Zanimivost 🙂
Začetki denarja na ozemlju Slovenije
Na ozemlju današnje Slovenije so prebivalci prvič prišli v stik z rimskim denarjem sredi 2. stoletja pred našim štetjem, ko se je začelo trgovanje med rimskimi trgovci iz Italije in domačimi keltskimi plemeni. Še posebej veliko rimskega republikanskega denarja je krožilo v 1. stoletju pred našim štetjem na območju Celja, ki je bilo tedaj pomembno trgovsko središče noriških Keltov.
Redni stiki z rimskim denarjem so spodbudili keltsko aristokracijo, da je začela v 1. stoletju pred našim štetjem kovati svoje novce. Kovali so velike srebrnike, imenovane »tetradrahme« in kot drobiž male srebrne novčiče. Kovali so jih v kovnicah na območju današnjega Celja in na Štalenski gori, nemško Magdalensberg na Koroškem. Noriška plemena so kovala denar izključno za svoje potrebe. Ko so Rimljani leta 15 pred našim štetjem anektirali ozemlje noriškega kraljestva, so noriški Kelti izgubili pravico kovanja denarja.
Novec najvišje vrednosti v prvih dveh stoletjih našega štetja je bil zlatnik, imenovan »aureus«, ki je bil po vrednosti enak 25 srebrnikom, denarijem. V vsakodnevnem življenju pa so prevladovali bronasti novci treh vrednosti. »Šesterc«, latinsko »sestertius« se je delil na dva »dupondija« ali latinsko »dupondius« oziroma na štiri »ase«, ki so se najpogosteje pojavljali na naših tleh.
V začetku 3. stoletja so poleg denarijev začeli kovati še srebrnike dvojne vrednosti imenovane »antoninijani«, latinsko »antoninianus«, ki je čez pol stoletja izrinil iz obtoka denarij. Zaradi slabšanja kovine, iz katere je bil kovan antoninijan, je bil le-ta podvržen inflaciji. Leta 294 je cesar Dioklecijan ustavil kovanje antoninijanov in z novčno reformo uvedel srebrni novec »argenteus« ter bronasti novec »folis«, ki je bil bolj vsakdanji.
V drugi polovici 4. stoletja so poleg zlatih novcev (»solidus«) in srebrnikov (»miliarense«, »siliqua«) kovali tudi bronaste različnih vrednosti. Redkeje se pri nas pojavljajo bizantinski zlatnik in bronasti novec. V Sloveniji je bilo najdenih nekaj zlatnikov in srebrnikov Vzhodnih Gotov in Langobardov. Od 6. do 10. stoletja je imel denar obrobno vlogo, saj se je prebivalstvo vračalo k naturalnemu gospodarstvu.
Z razvojem trgovine med Italijo in Dunajem ter Ogrsko se je ponovno razvilo denarno gospodarstvo. Pri nas so prevladovali regensburški »pfenigi«, ki so vplivali tudi na nastanek prvih avstrijskih kovov v 12. stoletju.
Kovanci na ozemlju Slovenije
Med srednjeveškimi slovenskimi kovnicami je bila najpomembnejša v koroških Brežah, nemško Friesach, saj so breški srebrni denarič, »pfenig«, v 12. in 13. stoletju uporabljali tudi na Hrvaškem in Ogrskem, v Gradcu in na Dunaju, po njegovem zgledu pa so izdelovali denar še vsaj v ducatu kovnic. V 13. stoletju so pri nas poleg breških pfenigov oz. oglejskih srebrnikov krožili tudi beneški »dukat«, imenovan po eni od besed na kovancu, ki je nosil tudi ime »cekin«, ki v italijanščini označuje kovnico in ogrski »zlat« ali »šmarni dukat« zaradi podobe Device Marije, zaščitnice Ogrske. Pfenigi so postali drobiž. V začetku 15. stoletja so breški pfenigi povsem izginili iz obtoka. Poleg graških pfenigov so vedno bolj prevladovali dunajski pfenigi. V prvi polovici 15. stoletja so tudi celjski grofje kovali »celjske pfenige«.
Konec 15. stoletja pfenigi niso več zadostovali za potrebe takratnega gospodarstva. Po italijanskem vzoru so začeli kovati velike srebrnike. Tirolski nadvojvoda Sigismund je leta 1482 začel kovati največje srebrnike, »pfundnerje«. Leta 1484 je v okviru novčne reforme začel kovati srebrne »polgoldinarje«, dve leti kasneje pa srebrne »goldinarje«. Novci obeh vrednosti so hitro preplavili Evropo. Goldinarje so od leta 1520 kovali tudi na Češkem v Jáchymovu, nemško Joachimstal. Po kovnici so jih poimenovali »joachimsthaler«, zaradi česar se jih je prijelo ime »tolar«.
Po predpisu cesarja Ferdinanda I., iz leta 1524, so bili v vseh avstrijskih deželah in tudi na našem ozemlju v obtoku »tolarji«, »srebrni polgoldinarji«, »šestice« in »krajcarji« ter zlati »dukati« in »guldni«. Za osnovo denarnega sistema je služil krajcar, kovanec, na katerem je bil upodobljen dvojni križ. Najprej je bilo treba za srebrni goldinar odšteti 60 krajcarjev, od leta 1857 pa 100. Denarni sistem, ki ga je uvedel Ferdinand I., se je pozneje pogosto spreminjal in v obtok so prihajali tudi novci drugih vrednosti. Pomembno je, da je denarni sistem ostal enoten za vse avstrijske dežele, ki mu je za osnovo služil krajcar.
V 16. in 17. stoletju so Habsburžani v slovenskih deželah morali dopustiti poleg avstrijskega tudi beneški denar in sicer »beneški libernik« ali »laški funt«, ki velja 20 soldov. Ozemlje je bilo namreč prehodno in trgovska povezanost z Benečijo močna. Razmerje med denarnima sistemoma so Kranjci računali s specifično slovensko števno enoto, imenovano »črni denarič«, ki sicer ni obstajal kot realni kovanec. Razmerje je bilo tako, da je laški denar veljal pri nas več, 13 in eno tretjino krajcarja, kot v drugih deželah cesarstva, 12 krajcarjev. Avstrija je laški denar brez uspeha skušala prepovedati, nato pa je Karel II. uvedel uradni dvojni tečaj. Ta posebnost je znana kot kranjska valuta. Po prenehanju kranjske valute v 18. stoletju so bile slovenske pokrajine vključene v denarne sisteme absolutnih in meščanskih monarhij, ki so jim pripadale.
Bankovci na ozemlju Slovenije
Leta 1762 je Marija Terezija podelila avstrijskim deželam pravico izdajanja papirnatega denarja. Prva ga je izdala dunajska Stadt-Banco. Izdali so bankovce od 5 do 100 »florinov«.
Poleg emisijskih bank, ki so upravljale denarni obtok, so se razvile hranilnice, ki so sprejemale denarne vloge prebivalstva. Najstarejši denarni zavod na Slovenskem je bila Kranjska hranilnica, ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Ker je bila po nastanku druga v Avstriji, se je nekaj časa imenovala tudi Druga avstrijska hranilnica v Ljubljani.
Po razpadu Avstro-Ogrske so bile na Slovenskem v obtoku predvsem »krone«. Te so najprej žigosali oziroma nalepili nanje posebne znamkice kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, tako da so jih ločili od kron države Avstrije, kjer so bile vredne manj. Leta 1920 so krone zamenjali kronsko-dinarski bankovci, na katerih sta bili označeni obe vrednosti. Štiri krone so veljale en dinar, kar je bilo za slovensko gospodarstvo in tudi za ljudi zelo neugoden tečaj. Leta 1923 je »dinar« postal edina valuta.
V letih med 1941 in 1945 je bil na območju Slovenije v veljavi okupacijski denar: Sto predvojnih dinarjev se je zamenjalo za pet nemških mark ali 30 italijanskih lir ali 10 madžarskih pfenigov. Med II. svetovno vojno je posebnost predstavljal partizanski Denarni zavod Slovenije ustanovljen 12. marca 1944, ki je bil osrednji slovenski partizanski finančni zavod. Urejal je denarni promet in gospodarske razmere na osvobojenem ozemlju. Opravljal je vse funkcije osrednje emisijske in kreditne banke. Izdajal je bankovce, plačilne bone v »lirah«. To je bil prvi slovenski denar in tudi prva izdaja denarja v okupirani Evropi. Tiskali so ga sredi roških gozdov na papirju, uvoženem iz Milana, osnutke je izdelal arhitekt Branko Simčič. Zavod je bil edinstven primer v zasedeni Evropi. 19. oktobra 1946 je bil spojen z Narodno banko Jugoslavije.
Po vojni so okupacijski denar zamenjali za »dinarje« Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ). Deset predvojnih din je veljajo 1 dinar DFJ. Denarna reforma v Jugoslaviji je leta 1966 prinesla novi dinar. Nastopil je prvega januarja in je veljal sto starih dinarjev. Zadnja leta jugoslovanske države so prinesla rekordno razvrednotenje denarja. Država je bila na robu hiperinflacije. Spomladi 1989 je v Ljubljani zmanjkovalo bankovcev.
https://sites.google.com/site/denarvslovenijisasastokelj/home/zgodovina-denarja Vir 🙂
Začetki denarja na ozemlju Slovenije
Na ozemlju današnje Slovenije so prebivalci prvič prišli v stik z rimskim denarjem sredi 2. stoletja pred našim štetjem, ko se je začelo trgovanje med rimskimi trgovci iz Italije in domačimi keltskimi plemeni. Še posebej veliko rimskega republikanskega denarja je krožilo v 1. stoletju pred našim štetjem na območju Celja, ki je bilo tedaj pomembno trgovsko središče noriških Keltov.
Redni stiki z rimskim denarjem so spodbudili keltsko aristokracijo, da je začela v 1. stoletju pred našim štetjem kovati svoje novce. Kovali so velike srebrnike, imenovane »tetradrahme« in kot drobiž male srebrne novčiče. Kovali so jih v kovnicah na območju današnjega Celja in na Štalenski gori, nemško Magdalensberg na Koroškem. Noriška plemena so kovala denar izključno za svoje potrebe. Ko so Rimljani leta 15 pred našim štetjem anektirali ozemlje noriškega kraljestva, so noriški Kelti izgubili pravico kovanja denarja.
Novec najvišje vrednosti v prvih dveh stoletjih našega štetja je bil zlatnik, imenovan »aureus«, ki je bil po vrednosti enak 25 srebrnikom, denarijem. V vsakodnevnem življenju pa so prevladovali bronasti novci treh vrednosti. »Šesterc«, latinsko »sestertius« se je delil na dva »dupondija« ali latinsko »dupondius« oziroma na štiri »ase«, ki so se najpogosteje pojavljali na naših tleh.
V začetku 3. stoletja so poleg denarijev začeli kovati še srebrnike dvojne vrednosti imenovane »antoninijani«, latinsko »antoninianus«, ki je čez pol stoletja izrinil iz obtoka denarij. Zaradi slabšanja kovine, iz katere je bil kovan antoninijan, je bil le-ta podvržen inflaciji. Leta 294 je cesar Dioklecijan ustavil kovanje antoninijanov in z novčno reformo uvedel srebrni novec »argenteus« ter bronasti novec »folis«, ki je bil bolj vsakdanji.
V drugi polovici 4. stoletja so poleg zlatih novcev (»solidus«) in srebrnikov (»miliarense«, »siliqua«) kovali tudi bronaste različnih vrednosti. Redkeje se pri nas pojavljajo bizantinski zlatnik in bronasti novec. V Sloveniji je bilo najdenih nekaj zlatnikov in srebrnikov Vzhodnih Gotov in Langobardov. Od 6. do 10. stoletja je imel denar obrobno vlogo, saj se je prebivalstvo vračalo k naturalnemu gospodarstvu.
Z razvojem trgovine med Italijo in Dunajem ter Ogrsko se je ponovno razvilo denarno gospodarstvo. Pri nas so prevladovali regensburški »pfenigi«, ki so vplivali tudi na nastanek prvih avstrijskih kovov v 12. stoletju.
Kovanci na ozemlju Slovenije
Med srednjeveškimi slovenskimi kovnicami je bila najpomembnejša v koroških Brežah, nemško Friesach, saj so breški srebrni denarič, »pfenig«, v 12. in 13. stoletju uporabljali tudi na Hrvaškem in Ogrskem, v Gradcu in na Dunaju, po njegovem zgledu pa so izdelovali denar še vsaj v ducatu kovnic. V 13. stoletju so pri nas poleg breških pfenigov oz. oglejskih srebrnikov krožili tudi beneški »dukat«, imenovan po eni od besed na kovancu, ki je nosil tudi ime »cekin«, ki v italijanščini označuje kovnico in ogrski »zlat« ali »šmarni dukat« zaradi podobe Device Marije, zaščitnice Ogrske. Pfenigi so postali drobiž. V začetku 15. stoletja so breški pfenigi povsem izginili iz obtoka. Poleg graških pfenigov so vedno bolj prevladovali dunajski pfenigi. V prvi polovici 15. stoletja so tudi celjski grofje kovali »celjske pfenige«.
Konec 15. stoletja pfenigi niso več zadostovali za potrebe takratnega gospodarstva. Po italijanskem vzoru so začeli kovati velike srebrnike. Tirolski nadvojvoda Sigismund je leta 1482 začel kovati največje srebrnike, »pfundnerje«. Leta 1484 je v okviru novčne reforme začel kovati srebrne »polgoldinarje«, dve leti kasneje pa srebrne »goldinarje«. Novci obeh vrednosti so hitro preplavili Evropo. Goldinarje so od leta 1520 kovali tudi na Češkem v Jáchymovu, nemško Joachimstal. Po kovnici so jih poimenovali »joachimsthaler«, zaradi česar se jih je prijelo ime »tolar«.
