Tisto, kar sem napisala zgoraj je povzetek razmišljanj znastvenikov, ki menijo, da je nekajkrat prišlo do katastrof planetnih razsežnosti in da so ostali le zametki prejšnjih razvitih organizmov. Zanimiv je še ne podatek. Ozračje na zemlji se je večkrat korenito sprmeneilo v koris kisika in obratno. Takrat so se zamnejale življenske razmere in tudi populacija.
0
Sem videla, hvala. Popoldne dodam nove obnove.:)
Lep dan tudi tebi.
Lep dan tudi tebi.
0
ČELJUST IZ MIRAMARJA, ARGENTINA
-V Miramarju so našli tudi kameno orodje in kost sesalca, v katero je bil zapičen vrh puščice.
-Leta 1921 je M. A. Vignati poročal, da je muzejski zbiratelj Lorenzo Parodi odkril človeško spodnjo čeljustnico z dvema kočnikoma.
-E. Boman je v poročilu zapisal, da je bila čeljustnica umeščena v barranci, zelo globoko v chapadmalalskih skladih, približno v ravnini morja. Ocenil je, da je čeljustnica stara okoli 2-3 mio let. A je bil skeptičen: ker je kost moderna, mora biti mlada- a nobena njegova trditev tega ni izpodbijala.
-V Miramarju so našli tudi kameno orodje in kost sesalca, v katero je bil zapičen vrh puščice.
-Leta 1921 je M. A. Vignati poročal, da je muzejski zbiratelj Lorenzo Parodi odkril človeško spodnjo čeljustnico z dvema kočnikoma.
-E. Boman je v poročilu zapisal, da je bila čeljustnica umeščena v barranci, zelo globoko v chapadmalalskih skladih, približno v ravnini morja. Ocenil je, da je čeljustnica stara okoli 2-3 mio let. A je bil skeptičen: ker je kost moderna, mora biti mlada- a nobena njegova trditev tega ni izpodbijala.
0
STOPINJE IZ LAETOLIJA, TANZANIJA
-Laetoli v jeziku Masajev pomeni "rdeča lilija" in leži okoli 50 km južno od Olduvai Gorge.
-Leta 1979 je odprava na čelu z Mary Leakley opazila sledi v zemlji. Bili so fosilni odtisi živalskih stopinj in nekaj odtisov stopal človečnjakov v plasteh vulkanskega pepela. Kalij-argonska datacija je pokazala starost 3,6-3,8 mio let.
-Revija National Geografic je objavila Mary-jin članek o odkritju, kjer je poleg analize odtisov navedla tudi Louise Robbins, strokovnjakinjo za stopalne odtise, ki je rekla, da so odtisi videti človeški, moderni. Mary je še napisala, da je v pliocenu očitno živelo bitje, človekov neposredni prednik. Odtisi naj bi pripadali predniku homo habilisa, ki ni iz rodu avstralopiteka.
-Avtorja knjige sta začudena, zakaj nihče ni dovzeten za možnost anatomsko modernega človeka v pliocenu. Zakaj nihče ne dopušča možnosti za bitje s povsem modernimi stopali in povsem modernim telesom, ker odtisi tega nikakor ne izključujejo? V tej knjigi je tudi dovolj opisanih najdb, ki to potrjujejo.
-Louise M. Robbins, ki je Mary priskrbela prvo oceno odtisov, je še rekla, da imajo odtisi več značilnosti, ki so enake zgradbi človeškega stopala in da je nožni palec usmerjen naprej in ne v stran kot pri opicah.
-M. H. Day je na odtisih opravil fotogrametrični postopek (nauk o merjenju objektov s pomočjo fotografskih posnetkov), ki je pokazal zelo podobno anatomijo kot pri stopalu modernega človeka, ki je vajen bose hoje. Zaključil je, da ni nobenega ugovora zoper spoznanje, da so avstralopiteki hodili vzravnano na dveh nogah. Avtorja knjige vztrajata, da ni nobenega dokaza, da odtisi pripadajo avstralopiteku in da bi prav tako lahko bili od homo sapiensa.
-R. H. Tuttle, fizični antropolog, je rekel, da je oblika odtisov identična z odtisi korakov ljudi, ki so vajeni bose hoje. Torej jih lahko uvrstimo v vrsto homo, a zaradi starosti odtisov to verjetno ne bo sprejeto. Poudaril je, da odtisi ne pripadajo a. afarensisu, ker so njegovi prsti dolgi in zakrivljeni. Avtorja pa pravita, da se podobno lahko reče za kateregakoli avstralopiteka.
-Stern in Susman sta Tuttlu ugovarjala, da bi a. afarensis nožne palce pri hoji lahko spodvil, kot to včasih počnejo šimpanzi in zato so najdeni odtisi tako podobni človeškim s kratkim palcem.
-Tuttle je na to odgovoril, da je to le malo verjetno, ker bi v tem primeru pričakovali dve vrsti odtisov: en sklop s spodvitim palcem in drugi sklop z dolgimi palci, a tega niso našli.
-Johanson, Latimer in Lovejoy trdijo, da je odtis naredil a. afarensis.
-Tim White pravi, da so odtisi od a. afarensisa, a se ni strinjal s Sternom in Susmanom, ker fosilni odtisi po njegovem ne podpirajo teorije o spodvitem palcu.*
-White je v študiji iz leta 1987 napisal, da ni primerkov, ki bi dokazovali prisotnost bolj razvitega pliocenskega človečnjaka na tem najdišču. A avtorja sta v tej knjigi predstavila precej sledi o tem, prav tako so ostanki človeških okostij precej redki, celo na najdiščih, ki vsebujejo druga očitna znamenja človeške prisotnosti. White je še rekel, da najdeni odtisi danes izgledajo kot stopala modernega človeka, a v prihodnosti naj bi našli komaj zaznavne razlike.
*Moja opomba: Kako pa White pojasnjuje kratek odtis palca pri stopalu, če naj bi ga naredil a. afarensis z dolgim palcem?
-Laetoli v jeziku Masajev pomeni "rdeča lilija" in leži okoli 50 km južno od Olduvai Gorge.
-Leta 1979 je odprava na čelu z Mary Leakley opazila sledi v zemlji. Bili so fosilni odtisi živalskih stopinj in nekaj odtisov stopal človečnjakov v plasteh vulkanskega pepela. Kalij-argonska datacija je pokazala starost 3,6-3,8 mio let.
-Revija National Geografic je objavila Mary-jin članek o odkritju, kjer je poleg analize odtisov navedla tudi Louise Robbins, strokovnjakinjo za stopalne odtise, ki je rekla, da so odtisi videti človeški, moderni. Mary je še napisala, da je v pliocenu očitno živelo bitje, človekov neposredni prednik. Odtisi naj bi pripadali predniku homo habilisa, ki ni iz rodu avstralopiteka.
-Avtorja knjige sta začudena, zakaj nihče ni dovzeten za možnost anatomsko modernega človeka v pliocenu. Zakaj nihče ne dopušča možnosti za bitje s povsem modernimi stopali in povsem modernim telesom, ker odtisi tega nikakor ne izključujejo? V tej knjigi je tudi dovolj opisanih najdb, ki to potrjujejo.
-Louise M. Robbins, ki je Mary priskrbela prvo oceno odtisov, je še rekla, da imajo odtisi več značilnosti, ki so enake zgradbi človeškega stopala in da je nožni palec usmerjen naprej in ne v stran kot pri opicah.
-M. H. Day je na odtisih opravil fotogrametrični postopek (nauk o merjenju objektov s pomočjo fotografskih posnetkov), ki je pokazal zelo podobno anatomijo kot pri stopalu modernega človeka, ki je vajen bose hoje. Zaključil je, da ni nobenega ugovora zoper spoznanje, da so avstralopiteki hodili vzravnano na dveh nogah. Avtorja knjige vztrajata, da ni nobenega dokaza, da odtisi pripadajo avstralopiteku in da bi prav tako lahko bili od homo sapiensa.
-R. H. Tuttle, fizični antropolog, je rekel, da je oblika odtisov identična z odtisi korakov ljudi, ki so vajeni bose hoje. Torej jih lahko uvrstimo v vrsto homo, a zaradi starosti odtisov to verjetno ne bo sprejeto. Poudaril je, da odtisi ne pripadajo a. afarensisu, ker so njegovi prsti dolgi in zakrivljeni. Avtorja pa pravita, da se podobno lahko reče za kateregakoli avstralopiteka.
-Stern in Susman sta Tuttlu ugovarjala, da bi a. afarensis nožne palce pri hoji lahko spodvil, kot to včasih počnejo šimpanzi in zato so najdeni odtisi tako podobni človeškim s kratkim palcem.
-Tuttle je na to odgovoril, da je to le malo verjetno, ker bi v tem primeru pričakovali dve vrsti odtisov: en sklop s spodvitim palcem in drugi sklop z dolgimi palci, a tega niso našli.
-Johanson, Latimer in Lovejoy trdijo, da je odtis naredil a. afarensis.
-Tim White pravi, da so odtisi od a. afarensisa, a se ni strinjal s Sternom in Susmanom, ker fosilni odtisi po njegovem ne podpirajo teorije o spodvitem palcu.*
-White je v študiji iz leta 1987 napisal, da ni primerkov, ki bi dokazovali prisotnost bolj razvitega pliocenskega človečnjaka na tem najdišču. A avtorja sta v tej knjigi predstavila precej sledi o tem, prav tako so ostanki človeških okostij precej redki, celo na najdiščih, ki vsebujejo druga očitna znamenja človeške prisotnosti. White je še rekel, da najdeni odtisi danes izgledajo kot stopala modernega človeka, a v prihodnosti naj bi našli komaj zaznavne razlike.
*Moja opomba: Kako pa White pojasnjuje kratek odtis palca pri stopalu, če naj bi ga naredil a. afarensis z dolgim palcem?
0
LOBANJA IZ CALAVERASA, KALIFORNIJA
-V zlatonosnem rudniku so našli tudi kameno orodje, staro 9-55 mio let.
