Negi in čistoči telesa so služila kopališča.
Kopališča so bila središča družabnosti in razuzdane zabave.
1260
Koroški vojvoda Ulrik je podaril gornjegrajskim benediktincem v Ljubljani hišo in kopališče ob hiši.
Od te posesti jim ni bilo treba plačevati davkov, mitnine in carine, niti opravljati stražne službe na mestnem obzidju.
Morda je kopališče prešlo kasneje v roke nemškega viteškega reda.
1529
Omenja se hiša na Novem trgu na oglu nasproti kopališča.
9 MAR 1537
Omenja se pogorišče pri vodi ob kopališču Padtstuben, ki je od križarjev prešlo na mesto in ki na dveh krajih stoji na prosti ulici.
Kopališče se imenuje Komturjevo kopališče na Novem trgu, ki je ležalo na gornjem koncu Brega v bližini poznejše gostilne Pri zlati ladji.
1540
Komtur govori o redovnem kopališču na Novem trgu kot meins Ordens padstuben an neuen Marckht.
Kmalu so kopališče križarji prodali meščanskemu špitalu.
1544
Špitalski mojster Gebhart je kopališče prodal padarju Ahacu Mufflu.
Plačal je 100 goldinarjev kupnine, ostanka ni več zmogel.
1571
V reverznem pismu se omenja hiša na Novem trgu ob oglu ulice nasproti kopališču.
Kopališče naj bi bilo na otoku med vodami.
To je bilo zgornje kopališče.
To je zadnja omemba tega kopališča.
1453
Spodnje kopališče je ležalo za Šenklavžem med potoma, ki peljeta k mlinu (ob samostanu na Vodnikovem trgu).
Spadalo je k deželnoknežjemu imetju v fevdu Nikolaja Predjamskega.
Kopališče je imela v posesti žena Melhiorja Poscha.
Ko je ovdovela, je prodala svoje pravice ljubljanskemu stolnemu kapitlju, ki je za vso bodočnost obdržal kopališče.
1532
Stolni kapitelj je dal v dosmrtni zakup za letnih 8 rajnšev mojstru Volbenku Zachenspergerju z Dunaja in ženi Katarini.
Obljubila sta priznavati kapitelj za svojo zemljiško gosposko, da bosta skrbela za trdno ostrešje nad kopalnico in dobro postregla kanonikom in ljudstvu.
Kopališče pa da bosta prodala le kakemu veščaku.
Ni znano, kako dolgo sta ostala na tem mestu.
1592
Se omenja Janez Ocepič kot bivši kopališki padar za Šenklavžem.
1652
Dobil je za letnih 25 goldinarjev v kupno pravo kapiteljsko kopališče padar Krištof Pogenschmidt.
Stanoval je v kopališčni zgradbi z vrtom.
1660
Za padarja Krištofa sta se pri stolnem kapitlju zavzela župan in mestni svet.
Podprla sta prošnjo, da se popravi kopališče.
Kopališče je bilo v slabem stanju in ni bilo varno pred ognjem.
1673
Po smrti Krištofa je vdova izročila kopališče svojemu novemu možu Klembu.
1704
Kopališče z vrtom je kupil ljubljanski podobar Ivan Jakob Menegathi, ki je za kotel in opravo kopalnice plačal še 100 goldinarjev.
25 OKT 1466
Cesar Friderik III. je prepustil v kupno pravo kranjskemu vicedomu Juriju Rainerju mesnico na Gornjem mostu in kopališče na otoku med vodami.
Od mesnice in kopališča je plačeval letno v vicedomski urad po 2 funta pfeningov.
Kopališče ni bilo na otoku, marveč na zemeljskem jeziku ali na bregu ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice.
Kopališče je kmalu prešlo v posest samostana Bistre, ki je imel v neposredni bližini na Bregu svoje ostajališče.
1527
Od samostana Bistre je kupil otoško kopališče Volbenk Bosch, ki je plačeval letno po 2 funta pfeningov.
1490
Urbar nemškega viteškega reda določa, da mora kopališčnik vsak četrtek gospode doma frotirati (masirati ali glavo izmivati) in briti.
Vsakih 14 dni so se mogli zastonj kopati.
Splošno je bilo prepričanje, da človek ne more biti zdrav, če si ne da od časa do časa puščati krvi.
Mestni kopališčnik v Gradcu je bil dolžen, da je ubogim puščal kri, jim strigel lase in jih drugače čistil.
