☕ NORIK - 2

35. TEODON

Leta 492 po ustanovitvi Rima, leta 259 pred Kristusom je umrl kralj Tasilo, vladar Karnov in Noričanov.

Nasledil mu je prvorojenec Teodon, ki je leta 515 odšel na pomoč Bojem v vojni proti Rimljanom.
Ti so poslali proti Bojem Valerija Flaka.
V prvi bitki so Rimljani izgubili 1000 vojakov.
V drugi bitki so Rimljani izgubili 15 000 vojakov.
V tretji bitki so Rimljani ujeli 1000 Bojev.

Leto zatem je s konzulom I. Fabijem Flakom nastopil proti Bojem še konzul L. Kornelij Letul.
Skupaj sta v vrsti bitk ubila 3000 Ligurov in Insumbrov, ujela pa 5000.
Gali so bili poraženi.

36. KOPER

Kralj Ilirije, Agron, je medtem razširil svoje kraljestvo vse do Istre in do Karnije.
Vdrl je nato v Istro, porušil do tal Aegido in jo spremenil v pašnike za koze.
Pastirji, ki so tam okoli pasli svoje črede, so si s časom zgradili tam koče in hleve in tako je kraj zopet dobil obliko naselbine, ki so ji dali ime Kaprarija in se je zopet začela razvijati.
Še so ohranjena pisma, ki jih je Kaprarcem poslal papež sveti Gregor.

Po smrti Agrona je kraljestvo prevzela njegova vdova Tevta z nedoraslim sinom Pinom.
Toda Demetrij, gospod na otoku Faru, se ji je izneveril in otok Krf predal Rimljanom.
Predal jim je tudi Dubrovnik in Vis.
Tevta je bila prisiljena stopiti v vojno, da si osvoji izgubljene kraje.
Začela je oblegati Dubrovnik.
Toda Rimljani so mu poslali pomoč in Tevtine čete so bile zavrnjene.
Končno so Tevto zapustili še Atintoni in prešli na stran Rimljanov.
Tevta se je morala vdati.
Poslala je v Rim zastopnike, vrnila ujetnike in prebege in prosila za mir, češ da je vojno začela na zahtevo Agrona.
Rimljani so si obdržali Far, Krf, Atintone in Visane.
Ostale kraje so vrnili Tevtinemu sinu Pinu.
Ponudili so mu tudi svoje zavezništvo, če se omenjenim krajem odpove, na Vis pa ne pošlje več kot 2 neoborožena čolna.
Apijan poroča, da so Iliri potem res odposlali na otok 2 čolna.

En intermezzo - a poznaš http://www.bukla.si/?action=books&book_id=3189 Pripovedko iz Karnija ? Sicer ne temelji na kakem ustnem izročilu, pač pa je umetna, je pa navdih zanjo resničen.

ne poznam
še 🙂

37. PADEC MILANA

Leta 528 po ustanovitvi Rima, leta 223 pred Kristusom so se Boji in drugi Gali zopet dvignili proti Rimu.
Pomoč so jim poslali še sosedni Karni in Gali ob Renu pod Apenini.
Vodila sta jih Konkolitan in Aneroest.

Po raznih bitkah sta naslednje leto nastopila proti njim M. Torkvat in E. F. Flak.
V vrsti bitk sta pobila 25 000 Bojev, 5000 pa ujela.
Vse ozemlje Bojev je bilo nato podvrženo Rimu, Insumbrija pa opustošena.

Insumbri so zato naslednje leto zopet napadli Rimljane.
Proti njim je Rim poslal K. Marcela in K. S. Kalva.
Insumbri so bili zopet poraženi.
Celo njihova prestolnica Milan je padla Rimu v roke.

38. CREMONA IN PIACENCA

Po 40 letih vladanje je leta 533 po ustanovitvi Rima, leta 218 pred Kristusom, kralj Karnov Teodon umrl in zapustil prestol sinu Demetriju.

Dve leti potem so rimski koloni ustanovili med Boji svoji prvi dve mesti Cremono in Piacenco.

Boji in Insumbri so mrzili nove prišlece.
Večkrat so jih napadli s pomočjo Karnov in mnoge tako izgnali.

Tim je zato leta 561 po ustanovitvi Rima, leta 190 pred Kristusom, poslal proti Bojem L. Flaminija in ta je opustošil vse njihove zemlje.
Iz strahu je nekaj Bojev celo prebeglo na njegovo stran.

Leto zatem gre proti Bojem še P. S. Nasika in jim uniči vrsto postojank.
Boji se morajo predati.
Nasika jim pobere polovico ozemlja in si pridrži pravico svobodnega ustanavljanja novih rimskih kolonij na njem.
Rimski koloni se tako vrnejo v Cremono in Piacenco, konzul pa zmagoslavno v Rim.

