1524
Zaradi turških roparskih pohodov na južno Štajersko in Kranjsko so naročili štajerskemu vicedomu, da uredi peš pošto s tremi menjalnimi postajami med Gradcem in Ljubljano in da izplača prenašalcem mesečno 3 goldinarje.
1526
Dobil je ljubljanski vicedom ukaz, naj osnuje peš pošto proti Gorici.
1529
Bilo je turško obleganje Dunaja.
Potovsko pošto so spremenili v jezdno zaradi turške nevarnosti.
1533
Nekatere iz vojaških ozirov ustanovljene stranske zveze so zaradi varčevanja opustili, ko je carigrajskem premirjem turška nevarnost minila.
1560
Na ukaz poljskega kralja Sigismunda II. Avgusta je šla poljska pošta za prenašanje diplomatske pošte med Krakovom, Benetkami in Rimom.
Bilo je mogoče po tej zvezi dostaviti v šestih dneh pisma z Dunaja v Benetke.
Zveza z Dunajem preko Gradca je zamrla.
Graški poštni mojster J.B. Paar je izračunal, da mu ta poljska pošta močno zmanjšuje njegove dohodke.
Od leta 1573 si je prizadeval, da bi mu vlada priznala izjemno pravico.
21 OKT 1573
Kranjski deželni zbor je sklenil prispevati 200 goldinarjev za ustanovitev peš pošte med Ljubljano in Gradcem.
Sel je odhajal vsake 4 dni iz Ljubljane v Gradec in nazaj.
Razen vojaškim je bila veriga poštnih postaj namenjena tudi državnim upravnim namenom.
Kot redna pošta je sprejemala in prenašala tudi pisma zasebnikov.
1578
Na zahtevo nadvojvode Karla so dovolili kranjski deželni stanovi letni prispevek 300 goldinarjev, da so vpeljali konjsko pošto od Maribora do Ljubljane.
1587
Cesar Rudolf II. je pristal na avstrijski poštni kurz od Dunaja, Gradca, Ljubljane do Benetk.
1588
Jezdna pošta je bila raztegnjena do Ljubljane do Gorice in Benetk.
Deželni stanovi so zanjo dovolili 200 goldinarjev podpore.
1688
Bil je z odcepom pri Razdrtem od goriško beneške proge vzpostavljen poštni promet s Trstom.
S pogodbo med ljubljanskim poštarjem baronom Bokalškim (grad Bokalce) in pooblaščencem tržaškega mestnega sveta.
1730
Dobil je Gradec s Trstom dvakrat na teden jezdno pošto.
Cesar je dovolil, da so zaradi velikih sejmov v Trstu začeli odhajati iz Ljubljane na teden še trije redni prevozniki in sicer v Trst, Gorico in Reko.
Za Trst in Gorico je bila tarifa po 3 goldinarje od osebe, za Reko 4 goldinarje.
1738
Odredil je cesar Karel, da naj pošta iz Karlovca v Gradec ne vozi več čez Krapino, marveč prek Ljubljane.
Zveza je bila dvakrat na teden.
15 SEP 1747
Z navadnim poštnim vozom je potoval Rakovec Raigersfeld iz Ljubljane na Dunaj.
Ob 8.30 se je odpeljal z ženo iz Ljubljane.
Ob 12.00 je bil v Št. Ožbaltu.
Ob 16.30 je bil v Celju.
Ob 01.00 je bil v Mariboru.
Ob 10.00 je bil v Gradcu, kjer so duškali 2 uri in pol.
Ob 01.00 so prišli v Mürzzuschlag.
Ob 03.00 so prišli na Semmering.
Ob 15.00 so prišli na Dunaj.
1749
Septembra se je komisija pripeljala v štiri vprežnem vozu iz Ljubljane do Polja v dobre pol ure.
Ob 11.25 so v Kašlju stopili v ladjico s štirimi brodarji.
V pol ure so prispeli v Kleče, kjer je bilo razkladišče za vino za Gorenjsko.
Ob 13.10 so bili v Kresnicah.
Ob 14.25 so bili v Litiji.
Ob 14.45 so bili v Ponovičah.
Ob 16.25 so bili v Renkah.
Ob 17.30 so pristali v Zagorju, kjer so prenočili.
Naslednji dan so pregledali še odsek proti Belim slapovom ter odobrili pristojbine kmetom za vlek po vodi in za prevažanje blaga po suhem, kjer ga je bilo treba raztovoriti z ladij.
Komisija se je vrnila preko Trojan in se vsedla v Št. Ožbaltu v dva poštna voza.
1 voz je bil vprežen z dvema konjema, drugi pa s tremi konji.
V Ljubljano so prišli v 4 urah.
Zaradi slabih cest so na stranskih progah še vedno tekali jezdni sli.
V drugi polovici 18. stoletja je poštni voz vzdrževal preko Ljubljane zvezo med Trstom in Celovcem ter Solnogradom.
1750
Cesarica Marija Terezija je odredila, naj diligenca obratuje tudi med Dunajem in Gradcem.
1784
Maja je imel Trst z Ljubljano in Gradcem poštno zvezo vsak dan.
Na stranskih progah je ostala povezanost dvakrat do trikrat na teden.
V promet so prišli redni prevozniki in diligence.
Diligence so bili poštni vozovi, ki so ob določenih dneh prihajali, odhajali, sprejemali potnike in robo.
1838
Ko je vodna diligenca po Savi odpovedala, je dobila Ljubljana dvakrat na teden redno vozno poštno zvezo z Zagrebom.
Zaradi turških roparskih pohodov na južno Štajersko in Kranjsko so naročili štajerskemu vicedomu, da uredi peš pošto s tremi menjalnimi postajami med Gradcem in Ljubljano in da izplača prenašalcem mesečno 3 goldinarje.
1526
Dobil je ljubljanski vicedom ukaz, naj osnuje peš pošto proti Gorici.
1529
Bilo je turško obleganje Dunaja.
Potovsko pošto so spremenili v jezdno zaradi turške nevarnosti.
1533
Nekatere iz vojaških ozirov ustanovljene stranske zveze so zaradi varčevanja opustili, ko je carigrajskem premirjem turška nevarnost minila.
1560
Na ukaz poljskega kralja Sigismunda II. Avgusta je šla poljska pošta za prenašanje diplomatske pošte med Krakovom, Benetkami in Rimom.
Bilo je mogoče po tej zvezi dostaviti v šestih dneh pisma z Dunaja v Benetke.
Zveza z Dunajem preko Gradca je zamrla.
Graški poštni mojster J.B. Paar je izračunal, da mu ta poljska pošta močno zmanjšuje njegove dohodke.
Od leta 1573 si je prizadeval, da bi mu vlada priznala izjemno pravico.
21 OKT 1573
Kranjski deželni zbor je sklenil prispevati 200 goldinarjev za ustanovitev peš pošte med Ljubljano in Gradcem.
Sel je odhajal vsake 4 dni iz Ljubljane v Gradec in nazaj.
Razen vojaškim je bila veriga poštnih postaj namenjena tudi državnim upravnim namenom.
Kot redna pošta je sprejemala in prenašala tudi pisma zasebnikov.
1578
Na zahtevo nadvojvode Karla so dovolili kranjski deželni stanovi letni prispevek 300 goldinarjev, da so vpeljali konjsko pošto od Maribora do Ljubljane.
1587
Cesar Rudolf II. je pristal na avstrijski poštni kurz od Dunaja, Gradca, Ljubljane do Benetk.
1588
Jezdna pošta je bila raztegnjena do Ljubljane do Gorice in Benetk.
Deželni stanovi so zanjo dovolili 200 goldinarjev podpore.
1688
Bil je z odcepom pri Razdrtem od goriško beneške proge vzpostavljen poštni promet s Trstom.
S pogodbo med ljubljanskim poštarjem baronom Bokalškim (grad Bokalce) in pooblaščencem tržaškega mestnega sveta.
1730
Dobil je Gradec s Trstom dvakrat na teden jezdno pošto.
Cesar je dovolil, da so zaradi velikih sejmov v Trstu začeli odhajati iz Ljubljane na teden še trije redni prevozniki in sicer v Trst, Gorico in Reko.
Za Trst in Gorico je bila tarifa po 3 goldinarje od osebe, za Reko 4 goldinarje.
1738
Odredil je cesar Karel, da naj pošta iz Karlovca v Gradec ne vozi več čez Krapino, marveč prek Ljubljane.
Zveza je bila dvakrat na teden.
15 SEP 1747
Z navadnim poštnim vozom je potoval Rakovec Raigersfeld iz Ljubljane na Dunaj.
Ob 8.30 se je odpeljal z ženo iz Ljubljane.
Ob 12.00 je bil v Št. Ožbaltu.
Ob 16.30 je bil v Celju.
Ob 01.00 je bil v Mariboru.
Ob 10.00 je bil v Gradcu, kjer so duškali 2 uri in pol.
Ob 01.00 so prišli v Mürzzuschlag.
Ob 03.00 so prišli na Semmering.
Ob 15.00 so prišli na Dunaj.
1749
Septembra se je komisija pripeljala v štiri vprežnem vozu iz Ljubljane do Polja v dobre pol ure.
Ob 11.25 so v Kašlju stopili v ladjico s štirimi brodarji.
V pol ure so prispeli v Kleče, kjer je bilo razkladišče za vino za Gorenjsko.
Ob 13.10 so bili v Kresnicah.
Ob 14.25 so bili v Litiji.
Ob 14.45 so bili v Ponovičah.
Ob 16.25 so bili v Renkah.
Ob 17.30 so pristali v Zagorju, kjer so prenočili.
Naslednji dan so pregledali še odsek proti Belim slapovom ter odobrili pristojbine kmetom za vlek po vodi in za prevažanje blaga po suhem, kjer ga je bilo treba raztovoriti z ladij.
Komisija se je vrnila preko Trojan in se vsedla v Št. Ožbaltu v dva poštna voza.
1 voz je bil vprežen z dvema konjema, drugi pa s tremi konji.
V Ljubljano so prišli v 4 urah.
Zaradi slabih cest so na stranskih progah še vedno tekali jezdni sli.
V drugi polovici 18. stoletja je poštni voz vzdrževal preko Ljubljane zvezo med Trstom in Celovcem ter Solnogradom.
1750
Cesarica Marija Terezija je odredila, naj diligenca obratuje tudi med Dunajem in Gradcem.
1784
Maja je imel Trst z Ljubljano in Gradcem poštno zvezo vsak dan.
Na stranskih progah je ostala povezanost dvakrat do trikrat na teden.
V promet so prišli redni prevozniki in diligence.
Diligence so bili poštni vozovi, ki so ob določenih dneh prihajali, odhajali, sprejemali potnike in robo.
1838
Ko je vodna diligenca po Savi odpovedala, je dobila Ljubljana dvakrat na teden redno vozno poštno zvezo z Zagrebom.
0
Pojasnila:
v komisiji je bila tudi Dojenček, ki se je jako rada vozila z ladjicami, kočijami in vozovi.
dva voza sta več kot 1 voz, nikakor pa ne več kot trije vozovi
če je voz vprežen s tremi konji, to nikakor ne pomeni, da je voz vreden za dva ali več vozov
v komisiji je bila tudi Dojenček, ki se je jako rada vozila z ladjicami, kočijami in vozovi.
dva voza sta več kot 1 voz, nikakor pa ne več kot trije vozovi
če je voz vprežen s tremi konji, to nikakor ne pomeni, da je voz vreden za dva ali več vozov
0
Novi trg je bil v bližini carinskih skladišč pristanišča na Bregu večkrat tako zatrpan s trgovskim blagom, da je bil včasih prevoz čez Novi trg nemogoč.
Po mestu je po ozkih, po rokodelcih z njihovem orodjem in gradivom zastavljenih ulicah pomenila za pešce nevarnost prehitra vožnja.
To so večkrat prepovedali.
1786
Zabičali so in po bobnarju razglasili, da ne sme noben kočijaž skozi mesto in predmestje prehitro voziti, sicer ga bodo brez ozira na osebo in livrejo potegnili s kozla, zaprli in kaznovali.
Zlasti previdno so morali voziti, če so bile veseloigre, plesi in javne prireditve.
Vozili so po sredini ulice in mostu, nikoli preblizu hiš in zidov.
Hodniki za pešce niso smeli biti zastavljeni z vozovi.
Ko je nekdo prehitro jezdil, so ga za 24 ur zaprli v stolp.
Pri vojaški bolnici je straža ustavila kmečki voz zaradi prehitre vožnje.
Za to in zaradi grožnje z bičem so kaznovali voznika javno na trgu z 10 palicami.
1790
Policijski red za Ljubljano določa kočijažem in drugim voznikom kot kazen za prehitro vožnjo 25 batin s palico.
1792
Dobili so 12 palic vozniki, ki so vodili konje zgolj z bičem in brez vajeti drveli po mestu.
Ko je voznik povozil žensko in ji trikrat nalomil roko, ji je plačal 15 goldinarjev za zdravljenje in 5 goldinarjev za bolečine.
1866
V občinskem svetu se je pritožil Blaznik zoper voznike in njihovo pokanje z bičem, češ da delajo tak hrup, kakor bi na gmajni bili.
Po mestu je po ozkih, po rokodelcih z njihovem orodjem in gradivom zastavljenih ulicah pomenila za pešce nevarnost prehitra vožnja.
To so večkrat prepovedali.
1786
Zabičali so in po bobnarju razglasili, da ne sme noben kočijaž skozi mesto in predmestje prehitro voziti, sicer ga bodo brez ozira na osebo in livrejo potegnili s kozla, zaprli in kaznovali.
Zlasti previdno so morali voziti, če so bile veseloigre, plesi in javne prireditve.
Vozili so po sredini ulice in mostu, nikoli preblizu hiš in zidov.
Hodniki za pešce niso smeli biti zastavljeni z vozovi.
Ko je nekdo prehitro jezdil, so ga za 24 ur zaprli v stolp.
Pri vojaški bolnici je straža ustavila kmečki voz zaradi prehitre vožnje.
Za to in zaradi grožnje z bičem so kaznovali voznika javno na trgu z 10 palicami.
1790
Policijski red za Ljubljano določa kočijažem in drugim voznikom kot kazen za prehitro vožnjo 25 batin s palico.
1792
Dobili so 12 palic vozniki, ki so vodili konje zgolj z bičem in brez vajeti drveli po mestu.
Ko je voznik povozil žensko in ji trikrat nalomil roko, ji je plačal 15 goldinarjev za zdravljenje in 5 goldinarjev za bolečine.
1866
V občinskem svetu se je pritožil Blaznik zoper voznike in njihovo pokanje z bičem, češ da delajo tak hrup, kakor bi na gmajni bili.
0
Pojasnilo:
Gmajna ni v mestu.
Tam ni tlakovanih ali kako drugače obdelanih cest.
Tam je zelo lepo.
Edina nadloga, ki sploh tam ne bi smeli biti so lovci in pasjelubci.
Pa fotografi.
Gmajna ni v mestu.
Tam ni tlakovanih ali kako drugače obdelanih cest.
Tam je zelo lepo.
Edina nadloga, ki sploh tam ne bi smeli biti so lovci in pasjelubci.
Pa fotografi.
0
Prehitra voznja in neupoštevanje predpisov sta Slovencem zapisana v genih 🙂
0
Netlakovane in tlakovane, a izrabljene in razdrapane ulice so bile obupne ob dežju, ko se je valila po njih umazana kaša ter je bilo treba po leseni brvi iti z ene strani ceste na drugo, ali pa si moral se opotekati s kamna na kamen.
Köln je začel s tlakovanjem v začetku 14. stoletja.
1318
Kleriki frankfurtske predmestne cerkve so sklenili, da bodo na določene velike praznike prišli v stolnico le, če bo to dopuščalo vreme in blato na cesti.
1562
Frankfurt na Majni še ni imel tlakovanih cest, ko se je kralj Maksimilijan II. posebej priporočal, da bi mu tlakovali cesto do njegovega prenočišča, ker da je ta pot pozimi nekam huda in zelo globoka.
Občinski gospodje Frankfurta so si morali nadeti lesene cokle, ali pa so jo kar na hoduljah mahnili na seje, da so se mogli v primerno čisti obutvi prikazati v častitljivi rotovški posvetovalnici.
Na Dunaju in v Gradcu, kjer so imeli člani vladarske rodbine svoj dvor, se je plemstvo zlasti ob slabem vremenu posluževalo nosilnic.
V Ljubljani so kmalu spoznali, da se da lepo služiti ter so vzdrževali v svoj dobiček nekaj nosilnic.
