na prelazu iz Tirola v Italijo mejé z Reti.
Mesto Trident je obdal z obzidjem in se tam nato ustavil.
Teodorik je Odoakra tretjič premagal pri kraju Ponte Candido in ko se Odoaker umakne v Ravenno, obkoli Teodorik mesto.
Obleganje je trajalo 2 leti in medtem si je Teodorik polastil skoraj vse Italije.
V tretjem letu obleganja se oba vladarja sporazumeta, da bosta vladala skupaj.
15 MAR 493 pa Teodorik povabi Odoakra na večerjo in mu da jesti škrlatne barve, ki jo je sam pripravil.
In tako Odoaker umre po 17 letih vladanja v Italiji.
Po odstranitvi Odoakra gre Teodorik v Rim, da se tu pomiri s sovražniki in utrdi prestol.
Za mir prosi tudi pri vzhodnem cesarju Anastaziju in ga doseže.
Poročil se je nato s hčerko kralja Frankov Klodoveja, lastni dve hčerki pa poroči s kraljem Vizigotov v Franciji, Alarihom in s sinom kralja Burgundov, Sigismundom.
Mir je končno sklenil še z Vandali, ki so zdaj vladali v Afriki.
Kralj Frankov, Klodovej, je leta 509 povabil v Pariz Teoda, sina bavarskega kralja Adalgera in ga pridobil za vojno proti Rimu.
Ko se je Teod vrnil na Bavarsko, je napovedal vojno Teodoriku in si zagotovil zavezništvo Vendov in Hunov.
Kraljestvo Vendov je bilo med Labo in Vislo.
Obsegalo je Pomorjansko, Prusko, Meklenburg, Branibor, Mišenj, Lužice, del Luneburga in del Saške.
Z vojsko razdeljeno v 3 skupine udari Teod na rimske dežele.
Vendi pod vodstvom Gajzale pridejo medtem do Donave in uničijo vrsto mest ob reki.
Avgusto, Akilijo, Mocenij, Aurat in še druga mesta.
Teod je zavzel Artobrigo in Ratisbono.
Leta 510 Teod umre in nasledi mu sin Teod Veliki, ki ima mlajšega brata Utila.
Teodorik je tedaj zagrozil Teodu Velikemu z vojno, ako ne bi hotel pristati na večni mir.
Teod zavrne ponudbo in se pripravi na vojno.
Vojsko razdeli v 2 skupini.
Eno sestavljajo Vendi, a drugo Huni.
Slednje vrže Teod na Rimljane med Donavo, Innom in Salzachom, ki so še vedno držali Avstrijo, Štajersko in del Panonije.
Drugo skupino vodi Teod sam in v dveh bitkah premaga Rimljane pri Avriziju in Innu.
Dolga leta so nato trajala ropanja.
Leta 520 je Teod spet porazil Rimljane pri Innu in da bi jim onemogočil protinapad je z zavezniškimi četami zastražil vse prehode med Donavo, Innom in Salzachom.
Nato je pri Avriziju Rimljane zopet napadel in porazil tako, da so se morali z begom rešiti v gore.
Tu so se Rimljani zopet zbrali.
Dobili so še ojačenja od Teodorika.
A Teod Rimljanom ni dal miru in jih je še enkrat porazil na Innu.
Ravno tako je porazil manjšo skupino rimskih čet, ki ga je skušala ustaviti pri Avgusti in Kemptenu.
Po uničenju svojih edinic so Rimljani zapustili mesta in ravnine in se beže umaknili v Alpe.
Teod bežečim Rimljanom ne da počitka.
V gorski ožini jih spet porazi in spet nažene.
Porazi jih še pri Sterzingu in razprši proti Sandu.
Pri mestu Pisonum, ki ga ljudstvo danes kliče Bozen, se Rimljani še enkrat skušajo ustaviti, a so še enkrat poraženi in zdaj začnejo bežati v Italijo.
Po izgonu Rimljanov se Teod polasti Poadižja in mu imenuje svojega upravitelja, ki mu da naslov markiza.
Ko so Rimljani, živeči v Noriku in Panoniji zvedeli o zmagah Vendov in Bavarcev, so prestrašeni zapustili tiste kraje in se umaknili v Italijo.
Teodorik je umoril konzula Severina Boecija, slavnega po svoji modrosti in poštenosti.
In tudi konzula Simaka, lastnega zeta.
Toda nekega dne mu je med večerjo služabnik prinesel na mizo glavo velike ribe.
Njene oči so Teodorika gledale tako grozeče, da je kralj odrevenel.
Tresoč se je hitro legel v posteljo in ni več živel dolgo.
Svojih zločinov nad Simakom in Boecijem ni hotel priznati.
Po njegovi smrti je kraljestvo prevzel njegov nečak Alarih.
Kralj Gotov Teodorik Alaman je užival veliko milost pri vzhodnem cesarju Zenonu, in vendar je cesarja zasovražil in ga hotel vreči s prestola.
Napadel je Carigrad in spravil mesto v nevarnost, mesta po deželi pa je požgal.