39. PADEC OGLEJA

Boje so rimske kolonije hudo prizadele.
Uvideli so, da so njihova ozemlja za vedno izgubljena.
Zato so se odločili oditi iz Italije in si poiskati novih.
Po 400 letih so zapustili Italijo in prišli leta 569 po ustanovitvi Rima, leta 182 pred Kristusom, med Noričane ob Dravi in Savi.

Po odhodu Bojev so Rimljani ustanovili kolonije še v Parmi in Modeni, ker sta obe mesti bili v zavezništvu s Karni in Boji proti Rimu.
Zmagoviti Rimljani celo prekoračijo nove meje in Karnom zasedejo Oglej in okolico.
Vendar puste v miru kralja Demetrija.

Vzrok za rimsko zasedbo Ogleja išče Livij v tem, da so bili Gali vedno združeni in da so si pomagali med seboj.
Strabon pa pravi, da so Veneti in Karni bili stalni zavezniki Bojev in Insumbrov v vojnah proti Rimu.

40. RIMLJANI V OGLEJU

Leta 570 po ustanovitvi Rima so triumviri P. Suipion, G. Flaminij in L. M. Acidin privedli kolonijo 300 ljudi na osvojeno ozemlje Ogleja in v mesto samo.
Prišlo je 50 vojakov, kakih 100 konjenikov in čez 100 navadnih ljudi.

Okoli mesta je kolonija dobila 40 oralov zemlje v obrambo proti Japodom in drugim barbarom, ki so zelo pogostoma napadali Torg (Šempeter pri Gorici), Segesto (Miren), Okro (Tržič) in Oglej.

Livij nič ne omenja, da bi Ogleju dali to ime Rimljani.
Piše samo, da so tja privedli kolonijo kakor že prej v Kremono, Parmo, Modeno in Piacenco.

Nobenega od teh krajev niso ustanovili Rimljani, zato je naravno misliti, da tudi Ogleja niso.
Zgradili so ga Karni in bil je njihova prestolnica.
Po zaslugi rimskih kolonov in še bolj rimskih cesarjev, ki so se zanj zelo zanimali, je Oglej postal veliko mesto, slavno v sijaju in razkošju svojih palač in bogastvu svojih meščanov.
In to v 230 letih.

Strabon, ki je umrl leta 50 po Kristusu in ni vedel za dela zgodovinarja Livija, je pred sijajem Ogleja zapisal, da se jasno vidi, da so ga ustanovili Rimljani.
Toda v Oglej je prišla le rimska kolonija in glede ustanovitve mesta se Strabon brez dvoma moti.

41. RIMLJANI V ISTRI

Medtem ko je v Ogleju rimska kolonija krepko rastla, je prišla čez Alpe v Karnijo nova skupina Galov in začela graditi nedaleč od Ogleja novo naselje ne da bi vprašala za to Rim.
Konzul Marcel je te Gale zato izgnal iz Karnije in po ukazu senata povedel svoje čete še v Istro.

Zaradi volitev se je sicer takoj nato vrnil v Rim, toda s tem pohodom se je začelo zavojevanje Istre.

42. JAPIDIJA

Sosedje Karnov so bili Japodi, katerih ozemlje se je po mnenju nekaterih raztezalo vse do Egejskega morja.

Strabon in Apijan jih, nasprotno, omejujeta le na kraje onstran Alp, kjer je danes Kranjska dežela in tostran Panonije in Liburnije.
Na severu je mejila s Tavri.

Ko so jo zasedli, so jo Rimljani priključili Panoniji in jo nazvali Savsko Panonijo, ker je pač ob Savi.
Kasneje so jo priključili zahodni Iliriji, toda Korošci so jo vedno smatrali za del Sredozemskega Norika.
Del njenega ozemlja so dobili goriški grofje, del celjski, del je bil priključen koroški in del štajerski kneževini.
Ko je dežela postala cesarsko posestvo in dobila naslov Kranjske grofije, je bila izročena oglejskim grofom patriarhom.
Pozneje je prešla v last avstrijskih knezov in pridobila še nekaj ozemlja.
Leta 1400 so ji knezi dali naslov kneževina.

Kak te da smo iz leta 1550 nazaj na 1400? 😛

Ti si res ne moreš ene letnice zapomniti? 😆
1559 NE 1550.

43. ALPSKI JAPODI

O krajih Japidije pišeta Strabon in Apijan:

Del Japodov je živel v Alpah, del pa onstran Alp.
Prvi so živeli okoli Bele gore, ki jo domačini danes kličejo Planina in je ob vznožju Alp.
Od obale Adrianskega morja se zemlja počasi dviga v vse višje vrhove, dokler ne pridemo do pravih Alp.
Bela gora je že na drugi strani, od tu pa segajo Japodi čez Savo tja do gor, ki delijo Kranjsko od Koroške.