1735
Magistrat je določil, da se za eno pot v mestu plača od stola nosilnice 7 krajcarjev, v predmestju pa 12 krajcarjev.
V Gradcu je bilo treba plačati 9 krajcarjev.
Kmalu je magistrat prosil za privilegium privativum, po katerem bi smel imeti v Ljubljani samo on nosilnice, v kolikor bi se mu jih zdelo potrebno.
Iz dohodkov bi tlakovali ulice in trge ter vzdrževali ceste.
4 AVG 1745
Cesarica Marija Terezija je izdala mestu izključno pravico, da je dalo v promet nosilnice, ki so morale biti čiste, nosači pa trezni in dostojni.
Dohodki so se z drugimi denarnimi viri porabili za izboljšanje mestnega tlaka.
Stolonoši so bili v prostem času uradni služitelji in so pometali tudi ulice.
Plačo so dobivali na teden.
Na 3 mesece so dobivali še odškodnino za čevlje.
Na 3 leta so dobivali novo obleko.
Največ so zaslužili pozimi in v predpustu, najmanj pa poleti.
Včasih niso zaslužili niti toliko ne, kolikor je znašala plača.
Z nosilnicami so stali pod Trančo, kjer so imeli majhno obokano sobo.
Lesena nosilnica na dveh nosilnih drogih je bila znotraj poblazinjena in s suknom prevlečena.
Imela je streho z okrašenim robom iz trakov ali z resami.
Zunaj je bila prevlečena z usnjem in obita z rumenimi žebljički.
Stala je 40 goldinarjev in 34 krajcarjev.
1783
Spomladi je cesar Jožef II privileg razveljavil in dovolil, da je za letni prispevek k mestnemu tlakovanju mogel vsak dati v promet nosilnice.
Stolonoši so lahko prenehali biti mestni uslužbenci.
Štirje stolonoši kot najemniki so plačevali do leta 1793 za svojo pravico mestu po 30 goldinarjev.
1793
Ker je posel šel slabo, niso zmogli najemnine.
Prosili so za popust davščine, ker da ne morejo več izhajati zaradi vedno večjega izpodrivanja po izvoščkih.
Ti so v udobnejših kočijah vozili na obiske, zabave v reduto, v gledališče in na sprehode.
Po letu 1799 se nosilničarji ne omenjajo več.
Köln je začel s tlakovanjem v začetku 14. stoletja.
1318
Kleriki frankfurtske predmestne cerkve so sklenili, da bodo na določene velike praznike prišli v stolnico le, če bo to dopuščalo vreme in blato na cesti.
1562
Frankfurt na Majni še ni imel tlakovanih cest, ko se je kralj Maksimilijan II. posebej priporočal, da bi mu tlakovali cesto do njegovega prenočišča, ker da je ta pot pozimi nekam huda in zelo globoka.
Občinski gospodje Frankfurta so si morali nadeti lesene cokle, ali pa so jo kar na hoduljah mahnili na seje, da so se mogli v primerno čisti obutvi prikazati v častitljivi rotovški posvetovalnici.
Na Dunaju in v Gradcu, kjer so imeli člani vladarske rodbine svoj dvor, se je plemstvo zlasti ob slabem vremenu posluževalo nosilnic.
V Ljubljani so kmalu spoznali, da se da lepo služiti ter so vzdrževali v svoj dobiček nekaj nosilnic.
1735
Magistrat je določil, da se za eno pot v mestu plača od stola nosilnice 7 krajcarjev, v predmestju pa 12 krajcarjev.
V Gradcu je bilo treba plačati 9 krajcarjev.
Kmalu je magistrat prosil za privilegium privativum, po katerem bi smel imeti v Ljubljani samo on nosilnice, v kolikor bi se mu jih zdelo potrebno.
Iz dohodkov bi tlakovali ulice in trge ter vzdrževali ceste.
4 AVG 1745
Cesarica Marija Terezija je izdala mestu izključno pravico, da je dalo v promet nosilnice, ki so morale biti čiste, nosači pa trezni in dostojni.
Dohodki so se z drugimi denarnimi viri porabili za izboljšanje mestnega tlaka.
Stolonoši so bili v prostem času uradni služitelji in so pometali tudi ulice.
Plačo so dobivali na teden.
Na 3 mesece so dobivali še odškodnino za čevlje.
Na 3 leta so dobivali novo obleko.
Največ so zaslužili pozimi in v predpustu, najmanj pa poleti.
Včasih niso zaslužili niti toliko ne, kolikor je znašala plača.
Z nosilnicami so stali pod Trančo, kjer so imeli majhno obokano sobo.
Lesena nosilnica na dveh nosilnih drogih je bila znotraj poblazinjena in s suknom prevlečena.
Imela je streho z okrašenim robom iz trakov ali z resami.
Zunaj je bila prevlečena z usnjem in obita z rumenimi žebljički.
Stala je 40 goldinarjev in 34 krajcarjev.
1783
Spomladi je cesar Jožef II privileg razveljavil in dovolil, da je za letni prispevek k mestnemu tlakovanju mogel vsak dati v promet nosilnice.
Stolonoši so lahko prenehali biti mestni uslužbenci.
Štirje stolonoši kot najemniki so plačevali do leta 1793 za svojo pravico mestu po 30 goldinarjev.
1793
Ker je posel šel slabo, niso zmogli najemnine.
Prosili so za popust davščine, ker da ne morejo več izhajati zaradi vedno večjega izpodrivanja po izvoščkih.
Ti so v udobnejših kočijah vozili na obiske, zabave v reduto, v gledališče in na sprehode.
Po letu 1799 se nosilničarji ne omenjajo več.
0
Zakaj so se ljudje selili v mesta, kjer so morali hoditi s hoduljami? A ni bilo na dezeli boljse?
0
Zgoraj pa pravis, da nosaci se place niso vedno zasluzili. Se mi zdi, da je bilo vec denarja za bolj majhen procent mescanov in da je vecina bolj zivotarila.
0
Bi rekla, da zaradi istega razloga kot danes. Več priložnosti.
Na podeželju si bil lahko "samo" kmet, če si imel srečo, da si imel zemljo. In nobene možnosti za izboljšanje življenja. V mestih je bilo vsaj več poklicev na voljo in lahko, da so mislili, da so "ulice z zlatom tlakovane".
Na podeželju si bil lahko "samo" kmet, če si imel srečo, da si imel zemljo. In nobene možnosti za izboljšanje življenja. V mestih je bilo vsaj več poklicev na voljo in lahko, da so mislili, da so "ulice z zlatom tlakovane".
0
kot kmet si bil podložen graščakom in njihova last in si v bistvu dobil le za jest
če si pa zbežal v mesto in se tam eno leto uspešno skrival si pa postal svoboden in imel možnosti za napredovanje
si se pa moral posvetiti pravi stvari
rokodelci, peki, mesarji, krčmarji so lepo živeli sploh k so goljufali kupce
če si pa zbežal v mesto in se tam eno leto uspešno skrival si pa postal svoboden in imel možnosti za napredovanje
si se pa moral posvetiti pravi stvari
rokodelci, peki, mesarji, krčmarji so lepo živeli sploh k so goljufali kupce
0
pa glede na to, da so iz Gradca, Bavarske, Italije hodili živeti v Ljubljano ni bilo ravno slabo, ker je Ljubljana rasla in je potrebovala nove mojstre
0
20.1.1
V srednjem veku so bile ljubljanske ulice zaradi manjšega prometa manj razdejane kot drugod po Evropi.
V starejši dobi so tlakovali le odtočne cestne jarke z okroglim savskim prodnim kamenjem, mačjimi glavami.
Hodniki so bili ponekod iz večjih apnenčastih kvadrov.
Sredi 16. stoletja je bila v Gradcu v mestu netlakovana še večina cest, ki so kazale globoke kotanje in luže.
Takrat je bila Ljubljana bolj napredna.
27 AVG 1568
Na seji so sklenili, da se na novo tlakuje Špitalska ulica do rotovškega vodnjaka.
Mestni sodnik je opozoril hišne posestnike v Špitalski ulici, da mora vsak na lastne stroške napraviti tlak pred svojo hišo.
Mišljen je bil pločnik.
1569
Januarja so pisali pokladalcu tlaka, naj ne hodi v Ljubljano, ker bo dal mestni blagajnik tlakovati Špitalsko ulico po ljubljanskih zidarjih.
Februarja so mestni očetje sklenili, naj se sodnik in blagajnik s tujim tlakarjem čim prej dogovorita za tlakovanje Špitalske ulice.
Aprila je denar za tlakovanje začel pohajati.
Naročili so blagajniku, naj z občinskimi svetniki izmeri tlak v Špitalski ulici in izračuna, kaj bi stal, šele potem se bo mestni svet mogel odločiti, če bo nadaljeval z delom.
Meščani so želeli, da bi se tlakoval tudi Stari trg od kruharne naprej (Tranče).
Na rotovžu so odgovorili, naj soseska na Starem trgu sama plača tlakovalnega mojstra in dninarje.
Mesto pa jim da potrebni kamen in pesek.
27 JUL 1571
Naročili so, naj mestni blagajnik da tlakovati po vseh ulicah, ko je tlakovalec že v mestu.
Del ni bilo mogoče izvršiti zaradi pomanjkanja denarja, gradiva in izvežbanih delavcev.
1581
Nadaljevali so tlakovanje.
Od julija do avgusta so tlakovali cesto Pred škofijo.
Od avgusta do novembra so delali obok na rotovžu s tlakom pred njim.
Tlakovan je bil tudi Novi trg in Breg.
1620
Tlak na Novem trgu in Bregu je bil tako obrabljen in razdejan, da po njem ni bilo več mogoče hoditi ali voziti.
1634
Tlakovali so sejmišče in trg pred lontovžem, popravili Novi trg in Breg.
1774
V policijskem redu za Ljubljano je bilo določeno, naj se potrebno tlakovanje izvrši, ako so sredstva na razpolago in sicer spomladi ob lepem vremenu.
Drugače naj se ceste večkrat posujejo s peskom.
1816
Začeli so graditi kanale in pretlakovati Marijin trg, Špitalsko ulico, Mestni trg, Stari trg in Križevniško ulico.
1844
Postavili so leseni tlak na Ajdovščini.
1846
Tlakovali so Gradišče pred Igriščem.
V srednjem veku so bile ljubljanske ulice zaradi manjšega prometa manj razdejane kot drugod po Evropi.
V starejši dobi so tlakovali le odtočne cestne jarke z okroglim savskim prodnim kamenjem, mačjimi glavami.
Hodniki so bili ponekod iz večjih apnenčastih kvadrov.
Sredi 16. stoletja je bila v Gradcu v mestu netlakovana še večina cest, ki so kazale globoke kotanje in luže.
Takrat je bila Ljubljana bolj napredna.
27 AVG 1568
Na seji so sklenili, da se na novo tlakuje Špitalska ulica do rotovškega vodnjaka.
Mestni sodnik je opozoril hišne posestnike v Špitalski ulici, da mora vsak na lastne stroške napraviti tlak pred svojo hišo.
Mišljen je bil pločnik.
1569
Januarja so pisali pokladalcu tlaka, naj ne hodi v Ljubljano, ker bo dal mestni blagajnik tlakovati Špitalsko ulico po ljubljanskih zidarjih.
Februarja so mestni očetje sklenili, naj se sodnik in blagajnik s tujim tlakarjem čim prej dogovorita za tlakovanje Špitalske ulice.
Aprila je denar za tlakovanje začel pohajati.
Naročili so blagajniku, naj z občinskimi svetniki izmeri tlak v Špitalski ulici in izračuna, kaj bi stal, šele potem se bo mestni svet mogel odločiti, če bo nadaljeval z delom.
Meščani so želeli, da bi se tlakoval tudi Stari trg od kruharne naprej (Tranče).
Na rotovžu so odgovorili, naj soseska na Starem trgu sama plača tlakovalnega mojstra in dninarje.
Mesto pa jim da potrebni kamen in pesek.
27 JUL 1571
Naročili so, naj mestni blagajnik da tlakovati po vseh ulicah, ko je tlakovalec že v mestu.
Del ni bilo mogoče izvršiti zaradi pomanjkanja denarja, gradiva in izvežbanih delavcev.
1581
Nadaljevali so tlakovanje.
Od julija do avgusta so tlakovali cesto Pred škofijo.
Od avgusta do novembra so delali obok na rotovžu s tlakom pred njim.
Tlakovan je bil tudi Novi trg in Breg.
1620
Tlak na Novem trgu in Bregu je bil tako obrabljen in razdejan, da po njem ni bilo več mogoče hoditi ali voziti.
1634
Tlakovali so sejmišče in trg pred lontovžem, popravili Novi trg in Breg.
1774
V policijskem redu za Ljubljano je bilo določeno, naj se potrebno tlakovanje izvrši, ako so sredstva na razpolago in sicer spomladi ob lepem vremenu.
Drugače naj se ceste večkrat posujejo s peskom.
1816
Začeli so graditi kanale in pretlakovati Marijin trg, Špitalsko ulico, Mestni trg, Stari trg in Križevniško ulico.
1844
Postavili so leseni tlak na Ajdovščini.
1846
Tlakovali so Gradišče pred Igriščem.
0
21.1.1
Ceste so bile polne smeti in nesnage.
Potekal je velik promet z vprežno živino.
Živino so na trgih tudi krmili.
Obrtniki so svoje surovine in delavnice imeli kar na ulicah.
Na ulicah so perilo sušile gospodinje.
Mesarji in strojarji so na ulicah izobešali kože.
Stanovalci so na ulice izlivali nesnago in zmetali vse neuporabljive stvari.
Po ulicah in predmestjih so se prosto sprehajale vse vrste domačih živali.
Vsak hišni posestnik bi moral pred svojo hišo na določeni dan v tednu pospraviti in pomesti smeti.
To so smatrali bolj za neobvezno željo mesta.
Tu in tam so koga obsodili na pometanje po mestu.
Pred letom 1780 so čistili ulice le po dvakrat ali trikrat na leto.
Na Telovo.
Na veliki petek ob večerni procesiji kapucinskega samostana.
Za 14 dnevni Elizabetni semenj.
1784
Kresija je naročila, da je treba nesnago iz kuhinje in greznic izpeljati v dobro zavarovane kanale in ne na cesto, da so potem pešci prisiljeni broditi po smrdljivih kalužah.
1791
Poskusili so čistiti ulice enkrat na teden z grajskimi kaznjenci.
Ti so z verigami na nogah rožljali po ulicah in spravljali blato, smeti in odpadke na kupe, ki so jih mestni vozniki odvažali ven iz mesta ali pa so jih odvrgli v vodo.
Po magistratovih odredbah so smeli stranišča čistiti le jeseni in pozimi okrog polnoči.
Pozimi je moral vsak hišni posestnik pred svojo hišo do sredine ceste pospraviti in odpeljati sneg in led.
Ceste so bile polne smeti in nesnage.
Potekal je velik promet z vprežno živino.
Živino so na trgih tudi krmili.
Obrtniki so svoje surovine in delavnice imeli kar na ulicah.
Na ulicah so perilo sušile gospodinje.
Mesarji in strojarji so na ulicah izobešali kože.
Stanovalci so na ulice izlivali nesnago in zmetali vse neuporabljive stvari.
Po ulicah in predmestjih so se prosto sprehajale vse vrste domačih živali.
Vsak hišni posestnik bi moral pred svojo hišo na določeni dan v tednu pospraviti in pomesti smeti.
To so smatrali bolj za neobvezno željo mesta.
Tu in tam so koga obsodili na pometanje po mestu.
Pred letom 1780 so čistili ulice le po dvakrat ali trikrat na leto.
Na Telovo.
Na veliki petek ob večerni procesiji kapucinskega samostana.
Za 14 dnevni Elizabetni semenj.
1784
Kresija je naročila, da je treba nesnago iz kuhinje in greznic izpeljati v dobro zavarovane kanale in ne na cesto, da so potem pešci prisiljeni broditi po smrdljivih kalužah.
1791
Poskusili so čistiti ulice enkrat na teden z grajskimi kaznjenci.
Ti so z verigami na nogah rožljali po ulicah in spravljali blato, smeti in odpadke na kupe, ki so jih mestni vozniki odvažali ven iz mesta ali pa so jih odvrgli v vodo.
Po magistratovih odredbah so smeli stranišča čistiti le jeseni in pozimi okrog polnoči.
Pozimi je moral vsak hišni posestnik pred svojo hišo do sredine ceste pospraviti in odpeljati sneg in led.
