Sicer smo to ze obdelali, ampak je vseeno zanimivo čtivo 🙂
http://www.mladina.si/96705/rabljev-zamah/ Rabljev zamah
http://www.mladina.si/96705/rabljev-zamah/ Rabljev zamah
0
Kakor mojstri, so se tudi pomočniki že v srednjem veku združevali v bratovščinah.
Svojim gospodarjem so izsilili ugodnosti, med drugim tudi dela prosti, plavi ali zaspani ponedeljek.
Z mečem in z nojevim peresom za klobukom so ošabno stopali po ulicah.
Kazali so se v večnih praskah in spopadih z meščani in dijaki.
Za sprejem novih pomočnikov so vpeljali obrede, ki so novinca mnogo stali in se je moral podvreči še mnogim burkastim šalam kot so struganje, brušenje in krst.
Pomočniki so spadali k družini.
Mojstra so klicali gospod oče, gospodinjo gospa mati, otroke pa bratje in sestre.
Pomočniki so se med seboj klicali za brate.
Pri delu in počitku jih je spremljal humor.
26 MAJ 1732
Pravico nositi meč so si prisvajali tudi livrirani gosposki služabniki.
Ker je prišlo zaradi nošnje mečev do izgredov in nesreč, je cesarski patent nošnjo mečev prepovedal.
1749
Prepoved mečev je kranjska deželna vlada ponovila.
Cehovskim mojstrom so naročili, naj odvzamejo pomočnikom meče.
Ob nedeljah je magistrat dal ob mestnih vratih postaviti straže, ki so pazile, da pomočniki niso imeli mečev.
Mojstri in policaji so preganjali plavi ponedeljek, ker so pomočniki prehrupno piko drli.
Mojstrom je šlo za izgubljeni delovni čas, ki je šel s popivanjem in sledečim mačkom rakom žvižgat.
1771
Določen je bil delovni čas za tiskarske pomočnike od 6.00 do 19.00
Kdor je zamudil le 1 uro, je plačal 7 krajcarjev kazni v cehovsko blagajno.
Ostalim pomočnikom se je delo začelo ob 5.00 do pozno zvečer.
1787
Obrede pomočnikov so pod kaznijo prepovedali.
Odpravili so zahtevo, da bi mojster ne smel sprejeti pomočnika, če se ni izkazal s pomočniškim listom.
Cehi so smeli sprejemati v uk tudi nezakonske sirote.
Svojim gospodarjem so izsilili ugodnosti, med drugim tudi dela prosti, plavi ali zaspani ponedeljek.
Z mečem in z nojevim peresom za klobukom so ošabno stopali po ulicah.
Kazali so se v večnih praskah in spopadih z meščani in dijaki.
Za sprejem novih pomočnikov so vpeljali obrede, ki so novinca mnogo stali in se je moral podvreči še mnogim burkastim šalam kot so struganje, brušenje in krst.
Pomočniki so spadali k družini.
Mojstra so klicali gospod oče, gospodinjo gospa mati, otroke pa bratje in sestre.
Pomočniki so se med seboj klicali za brate.
Pri delu in počitku jih je spremljal humor.
26 MAJ 1732
Pravico nositi meč so si prisvajali tudi livrirani gosposki služabniki.
Ker je prišlo zaradi nošnje mečev do izgredov in nesreč, je cesarski patent nošnjo mečev prepovedal.
1749
Prepoved mečev je kranjska deželna vlada ponovila.
Cehovskim mojstrom so naročili, naj odvzamejo pomočnikom meče.
Ob nedeljah je magistrat dal ob mestnih vratih postaviti straže, ki so pazile, da pomočniki niso imeli mečev.
Mojstri in policaji so preganjali plavi ponedeljek, ker so pomočniki prehrupno piko drli.
Mojstrom je šlo za izgubljeni delovni čas, ki je šel s popivanjem in sledečim mačkom rakom žvižgat.
1771
Določen je bil delovni čas za tiskarske pomočnike od 6.00 do 19.00
Kdor je zamudil le 1 uro, je plačal 7 krajcarjev kazni v cehovsko blagajno.
Ostalim pomočnikom se je delo začelo ob 5.00 do pozno zvečer.
1787
Obrede pomočnikov so pod kaznijo prepovedali.
Odpravili so zahtevo, da bi mojster ne smel sprejeti pomočnika, če se ni izkazal s pomočniškim listom.
Cehi so smeli sprejemati v uk tudi nezakonske sirote.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/dojencek/ Dojenček
Sicer smo to ze obdelali, ampak je vseeno zanimivo čtivo 🙂http://www.mladina.si/96705/rabljev-zamah/ Rabljev zamah
Res zelo zanimivo...:)
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/mitzi/ Mitzi
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/dojencek/ Dojenček
Kdo ve kaj pomeni „piko dreti“ 🙂?Priznam da nisem imela pojma, pa tudi prvič sem slišala.
Evo.
http://www.fran.si/192/janez-keber-frazeoloski-slovar-slovenskega-jezika/4216881/T4MVC_System_Web_Mvc_ActionResult#Frazem15 Piko dreti
Saj jaz tudi nisem vedela 🙂
0
Tudi jaz ne. Prvič slišim.
Se pa lahko pohvalim, da sem si zapomnila, kaj je plavi ponedeljek. Ste me pred časom naučili.:)
Se pa lahko pohvalim, da sem si zapomnila, kaj je plavi ponedeljek. Ste me pred časom naučili.:)
0
Prekajeno meso so prodajali kmetje, mesarji pa sprva le klobase.
Izza konca 18. stoletja so prekajevali mesarji vse.
1541
Od leta 1541 so morali mesarji meso tehtati.
1593
Poklicali so mesarje pred mestni svet, ker niso prodajali mesa po teži.
Zagrozili so jim da, kdor bo prodajal meso brez tehtanja, izgubi mesarsko pravico za 3 leta, razen tega pa tudi pravico do občinskih pašnikov, njiv in košenj.
1614
Zaradi smradu je vlada ukazala, da se mesnice ob Gornjem mostu odstranijo.
Mesto je odkazalo mesarjem nov prostor.
1615
Na obeh straneh novega mostu so napravili lope, ki so jih razdelili med 31 najemnikov klobučarjev, irharjev, jermenarjev, sedlarjev, ključavničarjev, nožarjev, urarjev in čevljarjev.
1650
Hoteli so mesarji, ki so imeli o postu mesnice zaprte, zopet prodajati na oči.
Zapretili so jim, da jih kaznujejo prvič z enim, v drugo z dvema cekinoma.
Kdor bi sleparil pri tehtanju, plača pri prvem prestopku denarno kazen.
V drugo so ga privezali na križ za mesnicami tik za meščanskim špitalom.
