Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Hvala za odgovore.:)hvala za odgovor na odgovore 🙂
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Hvala za odgovore.:)hvala za odgovor na odgovore 🙂
Prosim za zahvalo na zahvalo.:P
0
23.12.1
Poznali so stare domače dude, rog, žvegle in piščalke.
Križarji so prinesli iz Orienta pihala in dolge trobente.
Z vzhoda so po Turkih prišle pavke in boben.
V čas trubadurjev sega brenkanje na harfo, plunko (lutnjo) in na več godal na lok.
Igralce z lokom je ljudstvo imenovalo škripače.
V cerkvah so piskači igrali tudi na orgle.
1701
Ustanovljeno je bilo Filharmonično društvo, ki je kmalu zaslovelo po celi Avstriji.
Koncerte so prirejali v križanski dvorani, ki velja še danes za najbolj akustično dvorano v Ljubljani.
7 FEB 1753
Na slavnostnem kosilu pri kapucinih so bili med posvetnimi vabljenci zgolj plemiči.
Igrali so deželni trobentači.
Po obedu so priredili koncert virtuozi.
Pri zasebnikih so bile družinske glasbene prireditve s petjem in godbo.
Cenjeni so bili zlasti violinisti.
Poznali so stare domače dude, rog, žvegle in piščalke.
Križarji so prinesli iz Orienta pihala in dolge trobente.
Z vzhoda so po Turkih prišle pavke in boben.
V čas trubadurjev sega brenkanje na harfo, plunko (lutnjo) in na več godal na lok.
Igralce z lokom je ljudstvo imenovalo škripače.
V cerkvah so piskači igrali tudi na orgle.
1701
Ustanovljeno je bilo Filharmonično društvo, ki je kmalu zaslovelo po celi Avstriji.
Koncerte so prirejali v križanski dvorani, ki velja še danes za najbolj akustično dvorano v Ljubljani.
7 FEB 1753
Na slavnostnem kosilu pri kapucinih so bili med posvetnimi vabljenci zgolj plemiči.
Igrali so deželni trobentači.
Po obedu so priredili koncert virtuozi.
Pri zasebnikih so bile družinske glasbene prireditve s petjem in godbo.
Cenjeni so bili zlasti violinisti.
0
Kaj so zvegle?
Tudi pavke mi niso jasne.
Ali prav razumem, da so bile tudi v Sloveniji dude avtohtone?
Tudi pavke mi niso jasne.
Ali prav razumem, da so bile tudi v Sloveniji dude avtohtone?
0
https://www.etno-muzej.si/files/oc/ljudska_glasbila/21848.jpg
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bd/Leseni_rog.jpg/1200px-Leseni_rog.jpg
rog
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/b/bd/Leseni_rog.jpg/1200px-Leseni_rog.jpg
rog
0
0
0
To je vse avtohtono slovensko? Zakaj se dude niso ohranile, tako kot pri Skotih?
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
23.12.2
Na ples so se prvotno zbirali na prostem.
To je bilo množično rajanje, ki zanj ni bilo mesta v zaprtih prostorih.
Ko so se ob praznovanju sončnega božanstva zbrali okrog kresa, je ples sam od sebe moral privzeti obliko kola.
Kadar so se vrteli v ovrtenici ali vrtcu, so se sukali in zapletali v kačastih zavojih, v verigi, v krogu in polžu, kar so izvajali naši romarji v svojih plesih še do najnovejšega časa.
Tak množični ples se je v svojih gibih menjaval od umirjene hoje do živahnega poskakovanja, vendar je vse plesalce družilo urejeno nihanje telesa v skupnost ob petju in godbi, ki sta dajala potrebni ritem.
Nemcem in Furlanom je veljal ta ples za slovensko posebnost.
Mali Lucidarius s svojimi 15 didaktično satiričnimi stihi v obliki razgovorov iz konca 13. stoletja pravi, da je treba na Kranjskem ob sviranju dude stopicati na slovenski način.
Tudi Italijanom je kot posebnost padla v oči naša »schiava«.
Poleg skupinskega plesa z enotnim sodelovanjem vseh navzočih je prodrl ples v dvoje iz tujine k nam šele v 16. stoletju.
1247
Na pust so priredili ples na Starem trgu pod lipo.
Ob slabem vremenu so se plesalci izpod lipe preselili v kako sobo.
1547
Prvo julijsko nedeljo na Starem trgu pod zeleno lipo so trobente, gosli in cimbale pele, ko je povodni mož (hrvat obsojen na smrt in pomiloščen na delo rablja) odpeljal ošabno Urško.
Od tedaj naj ne bi bilo več plesov pri vodnjaku pod lipo.
1638
Lipo so zaradi trohnobe podrli.
Na njenem mestu kmalu postavili nov marmornat vodnjak.
Izza 17. stoletja so večino plesov preselili v predmestne gostilne, pozimi pa v plesne sobane, kjer so jim igrali piskači in godci iz Krakovega in Šiške.
Mladi pari so se posebno ob nedeljah vrteli v poskočnem plesu.
Ker je prišlo večkrat do prepirov in pretepov, zlasti med rokodelskimi pomočniki, je začela oblast ples in igranje po gostilnah in trgih ob tržnih dneh preganjati.
V rokokojskem času so izginili stari domači plesi, ki so jih pod vplivom plemstva nadomestili italijanski in španski plesi.
V času Marije Terezije so bili plesi na strelišču, v stanovskem gledališču in v reduti.
1773
Izdan je bil plesni red, ki je dovoljeval maske in preobleke izključno le za gledališčno dvorano.
Plesi v maskah so bili v gledališču dvakrat na teden od 21.00 – 3.00, v drugi polovici predpusta pa do 5.00
Na večer pred svečnico se ples ni smel vršiti.
Na pustni torek se je smel začeti prej, tod nehati je moral ob 23.30, ko je morala biti končana tudi večerja, sicer je bilo 50 cekinov kazni.
Vsak je moral priti v dostojni maski.
Vse šeme z ostudnimi podobami in take, ki bi telesno obliko popolnoma zakrivale ali spreminjale so bile prepovedane.
Prepovedane so bile duhovniške in redovniške preobleke.
V gledališče je smela maškara iti ali se peljati in nositi v nosilnici le brez maske, ki si jo je lahko nadela šele pri vstopu.
Ob nedeljah predpusta so imeli v gledališki dvorani plese navadni meščani (pudelbali).
Zasebniki so morali za hišne plese dobiti uradno dovoljenje.
V popoldanskih in večernih urah so bili v navadi tudi družinski otroški bali.
1774
Po požaru jezuitskega samostana so reduto pozidali iz preostale gimnazije.
1775
V reduti je bilo prostora za nad 400 oseb.
Ko je bila reduta urejena, so se vršili maskni bali tudi tam.
Bili so vedno dobro obiskani.
Radi so hodili na predpustne plese, kjer so ostajali do jutranjih ur.
1792
300 oseb je bilo na vsaki taki prireditvi.
Igre s kroglo ali žogo so zaradi pestrosti radi vpletali v plese.
Od žoge (nemško Ball) in razveseljevanj v balovžih (igriščih) so začeli take plese imenovati bale.
Na ples so se prvotno zbirali na prostem.
To je bilo množično rajanje, ki zanj ni bilo mesta v zaprtih prostorih.
Ko so se ob praznovanju sončnega božanstva zbrali okrog kresa, je ples sam od sebe moral privzeti obliko kola.
Kadar so se vrteli v ovrtenici ali vrtcu, so se sukali in zapletali v kačastih zavojih, v verigi, v krogu in polžu, kar so izvajali naši romarji v svojih plesih še do najnovejšega časa.
Tak množični ples se je v svojih gibih menjaval od umirjene hoje do živahnega poskakovanja, vendar je vse plesalce družilo urejeno nihanje telesa v skupnost ob petju in godbi, ki sta dajala potrebni ritem.
Nemcem in Furlanom je veljal ta ples za slovensko posebnost.
Mali Lucidarius s svojimi 15 didaktično satiričnimi stihi v obliki razgovorov iz konca 13. stoletja pravi, da je treba na Kranjskem ob sviranju dude stopicati na slovenski način.
Tudi Italijanom je kot posebnost padla v oči naša »schiava«.
Poleg skupinskega plesa z enotnim sodelovanjem vseh navzočih je prodrl ples v dvoje iz tujine k nam šele v 16. stoletju.
1247
Na pust so priredili ples na Starem trgu pod lipo.
Ob slabem vremenu so se plesalci izpod lipe preselili v kako sobo.
1547
Prvo julijsko nedeljo na Starem trgu pod zeleno lipo so trobente, gosli in cimbale pele, ko je povodni mož (hrvat obsojen na smrt in pomiloščen na delo rablja) odpeljal ošabno Urško.
Od tedaj naj ne bi bilo več plesov pri vodnjaku pod lipo.
1638
Lipo so zaradi trohnobe podrli.
Na njenem mestu kmalu postavili nov marmornat vodnjak.
Izza 17. stoletja so večino plesov preselili v predmestne gostilne, pozimi pa v plesne sobane, kjer so jim igrali piskači in godci iz Krakovega in Šiške.
Mladi pari so se posebno ob nedeljah vrteli v poskočnem plesu.
Ker je prišlo večkrat do prepirov in pretepov, zlasti med rokodelskimi pomočniki, je začela oblast ples in igranje po gostilnah in trgih ob tržnih dneh preganjati.
V rokokojskem času so izginili stari domači plesi, ki so jih pod vplivom plemstva nadomestili italijanski in španski plesi.
V času Marije Terezije so bili plesi na strelišču, v stanovskem gledališču in v reduti.
1773
Izdan je bil plesni red, ki je dovoljeval maske in preobleke izključno le za gledališčno dvorano.
Plesi v maskah so bili v gledališču dvakrat na teden od 21.00 – 3.00, v drugi polovici predpusta pa do 5.00
Na večer pred svečnico se ples ni smel vršiti.
Na pustni torek se je smel začeti prej, tod nehati je moral ob 23.30, ko je morala biti končana tudi večerja, sicer je bilo 50 cekinov kazni.
Vsak je moral priti v dostojni maski.