0
22.1.1
Na razsvetljavo je bilo potrebno dolgo čakati zaradi bojazni pred stroški.
Ko so se zvečer zaprla mestna vrata, je bilo mesto pogreznjeno v temo.
Kdor je bil na ulici, je moral imeti svetilko.
Pred imenitniki so svetili strežniki.
Njihove vozove so spremljali spredaj tekači s prižganimi baklami.
Pred reduto in gledališčem so čakali krakovski in trnovski ribiči svetilci pelajhtari gospodo, da bi ji svetili domov ali na kako drugo prireditev vprašajoč jih »šafens pelajhten« (ukazujete svetiti?).
Ob gosposkih hišah so bili vdelani železni držaji za plamenice, ki so jih ugaševali na ta način, da so gorečo vtaknili v vdolbino kamna.
V srednjem veku in pozneje so le ob slovesnostih razsvetili ulice s smolnatimi baklami ali z lonci, v katerih je gorela smola.
1653
Naročili so slikarju Gašperju Weismanu, da je na svetilke z lojevkami naslikal 12 grbov.
1660
Gašper Weisman je poslikal Pisana vrata in naslikal nanje mestni grb.
1687
Na Dunaju so uvedli redno ulično razsvetljavo.
1740
Ob nastopu vlade cesarice Marije Terezije je dobavil ljubljanski medičar mestu za razsvetljavo bakle.
V Frankfurtu so nameščali prve svetilke po glavnih cestah, da bi zmanjšali nevarnost požarov zaradi svetlitve z baklami.
Ker jih ponoči niso prižigali, so si še naprej svetili z baklami.
1 FEB 1751
Baron Raigersfeld Rakovec je prvič prižgal na vsakem koncu svoje hiše na Mestnem trgu 17 po eno svetilko v pričakovanju, da ga bodo v tem začeli posnemati ostali hišni posestniki.
V poletnih mesecih je to opustil.
1 OKT 1753
Baron Raigersfeld Rakovec je dal zopet prižgati obe ulični svetilki.
Razen tega mu je gorela luč tudi v veži, na stopnišču in na hodniku.
Drugod po mestu niso sledili zgledu.
1774
V Ljubljani so po policijskih navodilih iz leta 1774 in 1790 morale biti razsvetljene ulice od Čevljarskega mostu proti redutni dvorani od šeste ure zvečer do zore, pa tudi na vseh drugih glavnih ulicah so morale biti ob redutnih javnih plesih in prireditvah prižgane svetilke na vseh vogalnih hišah, kjer vozovi zavijajo.
Luči so morale goreti v primeru požara, kajti večina hiš bi morala biti opremljena z laternami.
Trajno je v tem času svetilo le 6 svetilk.
Magistrat je na svoj račun vzdrževal svetilko pred rotovžem in pri kruharni poleg Tranče, kjer so shranjevali gasilsko orodje.
Stanovski fond je vzdrževal eno svetilko v šentpetrskem predmestju, eno pred gimnazijo, eno pri lontovžu in eno v Krakovem.
1776
Gradec je bil redno razsvetljen s 457 svetilkami.
18 DEC 1782
V nemškem in slovenskem jeziku so ob bobnanju razglasili, da svetilk pod težko telesno kaznijjo ne sme nihče poškodovati.
Kdor bo poškodbo in škodljivca naznanil, temu so obljubili 2 goldinarja nagrade.
1791
Kresijska oblast je zahtevala od magistrata, naj v 8 dneh predloži za ulično razsvetljavo načrt, ki bi ne žulil prebivalstva.
Na rotovžu so predlagali obremenitev hiš z določenimi odstotki, kar je kresija odbila.
Glede taks na vstopnice k redutnim in gledališkim predstavam, kazni za čezurni obisk gostiln, za godbeno naklado, za tržne stojnice so menili, da bi bil tak dohodek negotov in nezadosten.
Sklenili so potrkati na uvidevnost meščanov in razposlati subskripcijske pole za prostovoljne prispevke.
Meščani so se bali, da se bodo prispevki spremenili v davčno dolžnost.
Starokopitni purgar se je odrezal, da Ljubljana odkar stoji ni imela razsvetljave, pa je tudi za naprej ne potrebuje.
Da ni potrebna ne plemiču in ne meščanu.
Če gre plemič zvečer v reduto, si da svetiti sam.
Pridni in dostojni meščan pa gre zgodaj spat, ne pa na ulico.
Razsvetljava je potrebna le tistim, ki hodijo na plese in v reduto, v gostilne in kavarne.
Sklenili so pritegniti obrtnike, ki imajo korist od razsvetljave.
To so bili gostilničarji, kavarnarji in drugi.
Vsak od njih bi vzdrževal po eno svetilko, enako tudi trgovci, ki so imeli lokale v lastni hiši.
Dokler bi se ne zagotovil poseben sklad, so stanovi sklenili prispevati v ta namen letno 2000 goldinarjev.
Temu je sledila tobačna administracija, ki je obljubila primeren znesek.
Trgovci so upali nabrati med seboj 170 goldinarjev letno.
Ti ni bilo dovolj, ker so letne stroške preračunali na 1300 goldinarjev.
Toda začeti so mogli z delno razsvetljavo.
Ker bi nabava novih svetilk pogoltnila velike vsote, so hišni posestniki ponudili svoje svetilke, ki bi jih morali že zdavnaj imeti za primer ognja.
Ko jih je dala kresija prešteti, se je pokazalo, da je komaj polovica hiš imela take svetilke.
Vseh je bilo 214.
1793
Ko so določili mesta za svetilke, so jih na novoletni večer 1793 prvič prižigali.
Zaradi slabega olja so prav na ta večer že ob devetih ugasnile.
Polagoma so razsvetljavo izpopolnili.
1797
Postavili so nadzornika.
Sklenili so nabaviti po dunajskem vzorcu 217 enotnih zvončastih latern.
Subskribirani zneski niso pokrili stroškov, ki so leta 1796 znašali 2000 goldinarjev.
Manjko so pokrili tako, da so k prispevku zasebnikov 749 goldinarjev dodali še 1622 goldinarjev iz mestnega vinskega pribitka.
Vsaka nova ulična svetilka je stala nad 7 goldinarjev nemške veljave.
Zagorele so 10. septembra 1798.
Stare so razdelili po predmestjih.
Luči bi gorele do polnoči, razen ob redutnih prireditvah, ko so v okolici gorele vso noč.
Ta razsvetljava je bila mišljena le za čas od 15. septembra do 15. aprila.
Znak za prižiganje so dali s požarnim zvoncem na Gradu.
Prostovoljni prispevki so postali obvezna dajatev.
1798
Mestni očetje so dali bratom Grünwaldt v 10 letni zakup 300 svetilk za znesek 2050 goldinarjev.
1800
Ljubljanski trgovci in obrtniki so se pritožili, da so po odhodu Francozov leta 1797 na ukaz deželne vlade vpeljali novo ulično razsvetljavo in snaženje cest, ki jo je treba plačati.
1801
Število latern je naraslo na 347.
1808
Odpovedali so prispevek iz vinskega daca.
1809
Med francosko okupacijo je septembra ostalo mesto v temi.
Generalni policijski komisar je naročil 24 hišam, da so skrbele za luč.
1811
Pobirali so davščino na tranzitno blago in žganje.
Na ta način je oživelo 250 latern.
1814
Po avstrijski reokupaciji so število svetilk določili na 349.
Z mrakom so se prižgale in gorele do 11 ponoči.
Zaposlenih je bilo 8 prižigalcev.
Stroški so bili v breme mestne blagajne.
1821
Sklenili so, da mesto odda v najem 370 svetilk.
1822
Zaradi novih stavb so število svetilk zvišali na 414.
Za večjo svetilnost so laterne opremili z reflektorjem za luč.
1847
Gorele so v Ljubljani ponoči 302 svetilke v katerih je bilo repično olje.
1861
Zgradili so plinarno na začetku Resljeve.
Od novembra so gorele plinske svetilke.
V predmestjih so gorele še vedno svetilke z oljem.
1864
Olje so zamenjali s petrolejem.
Na razsvetljavo je bilo potrebno dolgo čakati zaradi bojazni pred stroški.
Ko so se zvečer zaprla mestna vrata, je bilo mesto pogreznjeno v temo.
Kdor je bil na ulici, je moral imeti svetilko.
Pred imenitniki so svetili strežniki.
Njihove vozove so spremljali spredaj tekači s prižganimi baklami.
Pred reduto in gledališčem so čakali krakovski in trnovski ribiči svetilci pelajhtari gospodo, da bi ji svetili domov ali na kako drugo prireditev vprašajoč jih »šafens pelajhten« (ukazujete svetiti?).
Ob gosposkih hišah so bili vdelani železni držaji za plamenice, ki so jih ugaševali na ta način, da so gorečo vtaknili v vdolbino kamna.
V srednjem veku in pozneje so le ob slovesnostih razsvetili ulice s smolnatimi baklami ali z lonci, v katerih je gorela smola.
1653
Naročili so slikarju Gašperju Weismanu, da je na svetilke z lojevkami naslikal 12 grbov.
1660
Gašper Weisman je poslikal Pisana vrata in naslikal nanje mestni grb.
1687
Na Dunaju so uvedli redno ulično razsvetljavo.
1740
Ob nastopu vlade cesarice Marije Terezije je dobavil ljubljanski medičar mestu za razsvetljavo bakle.
V Frankfurtu so nameščali prve svetilke po glavnih cestah, da bi zmanjšali nevarnost požarov zaradi svetlitve z baklami.
Ker jih ponoči niso prižigali, so si še naprej svetili z baklami.
1 FEB 1751
Baron Raigersfeld Rakovec je prvič prižgal na vsakem koncu svoje hiše na Mestnem trgu 17 po eno svetilko v pričakovanju, da ga bodo v tem začeli posnemati ostali hišni posestniki.
V poletnih mesecih je to opustil.
1 OKT 1753
Baron Raigersfeld Rakovec je dal zopet prižgati obe ulični svetilki.
Razen tega mu je gorela luč tudi v veži, na stopnišču in na hodniku.
Drugod po mestu niso sledili zgledu.
1774
V Ljubljani so po policijskih navodilih iz leta 1774 in 1790 morale biti razsvetljene ulice od Čevljarskega mostu proti redutni dvorani od šeste ure zvečer do zore, pa tudi na vseh drugih glavnih ulicah so morale biti ob redutnih javnih plesih in prireditvah prižgane svetilke na vseh vogalnih hišah, kjer vozovi zavijajo.
Luči so morale goreti v primeru požara, kajti večina hiš bi morala biti opremljena z laternami.
Trajno je v tem času svetilo le 6 svetilk.
Magistrat je na svoj račun vzdrževal svetilko pred rotovžem in pri kruharni poleg Tranče, kjer so shranjevali gasilsko orodje.
Stanovski fond je vzdrževal eno svetilko v šentpetrskem predmestju, eno pred gimnazijo, eno pri lontovžu in eno v Krakovem.
1776
Gradec je bil redno razsvetljen s 457 svetilkami.
18 DEC 1782
V nemškem in slovenskem jeziku so ob bobnanju razglasili, da svetilk pod težko telesno kaznijjo ne sme nihče poškodovati.
Kdor bo poškodbo in škodljivca naznanil, temu so obljubili 2 goldinarja nagrade.
1791
Kresijska oblast je zahtevala od magistrata, naj v 8 dneh predloži za ulično razsvetljavo načrt, ki bi ne žulil prebivalstva.
Na rotovžu so predlagali obremenitev hiš z določenimi odstotki, kar je kresija odbila.
Glede taks na vstopnice k redutnim in gledališkim predstavam, kazni za čezurni obisk gostiln, za godbeno naklado, za tržne stojnice so menili, da bi bil tak dohodek negotov in nezadosten.
Sklenili so potrkati na uvidevnost meščanov in razposlati subskripcijske pole za prostovoljne prispevke.
Meščani so se bali, da se bodo prispevki spremenili v davčno dolžnost.
Starokopitni purgar se je odrezal, da Ljubljana odkar stoji ni imela razsvetljave, pa je tudi za naprej ne potrebuje.
Da ni potrebna ne plemiču in ne meščanu.
Če gre plemič zvečer v reduto, si da svetiti sam.
Pridni in dostojni meščan pa gre zgodaj spat, ne pa na ulico.
Razsvetljava je potrebna le tistim, ki hodijo na plese in v reduto, v gostilne in kavarne.
Sklenili so pritegniti obrtnike, ki imajo korist od razsvetljave.
To so bili gostilničarji, kavarnarji in drugi.
Vsak od njih bi vzdrževal po eno svetilko, enako tudi trgovci, ki so imeli lokale v lastni hiši.
Dokler bi se ne zagotovil poseben sklad, so stanovi sklenili prispevati v ta namen letno 2000 goldinarjev.
Temu je sledila tobačna administracija, ki je obljubila primeren znesek.
Trgovci so upali nabrati med seboj 170 goldinarjev letno.
Ti ni bilo dovolj, ker so letne stroške preračunali na 1300 goldinarjev.
Toda začeti so mogli z delno razsvetljavo.
Ker bi nabava novih svetilk pogoltnila velike vsote, so hišni posestniki ponudili svoje svetilke, ki bi jih morali že zdavnaj imeti za primer ognja.
Ko jih je dala kresija prešteti, se je pokazalo, da je komaj polovica hiš imela take svetilke.
Vseh je bilo 214.
1793
Ko so določili mesta za svetilke, so jih na novoletni večer 1793 prvič prižigali.
Zaradi slabega olja so prav na ta večer že ob devetih ugasnile.
Polagoma so razsvetljavo izpopolnili.
1797
Postavili so nadzornika.
Sklenili so nabaviti po dunajskem vzorcu 217 enotnih zvončastih latern.
Subskribirani zneski niso pokrili stroškov, ki so leta 1796 znašali 2000 goldinarjev.
Manjko so pokrili tako, da so k prispevku zasebnikov 749 goldinarjev dodali še 1622 goldinarjev iz mestnega vinskega pribitka.
Vsaka nova ulična svetilka je stala nad 7 goldinarjev nemške veljave.
Zagorele so 10. septembra 1798.
Stare so razdelili po predmestjih.
Luči bi gorele do polnoči, razen ob redutnih prireditvah, ko so v okolici gorele vso noč.
Ta razsvetljava je bila mišljena le za čas od 15. septembra do 15. aprila.
Znak za prižiganje so dali s požarnim zvoncem na Gradu.
Prostovoljni prispevki so postali obvezna dajatev.
1798
Mestni očetje so dali bratom Grünwaldt v 10 letni zakup 300 svetilk za znesek 2050 goldinarjev.
1800
Ljubljanski trgovci in obrtniki so se pritožili, da so po odhodu Francozov leta 1797 na ukaz deželne vlade vpeljali novo ulično razsvetljavo in snaženje cest, ki jo je treba plačati.
1801
Število latern je naraslo na 347.
1808
Odpovedali so prispevek iz vinskega daca.
1809
Med francosko okupacijo je septembra ostalo mesto v temi.
Generalni policijski komisar je naročil 24 hišam, da so skrbele za luč.
1811
Pobirali so davščino na tranzitno blago in žganje.
Na ta način je oživelo 250 latern.
1814
Po avstrijski reokupaciji so število svetilk določili na 349.
Z mrakom so se prižgale in gorele do 11 ponoči.
Zaposlenih je bilo 8 prižigalcev.
Stroški so bili v breme mestne blagajne.
1821
Sklenili so, da mesto odda v najem 370 svetilk.
1822
Zaradi novih stavb so število svetilk zvišali na 414.
Za večjo svetilnost so laterne opremili z reflektorjem za luč.
1847
Gorele so v Ljubljani ponoči 302 svetilke v katerih je bilo repično olje.
1861
Zgradili so plinarno na začetku Resljeve.
Od novembra so gorele plinske svetilke.
V predmestjih so gorele še vedno svetilke z oljem.
1864
Olje so zamenjali s petrolejem.
0
24.1.1
Že Rimljani so z Golovca skozi Streliško ulico po glinastih ceveh speljali vodo.
Na Gradu, v Tivoliju, na Rožniku in Golovcu je imela Ljubljana več trajnih studencev, ki so jih zajeli in po ceveh dovajali v mestne vodnjake.
Voda iz vodnjakov na Starem in Mestnem trgu je bila dobra, a poleti premlačna in zato ne tako okusna.
V mnogih hišah so bili plitvi domači vodnjaki, ki jih je napajala talna voda in kapnica.
Ob deževju in povodnjih jih je zalila blatna Ljubljanica, tako da je bila voda primerna le še za kuho.