1774
Policijska inštrukcija za Ljubljano nalaga mestnim komisarjem paziti na mesarje, da ne bodo izrabljali občanov, da bodo prodajali dobro in sveže meso.
Zanimati so se morali za ceno živine ter večkrat pregledati zaloge.
Izza konca 18. stoletja so prekajevali mesarji vse.
1541
Od leta 1541 so morali mesarji meso tehtati.
1593
Poklicali so mesarje pred mestni svet, ker niso prodajali mesa po teži.
Zagrozili so jim da, kdor bo prodajal meso brez tehtanja, izgubi mesarsko pravico za 3 leta, razen tega pa tudi pravico do občinskih pašnikov, njiv in košenj.
1614
Zaradi smradu je vlada ukazala, da se mesnice ob Gornjem mostu odstranijo.
Mesto je odkazalo mesarjem nov prostor.
1615
Na obeh straneh novega mostu so napravili lope, ki so jih razdelili med 31 najemnikov klobučarjev, irharjev, jermenarjev, sedlarjev, ključavničarjev, nožarjev, urarjev in čevljarjev.
1650
Hoteli so mesarji, ki so imeli o postu mesnice zaprte, zopet prodajati na oči.
Zapretili so jim, da jih kaznujejo prvič z enim, v drugo z dvema cekinoma.
Kdor bi sleparil pri tehtanju, plača pri prvem prestopku denarno kazen.
V drugo so ga privezali na križ za mesnicami tik za meščanskim špitalom.
1774
Policijska inštrukcija za Ljubljano nalaga mestnim komisarjem paziti na mesarje, da ne bodo izrabljali občanov, da bodo prodajali dobro in sveže meso.
Zanimati so se morali za ceno živine ter večkrat pregledati zaloge.
0
Koliko mesarjev pa je bilo okoli leta 1650?
Koliko sleparjev-mesarjev so zasačili pri sleparjenju?
Koliko sleparjev-mesarjev so zasačili pri sleparjenju?
0
9.1.1
Prvotno so gospodinje doma pekle kruh.
To so v mestih zgodaj prevzeli peki.
Ostala je navada, da je cena kruha za določeno vrsto bila vedno ista.
Z ozirom na ceno žita se je spreminjala teža kruha.
Obdržali so stare oblike kruha.
Peki so bili zoper krofe, češ da so nepotrebni in da zahtevajo preveč masti.
Rogljičev niso radi pekli, ker da spominjajo na turško obleganje Dunaja.
1552
Zaradi nereda pri prodaji kruha, ker je bila pod Trančo gneča in ovira za pešce, jezdece in voznike voz, so poleti sklenili, naj se na Starem trgu 4 sezida na mestnem svetu kruharna, kjer se bodo pekom oddajali v najem predalniki, mize ali klopi in ne bo nikjer drugje dovoljeno prodajati kruh.
Vsakih 14 dni so tam na črni deski objavili ceno žitu in težo kruha.
Poleg kruharne je bila mestna tehtnica.
Zraven ob kopališču je bila na vzvodu košara, kjer so tehtali peke s potapljanjem v Ljubljanico.
Pred kruharno je bila sramotna klop, na kateri so ob tržnih dneh sedeli obsojeni peki.
1593
Namestnik sodnika je vsak teden obhodil pekarne in dal pretehtati kruh, ki so o njem tožili, da nima teže.
Tisti, ki niso pekli kruha prave velikosti, so bili prvič kaznovani s 3, drugič s 6 in tretjič z 9 cekinov.
Četrtič so bili kaznovani s potapljalko, petič pa so jim odvzeli obrt.
Od glob je dobil polovico meščanski špital.
Drugo polovico so si delili mestni sodniki in tehtničarji.
Prvotno so gospodinje doma pekle kruh.
To so v mestih zgodaj prevzeli peki.
Ostala je navada, da je cena kruha za določeno vrsto bila vedno ista.
Z ozirom na ceno žita se je spreminjala teža kruha.
Obdržali so stare oblike kruha.
Peki so bili zoper krofe, češ da so nepotrebni in da zahtevajo preveč masti.
Rogljičev niso radi pekli, ker da spominjajo na turško obleganje Dunaja.
1552
Zaradi nereda pri prodaji kruha, ker je bila pod Trančo gneča in ovira za pešce, jezdece in voznike voz, so poleti sklenili, naj se na Starem trgu 4 sezida na mestnem svetu kruharna, kjer se bodo pekom oddajali v najem predalniki, mize ali klopi in ne bo nikjer drugje dovoljeno prodajati kruh.
Vsakih 14 dni so tam na črni deski objavili ceno žitu in težo kruha.
Poleg kruharne je bila mestna tehtnica.
Zraven ob kopališču je bila na vzvodu košara, kjer so tehtali peke s potapljanjem v Ljubljanico.
Pred kruharno je bila sramotna klop, na kateri so ob tržnih dneh sedeli obsojeni peki.
1593
Namestnik sodnika je vsak teden obhodil pekarne in dal pretehtati kruh, ki so o njem tožili, da nima teže.
Tisti, ki niso pekli kruha prave velikosti, so bili prvič kaznovani s 3, drugič s 6 in tretjič z 9 cekinov.
Četrtič so bili kaznovani s potapljalko, petič pa so jim odvzeli obrt.
Od glob je dobil polovico meščanski špital.
Drugo polovico so si delili mestni sodniki in tehtničarji.
0
10.1.1
Zaradi številnih poslov so bili potrebni ribiči Krakovčani, ki so lovili in kupovali drugod ujete ribe.
Pozneje se pojavijo mokarji, mlinarji, njihovi hlapci in žene, ki so prodajali moko.
Sirarji so prodajali tudi polenovko, sol, slanino in kolomaz.
Kmalu je bilo razvito zelenjadarstvo in pod vplivom plemstva tudi vrtnarstvo.
Medičarji so točili medico in izdelovali voščene sveče.
Mestna uprava je potrebovala opekarje, čolnarje in prevoznike zaradi oddaljene nakladalne in razkladalne postaje v Kašlju, ker zaradi mlinov in zatvornic Ljubljane ni bilo mogoče doseči po vodi.
Slaščičarji, čokoladarji, kavarnarji, lasuljarji in zastopniki modnih obrti 18. stoletja so se dopolnjevali iz vrst Italijanov.
Orožarsko, okloparsko (oklepi), urarsko in zlatarsko obrt so izvrševali priseljeni Nemci.
Mizarske, oblačilne, pleteninske in druge potrebščine za vsakdanjo rabo so izdelovali domači obrtniki.
Rezbarji, strugarji in kleparji so izdelovali igrače za otroke.
Zaradi številnih poslov so bili potrebni ribiči Krakovčani, ki so lovili in kupovali drugod ujete ribe.
