☕ STARA LJUBLJANA - 10

Bogata ponudba 🙂

*

Če so jih zdravili s temi arcnijami, lazaretov in hiralnic sploh rabili niso 🙂

Dragi Lelj, ta tema je ultra imenitna.
Res mi je v veselje prebirat te vrstice.
Hvala.

Tale seznam me spominja na tukajsnje kitajske zeliscne trgovine. Samo mrtvi morski konjicki manjkajo.

Draga Dojenček, ti si še bolj ultra imenitna.
Res mi je veselje te prebirat.
Hvala. 🙂

Planetni kamen?

22 JUL 1326
Omenja se špitalski oskrbnik.

1386
Špital s cerkvico je pogorel.
Ljubljančani so pozidali nov špital.

Po številnih darovih v denarju, zemljiščih, desetinah, podložnikih, ustanovah, hišah in mašnih težnjah je bil meščanski špital ena najbolje dotiranih ustanov v deželi.

1401
Bogati meščan Peter Berlach, ki je bil brez otrok, je volil vse svoje imetje za ustanovitev sirotišnice.
Tu so vzgajali sirote, ki so se učili rokodelstva.

1564
Bila je kuga v Ljubljani.
Ljudje so se zatekli v hribe.
Po vrnitvi so se protestanti polastili špitalske kapele in tam imeli slovenske in nemške pridige.

1601
Katoliki so bili zopet gospodarji špitala in cerkve.

1784
Pod cesarjem Jožefom II. so v razpuščenem samostanu klaris ob Dunajski cesti namestili vojaško garnizijsko bolnišnico in proviantno skladišče.
Proviant označuje hrano in druge drobnarije, ki jih vzamemo na pot.
Navadno to ne velja za obleke.

1785
Iz Trsta so prišli usmiljeni bratje.

1786
Zatrt je bil samostan bosih avguštincev na Ajdovščini.

1787
Odprli so civilno bolnišnico na Ajdovščini usmiljeni bratje.

1789
Takrat so po ukazu vlade združili vse ustanove in njihovo premoženje v Ljubljani in po deželi v glavni ubožni zaklad, iz katerega so delili vse podpore.
V Ljubljani so bili tako združeni fondi meščanskega špitala, cesarskega špitala, sirotišnice in ubožnice.

Iz meščanskega špitala so se izselili nadarbeniki, ki so imeli cerkveno službo povezano z dohodki.
Poslej so dobili nadomestilo 7 krajcarjev na dan za hrano in stanovanje.
V meščanskem špitalu so po oddaji bolnikov in umobolnih v civilno bolnico usmiljenih bratov osnovali porodnišnico, kjer so najdenčke oskrbovale zunanje dojilje, dokler jih niso oddali v rejo na kmete.

1792
V nekdanji meščanski špital se je vselila kresija ali okrožni urad.

1811
Porodnišnico in najdeniški zavod so združili s civilno bolnico.
Civilna bolnica je prešla v oskrbo mestne občine.

1849
Civilna bolnica je prešla v oskrbo dežele kot deželna splošna bolnica.

mogoče je bilo to kaj od vulkana

https://www.kclj.si/index.php?dir=/ukc_ljubljana/o_nas/zgodovinski_mejniki Dezelna splošna bolnica do danes

Že v času križarskih vojn je bila bolnica ali naselbina gobavcev zunaj na polju pred mestnim jarkom med Blatno vasjo, Mostami in Ježico.

1280
Omenja se njiva pri gobavih.

1356
Sigfrid Šempetrčan je zamenjal svojo kmetijo za njive nemškega viteškega reda, ležečimi pred mestom za hiralnico gobavcev.

1397
Se omenjajo njive pri Svetem Petru in špitalu pri Blatni vasi, na polju pred Ježico, ker kužnih naselbin niso trpeli v vasi.

1450
Navaja vir desetino pri gobavcih pred mestom.

1282
Prvič je omenjen špital križarskega reda Matere božje pred Nemškimi vrati (Rimska cesta 3)

1472
Oglejski patriarh je odobril odpustke za vse, ki kaj darujejo za špital Matere božje v Ljubljani, kjer sprejemajo in vzgajajo mnogo dečkov in deklic.
Tam so skrbeli tudi za otroke, ki so jim starše odpeljali Turki.