Od mesta je dobival za to posebno nagrado.
Ker so kopališčniki padarji izvrševali zdravniške in ranocelniške posle, so v kopelih obiskovalcem tudi puščali kri.
Kot obrtni znak so izobešali dve krvni skodelici.
Njihovi zdravstveni tekmeci brivci so kot obrtni znak izobešali štiri skodelice.
V ljubljanska kopališča so se prihajali zdravit tudi iz drugih krajev.
V starih koledarjih so bili zaznamovani dnevi, ko je bilo priporočljivo in koristno staviti si pijavke.
1544
Zaradi nalezljivih bolezni so zaprli vsa ljubljanska javna kopališča.
Februarja 1544 so mestni očetje dovolili padarjem kopanje ob četrtkih, ki so smeli spuščati v kopališče tudi tujce ali ženske.
Aprila 1544 so bila lahko odprta kopališča tudi ob sobotah, ko je bilo največ obiska.
1586
Umrl je ptujski klobučar in meščan, ki se je 7 tednov zdravil pri padarju kopališčniku v Ljubljani.
1658
Iz Škofje Loke so prišle klarise v Ljubljano.
V novi zgradbi ob Dunajski cesti so imele tudi svojo kopalnico, vendar so jo uporabile za jedilno shrambo.
1672
Ob obisku samostana je škof klarisam naročil, da si morajo urediti kopalnico.
V baroku in rokokoju so kopališča kot javna shajališča in zabavališča začela propadati.
Konec 17. stoletja so imeli v štirih tednih toliko gostov kot prej v enem dnevu.
To je bila doba napudranih las in lic, zato so se zaradi vode le malo umivali.
Lice so si brisali z mokrim robcem.
Zaudarjanje so pregnali z odišavljenjem, ki je postalo visoka moda.
Kopalnice so bile zapuščene ali pa so v njih namestili hišne vodomete.
Javna kopališča so obiskovali samo še ljudje nižjih slojev.
Na prostem so se kopali rokodelski pomočniki.
Za prave meščane je bilo to nekaj prostaškega.
Do konca 17. stoletja je vsaka boljša meščanska hiša imela svojo kopalnico ali vsaj lesen kopalni čeber.
Lastna kopališča so imeli tudi samostani.
1752
Junija je pri kopanju v Ljubljanici utonil trgovski sluga.
Ta dogodek je zabeležil dnevničar kot posebnost.
Takrat so v Ljubljanici okopali ali prali zgolj majhne otroke.
23 JUN 1790
Mestni očetje so se zgražali, da so se ljudje različnega spola kopali ne le ponoči, marveč tudi pri belem dnevu v Ljubljanici in to čisto nagi ali le za silo pokriti.
S tem so vzbujali pohujšanje, obenem pa so se kaznivo izpostavljali nevarnosti, da utonejo.
Kakor že poprej večkrat so mestni očetje iznova prepovedali tako kopanje ob vsakem času, podnevi in ponoči.
Policijska straža je najbudneje nadzirala Ljubljanico in kogar je zalotila, ga je kaznovala.
Odrasle je kaznovala z udarci palice, ženske pa z udarci korobača.
Pri nedoraslih je policijska straža starše in otroke primerno ustrahovala.
V 19. stoletju je bilo javno in vojaško Marijino kopališče tik nad izlivom Gradaščice.
Bolj je bil od mladine obiskovan Pasji brod v okljuki Gradaščice ned Vičem in Kolezijo.
Po regulaciji je na zasutem prostoru stekla Volaričeva ulica.
Dežele bližnjega vzhoda so po križarskih vojskah zanesle v Evropo gobavost.
S turškimi vojskami je preko balkanskih in ogrskih dežel prišla azijska kuga in črna kozavost.
1195
Kuga.
1230
Kuga.
1347
Huda kuga, ki je trajala do 1350.
Izpraznila je mnogo gradov in vasi.
1507
Navaja vir njivo pri sirotišču hospitalu pri svetem Petru.
1511
Po potresu je prišla kuga v manj hudi obliki.
1529
Manj huda kuga.
1532
Manj huda kuga.
1534
Postavljeno je bilo zavetišče za gobave na Rožniku.
1541
Se omenjajo uboge hiralke pri svetem Petru.
1553
Manj huda kuga, ki je trajala še naslednje leto.
1563
Huda kuga.
1564
Huda kuga.
Večina prebivalcev je zapustila Ljubljano in se zatekla na bližnje hribe, kjer so si postavili majhne koče.