-Lastnik rudnika v okrožju Calaverasa g. Mattison je leta 1866 našel lobanjo v plasti proda 40 m pod površino. Prod je bil blizu skalnate podlage, pod več izrazitimi plastmi vulkanskega materiala. Vulkanska dejavnost na tem področju se je začela v oligocenu, nadaljevala v miocenu in končala v pliocenu. Lobanja je bila najdena na dnu niza izmeničnih slojev proda in lave, torej je mogoče bila odložena tja še pred pliocenom.
-Lobanjo je pregledal J. D. Whitney, ki je istega leta poročal Kalifornijski akademiji znanosti.
-Lobanja je takoj postala senzacija, a časopisi so poročali, da je ponaredek. Se pa pojavlja dvom, da je to res, ker so pričevanja o podtaknitvi protislovna.
-William H. Holmes je tudi menil, da je lobanja lahko ponaredek in da lobanja ne predstavlja rase iz terciarja. V poročilu je še napisal, da dr. D. H. Dall pravi, da ima prod z lobanje in rudnika podobne karakteristike.
-Dr. F. W. Putnam iz Peabodyjevega prirodoslovnega muzeja je rekel, da na lobanji ni sledi o rudniškem produ.
-William J. Sinclair iz Kalifornijske univerze je rekel, da lobanji pripadajoči material ni iz rudnika, ampak se ga včasih lahko najde tudi v votlinah, kjer Indijanci pokopavajo svoje mrtve.
-W. O. Ayres je v reviji American Naturalist leta 1882 napisal, da je na lobanji isti material kot v rudniku in da kost ni mlada, ker so votline v lobanji zacementirane s prodom-to pa se lahko zgodi le ob odlaganju, ko je prod delno tekoč.
-Whitney je napisal, da je kost močno fosilizirana, kar je v prid veliki starosti. Je pa Holmes takoj ugovarjal, da se kosti lahko fosilizirajo že v nekaj sto ali tisoč letih.
-Geolog George Becker je leta 1891 v poročilu napisal, da so Clarence King, O. C. Marsh, F. W. Putnam in W. H. Dall potrdili, da je bila kost najdena in situ v produ pod lavo. Izjavo so vsi omenjeni tudi avtorizirali, a se je kasneje Putnam premislil.
-Avtorja knjige pravita, da ni mogoče zagotovo reči ali je lobanja pristna ali ponaredek. V prid pristnosti govori ogromno protislovij o tem, kako je bila lobanja pred kratkim položena na mesto najdbe, in ogromna količina kamenega orodja najdena na istem območju, skupaj z ostalimi ostanki človeških okostij.
-V zlatonosnem rudniku so našli tudi kameno orodje, staro 9-55 mio let.
-Lastnik rudnika v okrožju Calaverasa g. Mattison je leta 1866 našel lobanjo v plasti proda 40 m pod površino. Prod je bil blizu skalnate podlage, pod več izrazitimi plastmi vulkanskega materiala. Vulkanska dejavnost na tem področju se je začela v oligocenu, nadaljevala v miocenu in končala v pliocenu. Lobanja je bila najdena na dnu niza izmeničnih slojev proda in lave, torej je mogoče bila odložena tja še pred pliocenom.
-Lobanjo je pregledal J. D. Whitney, ki je istega leta poročal Kalifornijski akademiji znanosti.
-Lobanja je takoj postala senzacija, a časopisi so poročali, da je ponaredek. Se pa pojavlja dvom, da je to res, ker so pričevanja o podtaknitvi protislovna.
-William H. Holmes je tudi menil, da je lobanja lahko ponaredek in da lobanja ne predstavlja rase iz terciarja. V poročilu je še napisal, da dr. D. H. Dall pravi, da ima prod z lobanje in rudnika podobne karakteristike.
-Dr. F. W. Putnam iz Peabodyjevega prirodoslovnega muzeja je rekel, da na lobanji ni sledi o rudniškem produ.
-William J. Sinclair iz Kalifornijske univerze je rekel, da lobanji pripadajoči material ni iz rudnika, ampak se ga včasih lahko najde tudi v votlinah, kjer Indijanci pokopavajo svoje mrtve.
-W. O. Ayres je v reviji American Naturalist leta 1882 napisal, da je na lobanji isti material kot v rudniku in da kost ni mlada, ker so votline v lobanji zacementirane s prodom-to pa se lahko zgodi le ob odlaganju, ko je prod delno tekoč.
-Whitney je napisal, da je kost močno fosilizirana, kar je v prid veliki starosti. Je pa Holmes takoj ugovarjal, da se kosti lahko fosilizirajo že v nekaj sto ali tisoč letih.
-Geolog George Becker je leta 1891 v poročilu napisal, da so Clarence King, O. C. Marsh, F. W. Putnam in W. H. Dall potrdili, da je bila kost najdena in situ v produ pod lavo. Izjavo so vsi omenjeni tudi avtorizirali, a se je kasneje Putnam premislil.
-Avtorja knjige pravita, da ni mogoče zagotovo reči ali je lobanja pristna ali ponaredek. V prid pristnosti govori ogromno protislovij o tem, kako je bila lobanja pred kratkim položena na mesto najdbe, in ogromna količina kamenega orodja najdena na istem območju, skupaj z ostalimi ostanki človeških okostij.
0
DRUGI OSTANKI ČLOVEŠKIH FOSILOV IZ KALIFORNIJE
-Dr. C. F. Winslow je opisal odkritje človeških kosti na gori Table Mountain, ki so jih našli leta 1855 ali 1856. Podrobnosti je posredoval očividec kapetan David B. Akey.
-Akey je vrtal rove za zlato in 60 m globoko od skalnatega vrha in 60 m globoko v rovu so rudarji našli popolno človeško okostje. Akey kosti ni videl v prvotni legi, rudarji so jih prinesli v naročju in jih položili v zaboj. Ne ve, kaj se je zgodilo s kostmi kasneje, a lahko potrdi resničnost odkritja in človeško naravo izvrstno ohranjenega okostja. Opazil je tudi, da je lobanja imela vdrtino v desnem sencu, a ne ve, če so jo odlomili rudarji ali se je to zgodilo že prej. Spol okostja mu ni bil znan, bilo je srednje velikosti, kosti pa so bile najdene skupaj, ne ločeno. Ime rova, kjer so našli kosti, je že pozabil.
-Starost zlatonosnega peska tik nad živo skalo gore Table Mountain, kjer so našli okostje, je 33-55 mio let. Enako staro naj bi bilo tudi okostje, če ni bilo vrinjeno tja-a do zdaj o tem ni nobenega pričevanja.
-Winslow tega okostja ni našel.
-Zbral pa je nekaj drugih fosilov, ki jih je razposlal muzejem. Leta 1857 je Paul K. Hubbs našel odlomek lobanje, ki se je je držal zlatonosni prod, v jašku Table Mountain, 55 m pod površino. J. Wyman, vodilni kraniolog, jo je označil za človeško. V istem rudniku so našli tudi kameni možnar.
-William J. Sinclair je rekel, da bi bili lahko podkopi drugih rudnikov povezani s podkopom, kjer je bila najdena lobanja-to bi pojasnilo, zakaj so jo našli tako globoko in kar ji pripisuje veliko starost. A je leta 1902 priznal, da ni našel mesta odkritja, zato za svoja predvidevanja ni imel dokaza.
-J. D. Whitney je pregledoval zbirko kamenih artefaktov dr. Pereza Snella in med njimi našel tudi človeško čeljustnico. Bila je iz zlatonosnih prodišč pod lavastim pokrovom na gori Table Mountain.
-Whitney je rekel, da imajo vsi fosili izpod te gore, vključno z zgornjo čeljustnico, moderno anatomijo in jim pripisal starost 9-55 mio let.
-Whitney je opisal tudi odkritja v okrožju Placer v podkopu Missouri, kjer so pod lavo našli dve kosti. Dr. Fagan naj bi jih označil za človeški.
-Rudarski in geološki sklad za področje Kalifornije je usedlinam z najdenimi kostmi pripisal starost več 8,7 mio let.
-Leta 1853 je dr. H. H. Boyce odkril človeško kost na hribu Clay Hill v okrožju El Dorado. Leta 1870 ga je Whitney zaprosil za podrobnosti: hrib pokriva 2,5 m bazaltne lave, pod njim pa je 9 m peska, proda in gline. Ko so vrtali jašek, so v glinasti plasti našli lopatico, ključnico, dele prvega, drugega in tretjega desnega rebra. Kosti so bile dokaj čvrsto zacementirane skupaj, a ob stiku z zrakom so se začele drobiti v prah. Drugih najdb ni bilo.
-Sinclair je ugovarjal, da ni mogel najti točnega mesta tega glinastega sklada, ker je pobočje prekrivala skalnata mel. Rekel je, da so potemtakem lahko kopali na takem mestu in globini, da bi to dokazovalo nedaven pokop.
-Avtorja knjige pravita, da so Sinclairjevi argumenti utemeljeni in se strinjata, da obstajajo dvomi o starosti kosti. A obsežna skalnata mel, zaradi katere Sinclair ni mogel doseči gline in malo kosti govori zoper nedavni pokop.
-Leta 1879 je O. C: Marsh, paleontolog in predsednik Ameriškega združenja za razvoj znanosti rekel, da je zaradi močnih argumentov Whitneya in natančnosti in vestnosti v njegovem raziskovalnem delu povsem možno, da ameriška ležišča vsebujejo človeške ostanke in artefakte, ki jih lahko primerjamo z evropskim pliocenom.
-Dr. C. F. Winslow je opisal odkritje človeških kosti na gori Table Mountain, ki so jih našli leta 1855 ali 1856. Podrobnosti je posredoval očividec kapetan David B. Akey.
-Akey je vrtal rove za zlato in 60 m globoko od skalnatega vrha in 60 m globoko v rovu so rudarji našli popolno človeško okostje. Akey kosti ni videl v prvotni legi, rudarji so jih prinesli v naročju in jih položili v zaboj. Ne ve, kaj se je zgodilo s kostmi kasneje, a lahko potrdi resničnost odkritja in človeško naravo izvrstno ohranjenega okostja. Opazil je tudi, da je lobanja imela vdrtino v desnem sencu, a ne ve, če so jo odlomili rudarji ali se je to zgodilo že prej. Spol okostja mu ni bil znan, bilo je srednje velikosti, kosti pa so bile najdene skupaj, ne ločeno. Ime rova, kjer so našli kosti, je že pozabil.