Nazadnje so sprejemali v špital stare in onemogle križanske podložnike.
Imeli so prostora in sredstev za 6 špitalarjev.

1552
Kralj Ferdinand je odločil, da ustanovi v Ljubljani špital za siromake obojega spola.
Za vzdrževanje mu je odmeril 1000 goldinarjev iz svojih ljubljanskih davčnih dohodkov.
Predpisan je bil hišni red in jedilnik.
Špital bi imel lastnega duhovnika, špitalskega mojstra, kuharja ali kuharico in strežnike.
Špitalarji naj imajo zjutraj in zvečer po dve jedi z mesom, v postnih dneh poleti pa 2 jajci.
Pozimi naj dobijo namesto jajc enega slanika.
Vsak dan naj dobijo dosti kruha za malico in 1 bokal brinjeve medice.
Trikrat na teden naj za malico dobijo četrt bokala vina.
Vsak ubožec naj dobi na leto 2 suknji, za poleti pa suknjo, hlače in telovnik.
Vsake kvatre naj dobi 1 dolgo srajco in dvoje čevljev.
Za zimo naj dobi debel naprsnik in klobuk.

1553
Je vladar spremenil svoj načrt in špital namenil za stare in onemogle idrijske rudarje.

Pozneje so sprejemali v špital tudi doslužene in ohromele vojake.

Kot najpripravnejši se je zdel skoraj prazni samostan avguštincev pri Svetem Jakobu, ki so se leta 1553 preselili na Reko, od tod pa leta 1555 v Opatijo v opuščeni benediktinski samostan.

Vsake kvatre...velikokrat uporabljen izraz pa se nikoli nisem poglobila. Pomeni 4x na leto, na 4 mesece, kaj drugega?

Je bila velika smrtnost takrat?

Če prav razumem te zapise, so gobavi živeli zunaj obzidja. In delali? Se sami preživljali?
Desetina je davek, ki so jo plačali?

kvátre kváter ž mn. (á ȃ) rel. vsak od štirih tednov z določenimi postnimi dnevi, porazdeljenimi na celotno (cerkveno) leto: začele se bodo kvatre / jesenske kvatre kvatrni teden, ki je v jeseni

smrtnost je bila velika
tako, da recimo hiša je bila redko več generacij v lasti iste družine

delali in sami so se preživljali zunaj obzidja

desetina je davek

Spet nekaj novega.:)
Kdaj so bili pa ostali trije kvatri? Vsak letni čas eden? Kaj pa je sploh namen kvater? (Sploh sklanjam prav?:D)

ne vem to boš morala vprašati kakega cerkvenega 🙂

predvidevam pa da se je šlo na letne čase

A glede sklanjanja?:P

glede sklanjanja ti bodo rekli, da bi morala sklanjati latinsko 🙂

1597
Iz poznejše redute pri Svetem Jakobu se je cesarska ali dvorna bolnica preselila v frančiškanski samostan (Vodnikov trg), ki je kot beraški red v časih protestantizma ostal brez podpor.
V šentjakobske prostore so se vselili jezuiti.

1612
Frančiškani so se vrnili nazaj v svoj samostan.
Februarja so siromake in špitalarje iz samostana začasno preselili v meščanski špital.
Medtem je vlada nasproti frančiškanom zgradila novo zgradbo za cesarski špital, ki je bilo leta 1613 že pod streho.
Cesarski špital je imel lastno ekonomijo.

1684
Na božični večer je pogorela pristava cesarskega špitala na Poljanah.

Po več kot 200 letih obstoja je poleg drugih dobrodelnih ustanov tudi cesarski špital utonil v glavnem ubožnem zakladu.
Zgradbo na Vodnikovem trgu 5 je prevzela glavna tobačna uprava.
Pozneje je bil tam davčni urad in okrajno glavarstvo za okolico.

http://kraji.eu/PICTURES/osrednjeslovenska/ljubljana/cetrtna_skupnost_center/vodnikov_trg/vodnikov_trg_5_nekdanji_dvorni_spital/DSC_6560_ljubljana_vodnikov_trg_5_nekdanji_dvorni_spital_big.jpg

Kvatre: http://zupnija-hoce.rkc.si/index.php/content/display/3711/arhivnovica-383 link .