Po predpisu cesarja Ferdinanda I., iz leta 1524, so bili v vseh avstrijskih deželah in tudi na našem ozemlju v obtoku »tolarji«, »srebrni polgoldinarji«, »šestice« in »krajcarji« ter zlati »dukati« in »guldni«. Za osnovo denarnega sistema je služil krajcar, kovanec, na katerem je bil upodobljen dvojni križ. Najprej je bilo treba za srebrni goldinar odšteti 60 krajcarjev, od leta 1857 pa 100. Denarni sistem, ki ga je uvedel Ferdinand I., se je pozneje pogosto spreminjal in v obtok so prihajali tudi novci drugih vrednosti. Pomembno je, da je denarni sistem ostal enoten za vse avstrijske dežele, ki mu je za osnovo služil krajcar.
V 16. in 17. stoletju so Habsburžani v slovenskih deželah morali dopustiti poleg avstrijskega tudi beneški denar in sicer »beneški libernik« ali »laški funt«, ki velja 20 soldov. Ozemlje je bilo namreč prehodno in trgovska povezanost z Benečijo močna. Razmerje med denarnima sistemoma so Kranjci računali s specifično slovensko števno enoto, imenovano »črni denarič«, ki sicer ni obstajal kot realni kovanec. Razmerje je bilo tako, da je laški denar veljal pri nas več, 13 in eno tretjino krajcarja, kot v drugih deželah cesarstva, 12 krajcarjev. Avstrija je laški denar brez uspeha skušala prepovedati, nato pa je Karel II. uvedel uradni dvojni tečaj. Ta posebnost je znana kot kranjska valuta. Po prenehanju kranjske valute v 18. stoletju so bile slovenske pokrajine vključene v denarne sisteme absolutnih in meščanskih monarhij, ki so jim pripadale.
Bankovci na ozemlju Slovenije
Leta 1762 je Marija Terezija podelila avstrijskim deželam pravico izdajanja papirnatega denarja. Prva ga je izdala dunajska Stadt-Banco. Izdali so bankovce od 5 do 100 »florinov«.
Poleg emisijskih bank, ki so upravljale denarni obtok, so se razvile hranilnice, ki so sprejemale denarne vloge prebivalstva. Najstarejši denarni zavod na Slovenskem je bila Kranjska hranilnica, ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Ker je bila po nastanku druga v Avstriji, se je nekaj časa imenovala tudi Druga avstrijska hranilnica v Ljubljani.
Po razpadu Avstro-Ogrske so bile na Slovenskem v obtoku predvsem »krone«. Te so najprej žigosali oziroma nalepili nanje posebne znamkice kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, tako da so jih ločili od kron države Avstrije, kjer so bile vredne manj. Leta 1920 so krone zamenjali kronsko-dinarski bankovci, na katerih sta bili označeni obe vrednosti. Štiri krone so veljale en dinar, kar je bilo za slovensko gospodarstvo in tudi za ljudi zelo neugoden tečaj. Leta 1923 je »dinar« postal edina valuta.
V letih med 1941 in 1945 je bil na območju Slovenije v veljavi okupacijski denar: Sto predvojnih dinarjev se je zamenjalo za pet nemških mark ali 30 italijanskih lir ali 10 madžarskih pfenigov. Med II. svetovno vojno je posebnost predstavljal partizanski Denarni zavod Slovenije ustanovljen 12. marca 1944, ki je bil osrednji slovenski partizanski finančni zavod. Urejal je denarni promet in gospodarske razmere na osvobojenem ozemlju. Opravljal je vse funkcije osrednje emisijske in kreditne banke. Izdajal je bankovce, plačilne bone v »lirah«. To je bil prvi slovenski denar in tudi prva izdaja denarja v okupirani Evropi. Tiskali so ga sredi roških gozdov na papirju, uvoženem iz Milana, osnutke je izdelal arhitekt Branko Simčič. Zavod je bil edinstven primer v zasedeni Evropi. 19. oktobra 1946 je bil spojen z Narodno banko Jugoslavije.
Po vojni so okupacijski denar zamenjali za »dinarje« Demokratične federativne Jugoslavije (DFJ). Deset predvojnih din je veljajo 1 dinar DFJ. Denarna reforma v Jugoslaviji je leta 1966 prinesla novi dinar. Nastopil je prvega januarja in je veljal sto starih dinarjev. Zadnja leta jugoslovanske države so prinesla rekordno razvrednotenje denarja. Država je bila na robu hiperinflacije. Spomladi 1989 je v Ljubljani zmanjkovalo bankovcev.
https://sites.google.com/site/denarvslovenijisasastokelj/home/zgodovina-denarja Vir 🙂
0
Zanimivo tole o denarju. Sine me je ravno zadnjič spraševal kdo hudiča si je izmislil denar in kako lepo bi bilo, če sploh ne bi obstajal 😆
0
Ime denar izhaja iz rimske denarne enote DENARIUS, ki je bil rimski srebrni novec.
Denar je splošno menjalno in plačilno sredstvo.
Za denarno vrednost je pomembno razmerje med količino denarja in količino dobrin.
DENARIČ
Kovanec ustreza 1/240 funta.
V virih se navaja kot denarius ali pfennig.
Od 16. do 18. stoletja se je dunajski denarič (vinar) imenoval tudi beli denarič.
Črni je bil samo v slovenskem prostoru računska enota, ki je predstavljala polovico beneškega solda.
GOLDINAR
Na ozemlju severno od Alp je bila sprva oznaka za zlatnik (gulden).
Ker so ga kovali po zgledu florentinskega dukata, so ga imenovali tudi florint.
Konec 15. stoletja je bil vreden 60 krajcarjev.
GROŠ
Avstrijski srebrnik v vrednosti treh krajcarjev.
Okoli leta 1300 so na Češkem začeli kovati debelejše in težje srebrnike, ki so se uveljavili po vsej Evropi.
Poimenovanje izhaja iz latinske besede GROSSUS (velik), ki je bila del napisa na praških groših.
Novcev, kovanih po tem vzoru v avstrijskih deželah, se je na slovenskem po denarni reformi oprijelo ime groš.
Kovali so jih do leta 1857.
KRAJCAR
Avstrijski srebrnik, v 15. stoletju vreden 4 dunajske pfenige.
Izvira iz tirolskega groša.
V Avstriji je srebrnik s tem imenom v 15. stoletju uvedel cesar Friderik III.
Konec 15. stoletja je bil šestdeseti del srebrnega goldinarja, od 1857 pa stoti del.
KVINAR
Rimski srebrnik, sprva vreden pol denarja, kasneje le še osmino.
MARIJAŠ
Madžarski srebrni denar v 17. stoletju s podobo Device Marije.
Vrednost je znašala 17 krajcarjev ali četrt groša.
PETAK
Novec, ki je po vrednosti ustrezal petim črnim pfeningom.
REPAR
Srebrnik za 4 krajcarje.
Na eni strani je imel podobo repe.
Kovati so ga začeli v začetku 16. stoletja v Salzburgu.
Bil naj bi davčni denar za gomoljne rastline (repo, redkev), ki se je plačeval gospostvom.
SOLD
Kovanec značilen za beneški in veronsko tirolski sistem.
Bavarsko avstrijski sistem je imel namesto solda šiling, ki je bil dvainpolkrat več vreden od solda.
Konec 16. stoletja je bilo 8 šilingov vrednih 90 soldov, v zadnji četrtini stoletja pa 100.
KRONA
Srebrni kovanec s podobo cesarja Franca Jožefa.
So konca leta 1922 je bila v veljavi tudi na ozemlju kraljevine SHS, na ozemljih, ki so bila sestavni del avstro ogrske monarhije.
Denar je splošno menjalno in plačilno sredstvo.
Za denarno vrednost je pomembno razmerje med količino denarja in količino dobrin.
DENARIČ
Kovanec ustreza 1/240 funta.
V virih se navaja kot denarius ali pfennig.
Od 16. do 18. stoletja se je dunajski denarič (vinar) imenoval tudi beli denarič.
Črni je bil samo v slovenskem prostoru računska enota, ki je predstavljala polovico beneškega solda.
GOLDINAR
Na ozemlju severno od Alp je bila sprva oznaka za zlatnik (gulden).
Ker so ga kovali po zgledu florentinskega dukata, so ga imenovali tudi florint.
Konec 15. stoletja je bil vreden 60 krajcarjev.
GROŠ
Avstrijski srebrnik v vrednosti treh krajcarjev.
Okoli leta 1300 so na Češkem začeli kovati debelejše in težje srebrnike, ki so se uveljavili po vsej Evropi.
Poimenovanje izhaja iz latinske besede GROSSUS (velik), ki je bila del napisa na praških groših.
Novcev, kovanih po tem vzoru v avstrijskih deželah, se je na slovenskem po denarni reformi oprijelo ime groš.
Kovali so jih do leta 1857.
KRAJCAR
Avstrijski srebrnik, v 15. stoletju vreden 4 dunajske pfenige.
Izvira iz tirolskega groša.
V Avstriji je srebrnik s tem imenom v 15. stoletju uvedel cesar Friderik III.
Konec 15. stoletja je bil šestdeseti del srebrnega goldinarja, od 1857 pa stoti del.
KVINAR
Rimski srebrnik, sprva vreden pol denarja, kasneje le še osmino.
MARIJAŠ
Madžarski srebrni denar v 17. stoletju s podobo Device Marije.
Vrednost je znašala 17 krajcarjev ali četrt groša.
PETAK
Novec, ki je po vrednosti ustrezal petim črnim pfeningom.
REPAR
Srebrnik za 4 krajcarje.
Na eni strani je imel podobo repe.
Kovati so ga začeli v začetku 16. stoletja v Salzburgu.
Bil naj bi davčni denar za gomoljne rastline (repo, redkev), ki se je plačeval gospostvom.
SOLD
Kovanec značilen za beneški in veronsko tirolski sistem.
Bavarsko avstrijski sistem je imel namesto solda šiling, ki je bil dvainpolkrat več vreden od solda.
Konec 16. stoletja je bilo 8 šilingov vrednih 90 soldov, v zadnji četrtini stoletja pa 100.
KRONA
Srebrni kovanec s podobo cesarja Franca Jožefa.
So konca leta 1922 je bila v veljavi tudi na ozemlju kraljevine SHS, na ozemljih, ki so bila sestavni del avstro ogrske monarhije.
0
Kako je pa prišlo do poimenovanja "tolar" od imena "joachimsthaler"?
0
1524
Dva mestna svetnika sta predlagala, da se napravi ribji trg.
V predmestjih so imeli toliko krav, da je bilo mleka za domačo porabo dovolj.
Sir so dobivali z Ogrskega.
Pridelali so največ pšenice in prosa.
Manj so pridelali rži, ječmena in ajde.
Izza 17. stoletja je koruza (turška pšenica ali turščica) prihajala v navado.
Bob so manj cenili kot fižol.
Priljubljena jed je bila drobna leča, zelen grah in gobe.
Gobe niso znali ločiti od neužitnih.
1758
Nekaj ljudi se je zastrupilo z gobami.
Krompir so začeli gojiti za časa cesarice Marije Terezije.
Solata se pogosteje omenja šele v 16. stoletju .
Solato so pridelovali v trnovskih in krakovskih vrtovih poleg zelja, repe, korenja, kolerabe, pastinaka, buč, hrena, redkve, kumar, žafrana, čebule, česna in peteršilja.
1802
Policijska direkcija je prepovedala, da Krakovčanke in Trnovčanke prihajajo na trg pred četrto uro zjutraj.
Mnoge so prišle na trg že opolnoči in zasedle prostore s košarami.
Zakasnelim prodajalkam so potem prodajale prostore po grošu ali še dražje.
To je bilo od leta 1802 zabranjeno pod kaznijo zaplembe blaga v prid ubožnice.
Povrhu je sledila še zaporna kazen.
Dva mestna svetnika sta predlagala, da se napravi ribji trg.
V predmestjih so imeli toliko krav, da je bilo mleka za domačo porabo dovolj.
Sir so dobivali z Ogrskega.
Pridelali so največ pšenice in prosa.
Manj so pridelali rži, ječmena in ajde.
Izza 17. stoletja je koruza (turška pšenica ali turščica) prihajala v navado.
Bob so manj cenili kot fižol.
Priljubljena jed je bila drobna leča, zelen grah in gobe.
Gobe niso znali ločiti od neužitnih.
1758
Nekaj ljudi se je zastrupilo z gobami.
Krompir so začeli gojiti za časa cesarice Marije Terezije.
Solata se pogosteje omenja šele v 16. stoletju .
Solato so pridelovali v trnovskih in krakovskih vrtovih poleg zelja, repe, korenja, kolerabe, pastinaka, buč, hrena, redkve, kumar, žafrana, čebule, česna in peteršilja.
1802
Policijska direkcija je prepovedala, da Krakovčanke in Trnovčanke prihajajo na trg pred četrto uro zjutraj.
Mnoge so prišle na trg že opolnoči in zasedle prostore s košarami.
Zakasnelim prodajalkam so potem prodajale prostore po grošu ali še dražje.
To je bilo od leta 1802 zabranjeno pod kaznijo zaplembe blaga v prid ubožnice.
Povrhu je sledila še zaporna kazen.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Izza 17. stoletja je koruza (turška pšenica ali turščica) prihajala v navado.
Moji stari starši še vedno pravijo turšca.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Izza 17. stoletja je koruza (turška pšenica ali turščica) prihajala v navado.