Vse šeme z ostudnimi podobami in take, ki bi telesno obliko popolnoma zakrivale ali spreminjale so bile prepovedane.
Prepovedane so bile duhovniške in redovniške preobleke.
V gledališče je smela maškara iti ali se peljati in nositi v nosilnici le brez maske, ki si jo je lahko nadela šele pri vstopu.
Ob nedeljah predpusta so imeli v gledališki dvorani plese navadni meščani (pudelbali).
Zasebniki so morali za hišne plese dobiti uradno dovoljenje.
V popoldanskih in večernih urah so bili v navadi tudi družinski otroški bali.
1774
Po požaru jezuitskega samostana so reduto pozidali iz preostale gimnazije.
1775
V reduti je bilo prostora za nad 400 oseb.
Ko je bila reduta urejena, so se vršili maskni bali tudi tam.
Bili so vedno dobro obiskani.
Radi so hodili na predpustne plese, kjer so ostajali do jutranjih ur.
1792
300 oseb je bilo na vsaki taki prireditvi.
Igre s kroglo ali žogo so zaradi pestrosti radi vpletali v plese.
Od žoge (nemško Ball) in razveseljevanj v balovžih (igriščih) so začeli take plese imenovati bale.
0
23.12.3
Igro z žogo je prinesel Ferdinand I. iz svoje španske domovine.
Igra z žogo je bila podobna tenisu, le da so igrali v zaprtih prostorih.
Plemstvo je v 18. stoletju igro začelo opuščati, meščani pa so ji bili še naprej vdani.
1650
Dali so deželni stanovi na podarjenem delu vrta deželnega glavarja Volka grofa Turjaškega na novo zgraditi igrišče s posebnim plesnim mojstrom (Ballmeister).
Stanovi so poudarili, da poseča igrišče tako plemstvo, ki potuje skozi Ljubljano, kakor tudi domača plemiška mladina, ki ima tam vaje.
Poslopje pa da ima le to napako, da je dostop neudoben, ker povzroča dež zaradi preozkega prostora in zaprtega odtoka take luže, da je dohod težaven, če se ne polože deske.
Z vozmi pa zaradi ozke poti ni mogoče priti zraven.
Deželni stanovi so zato prosili, da se jim odstopi zelnik, ki leži nasproti igrišča in ki spada pod vicedomski urad.
Vicedomski urad je prošnji ustregel, ker bi sicer igrišče moralo ostati jeseni in pozimi zaprto.
Igrišče je stalo nasproti še danes praznemu kotu na Kongresnem trgu med hišama 15 in 16 (Emonska mestna vrata) in je zavzemalo s svojim daljšim koncem del Nunske (Veselove) ulice.
Pročelje je imelo na Kongresnem trgu.
Zraven igrišča je bila jahalnica.
1660
V igrišču so igrali laško opero.
Navzoč je bil tudi cesar Leopold I.
1709
Kupil je igrišče in svet od deželnih stanov ustanovitelj uršulinskega samostana Jakob plemeniti Šelenburg.
Na tem prostoru so bile potem zunanje uršulinske dekliške šole.
Dogovorjeno je bilo tudi, da je Jakob za 1100 goldinarjev kupil od barona Erberga del vrta za novo igrišče, vendar se ni zgodilo.
1743
Stanovi so kupili od Daniela Erberga hišo v Gradišču, ki so jo odmerili za balovž, kjer so se vršile veselice plemenitašev.
Tu so od deželnih stanov plačevani učitelji poučevali plemiško mladino jezike, jahanje, sabljanje in plesanje.
Poleg igre z žogo so v balovžu tudi igrali biljard.
Biljard so pozneje igrali tudi v kavarnah.
1748
V enem delu balovža je bilo spomladi spravljeno žito za Idrijo.
1774
Ko so uredili reduto za zabavišče, so balovž opustili.
1781
V balovžu je bila stanovska žitnica.
1895
Po potresu so balovž podrli.
Igro z žogo je prinesel Ferdinand I. iz svoje španske domovine.
Igra z žogo je bila podobna tenisu, le da so igrali v zaprtih prostorih.
Plemstvo je v 18. stoletju igro začelo opuščati, meščani pa so ji bili še naprej vdani.
1650
Dali so deželni stanovi na podarjenem delu vrta deželnega glavarja Volka grofa Turjaškega na novo zgraditi igrišče s posebnim plesnim mojstrom (Ballmeister).
Stanovi so poudarili, da poseča igrišče tako plemstvo, ki potuje skozi Ljubljano, kakor tudi domača plemiška mladina, ki ima tam vaje.
Poslopje pa da ima le to napako, da je dostop neudoben, ker povzroča dež zaradi preozkega prostora in zaprtega odtoka take luže, da je dohod težaven, če se ne polože deske.
Z vozmi pa zaradi ozke poti ni mogoče priti zraven.
Deželni stanovi so zato prosili, da se jim odstopi zelnik, ki leži nasproti igrišča in ki spada pod vicedomski urad.
Vicedomski urad je prošnji ustregel, ker bi sicer igrišče moralo ostati jeseni in pozimi zaprto.
Igrišče je stalo nasproti še danes praznemu kotu na Kongresnem trgu med hišama 15 in 16 (Emonska mestna vrata) in je zavzemalo s svojim daljšim koncem del Nunske (Veselove) ulice.
Pročelje je imelo na Kongresnem trgu.
Zraven igrišča je bila jahalnica.
1660
V igrišču so igrali laško opero.
Navzoč je bil tudi cesar Leopold I.
1709
Kupil je igrišče in svet od deželnih stanov ustanovitelj uršulinskega samostana Jakob plemeniti Šelenburg.
Na tem prostoru so bile potem zunanje uršulinske dekliške šole.
Dogovorjeno je bilo tudi, da je Jakob za 1100 goldinarjev kupil od barona Erberga del vrta za novo igrišče, vendar se ni zgodilo.
1743
Stanovi so kupili od Daniela Erberga hišo v Gradišču, ki so jo odmerili za balovž, kjer so se vršile veselice plemenitašev.
Tu so od deželnih stanov plačevani učitelji poučevali plemiško mladino jezike, jahanje, sabljanje in plesanje.
Poleg igre z žogo so v balovžu tudi igrali biljard.
Biljard so pozneje igrali tudi v kavarnah.
1748
V enem delu balovža je bilo spomladi spravljeno žito za Idrijo.
1774
Ko so uredili reduto za zabavišče, so balovž opustili.
1781
V balovžu je bila stanovska žitnica.
1895
Po potresu so balovž podrli.
0
24.12.1
V 17. stoletju je iz Italije prišlo igranje s senčnimi podobami.
Dajali so predstave v jezuitskem kolegiju, kjer so igrali gojenci.
1655
Dijaki so uprizorili pri jezuitih zelo staro ljudsko igro o paradižu.
Zaradi nespodobnosti pri igranju patri igre naslednje leto niso dovolili.
Na sporedu je bila zopet v letih 1657 – 1660.
1662
V deželni hiši so igrali nemški igralci.
1670
Revnejšim dijakom so dovolili, da so smeli igrati v slovenskem jeziku nekajkrat zunaj mestnega obzidja.
Igralcev je bilo 8.
Dva dijaka sta predstavljala vraga, ki je bil komična oseba ljudske igre.
Vprav prizori s hudičem so dali študentom priložnost za kaka samovoljna vrinjena nedostojna dvoumna namigovanja.
17 JAN 1772
Po naročilu Marije Terezije je kranjsko deželno glavarstvo določilo, da se smejo ob nedeljah in praznikih gledališke predstave začeti šele ob sedmi uri zvečer.
V 17. stoletju je iz Italije prišlo igranje s senčnimi podobami.
Dajali so predstave v jezuitskem kolegiju, kjer so igrali gojenci.
1655
Dijaki so uprizorili pri jezuitih zelo staro ljudsko igro o paradižu.
Zaradi nespodobnosti pri igranju patri igre naslednje leto niso dovolili.
Na sporedu je bila zopet v letih 1657 – 1660.
1662
V deželni hiši so igrali nemški igralci.
1670
Revnejšim dijakom so dovolili, da so smeli igrati v slovenskem jeziku nekajkrat zunaj mestnega obzidja.
Igralcev je bilo 8.
Dva dijaka sta predstavljala vraga, ki je bil komična oseba ljudske igre.
Vprav prizori s hudičem so dali študentom priložnost za kaka samovoljna vrinjena nedostojna dvoumna namigovanja.
17 JAN 1772
Po naročilu Marije Terezije je kranjsko deželno glavarstvo določilo, da se smejo ob nedeljah in praznikih gledališke predstave začeti šele ob sedmi uri zvečer.
0
24.12.2
Ob nedeljah in praznikih so bile gostilne in kavarne dopoldne in popoldne deloma zaprte, da se prebivalstvo ni odvračalo od božje službe.
Pojedine in javni sprehodi naj bi se vršili pred 4 uro popoldne.
Celodnevni izleti in zabave naj bi odpadli.
Meščani po vsem tem niso silili v naravo na kmete.
Zadovoljili so se z vožnjo po Ljubljanici.
Na suhem so imeli v bližini Golovec in Rožnik, kjer so v srednjem veku gojili vinsko trto, in pa Grad, kamor je peljala mimo strelišča pot skozi gozd velikih in debelih bukev ter drugega drevja.
1439
Vojvoda Friderik je opominjal kranjskega deželnega glavarja, naj nikomur ne pusti sekati lesa v gozdu Gradu.
Priljubljen je bil tudi Mestni log, ki se je ponašal z mogočnimi hrasti.
V logu so se zadrževale srne.
Tja so shodili lovit tudi ptice.
Zaradi tesnega obzidja v mestu ni bilo vrtov in sprehajališč razen po trgih.
Meščani so bili zadovoljni, da so na Čevljarskemu mostu, ki je bil obdan s trgovskimi lopami, pustili na obeh straneh v sredi hodnik (galerijo), kjer se moreš sprehajati in v vodo gledati.
1716
Ob prenovitvi mostu so sklenili, naj se podereta oba v sredini stoječa stolpa z galerijo in se s tem omogoči, da bodo z vsake strani po 3 možje drug poleg drugega mogli gledati v vodo.