Najstarejše in največje ljubljansko pokopališče je bilo pri prafari svetega Petra.
Tu so odkrili tudi staroslovenske grobove.

Imenitnejše osebe svetnega in duhovskega stanu so pokopavali tudi po drugih ljubljanskih cerkvah., zlasti v mrtvaški kapeli samostana na Ajdovščini, pri frančiškanih na Vodnikovem trgu, v Špitalski cerkvi in pri avguštincih na Gorici.
Tudi v Križankah je bilo pokopališče in na njem kostnica z oltarjem svete Ane.

Prostor pred nekdanjo frančiškansko cerkvijo med sedanjim Vodnikovim spomenikom in stolnim župniščem so uporabljali za pokopališče.

1497
Se je pokopališče imenovalo plemiško pokopališče.

1616
Želeli so uporabiti ozko ulico pri Satlpergerjevi hiši za razširjenje tega šenklavškega pokopališča.
Magistrat se je temu upiral.
Po končnem pristanku privoljenja niso izrabili.

9. maja 1616 so kupili zemljišče za razširitev pokopališča.

1779
Pokopavanje v grobnicah po cerkvah je bilo nehigiensko.
V poletnih mesecih je bil neznosen smrad razkrajanja umrlih.
Cesarica Marija Terezija je prepovedala pokopavati umrle po cerkvah in samostanih.

26 APR 1779
V smislu naročila Marije Terezije, da se morajo pokopališča preložiti iz obljudenih krajev proč, je gorenjsko okrožno glavarstvo na ustno povelje deželnega glavarja odločilo, da se pokopališče pri svetem Petru opusti in prenese k svetem Krištofu (Gospodarsko razstavišče, Navje), kjer je cehovski mojster bratovščine svetega Krištofa leta 1509 dal obzidati pokopališče.

3 MAJ 1779
Novo pokopališče so blagoslovili.
Da so mogli pokopališče takoj ograditi, so zasegli pri mizarjih vse potrebne deske.

1784
Vlada je zopet naročila, da grobnice in pokopališča ne smejo več biti v obljudenih krajih.
Umrli naj se brez obleke zavije v platneno vrečo in položi v krsto.
Zaradi hitrejšega razpadanja se potrese z živim apnom in brez krste spusti v jamo.

1785
Dovolili so pokopavati umrle v krstah in oblekah tistim, katerim se ni dalo dopovedati, da telo brez tega hitreje razpade, ker da česar ne mora nikogar siliti.

1797
Pokopališče svetega Krištofa so povečali.
Za ograjni zid so porabili kamen in opeko iz mestnega obzidja, ki so ga tedaj rušili in svet izravnali.

1855
Pokopališče ponovno širili.

1875
Pokopališče ponovno širili.

5 MAJ 1906
Odprli so novo pokopališče pri svetem Križu na Žalah.

V novejšem času je pokop ubožcev oskrbel magistrat.
V prejšnjih časih je zlasti ob kugah reveže, ki bi se zanje ne bi nihče zmenil, dal pokopati meščanski špital oziroma beraški strah, ki jih je magistrat vsako leto določal in ki so morali paziti, da v mesto ni prišlo preveč tujih beračev.
Leta 1575 so nastavili 2 nova beraška rihtarja ali strahova.
Za vsak pokop sta dobila od otroka 8 krajcarjev, od hlapca ali dekle 12 krajcarjev, od revnega meščana 16 krajcarjev in od bogatega meščana 24 krajcarjev.

Samomorilce, v dvoboju ubite, umorjene, obešene, izobčene in krivoverce so pokopali v neblagoslovljeni zemlji in so jih vlekli k grobu na kravji koži.
Temu so rekli oslovski pogreb.

So za širjenje pokopališča morali podirati hiše ali je bilo dovolj prostora?
Ko so pokopavali v neblagoslovljeno zemljo, je bilo to zraven pokopališča, iizven ograje? Širili so ga pa potem v drugo smer?