Ker pa ni mogel zavzeti prestola, se je odpravil, da zasede Italijo in se polasti Zahodnega cesarstva.
In prišel je Teodorik h Gotom sorodnemu plemenu, v Liburnijo.
Zbral je ogromno vojsko in prišel v Furlanijo.
Pri izviru Timava je porušil Tržič in se potem utaboril na hribu nad mestom.
Od tam je gledal kakor v zrcalo bližnji del morja in obale.
Nato je šel z vojsko čez hribe k spodnji Vipavi in se na goriškem polju, pri Soči, spopadel z Odoakrom, kraljem v Italiji.
Premagani odoaker se je moral umakniti čez reko.
Teodorik je nato izropal Oglej in druge kraje Furlanije.
Nato je šel v Verono, kjer je premagal še drugo vojsko Odoakra in je zavzel mesto.
Iz Verone je šel v Alpe in v kraje, ki na prelazu iz Tirola v Italijo mejé z Reti.
Mesto Trident je obdal z obzidjem in se tam nato ustavil.
Teodorik je Odoakra tretjič premagal pri kraju Ponte Candido in ko se Odoaker umakne v Ravenno, obkoli Teodorik mesto.
Obleganje je trajalo 2 leti in medtem si je Teodorik polastil skoraj vse Italije.
V tretjem letu obleganja se oba vladarja sporazumeta, da bosta vladala skupaj.
15 MAR 493 pa Teodorik povabi Odoakra na večerjo in mu da jesti škrlatne barve, ki jo je sam pripravil.
In tako Odoaker umre po 17 letih vladanja v Italiji.
Po odstranitvi Odoakra gre Teodorik v Rim, da se tu pomiri s sovražniki in utrdi prestol.
Za mir prosi tudi pri vzhodnem cesarju Anastaziju in ga doseže.
Poročil se je nato s hčerko kralja Frankov Klodoveja, lastni dve hčerki pa poroči s kraljem Vizigotov v Franciji, Alarihom in s sinom kralja Burgundov, Sigismundom.
Mir je končno sklenil še z Vandali, ki so zdaj vladali v Afriki.
Kralj Frankov, Klodovej, je leta 509 povabil v Pariz Teoda, sina bavarskega kralja Adalgera in ga pridobil za vojno proti Rimu.
Ko se je Teod vrnil na Bavarsko, je napovedal vojno Teodoriku in si zagotovil zavezništvo Vendov in Hunov.
Kraljestvo Vendov je bilo med Labo in Vislo.
Obsegalo je Pomorjansko, Prusko, Meklenburg, Branibor, Mišenj, Lužice, del Luneburga in del Saške.
Z vojsko razdeljeno v 3 skupine udari Teod na rimske dežele.
Vendi pod vodstvom Gajzale pridejo medtem do Donave in uničijo vrsto mest ob reki.
Avgusto, Akilijo, Mocenij, Aurat in še druga mesta.
Teod je zavzel Artobrigo in Ratisbono.
Leta 510 Teod umre in nasledi mu sin Teod Veliki, ki ima mlajšega brata Utila.
Teodorik je tedaj zagrozil Teodu Velikemu z vojno, ako ne bi hotel pristati na večni mir.
Teod zavrne ponudbo in se pripravi na vojno.
Vojsko razdeli v 2 skupini.
Eno sestavljajo Vendi, a drugo Huni.
Slednje vrže Teod na Rimljane med Donavo, Innom in Salzachom, ki so še vedno držali Avstrijo, Štajersko in del Panonije.
Drugo skupino vodi Teod sam in v dveh bitkah premaga Rimljane pri Avriziju in Innu.
Dolga leta so nato trajala ropanja.
Leta 520 je Teod spet porazil Rimljane pri Innu in da bi jim onemogočil protinapad je z zavezniškimi četami zastražil vse prehode med Donavo, Innom in Salzachom.
Nato je pri Avriziju Rimljane zopet napadel in porazil tako, da so se morali z begom rešiti v gore.
Tu so se Rimljani zopet zbrali.
Dobili so še ojačenja od Teodorika.
A Teod Rimljanom ni dal miru in jih je še enkrat porazil na Innu.
Ravno tako je porazil manjšo skupino rimskih čet, ki ga je skušala ustaviti pri Avgusti in Kemptenu.
Po uničenju svojih edinic so Rimljani zapustili mesta in ravnine in se beže umaknili v Alpe.
Teod bežečim Rimljanom ne da počitka.
V gorski ožini jih spet porazi in spet nažene.
Porazi jih še pri Sterzingu in razprši proti Sandu.
Pri mestu Pisonum, ki ga ljudstvo danes kliče Bozen, se Rimljani še enkrat skušajo ustaviti, a so še enkrat poraženi in zdaj začnejo bežati v Italijo.
Po izgonu Rimljanov se Teod polasti Poadižja in mu imenuje svojega upravitelja, ki mu da naslov markiza.