Ob nedeljah in praznikih so bile gostilne in kavarne dopoldne in popoldne deloma zaprte, da se prebivalstvo ni odvračalo od božje službe.
Pojedine in javni sprehodi naj bi se vršili pred 4 uro popoldne.
Celodnevni izleti in zabave naj bi odpadli.
Meščani po vsem tem niso silili v naravo na kmete.
Zadovoljili so se z vožnjo po Ljubljanici.
Na suhem so imeli v bližini Golovec in Rožnik, kjer so v srednjem veku gojili vinsko trto, in pa Grad, kamor je peljala mimo strelišča pot skozi gozd velikih in debelih bukev ter drugega drevja.
1439
Vojvoda Friderik je opominjal kranjskega deželnega glavarja, naj nikomur ne pusti sekati lesa v gozdu Gradu.
Priljubljen je bil tudi Mestni log, ki se je ponašal z mogočnimi hrasti.
V logu so se zadrževale srne.
Tja so shodili lovit tudi ptice.
Zaradi tesnega obzidja v mestu ni bilo vrtov in sprehajališč razen po trgih.
Meščani so bili zadovoljni, da so na Čevljarskemu mostu, ki je bil obdan s trgovskimi lopami, pustili na obeh straneh v sredi hodnik (galerijo), kjer se moreš sprehajati in v vodo gledati.
1716
Ob prenovitvi mostu so sklenili, naj se podereta oba v sredini stoječa stolpa z galerijo in se s tem omogoči, da bodo z vsake strani po 3 možje drug poleg drugega mogli gledati v vodo.
0
25.12.1
Plemiči in bogati meščani so imeli v predmestjih svoje vrtove in v njih majhne hišice za poletno bivanje, poleg tega pa za okras templje, razvaline, piramide, skale, hribe, vodopade, kipe, vaze, umetna jezera in jame.
V vrtovih grofa Turjaškega je bila lepa kraška jama, vodometi, kamenit vodnjak, marmorni kipi, redke cvetlice in rastline, eremitska hišica, ribniki z labodi in fazani.
Ob sprehajalnih potek je bilo sadno drevje.
Tu je bila tudi jahalnica in strelišče za plemstvo.
Vrtovi so bili dostopni le plemstvu.
1707
Jakob Šelenburg je vrtove grofa Turjaškega in kneza Eggenberga odkupil in jih združil s samostanom uršulink.
Na Studencu pri Fužinah in na Igu so si Turjačani uredili obzidan živalski vrt, ki so ga napolnili z racami, zajci, jeleni in srnami.
Sem so hodili odstreljevat živali za zabavo, plemiškim mladim pa je bila to vaja v ravnanju z orožjem.
Ob koncu 18. stoletja so bili Cojzovi vrtovi s 6 orali zemlje edino večje sprehajališče v Ljubljani
1789
Žiga Cojz je odprl vrtove za splošnost.
Raztezali so se od križišča Rimske in Tržaške in vzhodno do Prešernove (Bleiweisove) ceste do južnega obzidja nunskega vrta.
Cojz je kupil vrt od grofa Lamberga ter ga olepšal in dopolnil z domačimi in tujimi drevesi, z gozdiči in grmiči, drevoredi, vodometi, gredicami in stezami kot pravi botanični vrt.
Bilo je nad 2500 dreves.
1817
Cojzove vrtove je kupil trgovec, ki je drevje posekal in park spremenil v travnik in sadovnjak.
1890
Cojzovi vrtovi so bili zazidani.
Po vrtovih sta izpeljani Gregorčičeva in Erjavčeva cesta.
Plemiči in bogati meščani so imeli v predmestjih svoje vrtove in v njih majhne hišice za poletno bivanje, poleg tega pa za okras templje, razvaline, piramide, skale, hribe, vodopade, kipe, vaze, umetna jezera in jame.
V vrtovih grofa Turjaškega je bila lepa kraška jama, vodometi, kamenit vodnjak, marmorni kipi, redke cvetlice in rastline, eremitska hišica, ribniki z labodi in fazani.
Ob sprehajalnih potek je bilo sadno drevje.
Tu je bila tudi jahalnica in strelišče za plemstvo.
Vrtovi so bili dostopni le plemstvu.
1707
Jakob Šelenburg je vrtove grofa Turjaškega in kneza Eggenberga odkupil in jih združil s samostanom uršulink.
Na Studencu pri Fužinah in na Igu so si Turjačani uredili obzidan živalski vrt, ki so ga napolnili z racami, zajci, jeleni in srnami.
Sem so hodili odstreljevat živali za zabavo, plemiškim mladim pa je bila to vaja v ravnanju z orožjem.
Ob koncu 18. stoletja so bili Cojzovi vrtovi s 6 orali zemlje edino večje sprehajališče v Ljubljani
1789
Žiga Cojz je odprl vrtove za splošnost.
Raztezali so se od križišča Rimske in Tržaške in vzhodno do Prešernove (Bleiweisove) ceste do južnega obzidja nunskega vrta.
Cojz je kupil vrt od grofa Lamberga ter ga olepšal in dopolnil z domačimi in tujimi drevesi, z gozdiči in grmiči, drevoredi, vodometi, gredicami in stezami kot pravi botanični vrt.
Bilo je nad 2500 dreves.
1817
Cojzove vrtove je kupil trgovec, ki je drevje posekal in park spremenil v travnik in sadovnjak.
1890
Cojzovi vrtovi so bili zazidani.
Po vrtovih sta izpeljani Gregorčičeva in Erjavčeva cesta.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
19.12.1Naslednji teden popoldne so uradniki priredili svojo šlitado na Posavje.
Moški, ki so vodili sanke, so bili oblečeni kot Židinje, ostali pa kot Židje.
Ustavili so se pri Savskem Mihu, tam večerjali in se ob sedmih vrnili v mesto in pozdravili deželnega glavarja.
Sank je bilo 13, vsake sta spremljala dva jezdeca z baklami.
Od nekdaj se je pozimi drsala mladina.
Od odraslih so šli prvotno na led le moški.
Znano drsališče je bilo na Kernu v Trnovem.
Tam so vpeljali drsanje z drsalkami Francozi.
Prej so si navezovali na čevlje svinjska rebra.
V novejšem času je izdeloval Hofman lične, z jermeni opremljene drsalke z železno klino, vstavljeno v les.
Šlitada 🙂, sankanje ali drsanje?
0
Čas me preganja 🙂, po praznikih se bom bolj posvetila forumu. Samo najimenitnejšo in najsijajnejšo temo vseh tem sem na hitrco preletela 🙂.
Kako si praznoval sončev obrat?
Kako si praznoval sončev obrat?
0
26.12.1
Meščani so hodili na zrak na Prule in Lepi pot.
Lepi pot je bila z lipovim drevoredom zasajena poljska pot, ki je držala od Rimske ceste pri Snežniški ulici na jug proti Gradaščici.
Namesto nje so malenkost bolj vzhodno odprli Groharjevo cesto.
1810
V Kurji vasi so zasadili botanični vrt.
Zanj so porabili prst s kapucinskega vrta v Zvezdi, ki so jo začeli urejati ob priliki Ljubljanskega kongresa in jo zasadili leta 1822.
1812
Na kraju podrtega obzidja od Špitalskega do Mesarskega (Zmajski) mostu so zadaj za škofijo uredili prvo javno sprehajališče v mestu, pozneje Šolski drevored.
1815
Po francoskih načrtih so s prispevki meščanov dovršili velik del Lattermanovega drevoreda.
Na sprehodih in izletih so se zabavali z igrami, šalami, godbo, petjem in plesom.
Meščani so hodili na zrak na Prule in Lepi pot.
Lepi pot je bila z lipovim drevoredom zasajena poljska pot, ki je držala od Rimske ceste pri Snežniški ulici na jug proti Gradaščici.
Namesto nje so malenkost bolj vzhodno odprli Groharjevo cesto.
1810
V Kurji vasi so zasadili botanični vrt.
Zanj so porabili prst s kapucinskega vrta v Zvezdi, ki so jo začeli urejati ob priliki Ljubljanskega kongresa in jo zasadili leta 1822.
1812
Na kraju podrtega obzidja od Špitalskega do Mesarskega (Zmajski) mostu so zadaj za škofijo uredili prvo javno sprehajališče v mestu, pozneje Šolski drevored.
1815
Po francoskih načrtih so s prispevki meščanov dovršili velik del Lattermanovega drevoreda.
Na sprehodih in izletih so se zabavali z igrami, šalami, godbo, petjem in plesom.
0
Izza 12. stoletja so se začeli moški čisto briti.
V poznem srednjem veku ni bilo bistvene razlike med meščansko in kmečko obleko.
18 MAJ 1487
Kancler oglejskega patriarha je bil v gosteh pri majšperski gospodarici.
Imela je z zlatom, s čipkami, biseri in dragim kamenjem okrašeno obleko.
O zlatem pasu, ki je oklepal njeno bujno telo, pravi, da ni še lepšega videl.
Še iz rimskih časov pa notri v 16. stoletje so tudi pri nas bolj cenili rdeči rubin in zeleni smaragd nego prozorni diamant.
1555
V Katekizmu poučuje Trubar, da je lepota lepe ženske v njeni notranjosti, ne pa v tim spletanu ali v tim krišpanu (kodranju) tih las inu v tim obešanu tiga zlata inu flinderlinov (blestečega nakita) okoli sebe ali na oblačilu tiga granta.
1562
Prebivalci Kranjske, Štajerske in Koroške sledijo po značaju in lastnostih Nemcem, se nemško oblačijo, le da nosijo ženske dolge tančice na glavi.
Da bi se ločile od navadnega ljudstva, so po nemškem načinu začele nositi črne svilene čepice.
Bele tančice so od nekdaj doma po Kranjski, tudi pri kmeticah, le da so iz bolj grobe tkanine, toda zgibane in kodrane.
1588
Nadvojvoda Karel I. je prepovedal zlate in srebrne zaponke, zlate vrvice, laške in francoske steklene izdelke, pozlačene in posrebrene vozove ter vprego več kot 4 konj v kočijo, ker to odpravlja ježo in se to dela iz napuha kot iz potrebe.