Moji stari starši še vedno pravijo turšca.
lepo od njih
0
Poleg domačih začimb so bile priljubljene tudi poper, muškatni oreh, žbice in lovorjevi listi.
Čim bolj začinjena je bila jed, tem imenitnejša se je zdela.
Jedi so sladkali z medom in sirupom.
Trsni sladkor je bil do konca 16. stoletja redek in drag.
Trsni sladkor je sprva veljala za zdravilo, kakor sprva tudi kava, čaj in čokolada.
1700
Pri nas se je začel udomačevati tobak.
1719
Ugovarja ljubljanski meščan in kavarnar proti temu, da bi bil neki Benečan sprejet za meščana, ker bi kot slaščičar imel pravico variti kavo in čaj.
Do konca 18. stoletja so pripravljali jedi pri odprtem ognju.
Na deželi je bil v navadi črni ajdov kruh, ki je bil v Ljubljani na mizi najbolj revnih.
Meščani so jedli kruh iz pšenične moke v hlebih ali štrucah.
O božiču, veliki noči in za godove so pekli potice.
Poleg pekov so bili s svojimi izdelki meščanom na uslugo še slaščičarji in medičarji.
Od domačih jedi so bili priljubljeni ajdovi žganci z mlekom ali juho, štruklji in cmoki.
Najbolj navadni zajtrk je bil močnik, ki je bil tudi za podlago opoldanskemu kosilu.
Pogosta jed preprostih ljudi je bila prosena kaša s suhimi češpljami, kislo zelje, repa in krompir v oblicah.
Priljubljeno je bilo tudi posušeno ali kuhano sadje.
Ker je bilo sadjarstvo še v povojih, je bilo naprodaj vedno dovolj pomaranč, mandljev, smokev, limon, breskev in rozin, ki so ga prinašali rezijanski krošnjarji.
Čim bolj začinjena je bila jed, tem imenitnejša se je zdela.
Jedi so sladkali z medom in sirupom.
Trsni sladkor je bil do konca 16. stoletja redek in drag.
Trsni sladkor je sprva veljala za zdravilo, kakor sprva tudi kava, čaj in čokolada.
1700
Pri nas se je začel udomačevati tobak.
1719
Ugovarja ljubljanski meščan in kavarnar proti temu, da bi bil neki Benečan sprejet za meščana, ker bi kot slaščičar imel pravico variti kavo in čaj.
Do konca 18. stoletja so pripravljali jedi pri odprtem ognju.
Na deželi je bil v navadi črni ajdov kruh, ki je bil v Ljubljani na mizi najbolj revnih.
Meščani so jedli kruh iz pšenične moke v hlebih ali štrucah.
O božiču, veliki noči in za godove so pekli potice.
Poleg pekov so bili s svojimi izdelki meščanom na uslugo še slaščičarji in medičarji.
Od domačih jedi so bili priljubljeni ajdovi žganci z mlekom ali juho, štruklji in cmoki.
Najbolj navadni zajtrk je bil močnik, ki je bil tudi za podlago opoldanskemu kosilu.
Pogosta jed preprostih ljudi je bila prosena kaša s suhimi češpljami, kislo zelje, repa in krompir v oblicah.
Priljubljeno je bilo tudi posušeno ali kuhano sadje.
Ker je bilo sadjarstvo še v povojih, je bilo naprodaj vedno dovolj pomaranč, mandljev, smokev, limon, breskev in rozin, ki so ga prinašali rezijanski krošnjarji.
0
1571
Zahtevali so, da se morajo Primorci, ki prihajajo s sadjem, javiti pri mestnem sodniku, ki ga bo dal po dveh ali treh svetnikih pregledati.
Ti bodo določili red, mero in ceno, koliko se dobi posameznega sadja za 1 denarič in za 1 krajcar.
Ljubljana je imela zaradi bližine Italije, Vipave in Istre dvojne poletne sadeže, ker zori tam mnogo prej kot na Gorenjskem.
Poleti dobiš v Ljubljani obenem češnje, hruške, smokve, jabolka, marelice, breskve, grozdje in jagode.
Zgodnje sadje je prišlo s Primorskega v pol dneva in noči v Ljubljano sveže, med tem ko je domače sadje šele začelo zoreti.
Zahtevali so, da se morajo Primorci, ki prihajajo s sadjem, javiti pri mestnem sodniku, ki ga bo dal po dveh ali treh svetnikih pregledati.
Ti bodo določili red, mero in ceno, koliko se dobi posameznega sadja za 1 denarič in za 1 krajcar.
Ljubljana je imela zaradi bližine Italije, Vipave in Istre dvojne poletne sadeže, ker zori tam mnogo prej kot na Gorenjskem.
Poleti dobiš v Ljubljani obenem češnje, hruške, smokve, jabolka, marelice, breskve, grozdje in jagode.
Zgodnje sadje je prišlo s Primorskega v pol dneva in noči v Ljubljano sveže, med tem ko je domače sadje šele začelo zoreti.
0
Žejo so si gasili z vodo, mlekom, medico in vinom.
Medico so bolj cenili kot vino.
Medico so mešali z jagodami zaradi boljše vonjavnosti in prijetnejšega okusa.
Pozneje je medica postala pijača ubožnih slojev.
Ob koncu 17. stoletja je bila medica zelo razširjena na Litvanskem in Ruskem, pri nas pa več ne.
V prvi polovici 19. stoletja je bila medica v Ljubljani redkost.
Revni so raje pili hruševko, limonado in malinovec kot zdravilo.
S kmetov je prihajal sadjevec.
Vinsko trto so gojili že izza rimskih časov.
28 JUL 1403
Omenjajo se vinogradi pod Rožnikom.
Vina so prihajala z Vipavskega in Istre.
Ker vino ni bilo vedno pravilno in dobro kletarjeno, so ga sladili in začinjali z dišavami.
17 SEP 1486
Na gradu Rožeku je teklo rdeče in belo vino.
Vsak gost je imel srebrno, stekleno ali kristalno čašo, v kateri so bili na dnu za odišavljenje pijače pelin, rutica in žajbelj.
1518
Deželni stanovi v Inomostu so alpskim pijancem grozili s sramotno kletko na javnem trgu.
1569
Gostilničar in občinski svetnik Kumberger je začel prvi točiti cvička v hiši na Starem trgu poleg vodnjaka.
Poprej so točili gostilničarji le italijanska in vipavska vina.
Zaradi benečansko furlanskih bojev so bili takrat vinogradi v Furlaniji in Istri uničeni in so morali seči po dolenjcu.
1599
Prišel je dolenjec do veljave v kužnem letu, ko je mestni svet ustregel prošnji krčmarjev, da so smeli mesec dni točiti dolenjca po 6 krajcarjev, ker ne pride nič vina z Vipavskega, dolenjca pa ne morejo nabaviti izpod 4 krajcarje za bokal.
Sodniku so naročili, naj kaznuje krčmarje, ki tekajo po vino tovornikom naproti.
Izza tega časa se je cviček udomačil kot najboljše namizno vino.
Valvasor je zapisal, da če so dolenjska vina stara nekaj let, da so močna kakor žganje.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da je 3 do 5 let staro dolenjsko vino izredno močno in pospešuje tek, vipavsko pa ima sladek in prijeten okus in duh.
V Ljubljani je vino služilo prebivalstvu za običajno pijačo.
Gorenjski kmeti, ki pijejo samo vodo, jih je zelo mnogo starih nad 100 let.
1715
Anglež Simon Clement je potoval skozi Ljubljano.
O Ljubljani je zapisal, da tam okrog ne pridelujejo vina, marveč ga kupujejo na Goriškem, a popijejo ga pa več nego v krajih, od koder ga kupujejo.
1749
Preko Trsta so poslali 12 vederski sod cvička v Amsterdam.
Vino je bilo slabe kakovosti, zato ni šlo dobro v prodajo.
1830
V Ljubljani je vino točilo 154, žganje pa 7 gostilničarjev.
1841
Najbolj zaželena so bila dolenjska, štajerska, vipavska, furlanska in istrijanska vina.
Vino in žganje je bilo redko ponarejeno.
Največkrat so vinu primešali sadjevca.
Medico so bolj cenili kot vino.
Medico so mešali z jagodami zaradi boljše vonjavnosti in prijetnejšega okusa.
Pozneje je medica postala pijača ubožnih slojev.
Ob koncu 17. stoletja je bila medica zelo razširjena na Litvanskem in Ruskem, pri nas pa več ne.
V prvi polovici 19. stoletja je bila medica v Ljubljani redkost.
Revni so raje pili hruševko, limonado in malinovec kot zdravilo.
S kmetov je prihajal sadjevec.
Vinsko trto so gojili že izza rimskih časov.
28 JUL 1403
Omenjajo se vinogradi pod Rožnikom.
Vina so prihajala z Vipavskega in Istre.
Ker vino ni bilo vedno pravilno in dobro kletarjeno, so ga sladili in začinjali z dišavami.
17 SEP 1486
Na gradu Rožeku je teklo rdeče in belo vino.
Vsak gost je imel srebrno, stekleno ali kristalno čašo, v kateri so bili na dnu za odišavljenje pijače pelin, rutica in žajbelj.
1518
Deželni stanovi v Inomostu so alpskim pijancem grozili s sramotno kletko na javnem trgu.
1569
Gostilničar in občinski svetnik Kumberger je začel prvi točiti cvička v hiši na Starem trgu poleg vodnjaka.
Poprej so točili gostilničarji le italijanska in vipavska vina.
Zaradi benečansko furlanskih bojev so bili takrat vinogradi v Furlaniji in Istri uničeni in so morali seči po dolenjcu.
1599
Prišel je dolenjec do veljave v kužnem letu, ko je mestni svet ustregel prošnji krčmarjev, da so smeli mesec dni točiti dolenjca po 6 krajcarjev, ker ne pride nič vina z Vipavskega, dolenjca pa ne morejo nabaviti izpod 4 krajcarje za bokal.
Sodniku so naročili, naj kaznuje krčmarje, ki tekajo po vino tovornikom naproti.
Izza tega časa se je cviček udomačil kot najboljše namizno vino.
Valvasor je zapisal, da če so dolenjska vina stara nekaj let, da so močna kakor žganje.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da je 3 do 5 let staro dolenjsko vino izredno močno in pospešuje tek, vipavsko pa ima sladek in prijeten okus in duh.
V Ljubljani je vino služilo prebivalstvu za običajno pijačo.
Gorenjski kmeti, ki pijejo samo vodo, jih je zelo mnogo starih nad 100 let.
1715
Anglež Simon Clement je potoval skozi Ljubljano.
O Ljubljani je zapisal, da tam okrog ne pridelujejo vina, marveč ga kupujejo na Goriškem, a popijejo ga pa več nego v krajih, od koder ga kupujejo.
1749
Preko Trsta so poslali 12 vederski sod cvička v Amsterdam.
Vino je bilo slabe kakovosti, zato ni šlo dobro v prodajo.
1830
V Ljubljani je vino točilo 154, žganje pa 7 gostilničarjev.
1841
Najbolj zaželena so bila dolenjska, štajerska, vipavska, furlanska in istrijanska vina.
Vino in žganje je bilo redko ponarejeno.
Največkrat so vinu primešali sadjevca.
0
V severnih krajih je bilo pivo nevaren konkurent vinu.
Pri nas se je pivo imenovalo OL.
Zaradi močnega uživanja domačega vina se pivo ni moglo uveljaviti.
Domače pivo je bilo slabo, neužitno in drago, ker so hmelj uvažali z Bavarskega in Češkega.
Pivo je k nam našlo pot po doseljenih švabskih in bavarskih obrtnikih.
Pivo se je širilo v alpske dežele tudi iz čeških krajev.
1582
Po gostilnah še niso točili piva.
Najbrž ga še niso varili.
V gostilnah si dobil vipavca in terana.
Le v dveh gostilnah so imeli tudi cviček.
1592
Prvo poročilo o varjenju piva v Ljubljani.
1599
Ljubljanski pivovar Wirt je prosil za jamo ob mestnem obzidju, kjer bi segreval kamne za pivo.
Prvi pivovarji so prihajali v Ljubljano iz Koroške, kjer je bil v Celovcu cehovski sedež.
V prvi polovici 17. stoletja sta znana ljubljanska pivovarnarja Kriegel in Kriener.
Omenjena je tudi stara pivovarna na Žabjeku ob vodnem stolpu.
1663
Občutno je izpodrivala ljubljanske pivovarje šišenska pivovarna poleg gradu Jama (bolnica Petra Držaja).
Valvasor pravi, da so iz same pšenice varili dobro pivo le v Ljubljani.
V Kranju in Tržiču so varili pivo iz pšenice in ovsa ali iz ječmena in ovsa.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da pivopivci v ničemer ne zaostajajo v telesnih lastnostih za tistimi, ki so vdani vinu.
1712
V Ljubljani sta bila 2 pivovarnarja, na Kranjskem 4.
1763
V Ljubljani je bilo 7 manjših pivovarnarjev.
Pivo je bilo revno na sladu in hmelju, malo redilno in grenko.
Pri nas se je pivo imenovalo OL.
Zaradi močnega uživanja domačega vina se pivo ni moglo uveljaviti.
Domače pivo je bilo slabo, neužitno in drago, ker so hmelj uvažali z Bavarskega in Češkega.
Pivo je k nam našlo pot po doseljenih švabskih in bavarskih obrtnikih.
Pivo se je širilo v alpske dežele tudi iz čeških krajev.
1582
Po gostilnah še niso točili piva.
Najbrž ga še niso varili.
V gostilnah si dobil vipavca in terana.
Le v dveh gostilnah so imeli tudi cviček.
1592
Prvo poročilo o varjenju piva v Ljubljani.