Pozneje se pojavijo mokarji, mlinarji, njihovi hlapci in žene, ki so prodajali moko.
Sirarji so prodajali tudi polenovko, sol, slanino in kolomaz.
Kmalu je bilo razvito zelenjadarstvo in pod vplivom plemstva tudi vrtnarstvo.
Medičarji so točili medico in izdelovali voščene sveče.
Mestna uprava je potrebovala opekarje, čolnarje in prevoznike zaradi oddaljene nakladalne in razkladalne postaje v Kašlju, ker zaradi mlinov in zatvornic Ljubljane ni bilo mogoče doseči po vodi.
Slaščičarji, čokoladarji, kavarnarji, lasuljarji in zastopniki modnih obrti 18. stoletja so se dopolnjevali iz vrst Italijanov.
Orožarsko, okloparsko (oklepi), urarsko in zlatarsko obrt so izvrševali priseljeni Nemci.
Mizarske, oblačilne, pleteninske in druge potrebščine za vsakdanjo rabo so izdelovali domači obrtniki.
Rezbarji, strugarji in kleparji so izdelovali igrače za otroke.
0
0
To se je prodajalo v šnitah? Rezinah? Ne v kakih lončkih?
Saj prav mislim... Šmir je poc, mazljiva zadeva, namažeš, da lažje drsi, ne škiplje...
Saj prav mislim... Šmir je poc, mazljiva zadeva, namažeš, da lažje drsi, ne škiplje...
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
To se je prodajalo v šnitah? Rezinah? Ne v kakih lončkih?Saj prav mislim... Šmir je poc, mazljiva zadeva, namažeš, da lažje drsi, ne škiplje...
Prav razmišljaš, le mojega smejalca si spregledala 🙂
Razen, če ni bil v starih časih kolomaz vrsta sira 😆
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Kolomaz je WD 40?:PŽe ime pove za kaj se uporablja kolomaz, kolo maz za mazanje osovin na kolesu kmečkega voza, črno zelo mastno mazilo 😉
0
11.1.1
Pod Špitalskim mostom, zadaj za škofijskim dvorcem so bili trije mlini,
ki so bili v zgornjem delu reke radi mirnega toka nemogoči.
Zgodaj se omenja mlin v Koleziji.
1497
Mlin je kupil Peter Kolesia.
1620
Imel je za letnih 40 goldinarjev od mesta v najemu mlin Jakob Hallossa.
Valvasor omenja dobri mlin na Viču.
V 14. stoletju se omenja mlin blizu Šenklavža in mlin v kraju Slape.
1364
Vojvoda Rudolf je dovolil za 2 kolesi povečati mlin na Poljanah.
1478
Cesar Friderik III. je ukazal vicedomu podreti jez za Šenklavžem (med tromostovjem in zmajskim mostom) in zgraditi mlin na ladjah.
Meščani so se zglasili s prošnjo, naj jez ostane, ker bi voda tako upadla, da bi jo bilo mogoče prebroditi, kar bi zmanjšalo varnost mesta.
Uspeli so s prošnjo.
1514
Kmetje so se pritoževali, da je mesto zajezilo reko za svoj mlin.
1515
Ob uporu so kmetje neuspešno napadali Grad.
Mlin so požgali in jez podrli.
Zatvornice niso več popravili.
1540
Omenja se mlin pod svetim Petrom blizu Jošta plemenitega Thurna na Kodeljevem.
Pod Špitalskim mostom, zadaj za škofijskim dvorcem so bili trije mlini,
ki so bili v zgornjem delu reke radi mirnega toka nemogoči.
Zgodaj se omenja mlin v Koleziji.
1497
Mlin je kupil Peter Kolesia.
1620
Imel je za letnih 40 goldinarjev od mesta v najemu mlin Jakob Hallossa.
Valvasor omenja dobri mlin na Viču.
V 14. stoletju se omenja mlin blizu Šenklavža in mlin v kraju Slape.
1364
Vojvoda Rudolf je dovolil za 2 kolesi povečati mlin na Poljanah.
1478
Cesar Friderik III. je ukazal vicedomu podreti jez za Šenklavžem (med tromostovjem in zmajskim mostom) in zgraditi mlin na ladjah.
Meščani so se zglasili s prošnjo, naj jez ostane, ker bi voda tako upadla, da bi jo bilo mogoče prebroditi, kar bi zmanjšalo varnost mesta.
Uspeli so s prošnjo.
1514
Kmetje so se pritoževali, da je mesto zajezilo reko za svoj mlin.
1515
Ob uporu so kmetje neuspešno napadali Grad.
Mlin so požgali in jez podrli.
Zatvornice niso več popravili.
1540
Omenja se mlin pod svetim Petrom blizu Jošta plemenitega Thurna na Kodeljevem.
0
12.1.1
V zgodnjem srednjem veku so za popotnike skrbeli in jih prenočevali po samostanih in gradovih.
Zaradi pogostih z juga in vzhoda prinesenih nalezljivih bolezni in pritiska beračev, pohabljencev ter bolnikov je gostoljubje začelo pešati.
Do veljave so zato prišle gostilne.
Kot nasledniki samostanov so si na vasi lastili to pravico župniki.
Ob cestah večji kmetje, vinogradniki, mlinarji, peki in mesarji na udobnost in čistost niso gledali,
Bilo jim je vseeno ali je bil gost zadovoljen.
Krčmo je smel odpreti vsak, ki je imel prostor.
Rokodelci so bili na potovanjih postreženi v cehovskih domovih, kjer so tudi prenočili.
Še v 16. stoletju so meščani izvrševali gostilničarstvo kot stranski poklic.
Z zemljiškimi gospodi so imeli še daleč v novi vek hude spore, ker so ti hoteli brez obrtne pravice odpirati vinotoče, v katerih bi na drobno točili svoj pridelek.
1488
Cesar Friderik III. je odredil, da 1 miljo okrog Ljubljane ni smela biti gostilna niti pri fari, niti pri graščini, razen če je bila že zelo stara.
Ljubljanski gostilničarji so oskrbovali kmete z vinom, razen ob času kužnih bolezni, ko niso smeli iz mesta in je bilo v predmestjih prepovedano točiti.
1518
Na inomoškem stanovskem odborniškem sestanku so zapretili pijancem, kelnarjem in gostilničarjem, ki bi trpeli napijanje in pijanost, da jih zapro za 3 dni v sramotilno kletko ob kruhu in vodi.
1564
Čez 9 uro zvečer in pozimi čez 8 uro zvečer ni smela biti odprta nobena gostilna.
Postopačem in pijancem so prepovedali posedati in igrati po gostilnah.
Ko je potepinski zvon na Gradu odzvonil, so zaprli mestna vrata.
Moral je biti mir na ulicah.