Stanovi in plemiči ne smejo imeti pozlačenih ostrog in stremen.
V drugi polovici 17. stoletja so pri ženskah priljubljeni klobučevinasti, z zlatimi vrvicami okrašeni klobuki.
http://www.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/styles/s_1280_1024/public/dti_import/2013/09/11/image_9192624_0.jpg?itok=C0rDOx86
Izza srednjega veka do začetka 19. stoletja je bila avba pravo žensko pokrivalo.
V starejši dobi so bile avbe obrobljene s pisano kožuhovino.
1600
Blago na avbah je pretkano z zlatimi nitmi in obloženo z zlatimi pločicami.
V začetku 18. stoletja je že izrazita kranjska avba, tej ob strani pa sredi 18. stoletja tudi avba z nizozemskimi čipkami.
http://www.fs-rozmarin.si/images/vidmar/30_obletnica/podoba-dolenjcev/DSC_1802.jpg
Iz davnine je znana bela platnena peča, ki so zanjo ženske uporabljale tančično blago, včasih tudi svilo.
1604
Peče z zlatimi, rdečimi in črnimi svilenimi nitmi.
V 16. stoletju so prišli v navado žepni robci, pozneje ovratni robci.
Z modo dolgih las pod Ludvikom XIV. se pojavijo spalne čepice, ki so bile potrebne, ko so ponoči odložili toplo lasuljo.
1665
Pojavila se je ovratna urica.
1673
Policijski red Leopolda I. je naperjen zoper potratnost in zlorabo dragocenega blaga, ko višji stanovi niti v blagu niti v obleki ne morejo več iznajti obleke, ki bi jo nižji, zlasti ženske, takoj ne posnemale in ponaredile.
Višji bi se radi izognili stroškom in bi se radi nosili manj drago, pa ne morejo, da bi ne bili prezirani ter so prisiljeni zato nadaljevati z višjimi izdatki.
To zlo je prišlo od spodaj, ki sili potem višje v posnemanje.
Policijski red razdeljuje prebivalstvo v 5 razredov.
Za vsakega je točno določeno, kakega nakita, obleke in opreme ne sme in kaj more imeti, koliko sme potrošiti za poročno pojedino, kako sme biti oblečeno služabništvo, kako drage smejo biti čipke, kak sme biti namizni pribor, kak prstan in verižica, kaki zastori in preproge, kaka kočija in kožuhovina.
Kuharice so smele nositi srebrne pasove le ob praznikih.
Kmetje niso smeli imeti podloge iz volčje in lisičje kože.
Zadovoljni so morali biti z ovčino.
Prepovedani so jim bili svileni obrobki.
Njihove ženitnine in sedmine s pijačo niso smele stati nad 10 goldinarjev, botrina ne več kot 5 goldinarjev.
Fiskal se je smel v kuhinji prepričati, če se niso pripravljale višjim stanovom pridržane jedi.
S skromnostjo v obleki, nakitu in pri pojedinah so nameravali omejiti tuji uvoz in pospeševati domačo proizvodnjo.
1727
Imeli so kožuhe iz lisičje, ovčje, polšje, volčje, risove in kunine kože.
1765
Cesarski odlok prepoveduje štajerskim ženam uporabljanje barvanja z ličili.
1790
Turjaška grofica se je ponašala s kožuhom iz sobolovine.
Posebej se omenjajo ogrski in poljski kožuhi, usnjena kamižola iz kože divjega kozla, irhaste hlače, usnjen ženski steznik, spalni plašči, spalne hlače, kopalni plašči in brokatni telovniki.
1821
Francoz Jean Paul Bres piše, da so ženske v Ljubljani ljubke in da se nosijo kakor Parižanke.
Vendar pa lepotice iz preprostega ljudstva ostajajo rajši pri stari kranjski noši, ki ni brez čara.
V poznem srednjem veku ni bilo bistvene razlike med meščansko in kmečko obleko.
18 MAJ 1487
Kancler oglejskega patriarha je bil v gosteh pri majšperski gospodarici.
Imela je z zlatom, s čipkami, biseri in dragim kamenjem okrašeno obleko.
O zlatem pasu, ki je oklepal njeno bujno telo, pravi, da ni še lepšega videl.
Še iz rimskih časov pa notri v 16. stoletje so tudi pri nas bolj cenili rdeči rubin in zeleni smaragd nego prozorni diamant.
1555
V Katekizmu poučuje Trubar, da je lepota lepe ženske v njeni notranjosti, ne pa v tim spletanu ali v tim krišpanu (kodranju) tih las inu v tim obešanu tiga zlata inu flinderlinov (blestečega nakita) okoli sebe ali na oblačilu tiga granta.
1562
Prebivalci Kranjske, Štajerske in Koroške sledijo po značaju in lastnostih Nemcem, se nemško oblačijo, le da nosijo ženske dolge tančice na glavi.
Da bi se ločile od navadnega ljudstva, so po nemškem načinu začele nositi črne svilene čepice.
Bele tančice so od nekdaj doma po Kranjski, tudi pri kmeticah, le da so iz bolj grobe tkanine, toda zgibane in kodrane.
1588
Nadvojvoda Karel I. je prepovedal zlate in srebrne zaponke, zlate vrvice, laške in francoske steklene izdelke, pozlačene in posrebrene vozove ter vprego več kot 4 konj v kočijo, ker to odpravlja ježo in se to dela iz napuha kot iz potrebe.
Stanovi in plemiči ne smejo imeti pozlačenih ostrog in stremen.
V drugi polovici 17. stoletja so pri ženskah priljubljeni klobučevinasti, z zlatimi vrvicami okrašeni klobuki.
http://www.slovenskenovice.si/sites/slovenskenovice.si/files/styles/s_1280_1024/public/dti_import/2013/09/11/image_9192624_0.jpg?itok=C0rDOx86
Izza srednjega veka do začetka 19. stoletja je bila avba pravo žensko pokrivalo.
V starejši dobi so bile avbe obrobljene s pisano kožuhovino.
1600
Blago na avbah je pretkano z zlatimi nitmi in obloženo z zlatimi pločicami.
V začetku 18. stoletja je že izrazita kranjska avba, tej ob strani pa sredi 18. stoletja tudi avba z nizozemskimi čipkami.
http://www.fs-rozmarin.si/images/vidmar/30_obletnica/podoba-dolenjcev/DSC_1802.jpg
Iz davnine je znana bela platnena peča, ki so zanjo ženske uporabljale tančično blago, včasih tudi svilo.
1604
Peče z zlatimi, rdečimi in črnimi svilenimi nitmi.
V 16. stoletju so prišli v navado žepni robci, pozneje ovratni robci.
Z modo dolgih las pod Ludvikom XIV. se pojavijo spalne čepice, ki so bile potrebne, ko so ponoči odložili toplo lasuljo.
1665
Pojavila se je ovratna urica.
1673
Policijski red Leopolda I. je naperjen zoper potratnost in zlorabo dragocenega blaga, ko višji stanovi niti v blagu niti v obleki ne morejo več iznajti obleke, ki bi jo nižji, zlasti ženske, takoj ne posnemale in ponaredile.
Višji bi se radi izognili stroškom in bi se radi nosili manj drago, pa ne morejo, da bi ne bili prezirani ter so prisiljeni zato nadaljevati z višjimi izdatki.
To zlo je prišlo od spodaj, ki sili potem višje v posnemanje.
Policijski red razdeljuje prebivalstvo v 5 razredov.
Za vsakega je točno določeno, kakega nakita, obleke in opreme ne sme in kaj more imeti, koliko sme potrošiti za poročno pojedino, kako sme biti oblečeno služabništvo, kako drage smejo biti čipke, kak sme biti namizni pribor, kak prstan in verižica, kaki zastori in preproge, kaka kočija in kožuhovina.
Kuharice so smele nositi srebrne pasove le ob praznikih.
Kmetje niso smeli imeti podloge iz volčje in lisičje kože.
Zadovoljni so morali biti z ovčino.
Prepovedani so jim bili svileni obrobki.
Njihove ženitnine in sedmine s pijačo niso smele stati nad 10 goldinarjev, botrina ne več kot 5 goldinarjev.
Fiskal se je smel v kuhinji prepričati, če se niso pripravljale višjim stanovom pridržane jedi.
S skromnostjo v obleki, nakitu in pri pojedinah so nameravali omejiti tuji uvoz in pospeševati domačo proizvodnjo.
1727
Imeli so kožuhe iz lisičje, ovčje, polšje, volčje, risove in kunine kože.
1765
Cesarski odlok prepoveduje štajerskim ženam uporabljanje barvanja z ličili.
1790
Turjaška grofica se je ponašala s kožuhom iz sobolovine.
Posebej se omenjajo ogrski in poljski kožuhi, usnjena kamižola iz kože divjega kozla, irhaste hlače, usnjen ženski steznik, spalni plašči, spalne hlače, kopalni plašči in brokatni telovniki.
1821
Francoz Jean Paul Bres piše, da so ženske v Ljubljani ljubke in da se nosijo kakor Parižanke.
Vendar pa lepotice iz preprostega ljudstva ostajajo rajši pri stari kranjski noši, ki ni brez čara.
0
28.12.1
Ne le v vojni, tudi v miru se je zdelo mesto kakor trdnjava, ki je v njej treba vedno oprezati za sovražnikom.
Podnevi in ponoči so bili vsi dohodi v Ljubljano zastraženi.
Čuvaj na Gradu se je ogledoval, če bi se kje pojavil dim, saj je bil ogenj najstrašnejši in najnevarnejši sovražnik.
V tesno stisnjenih mestih je bilo pri obrtnikih nagomilanih polno hitro gorljivih surovin.
Hiše, ki so bile sredi 17. stoletja na Rebri, Žabjeku in v Rožni ulici še lesene, so imele v podstrešjih dosti lesenega opaža.
Dimniki so bili leseni.
Strehe so bile krite s skodlami, deskami ali slamo.
Vsak meščan je pazil na ogenj in luč po hiši.
V znak budnosti je grajski čuvaj na malem zvonu z roko ponovil bitje ure velikega zvona.