Mest so ti Japodi imeli več:
Avrupin ali Avrupen, danes Iška vas.
Monecij, mesto Edeatov, danes Mengeš.
Nauport, ki so ga ustanovili prišleci Tavri.

44. JAPODI ONSTRAN ALP

Japodi, ki so živeli onstran Alp, so imeli mesta Metul, Terpon in Vend pri Dravi, ki se danes naziva Slovenjgradec.

Ruševine Terpona se še danes vidijo v Japodski dolini pod hribom na katerem stoji cerkev svete Heme, ustanoviteljice Krške škofije.

Ozemlje teh Japodov je šlo od hriba, kjer je stal Metul, do vasi Vransko, od tu dalje do Drave, kjer stoji Slovenjgradec.

V tem delu Japidije, ki ga prečkajo hribi in reka Drava, so danes vasi Ravne in Pliberk, gradovi Sovnek, Kamen, prepozitura Doberlavas, komenda Reberca in vas Kaplja.

45. REKE JAPODOV

Reka Japodov je Sava, ki izvira v Karnijskih Alpah, teče skozi Japidijo in Hrvatsko in se nato v Panoniji izliva v Donavo.

Druga reka je Nauport, danes Ljubljanica, ki izvira pri veliki japodski vasi, teče počasi mimo Nauporta in se kakih 25 000 korakov od izvira izliva v Savo.
Ime Nauport so ji dali Argonavti.

So pa še druge manjše reke.

Japodi so se šteli za Kelte, to je za Gale, in so bili prvotni prebivalci teh krajev.
Imeli so mesta, običaje in zakone.
Niso pa imeli vladarja, da bi jim vladal in zanje odločal.
Zvezo z rimsko republiko so zato sklenili na javnih shodih po vsej deželi.
Kakšna božanstva so imeli in kako so jih častili ni znano.
Čas je uničil ustna izročila, pisateljev pa Japodi niso imeli.

46. MIR

Izguba Ogleja in njegovo potujčenje je kralja Karnov, Demetrija, globoko prizadelo.
Sklenil je zato proti Rimljanom zvezo z grškim kraljem Filipom in ilirskem kraljem Gencijem, a je kmalu zatem, leta 574 po ustanovitvi Rima, leta 173 pred Kristusom, umrl.

Nasledil ga je Cincibel.
Novi kralj si je izbral za prestolnico Norejo in je nato razširil svoje kraljestvo vse do Donave.

Ravno v tem času, piše Polibij, so izkopali okoli Ogleja velike količine zlata.

Cincibel je bil miroljuben vladar.
Ohranil je zavezništvo z Gencijem in Filipom, a sklenil je mir in zavezništvo tudi z Rimom in ob tej priliki so sklenili zavezništvo z Rimom še Japodi.

47. RIMLJANI DRUGIČ V ISTRI

Ilirski prestol je ta čas zasedel Epulon.
Podložna mu je bila tudi Istra.

Leta 575 po ustanovitvi Rima, leta 176 pred Kristusom je prokonzul A. Manlij napadel Istro brez vsake napovedi.
S svojimi četami je odkorakal iz Ogleja in se najprej ustavil na ozemlju gorskih Karnov pri Doberdobskem jezeru nedaleč od vasi istega imena.
To jezero leži med hribi.
Dolgo je kaka 2 stadija, od izvirkov Timava pa je oddaljeno 5000 korakov.
Pri Timavu so se zasidrale ladje G. Furija, da bi konzula podpirale s hrano in orožjem.

O načrtih Rimljanov je bil obveščen Epulonov poveljnik Karmel.
Postavil je zasedo za goro nad jezerom 3000 Istranov in je nato nepričakovano napadel rimsko taborišče.
Prestrašeni Rimljani se rešijo z begom.
Istrani se polastijo taborišča, toda zmagoviti ob prvem napadu so pozabili nato na vsako nevarnost in ostali v taborišču.

Rimljani so se po begu zopet opogumili in zbrali.
Vrnili so se, napadli taborišče, ga zavzeli in pri tem pobili kakih 8000 Istranov.

48. PORAZ ISTRANOV

Naslednje leto se je rimski senat odločil za nadaljevanje istrskega pohoda.
Konzula sta bila G. Klavdij in T. Sempronij.

Prokonzual J. Brut in A. Manlij sta v začetku pomladi vdrla v Istro in jo začela pustošiti.
Istrane je prevzela žalost in jeza, ker niso bili Rimljanom storili nobene krivice.
Nespametno je bilo pustiti se ropati brez borbe in pustiti, da prokonzula kradeta kakor dva razbojnika.
Zbrali so zato vojsko in napadli Rimljane, toda brez reda.
Borba je bila huda.
Istrani so izgubili 4000 mož, nato pa so vrgli orožje in se v begu porazgubili po svojih vaseh.
S talci so zaprosili za mir, kralj pa se je z ostanki vojske umaknil v istrsko trdnjavo Nesatium.
Kmalu so bili Rimljani za njim in ga tudi tu začeli napadati.