1568
Huda kuga.
1569
Hudo pomanjkanje v Ljubljani.
1570
Poleti so naročili, da je treba od mestnih vrat odgnati berače, ki so bili prenašalci kuge.
Kolibe pred Špitalskimi vrati (Prešernov trg) z bolniki so morali razdreti, osnažiti in prekaditi.
Očistili so ulice in obzidje.
Odstranili so gnojišča.
Gnoj izpred mestnih vrat so odpeljali.
1579
Kuga je bila tako huda, da so preselili sodišča in urade v Kranj.
Novembra je zasedal v Kranju tudi deželni zbor.
1586
Kuga.
Ob šentpetrskem pokopališču so postavili lazaret.
1598
Dijak s Koroškega je zanesel kugo v Ljubljano, ki se je hitro širila.
Gosposka je dala z deskami ograditi krakovsko vas, da je bila odrezana od sveta.
V mnogih hišah so vsi pomrli.
Prazne hiše so požgali.
1599
Za kugo je umrlo 350 oseb.
Ljudje so bežali iz mesta.
Junija so se sodišče, pošta in drugi uradi preselili v Kamnik kljub graji mestnega sveta.
V Kamniku je zasedal tudi stanovski deželni zbor.
V Ljubljano so se vrnili do konca leta.
Šentjanško predmestje (Kravja dolina, Blatna vas) je dal magistrat kot najbolj okuženo obiti z deskami.
Po 70 dneh zapore so zagrajenci nasilno deske podrli.
Tudi v mestu so posamezne okužene hiše zagradili z deskami.
Nadzor nad ukrepi so imeli sanitetni provizorji.
Zdravniki se niso upali hoditi k okuženim na dom.
Če so šli, so se ogrnili s povoščeno haljo, si nadeli dolge irhaste rokavice ter si zakrinkali obraz.
Mesto je imelo 3 ali celo 4 grobarje, za zaprte po hišah pa še raznašalce jedi.
Kot znak, da je hiša okužena, so z apnom naslikali na vrata in oknice velik poševen bel križ.
Ključe hišnih vrat so imeli spravljene zdravstveni revizorji.
Da so bili bolj gotovi popolne izolacije in da je bila onemogočena vsaka zveza z okuženci, so hiše obili z deskami.
Bolni in zdravi, ki so tam stanovali, so bili po cele mesece ločeni od sveta.
Pozneje so določili rok 6 tednov.
Pijačo in hrano so jim dajali po drogeh in košarah skozi okno.
Zdravniki, stražarji in grobarji so imeli na rokavu velik bel križ.
Voz, s katerim so vozili obolele v lazaret, je bil označen s črno zastavico in belim križem.
Čistili so ulice, hiše prekajevali z brinjem in po dvoriščih žgali grmade.
Na veliki petek so opravljali sprevod s pasijonsko predstavo.
Kdor je v času kuge moral potovati, se je moral izkazati s spričevalom FEDE, da je nesumljiv, zdrav ter da prihaja iz neokuženih krajev.
Preden je smel dalje, je moral iti za 6 tednov v karantensko kolibo.
Zaradi negotovosti ljudje niso potovali, marveč bežali iz okuženih središč.
Držali so se pregovora:
Če gre kuga v deželo,
kupi si par močnih čevljev in beži tako daleč,
da se ti strgajo podplati.
1601
Trnovo so osamili zaradi kuge, ki so jo zanesli iz mesta.
1612
Lazaret so razširili z nakupom sosednjega Dienerjevega vrta.
1634
Kuga v Idriji.
Ljubljani se je raje izognila.
1644
Gradec je bil okužen s kugo.
Kuga je bila tudi v Zapužah in Dravljah.
V 14 dneh je bilo mrtvih nad 100 ljudi.
1645
V Dravljah je bilo na dan 80 mrtvih.
Dravlje in mestna občina sta se zaobljubili, da sezidata cerkev, h kateri je šla vsako leto na dan svetega Roka procesija, ki se je končala z veselim godovnim praznovanjem.
1679
Zaradi grozeče kuge so postavljali nove lazaretske hišice.
Stale so straže pri mestnih vratih in v predmestjih.
Bogatejši meščani in plemiči, ki so se mogli sami preživljati za daljšo dobo, so bili ob epidemijah izolirani v svojih domovih.
Revnejše so spravili v lazaretne hišice.