Za primer požara je na malem zvonu bil plat zvona ter v smeri požara izobesil rdečo zastavo, ponoči pa rdečo luč.
Tak čuvaj je bil tudi na vzhodnem trdnjavskem stolpu na Šancah, ki je z zvonom opozoril svojega tovariša, če bi ta sam ne mogel opaziti nevarnosti.
Spodaj v mestu je pazil na ogenj nočni stražar, ki je v dokaz, da ni zaspal izkliceval ure ter pazil, da ni bilo tatvin in zločinov in je pri tem bil v pomoč stražam.
Helebarda je bila že izza srednjega veka njegovo znamenje.
Ime nočnega čuvaja je dobil šele v 18. stoletju.
Na službo čuvaja so se prijavljali manjši obrtniki, da so si povečali dohodek.
Ne le v vojni, tudi v miru se je zdelo mesto kakor trdnjava, ki je v njej treba vedno oprezati za sovražnikom.
Podnevi in ponoči so bili vsi dohodi v Ljubljano zastraženi.
Čuvaj na Gradu se je ogledoval, če bi se kje pojavil dim, saj je bil ogenj najstrašnejši in najnevarnejši sovražnik.
V tesno stisnjenih mestih je bilo pri obrtnikih nagomilanih polno hitro gorljivih surovin.
Hiše, ki so bile sredi 17. stoletja na Rebri, Žabjeku in v Rožni ulici še lesene, so imele v podstrešjih dosti lesenega opaža.
Dimniki so bili leseni.
Strehe so bile krite s skodlami, deskami ali slamo.
Vsak meščan je pazil na ogenj in luč po hiši.
V znak budnosti je grajski čuvaj na malem zvonu z roko ponovil bitje ure velikega zvona.
Za primer požara je na malem zvonu bil plat zvona ter v smeri požara izobesil rdečo zastavo, ponoči pa rdečo luč.
Tak čuvaj je bil tudi na vzhodnem trdnjavskem stolpu na Šancah, ki je z zvonom opozoril svojega tovariša, če bi ta sam ne mogel opaziti nevarnosti.
Spodaj v mestu je pazil na ogenj nočni stražar, ki je v dokaz, da ni zaspal izkliceval ure ter pazil, da ni bilo tatvin in zločinov in je pri tem bil v pomoč stražam.
Helebarda je bila že izza srednjega veka njegovo znamenje.
Ime nočnega čuvaja je dobil šele v 18. stoletju.
Na službo čuvaja so se prijavljali manjši obrtniki, da so si povečali dohodek.
0
Zime so morale biti precej hladnejse, da so lahko drsali.
Tako kot v Franciji, ko je bilo tako mrzlo, da je se Seine zamrznila.
Tako kot v Franciji, ko je bilo tako mrzlo, da je se Seine zamrznila.
0
29.12.1
4 MAJ 1524
Požar uničil na Novem trgu vse hiše do Nemških vrat.
Mestni očetje so prepovedali graditi iz lesa.
Iz vrst meščanov so postavili stalne nočne stražarje in opustili straže po hišah.
Imenovali so 1 sodnika, 2 člana notranjega občinskega sveta za požarne nadzornike na Mestnem trgu.
Ko je bila nevarnost pri kraju in škoda popravljena, so radi pozabili na varnostne ukrepe.
Pri nezadostni pripravljenosti in pri zaostali tehnični opremi so požari stoletja uničevali premoženje in življenje meščanov.
Vsi meščani so bili dolžni pomagati gasiti, zato so bili poklicni gasilci odveč.
1546
Prepovedali so voziti v mesto nad 3 tovore sena.
1676
Požarni gasilski red je natančno določil, kako se je treba obnašati in kaj mora vsak storiti, ko je v mestu zagorelo.
Župan, mestni sodnik in svetovalci so šli takoj na kraj požara, da so lahko brž ukrenili vse potrebno.
Meščani, ki jim ni pretila nevarnost ognja, so šli s primernim orodjem na kraj požara, ali pa so poslali tja koga drugega, tudi žensko s škafom ali čim podobnim.
Mestna vrata so takoj zaprli, da bi se tujci ne vtihotapili in ne ukradli ognju otetega blaga ter povzročali zmede.
Če je bil ogenj zunaj mesta, so poslali tja 25 izkušenih mož, da vodijo gasilska dela in ohranijo ljudem imetje.
Na bitje plat zvona so šli vsi rokodelci s pomočniki in cehovskim mojstrom z vso opremo, sekirami, škafi pred rotovž, kjer so prejeli navodila.
V sili so šli takoj na kraj požara.
Opekarji in dninarji so iz shranišč pri Špitalskih vratih, vicedomski hiši in kruharni pri Tranči prinesli požarne mačke, greblje in lestve za dimnikarje, zidarje, tesarje in kamnoseke.
Njim so se pridružili še kovači, kleparji, ostrogarji in nožarji.
Trnovčani so šli na rotovž po vedra, korce za vodo in 4 hodnične plahte.
Plahte so dobro namočili in jih razgrnili po ognju najbližjih strehah ter jih spotoma škropili, da so ostale mokre.
Vozniki in hišni hlapci so odpeljali na kraj požara brizgalno in 4 sode.
Sodi so bili vedno polni vode.
Za tekmovalno urnost so prejeli denarne nagrade.
Ko je bil ogenj udušen, so odnesli v hranišča orodje in posodje.
Orodje in posodje ni bilo vedno pri roki, ker so si ga zasebniki in gradbeniki radi posodili in ga niso vrnili.
Kdor se je ob požaru skril, tega so kaznovali na telesu in premoženju ali ga iz Ljubljane izgnali.
Mestni sodnik je zaradi preprečitve požarov dal vsakega četrt leta pregledati dimnike po mestu.
Večkrat je razglasil, da mora vsak hišni posestnik, zlasti od vode bolj oddaljeni na Starem trgu, v Hrenovi in Rožni ulici ter drugod imeti pred hišo, v levi in pod streho sodček z vodo, posebno ob poletni suši.
Sodnik je skrbel, da ni imel nikdo v mestu več kot 1 ali največ 2 voza sena in slame in še to le na dobro zavarovanem kraju.
V predmestju in v Trnovem treti lan je bilo prepovedano.
Gasilski red je določeval, naj se pravočasno podro hiše in strehe, ako bi veter tako pihal, da bi se ogenj mogel razširiti na tisto stran.
4 MAJ 1524
Požar uničil na Novem trgu vse hiše do Nemških vrat.
Mestni očetje so prepovedali graditi iz lesa.
Iz vrst meščanov so postavili stalne nočne stražarje in opustili straže po hišah.
Imenovali so 1 sodnika, 2 člana notranjega občinskega sveta za požarne nadzornike na Mestnem trgu.
Ko je bila nevarnost pri kraju in škoda popravljena, so radi pozabili na varnostne ukrepe.
Pri nezadostni pripravljenosti in pri zaostali tehnični opremi so požari stoletja uničevali premoženje in življenje meščanov.
Vsi meščani so bili dolžni pomagati gasiti, zato so bili poklicni gasilci odveč.
1546
Prepovedali so voziti v mesto nad 3 tovore sena.
1676
Požarni gasilski red je natančno določil, kako se je treba obnašati in kaj mora vsak storiti, ko je v mestu zagorelo.
Župan, mestni sodnik in svetovalci so šli takoj na kraj požara, da so lahko brž ukrenili vse potrebno.
Meščani, ki jim ni pretila nevarnost ognja, so šli s primernim orodjem na kraj požara, ali pa so poslali tja koga drugega, tudi žensko s škafom ali čim podobnim.
Mestna vrata so takoj zaprli, da bi se tujci ne vtihotapili in ne ukradli ognju otetega blaga ter povzročali zmede.
Če je bil ogenj zunaj mesta, so poslali tja 25 izkušenih mož, da vodijo gasilska dela in ohranijo ljudem imetje.
Na bitje plat zvona so šli vsi rokodelci s pomočniki in cehovskim mojstrom z vso opremo, sekirami, škafi pred rotovž, kjer so prejeli navodila.
V sili so šli takoj na kraj požara.
Opekarji in dninarji so iz shranišč pri Špitalskih vratih, vicedomski hiši in kruharni pri Tranči prinesli požarne mačke, greblje in lestve za dimnikarje, zidarje, tesarje in kamnoseke.
Njim so se pridružili še kovači, kleparji, ostrogarji in nožarji.
Trnovčani so šli na rotovž po vedra, korce za vodo in 4 hodnične plahte.
Plahte so dobro namočili in jih razgrnili po ognju najbližjih strehah ter jih spotoma škropili, da so ostale mokre.
Vozniki in hišni hlapci so odpeljali na kraj požara brizgalno in 4 sode.
Sodi so bili vedno polni vode.
Za tekmovalno urnost so prejeli denarne nagrade.
Ko je bil ogenj udušen, so odnesli v hranišča orodje in posodje.
Orodje in posodje ni bilo vedno pri roki, ker so si ga zasebniki in gradbeniki radi posodili in ga niso vrnili.
Kdor se je ob požaru skril, tega so kaznovali na telesu in premoženju ali ga iz Ljubljane izgnali.
Mestni sodnik je zaradi preprečitve požarov dal vsakega četrt leta pregledati dimnike po mestu.
Večkrat je razglasil, da mora vsak hišni posestnik, zlasti od vode bolj oddaljeni na Starem trgu, v Hrenovi in Rožni ulici ter drugod imeti pred hišo, v levi in pod streho sodček z vodo, posebno ob poletni suši.
Sodnik je skrbel, da ni imel nikdo v mestu več kot 1 ali največ 2 voza sena in slame in še to le na dobro zavarovanem kraju.
V predmestju in v Trnovem treti lan je bilo prepovedano.
Gasilski red je določeval, naj se pravočasno podro hiše in strehe, ako bi veter tako pihal, da bi se ogenj mogel razširiti na tisto stran.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Mestni sodnik je zaradi preprečitve požarov dal vsakega četrt leta pregledati dimnike po mestu.