49. KONEC TRDNJAVE NESATIUM

Medtem je prišel iz Rima drugi konzul G. Klavdij in nadomestil čete prokonzulov z novimi četami.
Začel je oblegati trdnjavo.
Reko, ki je tekla skozi mesto, je speljal v drugo strugo in Istrani so ostali brez vode.

V obupu so sami začeli pobijati svoje žene in otroke in jih metati čez zidove.
In tedaj med jokom žensk in nepopisnim klanjem, so Rimljani zasedli mesto.
Kralj je zvedel o koncu po vpitju bežečih.
Da bi ne padel sovražnikom v roke, se je sam ubil.

Potem, ko so vse pobili ali ujeli, so Rimljani mesto zažgali.
Kakih 6000 korakov od Trsta so uničili še mesti Mutila in Faverija.
Druga mesta so prisilili stopiti z njimi v zavezništvo.
Konzul je potem slavil to zmago v Rimu.

http://www.istria-culture.com/storage/upload/poi/istra_culture_659_103236.jpg

http://www.cosy.sbg.ac.at/~zzspri/travels/Nesactium/NESACTIUM_txt&%20pics_files/image005.jpg

50. NOVI PODVIGI RIMLJANOV

Leta 582 po ustanovitvi Rima, 169 pred Kristusom je prišel v Oglej konzul G. K. Longin, pretor Tostranalpske Galije.
Po ukazu senata in pod pretvezo, da mora v Makedonijo, je opustošil zemlje Japodov, Istranov in Karnov ter odvedel v suženjstvo več tisoč ljudi.

Ta ljudstva so zato zatožila konzula pred senatom.
V Rim je šel sam brat kralja Cincibela.

Senat pa je poslancem odgovoril, da se mu zde obtožbe neverjetne, da niso dokazane in da konzula končno ni mogoče zaslišati.
Poslal je v Ilirijo G. Lelija in M. Emilija, da o zadevi osebno govorita s kraljem.
Kraljevega brata pa je bogato obdaril z zlatom, srebrom in dvema prekrasno okinčanima konjema.
In brat se je vrnil v Norejo z rimskima poslancema.

51. PADEC TRSTA

Leta 624 po ustanovitvi Rima, leta 127 pred Kristusom je postal konzul G. S. Tatidan.
Kmalu je zasedel Trst in tam naselil rimsko kolonijo.
Šel je nato proti Japodom, a je bil poražen.
Ko pa je prejel ojačanja konzula Bruta, je premagal alpske Japode.

Ti so se kasneje uprli in osvobodili, a T. Panduf jih je zopet podjarmil.
Tako piše Apijan.

52. NASTANEK KRMINA

Leta 629 po ustanovitvi Rima, 122 pred Kristusom je umrl zgodovinar Polibij.
Umrl je tudi kralj Cincibel.
Nasledil ga je Bojoriks.

Da bi Rimljane odvrnil od pohoda proti Numidiji (Vzhodni Alžiriji), se je Bojoriks pridružil Kimbrom, Tigurinom, Tevtonom in drugim Germanom.

Leta 640 po ustanovitvi Rima, 111 pred Kristusom se ti podajo v treh skupinah v Italijo.
Tevtoni se usmerijo čez Galijo in pridejo v Aquae Sextiae (Aix v Provansi).
Theodmund in Kelt povedeta Kimbre čez zasnežene Alpe in prideta v Karnijo, kjer jih je že čakal Bojoriks, ravno tako na poti v Italijo.

Vest o prihodu Kimbrov je v Rimu povzročila velik preplah.
Senat je svojim konzulom takoj ukazal, naj poskrbe, da bi Rim ne bil prizadet.

Konzul G. P. Karbon je bil s svojimi legijami poslan v Oglej.
Utaboril se je sredi polj nedaleč od Ogleja.
Iz taborišč se je pozneje razvil Krmin.

Konzul Papirij je s svojimi vojaki šel medtem na Norejo, kjer so taborili Bojoriks in Kimbri.
Toda, ko je konzul videl strašno vojsko Kimbrov, se je raje hitro umaknil na varno.

Kambri so si nabrali živeža v Istri.
Vrnili so se v Karnijo.
Dohiteli so Karbona pri Soči, ga premagali in uničili skoraj vso njegovo vojsko.

53. PORAZ RIMLJANOV

Po tem porazu in zaradi še drugih vojaških težav so Rimljani dali Kimbrom v Karniji mir.