Ko so Rimljani, živeči v Noriku in Panoniji zvedeli o zmagah Vendov in Bavarcev, so prestrašeni zapustili tiste kraje in se umaknili v Italijo.
Teodorik je umoril konzula Severina Boecija, slavnega po svoji modrosti in poštenosti.
In tudi konzula Simaka, lastnega zeta.
Toda nekega dne mu je med večerjo služabnik prinesel na mizo glavo velike ribe.
Njene oči so Teodorika gledale tako grozeče, da je kralj odrevenel.
Tresoč se je hitro legel v posteljo in ni več živel dolgo.
Svojih zločinov nad Simakom in Boecijem ni hotel priznati.
Po njegovi smrti je kraljestvo prevzel njegov nečak Alarih.
0
TRETJA KNJIGA
Od leta 520 takoj po izgonu Rimljanov,
do padca langobardskega kraljestva leta 774
Od leta 520 takoj po izgonu Rimljanov,
do padca langobardskega kraljestva leta 774
0
1. PO IZGONU RIMLJANOV
Po izgonu Rimljanov, ki so tam vladali 540 let, sta prišla Sredozemski Norik in Panonija pod oblast Teoda Bavarskega.
Reke Muro, Donavo in Savo, tja do Italije in izvira Drave je dal Vendom.
Huni in Obri so dobili Panonijo, Teod pa si je obdržal Gorski Norik in zemlje ob Adiži od Donave tja do Italije, s severnim gorskim delom Koroške.
Tako so Bavarci dobili del Sredozemskega Norika, ostali del pa Vendi.
In vsako ljudstvo je imelo svoj jezik, Bavarci nemškega, Vendi pa slovenskega.
Teod je svoja posestva razdelil v 4 dele in jim postavil kot oblast markize.
Vzhodni del, proti Hunom, je imel lorški markiz.
Južni del je imel tirolski markiz.
Zahodni del je imel andleški markiz.
Severni del je imel chamski markiz.
Nekateri od teh markizov so kasneje po cesarjevem ukazu dobili te dežele v last, kot na primer bavarski knezi, ki so postali cesarjevi zaupniki.
Leta 525 pridejo v Panonijo Langobardi in premagajo Herule.
Ubijejo njihovega voditelja Rudolfa in se polastijo Gornje Panonije, medtem ko se preživeli Heruli umaknejo v Dalmacijo in Istro.
Po izgonu Rimljanov, ki so tam vladali 540 let, sta prišla Sredozemski Norik in Panonija pod oblast Teoda Bavarskega.
Reke Muro, Donavo in Savo, tja do Italije in izvira Drave je dal Vendom.
Huni in Obri so dobili Panonijo, Teod pa si je obdržal Gorski Norik in zemlje ob Adiži od Donave tja do Italije, s severnim gorskim delom Koroške.
Tako so Bavarci dobili del Sredozemskega Norika, ostali del pa Vendi.
In vsako ljudstvo je imelo svoj jezik, Bavarci nemškega, Vendi pa slovenskega.
Teod je svoja posestva razdelil v 4 dele in jim postavil kot oblast markize.
Vzhodni del, proti Hunom, je imel lorški markiz.
Južni del je imel tirolski markiz.
Zahodni del je imel andleški markiz.
Severni del je imel chamski markiz.
Nekateri od teh markizov so kasneje po cesarjevem ukazu dobili te dežele v last, kot na primer bavarski knezi, ki so postali cesarjevi zaupniki.
Leta 525 pridejo v Panonijo Langobardi in premagajo Herule.
Ubijejo njihovega voditelja Rudolfa in se polastijo Gornje Panonije, medtem ko se preživeli Heruli umaknejo v Dalmacijo in Istro.
0
2. GOTI V ITALIJI
Leta 534, 8 let po zasedbi prestola umre Alarih in ga zapusti Teodonu.
Leta 537, po mnogih zmagah nad Rimljani, umre Teod Veliki, kralj Bavarcev in zapusti posestvo trem sinovom, Teod III, Otonu in Diobaldu.
Ti so si razdelili kraljestvo na 3 dele in vsak je potem vladal nad svojim.
Goti umorijo svojega kralja Teodona, ker so ga osumili izdaje in namesto njega imenujejo za kralja Vitiga.
Proti Gotom v Italiji pošlje Justinijan Belizarja in ta zasede Neapelj.
Naslednje leto se mu preda Rim in Belizar ga potem leto dni brani pred Goti, ki so mesto oblegali iz predmestij.
Leta 539 gre Belizar z vojsko proti Ravenni in jo oblega.
Kralj Viktig se preda skupaj z ženo in mestom.
Belizar ga odvede s seboj v Carigrad, kamor je poklican.
Leta 542 si Goti imenujejo za kralja Teobalda in nato Totilo, ki 2 leti po imenovanju povede svojo vojsko proti Ravenni.
Leta 545 je proti Totili Belizar še enkrat poslan v Italijo.
Leta 534, 8 let po zasedbi prestola umre Alarih in ga zapusti Teodonu.