-Starost zlatonosnega peska tik nad živo skalo gore Table Mountain, kjer so našli okostje, je 33-55 mio let. Enako staro naj bi bilo tudi okostje, če ni bilo vrinjeno tja-a do zdaj o tem ni nobenega pričevanja.
-Winslow tega okostja ni našel.
-Zbral pa je nekaj drugih fosilov, ki jih je razposlal muzejem. Leta 1857 je Paul K. Hubbs našel odlomek lobanje, ki se je je držal zlatonosni prod, v jašku Table Mountain, 55 m pod površino. J. Wyman, vodilni kraniolog, jo je označil za človeško. V istem rudniku so našli tudi kameni možnar.
-William J. Sinclair je rekel, da bi bili lahko podkopi drugih rudnikov povezani s podkopom, kjer je bila najdena lobanja-to bi pojasnilo, zakaj so jo našli tako globoko in kar ji pripisuje veliko starost. A je leta 1902 priznal, da ni našel mesta odkritja, zato za svoja predvidevanja ni imel dokaza.
-J. D. Whitney je pregledoval zbirko kamenih artefaktov dr. Pereza Snella in med njimi našel tudi človeško čeljustnico. Bila je iz zlatonosnih prodišč pod lavastim pokrovom na gori Table Mountain.
-Whitney je rekel, da imajo vsi fosili izpod te gore, vključno z zgornjo čeljustnico, moderno anatomijo in jim pripisal starost 9-55 mio let.
-Whitney je opisal tudi odkritja v okrožju Placer v podkopu Missouri, kjer so pod lavo našli dve kosti. Dr. Fagan naj bi jih označil za človeški.
-Rudarski in geološki sklad za področje Kalifornije je usedlinam z najdenimi kostmi pripisal starost več 8,7 mio let.
-Leta 1853 je dr. H. H. Boyce odkril človeško kost na hribu Clay Hill v okrožju El Dorado. Leta 1870 ga je Whitney zaprosil za podrobnosti: hrib pokriva 2,5 m bazaltne lave, pod njim pa je 9 m peska, proda in gline. Ko so vrtali jašek, so v glinasti plasti našli lopatico, ključnico, dele prvega, drugega in tretjega desnega rebra. Kosti so bile dokaj čvrsto zacementirane skupaj, a ob stiku z zrakom so se začele drobiti v prah. Drugih najdb ni bilo.
-Sinclair je ugovarjal, da ni mogel najti točnega mesta tega glinastega sklada, ker je pobočje prekrivala skalnata mel. Rekel je, da so potemtakem lahko kopali na takem mestu in globini, da bi to dokazovalo nedaven pokop.
-Avtorja knjige pravita, da so Sinclairjevi argumenti utemeljeni in se strinjata, da obstajajo dvomi o starosti kosti. A obsežna skalnata mel, zaradi katere Sinclair ni mogel doseči gline in malo kosti govori zoper nedavni pokop.
-Leta 1879 je O. C: Marsh, paleontolog in predsednik Ameriškega združenja za razvoj znanosti rekel, da je zaradi močnih argumentov Whitneya in natančnosti in vestnosti v njegovem raziskovalnem delu povsem možno, da ameriška ležišča vsebujejo človeške ostanke in artefakte, ki jih lahko primerjamo z evropskim pliocenom.
0
IZJEMNO STARE NAJDBE V EVROPI
-Gabriel de Mortillet je navedel poročilo M. Quiquereza: v Švici so v skladih železnate gline iz poznega eocena našli človeško okostje. Mortillet je komentiral samo to, da je treba podvomiti v verodostojnost človeških okostij z naravno povezanimi kostmi in da moramo biti zadržani tudi glede popolnega okostja, ki ga je našel Garrigou v miocenskih skladih najdišča Midi de France.
-Avtorja knjige pravita, da je možno, da sta bili zgornji okostji pokopani v daljni preteklosti in da je škoda, da se ne da dobiti več podatkov.
-Gabriel de Mortillet je navedel poročilo M. Quiquereza: v Švici so v skladih železnate gline iz poznega eocena našli človeško okostje. Mortillet je komentiral samo to, da je treba podvomiti v verodostojnost človeških okostij z naravno povezanimi kostmi in da moramo biti zadržani tudi glede popolnega okostja, ki ga je našel Garrigou v miocenskih skladih najdišča Midi de France.
-Avtorja knjige pravita, da je možno, da sta bili zgornji okostji pokopani v daljni preteklosti in da je škoda, da se ne da dobiti več podatkov.
0
EKSTREMNE ANOMALIJE
-V knjigi so bila do zdaj opisana samo odkritja iz terciarja, a obstajajo še starejša. Avtorja knjige sta dvomila ali bi jih sploh vključila v knjigo, a sta se zavoljo objektivnosti odločila, da je potrebno omeniti vsa odkritja, čeprav še tako anomalna.
-Leta 1862 je časopis The Geologist objavil poročilo o najdbi človeških kosti v ležišču premoga v Illinoisu. Bile so 28 m globoko, pod pol metra globokim pokrovom skrilavca. Kosti je pokrivala skorja, črna kot premog. Starost premoga je 286-320 mio let.
-Prof. W. G. Burroughs, vodja geološkega oddelka na kolidžu je leta 1938 poročal, da so v začetnem obdobju zgornjega karbona (doba premoga) obstajala bitja, ki so hodila po zadnjih nogah in imela stopala kot človek. Pustila so sledi v Kentucky-ju, Pensilvaniji in Missouriju.
-V tej dobi (eri dvoživk) so se živali, po mnenju znanstvenikov, premikale po štirih nogah oz. so v redkih primerih poskakovale, njihova stopala pa niso imela človeškega videza.
-Zgornji karbon (pensilvanij) se je začel 320 mio let nazaj. Prve živali, ki so hodile vzravnano pa so se pojavila 210 mio let nazaj. To so bili psevdokrokodilji tekodonti. Bili so podobni kuščarjem, lahko so tekli na dveh nogah z dvignjenim repom, ki ni puščal sledi. A njegova stopala so bila podobna ptičjim. Prva opicam podobna bitja so se pojavila 37 mio let nazaj, stopala iz zgornjega primera pa bi pričakovali šele pred 4 mio leti.
-Burroughs je poročal, da so imeli vsi odtisi pet prstov in izrazit obok. Prsti so bili razprti, kakor pri človeku, ki ni nikoli obut.
-David L. Bushnell, etnolog pri Smithsonovi ustanovi je ugovarjal, da so odtise izrezbarili Indijanci.
-Burroughs jih je preučil pod mikroskopom in opazil, da so zrnca peska znotraj sledi bližje skupaj kot zrnca peska v kamnini tik za robom sledi. Prav tako je bil peščenec ob mnogih sledeh zavihan zaradi vlažnega peska, ki ga je ob pritisku potisnilo navzgor. Njegova odkritja so potrdili tudi drugi znanstveniki.
-Kent Previette je leta 1953 napisal, da se je Bouroughs posvetoval tudi s kiparjem, ki je rekel, da bi rezbarjenje v tem peščencu pustilo umetne sledi, a teh na odkritih odtisih tudi s pomočjo fotomikrografije in infrardečih fotografij ni bilo videti.
-Burroughs je čez nekaj časa nehal trditi, da so odtisi človeški.
-Geolog Albert G. Ingalls je v reviji Scientific American leta 1940 rekel (*Moje besede: približen citat.): "Če je človek ali njegov opičji prednik ali celo zgodnji sesalski prednik prednika te opice v kakršnikoli obliki obstajal v karbonu, potem je celotna geološka znanost tako zmotna že v svoji osnovi, da vsi geologi lahko pustijo svoje službe in se zaposlijo kot šoferji tovornjakov! Zato znanost, vsaj zaenkrat, zavrača tako razlago."
-Ingalls je pa predlagal, da bi odtise lahko naredila kakšna še neznana vrsta dvoživk. A današnji znanstveniki tudi te hipoteze ne jemljejo resno. Karbonske dvoživke človeške velikosti na dveh nogah so tako nezdružljive z uradno hipotezo kot karbonski človek.
-Leta 1983 je Moscow News poročal, da so v 150 mio let stari jurski kamnini našli domneven odtis človeškega stopala, tik ob odtisu pa še stopinje gigantskega triprstega dinozavra. Našli so jih v Turkmenski republiki (JV takratne Sovjetske zveze).
-Prof. Amanijazov je rekel, da odtis spominja na človeško stopalo, a ni trdnega dokaza, da ga je res naredil človek.
-Odkritje ni bilo deležno velike pozornosti.
-Poznamo le nekaj primerov takih ekstremno anomalnih odkritij, a veliko takih odkritij verjetno sploh ne objavijo.
-V knjigi so bila do zdaj opisana samo odkritja iz terciarja, a obstajajo še starejša. Avtorja knjige sta dvomila ali bi jih sploh vključila v knjigo, a sta se zavoljo objektivnosti odločila, da je potrebno omeniti vsa odkritja, čeprav še tako anomalna.
-Leta 1862 je časopis The Geologist objavil poročilo o najdbi človeških kosti v ležišču premoga v Illinoisu. Bile so 28 m globoko, pod pol metra globokim pokrovom skrilavca. Kosti je pokrivala skorja, črna kot premog. Starost premoga je 286-320 mio let.
-Prof. W. G. Burroughs, vodja geološkega oddelka na kolidžu je leta 1938 poročal, da so v začetnem obdobju zgornjega karbona (doba premoga) obstajala bitja, ki so hodila po zadnjih nogah in imela stopala kot človek. Pustila so sledi v Kentucky-ju, Pensilvaniji in Missouriju.
-V tej dobi (eri dvoživk) so se živali, po mnenju znanstvenikov, premikale po štirih nogah oz. so v redkih primerih poskakovale, njihova stopala pa niso imela človeškega videza.