Leta 645 po ustanovitvi Rima, 106 pred Kristusom sta bila imenovana konzula L. C. Metul in M. J. Silan.
Ta je šel proti Kimbrom in se utaboril ob Adiži.

Kimbri so zaprosili, da se jim določi ozemlje za naselitev ali pa da se jih sprejme v rimske plačane vojske.
Obe prošnji sta bili odbiti.
Zato so se Kimbri zopet zatekli k orožju.
V bitki, ki je sledila, je bila konzulova vojska poražena.
Konzul sam je bil ubit.

Bojoriks in Kelt sta po zmagi izropala vsa rimska naselja po okolici, nato sta pa odšla v deželo Alobrogov okoli mesta Narbone, kjer so Tigurini napadli iz zasede in ubili konzula L. K. Longina in prokonzula L. Pizona.

Prokonzul Kv. Publij, poveljnik konzula Kasija, je tedaj s sovražnikom sklenil neslaven mir.
Da bi rešil uničenja, kar je ostalo rimske vojske, je Tigurin izročil talce in polovico vsega imetja svojih čet.
Pristal je celo na kazen jarma za preživele vojake.

To se je zgodilo leta 647 po ustanovitvi Rima, 107 pred Kristusom.

54. NOV PORAZ RIMLJANOV

Naslednje leto gre proti Tigurinom in Tevtonom sam pretor Tostranalpske Galije, konzul Gn. Manlij.
Tudi on je poražen.

V bitki je bil ujet poveljnik M. A. Skaur.
Privedli so ga pred Svet Galov in ta mu je ukazal, naj jim pokaže pot v Italijo.
Skaur ni hotel.
Trdil je, da so Rimljani nepremagljivi.
Kralj Bel ga je zato ubil.

Premagana rimska vojska je bežala z bojnega polja, a le 10 vojakov je ostalo živih.
Tigurini so zasedli 2 taborišči in so vse uničili.
Oblačila so raztrgali, zlato in srebro pa pometali v reko.
Oklepe so razbili, ujete vojake pa obesili po drevesih.
Bilo je ubitih 80 000 Rimljanov in 40 000 vojakov pomožnih čet.

56. PORAZ KIMBROV

Bojoriks je z malim spremstvom prišel k Mariju v taborišče in ga povabil, naj določi kraj in dan bitke.
Marij je določil tretji dan po tem sestanku v bližini Pada.
Marij je imel 32 000 mož, Katul 25 000 mož.
S temi sta šla v boj

Bilo je 30. julija leta 653 po ustanovitvi Rima.
Nesrečen dan za Kimbre, soparen, vetroven.

Marij, ki je bil izkušen poveljnik, je svoje vojake postavil tako, da je veter nosil prah v usta in oči Kimbrov.
Sonce, ki je kmalu potem vzšlo, jim je tudi svetilo v obraz in s tem še poslabšalo njih položaj.
Padlo je v tej bitki nešteto Kimbrov, vendar se niti mrtvi niso umaknili z zavzetih položajev.
Zastavonoše, ki so se borili z besnim navdušenjem, so se med seboj povezali z verigami, da bi s premikanjem bojnih vrst le ne ovirali svojih mož v boji.

Po drugem spopadu se nesrečni Kimbri vrnejo v svoja taborišča.
Njihove izgube so bile ogromne.
V boju, s čelom naprej, sta padla kralja Kelt in Theodmund.
Kralja Klavdij in Cezonij, ki sta bila tretji dan ujeta in privedena v rimska taborišča, sta zgrabila nekje za orožje in se drug drugega umorila.
Padlo je najmanj 300 000 Kimbrov, 400 000 je pa bilo ujetih.
Ne da bi pri tem šteli žen in otrok.

57. PADEC NOREJE

Tretja skupina Kimbrov je odšla v Sredozemski Norik in tam jo je Marij uničil na Rauriškem polju, na meji med Koroško, Štajersko in Solnogradom.
Nemci mu pravijo Raurisfeld.

Pripadalo je tedaj državi Bojoriksa, ki je vladal od Noreje do Donave.
Po uničenju Kimbrov so Rimljani premagali še Bojoriksa in mu vzeli prestolnico Norejo z vso okolico.
Za ti dve bitki je Marij ustanovil obalni trg Maran.
Zgradil je pristanišče, tako da bi mu več ladij moglo prinašati iz Picenske dežele v srednji Italiji hrano za čete.

58. KARNIJA POSTANE FURLANIJA

Za Bojoriksom, ki je umrl leta 660 po ustanovitvi Rima, je zasedel prestol Vocijan, ki ga omenja tudi Cezar.