Leta 537, po mnogih zmagah nad Rimljani, umre Teod Veliki, kralj Bavarcev in zapusti posestvo trem sinovom, Teod III, Otonu in Diobaldu.
Ti so si razdelili kraljestvo na 3 dele in vsak je potem vladal nad svojim.
Goti umorijo svojega kralja Teodona, ker so ga osumili izdaje in namesto njega imenujejo za kralja Vitiga.
Proti Gotom v Italiji pošlje Justinijan Belizarja in ta zasede Neapelj.
Naslednje leto se mu preda Rim in Belizar ga potem leto dni brani pred Goti, ki so mesto oblegali iz predmestij.
Leta 539 gre Belizar z vojsko proti Ravenni in jo oblega.
Kralj Viktig se preda skupaj z ženo in mestom.
Belizar ga odvede s seboj v Carigrad, kamor je poklican.
Leta 542 si Goti imenujejo za kralja Teobalda in nato Totilo, ki 2 leti po imenovanju povede svojo vojsko proti Ravenni.
Leta 545 je proti Totili Belizar še enkrat poslan v Italijo.
0
3. VENDI ZASEDEJO LIBURNIJO IN DALMACIJO
Leta 555 se koroški Sloveni, nekrščani in zato sovražno razpoloženi proti Bavarcem, ki so bili sprejeli krščanstvo, sporazumejo s Huni in drugimi Vendi in vdrejo v Liburnijo in Dalmacijo, ropajoč po deželah.
Proti njim gre z vojsko bavarski kralj Diobald, ki ga v bitki pri Solinu Vendi premagajo in se mora umakniti na Koroško.
Vendi in Sloveni zavzamejo Solin, pokončajo prebivalstvo in porušijo njegove cerkve.
Zasedeno Liburnijo imenujejo domovino Slovenov in Marko Vendov.
To ime ji še danes ostaja.
Leta 552 je poslan v Italijo proti Gotom Narset.
Pride v Oglej in se v njem utrdi.
Pišejo, da se je Narsetu pridružil koroški dvorni grof in grof goriški, ki je bil od Atile prejel v dar ozemlje okoli Ogleja.
Narset je premagal gotskega kralja Totilo in Tejo.
S tem je prenehala gotska oblast v Italiji.
Deželo so odtlej vladali ekzarhi, ki so jih imenovali vzhodni cesarji.
Leta 555 se koroški Sloveni, nekrščani in zato sovražno razpoloženi proti Bavarcem, ki so bili sprejeli krščanstvo, sporazumejo s Huni in drugimi Vendi in vdrejo v Liburnijo in Dalmacijo, ropajoč po deželah.
Proti njim gre z vojsko bavarski kralj Diobald, ki ga v bitki pri Solinu Vendi premagajo in se mora umakniti na Koroško.
Vendi in Sloveni zavzamejo Solin, pokončajo prebivalstvo in porušijo njegove cerkve.
Zasedeno Liburnijo imenujejo domovino Slovenov in Marko Vendov.
To ime ji še danes ostaja.
Leta 552 je poslan v Italijo proti Gotom Narset.
Pride v Oglej in se v njem utrdi.
Pišejo, da se je Narsetu pridružil koroški dvorni grof in grof goriški, ki je bil od Atile prejel v dar ozemlje okoli Ogleja.
Narset je premagal gotskega kralja Totilo in Tejo.
S tem je prenehala gotska oblast v Italiji.
Deželo so odtlej vladali ekzarhi, ki so jih imenovali vzhodni cesarji.
0
4. LANGOBARDI V FURLANIJI
Leta 564 je Narset povabil v Italijo Langobarde, ki so že 40 let živeli v Panoniji.
To deželo so ob odhodu v Italijo predali Hunom, a pod pogojem, da jim jo vrnejo, če bi se kdaj morali vrniti.
Kralj Langobardov Alboin se 1 APR 564 odpravi z drugimi narodi na pot in se polasti Istre, Furlanije in Ogleja.
V Furlaniji prezimi.
Deželo potem spremeni v kneževino in jo da nečaku Gizolfu, ki tako postane prvi furlanski knez.
Leta 565 se kralj Alboin polasti Insubrije, Ligurije, Milana, Ticina, Kreme, Kremone, Mantove, Parme, Bergama, Brescije, Koma in Tridenta.
Na to ozemlje raztegne svojo oblast in za prestolnico kraljestva izbere Verono.
28 JUN 572 je kralj Alboin umorjen.
Kralj je postal Klefes, ki je bil zastrupljen in je umrl leta 573.
Longobardski veljaki se nato za 10 let polastijo kraljestva, ki ga upravlja 36 rektorjev, od katerih vlada vsak nekaj časa.
Takrat je bilo zoženo ozemlje Furlanije.
Segalo je prej do Insubrije in zemelj Venetov pri Raveni, obsegalo mesta Vicenco, Verono in Treviž tja do karnijske reke Avše.
Langobardi so Furlanijo skrčili do reke Romatin.