Zakaj pa ne kravji pogreb?:P

tam, kjer je bilo to pokopališče oziroma tam kjer je sedaj gospodarsko razstavišče in v okolici je bila v glavnem trava in nobenih hiš daleč naokoli
širili so ga pa proti Kolinski, približno do tam kjer je Navje

v neblagoslovljeno zemljo pa so pokopavali izven ograje, ni pa nikjer zapisano kje točno

osji pogreb se je morda zato imenoval, če so mrtve vlekli z oslom

Kdaj so odkrili staroslovenske grobove in kaj so z njimi storili?

nič ni zapisano, kdaj naj bi jih odkrili
lahko, da so v Narodnem muzeju
če so bili odkriti že prej pa so lahko kje v Avstriji

*

naj bi bili iz 6, stoletja

Samo povem, da je to ena najbolj zanimivih tem vseh casov na tem forumu.

Tako kot se sedaj strinjam s teboj, se nisem v vseh časih na tem forumu 🙂.

V srednjem veku sta bila dva glavna obeda.
Ob 9 uri je bil prvi obed, med 16. in 18. uro pa je bila večerja.
Čas obeda je bil odvisen od letnega časa.
Podprli so se s tremi do štirimi jedmi.
Preden so šli spat, so se okrepčali še z večernim požirkom ali manjšim prigrizkom.

V 16. stoletju so jutranji obed premaknili na deseto uro.

V 17. stoletju so imeli južino ali kosilo ob 11 uri.
Med šesto in sedmo uro so imeli zajtrk s proseno ali ješprenovo kašo z močnikom ali zelenjadno juho.
Večerjo so odložili na poznejši čas, zato so med kosilo in večerjo vpeljali malico.
K malici so rokodelski pomočniki ob praznikih zahtevali še vino.

6 JUN 1615
Na rotovžu so določili, da bo 14 dni sedel v stolpu ali na Tranči, kdor bo ob delavnikih posedal po krčmah, zato pa ob nedeljah in praznikih delal v svojih delavnicah in hišah.

Nekateri se ob nedeljah in praznikih napijejo žganja in gredo v cerkev in širijo tam zopern duh, ker je mnogim zelo neprijetno in lahko pri kom od smradu in studa povzroči bolezen.
Tudi takim so obljubili 14 dni zapora.

Glede pretiranih pojedin so določili, da ne sme na ženitovanjih nihče nuditi več kot 20 jedi, pri drugih gostijah samo 10 ali največ 12, pri botrinah pa nobene tople jedi.

Odpravi naj se razvada, da se novi mojstri silijo, da morajo po 2 ali 3 dni gostiti in napajati svoje tovariše, nato morajo pa stradati, da nadomestijo izdatke, ali pa podražiti svoje delo.
Ob takih prilikah ne sme poslej nihče zapraviti več kot 10 goldinarjev.

Pri mnogih rokodelcih se opaža, da vse, kar čez teden zaslužijo, ob nedeljah zapijejo.
Ni jim za okrepčilo dovolj pol ali 1 bokal dolenjca, marveč se nalivajo samo z najdražjim in najboljšim in prihajajo potem čisto nasekani domov in trpinčijo in pretepajo ženo in otroke, ki včasih nimajo niti kruha pri hiši in trpijo zaradi moževega in očetovega pijančevanja revščino.
Kdor bo malopridno zapival denar in kogar zasačijo previnjenega, bo kaznovan s 14 dni zapora v stolpu ali na Tranči.

Tudi pri nakupovanju na živilskem trgu naj kažejo rokodelci primerno skromnost, ob tržnih dneh naj ne kupujejo kopunov, piščancev, divje perutnine in drugih najboljših reči.
S tem dražijo živila ter sebi in otrokom odtegujejo potrebno hrano.
Zadovoljijo naj se z govedino in drugo nasitljivo hrano.

Ja, zmernost je lepa čednost, ki kumuje krepostnemu človeku 🙂.