-Zgornji karbon (pensilvanij) se je začel 320 mio let nazaj. Prve živali, ki so hodile vzravnano pa so se pojavila 210 mio let nazaj. To so bili psevdokrokodilji tekodonti. Bili so podobni kuščarjem, lahko so tekli na dveh nogah z dvignjenim repom, ki ni puščal sledi. A njegova stopala so bila podobna ptičjim. Prva opicam podobna bitja so se pojavila 37 mio let nazaj, stopala iz zgornjega primera pa bi pričakovali šele pred 4 mio leti.
-Burroughs je poročal, da so imeli vsi odtisi pet prstov in izrazit obok. Prsti so bili razprti, kakor pri človeku, ki ni nikoli obut.
-David L. Bushnell, etnolog pri Smithsonovi ustanovi je ugovarjal, da so odtise izrezbarili Indijanci.
-Burroughs jih je preučil pod mikroskopom in opazil, da so zrnca peska znotraj sledi bližje skupaj kot zrnca peska v kamnini tik za robom sledi. Prav tako je bil peščenec ob mnogih sledeh zavihan zaradi vlažnega peska, ki ga je ob pritisku potisnilo navzgor. Njegova odkritja so potrdili tudi drugi znanstveniki.
-Kent Previette je leta 1953 napisal, da se je Bouroughs posvetoval tudi s kiparjem, ki je rekel, da bi rezbarjenje v tem peščencu pustilo umetne sledi, a teh na odkritih odtisih tudi s pomočjo fotomikrografije in infrardečih fotografij ni bilo videti.
-Burroughs je čez nekaj časa nehal trditi, da so odtisi človeški.
-Geolog Albert G. Ingalls je v reviji Scientific American leta 1940 rekel (*Moje besede: približen citat.): "Če je človek ali njegov opičji prednik ali celo zgodnji sesalski prednik prednika te opice v kakršnikoli obliki obstajal v karbonu, potem je celotna geološka znanost tako zmotna že v svoji osnovi, da vsi geologi lahko pustijo svoje službe in se zaposlijo kot šoferji tovornjakov! Zato znanost, vsaj zaenkrat, zavrača tako razlago."
-Ingalls je pa predlagal, da bi odtise lahko naredila kakšna še neznana vrsta dvoživk. A današnji znanstveniki tudi te hipoteze ne jemljejo resno. Karbonske dvoživke človeške velikosti na dveh nogah so tako nezdružljive z uradno hipotezo kot karbonski človek.
-Leta 1983 je Moscow News poročal, da so v 150 mio let stari jurski kamnini našli domneven odtis človeškega stopala, tik ob odtisu pa še stopinje gigantskega triprstega dinozavra. Našli so jih v Turkmenski republiki (JV takratne Sovjetske zveze).
-Prof. Amanijazov je rekel, da odtis spominja na človeško stopalo, a ni trdnega dokaza, da ga je res naredil človek.
-Odkritje ni bilo deležno velike pozornosti.
-Poznamo le nekaj primerov takih ekstremno anomalnih odkritij, a veliko takih odkritij verjetno sploh ne objavijo.
0
http://livingdinos.com/2011/07/human-and-dinosaur-footprints-in-turkmenistan/ Odtisi človeka in dinozavra v Turmenski republiki?
0
DODATEK: ŽIVI LJUDJE OPICE?
-Raziskovalci so v zadnjih stotih letih zbrali obsežno gradivo o bitjih, podobnih neandertalcem, homoerektusu, avstralopiteku, ki še danes obstajajo.
-Poklicni znanstveniki so: videli divje ljudi v naravnem okolju, videli žive ujete primerke, videli mrtve primerke, zbrali materialne dokaze za obstoj divjih ljudi, vključno s stotinami odtisov njihovih stopal. Izprašali so mnoge očividce, ki niso bili strokovnjaki in raziskali veliko količino pisnih in ustnih izročil o divjih ljudeh.
-Raziskovalci so v zadnjih stotih letih zbrali obsežno gradivo o bitjih, podobnih neandertalcem, homoerektusu, avstralopiteku, ki še danes obstajajo.
-Poklicni znanstveniki so: videli divje ljudi v naravnem okolju, videli žive ujete primerke, videli mrtve primerke, zbrali materialne dokaze za obstoj divjih ljudi, vključno s stotinami odtisov njihovih stopal. Izprašali so mnoge očividce, ki niso bili strokovnjaki in raziskali veliko količino pisnih in ustnih izročil o divjih ljudeh.
0
KRIPTOZOOLOGIJA
-Izraz je skoval francoski zoolog Bernard Heuvelmans. Pomeni preučevanje življenjskih vrst, katerih obstoj ni popolno dokumentiran, čeprav obstajajo poročila o njih. Gr. kryptos=skrit.
-Obstaja tudi mednarodno kriptozoološko društvo, ki izdaja časopis Cryptozoology.
-Mnogim se zdi neverjetno, da bi taka bitja sploh obstajala, ker je po njihovo vsaka ped Zemlje že raziskana in da so znanstveniki že popisali vse življenjske vrste. To pa seveda ni res: na svetu obstajajo obsežna neobljudena, slabo raziskana območja (npr. severozahod ZDA) in vsako leto se popiše okoli 5000 novih življenjskih vrst (okoli 4000 od teh je sicer žuželk).
http://cryptozoologynews.com/ Cryptozoology News
-Izraz je skoval francoski zoolog Bernard Heuvelmans. Pomeni preučevanje življenjskih vrst, katerih obstoj ni popolno dokumentiran, čeprav obstajajo poročila o njih. Gr. kryptos=skrit.
-Obstaja tudi mednarodno kriptozoološko društvo, ki izdaja časopis Cryptozoology.
-Mnogim se zdi neverjetno, da bi taka bitja sploh obstajala, ker je po njihovo vsaka ped Zemlje že raziskana in da so znanstveniki že popisali vse življenjske vrste. To pa seveda ni res: na svetu obstajajo obsežna neobljudena, slabo raziskana območja (npr. severozahod ZDA) in vsako leto se popiše okoli 5000 novih življenjskih vrst (okoli 4000 od teh je sicer žuželk).
http://cryptozoologynews.com/ Cryptozoology News
0
DIVJI LJUDJE V EVROPI
-Poročila o divjih ljudeh segajo daleč v preteklost.
-Na pol človeška bitja so upodobljena na mnogih umetniških predmetih Grkov, Rimljanov, Kartužanov in Etruščanov. V Predzgodovinskem muzeju v Rimu hranijo etruščansko srebrno skledo, na kateri so upodobljeni človeški lovci na konjih in bitje, ki spominja na človeka opico.
-V knjigi psalmov Psalter kraljice Mary iz 14. stol. je na eni izmed strani zelo realistično upodobljen dlakav divji mož, ki ga napada trop psov.
http://shrani.si/f/1k/lA/1WGQnt54/wudewasa.jpg
*Moja opomba: Je možno, da so ti dlakavi možje v resnici imeli bolezen hipertrihozo-sindrom volkodlaka?
V Evropi v bližnji preteklosti ni opažanj divjih mož?
-Poročila o divjih ljudeh segajo daleč v preteklost.
-Na pol človeška bitja so upodobljena na mnogih umetniških predmetih Grkov, Rimljanov, Kartužanov in Etruščanov. V Predzgodovinskem muzeju v Rimu hranijo etruščansko srebrno skledo, na kateri so upodobljeni človeški lovci na konjih in bitje, ki spominja na človeka opico.
-V knjigi psalmov Psalter kraljice Mary iz 14. stol. je na eni izmed strani zelo realistično upodobljen dlakav divji mož, ki ga napada trop psov.
http://shrani.si/f/1k/lA/1WGQnt54/wudewasa.jpg
*Moja opomba: Je možno, da so ti dlakavi možje v resnici imeli bolezen hipertrihozo-sindrom volkodlaka?
V Evropi v bližnji preteklosti ni opažanj divjih mož?
0
SEVEROZAHODNA SEVERNA AMERIKA
-Leta 1792 je botanik Jose Mariano Mozino opisoval Indijance iz Nootka Sounda na otoku Vancouver v Kanadi. Indijanci so pripovedovali o matloxu z gorskih predelov. Imel naj bi nasršene črne dlake, glava naj bi bila podobna človekovi z veliko večjimi, ostrejšimi in močnejšimi čekani kot pri medvedu. Imel naj bi izjemno dolge roke, na nogah in rokah pa zakrivljene kremplje.
-Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je v knjigi Lovec v divjini (1906) poročal tudi o divjem možu. Dogodek se je zgodil v gorovju Bitterroot, med Idahom in Montano (z istega področja še danes poročajo o divjih možeh) v 20. ali 30. letih 19. stol. Traper Bauman je z družabnikom raziskoval samoten gorski prehod. Tabor je neko bitje večkrat ponoči, ko ga nista mogla dobro videti, razdejalo in podnevi, ko sta bila odsotna. Bauman je nekega dne družabnika našel mrtvega v taboru, bitje, ki naj bi hodilo po dveh nogah, pa je pustilo odtise stopal, podobne človeškim.
-Časopis Colonist (iz Viktorije v Britanski Kolumbiji) je leta 1884 poročalo, da so ujeli bitje, ki so ga poimenovali Jacko. Bil naj bi nekakšna gorila, velika 140 cm in težka 58 kg. Pokrit naj bi bil z dolgo, črno in močno dlako, dolgo 2-3 cm. Podoben je bil človeku, a z daljšimi rokami kot človek in izjemno močan.
-Jacko verjetno ni bil gorila, ker je bil prelahek, mogoče pa šimpanz. A Jackovi poznavalci so to domnevo zavrgli.
-Po tem dogodku so na istem področju večkrat poročali o podobnih bitjih. Aleksander Caulfield Anderson, zemljemerec, je leta 1864 poročal, da je nekaj dlakavih humanoidnih bitij večkrat kamenjalo njegovo skupino, ko so opravljali meritve za trgovsko pot.
-Leta 1901 je žagar Mike King delal v samotnem predelu na otoku Vancouver. Opazil je veliko, človeku podobno bitje z rdečkastorjavim kožuhom. Na bregu potoka je spiralo koreninice in jih zlagalo na dva lična kupa ob sebi. Ko se je bitje umaknilo, je King opazil, da teče kot človek. Odtisi stopal so bili prav tako razločno človeški, razen izjemno dolgih in razprtih prstov.