Če je kdo prišel iz sumljivih ali okuženih krajev, so ga poslali v lazaretno hišico, da je prestal karanteno.
Ko so jih izpustili, so morali še nekaj časa nositi bele obleke.
1682
V Gorici so med kugo očistili Travnik in z bobnom razglasili splošno karanteno.
Zagrozili so s palicami ženam, če bi prišle iz hiše ali pa kričale.
Noben moški si ni upal na ulico, ker bi ga sicer izgnali za 40 dni.
1710
Nevarnost pred kugo.
Med trobentanjem so odpravili iz mesta berače.
1713
Nevarnost pred kugo.
Vicedom je prepovedal vse veselice v mestu.
1715
Ljubljančani so obhajali pust, čeprav je zaradi kuge pel mrliški zvon desetkrat na dan.
Aprila so pritisnili berači z dežele v mesto.
Berače so spravili v lazaret.
Julija so berače odslovili in nastavili paznike, da bi se ne vtihotapili zopet v mesto.
Ko so bili Turki za trajno potisnjeni iz srednjega Podonavja, se je kuga za stalno poslovila od naših krajev.
Morilno koso je prevzela kolera.
1749
Lazaret so prenovili za vojašnico in prizidali severni trakt.
Lazaret? FEDA?
Se mi zdi, da si pred časom pisal, da so ravno zaradi kuge ugotovili, da morajo bolj pazit na higieno. Se mi ne da iskat... Kdaj pr8bližno so to pogruntali?
Lazaret je bil neke vrste bolnišnica za okužene z gobavostjo in kugo. Bolj kot bolnišnice so to bili zbirni centri za bolnike, saj takrat še ni bil znan noben postopek zdravljenja. V obmorskih mestih so te ustanove imele tudi odsek za blago, kamor se je skladiščil ves uvoz iz dežel, za katere je veljalo, da so vir okuženja. To blago je moralo enostavno prestati v skladišču 40 dni, po preteku katerih se je smatralo za nenevarno. Iz tega izhaja izraz karantena (iz italijanščine quaranta [kuarànta] = štirideset).
Beseda lazaret morda izhaja iz imena Lazar, ki je bil čudežno ozdravljeni svetopisemski gobavec in se zato šteje za zavetnika teh bolnikov. Novejša razlaga pa pravi, da je beseda izpeljana iz Nazaret. Prva ustanova, ki je skrbela za to vrsto bolnikov, je bil namreč samostan Svete Marije iz Nazareta iz Benetk. Iz nazareta naj bi s časom postal lazaret, tudi zaradi logične povezave s svetim Lazarjem.
Medicinski raziskovalci Beneške republike so bili prvi, ki so razumeli, da se gobavost in kasneje kuga prenašata z okužbo. To odkritje je privedlo državo do tega, da je ustanovila ne samo karantenske lazarete za ugotovitev okuženosti in posebej lazarete za okužene, pač pa celo lazaret za blago, kjer se je predvsem tekstil prečiščeval pred vnosom na tržišče. Ni šlo več samo za karanteno, pač pa za organiziran postopek sterilizacije blaga, seveda kolikor je omejeno znanje tistega časa dovoljevalo.
Prvi lazaret je nastal leta 1423, ko se je Republiški Senat dogovoril s samostanom na otoku Svete Marije iz Nazareta, kjer je bilo zavetišče bolnih romarjev, ki so prihajali iz Svete dežele. Dogovor je zavezal benediktinske menihe na otoku za oskrbo vseh okužencev, torej ne samo romarjev, ki so prihajali iz Vzhoda, medtem ko je država morala priskrbeti prehrano in zdravila. Otok se je poslej imenoval Lazzaretto in kasneje Lazzaretto vecchio (= stari lazaret).
Lazaret? FEDA?
Se mi zdi, da si pred časom pisal, da so ravno zaradi kuge ugotovili, da morajo bolj pazit na higieno. Se mi ne da iskat... Kdaj pr8bližno so to pogruntali?
Zdravniki so imeli predpravice kot so jih imeli le plemiči.
Do srede 16. stoletja je imela Ljubljana edinega zdravnika za celo deželo.
1515
Na Griču (Kongresni trg) v okolici nunske cerkve je imel svoj vrt zdravnik Jakob.
Negraduirani zdravniki in zoboderi so hodili od semnja do semnja in so na trgih in v gostilnah ponujali in vsiljevali svojo pomoč in spretnosti.