Tu so postavili nove meje in reki dali novo ime Limin, to je za mejo za odvzeta ozemlja.
Ustanovljene so bile takrat treviška, vicenška, veronska in istrska Marka.
Medvladje je v povzročilo mnogo škode plemstvu zaradi skoposti rektorjev.
Mnogo plemstva je bilo izgnanega in razlaščenega, drugi so bili prisiljeni oddajati tretjino pridelkov.
Od teh rektorjev so bili nekateri knezi, drugi grofje in markizi.
Gizulf furlanski, Agilulf turinski, Ulfar treviški, Gandulf bergamski, Arijalf spoletski, Akis beneventski, Gunivald tridentski, Grimoald samnitski, Hildebrand veronski, Pandej vicenški, Ursus cenedski in Garibald brescijski so bili knezi.
Grofje pa so bili kapuanski, ivrejski, moferratski, pordenonski in drugi.
Po 10ih letih brezvladja je postal kralj Langobardov Avtarij.
Leta 564 je Narset povabil v Italijo Langobarde, ki so že 40 let živeli v Panoniji.
To deželo so ob odhodu v Italijo predali Hunom, a pod pogojem, da jim jo vrnejo, če bi se kdaj morali vrniti.
Kralj Langobardov Alboin se 1 APR 564 odpravi z drugimi narodi na pot in se polasti Istre, Furlanije in Ogleja.
V Furlaniji prezimi.
Deželo potem spremeni v kneževino in jo da nečaku Gizolfu, ki tako postane prvi furlanski knez.
Leta 565 se kralj Alboin polasti Insubrije, Ligurije, Milana, Ticina, Kreme, Kremone, Mantove, Parme, Bergama, Brescije, Koma in Tridenta.
Na to ozemlje raztegne svojo oblast in za prestolnico kraljestva izbere Verono.
28 JUN 572 je kralj Alboin umorjen.
Kralj je postal Klefes, ki je bil zastrupljen in je umrl leta 573.
Longobardski veljaki se nato za 10 let polastijo kraljestva, ki ga upravlja 36 rektorjev, od katerih vlada vsak nekaj časa.
Takrat je bilo zoženo ozemlje Furlanije.
Segalo je prej do Insubrije in zemelj Venetov pri Raveni, obsegalo mesta Vicenco, Verono in Treviž tja do karnijske reke Avše.
Langobardi so Furlanijo skrčili do reke Romatin.
Tu so postavili nove meje in reki dali novo ime Limin, to je za mejo za odvzeta ozemlja.
Ustanovljene so bile takrat treviška, vicenška, veronska in istrska Marka.
Medvladje je v povzročilo mnogo škode plemstvu zaradi skoposti rektorjev.
Mnogo plemstva je bilo izgnanega in razlaščenega, drugi so bili prisiljeni oddajati tretjino pridelkov.
Od teh rektorjev so bili nekateri knezi, drugi grofje in markizi.
Gizulf furlanski, Agilulf turinski, Ulfar treviški, Gandulf bergamski, Arijalf spoletski, Akis beneventski, Gunivald tridentski, Grimoald samnitski, Hildebrand veronski, Pandej vicenški, Ursus cenedski in Garibald brescijski so bili knezi.
Grofje pa so bili kapuanski, ivrejski, moferratski, pordenonski in drugi.
Po 10ih letih brezvladja je postal kralj Langobardov Avtarij.
0
5. LAŽNI BAVARSKI KRALJ
Gerbald, bavrski veljak, se z zvijačo polasti Bavarske in Koroške, potem ko je med ljudstvom razširil glas o smrti bratranca Tesila.
Otresel se je oblasti Frankov in si dal naslov bavarskega kralja.
Sklenil je zavezništvo z Langobardi, ki so vladali v Italiji.
Tako je leta 577 postal bavarski kralj in hčer Teodolino poročil z Avtarijem, kraljem Langobardov.
Drugo hčer pa da za ženo tridentskemu knezu Evinu.
Ko je bil bavarski kralj Tesilo vržen s prestola in iz koroške kneževine, mu je priskočil na pomoč kralj Frankov Kildebert.
Napadel je Gerbalda in vrnil prestol Tesilu.
Gerbalda skupaj z ženo in otroki pa je izgnal v Italijo.
Gerbald, bavrski veljak, se z zvijačo polasti Bavarske in Koroške, potem ko je med ljudstvom razširil glas o smrti bratranca Tesila.
Otresel se je oblasti Frankov in si dal naslov bavarskega kralja.
Sklenil je zavezništvo z Langobardi, ki so vladali v Italiji.
Tako je leta 577 postal bavarski kralj in hčer Teodolino poročil z Avtarijem, kraljem Langobardov.
Drugo hčer pa da za ženo tridentskemu knezu Evinu.
Ko je bil bavarski kralj Tesilo vržen s prestola in iz koroške kneževine, mu je priskočil na pomoč kralj Frankov Kildebert.
Napadel je Gerbalda in vrnil prestol Tesilu.