1599
Ljubljanski pivovar Wirt je prosil za jamo ob mestnem obzidju, kjer bi segreval kamne za pivo.
Prvi pivovarji so prihajali v Ljubljano iz Koroške, kjer je bil v Celovcu cehovski sedež.
V prvi polovici 17. stoletja sta znana ljubljanska pivovarnarja Kriegel in Kriener.
Omenjena je tudi stara pivovarna na Žabjeku ob vodnem stolpu.
1663
Občutno je izpodrivala ljubljanske pivovarje šišenska pivovarna poleg gradu Jama (bolnica Petra Držaja).
Valvasor pravi, da so iz same pšenice varili dobro pivo le v Ljubljani.
V Kranju in Tržiču so varili pivo iz pšenice in ovsa ali iz ječmena in ovsa.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da pivopivci v ničemer ne zaostajajo v telesnih lastnostih za tistimi, ki so vdani vinu.
1712
V Ljubljani sta bila 2 pivovarnarja, na Kranjskem 4.
1763
V Ljubljani je bilo 7 manjših pivovarnarjev.
Pivo je bilo revno na sladu in hmelju, malo redilno in grenko.
0
Ni znano, da bi žganje pili pred 16. stoletjem.
Lekarnarji so bili prvi, ki so se bavili z destilacijo, ki pa bi služila le zdravljenju, česar pri pohlepnosti niso upoštevali.
1571
Pozvali so mestnega sodnika, naj glede na hude čase pravkar ugnane kuge, prepove prodajati žganje.
1626
Ljubljanski trgovec in krčmar je točil vipavca, terana, mošta, dolenjca in žganje.
1698
Ob pomanjkanju rži in pšenice so prepovedali kuhati žganje iz žita.
Na kmetih so kuhali brinjevec, ki je bil priljubljen tudi pri meščanih.
Do 19. stoletja so bile žganjarne brez večjega pomena, ker je bilo pitje žganja majhno.
1834
V Ljubljani je bilo 8 kuharjev žganja in 400 alkoholikov.
Lekarnarji so bili prvi, ki so se bavili z destilacijo, ki pa bi služila le zdravljenju, česar pri pohlepnosti niso upoštevali.
1571
Pozvali so mestnega sodnika, naj glede na hude čase pravkar ugnane kuge, prepove prodajati žganje.
1626
Ljubljanski trgovec in krčmar je točil vipavca, terana, mošta, dolenjca in žganje.
1698
Ob pomanjkanju rži in pšenice so prepovedali kuhati žganje iz žita.
Na kmetih so kuhali brinjevec, ki je bil priljubljen tudi pri meščanih.
Do 19. stoletja so bile žganjarne brez večjega pomena, ker je bilo pitje žganja majhno.
1834
V Ljubljani je bilo 8 kuharjev žganja in 400 alkoholikov.
0
1524
Tesar je zaslužil na dan po 9 krajcarjev, navaden delavec pa po 3 do 5 krajcarjev.
1576
Po določbah Reda za obede in vinotoče na Kranjskem je stal v ljubljanskih gostilnah boljši obed 10 krajcarjev, obed za služabništvo s poličem vina 8 krajcarjev, hlevnina za konja za 24 ur pa 3 krajcarje.
1609
Gosposki obed z mesom in ribami je stal 15 krajcarjev, obed za sluge 12 krajcarjev in hlevnina za konja 5 krajcarjev (samo za čez noč 3 krajcarje).
1618
Mestni policijski red je delavcem, ki so se mu zdeli prevzetni in niso prevzeli dela, če jih niso preplačali, določil plačo za 1 dan poleti na 12 krajcarjav, pozimi pa na 10 krajcarjev.
Ženski je določil 6 do 7 krajcarjev.
Kdor ni hotel delati za te cene, ga je mestni sodnik dal zapreti na Tranči.
Tiste, ki bi poleti ob največjem delu letali na deželo, naj jeseni in pozimi ne trpe v mestu.
1734
Stal je v Ljubljani navaden obed (juha, zelje, govedina, obara, pečenka, solata) s poličem dolenjca in kruhom za osebo 21 krajcarjev, s poličem vipavca pa 24 krajcarjev.
Večerja s poličem cvička in kruhom je bila za osebo 21 krajcarjev.
Za sobo za noč in dan s posteljo in lučjo za osebo je bilo 12 krajcarjev.
Obed za služinčad in voznika (juha, zelje, govedina, ričet) s poličem dolenjca in kruhom za osebo je bilo 16 krajcarjev, za posteljo in luč pa še 4 krajcarje.
Hlevnina za konja čez noč in dan s tretjino ljubljanskega mernika ovsa je bilo 21 krajcarjev, brez ovsa pa 12 krajcarjev.
Sredi 18. stoletja je stal bokal boljšega vina 17 krajcarjev, navadnejšega 12 do 14 krajcarjev.
Cviček je bil po 8 do 10 krajcarjev, pivo pa po 4 krajcarjev.
1796
Cehovski zidarski polir je zaslužil poleti na dan 36 krajcarjev, pozimi pa 30 krajcarjev.
Zidarski pomočnik je zaslužil poleti 24 krajcarjev, pozimi pa 20 krajcarjev.
Tesar je zaslužil poleti 21 krajcarjev, pozimi pa 18 krajcarjev.
Dninar je zaslužil poleti 14 krajcarjev, pozimi pa 11 krajcarjev.
Kdor je zahteval več, je bil kaznovan prvič z zaporom 8 dni.
Drugič je romal za 1 mesec v prisilno delavnico.
Tretjič je izgubil obrtno pravico.
Tesar je zaslužil na dan po 9 krajcarjev, navaden delavec pa po 3 do 5 krajcarjev.
1576
Po določbah Reda za obede in vinotoče na Kranjskem je stal v ljubljanskih gostilnah boljši obed 10 krajcarjev, obed za služabništvo s poličem vina 8 krajcarjev, hlevnina za konja za 24 ur pa 3 krajcarje.
1609
Gosposki obed z mesom in ribami je stal 15 krajcarjev, obed za sluge 12 krajcarjev in hlevnina za konja 5 krajcarjev (samo za čez noč 3 krajcarje).
1618
Mestni policijski red je delavcem, ki so se mu zdeli prevzetni in niso prevzeli dela, če jih niso preplačali, določil plačo za 1 dan poleti na 12 krajcarjav, pozimi pa na 10 krajcarjev.
Ženski je določil 6 do 7 krajcarjev.
Kdor ni hotel delati za te cene, ga je mestni sodnik dal zapreti na Tranči.
Tiste, ki bi poleti ob največjem delu letali na deželo, naj jeseni in pozimi ne trpe v mestu.
1734
Stal je v Ljubljani navaden obed (juha, zelje, govedina, obara, pečenka, solata) s poličem dolenjca in kruhom za osebo 21 krajcarjev, s poličem vipavca pa 24 krajcarjev.
Večerja s poličem cvička in kruhom je bila za osebo 21 krajcarjev.
Za sobo za noč in dan s posteljo in lučjo za osebo je bilo 12 krajcarjev.
Obed za služinčad in voznika (juha, zelje, govedina, ričet) s poličem dolenjca in kruhom za osebo je bilo 16 krajcarjev, za posteljo in luč pa še 4 krajcarje.
Hlevnina za konja čez noč in dan s tretjino ljubljanskega mernika ovsa je bilo 21 krajcarjev, brez ovsa pa 12 krajcarjev.
Sredi 18. stoletja je stal bokal boljšega vina 17 krajcarjev, navadnejšega 12 do 14 krajcarjev.
Cviček je bil po 8 do 10 krajcarjev, pivo pa po 4 krajcarjev.
1796
Cehovski zidarski polir je zaslužil poleti na dan 36 krajcarjev, pozimi pa 30 krajcarjev.
Zidarski pomočnik je zaslužil poleti 24 krajcarjev, pozimi pa 20 krajcarjev.
Tesar je zaslužil poleti 21 krajcarjev, pozimi pa 18 krajcarjev.
Dninar je zaslužil poleti 14 krajcarjev, pozimi pa 11 krajcarjev.
Kdor je zahteval več, je bil kaznovan prvič z zaporom 8 dni.
Drugič je romal za 1 mesec v prisilno delavnico.
Tretjič je izgubil obrtno pravico.
0
Petelin je bil daritvena žival sončnemu in svetlobnemu božanstvu in njegovo simbolično znamenje.
Sončnemu božanstvu so Sloveni zažigali kresove o vseh letnih časih.
O božiču, ko se sončna luč znova porodi.
Spomladi, ko naj sončno prerojenje daje travi rast, žitu klas in drevju sveže listje.
O poletnem kresu, ko je stalo sonce najvišje.
Na kresni večer so se zbrali posestniki šempetrskega predmestja na bregu Ljubljanice.
Kakor na Koroškem, so vsak po svoji deski zakurili manjši kres, ki je odplaval po reki navzdol.
Ko je ta tradicija obledela, so novi priseljenci na desko pritrdili samo sveče.
V zvezi s praznovanjem rojstva novega sonca o božiču so bili tudi obhodi kolednikov, ki so z voščili za srečno in rodovitno novo leto zavzemali zarodejne dni med božičem in svetimi tremi kralji, ko so zlobni duhovi ljudem najbolj nevarni.
Ker krščanstvo ni moglo odpraviti koledniškega popevanja, je to združilo s čaščenjem Kristusovega rojstva.
Že za časa Trubarja so koledniki peli samo svete pesmi.
1563
Piše Trubar, da živi vse brez brige in pokore v zabavah.
1575
Šolniki pri Šenklavžu so prosili pri magistratu za dovoljenje, da bi smeli koledniško peti za 3 kralje.
Dovolili so jim s pogojem, da se morajo dostojno obnašati.
1583
Dalmatin se baha, kako so Trubarjeve slovenske duhovne pesmi s svojimi ljubkimi melodijami izpodrinile nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke.
Ljubavno pesništvo in vražarstvo so pozneje zatirali jezuiti.
Po 100 letih so z zatiranjem nadaljevali jožefinci in janzenisti.
Pri tem so iztrebili marsikatero starino, ki bi bili zanjo hvaležni zgodovinarji in narodopisci.
Koledovanje so preganjali, češ da izziva nerede, da je petje ob mrazu nezdravo in da so pesmi razuzdane in pohujšljive.
Božične, spomladanske in poletne kresove so zatirali z izgovorom varčevanja z lesom.
1758
Kresijski glavar za Gorenjsko je opozoril zemljiške gosposke in mesta na pojedine ob porokah, krstih in sedminah, kjer trajajo ženitovanja tudi po več dni in spravljajo ljudi v dolgove.
Pojedine na 7 dan po smrti se sprevračajo v požrtije, združene z nekrščanskim praznoverjem.
V hiši umrlega niso smeli zažgati ognja za peko kruha, da bi duša umrlega na ta dan ne trpela hudih muk.
Ko so postavili na mizo jedi, je prižgal vsak gost svojo svečo, nekoliko so molili, nakar so nadaljevali s požrtijo.
1786
Zoper vraževerne požrtije na sedmi dan se je iznova obračala okrožnica notranjeavstrijskega gubernija, ki pristavlja, da so na Kranjskem še vedno kraji, kjer je tudi najrevnejši prisiljen, da priberači vsaj 1 cekin, da more razdeliti med pogrebce kruh, znan pod imenom trenta.
Okrožnica vabi duhovščino, da odpravi razuzdanost in vraževernost, ki kaže na pomanjkljivo nravno in versko vzgojo.
Iz starih časov koreninijo še navade o pustu (žaganje babe, pokop pusta),
jurjevanju,
veliki noči (kolač v obliki sončnega kolesa, rdeči pirhi kot obredna jed, ki na polju zakopani povzročijo rodovitnost ter varujejo pred točo),
svatbah (ženin zavrti nevesto po teku sonca, napijanje v smeri sonca, tako se tudi svatje usedajo za mizo, na baližu mora biti petelin).
Največ važnosti je bilo na obilo jedi in pijače zlasti na ženitninah.
Ženitovanja so praznovali po več dni.
Z jedjo in pijačo niso gostili le svatov.
Pridrenjali so se tudi nepovabljeni voglarji in berači.
Ob godbi in petju so vreščali in hrumeli, noro plesali, jedli, pili in razbijali posodo in glave.
Kdor ob takih prilikah ni bil radodaren, se je zameril ali celo osovražil za celo življenje.
Poleg ženitovanj je bilo še polno drugih zasebnih praznikov kot so bile krstne in birmanske botrine, nove maše in preoblačenje ob sprejemu v samostan.
Vse to je bilo z bogatimi gostijami.
Na godovanje se ni smelo pozabiti.
Zaradi nezmernega uživanja je prišlo tudi do resnih nesreč.
1756
Osmošolec je na dan svojega godu zoper navado preveč pil.
Ker mu ni bilo dobro, se je podal ven na hodnik, kjer se je preveč nagnil čez ograjo, padel na dvorišče in se ubil.
Na številnih cerkvenih praznikih, proščenjih in romanjih k božjepotnim na Dobrovo, v Dravlje in na Šmarno goro je bilo vedno zelo živahno in pestro, saj je cerkev združevala vse stanove in je nagnjenje po divjem uživanju zbliževalo ljudi, le da niso mogli enako trošiti.
Sončnemu božanstvu so Sloveni zažigali kresove o vseh letnih časih.
O božiču, ko se sončna luč znova porodi.
Spomladi, ko naj sončno prerojenje daje travi rast, žitu klas in drevju sveže listje.
O poletnem kresu, ko je stalo sonce najvišje.
Na kresni večer so se zbrali posestniki šempetrskega predmestja na bregu Ljubljanice.