Leta 677 po ustanovitvi Rima, 76 pred Kristusom, sta konzula Flaminij in Manlij dala tlakovati cesto od Ogleja do Ravene.
Cesta je potem, po imenu prvega konzula, dobila ime Via Flaminia.
Drugo cesto, iz Ogleja v Gorski Norik in eno v Panonijo in Dalmacijo, omenja v potopisu Antonin Pij Avgust.

Leta 694 po ustanovitvi Rima, 55 pred Kristusom, je postal konzul in pretor obeh Galij Cezar.
Prišel je ob tej priliki v Karnijo in deželo preimenoval v Forum Julium.

Pod Alpami je zgradil mesto za zbiranje in odpošiljanje čet proti Germanom.
V ta namen je zgradil tudi cesto čez Karnijske Alpe, ki so do takrat bile neprehodne.
Odstranil je ob cesti še vrsto drugih zaprek.
O njegovem delu priča latinski napis na skali.

C. J. Cezar je to neprehodno pot,
s požrtvovalnim delom in trudom spremenil v cesto.

Tako je Karnija dobila novo ime Furlanija, 2000 let po prihodu Karnov v deželo.
Gorski del Karnije je pa še dalje ohranil svoje staro ime vse do danes.

59. RIM GRE NA VZHOD

Ko se je Cezar mudil v Onstranalpski Galiji, so z onstran Rena prišli v Karnijo ali Furlanijo, Boji in so zavzeli Norejo.
Vzrok je treba iskati v zlatu in bogastvu kraljevskega dvora.
Videli smo že, da je v okolici Noreje kopalo zlato.
Kedaj je bila Noreja porušena noben stari pisec ne pove.
Pisci po Cezarju govore že o porušeni Noreji.
Tako piše tudi Plinij Mlajši, ki je umr leta 103 po Kristusu.

Leta 698 po ustanovitvi Rima, 53 pred Kristusom, je bila za 5 let podaljšana pretura obeh Galij in Ilirije.
Cezar se je tedaj mudil v Onstranalpski Galiji.
Medtem so prišli čez Alpe Barbari in napadli Trst.
Ko je to leta 702 po ustanovitvi Rima zvedel Cezar, je poslal v zaščito rimskih kolonij v Karniji Tita Labijena z dvanajsto legijo.

Istega leta so Dalmatinci napadli Liburne in jim zasedli Promono, danes Reko.
Poslanci Liburnov so zato odšli k Cezarju in prosili za zaščito Rimljanov.
Cezar je od Dalmatincev zahteval, da Promono vrnejo Liburnom.
Ker pa so ti zahtevo zavrnili, je proti njim poslal močno vojsko.
Vojsko so Dalmatinci porazili.
Upor Pompeja in notranja vojna sta Cezarju onemogočila, da bi poslal proti Dalmatincem nove čete.
Pripravljati se je moral na spopad s Pompejem.
V ta namen mu je leta 703 po ustanovitvi Rima šel na pomoč čez Ilirijo Aul Gabinij s 3000 konji in 15 kohortami, to je 7500 mož.
Tudi te čete so Dalmatinci skoraj uničili.
Bali so se namreč, da ne bi kasneje pomagale Cezarju proti njim.
Gabinij se je z malim številom preživelih mož komaj rešil pokola.
Zaradi težkih razmer v Rimu je moral Cezar tudi ta poraz prezreti.
Ko pa je zmagal nad Pompejem in se je vrnil v Rim, je od Dalmatincev takoj zahteval zadoščenje za poraze.
Obljubil je, da jim oprosti, če plačajo davek in mu izročijo določeno število talcev.
Dalmatinci so zavrnili vse Cezarjeve zahteve, zlasti še, ker je bil Cezar medtem umorjen.
In ker je zdaj začel Cezarjev poslanec, Atinij, ropati in pleniti s svojimi petimi kohortami, so ga Dalmatinci napadli in premagali.
V borbi je padel konzul Bebij, Atinij pa se je vrnil v Rim brez nikakega uspeha.

Pirusti so živeli v Karniji okoli nekdanjega Innichena in Lienza.
Ko se je Cezar mudil v Galiji so nekega dne napadli in izropali nek kraj, ki je bil pod rimsko oblastjo.
O tem je tamkajšnji magistrat obvestil Cezarja.
Ni pa povedal, da so bili Pirusti pripravljeni povrniti škodo.
In Cezar je Pirustom obljubil kazen.

Leta 704 po ustanovitvi Rima, ko je Cezar zbiral vojsko proti Pompeju, je kralj Karnov in Noričanov Vocijon poslal Cezarju v pomoč 300 konjenikov.

DRUGA KNJIGA

Od leta 46 pred Kristusom,
ko Cezar postane cesar,
do leta 526 po Kristusu,
to je do smrti kralja Teodorika in izgona Rimljanov iz Norika.