Takrat je bilo v Ljubljani 12 javnih, 305 zasebnih vodnjakov in 1000 hiš.
Tretjina prebivalstva je imela vodo v hiši.
Ostali so bili navezani na svoje sosede.
Ob javnih vodnjakih so se zbirali meščani za pomenke in je tam mladi svet iskal in našel družabne zveze.
1565
Z Golovca mimo strelišča proti Mestnem trgu izpeljani vodovod ni bil več v rabi.
V mestni vodnjak pred rotovžem je bila tedaj napeljana voda izpod Rožnika po lesenih ceveh.
Naročili so mestnim tesarjem, naj se glede dobave 60 kosov mecesnovih cevi dogovorijo z mestnim sodnikom.
1568
Ponovno so sklenili poskusiti s 400 do 500 mecesnovimi debli, ker so se cevi iz hrastovega in jelkinega lesa izkazale za netrpežne.
Napeljevali so vodo v rotovški vodnjak izpod Rožnika namesto z Golovca.
Naročili so mestnemu sodniku in pisarju, naj pregledata izvirke pod Rožnikom, če imajo dovolj vode za vodnjak pred rotovžem in za novi vodnjak na Novem trgu.
Ugotovila sta, da izvirki ne bi zadostovali za oba vodnjaka.
Tako je vodovod za Novi trg odpadel.
1569
Rotovški vodnjak je bil potreben popravila.
Morali so nadomestiti stari vodni zbiralnik z novim.
Vodnjak je deloval le poleti.
Pozimi je bil v uporabi vodometni vodnjak na Špitalskem mostu.
1599
Takoj po prihodu jezuitov v Ljubljano so jim na sejah mestnega sveta 3. in 13. decembra 1599 po ugotovitvi, da je na grajskem griču nad 15 izvirkov, dovolili, da napeljejo vodo z Gradu v samostan.
Tudi grad je imel lasten starodaven globok vodnjak, da bi mogel vzdržati obleganje.
30 AVG 1608
Škof Hren je blagoslovil jezuitski samostan in vodnjak sredi dvorišča.
1653
Tesar je podrl vodnjak na kraju, kjer so leta 1638 podrli starodavno lipo.
Mestni svet je sklenil pogodbo s stavbenikom in kamnosekom Olivierijem, da napravi na Starem trgu vodnjak iz rezanega in polirnega kamna.
Ta vodnjak pred jezuitsko gimnazijo je bil dokončan konec leta 1655.
Na rotovžu so želeli, da bi Olivieri postavil tudi pred rotovžem nov vodnjak, a je prej umrl.
10. januarja 1656 je njegova vdova Ana Marija magistratu potrdila, da je dobila izplačan ves znesek za vodnjak pred gimnazijo.
1656
Delavci so čistili rotovški vodnjak.
Tesar je napravil kolo za črpanje vode in cevi za vodno sesalko.
1660
Za jesen so pričakovali obisk cesarja Leopolda.
Maja je dal deželni glavar Auersperg pobudo, da se stari vodnjak na Mestnem trgu odstrani in začasno postavijo vsaj nove kamnite stopnice in srednji steber.
Pogodbo za nov vodnjak so sklenilli s kamnosekom Jurijem Klandrom.
Kipar Gašper Dolmesinger je napravil načrt za 3 kipe, ki bi jih postavili na vodnjak v kovino vlite.
Do izvršitve ni prišlo.
Do cesarjevega obiska je zmanjkalo časa za to.
Kipar je napravil srednji steber in dve leseni sohi.
Julija je bil vodnjak postavljen.
1675
Magistrat je izplačal kiparju Janezu Kumersteinerju za 2 kipa iz belega marmorja, ki jih je napravil za Neptunov vodnjak pred rotovžem in Herkulov vodnjak na Starem trgu.
Herkulov vodnjak je stal pred Stiškim dvorcem do konca 18. stoletja.
Z Gruberjevim prekopom so mu presekali zvezo z Golovcem, od koder je po lesenih ceveh dobival vodo in vodnjak je usahnil.
Po razpustu jezuitov sta bila na voljo oba samostanska vodnjaka, ki sta dobivala vodo z grajskega hriba.
Iz obeh samostanskih vodnjakov so speljali vodo v nov vodnjak ob zahodni steni nove redute ali stare normalke.
Leta 1862 so kamniti del tega vodnjaka prenesli k cerkvi svetega Florijana, kjer je bil vodnjak še preden so zidali cerkev.
Tudi ta studenec je bil dan v uporabo jezuitom.
Neptunov vodnjak zdaj stoji za stavbo SAZU.
Posebej so pohvalili pomočnike in slikarja Filipa Jakoba Jamška za pozlatitev štirih delfinov na rotovškem vodnjaku ter za zlatenje pri obeh vodnjakih.
1737
Bil je v rabi še rimski vodovod iz studenca Zlatek v Kamni Gorici pri Podutiku.
Komendator nemškega viteškega reda je zahteval od mesta, ki je kupil komendsko posestvo, da ne smejo več delati nobenih lukenj v prastari vodovod ali ga onesnažiti, marveč se mora ta kanal in vodnjak vzdrževati za potrebe in zdravje občinstva v polni čistoči, ker teče voda tako v komendski kakor tudi v stenski vodnjak poleg mestnega stolpa v Krakovem.
Ta vodovod je vodil preko Dravelj, Kosez in Šiške mimo tivolskega drevoreda v Gradišče, kjer je polnil vodnjake.
Leta 1668 se je del tega vodovoda pred Križanskimi vrati podsul.
Drug vodovod je držal izpod Rožnika skozi Emono proti Ljubljanici.
Z ostanki vodnih in kanalizacijskih naprav Emone so se okoristili Krakovčani.
Čista talna voda je napolnila stare napeljave in studenec Prindeljc (Bründel) na Krakovskem nasipu je tako ustje nekdanje rimske kanalizacije.
Njen del je bil tudi usahli Hudournik, ki je tekel tik ob vzhodni meji Emonske ceste v Gradaščico.
1743
Sklenili so zamenjati Neptunov vodnjak z vodnjakom, ki bi simboliziral vode treh glavnih kranjskih rek.
Robba je vodnjak dokončal šele leta 1751.
1750
Hudournik je ob povodnji narastel in bruhnil na dan.
Raigersfeld je bil mnenja, da je to del rimskega vodovoda.
Vodotok je zasledoval do Raabovih vrtov.
Ljudje so mu povedali, da se nadaljuje do Glinc in da tudi v najbolj sušnih letih ni brez vode.
Sredi Krakovega je dajal vodo javni vodnjak v Kladezni ulici.
Cojzov graben na južni strani mestnega obzidja se je polnil z vodo deloma iz kanalov Emone in deloma iz Podturna.
1817
Pri prodaji kapucinskega samostana in cerkve se je moral kupec obvezati, da pri podiranju samostana ne bo zasul vodnjaka in naj bo vodnjakova izvrstna voda na uslugo meščanom.
Vodnjak na sesalko sredi Zvezde je ostal v delovanju do otvoritve novega ljubljanskega vodovoda.
1876
Razmišljali so o novem vodovodu in dali popisati ljubljanske vodnjake.
1863
Pred škofijo in v Kurji vasi so našli glinene cevi.
Antične vodovodne naprave so še polnile vodnjake v Gradišču in po opuščenih emonskih kanalih je dotekala čista voda v Krakovo.
1883
Začeli so s pripravami za gradnjo vodovoda.
1890
Maja je prvič pritekla voda po novem vodovodu.
Že Rimljani so z Golovca skozi Streliško ulico po glinastih ceveh speljali vodo.
Na Gradu, v Tivoliju, na Rožniku in Golovcu je imela Ljubljana več trajnih studencev, ki so jih zajeli in po ceveh dovajali v mestne vodnjake.
Voda iz vodnjakov na Starem in Mestnem trgu je bila dobra, a poleti premlačna in zato ne tako okusna.
V mnogih hišah so bili plitvi domači vodnjaki, ki jih je napajala talna voda in kapnica.
Ob deževju in povodnjih jih je zalila blatna Ljubljanica, tako da je bila voda primerna le še za kuho.
Takrat je bilo v Ljubljani 12 javnih, 305 zasebnih vodnjakov in 1000 hiš.
Tretjina prebivalstva je imela vodo v hiši.
Ostali so bili navezani na svoje sosede.
Ob javnih vodnjakih so se zbirali meščani za pomenke in je tam mladi svet iskal in našel družabne zveze.
1565
Z Golovca mimo strelišča proti Mestnem trgu izpeljani vodovod ni bil več v rabi.
V mestni vodnjak pred rotovžem je bila tedaj napeljana voda izpod Rožnika po lesenih ceveh.
Naročili so mestnim tesarjem, naj se glede dobave 60 kosov mecesnovih cevi dogovorijo z mestnim sodnikom.
1568
Ponovno so sklenili poskusiti s 400 do 500 mecesnovimi debli, ker so se cevi iz hrastovega in jelkinega lesa izkazale za netrpežne.
Napeljevali so vodo v rotovški vodnjak izpod Rožnika namesto z Golovca.
Naročili so mestnemu sodniku in pisarju, naj pregledata izvirke pod Rožnikom, če imajo dovolj vode za vodnjak pred rotovžem in za novi vodnjak na Novem trgu.
Ugotovila sta, da izvirki ne bi zadostovali za oba vodnjaka.
Tako je vodovod za Novi trg odpadel.
1569
Rotovški vodnjak je bil potreben popravila.
Morali so nadomestiti stari vodni zbiralnik z novim.
Vodnjak je deloval le poleti.
Pozimi je bil v uporabi vodometni vodnjak na Špitalskem mostu.
1599
Takoj po prihodu jezuitov v Ljubljano so jim na sejah mestnega sveta 3. in 13. decembra 1599 po ugotovitvi, da je na grajskem griču nad 15 izvirkov, dovolili, da napeljejo vodo z Gradu v samostan.
Tudi grad je imel lasten starodaven globok vodnjak, da bi mogel vzdržati obleganje.
30 AVG 1608
Škof Hren je blagoslovil jezuitski samostan in vodnjak sredi dvorišča.
1653
Tesar je podrl vodnjak na kraju, kjer so leta 1638 podrli starodavno lipo.
Mestni svet je sklenil pogodbo s stavbenikom in kamnosekom Olivierijem, da napravi na Starem trgu vodnjak iz rezanega in polirnega kamna.
Ta vodnjak pred jezuitsko gimnazijo je bil dokončan konec leta 1655.
Na rotovžu so želeli, da bi Olivieri postavil tudi pred rotovžem nov vodnjak, a je prej umrl.
10. januarja 1656 je njegova vdova Ana Marija magistratu potrdila, da je dobila izplačan ves znesek za vodnjak pred gimnazijo.
1656
Delavci so čistili rotovški vodnjak.
Tesar je napravil kolo za črpanje vode in cevi za vodno sesalko.
1660
Za jesen so pričakovali obisk cesarja Leopolda.
Maja je dal deželni glavar Auersperg pobudo, da se stari vodnjak na Mestnem trgu odstrani in začasno postavijo vsaj nove kamnite stopnice in srednji steber.
Pogodbo za nov vodnjak so sklenilli s kamnosekom Jurijem Klandrom.
Kipar Gašper Dolmesinger je napravil načrt za 3 kipe, ki bi jih postavili na vodnjak v kovino vlite.
Do izvršitve ni prišlo.
Do cesarjevega obiska je zmanjkalo časa za to.
Kipar je napravil srednji steber in dve leseni sohi.
Julija je bil vodnjak postavljen.
1675
Magistrat je izplačal kiparju Janezu Kumersteinerju za 2 kipa iz belega marmorja, ki jih je napravil za Neptunov vodnjak pred rotovžem in Herkulov vodnjak na Starem trgu.
Herkulov vodnjak je stal pred Stiškim dvorcem do konca 18. stoletja.
Z Gruberjevim prekopom so mu presekali zvezo z Golovcem, od koder je po lesenih ceveh dobival vodo in vodnjak je usahnil.
Po razpustu jezuitov sta bila na voljo oba samostanska vodnjaka, ki sta dobivala vodo z grajskega hriba.
Iz obeh samostanskih vodnjakov so speljali vodo v nov vodnjak ob zahodni steni nove redute ali stare normalke.
Leta 1862 so kamniti del tega vodnjaka prenesli k cerkvi svetega Florijana, kjer je bil vodnjak še preden so zidali cerkev.
Tudi ta studenec je bil dan v uporabo jezuitom.
Neptunov vodnjak zdaj stoji za stavbo SAZU.
Posebej so pohvalili pomočnike in slikarja Filipa Jakoba Jamška za pozlatitev štirih delfinov na rotovškem vodnjaku ter za zlatenje pri obeh vodnjakih.
1737
Bil je v rabi še rimski vodovod iz studenca Zlatek v Kamni Gorici pri Podutiku.
Komendator nemškega viteškega reda je zahteval od mesta, ki je kupil komendsko posestvo, da ne smejo več delati nobenih lukenj v prastari vodovod ali ga onesnažiti, marveč se mora ta kanal in vodnjak vzdrževati za potrebe in zdravje občinstva v polni čistoči, ker teče voda tako v komendski kakor tudi v stenski vodnjak poleg mestnega stolpa v Krakovem.
Ta vodovod je vodil preko Dravelj, Kosez in Šiške mimo tivolskega drevoreda v Gradišče, kjer je polnil vodnjake.
Leta 1668 se je del tega vodovoda pred Križanskimi vrati podsul.
Drug vodovod je držal izpod Rožnika skozi Emono proti Ljubljanici.
Z ostanki vodnih in kanalizacijskih naprav Emone so se okoristili Krakovčani.
Čista talna voda je napolnila stare napeljave in studenec Prindeljc (Bründel) na Krakovskem nasipu je tako ustje nekdanje rimske kanalizacije.
Njen del je bil tudi usahli Hudournik, ki je tekel tik ob vzhodni meji Emonske ceste v Gradaščico.
1743
Sklenili so zamenjati Neptunov vodnjak z vodnjakom, ki bi simboliziral vode treh glavnih kranjskih rek.
Robba je vodnjak dokončal šele leta 1751.
1750
Hudournik je ob povodnji narastel in bruhnil na dan.
Raigersfeld je bil mnenja, da je to del rimskega vodovoda.
Vodotok je zasledoval do Raabovih vrtov.
Ljudje so mu povedali, da se nadaljuje do Glinc in da tudi v najbolj sušnih letih ni brez vode.
Sredi Krakovega je dajal vodo javni vodnjak v Kladezni ulici.
Cojzov graben na južni strani mestnega obzidja se je polnil z vodo deloma iz kanalov Emone in deloma iz Podturna.
1817
Pri prodaji kapucinskega samostana in cerkve se je moral kupec obvezati, da pri podiranju samostana ne bo zasul vodnjaka in naj bo vodnjakova izvrstna voda na uslugo meščanom.
Vodnjak na sesalko sredi Zvezde je ostal v delovanju do otvoritve novega ljubljanskega vodovoda.
1876
Razmišljali so o novem vodovodu in dali popisati ljubljanske vodnjake.
1863
Pred škofijo in v Kurji vasi so našli glinene cevi.
Antične vodovodne naprave so še polnile vodnjake v Gradišču in po opuščenih emonskih kanalih je dotekala čista voda v Krakovo.
1883
Začeli so s pripravami za gradnjo vodovoda.
1890
Maja je prvič pritekla voda po novem vodovodu.
0
26.1.1
V zgodnjem srednjem veku so bile hiše po mestih lesene in nizke.
Bile so z ilovico zamazane ter z deskami, škodlami ali slamo pokrite.
S kamnom zidani so bili le gradovi in cerkve.
Zaradi lažje in boljše obrambe niso mestnih trgov nikoli stavili v bližino obzidja.
Tu so bile ulice še tesneje stisnjene in ožje kot drugod, da so laže zadržali sovražnika, ako bi se mu posrečilo vdreti v mesto.
Hiše navadnih meščanov so bile lesene in neznatne.
Zato so gledali, da so v bližino obzidja mestnih vrat prišle trdne, s kamni zidane zgradbe.
Na poljanski strani v Ljubljani je bil zidan frančiškanski samostan, po katerem so dobila mestna vrata ime.
Na zahodni strani je bila komenda nemškega viteškega reda, kjer so branila vhod Nemška vrata.
Pozneje se je na zahodno obzidje naslonil še turjaški knežji dvorec.
Prej pa je v bližini jačil vicedomski dvorec okolico mestnih vrat.