Kakor na Koroškem, so vsak po svoji deski zakurili manjši kres, ki je odplaval po reki navzdol.
Ko je ta tradicija obledela, so novi priseljenci na desko pritrdili samo sveče.
V zvezi s praznovanjem rojstva novega sonca o božiču so bili tudi obhodi kolednikov, ki so z voščili za srečno in rodovitno novo leto zavzemali zarodejne dni med božičem in svetimi tremi kralji, ko so zlobni duhovi ljudem najbolj nevarni.
Ker krščanstvo ni moglo odpraviti koledniškega popevanja, je to združilo s čaščenjem Kristusovega rojstva.
Že za časa Trubarja so koledniki peli samo svete pesmi.
1563
Piše Trubar, da živi vse brez brige in pokore v zabavah.
1575
Šolniki pri Šenklavžu so prosili pri magistratu za dovoljenje, da bi smeli koledniško peti za 3 kralje.
Dovolili so jim s pogojem, da se morajo dostojno obnašati.
1583
Dalmatin se baha, kako so Trubarjeve slovenske duhovne pesmi s svojimi ljubkimi melodijami izpodrinile nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke.
Ljubavno pesništvo in vražarstvo so pozneje zatirali jezuiti.
Po 100 letih so z zatiranjem nadaljevali jožefinci in janzenisti.
Pri tem so iztrebili marsikatero starino, ki bi bili zanjo hvaležni zgodovinarji in narodopisci.
Koledovanje so preganjali, češ da izziva nerede, da je petje ob mrazu nezdravo in da so pesmi razuzdane in pohujšljive.
Božične, spomladanske in poletne kresove so zatirali z izgovorom varčevanja z lesom.
1758
Kresijski glavar za Gorenjsko je opozoril zemljiške gosposke in mesta na pojedine ob porokah, krstih in sedminah, kjer trajajo ženitovanja tudi po več dni in spravljajo ljudi v dolgove.
Pojedine na 7 dan po smrti se sprevračajo v požrtije, združene z nekrščanskim praznoverjem.
V hiši umrlega niso smeli zažgati ognja za peko kruha, da bi duša umrlega na ta dan ne trpela hudih muk.
Ko so postavili na mizo jedi, je prižgal vsak gost svojo svečo, nekoliko so molili, nakar so nadaljevali s požrtijo.
1786
Zoper vraževerne požrtije na sedmi dan se je iznova obračala okrožnica notranjeavstrijskega gubernija, ki pristavlja, da so na Kranjskem še vedno kraji, kjer je tudi najrevnejši prisiljen, da priberači vsaj 1 cekin, da more razdeliti med pogrebce kruh, znan pod imenom trenta.
Okrožnica vabi duhovščino, da odpravi razuzdanost in vraževernost, ki kaže na pomanjkljivo nravno in versko vzgojo.
Iz starih časov koreninijo še navade o pustu (žaganje babe, pokop pusta),
jurjevanju,
veliki noči (kolač v obliki sončnega kolesa, rdeči pirhi kot obredna jed, ki na polju zakopani povzročijo rodovitnost ter varujejo pred točo),
svatbah (ženin zavrti nevesto po teku sonca, napijanje v smeri sonca, tako se tudi svatje usedajo za mizo, na baližu mora biti petelin).
Največ važnosti je bilo na obilo jedi in pijače zlasti na ženitninah.
Ženitovanja so praznovali po več dni.
Z jedjo in pijačo niso gostili le svatov.
Pridrenjali so se tudi nepovabljeni voglarji in berači.
Ob godbi in petju so vreščali in hrumeli, noro plesali, jedli, pili in razbijali posodo in glave.
Kdor ob takih prilikah ni bil radodaren, se je zameril ali celo osovražil za celo življenje.
Poleg ženitovanj je bilo še polno drugih zasebnih praznikov kot so bile krstne in birmanske botrine, nove maše in preoblačenje ob sprejemu v samostan.
Vse to je bilo z bogatimi gostijami.
Na godovanje se ni smelo pozabiti.
Zaradi nezmernega uživanja je prišlo tudi do resnih nesreč.
1756
Osmošolec je na dan svojega godu zoper navado preveč pil.
Ker mu ni bilo dobro, se je podal ven na hodnik, kjer se je preveč nagnil čez ograjo, padel na dvorišče in se ubil.
Na številnih cerkvenih praznikih, proščenjih in romanjih k božjepotnim na Dobrovo, v Dravlje in na Šmarno goro je bilo vedno zelo živahno in pestro, saj je cerkev združevala vse stanove in je nagnjenje po divjem uživanju zbliževalo ljudi, le da niso mogli enako trošiti.
0
Cehi so imeli še svoje praznike in romanja k svojim oltarjem in rokodelskim zavetnikom.
Na ta način so se prazniki porazdelili na vse leto, kar je bilo potrebno, ko sicer ni bilo nobenega dopusta za oddih.
V 15. stoletju je bila četrtina leta dela prosta.
V dobi reformacije so praznike omejili.
V 17. stoletju je število praznikov naraslo.
Delovni dan je trajal poleti 15 ur, pozimi pa 12 ur.
Imovitnejši meščani so se v poletni vročini zatekli v svoje vrtove, ob žetvi in trgatvi so si vzeli nekaj prostih dni kot počitnice..
Od nekdaj je bilo reševanje ugank in zastavic kot tekma razboritosti, uma in spomina priljubljena družabna igra.
V prijetni pošteni družbi je bila stara navada namest klafanja ali opravljanja zastavljati si uganke, da so se pred kregom inu prepiram obvarovali ter per dobri voli inu perjaznosti obderžali.
Dosti hrupnega veselja so nudili letni sejmi, od katerih sta dva trajala po 14, trije pa po 3 dni.
Takrat so pritisnili v Ljubljano glumači, razkladači sanj, vedeževalci iz zvezd, umetni jahači, plesalci na vrvi in čarodeji, ki so s svojimi norčijami zabavali množice.
Poleg njih so bili še potujoči padarji, kramarji, mazači, ranocelniki in zoboderi.
Kazali so divje zveri, plesoče medvede in pse, borbo med konjem in kozlom, jezdečo opico, velikane, pritlikavce in spačke.
Iz vsake gostilne je donela godba in petje.
Piskači so že pri obedu vabili na poskočni ples.
1552
Z nadvojvodom Maksimilijanom je prišel iz Španije preko Trsta v Ljubljano prvi slon, ki je počival na kraju današnjega hotela Slon.
Priljubljena zabava je bil lov na povodne ptice na Barju in srne v Mestnem logu.
1660
Cesar Leopold I. se je zabaval v Ljubljani s tičjim lovom.
1791
Za cesarja Leopolda II. in napolitanskega kralja so priredili na Ižanskem medvedji lov.
Zvečer so se shajali meščani v gostilnah.
Pri kozarcu vina in piva so obravnavali dnevne, poslovne, krajevne, zasebne in politične zadeve.
Zbijali so često burkaste šale tudi ob navzočnosti žen in hčera, ki so določene dni prihajale z njimi v gostilne.
Ženska se je zunaj komaj smela udeleževati moške družbe in je ostajala spodobno doma.
Šele renesansa in rokoko je žensko nekoliko otresla srednjeveških spon in tako je ženska svobodneje zadihala.
Po tem se je vedno bolj kazala v javnih zabaviščih.
Zato je bila tudi bolj izpostavljena nevarnosti, da se okuži po nenravnosti ali da ji pri vladajoči prizanesljivosti otopi čut za pravo spodobnost.
Na ta način so se prazniki porazdelili na vse leto, kar je bilo potrebno, ko sicer ni bilo nobenega dopusta za oddih.
V 15. stoletju je bila četrtina leta dela prosta.
V dobi reformacije so praznike omejili.
V 17. stoletju je število praznikov naraslo.
Delovni dan je trajal poleti 15 ur, pozimi pa 12 ur.
Imovitnejši meščani so se v poletni vročini zatekli v svoje vrtove, ob žetvi in trgatvi so si vzeli nekaj prostih dni kot počitnice..
Od nekdaj je bilo reševanje ugank in zastavic kot tekma razboritosti, uma in spomina priljubljena družabna igra.
V prijetni pošteni družbi je bila stara navada namest klafanja ali opravljanja zastavljati si uganke, da so se pred kregom inu prepiram obvarovali ter per dobri voli inu perjaznosti obderžali.
Dosti hrupnega veselja so nudili letni sejmi, od katerih sta dva trajala po 14, trije pa po 3 dni.
Takrat so pritisnili v Ljubljano glumači, razkladači sanj, vedeževalci iz zvezd, umetni jahači, plesalci na vrvi in čarodeji, ki so s svojimi norčijami zabavali množice.
Poleg njih so bili še potujoči padarji, kramarji, mazači, ranocelniki in zoboderi.
Kazali so divje zveri, plesoče medvede in pse, borbo med konjem in kozlom, jezdečo opico, velikane, pritlikavce in spačke.
Iz vsake gostilne je donela godba in petje.
Piskači so že pri obedu vabili na poskočni ples.
1552
Z nadvojvodom Maksimilijanom je prišel iz Španije preko Trsta v Ljubljano prvi slon, ki je počival na kraju današnjega hotela Slon.
Priljubljena zabava je bil lov na povodne ptice na Barju in srne v Mestnem logu.
1660
Cesar Leopold I. se je zabaval v Ljubljani s tičjim lovom.
1791
Za cesarja Leopolda II. in napolitanskega kralja so priredili na Ižanskem medvedji lov.
Zvečer so se shajali meščani v gostilnah.
Pri kozarcu vina in piva so obravnavali dnevne, poslovne, krajevne, zasebne in politične zadeve.
Zbijali so često burkaste šale tudi ob navzočnosti žen in hčera, ki so določene dni prihajale z njimi v gostilne.
Ženska se je zunaj komaj smela udeleževati moške družbe in je ostajala spodobno doma.
Šele renesansa in rokoko je žensko nekoliko otresla srednjeveških spon in tako je ženska svobodneje zadihala.
Po tem se je vedno bolj kazala v javnih zabaviščih.
Zato je bila tudi bolj izpostavljena nevarnosti, da se okuži po nenravnosti ali da ji pri vladajoči prizanesljivosti otopi čut za pravo spodobnost.
0
V namenih vseh vladavin je,
da pustijo svobodno pot preprostemu telesnemu izživljanju.
Ljudje naj se iznore in v pijančevanju naj se jim ubije čut za realni svet,
da pozabijo na nevšečnosti življenja.
Za vsako glasnejšo kritiko razmer je po svojih vohunih takoj zvedela policija.
9 NOV 1747
Kranjska kameralna, komercialna in politična reprezentanca je očitala magistratu, da so v kavarnah in gostilnah prišli že kar v navado nedovoljeni zakotni sestanki ljudi svetnega in duhovskega stanu, kjer predrzno govorijo, nesramno kritizirajo in zločinsko modrujejo.
da pustijo svobodno pot preprostemu telesnemu izživljanju.
Ljudje naj se iznore in v pijančevanju naj se jim ubije čut za realni svet,
da pozabijo na nevšečnosti življenja.
Za vsako glasnejšo kritiko razmer je po svojih vohunih takoj zvedela policija.
9 NOV 1747
Kranjska kameralna, komercialna in politična reprezentanca je očitala magistratu, da so v kavarnah in gostilnah prišli že kar v navado nedovoljeni zakotni sestanki ljudi svetnega in duhovskega stanu, kjer predrzno govorijo, nesramno kritizirajo in zločinsko modrujejo.
0
V poletnem času so na predmestnih vrtovih kegljali, v gostilnah pa kartali, kockali, igrali domino, šah in biljard.
Igrali so sprva za zabavo, kratkočasje in za čast.
Kasneje so začeli igrati za denar.
Kvartanje je orientalskega izvora kot šah.
V 14. stoletju je kvartanje prišlo čez Italijo na Nemško in postalo priljubljeno pri moških in ženskah.
Karte so izdelovali v južnonemških mestih, zlasti v Ulmu in Augsburgu, sprva na roke.
1487
Igrala je Katarina Liechtenberger, hčerka vitanjskega kastelana, karte s kaplanom oglejskega patriarha.
Nista igrala za denar, marveč za klofute.
V poznejših stoletjih je kneginja Turjaška na en sam večer zaigrala 12 000 cekinov.
1713
Prvič se omenjajo kavarne.
Proti koncu stoletja je bilo v Ljubljani 5 kavarn.
1714
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1727
V Ljubljani je Jud Verturo iz Krmina dobil pravico za izdelovanje kart.
Kmalu je zaradi pomanjkanja dela zapustil v Ljubljano.
1733
Jud Verturo je namraval ustanoviti tovarno kart v Gorici ali Trstu.
1744
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1746
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1753
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1758
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
Navedena je bila vrsta prepovedanih iger, ki so jim potem dali nova imena in jih igrali naprej.
Visoke stave so povzročale propad družin.
Prišlo je do pretepov, ubojev in samomorov.
Mladina se je zavajala k vsem mogočim početjem in služinčad k goljufijam, da je dobila denar za kvartanje.
Izza sredine 18. stoletja je bilo treba plačevati pristojbine kot prispevek mesta za leta 1754 ustanovljeno prisilno delavnico in kaznilnico.
Pristojbine so plačevali od kegljišč, plesov, biljardov, gledaliških predstav in igralnih miz za karte.
1763
Karte so naročali s Koroškega.
1765
Hazardne igre so vobče prepovedali.
1785
Pri dovoljenih igrah so prepovedali visoke stave.
Če bi gostilničarji trpeli visoko igranje, so jim zažugali z zaporom od 3 do 8 ali več dni.