-Leta 1941 je v Ruby Creeku v Britanski Kolumbiji družina Chapman opazila orjaškega človeka, povsem prekritega z 10 cm dolgo rumenorjavo dlako.
-Leta 1955 je William Roe blizu mesteca Tete Jaune Cache v Britanski Kolumbiji 70 m daleč opazil orjaškega moža. Visok naj bi bil 185 cm, širok 90 cm in tehtal okoli 130 kg. Pokrit naj bi bil s temnorjavo dlako s srebrnimi vršički, ko pa je bitje prišlo bližje, je Roe po dojkah opazil, da je samica.
-Leta 1967 sta Roger Patterson in Bob Gimlin v Bluff Creeku v severni Kaliforniji posnela kratek barvni film. Nanj sta ujela samico sasquatcha in kasneje tudi naredila odtise njenih stopal, ki so bili dolgi 36 cm.
-Dr. D. W. Grieve, anatom in specialist za človeško hojo je o posnetku imel mešane občutke.
-Myre Shakley, antropologinja je menila, da je posnetek lahko potegavščina, a zelo dobro premišljena.
-Poznamo več kot 100 dokumentiranih stopalnih odtisov s fotografijami in odtiski: Dejstvo je, da so nekateri ponarejeni, a za vse ni dokazov o ponaredbi.
-Anatom John R. Napier je leta 1973 rekel, da vsi odtisi ne morejo biti potegavščina, saj bi to pričalo o razvejani zaroti kot pri mafiji. Ko je preučil odtise, je ugotovil, da so biološko prepričljivi in da sasquatch obstaja.
-Antropolog Grover S. Krantz je bil do odtisov najprej skeptičen, a je vseeno preučil nekaj odtisov, ki so bili najdeni leta 1970 v državi Washington. Rekonstruiral je skeletno zgradbo sasquatchovega stopala in opazil, da ima le-ta gleženj postavljen bolj naprej kot človeško stopalo. To se ujema z višino in težo sasquatcha iz poročil. Ponarejevalec nikakor ne bi mogel vedeti, koliko naprej naj postavi gleženj, da bi bilo to prepričljivo. Sam je za izračune porabil več mesecev.
-Krantz in John Green (strokovnjak za divje može) sta napisala obširna poročila o najdbah stopalnih odtisov v severni Ameriki. Tipični odtisi so dolgi 36-46 cm, široki 13-23 cm, površina stopala pa je 3-4x večja od površine povprečnega človeškega stopala. Od tod prihaja tudi priljubljen izraz Velika noga. Kranzt je ocenil, da tipičen sasquatchev odtis zahteva skupno težo min. 320 kg. Poročala sta tudi o serijah odtisov v samotnih predelih, dolgih od enega do več km. Dolžina koraka je 120-180 cm (korak povprečnega človeka je dolg 90 cm).
-Pojavila so se ugibanja, da bi odtise lahko pustil kakšen stroj za vtiskovanje. Napier je na to odgovoril, da je resnično neverjetno, da bi obstajal stroj, ki bi zmogel potisk skoraj 400 kg na kvadratni čevelj in bi ga prenašal človek po težavnem terenu. Nekatere sledi so bile najdene tudi v svežem snegu* in očividci so potrdili, da ni bilo znamenj kakega stroja, ki bi šel vzporedno z njimi ali lebdel nad njimi.
-V nekaterih primerih so se v seriji odtisov razmiki med nožnimi prsti razlikovali od odtisa do odtisa. Če bi jih naredil stroj, bi bilo to potrebno tudi upoštevati.
-Leta 1982 je nadzornik Gozdnega gospodarstva v ZDA Paul Freeman v okrožju Walla Walla v državi Washington 50 m stran od sebe zagledal kosmatega dvonožca, ki naj bi bil visok 2,5 m. Freeman je odtise preučil in ugotovil, da ima znojnice, kožne brazde in ostale značilne poteze na pravih mestih za stopala velikega primata.
-Avtorja knjige pravita, da obstaja toliko kakovostnega materiala v prid obstoju sasquatcha, da je precej čudno, da skoraj vsi antropologi in zoologi molčijo o tem.
-Napier pravi, da bi verjetno vsi izgubili ugled in službo, če bi o tem spregovorili.
-Antropolog Roderick Sprague pravi, da je Krantz zapravil ugled pri mnogih kolegih in si otežil normalno napredovanje v svoji karieri zaradi svojega raziskovanja neznanega.
-Večina poročil o sasquatchu prihaja s severozahoda ZDA in Britanske Kolumbije, številna pa tudi z vzhoda ZDA in Kanade.
*Moja opomba: Kje so bile najdeni ostali odtisi? V kakšnem blatu, mehki zemlji? Zakaj naj bi bili odtisi v snegu bolj verodostojni?
-Leta 1792 je botanik Jose Mariano Mozino opisoval Indijance iz Nootka Sounda na otoku Vancouver v Kanadi. Indijanci so pripovedovali o matloxu z gorskih predelov. Imel naj bi nasršene črne dlake, glava naj bi bila podobna človekovi z veliko večjimi, ostrejšimi in močnejšimi čekani kot pri medvedu. Imel naj bi izjemno dolge roke, na nogah in rokah pa zakrivljene kremplje.
-Ameriški predsednik Theodore Roosevelt je v knjigi Lovec v divjini (1906) poročal tudi o divjem možu. Dogodek se je zgodil v gorovju Bitterroot, med Idahom in Montano (z istega področja še danes poročajo o divjih možeh) v 20. ali 30. letih 19. stol. Traper Bauman je z družabnikom raziskoval samoten gorski prehod. Tabor je neko bitje večkrat ponoči, ko ga nista mogla dobro videti, razdejalo in podnevi, ko sta bila odsotna. Bauman je nekega dne družabnika našel mrtvega v taboru, bitje, ki naj bi hodilo po dveh nogah, pa je pustilo odtise stopal, podobne človeškim.
-Časopis Colonist (iz Viktorije v Britanski Kolumbiji) je leta 1884 poročalo, da so ujeli bitje, ki so ga poimenovali Jacko. Bil naj bi nekakšna gorila, velika 140 cm in težka 58 kg. Pokrit naj bi bil z dolgo, črno in močno dlako, dolgo 2-3 cm. Podoben je bil človeku, a z daljšimi rokami kot človek in izjemno močan.
-Jacko verjetno ni bil gorila, ker je bil prelahek, mogoče pa šimpanz. A Jackovi poznavalci so to domnevo zavrgli.
-Po tem dogodku so na istem področju večkrat poročali o podobnih bitjih. Aleksander Caulfield Anderson, zemljemerec, je leta 1864 poročal, da je nekaj dlakavih humanoidnih bitij večkrat kamenjalo njegovo skupino, ko so opravljali meritve za trgovsko pot.
-Leta 1901 je žagar Mike King delal v samotnem predelu na otoku Vancouver. Opazil je veliko, človeku podobno bitje z rdečkastorjavim kožuhom. Na bregu potoka je spiralo koreninice in jih zlagalo na dva lična kupa ob sebi. Ko se je bitje umaknilo, je King opazil, da teče kot človek. Odtisi stopal so bili prav tako razločno človeški, razen izjemno dolgih in razprtih prstov.
-Leta 1941 je v Ruby Creeku v Britanski Kolumbiji družina Chapman opazila orjaškega človeka, povsem prekritega z 10 cm dolgo rumenorjavo dlako.
-Leta 1955 je William Roe blizu mesteca Tete Jaune Cache v Britanski Kolumbiji 70 m daleč opazil orjaškega moža. Visok naj bi bil 185 cm, širok 90 cm in tehtal okoli 130 kg. Pokrit naj bi bil s temnorjavo dlako s srebrnimi vršički, ko pa je bitje prišlo bližje, je Roe po dojkah opazil, da je samica.
-Leta 1967 sta Roger Patterson in Bob Gimlin v Bluff Creeku v severni Kaliforniji posnela kratek barvni film. Nanj sta ujela samico sasquatcha in kasneje tudi naredila odtise njenih stopal, ki so bili dolgi 36 cm.
-Dr. D. W. Grieve, anatom in specialist za človeško hojo je o posnetku imel mešane občutke.
-Myre Shakley, antropologinja je menila, da je posnetek lahko potegavščina, a zelo dobro premišljena.
-Poznamo več kot 100 dokumentiranih stopalnih odtisov s fotografijami in odtiski: Dejstvo je, da so nekateri ponarejeni, a za vse ni dokazov o ponaredbi.
-Anatom John R. Napier je leta 1973 rekel, da vsi odtisi ne morejo biti potegavščina, saj bi to pričalo o razvejani zaroti kot pri mafiji. Ko je preučil odtise, je ugotovil, da so biološko prepričljivi in da sasquatch obstaja.
-Antropolog Grover S. Krantz je bil do odtisov najprej skeptičen, a je vseeno preučil nekaj odtisov, ki so bili najdeni leta 1970 v državi Washington. Rekonstruiral je skeletno zgradbo sasquatchovega stopala in opazil, da ima le-ta gleženj postavljen bolj naprej kot človeško stopalo. To se ujema z višino in težo sasquatcha iz poročil. Ponarejevalec nikakor ne bi mogel vedeti, koliko naprej naj postavi gleženj, da bi bilo to prepričljivo. Sam je za izračune porabil več mesecev.
-Krantz in John Green (strokovnjak za divje može) sta napisala obširna poročila o najdbah stopalnih odtisov v severni Ameriki. Tipični odtisi so dolgi 36-46 cm, široki 13-23 cm, površina stopala pa je 3-4x večja od površine povprečnega človeškega stopala. Od tod prihaja tudi priljubljen izraz Velika noga. Kranzt je ocenil, da tipičen sasquatchev odtis zahteva skupno težo min. 320 kg. Poročala sta tudi o serijah odtisov v samotnih predelih, dolgih od enega do več km. Dolžina koraka je 120-180 cm (korak povprečnega človeka je dolg 90 cm).