Brivci in kopališčniki so imeli včasih po 2 pomočnika ali več vajencev.
V 18. stoletju so se morali zdravniki izkazati s prakso pri kakem fiziku.
V jožefinski dobi je bilo za kirurga in ranocelnika potrebno spričevalo kirurške šole, ki so bile osnovane v deželnih glavnih mestih.
1756
Ljubljanski kirurg Brecelj je hišni upraviteljici Raigersfelda vstavil zob.
Do leta 1784 so bili kirurgi in padarji združeni v cehu.
Od leta 1784 pa je bila kirurgija svobodna umetnost in nič več rokodelstvo.
Nič več ni bila vezana z brivstvom ali drugimi cehi.
Le ranocelniki, ki so bili izprašani v bolnici ali na vseučilišču, so smeli izvrševati svoj poklic.
Nekateri so imeli pravico pomagati pri porodih.
Od 16. stoletja so deželni zdravniki po nalogu deželnih stanov prevzeli nadzorstvo nad lekarnami.
Hvala za zapis o kugi v Ljubljani. Veliko sem prebrala o kugi po Evropi, a nikoli nisem nasla podatkov za Slovenijo.Zdaj vidim, da jo je Yersinia pestis rad obiskoval.
Hvala za zapis o kugi v Ljubljani. Veliko sem prebrala o kugi po Evropi, a nikoli nisem nasla podatkov za Slovenijo.Zdaj vidim, da jo je Yersinia pestis rad obiskoval.
V kramarskih in špecerijskih trgovinah so prodajali
zdravilna zelišča,
koreninice,
dišave,
dišeče balzame,
praške,
destilirana olja,
sirupe,
žgani sladkor,
destilirano vodo,
janeževo vodo,
želodčno vodo,
odvajala,
kumino in brinovo olje.
Zdravila, obliže, čaje in maže so pripravljali vrači, padarji in ženice.
V 15. stoletju so nastale prve prave lekarne.
V lekarnah so prodajali še vse mogoče druge stvari, ki so prinašale dobiček.
Kot zdravilo si dobil
zdrobljene drage kamne in bisere,
planetni kamen,
škorpijonovo olje,
posušene krote,
žgane krte,
volkovo srce,
žolč,
jetra,
blato živali,
kozlovo kri,
kurji želodec,
zobe ščuke,
oči raka,
gadovo mast,
kačji meh,
kalcinirano človeško lobanjo,
dele trupel umorjencev in otrok
in kar si je zamislil čas praznoverja, alkimije, astrologije in kamna modrih.
Lekarnarji so bili prvi destilatorji, konditorji in začetniki žganjekuhe.
802
Solnograški škof je pisal grofu, naj mu pošlje židovskega ali slovenskega zdravnika, za katerega je pred časom prosil, ko je ž njim govoril.
1327
Koroški vojvoda Henrik je dovolil članom židovske trgovske družbe, da so se preselili iz Čedada in Gorice v Ljubljano in prevzeli banko za posojila na zastavo.
Član tega konzorcija je bil tudi zdravnik magister Bonaventura, sin pokojnega zdravnika Jakoba.
Kasneje je cesar Friderik III dal židovskemu ranocelniku Mihaelu pravico, da je smel opravljati delo po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zaradi njegovih zaslug pri osvobajanju kristjanov iz turškega ujetništva.
Cehovske bratovščine so se zavzemale za včlanjene družine, kadar so brez lastne krivde zašle v stisko sli jih je zadela nesreča.
Samostani so dajali podporo ubogim v hrani, obleki in denarju.
Trajnejšo in rednejšo skrb so srednjeveška mesta izkazovala svojim ostarelim, onemoglim in obubožanim meščanom.
V meščanskem špitalu so jih oskrbovali z vsem potrebnim.
Meščanski špital je služil kot zavetišče in sirotišče.
Med starimi, betežnimi in onemoglimi špitalarji je bilo več bolnih kot zdravih.
Zaradi bolezni niso nikogar sprejemali v špital.
Premožni bolniki so se zdravili doma.
Ubožni bolniki so se zdravili v mestnem lazaretu in hiralnici pri svetem Petru.
Tu so spravili tudi slaboumne, duševno bolne, božjastne (obsedence prejšnjih časov), da so jih napravili neškodljive za okolico.
V špitalu so sprejemali tudi nezakonskim ali zapuščenim materam, ki so jim vzeli v oskrbo otroke in najdenčke.
28.11.2017 ob 8:10