Gerbalda skupaj z ženo in otroki pa je izgnal v Italijo.
0
6. ŽELEZNA KRONA
Leta 590 je umrl kralj Langobardov Avtarij.
Po njegovi smrti so langobardski veljaki priznali oblast vdove Teodolinde, ki se je potem poročila s kraljem Agilulfom.
Kralj je premagal vse svoje nasprotnike in si tako zagotovil oblast.
Teodolinda mu je podarila zlato krono z železnim obročem.
Po tem obroču je krona pozneje bila imenovana železna.
V borbah za prestol je Agilulf uničil mnogo italijanskih mest.
Požgal je tudi Oglej.
Bilo je leta 591.
Leta 590 je umrl kralj Langobardov Avtarij.
Po njegovi smrti so langobardski veljaki priznali oblast vdove Teodolinde, ki se je potem poročila s kraljem Agilulfom.
Kralj je premagal vse svoje nasprotnike in si tako zagotovil oblast.
Teodolinda mu je podarila zlato krono z železnim obročem.
Po tem obroču je krona pozneje bila imenovana železna.
V borbah za prestol je Agilulf uničil mnogo italijanskih mest.
Požgal je tudi Oglej.
Bilo je leta 591.
0
7. HUNI V FURLANIJI
Po nalogu kralja Frankov, Kildeberta, se je Tasilo, kralj Bavarcev in knez koroški, dvignil proti Vendom Mišnja, Češke in Koroške.
Premagal jih je in prisilil k pokorščini leta 598.
Po Tasilovi smrti postane kralj Bavarcev in knez koroški njegov sin Gerbald.
V začetku novega stoletja zbere Gajan vojsko Hunov in Slovanov, izropa Istro in se v Furlaniji udari s furlanskim knezom Gizulfom, ki pade v bitki.
Njegova žena se z otroci zateče v Čedad.
Potem, ko je izropal Furlanijo, se je Gajan s svojimi četami spravil na Čedad.
Med obleganjem mesta ga je z obzidja videla Romilda in si ga zaželela, ker se ji je zdel lep.
Tajno mu je sporočila, da mu izroči mesto, če jo poroči.
Gajan je to obljubil in Romilda mu je predala mesto.
Gajan je mesto popolnoma uničil z ognjem in mečem, prebivalstvo pa poklal in vse zažgal.
Kdor je ušel smrti je bil odveden v suženjstvo.
Z Romildo pa je Gajan ostal eno noč in nato jo je predal pohotnosti svojih vojakov.
Končno jo je dal nasaditi na kol, ki so ga postavili potem sredi taborišča.
Tako je kaznoval njeno izdajalstvo rekoč, da si je žena takega moža zaslužila.
Njeni hčerki Apa in Gajla, krasni in pošteni mladi kneginji, da bi očuvali svojo poštenost, sta si z deviškim trakom privezali med prsi surove kose piščancev, da sta tako smrdeli od piščančjega mesa, razpadajočega od njune toplote in s tem odvrnili vsakogar, ki bi se jima približal.
In res, barbari, ki so se jima približali, takega dekliškega smradu niso mogli prenašati in so se jima umikali rekoč:
Kako so smrdljive ženske Langobardov !
Tako sta deklici ohranili svojo poštenost in dale tudi drugim posnemanja vreden zgled.
Njuni bratje Taso, Kako in Rodoald so barbarom ušli na brzih konjih.
Brat Grimald IV., ki so ga ujeli, pa je zgrabil meč nekega vojaka in se sam ubil.
Tako se je izognil suženjstvu.
Iz izropane Furlanije je šel Gajan na Bavarsko in se tudi od tam vrnil z bogatim plenom.
Toda Gerbald je pravočasno zbral svojo vojsko in je odhajajočega sovražnika dohitel na Koroškem.
Pri Innichenu ga je premagal, pobral ves plen in osvobodil ujetnike, ki so jih barbari vlekli s seboj.
Med ujetniki je rešil tudi Gajlo in Apo, hčerki kneza Gizulfa.
Gajlo je nato poročil.
Gerbald je izkoristil svojo zmago in je Hune in Slovane še enkrat nenadoma napadel in porazil, nato pa je z njimi sklenil mir.
Leta 615 je umrl Gerbald, bavarski kralj in knez Koroške.
Nasledil mu je sin Teodon.
Po nalogu kralja Frankov, Kildeberta, se je Tasilo, kralj Bavarcev in knez koroški, dvignil proti Vendom Mišnja, Češke in Koroške.
Premagal jih je in prisilil k pokorščini leta 598.
Po Tasilovi smrti postane kralj Bavarcev in knez koroški njegov sin Gerbald.
V začetku novega stoletja zbere Gajan vojsko Hunov in Slovanov, izropa Istro in se v Furlaniji udari s furlanskim knezom Gizulfom, ki pade v bitki.
Njegova žena se z otroci zateče v Čedad.
Potem, ko je izropal Furlanijo, se je Gajan s svojimi četami spravil na Čedad.