-Pojavila so se ugibanja, da bi odtise lahko pustil kakšen stroj za vtiskovanje. Napier je na to odgovoril, da je resnično neverjetno, da bi obstajal stroj, ki bi zmogel potisk skoraj 400 kg na kvadratni čevelj in bi ga prenašal človek po težavnem terenu. Nekatere sledi so bile najdene tudi v svežem snegu* in očividci so potrdili, da ni bilo znamenj kakega stroja, ki bi šel vzporedno z njimi ali lebdel nad njimi.
-V nekaterih primerih so se v seriji odtisov razmiki med nožnimi prsti razlikovali od odtisa do odtisa. Če bi jih naredil stroj, bi bilo to potrebno tudi upoštevati.
-Leta 1982 je nadzornik Gozdnega gospodarstva v ZDA Paul Freeman v okrožju Walla Walla v državi Washington 50 m stran od sebe zagledal kosmatega dvonožca, ki naj bi bil visok 2,5 m. Freeman je odtise preučil in ugotovil, da ima znojnice, kožne brazde in ostale značilne poteze na pravih mestih za stopala velikega primata.
-Avtorja knjige pravita, da obstaja toliko kakovostnega materiala v prid obstoju sasquatcha, da je precej čudno, da skoraj vsi antropologi in zoologi molčijo o tem.
-Napier pravi, da bi verjetno vsi izgubili ugled in službo, če bi o tem spregovorili.
-Antropolog Roderick Sprague pravi, da je Krantz zapravil ugled pri mnogih kolegih in si otežil normalno napredovanje v svoji karieri zaradi svojega raziskovanja neznanega.
-Večina poročil o sasquatchu prihaja s severozahoda ZDA in Britanske Kolumbije, številna pa tudi z vzhoda ZDA in Kanade.
*Moja opomba: Kje so bile najdeni ostali odtisi? V kakšnem blatu, mehki zemlji? Zakaj naj bi bili odtisi v snegu bolj verodostojni?
0
Tudi pri nas poznamo, pripovedke o volkodlakih in pasjeglavcih, pa seveda o zmajih in velikanih.
Naredili so poizkus z insekti. Zaprli so jih v kletko z povečano količino kisika v zraku. Če se ne motim, so povečali količino kisika na 25% v zraku, ki so ga dihali insekti. Insekti so zradli od tri do petkrat večji, kakor so v naravi. Marsikaj je mogoče, če se spremenijo nekateri parametri.
Naredili so poizkus z insekti. Zaprli so jih v kletko z povečano količino kisika v zraku. Če se ne motim, so povečali količino kisika na 25% v zraku, ki so ga dihali insekti. Insekti so zradli od tri do petkrat večji, kakor so v naravi. Marsikaj je mogoče, če se spremenijo nekateri parametri.
0
Drugače pa na tem mestu ne bi izpostavljal nekih "zmajev, volkodlakov ter velikanov", ampak prej našo letečo kačo - Linterja, ki je poznam pod mnogimi imeni ohranjenih mnogo pričevanj. Po umaknjenih krajih zahodne Slovenije, starejši ljudje še dandanes verjamejo da Lintver res obstaja.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
Drugače pa na tem mestu ne bi izpostavljal nekih "zmajev, volkodlakov ter velikanov", ampak prej našo letečo kačo - Linterja, ki je poznam pod mnogimi imeni ohranjenih mnogo pričevanj. Po umaknjenih krajih zahodne Slovenije, starejši ljudje še dandanes verjamejo da Lintver res obstaja.Daj napiši kaj več o tem. Je zanimivo. Gugl ne pokaže nič. Je Lintver ali je Linter, oboje si napisal?
0
Se je pritihotapil črkojedi škrateljc, Lintver, bo pravo. A ima še sila drugih imen, od Brzlišk pa do Žvižgač, Lintver, itd.
0
SREDNJA IN JUŽNA AMERIKA
-Geolog Wendell Skousen je poročal o videnjih domačinov iz Baja Verapaza. Večkrat so v gorah opazili zelo velike, divje može, ki so jih imenovali sisimiti. Imeli naj bi kratek, gost, rjav kožuh, bili naj bi brez vratu, z majhnimi očmi, dolgimi rokami in ogromnimi dlanmi. Njihovi odtisi pa naj bi bili 2x večji od človeških.
-Podobna poročila prihajajo tudi iz Gvatemale, kjer naj bi bitje ugrabljalo ženske in otroke.
-V Belizeju poznajo dvendije, polčloveška bitja, ki naj bi živela v džunglah na jugu države. Duende=šp. škrat.
-Ivan Sanderson je leta 1961 poročal, da je več deset ljudi (tudi dobro situiranih in zaposlenih v uglednih organizacijah) videlo bitje, ki naj bi bilo veliko 110-140 cm, imelo naj bi skladno telo, masivna ramena, precej dolge roke, debelo gosto, rjavo dlako kot pri kratkodlakem psu. Imeli naj bi tudi ploščat obraz, lasje naj bi bili isto dolgi kot dlaka na telesu, razen na zadnjem delu vratu in sredi hrbta. Glede na opis ti verjetno ne pripadajo isti vrsti kot bitje s severa celine.
-V Gvajani so divji možje imenovani didiji. Veliki naj bi bili 150 cm, hodili naj bi vzravnano in pokriti z gosto črno dlako.
-G. Haines, guverner v Britanski Gvajani je leta 1940 hodil vzdolž reke Konawaruk in zagledal dve bitji na dveh nogah, s človeškimi potezami in rdečkastorjavim kožuhom.
-Sanderson je napisal tudi knjigo o divjih ljudeh, kjer je navedel mnoge podobne opise in nihče izmed očividcev iz Gvajane ni namignil, da so bitja samo opice. Izrecno so povedali, da so brez repa, hodijo vzravnano in imajo človeške lastnosti.
-V vzhodnim pobočjih Andov v Ekvadorju so večkrat opazili majhno (120-150 cm), kožuhasto človečnjaško bitje, ki so ga poimenovali širu.
V Braziliji poznajo velikega, opici podobnega mapinguarija z velikanskimi stopalnimi odtisi, podobne človeškim, ki pobija živino.
-Geolog Wendell Skousen je poročal o videnjih domačinov iz Baja Verapaza. Večkrat so v gorah opazili zelo velike, divje može, ki so jih imenovali sisimiti. Imeli naj bi kratek, gost, rjav kožuh, bili naj bi brez vratu, z majhnimi očmi, dolgimi rokami in ogromnimi dlanmi. Njihovi odtisi pa naj bi bili 2x večji od človeških.
-Podobna poročila prihajajo tudi iz Gvatemale, kjer naj bi bitje ugrabljalo ženske in otroke.
-V Belizeju poznajo dvendije, polčloveška bitja, ki naj bi živela v džunglah na jugu države. Duende=šp. škrat.
-Ivan Sanderson je leta 1961 poročal, da je več deset ljudi (tudi dobro situiranih in zaposlenih v uglednih organizacijah) videlo bitje, ki naj bi bilo veliko 110-140 cm, imelo naj bi skladno telo, masivna ramena, precej dolge roke, debelo gosto, rjavo dlako kot pri kratkodlakem psu. Imeli naj bi tudi ploščat obraz, lasje naj bi bili isto dolgi kot dlaka na telesu, razen na zadnjem delu vratu in sredi hrbta. Glede na opis ti verjetno ne pripadajo isti vrsti kot bitje s severa celine.
-V Gvajani so divji možje imenovani didiji. Veliki naj bi bili 150 cm, hodili naj bi vzravnano in pokriti z gosto črno dlako.
-G. Haines, guverner v Britanski Gvajani je leta 1940 hodil vzdolž reke Konawaruk in zagledal dve bitji na dveh nogah, s človeškimi potezami in rdečkastorjavim kožuhom.
-Sanderson je napisal tudi knjigo o divjih ljudeh, kjer je navedel mnoge podobne opise in nihče izmed očividcev iz Gvajane ni namignil, da so bitja samo opice. Izrecno so povedali, da so brez repa, hodijo vzravnano in imajo človeške lastnosti.
-V vzhodnim pobočjih Andov v Ekvadorju so večkrat opazili majhno (120-150 cm), kožuhasto človečnjaško bitje, ki so ga poimenovali širu.
V Braziliji poznajo velikega, opici podobnega mapinguarija z velikanskimi stopalnimi odtisi, podobne človeškim, ki pobija živino.
0
Avtor: Čarolija
Naredili so poizkus z insekti. Zaprli so jih v kletko z povečano količino kisika v zraku. Če se ne motim, so povečali količino kisika na 25% v zraku, ki so ga dihali insekti. Insekti so zradli od tri do petkrat večji, kakor so v naravi. Marsikaj je mogoče, če se spremenijo nekateri parametri.
Verjetno se to nanaša na tisti del, ko se znanstvenikom zdi velika žuželka na dveh nogah, s stopali podobnimi človeku, precej neverjetna. Ugibam, da v bistvu zato, ker še niso našli takega fosila.
0
Avtor: easy door
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
Drugače pa na tem mestu ne bi izpostavljal nekih "zmajev, volkodlakov ter velikanov", ampak prej našo letečo kačo - Linterja, ki je poznam pod mnogimi imeni ohranjenih mnogo pričevanj. Po umaknjenih krajih zahodne Slovenije, starejši ljudje še dandanes verjamejo da Lintver res obstaja.Daj napiši kaj več o tem. Je zanimivo. Gugl ne pokaže nič. Je Lintver ali je Linter, oboje si napisal?
Tudi mene bi zanimalo, prvič slišim.
0
Čisto preobsežna tema, če bi se lotil razpredati o tem. A presenečen, da prvič slišite za Lintverja, po zahodu Slovenije je precej razširjeno vedenje o njem.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
Čisto preobsežna tema, če bi se lotil razpredati o tem. A presenečen, da prvič slišite za Lintverja, po zahodu Slovenije je precej razširjeno vedenje o njem.Daj ne bodi špilferderber. Sliši se zanimivo. Saj ne rabiš vse naenkrat.