Tranča je zapirala dohod na Mestni in Stari trg.
Pisana ali Karlovška vrata so naslonili na grajske utrdbe in ob hrib.
Ko so pojenjali v srednjem veku sovražni napadi in ko nobeno obzidje ni vzdržalo obleganja s topovi, je začelo pojemati tudi zanimanje za obzidje.
1750
Se je ponoči sesul v Ljubljanico del obzidja zadaj za sedanjo hišo Mestni trg 17.
Mestno obzidje je zahtevalo številno obrambno posadko in visoke vzdrževalne stroške.
Zato so morali v mestu štediti s prostorom.
Ulice so bile tudi v sredini mesta tesne in hiše ozke.
Izza 15. stoletja , ko so bile hiše že zidane, so jih pognali v višino.
Ako so bile tesno prislonjene druga k drugi, so bile hiše ločene po tanjšem požarnem zidu, ali pa so jih delile ozke vmesne ulice, ki se je vanje stekal skupni kap in so služile za odvajalni kanal..
Obenem bi ti preduhi branili, da bi se požar širil iz ene hiše na drugo.
Vmesne ulice so tudi dale glavni ulici zvezo z gospodinjskimi in stranskimi poslopji, ki so jih postavili zadaj za hišami.
Prvotno je tudi najmanjša hiša imela hleve in svisli za seno, slamo in drugo krmo.
Pri velikem prometu in ozkih ulicah so bili na vogalih hiš vzidani kamniti odbijači.
Dva taka z maskaroni sta eden na Gornjem trgu z letnico 1688 in z napisom v stari nemščini BODI PRAVIČEN IN NE BOJ SE NIKOGAR in drugi na Bregu ob vhodu v Križevniško ulico.
Ob stiku Krakovske in Kladezne ulice je bil odbijač pokrit s četevrokotno ploščo in je služil kot sramotilni oder za obsojence križevniške zemljiške gosposke.
V srednjem veku je veljal predpis, da ne sme imeti nobena meščanska hiša na ulico več oken kot največ le 3.
To je potrebno zaradi pičlega prostora v obroču obzidja.
Bilo je tudi v korist obrtnikov in trgovcev, da jih je pri ozkih fasadah čim več dobilo možnost, da so svoje poslovne in skladiščne prostore imeli ob prometni cesti.
Za stanovanje so dobili prostora v gornjih nadstropjih.
Pozidali so tudi dvorišče.
Zato teče strešno sleme teh hiš pravokotno na ulico.
Tak način zidanja je še danes običajen pri krakovskih in trnovskih hišah, ki so s svojo ozko stranjo treh oken obrnjene na cesto.
Vhod pa je ob daljši hišni stranici v ozki ulici, ki loči dva soseda.
Na dvoriščni strani poslopij so bile posebno oddeljene sobe za služinčad in pomočnike, ako zanje ni bilo prostora spredaj.
Na tak sestav kažejo še danes stare hiše na Gornjem trgu.
Imajo več prostorov, ki so ločeni od stanovanja in v katerih so prebivali člani gospodinjstva, ki niso spadali v ožji rodbinski krog.
Gospodinjstvo je prvotno zajemalo ne le ožjo družino, marveč tudi vse gospodarjeve delavce in hišne posle.
Kar je živelo pod eno streho, to je obsegalo tudi eno gospodinjstvo, ki je štelo vsaj do 10 oseb.
Vsak meščan je prebival v svoji hiši.
Podnajemnikov v starejši dobi niso poznali.
1600
Prva mestna davčna knjiga navaja 338 hiš za notranje mesto in 158 za predmestja.
V teh 496 hišah je stanovalo le 86 družin v lastnosti najemnikov.
Druge družine so živele v lastnih hišah.
Ko so v 15. stoletju začeli zidati s kamenjem iz grajskega kamnoloma za rotovžem in iz emonskih ruševin v Gradišču, je to omogočalo gradnjo večjih hiš.
Število hiš se v zaprtem mestu ni dosti spreminjalo.
V predmestjih je število po največ pritličnih hiš stalno naraščalo.
Kmalu so bile večje kot v mestu samem.
1788
Mesto je imelo 938 hiš.
Od teh je bilo v notranjem mestu 358 hiš.
V ozko stisnjenem mestu pri tesni naslonitvi na grajski hrib so zidali hiše brez ozira na zrak, svetlobo in zdravje.
Da so pridobili na prostoru, so v gornjih delih zgradb z balkoni in previsi silili v ulični prostor, ki so ga napravljali s tem še bolj tesnega, mračnega, zatohlega in vlažnega.
V hišah je bilo stranišče za celo hišo.
Večinoma pa po eno stranišče za vsa stanovanja enega nadstropja.
V Valvasorjevem času je imela Ljubljana večinoma 3 nadstropne, redkeje 2 nadstropne hiše.
Skoro ni bilo pritličnih hiš.
Požari so pripravili posestnike, da so pokrivali z opeko hiše.
Hiše so imele kleti le v višjih predelih.
Kleti zaradi talne vode niso bile globoke.
Za kleti so uporabljali zadnje oboke pritličja.
Če so bile te polkleti obrnjene na južno stran, so jih uporabljali tudi za stanovanja.
Krakovske hiše zaradi visoke talne vode niso imele kleti, marveč le tako imenovane jame.
Kuhinje so bile temačne in umazane.
Kljub mrčesu pa stenic skoro nikjer ni bilo.
Zaradi ognja so bile kuhinje na dvorišču, kjer so kuhali in parili za živino.
Ozka pročelja hiš so razširili na ta način, da so popolnoma ali deloma zazidali ozke medhišne komunske in predušne ulice dveh sosednjih hiš ter s tem povečali hišno fronto za eno okence.
Hiše s petimi, šestimi in več okni so vse prezidane iz dveh ali treh hiš.
Plemstvu in trgovcem niso ugajale hiše z dvemi ali tremi okni na ulico.
Zato so pokupili ali dokupili manjše hiše deloma tudi leta 1515 izgnanih Judov ter jih prezidali v eno hišo.
Polagoma je tako izginjal stari, po nemških priseljencih način triokenskih hiš z ozkim zatrepom na ulico.
Zamenjale so ga italijanske štiristranske hiše z dvoriščem v sredi.
Stanovanja v teh hišah so bila svetla, zračna in zdrava, ker so tudi hleve preložili drugam.
Te predelave so izvršili v dobi renesanse in baroka italijanski stavbeniki, arhitekti, zidarji in kamnoseki, ki so se doseljevali v Ljubljano.
Pri združitvah dveh hiš so dvoriščne stavbe povezali z glavno s hodnikom ali pa so dogradili zraven kaj novega.
Večkrat so nastale slikovite rešitve s stebri in arkadami in vmesnim stopniščem v posebni stranski stavbi.
Ker odprti loki pri našem podnebju niso ustrezali, so jih pozneje zazidali ali zasteklili.
Med revnejšimi sloji so bila zelo iskana majhna stanovanja, ki so bila zaradi tega zelo draga.
V eni sobi se je stiskala cela družina.
Soba jim je služila za stanovalnico, delavnico, kuhinjo in spalnico.
Hiše ob Ljubljanici so imele lesene hodnike.
Ti so bili stalna nevarnost za požare.
Iz zdravstvenih in estetskih ozirov so bili za vlado trn v peti, ker so bila tam nameščena tudi stranišča ali priveti.
Magistrat je dobil naročilo, da je treba v enem letu podreti hodnike in privete, ki jih je treba z zidanimi kanali zvezati z Ljubljanico.
Meščani so začeli tarnati, koliko jih bo to stalo in bi povrhu bile še fronte proti reki neuporabne, ker so ozke in imajo le eno sobo v vrsti in bi ta prostor morali uporabiti za stranišče.
Obljubili so, da bodo odpravili izlivanje iz hodnikov, ki jih bodo vedno čedne in čiste vzdrževali.
Stranišča tam pa bodo polagoma kolikor bo le mogoče odpravili.
1733
Ponovno so opominjali meščane glede stranišč.
Meščani so prosili, da se zadeva odloži dotlej, ko bodo lastniki popravljali svoje hiše.
Vlada je pristala, da ostanejo hodniki in stranišča na njih.
Ne smejo pa niti novih postavljati in starih popravljati.
Popolnoma se mora nehati z izlivanjem iz hodnikov, ki morajo biti čisti.
Tudi drugi izlivi se morajo speljati v vodo.
Kdor bi postavil nove lesene hodnike, bi plačal kazen 200 zlatih cekinov.
V zgodnjem srednjem veku so bile hiše po mestih lesene in nizke.
Bile so z ilovico zamazane ter z deskami, škodlami ali slamo pokrite.
S kamnom zidani so bili le gradovi in cerkve.
Zaradi lažje in boljše obrambe niso mestnih trgov nikoli stavili v bližino obzidja.
Tu so bile ulice še tesneje stisnjene in ožje kot drugod, da so laže zadržali sovražnika, ako bi se mu posrečilo vdreti v mesto.
Hiše navadnih meščanov so bile lesene in neznatne.
Zato so gledali, da so v bližino obzidja mestnih vrat prišle trdne, s kamni zidane zgradbe.
Na poljanski strani v Ljubljani je bil zidan frančiškanski samostan, po katerem so dobila mestna vrata ime.
Na zahodni strani je bila komenda nemškega viteškega reda, kjer so branila vhod Nemška vrata.
Pozneje se je na zahodno obzidje naslonil še turjaški knežji dvorec.
Prej pa je v bližini jačil vicedomski dvorec okolico mestnih vrat.
Tranča je zapirala dohod na Mestni in Stari trg.
Pisana ali Karlovška vrata so naslonili na grajske utrdbe in ob hrib.
Ko so pojenjali v srednjem veku sovražni napadi in ko nobeno obzidje ni vzdržalo obleganja s topovi, je začelo pojemati tudi zanimanje za obzidje.
1750
Se je ponoči sesul v Ljubljanico del obzidja zadaj za sedanjo hišo Mestni trg 17.
Mestno obzidje je zahtevalo številno obrambno posadko in visoke vzdrževalne stroške.
Zato so morali v mestu štediti s prostorom.
Ulice so bile tudi v sredini mesta tesne in hiše ozke.
Izza 15. stoletja , ko so bile hiše že zidane, so jih pognali v višino.
Ako so bile tesno prislonjene druga k drugi, so bile hiše ločene po tanjšem požarnem zidu, ali pa so jih delile ozke vmesne ulice, ki se je vanje stekal skupni kap in so služile za odvajalni kanal..
Obenem bi ti preduhi branili, da bi se požar širil iz ene hiše na drugo.
Vmesne ulice so tudi dale glavni ulici zvezo z gospodinjskimi in stranskimi poslopji, ki so jih postavili zadaj za hišami.
Prvotno je tudi najmanjša hiša imela hleve in svisli za seno, slamo in drugo krmo.
Pri velikem prometu in ozkih ulicah so bili na vogalih hiš vzidani kamniti odbijači.
Dva taka z maskaroni sta eden na Gornjem trgu z letnico 1688 in z napisom v stari nemščini BODI PRAVIČEN IN NE BOJ SE NIKOGAR in drugi na Bregu ob vhodu v Križevniško ulico.
Ob stiku Krakovske in Kladezne ulice je bil odbijač pokrit s četevrokotno ploščo in je služil kot sramotilni oder za obsojence križevniške zemljiške gosposke.
V srednjem veku je veljal predpis, da ne sme imeti nobena meščanska hiša na ulico več oken kot največ le 3.
To je potrebno zaradi pičlega prostora v obroču obzidja.
Bilo je tudi v korist obrtnikov in trgovcev, da jih je pri ozkih fasadah čim več dobilo možnost, da so svoje poslovne in skladiščne prostore imeli ob prometni cesti.
Za stanovanje so dobili prostora v gornjih nadstropjih.
Pozidali so tudi dvorišče.
Zato teče strešno sleme teh hiš pravokotno na ulico.
Tak način zidanja je še danes običajen pri krakovskih in trnovskih hišah, ki so s svojo ozko stranjo treh oken obrnjene na cesto.
Vhod pa je ob daljši hišni stranici v ozki ulici, ki loči dva soseda.
Na dvoriščni strani poslopij so bile posebno oddeljene sobe za služinčad in pomočnike, ako zanje ni bilo prostora spredaj.
Na tak sestav kažejo še danes stare hiše na Gornjem trgu.
Imajo več prostorov, ki so ločeni od stanovanja in v katerih so prebivali člani gospodinjstva, ki niso spadali v ožji rodbinski krog.
Gospodinjstvo je prvotno zajemalo ne le ožjo družino, marveč tudi vse gospodarjeve delavce in hišne posle.
Kar je živelo pod eno streho, to je obsegalo tudi eno gospodinjstvo, ki je štelo vsaj do 10 oseb.
Vsak meščan je prebival v svoji hiši.
Podnajemnikov v starejši dobi niso poznali.
1600
Prva mestna davčna knjiga navaja 338 hiš za notranje mesto in 158 za predmestja.
V teh 496 hišah je stanovalo le 86 družin v lastnosti najemnikov.
Druge družine so živele v lastnih hišah.
Ko so v 15. stoletju začeli zidati s kamenjem iz grajskega kamnoloma za rotovžem in iz emonskih ruševin v Gradišču, je to omogočalo gradnjo večjih hiš.
Število hiš se v zaprtem mestu ni dosti spreminjalo.
V predmestjih je število po največ pritličnih hiš stalno naraščalo.
Kmalu so bile večje kot v mestu samem.
1788
Mesto je imelo 938 hiš.
Od teh je bilo v notranjem mestu 358 hiš.
V ozko stisnjenem mestu pri tesni naslonitvi na grajski hrib so zidali hiše brez ozira na zrak, svetlobo in zdravje.
Da so pridobili na prostoru, so v gornjih delih zgradb z balkoni in previsi silili v ulični prostor, ki so ga napravljali s tem še bolj tesnega, mračnega, zatohlega in vlažnega.
V hišah je bilo stranišče za celo hišo.
Večinoma pa po eno stranišče za vsa stanovanja enega nadstropja.
V Valvasorjevem času je imela Ljubljana večinoma 3 nadstropne, redkeje 2 nadstropne hiše.
Skoro ni bilo pritličnih hiš.
Požari so pripravili posestnike, da so pokrivali z opeko hiše.
Hiše so imele kleti le v višjih predelih.
Kleti zaradi talne vode niso bile globoke.
Za kleti so uporabljali zadnje oboke pritličja.
Če so bile te polkleti obrnjene na južno stran, so jih uporabljali tudi za stanovanja.
Krakovske hiše zaradi visoke talne vode niso imele kleti, marveč le tako imenovane jame.
Kuhinje so bile temačne in umazane.
Kljub mrčesu pa stenic skoro nikjer ni bilo.
Zaradi ognja so bile kuhinje na dvorišču, kjer so kuhali in parili za živino.
Ozka pročelja hiš so razširili na ta način, da so popolnoma ali deloma zazidali ozke medhišne komunske in predušne ulice dveh sosednjih hiš ter s tem povečali hišno fronto za eno okence.
Hiše s petimi, šestimi in več okni so vse prezidane iz dveh ali treh hiš.
Plemstvu in trgovcem niso ugajale hiše z dvemi ali tremi okni na ulico.
Zato so pokupili ali dokupili manjše hiše deloma tudi leta 1515 izgnanih Judov ter jih prezidali v eno hišo.
Polagoma je tako izginjal stari, po nemških priseljencih način triokenskih hiš z ozkim zatrepom na ulico.
Zamenjale so ga italijanske štiristranske hiše z dvoriščem v sredi.
Stanovanja v teh hišah so bila svetla, zračna in zdrava, ker so tudi hleve preložili drugam.
Te predelave so izvršili v dobi renesanse in baroka italijanski stavbeniki, arhitekti, zidarji in kamnoseki, ki so se doseljevali v Ljubljano.
Pri združitvah dveh hiš so dvoriščne stavbe povezali z glavno s hodnikom ali pa so dogradili zraven kaj novega.
Večkrat so nastale slikovite rešitve s stebri in arkadami in vmesnim stopniščem v posebni stranski stavbi.
Ker odprti loki pri našem podnebju niso ustrezali, so jih pozneje zazidali ali zasteklili.
Med revnejšimi sloji so bila zelo iskana majhna stanovanja, ki so bila zaradi tega zelo draga.
V eni sobi se je stiskala cela družina.
Soba jim je služila za stanovalnico, delavnico, kuhinjo in spalnico.
Hiše ob Ljubljanici so imele lesene hodnike.
Ti so bili stalna nevarnost za požare.