Ob nedeljah med mašo in pridigo niso smeli postreči z jedjo in pijačo.
1683
Na deželnem zboru so plemiči priznali, da jim vinotoč na drobno ne pripada, razen križanski komendi, ki je kot zemljiška gosposka v mestu to pravico od nekdaj imela.
Proti 18. stoletju so gostilne zavzemale položaj družabnega shajališča in zabavišča.
Igral je godba, za kar so gostilne plačevale davek Musikimposto.
Bili so plesi.
Igrali so karte, domino, biljard in telovadili na kegljišču.
Ob določenih dneh so zahajale žene in hčere v gostilne.
Na ta način so gostilne postale središče družabnega življenja, vir novic in kraj razgovorov o perečih javnih in zasebnih zadevah.
1717
Cesarski ukaz je plemstvu znova prepovedal vsako obrt alla minuta.
1731
Zaradi pomanjkanja boljših prenočišč in dobrega gostišča je mesto poleg rotovža kupilo dve hiši (Ciril Metodov trg 21) in ju preuredilo v hotel pri bidlmonu ZUM WILDEN MANN, kakor se je zval hotel tudi v Gradcu.
Ker niso bile vse sobe zasedene, jih je mesto nekaj oddalo v podnajem zasebnikom.
1745
Izdal je magistrat cenik za hrano in pijačo v gostilnah in na trgu.
Na rotovžu so grozili škofu in vicedomu z zaplembo blaga, če ne opustita vinotoča.
1754
Zoper podnajemnike v hotelu Bidlmon se je pritožil ljubljanski poštni mojster, češ da so zaradi vojaške nastanitve morali tujci prenočiti v poštni hiši, samostanu in predmestju.
1785
Za 24 ur so zaprli kelnarco, ki je dala ob 9 uri med mašo godcem piti.
Ker v starejši dobi ulična imena še niso poznali in hiše niso bile oštevilčene, so imenovali gostilne po krstnem, rodbinskem, hišnem imenu gospodarja, vladarjih, dvorih, znanih mestih, živalih, rastlinah, orodjih in barvnimi prilastki.
Po živalih so se imenovale pri Konjiču, Jagnjetu, Levu, Medvedu, Slonu, Jelenu, Raci, Ribi in Orlu.
Gostilne so imele dosti smešljivk Bahabirt, Figabirt, Klobasabirt, Kobilabirt, Žababirt, Koruzabirt,Švederbirt, Knedelfabrika.
Gostilne so imele svoje znake.
Že v srednjem veku je bila v navadi smrečica ali drugo drevce, šop slame, oblanje, venec, obroč ali pentagram.
Tabla ali ščit je bil znak gostilne, ki je prenočevala tujce.
Ker so to opuščali, je leta 1618 ljubljanski policijski red določal, naj se na gostilnah izobesijo slikane table kot kazala, da se ve tujec tja zateči in mu ni treba po mestu tavati.
V zgodnjem srednjem veku so za popotnike skrbeli in jih prenočevali po samostanih in gradovih.
Zaradi pogostih z juga in vzhoda prinesenih nalezljivih bolezni in pritiska beračev, pohabljencev ter bolnikov je gostoljubje začelo pešati.
Do veljave so zato prišle gostilne.
Kot nasledniki samostanov so si na vasi lastili to pravico župniki.
Ob cestah večji kmetje, vinogradniki, mlinarji, peki in mesarji na udobnost in čistost niso gledali,
Bilo jim je vseeno ali je bil gost zadovoljen.
Krčmo je smel odpreti vsak, ki je imel prostor.
Rokodelci so bili na potovanjih postreženi v cehovskih domovih, kjer so tudi prenočili.
Še v 16. stoletju so meščani izvrševali gostilničarstvo kot stranski poklic.
Z zemljiškimi gospodi so imeli še daleč v novi vek hude spore, ker so ti hoteli brez obrtne pravice odpirati vinotoče, v katerih bi na drobno točili svoj pridelek.
1488
Cesar Friderik III. je odredil, da 1 miljo okrog Ljubljane ni smela biti gostilna niti pri fari, niti pri graščini, razen če je bila že zelo stara.
Ljubljanski gostilničarji so oskrbovali kmete z vinom, razen ob času kužnih bolezni, ko niso smeli iz mesta in je bilo v predmestjih prepovedano točiti.
1518
Na inomoškem stanovskem odborniškem sestanku so zapretili pijancem, kelnarjem in gostilničarjem, ki bi trpeli napijanje in pijanost, da jih zapro za 3 dni v sramotilno kletko ob kruhu in vodi.
1564
Čez 9 uro zvečer in pozimi čez 8 uro zvečer ni smela biti odprta nobena gostilna.
Postopačem in pijancem so prepovedali posedati in igrati po gostilnah.
Ko je potepinski zvon na Gradu odzvonil, so zaprli mestna vrata.
Moral je biti mir na ulicah.
Ob nedeljah med mašo in pridigo niso smeli postreči z jedjo in pijačo.
1683
Na deželnem zboru so plemiči priznali, da jim vinotoč na drobno ne pripada, razen križanski komendi, ki je kot zemljiška gosposka v mestu to pravico od nekdaj imela.
Proti 18. stoletju so gostilne zavzemale položaj družabnega shajališča in zabavišča.
Igral je godba, za kar so gostilne plačevale davek Musikimposto.
Bili so plesi.
Igrali so karte, domino, biljard in telovadili na kegljišču.
Ob določenih dneh so zahajale žene in hčere v gostilne.
Na ta način so gostilne postale središče družabnega življenja, vir novic in kraj razgovorov o perečih javnih in zasebnih zadevah.
1717
Cesarski ukaz je plemstvu znova prepovedal vsako obrt alla minuta.
1731
Zaradi pomanjkanja boljših prenočišč in dobrega gostišča je mesto poleg rotovža kupilo dve hiši (Ciril Metodov trg 21) in ju preuredilo v hotel pri bidlmonu ZUM WILDEN MANN, kakor se je zval hotel tudi v Gradcu.
Ker niso bile vse sobe zasedene, jih je mesto nekaj oddalo v podnajem zasebnikom.
1745
Izdal je magistrat cenik za hrano in pijačo v gostilnah in na trgu.
Na rotovžu so grozili škofu in vicedomu z zaplembo blaga, če ne opustita vinotoča.
1754
Zoper podnajemnike v hotelu Bidlmon se je pritožil ljubljanski poštni mojster, češ da so zaradi vojaške nastanitve morali tujci prenočiti v poštni hiši, samostanu in predmestju.
1785
Za 24 ur so zaprli kelnarco, ki je dala ob 9 uri med mašo godcem piti.
Ker v starejši dobi ulična imena še niso poznali in hiše niso bile oštevilčene, so imenovali gostilne po krstnem, rodbinskem, hišnem imenu gospodarja, vladarjih, dvorih, znanih mestih, živalih, rastlinah, orodjih in barvnimi prilastki.