0
Nismo vsi iz Z Slovenije, ali pa tako zelo razgledani. Pri nas je lintvern izraz za nekoga, ki je žleht.
0
JETI: DIVJI ČLOVEK S HIMALAJE
-Jetija prvi omeni B. H. Hodgson, ki je bil med leti 1820-1843 britanski rezident na nepalskem dvoru. Njegove nosače naj bi med potjo skozi severni Nepal prestrašilo kosmato, človeku podobno bitje brez repa.
-Marsikdo ob takem opisu pomisli, da so bitje zamenjali za kakšno žival, npr. medveda ali langurja (južnoazijska opica), a je le malo verjetno, da bi se domačini lahko zmotili.
-V 19. stol. je najmanj en Evropejec poročal o videnju ujete živali, ki je spominjala na jetija.
-Myra Shackley je poročala, da so jetiji naslikani tudi na nepalskih in tibetanskih slikarijah ter povsem ločeni od medvedov, opic in langurjev.
-Nek Južnoafričan ji je povedal, da je babica njegove žene na obronku Himalaje v Indiji videla polčloveka, ki je hodil vzravnano in je bil očitno bolj žival kot človek, saj je bil povsem poraščen z dlako. Rekla je, da so ga ujeli in vklenili v verige.
-Poročila o videnjih jetija se nadaljujejo tudi v 20. stol., število teh pa se znatno poveča po začetku odprav v Himalajo.
-Leta 1951 je Eric Shipton 5500 m visoko na ledeniku Menlung opazil odtise stopal. Sledil jim je 1,5 km, kjer je en odtis fotografiral. Odtis je bil precej velik in mnogim se je zdel prepričljiv.
-Napier je raziskal in ovrgel možnost, da bi odtis lahko nastal zaradi taljenja snega. Rekel je, da je odtis naredil človek, ki je z eno obuto nogo stopil na drugo, sezuto stopalo. Bil je popolnoma prepričan v obstoj sasquatcha, a skeptičen glede jetija. Kasneje, po novih odkritjih, pa je mnenje spremenil.
-Sir Edmund Hillary se je v 50. in 60. letih večkrat odpravil v Himalajo, kjer je tudi sam videl odtise stopal v snegu. Zaključil je, da so vsi primeri nastali ob spojitvi manjših sledi znanih živali.
-Napier, tudi sam skeptik, je rekel, da vsak, z vsaj malo izkušenj, spojenega odtisa ne bi zamenjal s svežim.
-Myra Shackley je v svoji knjigi o divjih ljudeh napisala, da so prebivalci vasi Tharbaleh leta 1958 našli utopljenega jetija. Podoben je bil majhnemu človeku, imel naj bi koničasto glavo in rdečkasto rjav kožuh.
-Nekateri budistični samostani pravijo, da hranijo telesne ostanke jetija.
-Leta 1960 je Hillary poslal jetijev skalp iz samostana v Khumjungu na testiranje na Zahod. Ugotovili so, da naj bi bil skalp narejen iz kože serowa, kozi podobne himalajske antilope. Shackleyeva se s tem ni strinjala, ker naj bi bile dlake podobne opičjim in v njih naj bi bila najdena druga vrsta pršice kot je prisotna pri himalajski antilopi.
-Leta 1950 so testirali vzorce mumificirane jetijeve roke iz Tibeta. Rezultati so bili neodločni, Shackleyeva pa trdi, da je roka imela nekaj izjemno človečnjaških potez.
-Leta 1957 je v Kathmandu Commonerju izšla zgodba o jetijevi glavi, ki so jo 25 let hranili v vasi Chilunka.
-Anthony B. Wooldridge je leta 1986 v imenu neke organizacije za razvoj tretjega sveta opravil solo vztrajnostni tek prek Himalaje. Med tekom je opazil sveže sledove in jih fotografiral-odtis je bil podoben tistemu, ki ga je naredil Shipton. Odtisom je sledil in prišel do plitvega žleba v snegu, kot bi tam velik predmet drsel. Na koncu žleba so bile spet sledi, ki so vodile do grmičevja, kjer je stala velika, pokončna 2 m visoka postava. Fotografiral jo je s 150 m. Imela naj bi veliko, kvadratasto glavo, celo telo pa je bilo pokrito s temno dlako. Wooldrige je potrdil, da bitje ni bilo opica, medved ali človek. Opazoval jo je 45 minut, nato je moral oditi zaradi poslabšanja vremena.
-V Angliji je fotografije pokazal znanstvenikom, ki se ukvarjajo z vprašanjem divjega človeka, tudi Napieru. Shackleyeva je rekla, da so fotografije pristne, podobnega mnenja je bil tudi lord Hunt (vodja odprave na Mount Everest leta 1953), ki je tudi sam 2x videl jetijeve sledi.
-Jetija prvi omeni B. H. Hodgson, ki je bil med leti 1820-1843 britanski rezident na nepalskem dvoru. Njegove nosače naj bi med potjo skozi severni Nepal prestrašilo kosmato, človeku podobno bitje brez repa.
-Marsikdo ob takem opisu pomisli, da so bitje zamenjali za kakšno žival, npr. medveda ali langurja (južnoazijska opica), a je le malo verjetno, da bi se domačini lahko zmotili.
-V 19. stol. je najmanj en Evropejec poročal o videnju ujete živali, ki je spominjala na jetija.
-Myra Shackley je poročala, da so jetiji naslikani tudi na nepalskih in tibetanskih slikarijah ter povsem ločeni od medvedov, opic in langurjev.
-Nek Južnoafričan ji je povedal, da je babica njegove žene na obronku Himalaje v Indiji videla polčloveka, ki je hodil vzravnano in je bil očitno bolj žival kot človek, saj je bil povsem poraščen z dlako. Rekla je, da so ga ujeli in vklenili v verige.
-Poročila o videnjih jetija se nadaljujejo tudi v 20. stol., število teh pa se znatno poveča po začetku odprav v Himalajo.
-Leta 1951 je Eric Shipton 5500 m visoko na ledeniku Menlung opazil odtise stopal. Sledil jim je 1,5 km, kjer je en odtis fotografiral. Odtis je bil precej velik in mnogim se je zdel prepričljiv.
-Napier je raziskal in ovrgel možnost, da bi odtis lahko nastal zaradi taljenja snega. Rekel je, da je odtis naredil človek, ki je z eno obuto nogo stopil na drugo, sezuto stopalo. Bil je popolnoma prepričan v obstoj sasquatcha, a skeptičen glede jetija. Kasneje, po novih odkritjih, pa je mnenje spremenil.
-Sir Edmund Hillary se je v 50. in 60. letih večkrat odpravil v Himalajo, kjer je tudi sam videl odtise stopal v snegu. Zaključil je, da so vsi primeri nastali ob spojitvi manjših sledi znanih živali.
-Napier, tudi sam skeptik, je rekel, da vsak, z vsaj malo izkušenj, spojenega odtisa ne bi zamenjal s svežim.
-Myra Shackley je v svoji knjigi o divjih ljudeh napisala, da so prebivalci vasi Tharbaleh leta 1958 našli utopljenega jetija. Podoben je bil majhnemu človeku, imel naj bi koničasto glavo in rdečkasto rjav kožuh.
-Nekateri budistični samostani pravijo, da hranijo telesne ostanke jetija.
-Leta 1960 je Hillary poslal jetijev skalp iz samostana v Khumjungu na testiranje na Zahod. Ugotovili so, da naj bi bil skalp narejen iz kože serowa, kozi podobne himalajske antilope. Shackleyeva se s tem ni strinjala, ker naj bi bile dlake podobne opičjim in v njih naj bi bila najdena druga vrsta pršice kot je prisotna pri himalajski antilopi.
-Leta 1950 so testirali vzorce mumificirane jetijeve roke iz Tibeta. Rezultati so bili neodločni, Shackleyeva pa trdi, da je roka imela nekaj izjemno človečnjaških potez.
-Leta 1957 je v Kathmandu Commonerju izšla zgodba o jetijevi glavi, ki so jo 25 let hranili v vasi Chilunka.
-Anthony B. Wooldridge je leta 1986 v imenu neke organizacije za razvoj tretjega sveta opravil solo vztrajnostni tek prek Himalaje. Med tekom je opazil sveže sledove in jih fotografiral-odtis je bil podoben tistemu, ki ga je naredil Shipton. Odtisom je sledil in prišel do plitvega žleba v snegu, kot bi tam velik predmet drsel. Na koncu žleba so bile spet sledi, ki so vodile do grmičevja, kjer je stala velika, pokončna 2 m visoka postava. Fotografiral jo je s 150 m. Imela naj bi veliko, kvadratasto glavo, celo telo pa je bilo pokrito s temno dlako. Wooldrige je potrdil, da bitje ni bilo opica, medved ali človek. Opazoval jo je 45 minut, nato je moral oditi zaradi poslabšanja vremena.
-V Angliji je fotografije pokazal znanstvenikom, ki se ukvarjajo z vprašanjem divjega človeka, tudi Napieru. Shackleyeva je rekla, da so fotografije pristne, podobnega mnenja je bil tudi lord Hunt (vodja odprave na Mount Everest leta 1953), ki je tudi sam 2x videl jetijeve sledi.
0
Avtor: easy door
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
Čisto preobsežna tema, če bi se lotil razpredati o tem. A presenečen, da prvič slišite za Lintverja, po zahodu Slovenije je precej razširjeno vedenje o njem.Daj ne bodi špilferderber. Sliši se zanimivo. Saj ne rabiš vse naenkrat.
Jaaa.
0
Ja so rekli nekoč kosci ko so kosili tiste odmaknjene, malodane divje snežeti gor v hribih, da so "Žvižgača" videli, to je taka kratka in debela kača, ki leti po zraku / skače in se oglasa z žvižgajočim, predirljivim brzližganjem. So rekli da je zelo strupen, da človeka ugonobi že s svojim dihom.
0
ALMAS IZ SREDNJE AZIJE
-Sasquatch in jeti sta glede na opise velika in zelo opičja. Divji človek iz srednje Azije=almas pa je manjši in bolj človeškega videza.