Iz zdravstvenih in estetskih ozirov so bili za vlado trn v peti, ker so bila tam nameščena tudi stranišča ali priveti.
Magistrat je dobil naročilo, da je treba v enem letu podreti hodnike in privete, ki jih je treba z zidanimi kanali zvezati z Ljubljanico.
Meščani so začeli tarnati, koliko jih bo to stalo in bi povrhu bile še fronte proti reki neuporabne, ker so ozke in imajo le eno sobo v vrsti in bi ta prostor morali uporabiti za stranišče.
Obljubili so, da bodo odpravili izlivanje iz hodnikov, ki jih bodo vedno čedne in čiste vzdrževali.
Stranišča tam pa bodo polagoma kolikor bo le mogoče odpravili.
1733
Ponovno so opominjali meščane glede stranišč.
Meščani so prosili, da se zadeva odloži dotlej, ko bodo lastniki popravljali svoje hiše.
Vlada je pristala, da ostanejo hodniki in stranišča na njih.
Ne smejo pa niti novih postavljati in starih popravljati.
Popolnoma se mora nehati z izlivanjem iz hodnikov, ki morajo biti čisti.
Tudi drugi izlivi se morajo speljati v vodo.
Kdor bi postavil nove lesene hodnike, bi plačal kazen 200 zlatih cekinov.
0
Imaš mogoče kak zemljevid Ljubljane iz 17. ali 18. stoletja?
V Ljubljani nisem ravno domača pa me zanima, kaj je bilo takrat pozidano v primerjavi z danes.
V Ljubljani nisem ravno domača pa me zanima, kaj je bilo takrat pozidano v primerjavi z danes.
0
imam knjigo z zemljevidi od Emone naprej
bom mogoče jutri poskeniral in objavil
bom mogoče jutri poskeniral in objavil
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
imam knjigo z zemljevidi od Emone naprejbom mogoče jutri poskeniral in objavil
Bi lepo prosila.:)
0
Upam, da ne smetim prevec.
Zgoraj omenjas neznatne hise. Moja babica se je rodila v neznatni hisi. Jo bom opisala, ker mislim, da je bila kar tipicno domovanje za reveze. Hisa je bila pritlicna, krita s slamo in je imela 2 prostora: kuhinjo, 12m2 in sobo, 16m2. Celotna kvadratura je bila manj kot 30m2.
Kuhinjski del je bil zidan, velik kake 3x4 metre. Imel je 1 okno. Vanj si vstopil direktno s cete. Hodnika ni bilo. Nasproti teh vrat so bila druga vrata, preprosta, zbita iz desk, od kjer si po lesenih stopnicah sel v na eni strani odprt, a s streho pokrit prostor. Kljuc za ta vrata je bil velik kakih 20 cm in je spominjal na grajske kljuce.
Kuhinja je imela zidan stedilnik - ne v kotu, ampak na sredi stene, ker je bil povezan s krusno pecjo v sobi na drugi strani te stene. Na stedilniku je vedno pocival zelezen likalnik, ki si ga pred in med likanjem pogrel na stedilniku. Med vhodnimi vrati in stedilnikom je bilo ravno dovolj prostora za kosaro s poleni. Ob steni nasproti stedilnika je stala mizica z dvema stoloma. Na enem stolu je kraljeval ajmer z vodo, drug stol je bil na voljo pri kosilu. Takoj za stolom je stala postelja. Nasproti postelje je ob isti steni kot stedilnik stala kredenca - omara za hranjenje zivil in za kroznike.
Sredi kuhinje, med stedilnikom in kredenco, so bila vrata v sobo. Ta del hise je bil lesen, narejen iz debelih obtesanih hlodov, ki so bili chinked, da med rezami ni pihalo v hiso. Ne vem, iz cesa je bil chinking in ne vem slovenske besede. Bil je bele barve. Soba je bila velika priblizno 4x4 metre. Na eni strani sta bili dve okenci, kaksnih 60x80 cm brez polken, a vsako s po eno pelarginijo. Zraven kuhinjskih vrat je v kotu stala krusna pec, velika priblizno 80x80 cm s klopjo na dveh straneh. Z dimnikom se je navezovala na kuhinjski stedilnik. V sobi sta stali dve postelji in ena omara, in otroska posteljica zraven peci. Za vec ni bilo prostora. Ze to pohistvo je sobo cisto natrpalo. To je bila cela hisa.
Hisa je imela elektriko. Po vodo so hodili otroci, ponavadi starejsa dekleta, z ajmerjem v dolino v studenec. Ko je bil ajmer poln, so si na glavo dali svislo, iz blaga oblikovan obroc, nanj pa ajmer in pod pod noge v strm hrib. Ajmer je stal na stolu zraven vrat, v njem vedno zajemalka. Voda je bila ledeno mrzla in imela je prav poseben, a dober, okus. Brez Klora, Flora in drugih nesnag.
Stranisce je bilo v hlevu v drugi stavbi, ki je bila cela lesena. Na sredi je bil hodnik, na levo pujsi, na desno 2 glavi zivine, na koncu hodnika stranisce na strbunk. Temno kot v rogu, disave se prekasale vsak Diorjev parfum.
Pokriti zunanji prostor je bil tako velik kot hisa - slabih 30m2. Navezoval se je na hiso. Tu je stal kotel za kuhanje zganja. Nasproti je stala dolga klop, na kateri je babica narezala domac kruh in speh in kjer se je to dobroto jedlo. Iz pokritega prostora se je slo v klet, ki jo je vcasih poplavilo do kolen, ceprav je hisa stala na vrhu grebena.
Podstreha je bila zapraseno skladisce. V takih neznatnih hisah so revni kocarji ziveli se v 20. stoletju in rojevali otroke leto za letom.
Zgoraj omenjas neznatne hise. Moja babica se je rodila v neznatni hisi. Jo bom opisala, ker mislim, da je bila kar tipicno domovanje za reveze. Hisa je bila pritlicna, krita s slamo in je imela 2 prostora: kuhinjo, 12m2 in sobo, 16m2. Celotna kvadratura je bila manj kot 30m2.
Kuhinjski del je bil zidan, velik kake 3x4 metre. Imel je 1 okno. Vanj si vstopil direktno s cete. Hodnika ni bilo. Nasproti teh vrat so bila druga vrata, preprosta, zbita iz desk, od kjer si po lesenih stopnicah sel v na eni strani odprt, a s streho pokrit prostor. Kljuc za ta vrata je bil velik kakih 20 cm in je spominjal na grajske kljuce.
Kuhinja je imela zidan stedilnik - ne v kotu, ampak na sredi stene, ker je bil povezan s krusno pecjo v sobi na drugi strani te stene. Na stedilniku je vedno pocival zelezen likalnik, ki si ga pred in med likanjem pogrel na stedilniku. Med vhodnimi vrati in stedilnikom je bilo ravno dovolj prostora za kosaro s poleni. Ob steni nasproti stedilnika je stala mizica z dvema stoloma. Na enem stolu je kraljeval ajmer z vodo, drug stol je bil na voljo pri kosilu. Takoj za stolom je stala postelja. Nasproti postelje je ob isti steni kot stedilnik stala kredenca - omara za hranjenje zivil in za kroznike.
Sredi kuhinje, med stedilnikom in kredenco, so bila vrata v sobo. Ta del hise je bil lesen, narejen iz debelih obtesanih hlodov, ki so bili chinked, da med rezami ni pihalo v hiso. Ne vem, iz cesa je bil chinking in ne vem slovenske besede. Bil je bele barve. Soba je bila velika priblizno 4x4 metre. Na eni strani sta bili dve okenci, kaksnih 60x80 cm brez polken, a vsako s po eno pelarginijo. Zraven kuhinjskih vrat je v kotu stala krusna pec, velika priblizno 80x80 cm s klopjo na dveh straneh. Z dimnikom se je navezovala na kuhinjski stedilnik. V sobi sta stali dve postelji in ena omara, in otroska posteljica zraven peci. Za vec ni bilo prostora. Ze to pohistvo je sobo cisto natrpalo. To je bila cela hisa.
Hisa je imela elektriko. Po vodo so hodili otroci, ponavadi starejsa dekleta, z ajmerjem v dolino v studenec. Ko je bil ajmer poln, so si na glavo dali svislo, iz blaga oblikovan obroc, nanj pa ajmer in pod pod noge v strm hrib. Ajmer je stal na stolu zraven vrat, v njem vedno zajemalka. Voda je bila ledeno mrzla in imela je prav poseben, a dober, okus. Brez Klora, Flora in drugih nesnag.
Stranisce je bilo v hlevu v drugi stavbi, ki je bila cela lesena. Na sredi je bil hodnik, na levo pujsi, na desno 2 glavi zivine, na koncu hodnika stranisce na strbunk. Temno kot v rogu, disave se prekasale vsak Diorjev parfum.
Pokriti zunanji prostor je bil tako velik kot hisa - slabih 30m2. Navezoval se je na hiso. Tu je stal kotel za kuhanje zganja. Nasproti je stala dolga klop, na kateri je babica narezala domac kruh in speh in kjer se je to dobroto jedlo. Iz pokritega prostora se je slo v klet, ki jo je vcasih poplavilo do kolen, ceprav je hisa stala na vrhu grebena.
Podstreha je bila zapraseno skladisce. V takih neznatnih hisah so revni kocarji ziveli se v 20. stoletju in rojevali otroke leto za letom.
0
Hvala za opis.:)
Smem vprašati iz katerega konca Slovenije (pokrajina) je tvoja babica in če je bilo to mesto, vas, bolj strnjeno ali razpršeno naselje...?
Pa če smem še jaz zasmetiti temo, Lelj...:)
Porajkel, chink je razpoka, ne? Crack? Kako se to uporabi v stavku? Chinked pa "zafilana" razpoka? Pa to v stavku?
There is a chink in the wall. The wall has a chink (to ne bo prav?). The wall is chinked.
Smem vprašati iz katerega konca Slovenije (pokrajina) je tvoja babica in če je bilo to mesto, vas, bolj strnjeno ali razpršeno naselje...?
Pa če smem še jaz zasmetiti temo, Lelj...:)
Porajkel, chink je razpoka, ne? Crack? Kako se to uporabi v stavku? Chinked pa "zafilana" razpoka? Pa to v stavku?
There is a chink in the wall. The wall has a chink (to ne bo prav?). The wall is chinked.
0
Na Dolenjskem. Zivela je v zadnji hisi v vasi. Od njene hise naprej so bile samo se osamljene kmetije kilometre naokoli. Domnevam, da ko je bila hisa postavljena, je stala kaksnih 400 m iz centra vasi.
Chink je razpoka.
Chinking je material, ki se uporablja pri brunaricah, da se zadela reze. Chinking je tudi proces filanja razpok med hlodi. Lahko reces: the man chinked the log hosue/ loh cabin. Log house je hisa, log cabin je taka kocica, kot jo je imela moja babica. The log house is chinked.
Crack je razpoka v zidu, v steni. Za to reces to fill a crack. Lahko tudi to patch a crack/ a hole in the wall. (zakrpati). Ampak ce krpas nogavico, reces to darn a sock. a patch je nekaj kar gre cez, kos blaga, malta... Darn je z iglo. Darn reces tudi namesto damn (da ne zvenis kot Trump). Darn = presneto, damn = prekleto.
A chink se uporablja tudi za sibko tocko.
I found a chink in their plan. Nasel sem sibko tocko v njihovem planu.
Our basketball team looked for a chink in the other team's defence. Nase kosarkarsko mostvo je iskalo sibko tocko v obrambi drugega mostva.
Chink je razpoka.
Chinking je material, ki se uporablja pri brunaricah, da se zadela reze. Chinking je tudi proces filanja razpok med hlodi. Lahko reces: the man chinked the log hosue/ loh cabin. Log house je hisa, log cabin je taka kocica, kot jo je imela moja babica. The log house is chinked.
Crack je razpoka v zidu, v steni. Za to reces to fill a crack. Lahko tudi to patch a crack/ a hole in the wall. (zakrpati). Ampak ce krpas nogavico, reces to darn a sock. a patch je nekaj kar gre cez, kos blaga, malta... Darn je z iglo. Darn reces tudi namesto damn (da ne zvenis kot Trump). Darn = presneto, damn = prekleto.
A chink se uporablja tudi za sibko tocko.
I found a chink in their plan. Nasel sem sibko tocko v njihovem planu.
Our basketball team looked for a chink in the other team's defence. Nase kosarkarsko mostvo je iskalo sibko tocko v obrambi drugega mostva.
0
27.1.1
Važen kos pohištva je bila od nekdaj skrinja.
V njej so shranjevali obleko, perilo in dragocenosti.
Služila je tudi za klop.
Skrinje so bile okrašene z rezbarijami, kovanjem, intarzijo, slikanimi ornamenti in podobami.
V renesančni in baročni dobi so težke baržunaste, brokatne in nagubane obleke zahtevale, da so bile obešene v visokih pokončnih omarah, ker bi se v skrinjah zravnane preveč mečkale.
Skrinje so postajale vedno bolj rekvizit kmečke oprave.
V 18. stoletju je v mestu komoda prevzela vlogo spravišča perila.
Manjše komode so v zgornjem nastavku s predali in pultno ploščo priredili za pisalni biro ali bogato intarzirano in politirano tabernakeljsko omaro.
V hiši je bil prvotno glavni prostor tisti, kjer je stalo odprto ognjišče, katero so pozneje prenesli v kuhinjo.
Stanovalnico in spalnico so ogrevali z lončenimi rjavimi ali zelenimi reliefno ornamentiranimi pečmi.
Razen peči so ljubljanski pečarji izdelovali tudi krožnike, sklede in lavorje iz bele kamenine.
Peči so pošiljali tudi v Italijo tja do Milana.
Sredi 18. stoletja so boljše peči naročali iz Dunaja.
Siromaki so radi uporabljali nevarne ponve z žerjavico.
V starih krakovskih hišah je bila levo iz veže manjša sobica štibeljc, na desni pa »hiša«, ob nji pa kamra.
Kamro in »hišo« je grela peč.
Že v srednjem veku so imenovali sobe, ki so jih ogrevali s kaminom, kamenate, caminatae in čumnate.
Stanovalnice in spalnice so bile večkrat oboje obenem ali pa druga zraven druge.
Preden so prišle v navado lesene deske, so za pod uporabljali večje kamenite plošče, steptano ilovico ali ještrle iz zmesi blata, apna in slame.
Ako so zmogli, so pregrnili čez to navadno pletenino.
Stanovanje so si ohranili toplo in ga zavarovali pred vremenskimi neprilikami tudi z zapaževanjem oken.
Prvotno so zapirali okna z lesenimi polknicami, z oljem prepojenim platnom, z roženimi in klanimi tenkimi kamenitimi ali alabastrskimi ploščami, mehurjem, pooljenim pergamentom, črevami ali z vrbovo pletovino.
Za z železnimi rešetkami zavarovana okna, ki so bila majhna, je prišla zasteklitev v meščanskih hišah v navado šele proti koncu srednjega veka.
Najprej so se pojavile okroglice iz debelega neprozornega zelenega stekla.
Potem so prešli na prozorne, vdelane v svinčene obrobke, ki so bile v začetku 17. stoletja še v premožnejših hišah redke.
1450
Imelo je komaj pol Dunaja steklo v oknih.
Začetek 16. stoletja je imela Ljubljana svojega steklarja.
Kmalu zatem je imela Ljubljano lastno steklarno.
Svinec za obrobke so dobivali iz Beljaka.
V 17. stoletju steklenih stenskih zrcal v Ljubljani še niso poznali.
Izza 17. stoletja je bilo vedno več prozornega stekla.
1749
Steklena zrcala so prišla iz Italije.
Poprej so imeli manjša ročna ogledala iz brušene kovine.
1750
Prodrle so valjane in ploščate prozorne šipe, ki so jih imeli za nezaslišano razkošje.
V 19. stoletju so bile male okrogle 6 ali 8 kotne šipice izpodrinjene.
Važen kos pohištva je bila od nekdaj skrinja.
V njej so shranjevali obleko, perilo in dragocenosti.
Služila je tudi za klop.
Skrinje so bile okrašene z rezbarijami, kovanjem, intarzijo, slikanimi ornamenti in podobami.
V renesančni in baročni dobi so težke baržunaste, brokatne in nagubane obleke zahtevale, da so bile obešene v visokih pokončnih omarah, ker bi se v skrinjah zravnane preveč mečkale.
Skrinje so postajale vedno bolj rekvizit kmečke oprave.
V 18. stoletju je v mestu komoda prevzela vlogo spravišča perila.