Po živalih so se imenovale pri Konjiču, Jagnjetu, Levu, Medvedu, Slonu, Jelenu, Raci, Ribi in Orlu.
Gostilne so imele dosti smešljivk Bahabirt, Figabirt, Klobasabirt, Kobilabirt, Žababirt, Koruzabirt,Švederbirt, Knedelfabrika.
Gostilne so imele svoje znake.
Že v srednjem veku je bila v navadi smrečica ali drugo drevce, šop slame, oblanje, venec, obroč ali pentagram.
Tabla ali ščit je bil znak gostilne, ki je prenočevala tujce.
Ker so to opuščali, je leta 1618 ljubljanski policijski red določal, naj se na gostilnah izobesijo slikane table kot kazala, da se ve tujec tja zateči in mu ni treba po mestu tavati.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Gostilne so imele dosti smešljivk Bahabirt, Figabirt, Klobasabirt, Kobilabirt, Žababirt, Koruzabirt,Švederbirt, Knedelfabrika.
.
Kaj pa tale končnica birt pomeni?
Tale stara imena so pa meni zelo všeč. Zdaj je po celi Sloveniji tako, da imajo starejše hiše gor to ime, ne? Pri enih starih starših se hiša imenuje pr' Jernej' (moj pradedek, ki je hišo postavil), pri drugih so pa pr' tkauc (tkalcu).
0
Za gostilničarje, obrtnike, kupce in prodajalce je bilo važno, da so vedeli za tržišče, kjer so si nabavili svoje potrebščine.
Prvotno si si stvari mogel nabaviti pod komuno, pri rotovžu ali pod Trančo.
1636
Jeseni so sklenili, da prašičev ne bodo več prodajali na Mestnem trgu, marveč pri šrangi pred Špitalskimi vrati.
To so kmalu preselili na Žabjek.
1673
Avguštinci na Gorici so podrli plot in prišli s tem v navzkrižje z mestnim svetom, ki jim je odvzel benificij v meščanskem špitalu in ga podelil diskalceatom.
Vrh tega so jim vrnili svinjsko sejmišče iz Žabjeka zopet nazaj pred njihovo cerkev.
Tu so prodajali tudi drva in les.
Tu so se vršili tudi živinski sejmi.
1767
Zaradi smradu in nevarnosti požarov je bila meščanom nadležna navada, da so ščetinarje po zakolu smodili, namesto da bi jih z vrelo vodo polite skubili.
Leta 1767, 1770, 1781, 1784 in 1802 so ukazovali, da ščetinarje ne smejo smoditi v mestu pred hišami, marveč le zunaj na polju.
1786
Živinske sejme so z odobritvijo kresijskega urada prestavili z Marijinega na Kapucinski trg.
1793
Po tržnem redu so smeli na semanjih dneh prodajati žito le pred rotovžem pod komuno.
Prašiče so smeli prodajati na Poljanah.
Da je bila ena stran ceste prosta za vojaštvo in občinstvo, so smeli vozovi s prašiči stati v vrsti le na eni strani.
Vojaška oblast je zahtevala, da so ob semanjih dneh gnali prašiče še niže šentpetrskega mostu.
Gostilničarjem so naložili, da so morali prašiče začasno spraviti v svoje hleve in dvorišča.
Slamo, seno, zelje, repo in sadje na vozeh so smeli prodajati pred kapucinarji (Zvezda).
1796
S Kapucinskega trga so preložili živinsko sejmišče v Kravjo dolino na sedanjo Vidovdansko cesto.
1802
Za škofijo je poleg tržnih lop stalo skladišče za blago tujih trgovcev, ki ga ob sejmih niso mogli prodati.
Razen tržnih lop so bile spravljene tudi stojnice za velike letne sejme.
Tam so stale tudi redne mesarske lope.
1811
Maršal Marmont, ki je stanoval v škofijskem dvorcu, je dal prestaviti sejmišče s sedanjega Pogačarjevega trga na zasuti prostor mestnega jarka in Poljanskih vrat, ki je potem nosil ime Sejmski ali Jarmanski (Jahrmarkt) trg.
1814
Napravili so vrsto zidanih tržnic na treh straneh trga, ki je bil odprt le proti severu.
Na koncu Poljan je bila klavnica.
Tam je bil tudi živinski in žitni sejem.
Zelenjavo in druga živila so prodajali pred rotovžem.
Sadje so prodajali na Marijinem in Novem trgu.
Ob Ljubljanici so bile mesnice, v Trnovem pa konjač s hlevi za obolele živali.
1840
Podrli so kramarske lope na Čevljarskem in Špitalskem mostu.
Zgradili so zidane hišice v Slonovi ulici ob podrtem zidu frančiškanskega vrta.
1847
Magistrat je prestavil v Cerkveno ulico sejmišče za prašiče, ki so ga kasneje preložili pred cukrarno na Poljanski nasip.
Prvotno si si stvari mogel nabaviti pod komuno, pri rotovžu ali pod Trančo.
1636
Jeseni so sklenili, da prašičev ne bodo več prodajali na Mestnem trgu, marveč pri šrangi pred Špitalskimi vrati.
To so kmalu preselili na Žabjek.
1673
Avguštinci na Gorici so podrli plot in prišli s tem v navzkrižje z mestnim svetom, ki jim je odvzel benificij v meščanskem špitalu in ga podelil diskalceatom.
Vrh tega so jim vrnili svinjsko sejmišče iz Žabjeka zopet nazaj pred njihovo cerkev.
Tu so prodajali tudi drva in les.
Tu so se vršili tudi živinski sejmi.
1767
Zaradi smradu in nevarnosti požarov je bila meščanom nadležna navada, da so ščetinarje po zakolu smodili, namesto da bi jih z vrelo vodo polite skubili.
Leta 1767, 1770, 1781, 1784 in 1802 so ukazovali, da ščetinarje ne smejo smoditi v mestu pred hišami, marveč le zunaj na polju.
1786
Živinske sejme so z odobritvijo kresijskega urada prestavili z Marijinega na Kapucinski trg.
1793
Po tržnem redu so smeli na semanjih dneh prodajati žito le pred rotovžem pod komuno.
Prašiče so smeli prodajati na Poljanah.
Da je bila ena stran ceste prosta za vojaštvo in občinstvo, so smeli vozovi s prašiči stati v vrsti le na eni strani.
Vojaška oblast je zahtevala, da so ob semanjih dneh gnali prašiče še niže šentpetrskega mostu.
Gostilničarjem so naložili, da so morali prašiče začasno spraviti v svoje hleve in dvorišča.
Slamo, seno, zelje, repo in sadje na vozeh so smeli prodajati pred kapucinarji (Zvezda).