1. RIMLJANI V KARNIJI

Po zmagi nad Pompejem Velikim v bitki pri Farsalu je Julij Cezar postal leta 705 po ustanovitvi Rima, 46 pred Kristusom rimski cesar.

Rimljani so medtem poselili zasedeno Karnijo.
Ob morju najprej Trst, nato Pucin, znano po svojem vinu.
V gorah so poselili
Innichen
Lienz
Teurnio
Lariks
Celovec
Breže
Gospo Sveto…

V Sredozemski Karniji so poselili Oglej in 7000 korakov od Ogleja, pod hribi Tržič, nato
Norejo
Celino
Segesto
Torg
Videm
Čedad

Čedadu je Julij Cezar dal ime Forum Julium in to ime (Furlanija) je pozneje prešlo na vso Gorsko in Sredozemsko Karnijo.

V Gorski Karniji so Rimljani ustanovili
Humin
Zuglio
Tolmezzo
Aemonio (Ratenj), ki je 60 000 korakov od Ogleja.
Tu je živel in umrl Pelagij.
Aemonia je oddaljena od panonske Aemonie (Ljubljana?) kakih 7 dni težke poti čez gore in gorske prelaze, tiste izredno težavne poti, ki iz Italije vodi v Panonijo.

2. AJDOVŠČINA IN PLANINA

V Sredozemski Karniji so Rimljani ustanovili
Maran
Cenedo
Portogruar.

Vidmu je Cezar zgradil trdnjavo ARX JULIA.

Ob meji Furlanije, pri izviru Mrzle reke ali Vipave, je zgradil Hemono, ali Emono po Herodijanu.
Oddaljena je od Noreje 15 000 korakov, od Ogleja pa 30 000 korakov.

Furlanija meji z Japidijo ali Savsko Panonijo, danes Kranjsko.
Japidija se je začenjala vrh Alp pri Beli gori, danes Planini, ki se počasi spušča proti Savi, reki, po kateri so Rimljani dali deželi ime Savska Panonija.

Po tej poti so prišli tisti Japodi, ki so porušili starodavni Torg (Šempeter pri Gorici) in izropali Oglej tako, da so potem Rimljani poslali svojo kolonijo, da bi ga branila proti barbarom.
Tod je prišel v Furlanijo tudi Kajan, kralj Hunov in ob reki Vipavi premagal deželnega poveljnika Lupa, ki ga skušal ustaviti.
Tod je prišel v Italijo Maksimin Trakijec in šel skozi Ajdovščino.
Onstran Soče je potem padel pri obleganju Ogleja.

Skozi Ajdovščino teče potok Hubelj, ki se izliva v Vipavo.

Postojanko Hemono so Rimljani obdali z zidovi in 16 stolpi, od katerih ostaja danes le še eden.
Ostale je porušil Atila.
Na ruševinah rimske postojanke je potem zrastla Ajdovščina, nedaleč od gozdov Hrušice, kot pišeta Kapitolin in Herodijan.

Potopis cesarja Antonina Pija, ravno tako pobija trditev Lacija, da je bila Hemona tam, kjer je danes Iška vas, saj bi bila potem razdalja do Škofje Loke, kamor je bil Antonin namenjen, premala.
Niti to ne more biti Aemonia pri trdnjavi Ratenj, kakor reče Kandid.
Ta je od Škofje Loke bolj oddaljena kot od Hemone, omenjene v potopisu.
To vprašanje pojasnjuje tudi lega krajev.
Iz Aemonije v Oglej ni bilo treba prekoračiti Soče, moral pa jo je, kdor je hotel v Oglej iz Hemone.
Tako na primer Maksimin, ko se je hotel polastiti Ogleja.

Ajdovščina je danes vas goriške grofije in je od leta 1514 podložna gospodom Edlingom.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/e/e9/Castra_Ad_Fluvium_Frigidum_1756.JPG/1200px-Castra_Ad_Fluvium_Frigidum_1756.JPG

3. BITKA PRI METULUMU

Leta 709 po ustanovitvi Rima, 42 pred Kristusom je umrl Vocijan in zapustil prestol Karnov Teodu II.
Tega leta je bil ubit Cezar in oblast v Rimu je prevzel Oktavijan.
Da bi si to oblast utrdil, je poročil hčer kralja Germanije, Kocija ali Kotizona, kralju pa je dal za ženo svojo sestro.
Oktavijan je ohranil dobre odnose tudi s kraljem Norika, Teodom, ki mu je dvakrat celo nudil vojaško pomoč.
Kraljev sin Morbod je s četo vojakov ostal pri Oktavijanu kot telesna straža.