Med obleganjem mesta ga je z obzidja videla Romilda in si ga zaželela, ker se ji je zdel lep.
Tajno mu je sporočila, da mu izroči mesto, če jo poroči.
Gajan je to obljubil in Romilda mu je predala mesto.
Gajan je mesto popolnoma uničil z ognjem in mečem, prebivalstvo pa poklal in vse zažgal.
Kdor je ušel smrti je bil odveden v suženjstvo.
Z Romildo pa je Gajan ostal eno noč in nato jo je predal pohotnosti svojih vojakov.
Končno jo je dal nasaditi na kol, ki so ga postavili potem sredi taborišča.
Tako je kaznoval njeno izdajalstvo rekoč, da si je žena takega moža zaslužila.
Njeni hčerki Apa in Gajla, krasni in pošteni mladi kneginji, da bi očuvali svojo poštenost, sta si z deviškim trakom privezali med prsi surove kose piščancev, da sta tako smrdeli od piščančjega mesa, razpadajočega od njune toplote in s tem odvrnili vsakogar, ki bi se jima približal.
In res, barbari, ki so se jima približali, takega dekliškega smradu niso mogli prenašati in so se jima umikali rekoč:
Kako so smrdljive ženske Langobardov !
Tako sta deklici ohranili svojo poštenost in dale tudi drugim posnemanja vreden zgled.
Njuni bratje Taso, Kako in Rodoald so barbarom ušli na brzih konjih.
Brat Grimald IV., ki so ga ujeli, pa je zgrabil meč nekega vojaka in se sam ubil.
Tako se je izognil suženjstvu.
Iz izropane Furlanije je šel Gajan na Bavarsko in se tudi od tam vrnil z bogatim plenom.
Toda Gerbald je pravočasno zbral svojo vojsko in je odhajajočega sovražnika dohitel na Koroškem.
Pri Innichenu ga je premagal, pobral ves plen in osvobodil ujetnike, ki so jih barbari vlekli s seboj.
Med ujetniki je rešil tudi Gajlo in Apo, hčerki kneza Gizulfa.
Gajlo je nato poročil.
Gerbald je izkoristil svojo zmago in je Hune in Slovane še enkrat nenadoma napadel in porazil, nato pa je z njimi sklenil mir.
Leta 615 je umrl Gerbald, bavarski kralj in knez Koroške.
Nasledil mu je sin Teodon.
0
8. UMOR AGILULFOVIH SINOV
Leta 616 je plemič Gregor, ki je vladal v cesarjevem imenu nad nekaterimi mesti v Italiji, pripravil zahrbtni napad na Tatona in Kakona, sinova kneza Agilulfa.
Pod pretvezo, da želi posinoviti Tatona, je oba zvabil v Oderzo.
A ko sta prišla v mesto, so jima zaprli vrata za hrbtom in napadla ju je oborožena skupina vojakov.
Pogumno sta se borila in padla sta maščevana, saj je pred njima padlo mnogo sovražnikov.
Ob vesti umora svojih bratov je furlansko kneževino prevzel Grazulf.
Brata Redeald in Grimvald še nista bila dorasla za vladanje.
Odpovedala sta se prestolu, zapustila sta Furlanijo in odšla k beneventskemu knezu Ariku.
Leta 616 je plemič Gregor, ki je vladal v cesarjevem imenu nad nekaterimi mesti v Italiji, pripravil zahrbtni napad na Tatona in Kakona, sinova kneza Agilulfa.
Pod pretvezo, da želi posinoviti Tatona, je oba zvabil v Oderzo.
A ko sta prišla v mesto, so jima zaprli vrata za hrbtom in napadla ju je oborožena skupina vojakov.
Pogumno sta se borila in padla sta maščevana, saj je pred njima padlo mnogo sovražnikov.
Ob vesti umora svojih bratov je furlansko kneževino prevzel Grazulf.
Brata Redeald in Grimvald še nista bila dorasla za vladanje.
Odpovedala sta se prestolu, zapustila sta Furlanijo in odšla k beneventskemu knezu Ariku.
0
9. KRALJ SAMO
Ko so Bavarci zavrgli bogove in postali goreči kristjani, so jih Vendi začeli nadlegovati s stalnimi napadi.
Večkrat so se skušali otresti njihove oblasti.
Leta 628 so koroški Sloveni sklicali zborovanje svojega ljudstva in sklenili, da ne bodo več trpeli tujega kneza, ampak da bodo izvolili človeka iz svojega ljudstva, moža slavnega po svojem junaštvu in sili.
In on naj vlada nato kot knez slovenskemu ljudstvu, naj ga osvobodi in brani nato njegovo svobodo.
In tako z odobritvijo vsega vendskega ljudstva, je bil izvoljen za kneza plemič Samo, pa čeprav odsoten.
Šli so k njemu poslanci, pod vodstvom Pleorata in mu v imenu svojega ljjudstva izročili oblast.
Prosili so ga, naj bi ne odklonil tega bremena, potrebnega za dosego svobode ljudstva.