1796
S Kapucinskega trga so preložili živinsko sejmišče v Kravjo dolino na sedanjo Vidovdansko cesto.
1802
Za škofijo je poleg tržnih lop stalo skladišče za blago tujih trgovcev, ki ga ob sejmih niso mogli prodati.
Razen tržnih lop so bile spravljene tudi stojnice za velike letne sejme.
Tam so stale tudi redne mesarske lope.
1811
Maršal Marmont, ki je stanoval v škofijskem dvorcu, je dal prestaviti sejmišče s sedanjega Pogačarjevega trga na zasuti prostor mestnega jarka in Poljanskih vrat, ki je potem nosil ime Sejmski ali Jarmanski (Jahrmarkt) trg.
1814
Napravili so vrsto zidanih tržnic na treh straneh trga, ki je bil odprt le proti severu.
Na koncu Poljan je bila klavnica.
Tam je bil tudi živinski in žitni sejem.
Zelenjavo in druga živila so prodajali pred rotovžem.
Sadje so prodajali na Marijinem in Novem trgu.
Ob Ljubljanici so bile mesnice, v Trnovem pa konjač s hlevi za obolele živali.
1840
Podrli so kramarske lope na Čevljarskem in Špitalskem mostu.
Zgradili so zidane hišice v Slonovi ulici ob podrtem zidu frančiškanskega vrta.
1847
Magistrat je prestavil v Cerkveno ulico sejmišče za prašiče, ki so ga kasneje preložili pred cukrarno na Poljanski nasip.
0
šranga = ograda ali mitnica, kjer se je plačal prispevek za nadaljevanje poti po cesti ali ulici
Benefícij (latinsko beneficium; knjižno, ugodnost, prednost) je bila v zgodnjem srednjem veku posest, ki so jo kralji in večji fevdalci darovali v dosmrten užitek.
Beneficij je tudi izraz za trajno cerkveno službo, ki je v fevdalizmu prinašala trajni dohodek, zlasti dohodek iz nepremičnin.
Sorodna beneficiju je prebénda, ki se imanuje tudi koménda ali nadárbina. To je fevdalni dohodek, zlasti dohodek iz nepremičnin, ki pa ni vezan na opravljanje službe, ampak gre pri tem za darilo, od koder izvira tudi izraz (nadarbina), za že opravljene zasluge.
Benefícij (latinsko beneficium; knjižno, ugodnost, prednost) je bila v zgodnjem srednjem veku posest, ki so jo kralji in večji fevdalci darovali v dosmrten užitek.
Beneficij je tudi izraz za trajno cerkveno službo, ki je v fevdalizmu prinašala trajni dohodek, zlasti dohodek iz nepremičnin.
Sorodna beneficiju je prebénda, ki se imanuje tudi koménda ali nadárbina. To je fevdalni dohodek, zlasti dohodek iz nepremičnin, ki pa ni vezan na opravljanje službe, ampak gre pri tem za darilo, od koder izvira tudi izraz (nadarbina), za že opravljene zasluge.
0
0
V srednjem veku so ceste in pota vzdrževali mejaši, graščinske gosposke pa le v toliko, kolikor so bile same zainteresirane, da jim cestninarski, mostninarski in brodninski dohodek ni ušel iz rok.
Odtod so tudi prepovedi, da bi se potniki in vozniki izmikali po stranskih poteh.
Ceste so bile v slabem stanju.
Promet z vozovi je bil silno težaven.
Večino blaga so pretovorili na konjih in mulah.
Na cestah so bili običajni jezdeci.
Pešačili so le ubogi in romarji.
Ženske so potovale jež ali pa kakor stari, bolehni in slabotni v nosilnicah med dvema konjema.
Tako navadna je bila ježa, da niso govorili o cesti, da pelje v ta ali oni kraj, marveč le o poti, koder se jezdi v dotično mesto.
1385
Listina omenja hišo, ki leži ob cesti, po kateri jezdiš v Kamnik.
1530
Omenja se njiva, ležeča pri križu, kjer se jezdi proti Vrhniki.
V 15. stoletju naletimo na pokrite vozove.
V 16. stoletju so se še redko vozili s pokritimi vozovi.
Vozovi so bili le na dvoru.
Plemstvo ni smelo uporabljati kočij.
V začetku 17. stoletja so bile le 4 karose.
Kdor ni imel jezdnega konja, si ga je izposodil pri znancu ali ga najel pri konjskih mešetarjih.
1634
Bila je kuga v Gradcu.
V Ljubljani so v skrbi pred okužbo razglasili, da bo kaznovan vsak nosač, sel in tovornik, ki bo krenil v Gradec ali posodil konja za v Gradec.
V 18. stoletju po zboljšanju cest je bilo kočij vedno več.
Potovanje na jež in v nosilnicah je izginjalo.
Usihalo je staro tovorjenje blaga.
Močno se je razmahnil tovorni promet.
Ostale so v navadi sani, ki so po snegu gladko drsele tudi po najslabših kolovozih.
Pri nas, razen na Gorenjskem je bilo le malo sani, ker se vreme pozimi hitro menja in je le malo trajnega snega.
Osebni in tovorni promet med Ljubljano in Vrhniko so opravili mali in veliki trnovski čolnarji.
Imeli so svoje pristanišče na Bregu, kjer je bilo prometno vozlišče, dokler ni stekla železnica proti Trstu.
Na Savi so prevažali blago in ljudi brodarji in splavarji proti Slavoniji, kjer so nabavljali žito.
Zaradi prehudega strmca so se po reki navzgor posluževali živalske vprege vlačugarjev.
1809
Sredi vojnih priprav je marca odplula iz pristanišča v Zalogu prva vodna diligence za prevoz potnikov in blaga.
Prevoznina od Ljubljane do Siska je bila za osebo 2 goldinarja in za 1 stot blaga 1 goldinar.
Ta prva poštna ladja je potrebovala do Zagreba 3 dni, do Siska 5 dni.
Nazaj je potrebovala 14 dni.
Po suhem je izobražena mladina rada potovala peš po deželi in se navduševala nad naravo, gorami in razvalinami.
Žiga Zois je postavil spomenik slapu Savice in navdušil Vodnika spoznavati kamenje.
Hladnik se je ukvarjal z botaniko.
To je bil čas prvih gorohodcev.
Odtod so tudi prepovedi, da bi se potniki in vozniki izmikali po stranskih poteh.
Ceste so bile v slabem stanju.
Promet z vozovi je bil silno težaven.
Večino blaga so pretovorili na konjih in mulah.
Na cestah so bili običajni jezdeci.
Pešačili so le ubogi in romarji.
Ženske so potovale jež ali pa kakor stari, bolehni in slabotni v nosilnicah med dvema konjema.