Pri utrditvi oblasti sta Oktavijan in Gaj Antonij nastopila proti Brutu in Pompejcem.
Spopadla sta se z njimi v Iliriji nedaleč od japodskega mesta Metuluma in v tej bitki so Pompejanci ujeli Antonija.
Ponoči pa so Metulčani Rimljanom pobrali vojne stroje, jih spravili v svoje postojanke in jih potem izkoristili v bojih proti Oktavijanu.

https://i.pinimg.com/originals/2d/a5/f4/2da5f4c0d91c61f30b82ddded0976489.jpg

http://www.korenine.si/zborniki/zbornik01/htm/kebe_metulum.htm Metulum

4. OKTAVIJAN V JAPIDIJI

Leta 713 po ustanovitvi Rima, 38 pred Kristusom je Oktavijan šel proti Japodom, ker so se mu ti uprli.
Monetinci in Eodati so se mu takoj predali, toda Avrupeni, ki so jih šteli za najmočnejše in najštevilčnejše med Japodi, so se raje zatekli v gozdove.

Oktavijan je zasedel njihovo mesto, a ga ni porušil, ker je vedel, da se mu bodo tudi oni predali.
Dovolil jim je vrnitev v svoje mesto pod tem pogojem.
Ljudje so Avrupenom to sporočili in ti so se predali.

5. OKTAVIJAN V DALMACIJI

Onstran Alp so Japodi povzročali Oktavijanu velike težave.
To so bili
Metulčani
Terponi
Vendi
Salasi, prebivalci Gospe Svete.

Pridružili so se jim še sosedni narodi Panonije, okolice Segeste (Siska) in Dalmacije.

Dalmatinci so živeli v gorah, trdo, toda svobodno.
Od potnikov so pobirali prehodnino.

Oktavijan je najprej napadel Dalmatince.
Njegov stari poveljnik Veter se je z zvijačo polastil vrhov njihovih gor in jih začel oblegati.
Dalmatinci so se predali po dveh letih zaradi pomanjkanja soli.

6. ZADNJI KRALJ NORIKA

Leta 718 po ustanovitvi Rima, 33 pred Kristusom je umrl kralj Norika Teod in zapustil prestol sinu Morbodu, ki je služil pri Oktavijanu.

Ko je zvedel o smrti Teoda, je Oktavijan bogato obdaril Morboda in ta je odpotoval v rodno deželo.
Ker se je bal moči Rimljanov, je Morbod prenesel prestol onstran Donave, v deželo, ki se danes kliče Moravsko.
Morbod je bil zadnji kralj Karnov in Noričanov.

Naslednjega leta so se Veteru uprli Salasi.
Porušili so vse rimske postojanke in se nato umaknili v nedostopne gorske ožine.
Rimske čete jim dolgo niso mogle do živega in Salasi so jih zasmehovali.
Toda Mesala Korvin jih je končno premagal z lakoto.

Medtem je Oktavijan osebno porazil gorske Karne pri Innichenu in Lienzu.

7. OKTAVIJAN ZOPET V JAPIDIJI

Leta 720 po ustanovitvi Rima ali 31 pred Kristusom je cesar šel proti Japodom onstran Alp.
Pot v deželo si je odprl z veliko težavo.

Japodi so mu najprej podžagali drevesa ob poti.
Ker pa se je cesar izognil tej poti in šel po drugi, so mu v drugem gozdu skušali postaviti zasede.
A tudi o tem so ga njegovi opazovalci obvestili.

Rimljani so se Japodom približali neopaženo po gozdovih in gorah.
Napadli so jih v njihovih zasedah in jih bežeče večji del pokončali.

Cesar je zasedel njihovo mesto Terpon in ker je vedel, da se mu bodo Japodi predali, ga ni požgal.
Šel je naprej in zasedel še mesto Vend.

8. JUNAŠKA BORBA METULA

Cesar je nato napadel Metulum, glavno mesto Japidije, ki je stalo vrh gore zaraščene z gozdom, na dveh vrhih, ki jih je delila mala dolina.
Mesto je branilo 3000 mladih in dobro oboroženih mož, ki so z lahkoto odbijali Rimljane od zidov.
A Rimljani so kljub temu počasi nasipali kupe zemlje ob zidovih.
Metulčani so jih odbijali podnevi in ponoči.
Napadali so jih celo z metalnimi stroji.
A kljub temu so Rimljani počasi le rušili njihove zidove.
Metulčani so za temi zidovi zgradili druge utrdbe in se utrujeni umaknili vanje.
Zidove so Rimljani zasedli.
Nastopili so nato z ognjem in dvignili ob ostalih zidovih še 2 nasipa in od tu so vrgli na zidove 4 lestve.

Ko je vse to bilo pripravljeno, je cesar ukazal napasti notranji del mesta.
Sam pa je bitko opazoval s stolpa nalašč zgrajenega v ta namen.