Obljubijo mu, da ga je ves narod pripravljen poslušati in takoj izvršiti njegove ukaze.
Samo sprejme ponujeno čast pod pogojem, da je ves narod pripravljen, da ga spoštuje in posluša v vojni, ker za dosego svobode in za njeno ohranitev smatra za potrebno imeti na razpolago čete podložnikov pripravljene na vojno.
Samo je sprejel knežjo čast in jo je izvrševal nad svojim ljudstvom v slovenskem jeziku.
Zaradi tega so tudi poznejši koroški knezi govorili na cesarskih zborovanjih v slovenskem jeziku.
Sloveni so tako dobili svojega kneza in Koroško imenovali za svojo domovino.
Ko sta bavarska kneza Tasilo in Teobert zvedela o odcepitvi Slovenov, sta z vso naglico vdrla s svojimi četami na Koroško in prišla do Innichena.
Tam sta Sama napadla s svojo vojsko, a knez se je z izrednim pogumom vrgel med sovražnike in jih premagal potem ko ga je njegov poveljnik Pleorat rešil iz nevarnosti.
Leta 638 je kralj Frankov Dagobert poslal k vzhodnemu cesarju Herakliju poslanca Servacija in Paterna z darili.
Ko pa sta prišla poslanca na Koroško, ju je oropal in s tem povzročil nov napad bavarskega kneza Tasila, ki je to napravil na željo kralja Frankov Dagoberta.
Tasilo je s svojimi četami vdrl na Koroško.
Ubil je Sama in si tako zopet podvrgel Slovene Koroške dežele.
Samo je umrl po 16 letih vladanja.
Tasilo je slovenskim Korošcem postavil za kneza Boruta, slovenskega rodu, ki je prevzel oblast kot Tasilov fevdnik.
Po ureditvi koroškega vprašanja je Tasilo odvedel s seboj kot talca Borutovega sina Gorazda in njegovega nečaka po bratu Kitomara.
Izročil mu jih je sam Borut in Tasilo je mladeniča vzgojil v krščanski veri.
Ko so Bavarci zavrgli bogove in postali goreči kristjani, so jih Vendi začeli nadlegovati s stalnimi napadi.
Večkrat so se skušali otresti njihove oblasti.
Leta 628 so koroški Sloveni sklicali zborovanje svojega ljudstva in sklenili, da ne bodo več trpeli tujega kneza, ampak da bodo izvolili človeka iz svojega ljudstva, moža slavnega po svojem junaštvu in sili.
In on naj vlada nato kot knez slovenskemu ljudstvu, naj ga osvobodi in brani nato njegovo svobodo.
In tako z odobritvijo vsega vendskega ljudstva, je bil izvoljen za kneza plemič Samo, pa čeprav odsoten.
Šli so k njemu poslanci, pod vodstvom Pleorata in mu v imenu svojega ljjudstva izročili oblast.
Prosili so ga, naj bi ne odklonil tega bremena, potrebnega za dosego svobode ljudstva.
Obljubijo mu, da ga je ves narod pripravljen poslušati in takoj izvršiti njegove ukaze.
Samo sprejme ponujeno čast pod pogojem, da je ves narod pripravljen, da ga spoštuje in posluša v vojni, ker za dosego svobode in za njeno ohranitev smatra za potrebno imeti na razpolago čete podložnikov pripravljene na vojno.
Samo je sprejel knežjo čast in jo je izvrševal nad svojim ljudstvom v slovenskem jeziku.
Zaradi tega so tudi poznejši koroški knezi govorili na cesarskih zborovanjih v slovenskem jeziku.
Sloveni so tako dobili svojega kneza in Koroško imenovali za svojo domovino.
Ko sta bavarska kneza Tasilo in Teobert zvedela o odcepitvi Slovenov, sta z vso naglico vdrla s svojimi četami na Koroško in prišla do Innichena.
Tam sta Sama napadla s svojo vojsko, a knez se je z izrednim pogumom vrgel med sovražnike in jih premagal potem ko ga je njegov poveljnik Pleorat rešil iz nevarnosti.
Leta 638 je kralj Frankov Dagobert poslal k vzhodnemu cesarju Herakliju poslanca Servacija in Paterna z darili.
Ko pa sta prišla poslanca na Koroško, ju je oropal in s tem povzročil nov napad bavarskega kneza Tasila, ki je to napravil na željo kralja Frankov Dagoberta.
Tasilo je s svojimi četami vdrl na Koroško.
Ubil je Sama in si tako zopet podvrgel Slovene Koroške dežele.
Samo je umrl po 16 letih vladanja.
Tasilo je slovenskim Korošcem postavil za kneza Boruta, slovenskega rodu, ki je prevzel oblast kot Tasilov fevdnik.
Po ureditvi koroškega vprašanja je Tasilo odvedel s seboj kot talca Borutovega sina Gorazda in njegovega nečaka po bratu Kitomara.
Izročil mu jih je sam Borut in Tasilo je mladeniča vzgojil v krščanski veri.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
01.11.2018 ob 16:07