Tako navadna je bila ježa, da niso govorili o cesti, da pelje v ta ali oni kraj, marveč le o poti, koder se jezdi v dotično mesto.
1385
Listina omenja hišo, ki leži ob cesti, po kateri jezdiš v Kamnik.
1530
Omenja se njiva, ležeča pri križu, kjer se jezdi proti Vrhniki.
V 15. stoletju naletimo na pokrite vozove.
V 16. stoletju so se še redko vozili s pokritimi vozovi.
Vozovi so bili le na dvoru.
Plemstvo ni smelo uporabljati kočij.
V začetku 17. stoletja so bile le 4 karose.
Kdor ni imel jezdnega konja, si ga je izposodil pri znancu ali ga najel pri konjskih mešetarjih.
1634
Bila je kuga v Gradcu.
V Ljubljani so v skrbi pred okužbo razglasili, da bo kaznovan vsak nosač, sel in tovornik, ki bo krenil v Gradec ali posodil konja za v Gradec.
V 18. stoletju po zboljšanju cest je bilo kočij vedno več.
Potovanje na jež in v nosilnicah je izginjalo.
Usihalo je staro tovorjenje blaga.
Močno se je razmahnil tovorni promet.
Ostale so v navadi sani, ki so po snegu gladko drsele tudi po najslabših kolovozih.
Pri nas, razen na Gorenjskem je bilo le malo sani, ker se vreme pozimi hitro menja in je le malo trajnega snega.
Osebni in tovorni promet med Ljubljano in Vrhniko so opravili mali in veliki trnovski čolnarji.
Imeli so svoje pristanišče na Bregu, kjer je bilo prometno vozlišče, dokler ni stekla železnica proti Trstu.
Na Savi so prevažali blago in ljudi brodarji in splavarji proti Slavoniji, kjer so nabavljali žito.
Zaradi prehudega strmca so se po reki navzgor posluževali živalske vprege vlačugarjev.
1809
Sredi vojnih priprav je marca odplula iz pristanišča v Zalogu prva vodna diligence za prevoz potnikov in blaga.
Prevoznina od Ljubljane do Siska je bila za osebo 2 goldinarja in za 1 stot blaga 1 goldinar.
Ta prva poštna ladja je potrebovala do Zagreba 3 dni, do Siska 5 dni.
Nazaj je potrebovala 14 dni.
Po suhem je izobražena mladina rada potovala peš po deželi in se navduševala nad naravo, gorami in razvalinami.
Žiga Zois je postavil spomenik slapu Savice in navdušil Vodnika spoznavati kamenje.
Hladnik se je ukvarjal z botaniko.
To je bil čas prvih gorohodcev.
0
Hecno, SSKJ pravi, da je http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=ge=kurbir vlačugar kurbir 🙂, Davorin Tome pa (drugi odstavek, čeprav lahko preberete cel članek 🙂) http://www.nationalgeographic.si/index.php?t=reportaze&id=248 takole.
https://sl.wikisource.org/wiki/%C4%8Colnarji_in_brodniki_na_Ljubljanici_in_Savi Imenitno obranje 🙂
Lelj, prosim, če lahko malce podrobnejše opišeš dogodek iz leta 1809 (moralo je biti še pred Ilirskimi provincami, ker piše, da je odplula marca), ko je odplula prva diligence.
Prosim 🙂 in hvala 🙂.
https://sl.wikisource.org/wiki/%C4%8Colnarji_in_brodniki_na_Ljubljanici_in_Savi Imenitno obranje 🙂
Lelj, prosim, če lahko malce podrobnejše opišeš dogodek iz leta 1809 (moralo je biti še pred Ilirskimi provincami, ker piše, da je odplula marca), ko je odplula prva diligence.
Prosim 🙂 in hvala 🙂.
0
Posredovalno in obveščevalno poštno službo so prvotno opravljali peš ali jež.
Kot odposlanci so veljali za nedotakljive.
Nagrado in darove so dobili od naročnika in prejemnika.
Pisma so jim tudi prestregli in jih oplenili.
Samostani so si že v srednjem veku med seboj sporočali novice po slih.
Novice so prenašali tudi trgovci, mesarji, potujoči kramarji, rokodelski pomočniki, dijaki, glumači in pevci, ki so na proščenjih in sejmih pripovedovali množici o najnovejših dogodkih.
1516
Začela je delovati prva redna poštna zveza družine Taxis med Nizozemsko in Avstrijo.
1563
Poštno zvezo Taxis so razširili na druge nemške dežele.
S poštno službo so si poštni mojstri s pismenimi sporočili novic zagotovili dober postranski zaslužek.
Ta pisma so imenovali Neue Zeitung, Avisi in Ordinari Zeitungen.
Pozneje so v Augsburgu, Nürnbergu, Frankfurtu in Kölnu osnovali posebna podjetja za izdajanje takih pisanih sporočil.
Tudi pri nas so bile znane in razširjene novice, ki jih je zbirala svetovna trgovska hiša Fuggerjev v Augsburgu.
1620
Magistrat je imel naročene pisane novice.
Graškemu poštarju je za novalia (novice) plačal 40 goldinarjev in 50 krajcarjev.
Z razširitvijo tiskarske umetnosti so namesto pisanih začeli izhajati tiskani časopisi.
Za njihov zametek veljajo kolorirani lesorezi z besedilom.
Na njih so bile večinoma nabožne in romarske podobice ter hišni blagoslovi.
Konec 15. stoletja se na lesorezih pojavijo svetne stvari, tako da so te slikovnice nadomeščale poznejši ilustrirani časopis.
1515
Med najstarejše tiskane novine spada letak s slovenskim puntarskim pozivom Leukhup, Leukhup woga gmaina.
V času turških bojev je bilo v trgovsko proti turškemu Balkanu in po Benetkah proti bližnjemu vzhodu in jugu razgibani Ljubljani važno poročevalsko središče, ki je z novicami zalagalo zahodno Evropo, kjer so poročila ponatiskovali in prevajali v jezike.
1575
V Mandeljčevi tiskarni je izšel Jurija Kisla letak Herbarta Turjaškega življenje in smrt.
To je bilo prvo v Ljubljani latinsko in v nemškem prevodu natisnjeno delo domačega pisca.
1578
Izšla je Ein warhafftige und erschrökliche Neuwe Zeytung o turškem napadu na Metliko.
1593
Natisnjena je bila novica o dveh prikaznih v Ljubljani in Radgoni.
Te novice so poročale o naravnih dogodkih, naravnih nesrečah, bojih, hudodelstvih, spačkih, prividih in politiki.
Silna množina takih listov je prišla na trg v 16. in 17. stoletju , vendar se je zaradi manj vredne vsebine od tega zelo malo ohranilo.
