Smn tudi jaz rečem.:)
Uporablja se tudi za dan, ko neka vas praznuje (vsaka vas ima menda svojega zavetnika). Včasih so verjetno na ta dan imeli pravi sejem (s kramarji in ostalo šaro), zdaj se pa sorodniki zbere(m)jo pri hiši.
Ne vem, če misliva isto. Žegen je pri nas blagoslov, za smn pa tega ni. Mogoče kdaj v preteklosti...
Za smn se dobimo sorodniki/prijatelji, se je in pije, otroci se igrajo, odrasli pa čvekamo. Kot nek piknik, samo da je na točno določeno nedeljo (takrat, ko ima zavetnik vasi god, če se prav spomnim). Mislim, da je tisti dan še posebna maša...
1783
Zaradi preozke in prometno silno obremenjene Špitalske ulice, kjer so na obeh straneh pred hišami stale kramarske lope, je nastala potreba, da so preselili platnarje, usnjarje, krznarje, vrvarje, pasarje, iglarje in lesne obrtnike na Šentjakobski trg.
Pod Trančo, ki so jo imenovali tudi Komuna podobno kot rotovž, so prodajali živila, morske ribe, mleko, moko, sir in sadje.
Pred rotovžem so bili tedenski sejmi, na katerih so z balkona mestne hiše razglaševali razsodbe obsojencem in jih tam kaznovali.
Tudi predmestja so dobila svojsko obeležje po delu, ki so ga prebivalci opravljali.
V Trnovem so bili čolnarji.
V Krakovem so bili ribiči.
V šentpetrskem in poljanskem predmestju so bili mesarji.
V Dobrunjah so bile perice, ki so prihajale vsak teden v Ljubljano po umazano perilo in prejo, da so jo obelile. Vasi so rekli tudi Pralna ali Belilna vas.
V gostilnah so ob nedeljah in praznikih smeli postreči z jedjo in pijačo pred 11 uro.
Dopoldne so smeli postreči samo gostom z dežele.
V kavarnah niso smeli dopoldne nič postreči, popoldne pa od tretje ure naprej.
Zelje, moko in pivo prevažati, težke vozove nakladati in razkladati je bilo ob teh dneh prepovedano.
Kmečkih vozov s senom, slamo in lesom o praznikih niso spuščali v mesto.
Ni bilo dovoljeno postavljati pri cerkvah stojnice z nabožnimi slikami, ne prodajati oljčnih vejic pred cerkvijo in po ulicah.
Ni bilo dovoljeno prenašati perila ali drugačne zavoje ali jih jemati s seboj v cerkev.
Lasuljarji so smeli imeti odprte svoje lokale do 11 ure dopoldne, popoldne pa po končanem krščanskem nauku.
Hlapčevske sorte. Prav.
Čeprav ravnalec ure se mi zdi na ravni današnjega inzenirja. Prizigalec svetilk pa tehnika.
Mah, recimo mestni čuvaji in strazarji in piskači so bili redarji, no.
1537
Mestne očetje so sklenili, da je treba prekupčevanje odpraviti.
Določili so, da se tržna zastavica poleti ne sme sneti z rotovža pred 11 uro, pozimi pa ne pred 12 uro.
Dokler je zastavica obešena, ne sme na trgu kupovati noben prekupec(prekupčevalec) niti tujec.
Ko se je zastavica snela, je smel vsakdo po mili volji kupovati.
1618
Dolžili so branjevce, da so podraževali živila.
Strogo so jim zabičali, da niso smeli nakupovati na trgu pred masti, sira, sadja, ješprenja, kaše, moke in slanine.
Do 12 ure so smeli nakupovati le navadni meščani.
Priporočili so mestnemu sodniku, naj omeji število branjevcev.
Za pregreške naj jih kaznuje s Trančo.
1787
V času uvajanja svobodne trgovine pod Jožefom II. so bile odpravljene omejitve trgovanja ob tržnih in letnih semenjih dneh.
Preganjanje prekupčevanja branjevcev ob navadnih dneh je ostalo v veljavi.
Izven tržnih dni so prodajali živila v mestu le branjevci in mokarice.
1791
Določili so, naj bo v najlepšem mestu zanaprej le 5 branjevcev.
Ti so smeli nakupovati žito in drugo blago le v krajih, ki so bili več kot 3 milje oddaljeni od Ljubljane.
S kmeti, ki so bili bliže ali na potu v Ljubljano, niso smeli kupčevati.
V Ljubljani so odkazali peterim branjevcem prodajna mesta pri svetem Jakobu, na Poljanah pri šoli, pred avguštinsko cerkvijo, na Kapucinskem trgu (Zvezda) in pred Nemškimi vrati.
Z omejitvijo prekupčevanja so hoteli doseči, da bodo kmetje številneje prihajali na trg in da bodo cene nižje, če bo več blaga.
Na trgu ni smel nihče drugemu, ki se je pogajal, pasti v kupčijo in ponuditi višjo ceno.
Kje naj bi stala prva mestna hiša, niti kdaj so jo zgradili, ni znano. Srednjeveška Ljubljana se je razvila iz treh mestnih predelov: Starega trga, Novega trga in Mesta (okoli stolnice). Verjetno je imel vsak predel najprej svoj komun. Pod Trančo so skozi stoletja imenovali Komun ali Pod komunom iz česar lahko sklepamo, da je bilo tam os leta 1360 najprej zbirališče na prostem, ki so ga kasneje delno pokrili v podaljšku mostu z oboki čez cesto. To so kasneje nadgradili ter jo, po selitvi mestne oblasti v novo Mestno hišo, spremenili v mestne zapore. Leta 1621 je Ljubljano prizadel močan potres, zato so morali Komun pod Trančo podreti in v naslednjih dveh letih zgradili novo.[2]
V srednjem veku so pred mestno hišo stali sramotilna kletka (norčeva hišica, imenovana koterle) in sramotilni steber (pranger), včasih tudi oslovska klop (lesen osel), na katerem so morali jezditi stražniki, ki ob nočnih »rabukah« niso ubogali stražmojstra. Na živem oslu so morale jezditi ženske, ki so varale ali teple može. V sramotilno kletko so zapirali pijance in razduzdance. Med sramotilnimi kaznimi v Ljubljani je bilo tudi potapljanje pekov, ki so goljufali pri peki kruha.
03.01.2018 ob 18:04