Mi se pa kregamo, ker imamo manj pogosto.:P
0
1735
Dodelili so četrtnim mojstrom po 32 ljudi, ki so prvi prišli na kraj požara, pomagali gasiti, skrbeli za gasilsko orodje in varovali premoženje ponesrečencev.
Vsak je naročil svoji služkinji, da je hitela s škafom k požaru.
Če ne, je izgubila pravico do plače.
Pomočniki in rokodelski učenci so bili ob tedenski zaslužek, če niso sodelovali.
Poškodovane in razbite škafe je povrnil magistrat.
Vsake 3 mesece so imeli pred rotovžem gasilske vaje.
Dodelili so četrtnim mojstrom po 32 ljudi, ki so prvi prišli na kraj požara, pomagali gasiti, skrbeli za gasilsko orodje in varovali premoženje ponesrečencev.
Vsak je naročil svoji služkinji, da je hitela s škafom k požaru.
Če ne, je izgubila pravico do plače.
Pomočniki in rokodelski učenci so bili ob tedenski zaslužek, če niso sodelovali.
Poškodovane in razbite škafe je povrnil magistrat.
Vsake 3 mesece so imeli pred rotovžem gasilske vaje.
0
1773
Kranjsko deželno glavarstvo je izdalo nov požarni in gasilski red.
Določal je, da se smejo ognjišča staviti le ob zidani steni.
Zidani dimniki morajo biti izpeljani vsaj 3 čevlje nad streho.
Stavbe je treba kriti z opeko.
Skodle na starih hišah je treba opustiti.
Odpraviti je treba lesene hodnike, altane in lesene žlebove.
Na podstrešjih se ne sme spravljati orodje, pohištvo, prazne posode in pepel v lesenih posodah.
Žerjavica se mora zvečer pograbiti in pokriti s pepelom.
Drva se ne smejo čez noč v peči sušiti.
V podstrešju in hlevu se ne sme s trskami ali z žerjavico svetiti in ne kaditi tobak.
Tobak je prepovedano kaditi tudi na cestah.
Na cestah nisi smel z odprto lučjo na drugo stran.
Prestopek se kaznuje s 3 meseci prisilne delavnice v železju in okovih.
Po okoliščinah pride grešnik na sramotni oder ob 3 tedenskih sejmih.
Pse in mačke je treba zvečer odstraniti od peči in ognja, ker so že večkrat zanesli iskre na podstrešje ali v seno in slamo.
Kranjsko deželno glavarstvo je izdalo nov požarni in gasilski red.
Določal je, da se smejo ognjišča staviti le ob zidani steni.
Zidani dimniki morajo biti izpeljani vsaj 3 čevlje nad streho.
Stavbe je treba kriti z opeko.
Skodle na starih hišah je treba opustiti.
Odpraviti je treba lesene hodnike, altane in lesene žlebove.
Na podstrešjih se ne sme spravljati orodje, pohištvo, prazne posode in pepel v lesenih posodah.
Žerjavica se mora zvečer pograbiti in pokriti s pepelom.
Drva se ne smejo čez noč v peči sušiti.
V podstrešju in hlevu se ne sme s trskami ali z žerjavico svetiti in ne kaditi tobak.
Tobak je prepovedano kaditi tudi na cestah.
Na cestah nisi smel z odprto lučjo na drugo stran.
Prestopek se kaznuje s 3 meseci prisilne delavnice v železju in okovih.
Po okoliščinah pride grešnik na sramotni oder ob 3 tedenskih sejmih.
Pse in mačke je treba zvečer odstraniti od peči in ognja, ker so že večkrat zanesli iskre na podstrešje ali v seno in slamo.
0
V Ljubljani ni smelo biti senikov, sena pa je bilo lahko pri posameznikih največ 4 cente ali 1 voz sena in 1 voz slame pod obokom, v hlevu ali v drugih od ognja oddaljenih krajih.
Vsa ostala zaloga je morala ostati pred mestom.
Navaden meščan ni smel imeti nad 5 sežnjev drv.
Presežek je spravil pred mestom.
Sodarji, kolarji, pivovarnarji, mizarji, strugarji, kiparji, milarji, svečarji in drugi, ki delajo z ognjem in so mestu v nadlego in nečast, se morajo preseliti v predmestja.
Lesa ne sme imeti nikdo več na zalogi, kakor ga porabi v 14 dneh.
Milarji in svečarji ne smejo topiti loja ponoči.
Smodnika, žvepla in smole ne smejo hraniti tam, koder se hodi z lučjo.
Hišni posestniki naj imajo po več usnjenih veder, označenih z imeni, da se ob požarih ne zamenjajo.
Vsak naj ima 2 medeninasti ali vsaj leseni ročni brizgalni, uporabno lestev, lopato, kramp in motiko.
V svojo in v varnost drugih naj imajo duhovske ustanove, kakor pač zmorejo, 2 ali vsaj 1 brizgalno na vozu in prevozni sod.
Ko kličejo mestni čuvaji ponoči ure, morajo biti pozorni na dim ali smrad ter zbuditi gospodarja.
Ako že gori, je treba takoj trobiti in obvestiti četrtnega mojstra.
Tudi ob nevarnosti nenadne povodnji.
Za ogenj v mestu se da z dvema streloma znak na Gradu.
Če gori zunaj mesta pa z enim strelom.
Vrh tega se izobesi na stolpu na Gradu v prvem primeru rdečo zastavo, za ogenj v predmestju rumeno, ponoči pa 2 svetilki in sicer na tisto stran, kjer gori.
Ravnalec ure na Gradu s trobilom označi kraj nesreče.
Da se preprečijo nesreče in tatvine v temi, se takoj po danem znamenju za ogenj pred vsako hišo prižgejo svetilke, ki gorijo vso noč.
Oborožena straža krojaškega, jermenarskega in sedlarskega ceha pazi na pohištvo, ki se postavi v krogu.
Čolnarji morajo za reševanje blaga imeti 4 ladje.
Mestnim vratarjem pri straženju pomaga krznarski in tkalski ceh, da ne silijo v mesto za gašenje nesposobni.
Upravno osebje naj gre takoj v pisarne ob požaru, da spravijo arhive in spise v obokane ali varne prostore.
Delo pri brizgalnah je zaupano zvonarjem in puškarjem.
Brizgalne morajo goniti solomerci in sodarji.
Vsa ostala zaloga je morala ostati pred mestom.
Navaden meščan ni smel imeti nad 5 sežnjev drv.
Presežek je spravil pred mestom.
Sodarji, kolarji, pivovarnarji, mizarji, strugarji, kiparji, milarji, svečarji in drugi, ki delajo z ognjem in so mestu v nadlego in nečast, se morajo preseliti v predmestja.
Lesa ne sme imeti nikdo več na zalogi, kakor ga porabi v 14 dneh.
Milarji in svečarji ne smejo topiti loja ponoči.
Smodnika, žvepla in smole ne smejo hraniti tam, koder se hodi z lučjo.
Hišni posestniki naj imajo po več usnjenih veder, označenih z imeni, da se ob požarih ne zamenjajo.
Vsak naj ima 2 medeninasti ali vsaj leseni ročni brizgalni, uporabno lestev, lopato, kramp in motiko.
V svojo in v varnost drugih naj imajo duhovske ustanove, kakor pač zmorejo, 2 ali vsaj 1 brizgalno na vozu in prevozni sod.
Ko kličejo mestni čuvaji ponoči ure, morajo biti pozorni na dim ali smrad ter zbuditi gospodarja.
Ako že gori, je treba takoj trobiti in obvestiti četrtnega mojstra.
Tudi ob nevarnosti nenadne povodnji.
Za ogenj v mestu se da z dvema streloma znak na Gradu.
Če gori zunaj mesta pa z enim strelom.
Vrh tega se izobesi na stolpu na Gradu v prvem primeru rdečo zastavo, za ogenj v predmestju rumeno, ponoči pa 2 svetilki in sicer na tisto stran, kjer gori.
Ravnalec ure na Gradu s trobilom označi kraj nesreče.
Da se preprečijo nesreče in tatvine v temi, se takoj po danem znamenju za ogenj pred vsako hišo prižgejo svetilke, ki gorijo vso noč.
Oborožena straža krojaškega, jermenarskega in sedlarskega ceha pazi na pohištvo, ki se postavi v krogu.
Čolnarji morajo za reševanje blaga imeti 4 ladje.
Mestnim vratarjem pri straženju pomaga krznarski in tkalski ceh, da ne silijo v mesto za gašenje nesposobni.
Upravno osebje naj gre takoj v pisarne ob požaru, da spravijo arhive in spise v obokane ali varne prostore.
Delo pri brizgalnah je zaupano zvonarjem in puškarjem.
Brizgalne morajo goniti solomerci in sodarji.
0
1.1.1
1340
Potres prizadel več krajev Evrope.
1348
Potres prizadel več krajev Evrope.
1371
Požar je hudo prizadel Gornji, Stari in Mestni trg.
Na rotovžu so bile uničene važne listine.
1373
Pogorel je dober del Ljubljane.
1382
Gorel je del Ljubljane od zgornjih do spodnjih vrat, špitalska cerkev, Šenklavž in minoritski samostan (Vodnikov trg).
Ker je tudi povodenj napravila veliko škodo, so po teh nesrečah meščani tako obubožali, da so se trdovratno odtegovali prispevku za poročni dar vojvodi Leopoldu, ki se je ženil z Virido Milansko.
1493
Julija je gorel predel od Čevljarskega mostu do Šenklavža.
Našlo je smrt 19 oseb.
Zgorela sta škofijski in kapiteljski arhiv.
1506
Požar v Ljubljani.
1509
Potres.
1511
Potres.
1524
Maja je požar uničil Novi trg do Nemških vrat.
Zgorel je tudi les, ki so ga pripravili za novi, po potresu 1511 porušeni Lontovž.
Poslej so prepovedali graditi karkoli v mestu iz lesa.
1528
Julija so prišli Turki do Ljubljane.
Predmestja so izropali in požgali.
1583
Spomladi je gorelo okoli Križank.
Križanska cerkev, dve hiši v Salendrovi ulici, Nemška (Križevniška) ulica in križanski marof v Krakovem so goreli.
1603
V šentpetrskem predmestju je 53 hiš zgorelo.