Vrh tega je gosposka preganjala kot klateže raznašalce teh listov, popotne rokodelce in pevce, ki so svojo robo vsiljivo ponujali po gostilnah in semnjih.
Proti drugi polovici 18. stoletja so tedensko ali večkrat tedensko izhajajoči časopisi izpodrinili staromodno razpečevanje novic.
1707
Poskus tednika Wochentliche Ordinari Laybacher Zeitungen je po nekaj letih zaspal.
V 17. in 18. stoletju so vzdržali poleg tiskanih še pisani časopisi, ker so bili svobodni in niso bili vezani na nobeno cenzuro oblasti.
Da ni bil denarni izdatek prevelik, so izobraženci v Ljubljani po trije ali več skupaj naročili tiskan časopis.
Leta 1752 je bil to kölnski francoski list.
Kot odposlanci so veljali za nedotakljive.
Nagrado in darove so dobili od naročnika in prejemnika.
Pisma so jim tudi prestregli in jih oplenili.
Samostani so si že v srednjem veku med seboj sporočali novice po slih.
Novice so prenašali tudi trgovci, mesarji, potujoči kramarji, rokodelski pomočniki, dijaki, glumači in pevci, ki so na proščenjih in sejmih pripovedovali množici o najnovejših dogodkih.
1516
Začela je delovati prva redna poštna zveza družine Taxis med Nizozemsko in Avstrijo.
1563
Poštno zvezo Taxis so razširili na druge nemške dežele.
S poštno službo so si poštni mojstri s pismenimi sporočili novic zagotovili dober postranski zaslužek.
Ta pisma so imenovali Neue Zeitung, Avisi in Ordinari Zeitungen.
Pozneje so v Augsburgu, Nürnbergu, Frankfurtu in Kölnu osnovali posebna podjetja za izdajanje takih pisanih sporočil.
Tudi pri nas so bile znane in razširjene novice, ki jih je zbirala svetovna trgovska hiša Fuggerjev v Augsburgu.
1620
Magistrat je imel naročene pisane novice.
Graškemu poštarju je za novalia (novice) plačal 40 goldinarjev in 50 krajcarjev.
Z razširitvijo tiskarske umetnosti so namesto pisanih začeli izhajati tiskani časopisi.
Za njihov zametek veljajo kolorirani lesorezi z besedilom.
Na njih so bile večinoma nabožne in romarske podobice ter hišni blagoslovi.
Konec 15. stoletja se na lesorezih pojavijo svetne stvari, tako da so te slikovnice nadomeščale poznejši ilustrirani časopis.
1515
Med najstarejše tiskane novine spada letak s slovenskim puntarskim pozivom Leukhup, Leukhup woga gmaina.
V času turških bojev je bilo v trgovsko proti turškemu Balkanu in po Benetkah proti bližnjemu vzhodu in jugu razgibani Ljubljani važno poročevalsko središče, ki je z novicami zalagalo zahodno Evropo, kjer so poročila ponatiskovali in prevajali v jezike.
1575
V Mandeljčevi tiskarni je izšel Jurija Kisla letak Herbarta Turjaškega življenje in smrt.
To je bilo prvo v Ljubljani latinsko in v nemškem prevodu natisnjeno delo domačega pisca.
1578
Izšla je Ein warhafftige und erschrökliche Neuwe Zeytung o turškem napadu na Metliko.
1593
Natisnjena je bila novica o dveh prikaznih v Ljubljani in Radgoni.
Te novice so poročale o naravnih dogodkih, naravnih nesrečah, bojih, hudodelstvih, spačkih, prividih in politiki.
Silna množina takih listov je prišla na trg v 16. in 17. stoletju , vendar se je zaradi manj vredne vsebine od tega zelo malo ohranilo.
Vrh tega je gosposka preganjala kot klateže raznašalce teh listov, popotne rokodelce in pevce, ki so svojo robo vsiljivo ponujali po gostilnah in semnjih.
Proti drugi polovici 18. stoletja so tedensko ali večkrat tedensko izhajajoči časopisi izpodrinili staromodno razpečevanje novic.
1707
Poskus tednika Wochentliche Ordinari Laybacher Zeitungen je po nekaj letih zaspal.
V 17. in 18. stoletju so vzdržali poleg tiskanih še pisani časopisi, ker so bili svobodni in niso bili vezani na nobeno cenzuro oblasti.
Da ni bil denarni izdatek prevelik, so izobraženci v Ljubljani po trije ali več skupaj naročili tiskan časopis.
Leta 1752 je bil to kölnski francoski list.
0
16.1.1
Postiljon je ostal še dolgo posredovalec novic za najširše občinstvo.
19 OKT 1758
Zjutraj pred šesto uro je s trobentanjem in glasnim pokanjem biča prijezdil postiljon v mesto z oznanilom o zmagi Avstrijcev, ki so jo dosegli pri Draždanih nad pruskim kraljem 14. oktobra.
Baron Raigersfeld je nagnal sina iz postelje, da je hitel na poštni urad po podrobnejše novice.
Postiljon je ostal še dolgo posredovalec novic za najširše občinstvo.
19 OKT 1758
Zjutraj pred šesto uro je s trobentanjem in glasnim pokanjem biča prijezdil postiljon v mesto z oznanilom o zmagi Avstrijcev, ki so jo dosegli pri Draždanih nad pruskim kraljem 14. oktobra.
Baron Raigersfeld je nagnal sina iz postelje, da je hitel na poštni urad po podrobnejše novice.
0
Ta bitka ( 7 letna vojna) je znana kot bitka pri Hochkirchu, ki je od Dresdna oddaljen 60 km in Dresden ni nikoli padel v Avstijske kremplje. Na koncu vojne je Šlezija ostala Prusom. In naši ubogi Slovenci so morali seveda plačevati višje davke, vojake pa so poslali se bojevat na Češko in v Šlezijo.
http://www.youtube.com/watch?v=$1
http://www.youtube.com/watch?v=$1
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
16.1.1Postiljon je ostal še dolgo posredovalec novic za najširše občinstvo.
19 OKT 1758
Zjutraj pred šesto uro je s trobentanjem in glasnim pokanjem biča prijezdil postiljon v mesto z oznanilom o zmagi Avstrijcev, ki so jo dosegli pri Draždanih nad pruskim kraljem 14. oktobra.
Baron Raigersfeld je nagnal sina iz postelje, da je hitel na poštni urad po podrobnejše novice.
Piše morda, katerega sina? Imel je 22 otrok.
http://www.slovenska-biografija.si/rodbina/sbi481370/ Rodbina Raigersfeld , https://sl.wikipedia.org/wiki/John_Jeffrey_Rakovec,_pl._Raigersfeld Jeffrey je bil njegov vnuk.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
06.01.2018 ob 11:31