Z bobnanjem po ulicah in oglasi po gostilnah je bilo služinčadi prepovedano igranje za denar.
Smeli so igrati le za zabavo, pijačo ali zapitek.
Prestopek so kaznovali s 3 dni zapora, pri ponovitvi z batinami.
Gostilničar je plačal 2 tolarja in več kazni.
Če je bil nepremožen, so mu grozili z občutno telesno kaznijo.
Ako trikrat ni prijavil oblasti prepovedane igre, so mu vzeli gostilniško pravico.
1786
Poleti so pri Racabirtu kvartali vagabundi.
Za kazen so poslali dva za 4 tedne v prisilno delavnico.
Dva sta prejela po 6 palic udarcev.
En je prejel 3 palice udarcev.
En je dobil 8 dni zapora ob kruhu in vodi.
Dninarja so ponoči zasačili, da je igral za denar.
Dobil je 5 palic.
Igrali so rokodelski pomočniki v gostilni igro Labet.
Enemu so prisodili 10 palic.
Dvema so prisodili 3 dni zapora ob kruhu in vodi.
2 goldinarja je plačal v ubožni sklad gostilničar, ki je z njimi igral.
Zaradi igre Labet sta bila kaznovana 2 hlapca s 6 palicami.
Priigrani denar sta morala vrniti.
1787
Šentviški župnik je tožil, da se je razširila razvada fucanja za denar.
1790
Notranjeavstrijski gubernij v Gradcu je svaril pred hazardnimi igrami.
V Ljubljani so znova prepovedali zakotne in druge visoke igre.
Posli so smeli igrati le za zabavo, kvečjemu še za kak napitek (ceho).
Po gostilnah so prepovedali napivati, ker to vodi k nezmernosti, prepiru, uboju in uporu.
Glumačem, godcem, skakačem in vagabundom ne smejo gostilničarji postreči ali jih prenočiti.
Pevci, piskači in škripači ne smejo nikogar nadlegovati, če niso naprošeni, da jim pojejo in godejo.
Igrali so sprva za zabavo, kratkočasje in za čast.
Kasneje so začeli igrati za denar.
Kvartanje je orientalskega izvora kot šah.
V 14. stoletju je kvartanje prišlo čez Italijo na Nemško in postalo priljubljeno pri moških in ženskah.
Karte so izdelovali v južnonemških mestih, zlasti v Ulmu in Augsburgu, sprva na roke.
1487
Igrala je Katarina Liechtenberger, hčerka vitanjskega kastelana, karte s kaplanom oglejskega patriarha.
Nista igrala za denar, marveč za klofute.
V poznejših stoletjih je kneginja Turjaška na en sam večer zaigrala 12 000 cekinov.
1713
Prvič se omenjajo kavarne.
Proti koncu stoletja je bilo v Ljubljani 5 kavarn.
1714
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1727
V Ljubljani je Jud Verturo iz Krmina dobil pravico za izdelovanje kart.
Kmalu je zaradi pomanjkanja dela zapustil v Ljubljano.
1733
Jud Verturo je namraval ustanoviti tovarno kart v Gorici ali Trstu.
1744
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1746
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1753
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
1758
Izšel cesarski patent zoper visoke stave.
Navedena je bila vrsta prepovedanih iger, ki so jim potem dali nova imena in jih igrali naprej.
Visoke stave so povzročale propad družin.
Prišlo je do pretepov, ubojev in samomorov.
Mladina se je zavajala k vsem mogočim početjem in služinčad k goljufijam, da je dobila denar za kvartanje.
Izza sredine 18. stoletja je bilo treba plačevati pristojbine kot prispevek mesta za leta 1754 ustanovljeno prisilno delavnico in kaznilnico.
Pristojbine so plačevali od kegljišč, plesov, biljardov, gledaliških predstav in igralnih miz za karte.
1763
Karte so naročali s Koroškega.
1765
Hazardne igre so vobče prepovedali.
1785
Pri dovoljenih igrah so prepovedali visoke stave.
Če bi gostilničarji trpeli visoko igranje, so jim zažugali z zaporom od 3 do 8 ali več dni.
Z bobnanjem po ulicah in oglasi po gostilnah je bilo služinčadi prepovedano igranje za denar.
Smeli so igrati le za zabavo, pijačo ali zapitek.
Prestopek so kaznovali s 3 dni zapora, pri ponovitvi z batinami.
Gostilničar je plačal 2 tolarja in več kazni.
Če je bil nepremožen, so mu grozili z občutno telesno kaznijo.
Ako trikrat ni prijavil oblasti prepovedane igre, so mu vzeli gostilniško pravico.
1786
Poleti so pri Racabirtu kvartali vagabundi.
Za kazen so poslali dva za 4 tedne v prisilno delavnico.
Dva sta prejela po 6 palic udarcev.
En je prejel 3 palice udarcev.
En je dobil 8 dni zapora ob kruhu in vodi.
Dninarja so ponoči zasačili, da je igral za denar.
Dobil je 5 palic.
Igrali so rokodelski pomočniki v gostilni igro Labet.
Enemu so prisodili 10 palic.
Dvema so prisodili 3 dni zapora ob kruhu in vodi.
2 goldinarja je plačal v ubožni sklad gostilničar, ki je z njimi igral.
Zaradi igre Labet sta bila kaznovana 2 hlapca s 6 palicami.
Priigrani denar sta morala vrniti.
1787
Šentviški župnik je tožil, da se je razširila razvada fucanja za denar.
1790
Notranjeavstrijski gubernij v Gradcu je svaril pred hazardnimi igrami.
V Ljubljani so znova prepovedali zakotne in druge visoke igre.
Posli so smeli igrati le za zabavo, kvečjemu še za kak napitek (ceho).
Po gostilnah so prepovedali napivati, ker to vodi k nezmernosti, prepiru, uboju in uporu.
Glumačem, godcem, skakačem in vagabundom ne smejo gostilničarji postreči ali jih prenočiti.
Pevci, piskači in škripači ne smejo nikogar nadlegovati, če niso naprošeni, da jim pojejo in godejo.
0
17.12.1
Kar je bila navadnemu meščanu gostilna, to je bil za izobražene in imovitejše sloje salon.
Tu so razpravljali o politiki, znanosti, umetnosti in literaturi.
Zunaj zaprtih prostorov so meščanu pestrile enoličnost viteške in pasijonske igre, procesije, sprevodi in sprejemi vladarskih in drugih visokih osebnosti, ko so ceste posuli s cvetjem in zelenjem.
1653
Ferdinand IV. je bil izvoljen za rimskega kralja.
V Ljubljani so dogodek pozdravili s streljanjem in godbo.
Zvečer so bila okna razsvetljena s pisano poslikanimi lampijončki.
Rajanje je trajalo vso noč.
Drugi dan se je nadaljevalo s kresom, umetnim ognjem in z raketami na Prulah.
1678
1682
Slavje ob rojstvu cesarskih princev.
Streljali so.
Zvečer so bila za dve uri razsvetljena okna s svetilkami in plamenicami.
Na transparentih so se bleščali napisi, rekla in slikane podobe.
Mesto je pred rotovžem priredilo javno gostijo.
1790
Ob prihodu novega vladarja Leopolda II. so priredili na Ljubljanici veličastne zabavne vožnje.
Zvečer v okolici rotovža je gorelo 4000 luči.
V naslednjih dneh so bile strelske tekme, ples v reduti, vodni lov na Ljubljanici in medvedji lov v ižanskih gozdovih.
Kar je bila navadnemu meščanu gostilna, to je bil za izobražene in imovitejše sloje salon.
Tu so razpravljali o politiki, znanosti, umetnosti in literaturi.
Zunaj zaprtih prostorov so meščanu pestrile enoličnost viteške in pasijonske igre, procesije, sprevodi in sprejemi vladarskih in drugih visokih osebnosti, ko so ceste posuli s cvetjem in zelenjem.
1653
Ferdinand IV. je bil izvoljen za rimskega kralja.
V Ljubljani so dogodek pozdravili s streljanjem in godbo.
Zvečer so bila okna razsvetljena s pisano poslikanimi lampijončki.
Rajanje je trajalo vso noč.
Drugi dan se je nadaljevalo s kresom, umetnim ognjem in z raketami na Prulah.
1678
1682
Slavje ob rojstvu cesarskih princev.
Streljali so.
Zvečer so bila za dve uri razsvetljena okna s svetilkami in plamenicami.
Na transparentih so se bleščali napisi, rekla in slikane podobe.
Mesto je pred rotovžem priredilo javno gostijo.
1790
Ob prihodu novega vladarja Leopolda II. so priredili na Ljubljanici veličastne zabavne vožnje.
Zvečer v okolici rotovža je gorelo 4000 luči.
V naslednjih dneh so bile strelske tekme, ples v reduti, vodni lov na Ljubljanici in medvedji lov v ižanskih gozdovih.
0
17.12.2
1709
Je Parižan, nadkonjar kneza Porzie, ves pust prirejal veselice s plesom, lepo godbo in okrepčili.
1713
Ob kugi so prepovedali veselice, plese in godbo.
Zvečer so morali zgodaj iz gostiln.
1715
Kljub temu, da je navček po večkrat na dan oznanjal kužno smrt, so se visoki in nizki veselili pusta, plesali in se gostili.
1751
Pred božičem je zaprosil laški duhovnik pri vladi za dovoljenje, da bi tri kralje obhajali v Ljubljani na primorski način.
Zaradi mraza so bile pustne prireditve v zaprtih in kurjenih prostorih.
1709
Je Parižan, nadkonjar kneza Porzie, ves pust prirejal veselice s plesom, lepo godbo in okrepčili.
1713
Ob kugi so prepovedali veselice, plese in godbo.
Zvečer so morali zgodaj iz gostiln.
1715
Kljub temu, da je navček po večkrat na dan oznanjal kužno smrt, so se visoki in nizki veselili pusta, plesali in se gostili.
1751
Pred božičem je zaprosil laški duhovnik pri vladi za dovoljenje, da bi tri kralje obhajali v Ljubljani na primorski način.
Zaradi mraza so bile pustne prireditve v zaprtih in kurjenih prostorih.
0
17.12.3
Tok Ljubljanice je bil pred poglobitvijo Gruberjevega prekopa miren.
Gladina na Vrhniki je bila skoraj v isti višini kot v Ljubljani.
Domala, da ni bilo bregov, ki so bili obdani s košatimi hrasti.
To je vabilo meščane na mirno tekočo vodo, da se v čolničih vozijo po reki in se ob gostijah, godbah, plesu in petju radujejo lepe narave, saj je bil pogled na barjanske travnike in loge edinstven.
Zlasti ob poletnih popoldnevih je bilo živo na reki.
Meščani so jemali s seboj malico, ki so jo použili v senci dreves ali pod šotorom na travnikih.
Večerjali so na lepo razsvetljenih ladjicah.
Manjše ladjice so sprejele 8 oseb.
Srednje ladjice so sprejele 14 do 16 oseb in 3 veslače.
Velike ladje so sprejele 20 do 24 oseb in 4 veslače.
Podnevi in ponoči so bile na vodi ladje in manjši čolni iz enega debla z baldahinsko streho.
Večje družbe in odličniki so se vozili na dveh sklopljenih ladjah storijah, ki so jih pokrili s platneno streho, pod katero so bile klopi in mize.
Če je bil tudi ples, so strnili 3 ali 4 ladje in položili nanje pod, zavarovan z ograjo.
Obrtniki so radi prirejali na vodi plese in vodili tja svoje lepe žene in hčerke.
Po letu 1702 so se člani filharmoničnega društva oglašali s svojo godbo in so še ognjegasci z umetnim ognjem razsvetljevali temno noč.
Ob takih prilikah je zmanjkalo čolnov.
Izletniki so streljali in lovili ribe, race, labode, žerjave in druge povodne ptice.
Tok Ljubljanice je bil pred poglobitvijo Gruberjevega prekopa miren.
Gladina na Vrhniki je bila skoraj v isti višini kot v Ljubljani.
Domala, da ni bilo bregov, ki so bili obdani s košatimi hrasti.
To je vabilo meščane na mirno tekočo vodo, da se v čolničih vozijo po reki in se ob gostijah, godbah, plesu in petju radujejo lepe narave, saj je bil pogled na barjanske travnike in loge edinstven.
Zlasti ob poletnih popoldnevih je bilo živo na reki.
Meščani so jemali s seboj malico, ki so jo použili v senci dreves ali pod šotorom na travnikih.
Večerjali so na lepo razsvetljenih ladjicah.
Manjše ladjice so sprejele 8 oseb.
Srednje ladjice so sprejele 14 do 16 oseb in 3 veslače.
Velike ladje so sprejele 20 do 24 oseb in 4 veslače.
Podnevi in ponoči so bile na vodi ladje in manjši čolni iz enega debla z baldahinsko streho.
Večje družbe in odličniki so se vozili na dveh sklopljenih ladjah storijah, ki so jih pokrili s platneno streho, pod katero so bile klopi in mize.
Če je bil tudi ples, so strnili 3 ali 4 ladje in položili nanje pod, zavarovan z ograjo.
Obrtniki so radi prirejali na vodi plese in vodili tja svoje lepe žene in hčerke.
Po letu 1702 so se člani filharmoničnega društva oglašali s svojo godbo in so še ognjegasci z umetnim ognjem razsvetljevali temno noč.
Ob takih prilikah je zmanjkalo čolnov.
Izletniki so streljali in lovili ribe, race, labode, žerjave in druge povodne ptice.
0
18.12.1
1092
Tekma na Ljubljanici.
Glavni dobitek = tovor vipavca.
Drugi dobitek = trije vatli sukanca.
Tretji dobitek = par nogavic.