1618
Gorele so hiše in čolni krakovskih ribičev.
1623
Pogorel je del šentpetrskega predmestja pred Špitalskim mostom (Tromostovje).
Nekaj škode je bilo okrog Šenklavža (kresija).
Za požrtvovalnost pri reševanju ljudi in blaga je dobil neki zidar 15 goldinarjev nagrade.
1629
Pred Špitalskim mostom je zgorelo 26 hiš in avguštinska cerkev na Gorici.
1631
Zgorel je avguštinski samostan na Gorici.
1634
Zgorel je Čevljarski most z lesenimi lopami.
17 SEP 1660
Zgorelo je 15 lesenih hiš na Gornjem trgu v bližini Pisanih vrat.
Ker je bil v bližini cesarski smodniški stolp so meščani bežali iz Ljubljane.
V zahvalo, da ni bilo hujše nesreče so kasneje postavili na kraju požara cerkev svetega Florijana in leta 1672 postavili temeljni kamen za to cerkev.
1676
Marca je bil požar pri Šptalskih vratih (tromostovje).
Razširil se je do jahalnice (filharmonija) in za kapucinskim samostanom do klarisinj (nebotičnik).
40 hiš je bilo uničeno.
Uničena je bila ulica na Kraljevski gori sredi Turjaškega vrta (Šubičeva ulica).
Zgoreli so 3 otroci in ženska.
1685
Za vrtom klaris je v Galovih ulicah uničil požar 5 hiš.
1686
Aprila je strela udarila v smodnišnico na Gradu.
Bila je strašna eksplozija in razdejanje.
Vse hiše so bile poškodovane.
Popokale so vse šipe.
Razpadle so peči.
Dim je bil gost, da je bila popolna tema.
Kljub nalivu je gorel grajski gozd.
1712
V Trnovem je ogenj uničil 8 hiš.
1714
V šentjanškem predmestju je zgorelo 30 hiš (območje med rogom in zmajskim mostom).
15 MAR 1751
Glede na cesarsko odločbo je kresijsko glavarstvo za Gorenjsko sprožilo vprašanje, da se ustanovi v Ljubljani gasilsko društvo.
Meščanom je zadostoval gasilski red in zato na ustanovitev društva niso mislili.
1767
V Hrenovi, Rožni in Florijanski ulici je zgorelo 70 hiš.
5 tednov pozneje na dan po malem šmarnu je ogenj v okolici jezuitskega seminarja uničil 72 hiš.
Cesarica Marija Terezija je dala za pogorelce 8000 goldinarjev in 3 leta oprostitve od kontribucije.
1770
V Krakovem je zgorelo 51 hiš.
28 JUN 1774
Se je v komaj obnovljeni vasi Krakovo vnel v hiši smodnik.
Bil je najhujši požar v Ljubljani.
Veter je zanesel ogenj na šentjakobsko stran.
Kmalu so bila v palmenih vsa jezuitska poslopja s cerkvijo in 58 hiš v okolici svetega Jakoba s kapelo svete Rozalije na Rebri.
V Krakovem je zgorelo 51 hiš.
Tak obseg požara je nastal zaradi vetra in strahu, da se vžge skladišče smodnika na grajskem pobočju.
Meščani in vojaki so v strahu bežali iz mesta, namesto da bi gasili.
Ogenj je uničil pol mesta.
Zastrašeni po 2 požarnih katastrofah so avgusta prosili mestni očetje pri kranjskem deželnem glavarstvu, naj naroči priorju in konventu očetov avguštincev pred Špitalskimi vrati, da obe leseni hiši pred mostom v pol leta prezidajo z opeko ali kamnom.
Magistrat bo sicer dal podreti obe lesenjači, kjer ob nevarnih okoliščinah pečejo kruh, v vinski pivnici pa je že dlje časa zatočišče sumljivih in pregrešnih razuzdancev.
Jeseni 1774 je gorelo v šentpetrskem predmestju.
1780
Strela je udarila v Trnovo.
Pogorelo je 22 posestnikov.
Za pogorelce so pobirali milodare v puščicah in jim prepovedali, da prosjačijo.
Ravnalcu ure so zaradi nepazljivosti odtrgali 1 tedensko plačo v korist požarne blagajne.
1781
Magistrat je obnovil naročilo iz leta 1732, da se morajo mestni vozniki ob alarmu zbrati s svojo vprego na določenih krajih.
Ubogljivost si je zagotovil z grožnjo, da dobi nepokornik 25 batin.
1790
Hišni lastniki si kljub predpisu iz leta 1773 še niso omislili požarnih svetilk.
Zato so jim iznova ukazali, da morajo imeti nalito in pripravljeno svetilko, da jo prižgejo ob požaru.
1798
Spomladi je požar uničil 32 hiš v Krakovem.
16 hiš so razkrili, da ogenj ni šel naprej.
Požar se ni razširil čez vodo v mesto.
1800
Na veliko noč je v Trnovem zgorelo 72 hiš.
Poleti so nastavili drugega čuvaja v stolpu na Gradu.
Naročili so mu, da mora biti ponoči in podnevi ure, paziti na ogenj zlasti v šentpetrskem predmestju, na Zgornjih in Spodnjih Poljanah, v Udmatu, Mostah in v predilni tovarni, da mora sprožiti top, biti plat zvona ter vsak večer ob času zvoniti polne četrt ure s potepinskim zvonom.
1340
Potres prizadel več krajev Evrope.
1348
Potres prizadel več krajev Evrope.
1371
Požar je hudo prizadel Gornji, Stari in Mestni trg.
Na rotovžu so bile uničene važne listine.
1373
Pogorel je dober del Ljubljane.
1382
Gorel je del Ljubljane od zgornjih do spodnjih vrat, špitalska cerkev, Šenklavž in minoritski samostan (Vodnikov trg).
Ker je tudi povodenj napravila veliko škodo, so po teh nesrečah meščani tako obubožali, da so se trdovratno odtegovali prispevku za poročni dar vojvodi Leopoldu, ki se je ženil z Virido Milansko.
1493
Julija je gorel predel od Čevljarskega mostu do Šenklavža.
Našlo je smrt 19 oseb.
Zgorela sta škofijski in kapiteljski arhiv.
1506
Požar v Ljubljani.
1509
Potres.
1511
Potres.
1524
Maja je požar uničil Novi trg do Nemških vrat.
Zgorel je tudi les, ki so ga pripravili za novi, po potresu 1511 porušeni Lontovž.
Poslej so prepovedali graditi karkoli v mestu iz lesa.
1528
Julija so prišli Turki do Ljubljane.
Predmestja so izropali in požgali.
1583
Spomladi je gorelo okoli Križank.
Križanska cerkev, dve hiši v Salendrovi ulici, Nemška (Križevniška) ulica in križanski marof v Krakovem so goreli.
1603
V šentpetrskem predmestju je 53 hiš zgorelo.
1618
Gorele so hiše in čolni krakovskih ribičev.
1623
Pogorel je del šentpetrskega predmestja pred Špitalskim mostom (Tromostovje).
Nekaj škode je bilo okrog Šenklavža (kresija).
Za požrtvovalnost pri reševanju ljudi in blaga je dobil neki zidar 15 goldinarjev nagrade.
1629
Pred Špitalskim mostom je zgorelo 26 hiš in avguštinska cerkev na Gorici.
1631
Zgorel je avguštinski samostan na Gorici.
1634
Zgorel je Čevljarski most z lesenimi lopami.
17 SEP 1660
Zgorelo je 15 lesenih hiš na Gornjem trgu v bližini Pisanih vrat.
Ker je bil v bližini cesarski smodniški stolp so meščani bežali iz Ljubljane.
V zahvalo, da ni bilo hujše nesreče so kasneje postavili na kraju požara cerkev svetega Florijana in leta 1672 postavili temeljni kamen za to cerkev.
1676
Marca je bil požar pri Šptalskih vratih (tromostovje).
Razširil se je do jahalnice (filharmonija) in za kapucinskim samostanom do klarisinj (nebotičnik).
40 hiš je bilo uničeno.
Uničena je bila ulica na Kraljevski gori sredi Turjaškega vrta (Šubičeva ulica).
Zgoreli so 3 otroci in ženska.
1685
Za vrtom klaris je v Galovih ulicah uničil požar 5 hiš.
1686
Aprila je strela udarila v smodnišnico na Gradu.
Bila je strašna eksplozija in razdejanje.
Vse hiše so bile poškodovane.
Popokale so vse šipe.
Razpadle so peči.
Dim je bil gost, da je bila popolna tema.
Kljub nalivu je gorel grajski gozd.
1712
V Trnovem je ogenj uničil 8 hiš.
1714
V šentjanškem predmestju je zgorelo 30 hiš (območje med rogom in zmajskim mostom).
15 MAR 1751
Glede na cesarsko odločbo je kresijsko glavarstvo za Gorenjsko sprožilo vprašanje, da se ustanovi v Ljubljani gasilsko društvo.
Meščanom je zadostoval gasilski red in zato na ustanovitev društva niso mislili.
1767
V Hrenovi, Rožni in Florijanski ulici je zgorelo 70 hiš.
5 tednov pozneje na dan po malem šmarnu je ogenj v okolici jezuitskega seminarja uničil 72 hiš.
Cesarica Marija Terezija je dala za pogorelce 8000 goldinarjev in 3 leta oprostitve od kontribucije.
1770
V Krakovem je zgorelo 51 hiš.
28 JUN 1774
Se je v komaj obnovljeni vasi Krakovo vnel v hiši smodnik.
Bil je najhujši požar v Ljubljani.
Veter je zanesel ogenj na šentjakobsko stran.
Kmalu so bila v palmenih vsa jezuitska poslopja s cerkvijo in 58 hiš v okolici svetega Jakoba s kapelo svete Rozalije na Rebri.
V Krakovem je zgorelo 51 hiš.
Tak obseg požara je nastal zaradi vetra in strahu, da se vžge skladišče smodnika na grajskem pobočju.
Meščani in vojaki so v strahu bežali iz mesta, namesto da bi gasili.
Ogenj je uničil pol mesta.