Manjše komode so v zgornjem nastavku s predali in pultno ploščo priredili za pisalni biro ali bogato intarzirano in politirano tabernakeljsko omaro.
V hiši je bil prvotno glavni prostor tisti, kjer je stalo odprto ognjišče, katero so pozneje prenesli v kuhinjo.
Stanovalnico in spalnico so ogrevali z lončenimi rjavimi ali zelenimi reliefno ornamentiranimi pečmi.
Razen peči so ljubljanski pečarji izdelovali tudi krožnike, sklede in lavorje iz bele kamenine.
Peči so pošiljali tudi v Italijo tja do Milana.
Sredi 18. stoletja so boljše peči naročali iz Dunaja.
Siromaki so radi uporabljali nevarne ponve z žerjavico.
V starih krakovskih hišah je bila levo iz veže manjša sobica štibeljc, na desni pa »hiša«, ob nji pa kamra.
Kamro in »hišo« je grela peč.
Že v srednjem veku so imenovali sobe, ki so jih ogrevali s kaminom, kamenate, caminatae in čumnate.
Stanovalnice in spalnice so bile večkrat oboje obenem ali pa druga zraven druge.
Preden so prišle v navado lesene deske, so za pod uporabljali večje kamenite plošče, steptano ilovico ali ještrle iz zmesi blata, apna in slame.
Ako so zmogli, so pregrnili čez to navadno pletenino.
Stanovanje so si ohranili toplo in ga zavarovali pred vremenskimi neprilikami tudi z zapaževanjem oken.
Prvotno so zapirali okna z lesenimi polknicami, z oljem prepojenim platnom, z roženimi in klanimi tenkimi kamenitimi ali alabastrskimi ploščami, mehurjem, pooljenim pergamentom, črevami ali z vrbovo pletovino.
Za z železnimi rešetkami zavarovana okna, ki so bila majhna, je prišla zasteklitev v meščanskih hišah v navado šele proti koncu srednjega veka.
Najprej so se pojavile okroglice iz debelega neprozornega zelenega stekla.
Potem so prešli na prozorne, vdelane v svinčene obrobke, ki so bile v začetku 17. stoletja še v premožnejših hišah redke.
1450
Imelo je komaj pol Dunaja steklo v oknih.
Začetek 16. stoletja je imela Ljubljana svojega steklarja.
Kmalu zatem je imela Ljubljano lastno steklarno.
Svinec za obrobke so dobivali iz Beljaka.
V 17. stoletju steklenih stenskih zrcal v Ljubljani še niso poznali.
Izza 17. stoletja je bilo vedno več prozornega stekla.
1749
Steklena zrcala so prišla iz Italije.
Poprej so imeli manjša ročna ogledala iz brušene kovine.
1750
Prodrle so valjane in ploščate prozorne šipe, ki so jih imeli za nezaslišano razkošje.
V 19. stoletju so bile male okrogle 6 ali 8 kotne šipice izpodrinjene.
0
28.1.1
Prodrle so valjane in ploščate prozorne šipe, ki so jih imeli za nezaslišano razkošje.
V 19. stoletju so bile male okrogle 6 ali 8 kotne šipice izpodrinjene.
+++
V meščanskih hišah se v 18. stoletju pojavijo preproge za pod in steno, ki so bile izdelek domačega vezenja.
Stene sob so že zgodaj oblagali z lesom.
Tudi strop je bil večkrat lesen, rezljan, v gotski dobi pisano poslikan.
V dobi renesanse so stropno ploskev razdelili in okrasili po kasetah.
Pozneje pride štukatersko obdelavanje ali poslikan strop.
Na stenah so viseli portreti in podobe iz mitologije in življenja svetnikov.
Janez Andrej plemeniti Coppini na Bregu si je uredil celo galerijo slovitih mojstrov.
Pri navadnih ljudeh so bile najbolj pogoste svetniške slike na steklu, hišni oltarčki, relikviarji ali tiskani hišni žegni.
V 17. stoletju so bogati oblagali stene s tapetami iz prešanega in pozlačenega usnja, ki so jih izdelovali v Kölnu.
Običajnejše so bile papirnate, svilene, polsvilene, tiskane ali z roko slikane tapete.
Pojavi se tudi španska stena.
Sobni okras so bili umetno izdelani lestenci, namizni in stenski zrcalni svečniki, senčniki za luč in nosilci za bakle.
Svetili so z lojevimi svečami in oljnimi svetilkami.
Lojevke so vlivali sami doma.
Drage voščenke so vlivali medičarji.
V 15. stoletju so poznali stenske, stoječe in namizne ure.
Konec 17. stoletja so bile žepne ure razkošna dragocenost.
V 19. stoletju so trgovci in obrtniki dosti izdali za pohištvo in žensko obleko.
Dr. Lipič je zapisal, da pri obožnejših obstoji vsa njihova sobna oprema v nekaj deskah skrinje, stene pa imajo pokrite s svetniškimi podobami.
Stanovanja so tesna in prenapolnjena in zato nezdrava.
Podeželski dijaki so natrpani v eni sobi, kjer spijo po trije v eni postelji.
Živi po več ubožnih družin v eni sobi, kar vpliva kvarno na mladino.
Valvasor piše, da so stanovale v eni ne preveč prostorni hiši često 3 ali 4 družine.
Večkrat tudi po 5 ali 6 družin.
Prodrle so valjane in ploščate prozorne šipe, ki so jih imeli za nezaslišano razkošje.
V 19. stoletju so bile male okrogle 6 ali 8 kotne šipice izpodrinjene.
+++
V meščanskih hišah se v 18. stoletju pojavijo preproge za pod in steno, ki so bile izdelek domačega vezenja.
Stene sob so že zgodaj oblagali z lesom.
Tudi strop je bil večkrat lesen, rezljan, v gotski dobi pisano poslikan.
V dobi renesanse so stropno ploskev razdelili in okrasili po kasetah.
Pozneje pride štukatersko obdelavanje ali poslikan strop.
Na stenah so viseli portreti in podobe iz mitologije in življenja svetnikov.
Janez Andrej plemeniti Coppini na Bregu si je uredil celo galerijo slovitih mojstrov.
Pri navadnih ljudeh so bile najbolj pogoste svetniške slike na steklu, hišni oltarčki, relikviarji ali tiskani hišni žegni.
V 17. stoletju so bogati oblagali stene s tapetami iz prešanega in pozlačenega usnja, ki so jih izdelovali v Kölnu.
Običajnejše so bile papirnate, svilene, polsvilene, tiskane ali z roko slikane tapete.
Pojavi se tudi španska stena.
Sobni okras so bili umetno izdelani lestenci, namizni in stenski zrcalni svečniki, senčniki za luč in nosilci za bakle.
Svetili so z lojevimi svečami in oljnimi svetilkami.
Lojevke so vlivali sami doma.
Drage voščenke so vlivali medičarji.
V 15. stoletju so poznali stenske, stoječe in namizne ure.
Konec 17. stoletja so bile žepne ure razkošna dragocenost.
V 19. stoletju so trgovci in obrtniki dosti izdali za pohištvo in žensko obleko.
Dr. Lipič je zapisal, da pri obožnejših obstoji vsa njihova sobna oprema v nekaj deskah skrinje, stene pa imajo pokrite s svetniškimi podobami.
Stanovanja so tesna in prenapolnjena in zato nezdrava.
Podeželski dijaki so natrpani v eni sobi, kjer spijo po trije v eni postelji.
Živi po več ubožnih družin v eni sobi, kar vpliva kvarno na mladino.
Valvasor piše, da so stanovale v eni ne preveč prostorni hiši često 3 ali 4 družine.
Večkrat tudi po 5 ali 6 družin.
0
28.1.2
Vodo so donašali in shranjevali v lesenih posodah.
Zajemali so vodo z lesenimi korci.
Pri jedi so se posluževali lesenih krožnikov ali roženinastih žlic.
Lončarji so dobavljali neglazirano posodo iz črnikaste gline, ki zdravju ni bila škodljiva.
1485
Na gostijah so pili iz srebrnih čaš, skodelic in cinastih vrčev.
1534
Cesar Ferdinand I. je dovolil ljubljanskemu meščanu Petru Reicherju, da je smel izdelovati lepe, lične in lepo okrašene slikane skodele, vrče in drugo podobno robo.
1544
Se omenja v zvezi z Ljubljano Norimberžana Avguština Hirsvogla, znamenitega lončarja, pečatorezca, risarja, slikarja na steklenem in drugem posodju.
Verjetno je bil pri Petru Reicherju v Ljubljani zaposlen kot majolični slikar.
V srednjem veku se je začelo v naših krajih udomačevati namizno in kuhinjsko posodje iz cina.
V navadi je bila tudi kuhinjska posoda iz železne pločevine, bakra in medi.
Bila je slabo pocinjena.
Srebrno svetli krožniki, sklede, vrči iz pravega cina in blesteči bakreni, medeninasti kotliči, zajemalke in možnarji so bili ponos gospodinj.
Vrči iz pravega cina niso bili mešani s škodljivim svincem.
Poleg žlic in nožev so pri obedu začeli uporabljati vilice, ki so imele le 2 roglja.
Prej so si pomagali z rokami.
Zato je bil v vsaki boljši obednici poleg prtičev na voljo tudi umivalnik za izpiranje rok.
Izza 16. stoletja je začela nazadovati uporaba kovinskega posodja.
Iz Nemčije in Italije je prišla majolčna posoda.
Izza 17. stoletja postanejo stekleni kozarci bolj pogosti.
Že so gladili perilo z likalniki z vklopljenim razgretim železom.
Stara krakovska kuhinja je premogla lončene lonce, kozice, pokrovke, železne ponve, raženj, burklje, lopar, trinog, pihalnik z mehom, ribežen, lesen škaf s korcem in sklednik s cinastimi in lončenimi skledami.
Na policah so bili krožniki, vrči in žličnik s cinastimi, roženimi ali lesenimi žlicami.
V 18. stoletju je prišel pravi porcelan in njegov kameninasti fajančni nadomestek.
Vodo so donašali in shranjevali v lesenih posodah.
Zajemali so vodo z lesenimi korci.
Pri jedi so se posluževali lesenih krožnikov ali roženinastih žlic.
Lončarji so dobavljali neglazirano posodo iz črnikaste gline, ki zdravju ni bila škodljiva.
1485
Na gostijah so pili iz srebrnih čaš, skodelic in cinastih vrčev.
1534
Cesar Ferdinand I. je dovolil ljubljanskemu meščanu Petru Reicherju, da je smel izdelovati lepe, lične in lepo okrašene slikane skodele, vrče in drugo podobno robo.
1544
Se omenja v zvezi z Ljubljano Norimberžana Avguština Hirsvogla, znamenitega lončarja, pečatorezca, risarja, slikarja na steklenem in drugem posodju.
Verjetno je bil pri Petru Reicherju v Ljubljani zaposlen kot majolični slikar.
V srednjem veku se je začelo v naših krajih udomačevati namizno in kuhinjsko posodje iz cina.
V navadi je bila tudi kuhinjska posoda iz železne pločevine, bakra in medi.
Bila je slabo pocinjena.
Srebrno svetli krožniki, sklede, vrči iz pravega cina in blesteči bakreni, medeninasti kotliči, zajemalke in možnarji so bili ponos gospodinj.
Vrči iz pravega cina niso bili mešani s škodljivim svincem.
Poleg žlic in nožev so pri obedu začeli uporabljati vilice, ki so imele le 2 roglja.
Prej so si pomagali z rokami.
Zato je bil v vsaki boljši obednici poleg prtičev na voljo tudi umivalnik za izpiranje rok.
Izza 16. stoletja je začela nazadovati uporaba kovinskega posodja.
Iz Nemčije in Italije je prišla majolčna posoda.
Izza 17. stoletja postanejo stekleni kozarci bolj pogosti.
Že so gladili perilo z likalniki z vklopljenim razgretim železom.
Stara krakovska kuhinja je premogla lončene lonce, kozice, pokrovke, železne ponve, raženj, burklje, lopar, trinog, pihalnik z mehom, ribežen, lesen škaf s korcem in sklednik s cinastimi in lončenimi skledami.
Na policah so bili krožniki, vrči in žličnik s cinastimi, roženimi ali lesenimi žlicami.
V 18. stoletju je prišel pravi porcelan in njegov kameninasti fajančni nadomestek.
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
28.1.3
V srednjem veku je bila Ljubljana po razvoju svoje rasti razdeljena na 3 trge.
Vsak je bil opasan z lastnim obzidjem.
Zato so tujci imenovali Ljubljano kraj s tremi mesti.
To so bili Mestni trg, Novi trg in Stari trg.
Po teh glavnih delih mesta je bila orientacija precej olajšana.
Podrobnejšo razvidnost so dale izrazitosti v terenu, v zidavi hiš, ostajališčih voznikov, gostilniških, trgovskih, lekarniških znamenjih, križiščih in odcepih potov in ulic.
Imen trgom in cestam včasih niso določala oblastva, marveč jih je oblikovala navada po legi, obliki in po smeri, kamor so ulice vodile, po ustanovah in uradih, ki so se tam nahajali in ljudeh, ki so tam delali in prebivali.
Včasih je dovtip, hudomušnost, robati domislek ali posebno in značilno svojstvo dalo ime, ki je za trajno obviselo na kraju, ki je mogel dobiti vzdevek tudi po lastniku ali hišnem znamenju.
Na ta način nudijo ulična imena vpogled v zgodovino mesta.
Razmerje med mestom in vasjo je bilo poudarjeno, kot na primer v imenih Selo, Kurja vas, Petelinova vas, Štepanja vas, Črna vas, Na poljanah, Na vrtači, Šiška, Za vasjo.
Prav tako pa ločevanje Židov in plemičev v imenih Židovska ulica, Židovska steza, Gosposka ulica.
Ulična imena po rokodelcih so v imenih Krojaška, Čevljarska, Ključavničarska, Strojarska, Mesarska, Ribiška ulica, Vrvarska pot.
Čevljarska ulica je bila imenovana tudi Zlata luknja.
Ta imena dajejo pogled o tem, kako so bile obrti razdeljene po ulicah.
Imena po smeri in važnih stavbah so bila Pred škofijo, Rotovški trg, Šentjakobski trg, Florijanska ulica, Svetega Petra cesta, Špitalske ulice, Špitalska vrata, Samostanska vrata, Karlovška vrata, Križanska vrata, Križanske ulice, Vicedomska vrata, Šentjanževo predmestje, Kapucinski trg, Kapucinsko predmestje, Frančiškanska ulica, Školciatska ulica, cerkvena ulica, Dunajska cesta, Tržaška cesta, Celovška cesta, Nunska ulica, Uršulinska ulica, Za gradom, Pod trančo, Pri veliki vahti, V jami pri kapucinarjih, Za balovžem, Kolezijska ulica, Karlovška cesta, Karlovški most.
Rotovški trg so imenovali tudi Mestni trg ali samo trg ali plac.
Svetega Petra cesta se je imenovala tudi Mesarska cesta.
Samostanska vrata so se imenovala tudi Poljanska vrata.
Karlovška vrata so se imenovala tudi Pisana vrata.
Križanska vrata in ulice so se imenovale tudi Nemška vrata in Nemške ulice.
Vicedomska vrata so se imenovala tudi Fištamska vrata.
Šentjanževo predmestje so imenovali po cerkvi svetega Janeza, kasneje Kolodvorsko predmestje.
Školciatsko ulico so imenovali tudi Diskalceatsko ulico.
Celovška ulica se je imenovala tudi Beljaška ulica.
V jami pri kapucinarjih se je imenovala tudi V peklu, kasneje Vegova ulica.
Karlovški most se je imenoval tudi Kanalski most.
Enotna zemeljska ježa, ki je tekla vzporedno z Ljubljanico od Blatne vasi do Gradišča z vrtovi in hišami je bila znana pod imenom Na griču.
Po obliki, lastnostih, legi tal ali imenu posestnika so imena V peklu, Soteska, Zagata, Žabjek, Rožna ulica, Hrenova ulica, Na otoku, Gornji trg, Kurja vas, Petelinova vas, Pasji brod, Kravja dolina, Blatna vas, Sejmski trg, Poljane, Na ledini, Mirje, Gradišče, Puštal, Na luži, Na rebri, Študentovska ulica, Šolski trg, Pri šolah, Za zidom, Na bregu, Na ajdovščini, Na frtici, Na lepem potu, Na gmajni, Pri križu, Pod turnom, Vodmat, Moste.
Blatna vas se je imenovala tudi Nova vas in Kolodvorska ulica.