Kdor se je potegoval za glavni dobitek, je moral nasprotnika, stoječega spredaj na čolnu, z dolgim drogom pahniti v vodo in prav tako napasti in strmoglaviti še vse druge nasprotnike.
Za drugi in tretji dobitek so se poganjali veslači, kdo bo prvi prispel do Gornjega (Čevljarskega) mostu.
1210
Na veselici so se morali s pestmi brez orožja spoprijeti Krakovčani in Trnovčani.
Na Bregu so čez Ljubljanico napravili most iz ladij.
Na eni strani so bili Trnovci, na drugi strani Krakovci.
Tisti, ki so zmagali in s pestmi izrinili nasprotnika, so dobili za nagrado tovor vina.
1660
Ob ljubljanski poklonitvi cesarju Leopoldu I. so dali deželni stanovi napraviti po italijanskemu tesarju 20 ladij.
Ladje so vodili italijanski čolnarji, tudi cesarjevo ladjo, ki je bila bogato rezljana, poslikana in pozlačena ter v notranjosti preoblečena z rdečim suknom, mize in klopi pa z rdečim žametom.
1797
Ljubljanski muzikanti so se vozili po Ljubljanici in se vrnili zvečer ob desetih v čolnih, ki so bili razsvetljeni z lučmi, baklami in raketami.
Napravili so častniki vožnjo po Ljubljanici z godbo.
Dali so tudi streljati, da so na Žabjeku popokale šipe v oknih.
1 JUL 1810
Ljubljana je pozdravila Napoleonovo poroko z vožnjo po vodi, z ognjemeti in razsvetljavo.
28 MAJ 1812
Vožnja guvernerja maršala Marmonta s spremstvom po Ljubljanici.
Bogato okrašene ladje so se zibale na Ljubljanici in se vračale zvečer bajno razsvetljene.
11 JUL 1814
Po odhodu Francozov je bila sijajna tridnevna proslava mirovega godu.
Po vodi so priredili na 180 ladjah, ozaljšanih z zelenjem, venci in zastavami, izlet na zabavišče na levem bregu Ljubljanice nasproti izliva Iščice.
15 AVG 1819
Prestolonasledniku Ferdinandu na čast so napravili ob njegovem obisku vožnjo po reki, združeno s kmečko veselico, na kateri so kmečki pari v narodnih nošah in ob lastni godbi plesali domače plese.
Zvečer je spremljalo prestolonaslednikovo ladjo nekaj sto razsvetljenih čolnov, v katerih je bilo 6000 ljudi.
Slovesno so v novejšem času praznovali god Ančk z izletom k cerkvi svete Ane pri Podpeči.
Ker je s prekopom in poglobitvami naraščal vodni strmec, je ta otežkočal vožnjo proti toku.
Vodna gladina se je bolj in bolj poglabljala.
Bregovi so postajali visoki in kratili razgled po barjanski pokrajini.
Vodni izleti niso bili več tako mikavni.
1828
Zaradi pogostih nesreč je vlada prepovedala zabave na Ljubljanici.
1092
Tekma na Ljubljanici.
Glavni dobitek = tovor vipavca.
Drugi dobitek = trije vatli sukanca.
Tretji dobitek = par nogavic.
Kdor se je potegoval za glavni dobitek, je moral nasprotnika, stoječega spredaj na čolnu, z dolgim drogom pahniti v vodo in prav tako napasti in strmoglaviti še vse druge nasprotnike.
Za drugi in tretji dobitek so se poganjali veslači, kdo bo prvi prispel do Gornjega (Čevljarskega) mostu.
1210
Na veselici so se morali s pestmi brez orožja spoprijeti Krakovčani in Trnovčani.
Na Bregu so čez Ljubljanico napravili most iz ladij.
Na eni strani so bili Trnovci, na drugi strani Krakovci.
Tisti, ki so zmagali in s pestmi izrinili nasprotnika, so dobili za nagrado tovor vina.
1660
Ob ljubljanski poklonitvi cesarju Leopoldu I. so dali deželni stanovi napraviti po italijanskemu tesarju 20 ladij.
Ladje so vodili italijanski čolnarji, tudi cesarjevo ladjo, ki je bila bogato rezljana, poslikana in pozlačena ter v notranjosti preoblečena z rdečim suknom, mize in klopi pa z rdečim žametom.
1797
Ljubljanski muzikanti so se vozili po Ljubljanici in se vrnili zvečer ob desetih v čolnih, ki so bili razsvetljeni z lučmi, baklami in raketami.
Napravili so častniki vožnjo po Ljubljanici z godbo.
Dali so tudi streljati, da so na Žabjeku popokale šipe v oknih.
1 JUL 1810
Ljubljana je pozdravila Napoleonovo poroko z vožnjo po vodi, z ognjemeti in razsvetljavo.
28 MAJ 1812
Vožnja guvernerja maršala Marmonta s spremstvom po Ljubljanici.
Bogato okrašene ladje so se zibale na Ljubljanici in se vračale zvečer bajno razsvetljene.
11 JUL 1814
Po odhodu Francozov je bila sijajna tridnevna proslava mirovega godu.
Po vodi so priredili na 180 ladjah, ozaljšanih z zelenjem, venci in zastavami, izlet na zabavišče na levem bregu Ljubljanice nasproti izliva Iščice.
15 AVG 1819
Prestolonasledniku Ferdinandu na čast so napravili ob njegovem obisku vožnjo po reki, združeno s kmečko veselico, na kateri so kmečki pari v narodnih nošah in ob lastni godbi plesali domače plese.
Zvečer je spremljalo prestolonaslednikovo ladjo nekaj sto razsvetljenih čolnov, v katerih je bilo 6000 ljudi.
Slovesno so v novejšem času praznovali god Ančk z izletom k cerkvi svete Ane pri Podpeči.
Ker je s prekopom in poglobitvami naraščal vodni strmec, je ta otežkočal vožnjo proti toku.
Vodna gladina se je bolj in bolj poglabljala.
Bregovi so postajali visoki in kratili razgled po barjanski pokrajini.
Vodni izleti niso bili več tako mikavni.
1828
Zaradi pogostih nesreč je vlada prepovedala zabave na Ljubljanici.
0
19.12.1
Neprijetno in naporno je bilo potovanje z vozovi po razdrapanih grapah in kolovozih.
Potovali so zato raje jež, blago pa tovorili na konjih in mezgih.
V zimskem snegu so se raje posluževali prevažanja s sanmi.
V 15. stoletju je kot razvedrilo prišla v navado vožnja s sankami.
Ker so se pri namernem prevračanju dogajale nedostojne predrznosti med moškimi in ženskami, so take vožnje ponoči prepovedali.
1700
Plemiči so se na pustno nedeljo vozili na saneh, našemljeni kot kmečki poročni svatje.
1717
Predpust je zaradi vojnih dogodkov mineval tiho.
Prepovedane so bile pustne šeme.
Vendar se je višje plemstvo zabavalo večkrat z javnimi vožnjami na saneh in s plesi v deželni hiši.
1753
Januarja so plemiči v parih napravili sankarski sprevod do savskega mostu.
Tam so večerjali in plesali.
Ob 11ih ponoči so se vrnili v mesto in se udeležili bala.
Ostali so tam do štirih zjutraj.
Naslednji teden popoldne so uradniki priredili svojo šlitado na Posavje.
Moški, ki so vodili sanke, so bili oblečeni kot Židinje, ostali pa kot Židje.
Ustavili so se pri Savskem Mihu, tam večerjali in se ob sedmih vrnili v mesto in pozdravili deželnega glavarja.
Sank je bilo 13, vsake sta spremljala dva jezdeca z baklami.
Od nekdaj se je pozimi drsala mladina.
Od odraslih so šli prvotno na led le moški.
Znano drsališče je bilo na Kernu v Trnovem.
Tam so vpeljali drsanje z drsalkami Francozi.
Prej so si navezovali na čevlje svinjska rebra.
V novejšem času je izdeloval Hofman lične, z jermeni opremljene drsalke z železno klino, vstavljeno v les.
Neprijetno in naporno je bilo potovanje z vozovi po razdrapanih grapah in kolovozih.
Potovali so zato raje jež, blago pa tovorili na konjih in mezgih.
V zimskem snegu so se raje posluževali prevažanja s sanmi.
V 15. stoletju je kot razvedrilo prišla v navado vožnja s sankami.
Ker so se pri namernem prevračanju dogajale nedostojne predrznosti med moškimi in ženskami, so take vožnje ponoči prepovedali.
1700
Plemiči so se na pustno nedeljo vozili na saneh, našemljeni kot kmečki poročni svatje.
1717
Predpust je zaradi vojnih dogodkov mineval tiho.
Prepovedane so bile pustne šeme.
Vendar se je višje plemstvo zabavalo večkrat z javnimi vožnjami na saneh in s plesi v deželni hiši.
1753
Januarja so plemiči v parih napravili sankarski sprevod do savskega mostu.
Tam so večerjali in plesali.
Ob 11ih ponoči so se vrnili v mesto in se udeležili bala.
Ostali so tam do štirih zjutraj.
Naslednji teden popoldne so uradniki priredili svojo šlitado na Posavje.
Moški, ki so vodili sanke, so bili oblečeni kot Židinje, ostali pa kot Židje.
Ustavili so se pri Savskem Mihu, tam večerjali in se ob sedmih vrnili v mesto in pozdravili deželnega glavarja.
Sank je bilo 13, vsake sta spremljala dva jezdeca z baklami.
Od nekdaj se je pozimi drsala mladina.
Od odraslih so šli prvotno na led le moški.
Znano drsališče je bilo na Kernu v Trnovem.
Tam so vpeljali drsanje z drsalkami Francozi.
Prej so si navezovali na čevlje svinjska rebra.
V novejšem času je izdeloval Hofman lične, z jermeni opremljene drsalke z železno klino, vstavljeno v les.
0
20.12.1
Strelske družbe segajo nazaj v srednji vek, ko so poznali le meč, sulico, puščice in lok.
Za obrambo Ljubljane je bilo nujno potrebno, da je vsak za boj sposoben meščan znal ravnati s samostrelom in puško.
Na posebnih streliščih so se vadili v streljanju.
Strelske slavnosti so postale zaželena priložnost družabnega in veseljaškega izživljanja.
Plemiči so imeli strelišče v turjaških vrtovih.
Svoje strelišče so imeli tudi deželni stanovski uradniki.
Meščani so poleti streljali vsako nedeljo na svojem strelišču.
Vsak novosprejeti meščan se je moral dve leti vaditi v tej spretnosti.
Pri tekmovanjih so najboljši dobili nagrade.
1549
Nagrade so bile v suknu za hlače.
1565
V vlogi za nadvojvodo Karla so ljubljanski strelci predlagali ustanovitev strelskega društva.
Sklicevali so se, da vojni dogodki to zahtevajo, orožje pa je tudi sicer okras svobodnega moža.
1568
Magistrat je pozval strelske mojstre, naj na novo pozidajo strelske lope, da ne propadejo.
1569
Mestni svet je dal strelcem sukna za 12 parov hlač s pogojem, da se tekma za to sukno vrši prosto po pisanem strelskem redu.
1587
V prošnji za zvišano vladno podporo so poudarjali, da streljanje odvrača mladino od igranja in pijančevanja.
1718
Temeljito so obnovili strelišče, ki so ga postavili leta 1711.
1804
Zgradili poslopje ostrostrelcev v Streliški ulici.
Strelske družbe segajo nazaj v srednji vek, ko so poznali le meč, sulico, puščice in lok.
Za obrambo Ljubljane je bilo nujno potrebno, da je vsak za boj sposoben meščan znal ravnati s samostrelom in puško.
Na posebnih streliščih so se vadili v streljanju.
Strelske slavnosti so postale zaželena priložnost družabnega in veseljaškega izživljanja.
Plemiči so imeli strelišče v turjaških vrtovih.
Svoje strelišče so imeli tudi deželni stanovski uradniki.
Meščani so poleti streljali vsako nedeljo na svojem strelišču.
Vsak novosprejeti meščan se je moral dve leti vaditi v tej spretnosti.
Pri tekmovanjih so najboljši dobili nagrade.
1549
Nagrade so bile v suknu za hlače.
1565
V vlogi za nadvojvodo Karla so ljubljanski strelci predlagali ustanovitev strelskega društva.
Sklicevali so se, da vojni dogodki to zahtevajo, orožje pa je tudi sicer okras svobodnega moža.
1568
Magistrat je pozval strelske mojstre, naj na novo pozidajo strelske lope, da ne propadejo.
1569
Mestni svet je dal strelcem sukna za 12 parov hlač s pogojem, da se tekma za to sukno vrši prosto po pisanem strelskem redu.
1587
V prošnji za zvišano vladno podporo so poudarjali, da streljanje odvrača mladino od igranja in pijančevanja.
1718
Temeljito so obnovili strelišče, ki so ga postavili leta 1711.
1804
Zgradili poslopje ostrostrelcev v Streliški ulici.
0
21.12.1
Srednjeveški viteški turnirji so redno zahtevali krvave žrtve.
Turnirji so pokazali bojno sposobnost.
Izza srede 16. stoletja so jih izvajali na manj nevaren način.
Sprva so to viteško zabavo še vedno imenovali turnir, pozneje pa krožno dirko, prstan igro, štehvanje ali bodenje rinke.
Tekmovalci so se med jezdenjem zaganjali s sulico proti nasajeni turški glavi.
Udrihali so na pritrjen obroč, ščit, tarčo, orla ali pa so metali na te predmete kopje, streljali s pištolo ali tolkli z mečem.
Včasih so izvajali v kostumih alegorične, pripovedne in zabavne igre.