Zastrašeni po 2 požarnih katastrofah so avgusta prosili mestni očetje pri kranjskem deželnem glavarstvu, naj naroči priorju in konventu očetov avguštincev pred Špitalskimi vrati, da obe leseni hiši pred mostom v pol leta prezidajo z opeko ali kamnom.
Magistrat bo sicer dal podreti obe lesenjači, kjer ob nevarnih okoliščinah pečejo kruh, v vinski pivnici pa je že dlje časa zatočišče sumljivih in pregrešnih razuzdancev.
Jeseni 1774 je gorelo v šentpetrskem predmestju.
1780
Strela je udarila v Trnovo.
Pogorelo je 22 posestnikov.
Za pogorelce so pobirali milodare v puščicah in jim prepovedali, da prosjačijo.
Ravnalcu ure so zaradi nepazljivosti odtrgali 1 tedensko plačo v korist požarne blagajne.
1781
Magistrat je obnovil naročilo iz leta 1732, da se morajo mestni vozniki ob alarmu zbrati s svojo vprego na določenih krajih.
Ubogljivost si je zagotovil z grožnjo, da dobi nepokornik 25 batin.
1790
Hišni lastniki si kljub predpisu iz leta 1773 še niso omislili požarnih svetilk.
Zato so jim iznova ukazali, da morajo imeti nalito in pripravljeno svetilko, da jo prižgejo ob požaru.
1798
Spomladi je požar uničil 32 hiš v Krakovem.
16 hiš so razkrili, da ogenj ni šel naprej.
Požar se ni razširil čez vodo v mesto.
1800
Na veliko noč je v Trnovem zgorelo 72 hiš.
Poleti so nastavili drugega čuvaja v stolpu na Gradu.
Naročili so mu, da mora biti ponoči in podnevi ure, paziti na ogenj zlasti v šentpetrskem predmestju, na Zgornjih in Spodnjih Poljanah, v Udmatu, Mostah in v predilni tovarni, da mora sprožiti top, biti plat zvona ter vsak večer ob času zvoniti polne četrt ure s potepinskim zvonom.
0
2.1.1
Povodnji so nastopale, ko se po deževju voda iz Barja ni mogla naglo odtekati po Ljubljanici.
Vodo so zastavljali mlini z jezovi v spodnjem delu Ljubljanice in grablje v strugi od Brega proti Žabjeku.
1190
Po jesenskem deževju je reka tako narasla, da so bile vse ulice pod vodo, ki je segala do oken.
1490
Voda je vdirala v hiše.
1515
Pri mlinu so zvišali jez.
Pri cerkvi svetega Volbenka na Bregu so zabili v strugo grablje.
Reka je stopila močno čez bregove.
1537
Reka je narasla.
Prevažali so se po ulicah s čolni.
V hiše so stopali gornja okna.
Utonilo je več ljudi in mnogo živali.
1589
O vseh svetih zaradi dolgotrajnega deževja in snega so po Ljubljanici priplavale koče in ljudje, ki so jih na Bregu rešili.
1609
Zapadlo je snega, da se iz hiš ni dalo priti skozi zatrpana vrata.
Plazili so se skozi okna.
Določeno je bilo, da je moral vsak hišni posestnik pred svojo hišo do sredine ceste pospraviti sneg in led.
1662
Zaradi padavin so ljubljanske kleti bile večkrat zalite z vodo.
1703
14 dni dež.
Krakovske in trnovske hiše so bile pod vodo.
Breg je bil poplavljen.
Promet je bil le s čolni.
Mnogo mlinov je odnesla voda.
Špitalski most so rešili tako, da so ga obtežili s skalami.
1707
Oktobra je na Bregu reka izstopila do hiš.
1710
Ljubljanica in Gradaščica sta pognali Krakovce v čolne.
Pri povodnji Krakovčani so mogli priti iz ene hiše v drugo le v majhnih čolnih.
1750
Novembra je bilo 35 krakovskih hiš 1 meter pod vodo.
32 hiš je bilo še na suhem, v katere so se zatekle družine poplavljencev.
1770
Večja povodenj.
1773
Snega je bilo obilo.
Na tržni dan so morali kmetje naložiti sneg in ga odpeljati v Ljubljanico, da se niso prazni vračali domov.
1780
Šele z izkopom prekopa in poznejšo poglobitvijo obeh odtočnih strug je bilo mesto in Barje rešeno poplav.
Povodnji so nastopale, ko se po deževju voda iz Barja ni mogla naglo odtekati po Ljubljanici.
Vodo so zastavljali mlini z jezovi v spodnjem delu Ljubljanice in grablje v strugi od Brega proti Žabjeku.
1190
Po jesenskem deževju je reka tako narasla, da so bile vse ulice pod vodo, ki je segala do oken.
1490
Voda je vdirala v hiše.
1515
Pri mlinu so zvišali jez.
Pri cerkvi svetega Volbenka na Bregu so zabili v strugo grablje.
Reka je stopila močno čez bregove.
1537
Reka je narasla.
Prevažali so se po ulicah s čolni.
V hiše so stopali gornja okna.
Utonilo je več ljudi in mnogo živali.
1589
O vseh svetih zaradi dolgotrajnega deževja in snega so po Ljubljanici priplavale koče in ljudje, ki so jih na Bregu rešili.
1609
Zapadlo je snega, da se iz hiš ni dalo priti skozi zatrpana vrata.
Plazili so se skozi okna.
Določeno je bilo, da je moral vsak hišni posestnik pred svojo hišo do sredine ceste pospraviti sneg in led.
1662
Zaradi padavin so ljubljanske kleti bile večkrat zalite z vodo.
1703
14 dni dež.
Krakovske in trnovske hiše so bile pod vodo.
Breg je bil poplavljen.
Promet je bil le s čolni.
Mnogo mlinov je odnesla voda.
Špitalski most so rešili tako, da so ga obtežili s skalami.
1707
Oktobra je na Bregu reka izstopila do hiš.
1710
Ljubljanica in Gradaščica sta pognali Krakovce v čolne.
Pri povodnji Krakovčani so mogli priti iz ene hiše v drugo le v majhnih čolnih.
1750
Novembra je bilo 35 krakovskih hiš 1 meter pod vodo.
32 hiš je bilo še na suhem, v katere so se zatekle družine poplavljencev.
1770
Večja povodenj.
1773
Snega je bilo obilo.
Na tržni dan so morali kmetje naložiti sneg in ga odpeljati v Ljubljanico, da se niso prazni vračali domov.
1780
Šele z izkopom prekopa in poznejšo poglobitvijo obeh odtočnih strug je bilo mesto in Barje rešeno poplav.
0
3.1.1
Tridnevni ljubljanski sejmi so bili 25. januarja PAVLOV SEMENJ, 29. junija PETER – PAVLOV SEMENJ in 14. septembra ČEŠPLJEV SEMENJ.
Velika 14dnevna letna sejma sta bila 1. maja in 19. novembra ELIZABETNI SEMENJ.
Na sejme so prihajali tudi tuji trgovci, ki jim je izven teh letnih semanjih dni bilo prepovedano kupčevati in krošnjariti z blagom.
Na sejmih so bili še mešetarji, glumači in tržni kričoni s svojim priporočanjem očalarjev, zoboderov in padarjev.
Padarji so pripravljali kopeli, strigli, brili, stavljali ljudem rožiče in s pijavkami puščali kri.
Ob navadnih dneh je bila v vsaki hiši prodajalna ali delavnica.
Mnogi so delali zunaj na cesti.
Trgovci so postavili pulte pod arkade.
Ulice so zatrpane z vozovi in zastavljene s sodi, deskami, železjem in drugo robo, ki so jo potrebovali obrtniki za svoje izdelke.
Prebivalci in obrtniki sami so želeli, da je občina nadzirala trg glede mere, cen, kvalitete blaga in živil.
Ta posel je bil sprva poverjen mestnemu sodniku.
V 16. stoletju so mestnega sodnika razbremenili s postavitvijo posebnega tržnega nadzornega sodnika, ki so mu dodelili pomagače.
Zaradi lažjega nadzorstva in da je bil kupcu olajšan pregled glede kakovosti in cen blaga, so bile ulice namenjene le za eno vrsto izdelkov in so po rokodelcih dobile tudi ime.
Od zunaj na trg pripeljana roba je bila naprodaj na določenih prostorih.
Tridnevni ljubljanski sejmi so bili 25. januarja PAVLOV SEMENJ, 29. junija PETER – PAVLOV SEMENJ in 14. septembra ČEŠPLJEV SEMENJ.
Velika 14dnevna letna sejma sta bila 1. maja in 19. novembra ELIZABETNI SEMENJ.
Na sejme so prihajali tudi tuji trgovci, ki jim je izven teh letnih semanjih dni bilo prepovedano kupčevati in krošnjariti z blagom.
Na sejmih so bili še mešetarji, glumači in tržni kričoni s svojim priporočanjem očalarjev, zoboderov in padarjev.
Padarji so pripravljali kopeli, strigli, brili, stavljali ljudem rožiče in s pijavkami puščali kri.
Ob navadnih dneh je bila v vsaki hiši prodajalna ali delavnica.
Mnogi so delali zunaj na cesti.
Trgovci so postavili pulte pod arkade.
Ulice so zatrpane z vozovi in zastavljene s sodi, deskami, železjem in drugo robo, ki so jo potrebovali obrtniki za svoje izdelke.
Prebivalci in obrtniki sami so želeli, da je občina nadzirala trg glede mere, cen, kvalitete blaga in živil.
Ta posel je bil sprva poverjen mestnemu sodniku.
V 16. stoletju so mestnega sodnika razbremenili s postavitvijo posebnega tržnega nadzornega sodnika, ki so mu dodelili pomagače.
Zaradi lažjega nadzorstva in da je bil kupcu olajšan pregled glede kakovosti in cen blaga, so bile ulice namenjene le za eno vrsto izdelkov in so po rokodelcih dobile tudi ime.
Od zunaj na trg pripeljana roba je bila naprodaj na določenih prostorih.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
ni razlikesamo včasih so sejmu rekli semenj
Ne le včasih, ampat tudi danes.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
22.12.2017 ob 8:20