Sejmski se je imenoval tudi Jarmarski trg, zdaj Krekov trg.
Puštal se je imenoval po ostankih Emone.
Na luži se je imenoval Borštnikov trg, ker je bil na kraju emonskega obzidnega jarka nekoč ribnik, ki so ga napajali studenci tivolskih gozdov.
Pozneje so ribnik opustili in ga zasuli.
Od leta 1845 je bil trg za krmo, seno, slamo in nastilo.
Na rebri se je imenoval tudi Steza norcev, ker si moral biti nor, da si šel v tak klanec.
Študentovska ulica se je imenovala tudi Frančiškanska ulica, ker je bila nasproti liceju oziroma samostanu.
Za zidom se zdaj imenuje Cankarjevo nabrežje.
Na ajdovščini se je imenovalo, ker so tam našli stare grobove.
Na frtici se je imenovalo po fortezzi.
Na lepem potu je prvotno tekel na zidinah zahodnega emonskega zidu.
Moste je kraj, kjer so pota zaradi mehkih tal tlakovali z bruni – mostnicami.
Pasja ulica ali Vrvarska pot je držala od Pisanih vrat za vzhodnim mestnim zidom proti Ljubljanici.
1318
Se omenja Breg.
1366
Se omenja Ribiška ulica (Križevniška ulica).
1515
Do izgona so imeli Judje svoj geto v Židovski ulici in Židovski stezi.
1534
Križarski red je zamenjal z mestom 5 podložnikov Pri šoli in 18 podložnikov v Ribiški ulici.
1685
Pogorelo je 5 hiš za vrtom klarisinj na kraju Galave ulze.
To pogorišče je bilo nezazidano še leta 1776.
Z vsemi vrtovi in njivami ga he kupila vdova Jera Malič.
Ulica je dobila ime po hiši in vrtovih grofov Gall – Gallenberg.
V 18. stoletju so bili posestniki vogelne hiše ob Tomšičevi (Knafljevi ulici 2) pred mostom blizu ženskega samostana.
Včasih so imenovali ulice tudi po osebah, ki so imele v njej kako izrazito stavbo ali podjetje.
V 18. stoletju se je Krojaška ulica imanovala Kunstljeva ulica.
1453
Zwelser je bil posestnik v ulici, ki se je po njem imenovala Zwelserjeva ulica.
Bila je v bližini Novega trga.
Ker hišnih številk še niso poznali in ulična imena niso bila stalna, so za točno lokacijo navajali sosednje hiše, vrtove in značilnosti.
1370
Novembra sta sklenila beneški dož in Habsburžana Albert in Leopold mir pred cerkvijo svetega Jerneja v Spodnji Šiški.
1466
Čujemo o njivi pred mestom pod gozdom med cesto koder se gre na Poljane.
V tem času je bila prodana na Novem trgu hiša, ki je ležala med hišama Primoža Kocha in Jurija Herteisna.
1467
Na Starem trgu opisuje vir hišo poleg Kolmanove na voglu, kjer se gre k vodi.
1529
Je določen domec in hlev med hišama Mihe Hestrerja in Jeronima Schwarza v uličici, kjer se gre k škofiji.
1544
Domec pri križu.
1547
Njiva pri znamenju.
1572
Omenjena njiva okoli Friškovca.
1660
Gorelo je tam kjer pelje pot na Grad blizu Pisanih vrat.
1691
Omenja se hiša, ki je bila med Flajsovo hišo in ulico na Grad.
Omenja se pristava z vrtom pred Nemškimi vrati, proti ali pri lipici stoječa (lipa na sedanjem Borštnikovem trgu).
1717
Bila hiša v predmestju na voglu proti ulici svetega Janeza.
1813
Popravili znamenje, ki je stalo iz davnine izven Zaloške ceste proti ulici svetega Janeza (križišče Vidovdanske in Trubarjeve ceste).
1815
Med letoma 1815 – 1819 so namesto lesene brvi postavili Mesarski most med svetega Petra in Vodno cesto (Kopitarjevo).
1824
Izročen prometu novi Šentjakobski most.
V Valvasorjevem času je imela Ljubljana okoli 30 cest in ulic.
Bile so tesne in slabo uravnane.
Trga pred rotovžem in lontovžem sta bila majhna.
Če ceste in trgi niso imeli pristnih slovenskih imen, so druga uporabljali v zveriženi nemščini, prikrojeni na slovensko obliko.
10 MAR 1770
S patentom je bil ukazan splošen popis prebivalstva.
Komisijam so dali svoje podatke župni matični uradi in zemljiške gosposke.
Komisije so prepotovale svoja okrožja in naborne okraje in izvršile splošno hišno numeracijo.
Druga naloga je bila popis prebivalstva in vprežne živine.
Popisi so bili izvedeni v zvezi z reformo vojske in za potrebe vojske z uvedbo obvezne rekrutacije.
V Ljubljani je prvič dobila vsaka hiša svojo številko.
S popisom so začeli pri Pisanih vratih in nadaljevali s številkami v druge predele mesta.
Ljubljana je imela znotraj obzidja 41 prvorazrednih hiš, 85 drugorazrednih hiš, 134 tretjerazrednih hiš, 29 hiš četrtega razreda in 4 hiše petega razreda.
Javnih zgradb pri štetju niso upoštevali.
Z oštevilčenjem hiš so polagoma začela izginjati stara hišna imena in hišna znamenja.
Vendar pa so še vedno, zlasti ljudje s podeželja, radi označevali hiše po podobah kot so lev, volk, slon, raca, škrjanec, golobček, kobila, žaba, buča, jelen, divji mož – bidlmon.
Posebno trdovratno so se taki priimki držali lekarn in gostiln.
1848
Dobivajo ulice, ceste in trgi poleg nemških napisana tudi slovenska imena.
V srednjem veku je bila Ljubljana po razvoju svoje rasti razdeljena na 3 trge.
Vsak je bil opasan z lastnim obzidjem.
Zato so tujci imenovali Ljubljano kraj s tremi mesti.
To so bili Mestni trg, Novi trg in Stari trg.
Po teh glavnih delih mesta je bila orientacija precej olajšana.
Podrobnejšo razvidnost so dale izrazitosti v terenu, v zidavi hiš, ostajališčih voznikov, gostilniških, trgovskih, lekarniških znamenjih, križiščih in odcepih potov in ulic.
Imen trgom in cestam včasih niso določala oblastva, marveč jih je oblikovala navada po legi, obliki in po smeri, kamor so ulice vodile, po ustanovah in uradih, ki so se tam nahajali in ljudeh, ki so tam delali in prebivali.
Včasih je dovtip, hudomušnost, robati domislek ali posebno in značilno svojstvo dalo ime, ki je za trajno obviselo na kraju, ki je mogel dobiti vzdevek tudi po lastniku ali hišnem znamenju.
Na ta način nudijo ulična imena vpogled v zgodovino mesta.
Razmerje med mestom in vasjo je bilo poudarjeno, kot na primer v imenih Selo, Kurja vas, Petelinova vas, Štepanja vas, Črna vas, Na poljanah, Na vrtači, Šiška, Za vasjo.
Prav tako pa ločevanje Židov in plemičev v imenih Židovska ulica, Židovska steza, Gosposka ulica.
Ulična imena po rokodelcih so v imenih Krojaška, Čevljarska, Ključavničarska, Strojarska, Mesarska, Ribiška ulica, Vrvarska pot.
Čevljarska ulica je bila imenovana tudi Zlata luknja.
Ta imena dajejo pogled o tem, kako so bile obrti razdeljene po ulicah.
Imena po smeri in važnih stavbah so bila Pred škofijo, Rotovški trg, Šentjakobski trg, Florijanska ulica, Svetega Petra cesta, Špitalske ulice, Špitalska vrata, Samostanska vrata, Karlovška vrata, Križanska vrata, Križanske ulice, Vicedomska vrata, Šentjanževo predmestje, Kapucinski trg, Kapucinsko predmestje, Frančiškanska ulica, Školciatska ulica, cerkvena ulica, Dunajska cesta, Tržaška cesta, Celovška cesta, Nunska ulica, Uršulinska ulica, Za gradom, Pod trančo, Pri veliki vahti, V jami pri kapucinarjih, Za balovžem, Kolezijska ulica, Karlovška cesta, Karlovški most.
Rotovški trg so imenovali tudi Mestni trg ali samo trg ali plac.
Svetega Petra cesta se je imenovala tudi Mesarska cesta.
Samostanska vrata so se imenovala tudi Poljanska vrata.
Karlovška vrata so se imenovala tudi Pisana vrata.
Križanska vrata in ulice so se imenovale tudi Nemška vrata in Nemške ulice.
Vicedomska vrata so se imenovala tudi Fištamska vrata.
Šentjanževo predmestje so imenovali po cerkvi svetega Janeza, kasneje Kolodvorsko predmestje.
Školciatsko ulico so imenovali tudi Diskalceatsko ulico.
Celovška ulica se je imenovala tudi Beljaška ulica.
V jami pri kapucinarjih se je imenovala tudi V peklu, kasneje Vegova ulica.
Karlovški most se je imenoval tudi Kanalski most.
Enotna zemeljska ježa, ki je tekla vzporedno z Ljubljanico od Blatne vasi do Gradišča z vrtovi in hišami je bila znana pod imenom Na griču.
Po obliki, lastnostih, legi tal ali imenu posestnika so imena V peklu, Soteska, Zagata, Žabjek, Rožna ulica, Hrenova ulica, Na otoku, Gornji trg, Kurja vas, Petelinova vas, Pasji brod, Kravja dolina, Blatna vas, Sejmski trg, Poljane, Na ledini, Mirje, Gradišče, Puštal, Na luži, Na rebri, Študentovska ulica, Šolski trg, Pri šolah, Za zidom, Na bregu, Na ajdovščini, Na frtici, Na lepem potu, Na gmajni, Pri križu, Pod turnom, Vodmat, Moste.
Blatna vas se je imenovala tudi Nova vas in Kolodvorska ulica.
Sejmski se je imenoval tudi Jarmarski trg, zdaj Krekov trg.
Puštal se je imenoval po ostankih Emone.
Na luži se je imenoval Borštnikov trg, ker je bil na kraju emonskega obzidnega jarka nekoč ribnik, ki so ga napajali studenci tivolskih gozdov.
Pozneje so ribnik opustili in ga zasuli.
Od leta 1845 je bil trg za krmo, seno, slamo in nastilo.
Na rebri se je imenoval tudi Steza norcev, ker si moral biti nor, da si šel v tak klanec.
Študentovska ulica se je imenovala tudi Frančiškanska ulica, ker je bila nasproti liceju oziroma samostanu.
Za zidom se zdaj imenuje Cankarjevo nabrežje.
Na ajdovščini se je imenovalo, ker so tam našli stare grobove.
Na frtici se je imenovalo po fortezzi.
Na lepem potu je prvotno tekel na zidinah zahodnega emonskega zidu.
Moste je kraj, kjer so pota zaradi mehkih tal tlakovali z bruni – mostnicami.
Pasja ulica ali Vrvarska pot je držala od Pisanih vrat za vzhodnim mestnim zidom proti Ljubljanici.
1318
Se omenja Breg.
1366
Se omenja Ribiška ulica (Križevniška ulica).
1515
Do izgona so imeli Judje svoj geto v Židovski ulici in Židovski stezi.
1534
Križarski red je zamenjal z mestom 5 podložnikov Pri šoli in 18 podložnikov v Ribiški ulici.
1685
Pogorelo je 5 hiš za vrtom klarisinj na kraju Galave ulze.
To pogorišče je bilo nezazidano še leta 1776.
Z vsemi vrtovi in njivami ga he kupila vdova Jera Malič.
Ulica je dobila ime po hiši in vrtovih grofov Gall – Gallenberg.
V 18. stoletju so bili posestniki vogelne hiše ob Tomšičevi (Knafljevi ulici 2) pred mostom blizu ženskega samostana.
Včasih so imenovali ulice tudi po osebah, ki so imele v njej kako izrazito stavbo ali podjetje.
V 18. stoletju se je Krojaška ulica imanovala Kunstljeva ulica.
1453
Zwelser je bil posestnik v ulici, ki se je po njem imenovala Zwelserjeva ulica.
Bila je v bližini Novega trga.
Ker hišnih številk še niso poznali in ulična imena niso bila stalna, so za točno lokacijo navajali sosednje hiše, vrtove in značilnosti.
1370
Novembra sta sklenila beneški dož in Habsburžana Albert in Leopold mir pred cerkvijo svetega Jerneja v Spodnji Šiški.
1466
Čujemo o njivi pred mestom pod gozdom med cesto koder se gre na Poljane.
V tem času je bila prodana na Novem trgu hiša, ki je ležala med hišama Primoža Kocha in Jurija Herteisna.
1467
Na Starem trgu opisuje vir hišo poleg Kolmanove na voglu, kjer se gre k vodi.
1529
Je določen domec in hlev med hišama Mihe Hestrerja in Jeronima Schwarza v uličici, kjer se gre k škofiji.
1544
Domec pri križu.
1547
Njiva pri znamenju.
1572
Omenjena njiva okoli Friškovca.
1660
Gorelo je tam kjer pelje pot na Grad blizu Pisanih vrat.
1691
Omenja se hiša, ki je bila med Flajsovo hišo in ulico na Grad.
Omenja se pristava z vrtom pred Nemškimi vrati, proti ali pri lipici stoječa (lipa na sedanjem Borštnikovem trgu).
1717
Bila hiša v predmestju na voglu proti ulici svetega Janeza.
1813
Popravili znamenje, ki je stalo iz davnine izven Zaloške ceste proti ulici svetega Janeza (križišče Vidovdanske in Trubarjeve ceste).
1815
Med letoma 1815 – 1819 so namesto lesene brvi postavili Mesarski most med svetega Petra in Vodno cesto (Kopitarjevo).
1824
Izročen prometu novi Šentjakobski most.
V Valvasorjevem času je imela Ljubljana okoli 30 cest in ulic.
Bile so tesne in slabo uravnane.
Trga pred rotovžem in lontovžem sta bila majhna.
Če ceste in trgi niso imeli pristnih slovenskih imen, so druga uporabljali v zveriženi nemščini, prikrojeni na slovensko obliko.
10 MAR 1770
S patentom je bil ukazan splošen popis prebivalstva.
Komisijam so dali svoje podatke župni matični uradi in zemljiške gosposke.
Komisije so prepotovale svoja okrožja in naborne okraje in izvršile splošno hišno numeracijo.
Druga naloga je bila popis prebivalstva in vprežne živine.
Popisi so bili izvedeni v zvezi z reformo vojske in za potrebe vojske z uvedbo obvezne rekrutacije.
V Ljubljani je prvič dobila vsaka hiša svojo številko.
S popisom so začeli pri Pisanih vratih in nadaljevali s številkami v druge predele mesta.
Ljubljana je imela znotraj obzidja 41 prvorazrednih hiš, 85 drugorazrednih hiš, 134 tretjerazrednih hiš, 29 hiš četrtega razreda in 4 hiše petega razreda.
Javnih zgradb pri štetju niso upoštevali.
Z oštevilčenjem hiš so polagoma začela izginjati stara hišna imena in hišna znamenja.
Vendar pa so še vedno, zlasti ljudje s podeželja, radi označevali hiše po podobah kot so lev, volk, slon, raca, škrjanec, golobček, kobila, žaba, buča, jelen, divji mož – bidlmon.
Posebno trdovratno so se taki priimki držali lekarn in gostiln.
1848
Dobivajo ulice, ceste in trgi poleg nemških napisana tudi slovenska imena.
0
1 Kaksna so bila merila za vkljucitev his v dolocen razred?
2 Opazam, da so vse nove stvari prisle od drugod. Ali v Ljubljani in blizini ni bilo nobenih inovatorjev ali je cesar s svojimi odloki zatrl vse inovativno udejstvovanje ( vedno znova se bere, da so cakali na cesarjevo odobritev ali dovoljenje).
2 Opazam, da so vse nove stvari prisle od drugod. Ali v Ljubljani in blizini ni bilo nobenih inovatorjev ali je cesar s svojimi odloki zatrl vse inovativno udejstvovanje ( vedno znova se bere, da so cakali na cesarjevo odobritev ali dovoljenje).
0
Steza norcev vodi na grad. Tam nekje je bila tudi ena izmed mnogih lokacij radia Kričač.
Lelj, mar smo ze prišli na konec teme 🙁?
Lelj, mar smo ze prišli na konec teme 🙁?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
16.01.2018 ob 17:18