Prstan z diamanti, dragocen vrč, umivalnik in podobno so bili dobitki za zmagovalca.
Po nagradi s prstanom so dejali, da so v igri prstan ali rinko bodli.
1143
Viteški turnir v Ljubljani je bil od plemičev sosednjih dežel dobro obiskan.
1597
Februarja je ob priliki navzočnosti habsburških nadvojvod priredil turnir komendator nemškega viteškega reda Markvard z Brda.
Turnir se je imenoval Ringelrennen.
1652
Na Novem trgu pred lontovžem so imeli ugledni vitezi turnir Ringelrennen.
Bilo je 35 sijajno oblečenih plemičev.
Razdeljeni so bili na štiri skupine, ki so predstavljale Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko.
1662
Mladi plemiči so napravili dirko pred kapucinskim samostanom.
Srednjeveški viteški turnirji so redno zahtevali krvave žrtve.
Turnirji so pokazali bojno sposobnost.
Izza srede 16. stoletja so jih izvajali na manj nevaren način.
Sprva so to viteško zabavo še vedno imenovali turnir, pozneje pa krožno dirko, prstan igro, štehvanje ali bodenje rinke.
Tekmovalci so se med jezdenjem zaganjali s sulico proti nasajeni turški glavi.
Udrihali so na pritrjen obroč, ščit, tarčo, orla ali pa so metali na te predmete kopje, streljali s pištolo ali tolkli z mečem.
Včasih so izvajali v kostumih alegorične, pripovedne in zabavne igre.
Prstan z diamanti, dragocen vrč, umivalnik in podobno so bili dobitki za zmagovalca.
Po nagradi s prstanom so dejali, da so v igri prstan ali rinko bodli.
1143
Viteški turnir v Ljubljani je bil od plemičev sosednjih dežel dobro obiskan.
1597
Februarja je ob priliki navzočnosti habsburških nadvojvod priredil turnir komendator nemškega viteškega reda Markvard z Brda.
Turnir se je imenoval Ringelrennen.
1652
Na Novem trgu pred lontovžem so imeli ugledni vitezi turnir Ringelrennen.
Bilo je 35 sijajno oblečenih plemičev.
Razdeljeni so bili na štiri skupine, ki so predstavljale Evropo, Azijo, Afriko in Ameriko.
1662
Mladi plemiči so napravili dirko pred kapucinskim samostanom.
0
Se pravi je Plecnik s tistimi zidovi res unicil vse tisto rajanje na Lublanci.
0
bi rekel, da je to uničil že Gruber s prekopom
kasneje so pa še dodatno uničili z novo regulacijo Ljubljanice
kasneje so pa še dodatno uničili z novo regulacijo Ljubljanice
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
bi rekel, da je to uničil že Gruber s prekopomkasneje so pa še dodatno uničili z novo regulacijo Ljubljanice
Se kar strinjam.
Samo takrat je bila čisto drugačna narava. Naseljenost. Vzdrževanje....
Novodobna oblast je skenslala take službe, ki so to vzdrževale. Nikoli nihče ne posluša staroselcev.
Vse je skorumpirano po pisarnah. In rezultati so TUKAJ!
Vedno bolj se kažejo vse debilnosti, basanje v žepe....... ljudje pa imajo škodo.
0
Tudi Gruber je kriv, ampak on se ni naredil zidov, po Plecnikovih stenah bi se morali z derezami in vrvmi spustiti do vode. Koliko bolj prijetno bi bilo, ce bi bil lep, polozen dostop do vode, samo za to bi morala iti vsaj 1 vrsta his. Ha, moja rojstna je ravno toliko stran, da bi ostala.
0
Sej se da priti lepo do Ljubljanice na Trnovem, kjer je betonski položen breg, tam lovijo ribe, pečejo, hranijo race... v centru pa res ne more bit normalen breg, ker bi se vdrla tla
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
1713
Ob kugi so prepovedali veselice, plese in godbo.
Zvečer so morali zgodaj iz gostiln.
V tistih časih je bilo to potrebno prepovedati?
Sem dobila občutek, da jih je bilo pol že itak mrtvih ali na smrtni postelji, ostala polovica se je pa bala lastne sence...
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
1717
Predpust je zaradi vojnih dogodkov mineval tiho.
Prepovedane so bile pustne šeme.
Katera vojna pa je bila takrat?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Naslednji teden popoldne so uradniki priredili svojo šlitado na Posavje.
Moški, ki so vodili sanke, so bili oblečeni kot Židinje, ostali pa kot Židje.
Zakaj pa kot Židje?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Naslednji teden popoldne so uradniki priredili svojo šlitado na Posavje.
Moški, ki so vodili sanke, so bili oblečeni kot Židinje, ostali pa kot Židje.
Zakaj pa kot Židje?
verjetno v spomin na leto 1515, ko so izgnali Žide
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
1717
Predpust je zaradi vojnih dogodkov mineval tiho.
Prepovedane so bile pustne šeme.
Katera vojna pa je bila takrat?
Turška vojna
1717
Belgrad je postal vsled obleganja po princu Evgenu razvalina.
Večji del zgradb je bilo požganih, mesto pa umazano in zanikrno.
Vojaštvo je bilo v tej garniziji nezadovoljno in je pobegnil vsak kdor je mogel.
1718
Po končani turški vojni so leta 1718 poslali polk na severno Ogrsko in kmalu en bataljon v Belgrad.
0
22.12.1
Na nevarnost bližajočega sovražnika so z grajskega stolpa opozarjali meščane piskači.
Piskači so igrali tudi v pozdrav visokim gostom, novoizvoljenim mestnim sodnikom in županom.
Piskači so tudi razglaševali objave in večali slovesnost ob orožnih vajah meščanov.
Nad Trančo se je na Gradu dvigal stolp piskačev z lesenim obhodnim hodnikom, na katerem so se piskači v zelenih mestnih livrejah poleti vsak dan ob enajstih dopoldne, pa tudi večkrat pozimi oglašali s tremi pozavnami in enim kornetom.
V tem zvoniku so zvonili vsak dan ob 7.00 v spomin, da so Turke pregnali od obleganja mesta.
Z velikim zvonom so zvonili dvakrat po eno celo uro opoldne ob obeh velikih 14 dnevnih semnjih 1. maja in 19. novembra ob začetku in ob koncu semnja.
1537
Bili so prvič omenjeni piskači v Ljubljani.
1544
Oktobra so najeli piskače iz Beljaka.
Obljubili so jim 110 rajnšev letne plače, vsakemu 1 obleko in drva.
Toliko je ime letne plače tudi mestni pisar.
Za selitev v Ljubljano so jim dali kot predujem 40 rajnšev.
1547
Ustregli so prošnji piskača, da se nabavi nova obleka zanj, za 2 vajenca in za novega pomočnika, ki ga bo vzel namesto umrlega Luke.
Grajski piskači so godli tudi v mestu po gostilnah in hišah in so imeli prednost pred drugimi godci.
Ob smrti članov vladarske rodbine in ob nalezljivih boleznih piskači niso smeli igrati na ženitovanjih, botrinah in gostijah.
Te omejitve so v kužnih letih zelo prizadele piskače.
1570
Piskači so prosili magistrat za podporo.
Podporo so odbili, češ da so meščani v težkih časih obubožali, da še davkov ne zmorejo in ker so piskači obenem tudi v službi deželnih stanov, naj potrkajo pri njih za pomoč.
Piskače so opozorili, naj na mesto obolelega mojstra Štefana najamejo pomočnika, da bodo mogli piskati štiriglasno.
Piskači so si pomagali z godbo po ulicah.
Jeseni je ovadil stražnik 3 piskače, da so ponoči svirali na ulici.
Za kazen so jih zaprli v mestni stolp.
1571
Ob novem letu so zadevo uredili, da smejo piskači gosti do 21.00 na primernih krajih.
Če bodo igrali čez to uro bodo kaznovani.
Tujcem so prepovedali vsako, tudi podokensko sviranje.
Vendar ni ostalo pri tej odredbi.
1606
Škof Hren je ustanovil rog, ki je zapel ob slovesnostih in ga je bilo zlasti lepo slišati, ko se je dnevno po četrt ure razlegal v tihi večerni mrak na Gradu.
1635
Prosil je mestni piskaški mojster, naj se odpravijo tuji godci.
Ugodili so mu, ker se je vedel s svojo glasbo pri slovesnostih v cerkvah in v Ljubljani trezno in brez pritožb.
Mojster je prosil tudi, naj se ravna ž njimi kot z meščani in naj se izženejo vsi kmečki in drugi godci.
Ustregli so piskačem, če se bodo obnašali trezno in pri ženitovanjih ne bodo odirali ljudi.
1636
Bil je velik požar v Celovcu, ki je v treh urah upepelil Celovec.
V Ljubljano se je zatekel zbor goslačev, ki jim je ogenj uničil vse.
Na rotovžu so dovolili, da smejo do preklica gosti, če se bodo dobro zadržali in ostali vedno trezni.
1640
Piskači so tožili, da so prišli na beraško palico.
Dovolili so jim, da smejo igrati na gostijah in slavnostih, toda brez plesa in ne javno na ulici.
1650
Ob času žalovanja po smrti cesarice so piskači prosili, da bi smeli igrati na spodobnih ženitovanjih in sestankih.
Ugodili so jim, toda brez plesa in javno na ulici.
1676
Rog ali orgle na Gradu, ki so bile v ponos meščanov, je izdelovalec orgel Janez Faler obnovil.
Ob koncu 18. stoletja piskačev ni bilo več.
Na nevarnost bližajočega sovražnika so z grajskega stolpa opozarjali meščane piskači.
Piskači so igrali tudi v pozdrav visokim gostom, novoizvoljenim mestnim sodnikom in županom.
Piskači so tudi razglaševali objave in večali slovesnost ob orožnih vajah meščanov.
Nad Trančo se je na Gradu dvigal stolp piskačev z lesenim obhodnim hodnikom, na katerem so se piskači v zelenih mestnih livrejah poleti vsak dan ob enajstih dopoldne, pa tudi večkrat pozimi oglašali s tremi pozavnami in enim kornetom.
V tem zvoniku so zvonili vsak dan ob 7.00 v spomin, da so Turke pregnali od obleganja mesta.
Z velikim zvonom so zvonili dvakrat po eno celo uro opoldne ob obeh velikih 14 dnevnih semnjih 1. maja in 19. novembra ob začetku in ob koncu semnja.
1537
Bili so prvič omenjeni piskači v Ljubljani.
1544
Oktobra so najeli piskače iz Beljaka.
Obljubili so jim 110 rajnšev letne plače, vsakemu 1 obleko in drva.
Toliko je ime letne plače tudi mestni pisar.
Za selitev v Ljubljano so jim dali kot predujem 40 rajnšev.
1547
Ustregli so prošnji piskača, da se nabavi nova obleka zanj, za 2 vajenca in za novega pomočnika, ki ga bo vzel namesto umrlega Luke.
Grajski piskači so godli tudi v mestu po gostilnah in hišah in so imeli prednost pred drugimi godci.
Ob smrti članov vladarske rodbine in ob nalezljivih boleznih piskači niso smeli igrati na ženitovanjih, botrinah in gostijah.
Te omejitve so v kužnih letih zelo prizadele piskače.
1570
Piskači so prosili magistrat za podporo.
Podporo so odbili, češ da so meščani v težkih časih obubožali, da še davkov ne zmorejo in ker so piskači obenem tudi v službi deželnih stanov, naj potrkajo pri njih za pomoč.
Piskače so opozorili, naj na mesto obolelega mojstra Štefana najamejo pomočnika, da bodo mogli piskati štiriglasno.
Piskači so si pomagali z godbo po ulicah.
Jeseni je ovadil stražnik 3 piskače, da so ponoči svirali na ulici.
Za kazen so jih zaprli v mestni stolp.
1571
Ob novem letu so zadevo uredili, da smejo piskači gosti do 21.00 na primernih krajih.
Če bodo igrali čez to uro bodo kaznovani.
Tujcem so prepovedali vsako, tudi podokensko sviranje.
Vendar ni ostalo pri tej odredbi.
1606
Škof Hren je ustanovil rog, ki je zapel ob slovesnostih in ga je bilo zlasti lepo slišati, ko se je dnevno po četrt ure razlegal v tihi večerni mrak na Gradu.
1635
Prosil je mestni piskaški mojster, naj se odpravijo tuji godci.
Ugodili so mu, ker se je vedel s svojo glasbo pri slovesnostih v cerkvah in v Ljubljani trezno in brez pritožb.
Mojster je prosil tudi, naj se ravna ž njimi kot z meščani in naj se izženejo vsi kmečki in drugi godci.
Ustregli so piskačem, če se bodo obnašali trezno in pri ženitovanjih ne bodo odirali ljudi.
1636
Bil je velik požar v Celovcu, ki je v treh urah upepelil Celovec.
V Ljubljano se je zatekel zbor goslačev, ki jim je ogenj uničil vse.
Na rotovžu so dovolili, da smejo do preklica gosti, če se bodo dobro zadržali in ostali vedno trezni.
1640
Piskači so tožili, da so prišli na beraško palico.
Dovolili so jim, da smejo igrati na gostijah in slavnostih, toda brez plesa in ne javno na ulici.
1650
Ob času žalovanja po smrti cesarice so piskači prosili, da bi smeli igrati na spodobnih ženitovanjih in sestankih.
Ugodili so jim, toda brez plesa in javno na ulici.
1676
Rog ali orgle na Gradu, ki so bile v ponos meščanov, je izdelovalec orgel Janez Faler obnovil.
Ob koncu 18. stoletja piskačev ni bilo več.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
12.12.2017 ob 10:24