1786
Magistrat je ustregel prošnji za prodajo želv, ostrig, limon, pomaranč, školjk, morskih rib, česna in smokev.

1790
Ljubljanski policijski red je določal, da je ob nedeljah in praznikih le do 9.00 dopoldne dovoljeno prodajati kruh, meso, prekajene in druge klobase, ribe, zelenjavo, sadje, branjevsko robo, moko, mast, dišave, začimbe, lect, kopune in drugo perutnino, sir, mleko, zelje, repo, tobak in sol.
Prodajalna je smela biti le na pol odprta in brez kakega izveska.
Po deveti uri so morali ob nedeljah in praznikih živilske trgovine zapreti do tretje ure odnosno poleti do štirih popoldne.
Tedaj so smeli peči tudi kostanj na ulicah, če ni bilo vetra.

Dva švicarska Italijana sta prosila, da bi smela peči marone.
Ker tega ljubljanski branjevci niso prodajali, marveč le navadni kostanj, je magistrat njuni prošnji ugodil.

Meso je spadalo v vrsto živil, ki so morala biti vsaki dan na mizi meščana.
Na prvem mestu je bila govedina, ki jo je prišlo dnevno povprečno 40 dkg na osebo, potem je sledilo koštrunovo, telečje, kozličje in svinjsko večinoma prekajeno meso.

Prvotno so pekli kruh doma.

Za pust so klali prašiča, od katerega so znancem poslali koline.

Priljubljeno je bilo meso divjačine, zajcev, srn, jelenov, divjih kozlov, divjih prašičev, vider, medvedov od katerih šape so bile Ljubljančanom posebna poslastica podobno kot polhi.
Alpska posebnost je bila poprovka iz mesa divjih koz in slanina z zeljem.

1485
Italijanski potopisec je zapisal, da slanina z zeljem južnjakom ni šla posebno v slast.
Vse je razmeroma poceni.
Ljudje živijo dobro in pojedo obilo mesa zlasti gosi in rac, katerih ni še nikjer toliko videl kot na Spodnjem Štajerskem.

1489
Cesar Friderik III. je prepovedal, da graščaki in njihovi oskrbniki silijo kmete, da samo njim prodajajo živino in pridelke, ker da to ovira prehrano mest.

Na ljubljanski trg je prihajalo veliko povodnih in močvirskih ptic, ki so se jeseni in spomladi zadrževale na obsežnem poplavljenem barju.
Priljubljeni so bili štajerski kopuni, mladi golobi, piščanci, kure, kljunači, divji petelini, cipe, jerebice, drozgi, kosi, škrjanci in ščinkavci.
Sredi 18. stoletja je jedilnik odličnejšega plemiča z vsemi potrebščinami stal za osebo na leto 370 goldinarjev.

Privoščiti si je mogel opoldne zakuhano juho, govedino z omako, zelenjavo, obaro, pečeno teletino, kuretino, golobe ali drugo perjad, kislo ali sladko solato, sladkornine in žemljice.

Zvečer si je mogel privoščiti zakuhano juho, dušeni piščanec ali golob, pečenko, solato in žemljice.
Po večerji si je mogel privoščiti še skodelico mleka s sladkorjem.

Zaradi cerkvenih pogostih postov je bilo po deželi in okrog Ljubljane polno ribnikov.
Z ribarjenjem so se bavili Krakovčani.
Posebno cenjene so bile postrvi in lipani.
V postnem času so prodajali tudi slanike, polenovke, žabe, polže, morske želve in ostrige, ki so bile poceni.
Zaradi dobrih zvez so Ljubljančani take stvari dobili prej na mizo kot v Trstu.
Ogrska je dobavljala prvovrstne donavske ribe.
Sloveli so sladkovodni raki, ki so jih znali pripravljati zlasti krakovski in trnovski gostilničarji.

370 goldinarjev. Koliko je bila pa recimo plača nekega meščana/plemiča/služabnika/kmeta? Ko!iko je pa recimo stal kruh in če ceno primerjaš, je bil dražji v primerjavi z ostalo hrano kot danes? Malo zakomplicirano vprašala, vem... Zanima me nek okvir cen, ker si ne znam predstavljati, koliko je 370 goldinarjev...