-Največ poročil o almasu prihaja s področja, ki se razteza s severa od Mongolije, preko Pamirjev na jug in proti zahodu v področje Kavkaza. Podobna poročila prihajajo tudi iz Sibirije in delov daljnega SV Ruske republike.
-Hans Schiltenberger je bil v 15. stol. v ujetništvu v Mongoliji. Leta 1427 se je vrnil v Evropo in pisal o svojih doživetjih tam. Poročal je tudi o videnjih divjih mož, ki naj bi jim celo telo prekrival kožuh, dlak ni bilo le na dlaneh in obrazu. Jedli so listje, travo in vse, kar jim je prišlo pod roke.
-V nekem mongolskem kompendiju iz 19. stol., ki opisuje zdravila, je tudi risba almasa. Shackleyeva je rekla, da je v knjigi na tisoče ilustracij raznovrstnih živali, ni pa mitoloških živali, kakršne so v podobnih srednjeveških knjigah iz Evrope. Vsa naslikana bitja živijo še danes, zakaj potem samo almas ne bi? Iz ilustracij je razvidno, da živijo v skalnatem naravnem okolju, v gorah.
-Dordji Meiren, član Mongolske akademije znanosti, je leta 1937 v nekem samostanu v puščavi Gobi videl almasovo kožo, ki so jo lame pri nekaterih obredih uporabljale kot preprogo.
-Leta 1963 je ruski pediater Ivan Ivlov potoval skozi Altajsko gorovje, kjer je videl več stoječih, človeku podobnih bitij-bili naj bi družina: moški, ženska in otrok. Opazoval jih je z daljnogledom z razdalje 800 m. Bitja je videl tudi mongolski voznik, ki mu je povedal, da jih na tem področju večkrat vidijo.
-Ivov je izprašal tudi več otrok (ti naj bi se mu manj verjetno zlagali) in slišal je veliko poročil o almasih. Nek otrok je videl moškega lamasa, ki je nosil otroka almasa čez vodo.
-Leta 1980 je neki delavec na ekperimentalni agrikulturni postaji v Bulgaru naletel na mrtvo telo divjega človeka. Bilo naj bi kosmato, robustno, človeku podobno bitje. Telo je bilo posušeno in napol prekrito s peskom, a po očividčevem mnenju ni bil medved, opica ali človek.
-Leta 1925 je Mihail Stefanovič Topilski, generalmajor sovjetske vojske vodil napad na gverilske čete, ki so se skrivale v neki pamirski jami. Eden od preživelih gverilcev je poročal, da so jih v jamah napadla opicam podobna bitja. Topilski je v jami našel truplo takega bitja: telo je bilo videti zelo človeško, veliko je bilo 165-170 cm, bil naj bi starejši, ker je imel sivkasto dlako na več mestih. Obraz je bil temen, brez brade ali brkov, senca niso bila poraščena, zadnji del glave so pokrivali gosti, zmršeni lasje. Oči so bile temne, zobje veliki in ploščati, oblikovani kot pri človeku, čelo je bilo nazaj usločeno, obrvi so bile mogočne, obraz pa je zaradi štrlečih čeljustnih kosti spominjal na mongolskega. Nos je bil ploščat, z globoko udrto pregrado, ušesa niso bila poraščena in bolj koničasta kot pri človeku in z daljšimi mečicami. Spodnja čeljust je bila zelo masivna, bitje je imelo zelo močan prsni koš in razvite mišice.
-Aleksander G. Promin, hidrolog, je bil leta 1957 v Pamirju zaradi kartografiranja tamkajšnjih ledenikov. Na sklani pečini 500 m nad njim in 500 m od njega je videl postavo, ki je spominjala na človeka, a je bila močno zgrbljena. Bila je čokata in z razkrečenemi nogami se je pomikala po snegu. Roke so bile daljše kot pri človeku in imela je rdečkastosivo dlako. Čez 3 dni je Promin še enkrat videl to bitje, a tokrat je hodilo vzravnano.
-Od takrat dalje so člani odprav v Pamirju večkrat videli in fotografirali almasa ter vzeli odlitke njegovih stopal.
-Prebivalci vasi Tkhina ob reki Moskvi so v 19. stol. ujeli samico almasa. Tri leta je bila v njihovem ujetništvu, nato se je udomačila in dovolili so ji živeti v hiši. Imela je sivočrno kožo, pokrito z rdečkasto dlako, ki je bila na glavi daljša. Izpuščala je razne neartikulirane krike in nikoli se ni naučila govoriti. Imela je izrazite ličnice, naprej štrlečo čeljust, masivne obrvi in velike bele zobe.
-Čez nekaj časa je dobila otroke z nekim vaščanom. Boris Poršnev je leta 1964 videl nekaj njenih vnukov. Vnukinji, Čalikova in Taja, sta imeli črnkasto kožo, zelo izrazite žvečilne mišice in izjemno močne čeljusti.
-V predelu Kavkaza almasu včasih pravijo tudi biaban-guli.
-Ruski zoolog K. A. Satunin je leta 1899 na jugu Kavkaza opazil samico biaban-gulija. Imela naj bi povsem človeške kretnje.
-Leta 1941 je V. S. Karapetjan, podpolkovnik v medicinski službi sovjetske vojske opravil telesno preiskavo živega divjega človeka. Bil je moški, gol in bos. Imel je povsem človeško postavo. Prsi, hrbet in ramena je pokrivala razmršena dlaka temnorjave barve, kožuh je bil tanjši in nežnejši pod prsmi. Zapestja so bila robata in pičlo poraščena, na dlaneh in stopalih ni bilo dlak, lasje so mu segali do ramen in deloma pokrivali čelo. Obraz je prekrivala nežna, kratka dlaka, ni imel brade ali brkov. Imel je vzravnano postavo, viseče roke in bil je nadpovprečno visok, 180 cm. Menda naj bi ga ustrelili, ko so se umaknili pred napredujočo nemško vojsko.
-Na podlagi teh poročil so nekateri znanstveniki (tudi Shackleyeva) zaključili, da so almasi mogoče neandertalci ali celo homoerektusi.
-Sasquatch in jeti sta glede na opise velika in zelo opičja. Divji človek iz srednje Azije=almas pa je manjši in bolj človeškega videza.
-Največ poročil o almasu prihaja s področja, ki se razteza s severa od Mongolije, preko Pamirjev na jug in proti zahodu v področje Kavkaza. Podobna poročila prihajajo tudi iz Sibirije in delov daljnega SV Ruske republike.
-Hans Schiltenberger je bil v 15. stol. v ujetništvu v Mongoliji. Leta 1427 se je vrnil v Evropo in pisal o svojih doživetjih tam. Poročal je tudi o videnjih divjih mož, ki naj bi jim celo telo prekrival kožuh, dlak ni bilo le na dlaneh in obrazu. Jedli so listje, travo in vse, kar jim je prišlo pod roke.
-V nekem mongolskem kompendiju iz 19. stol., ki opisuje zdravila, je tudi risba almasa. Shackleyeva je rekla, da je v knjigi na tisoče ilustracij raznovrstnih živali, ni pa mitoloških živali, kakršne so v podobnih srednjeveških knjigah iz Evrope. Vsa naslikana bitja živijo še danes, zakaj potem samo almas ne bi? Iz ilustracij je razvidno, da živijo v skalnatem naravnem okolju, v gorah.
-Dordji Meiren, član Mongolske akademije znanosti, je leta 1937 v nekem samostanu v puščavi Gobi videl almasovo kožo, ki so jo lame pri nekaterih obredih uporabljale kot preprogo.
-Leta 1963 je ruski pediater Ivan Ivlov potoval skozi Altajsko gorovje, kjer je videl več stoječih, človeku podobnih bitij-bili naj bi družina: moški, ženska in otrok. Opazoval jih je z daljnogledom z razdalje 800 m. Bitja je videl tudi mongolski voznik, ki mu je povedal, da jih na tem področju večkrat vidijo.
-Ivov je izprašal tudi več otrok (ti naj bi se mu manj verjetno zlagali) in slišal je veliko poročil o almasih. Nek otrok je videl moškega lamasa, ki je nosil otroka almasa čez vodo.
-Leta 1980 je neki delavec na ekperimentalni agrikulturni postaji v Bulgaru naletel na mrtvo telo divjega človeka. Bilo naj bi kosmato, robustno, človeku podobno bitje. Telo je bilo posušeno in napol prekrito s peskom, a po očividčevem mnenju ni bil medved, opica ali človek.
-Leta 1925 je Mihail Stefanovič Topilski, generalmajor sovjetske vojske vodil napad na gverilske čete, ki so se skrivale v neki pamirski jami. Eden od preživelih gverilcev je poročal, da so jih v jamah napadla opicam podobna bitja. Topilski je v jami našel truplo takega bitja: telo je bilo videti zelo človeško, veliko je bilo 165-170 cm, bil naj bi starejši, ker je imel sivkasto dlako na več mestih. Obraz je bil temen, brez brade ali brkov, senca niso bila poraščena, zadnji del glave so pokrivali gosti, zmršeni lasje. Oči so bile temne, zobje veliki in ploščati, oblikovani kot pri človeku, čelo je bilo nazaj usločeno, obrvi so bile mogočne, obraz pa je zaradi štrlečih čeljustnih kosti spominjal na mongolskega. Nos je bil ploščat, z globoko udrto pregrado, ušesa niso bila poraščena in bolj koničasta kot pri človeku in z daljšimi mečicami. Spodnja čeljust je bila zelo masivna, bitje je imelo zelo močan prsni koš in razvite mišice.
-Aleksander G. Promin, hidrolog, je bil leta 1957 v Pamirju zaradi kartografiranja tamkajšnjih ledenikov. Na sklani pečini 500 m nad njim in 500 m od njega je videl postavo, ki je spominjala na človeka, a je bila močno zgrbljena. Bila je čokata in z razkrečenemi nogami se je pomikala po snegu. Roke so bile daljše kot pri človeku in imela je rdečkastosivo dlako. Čez 3 dni je Promin še enkrat videl to bitje, a tokrat je hodilo vzravnano.
-Od takrat dalje so člani odprav v Pamirju večkrat videli in fotografirali almasa ter vzeli odlitke njegovih stopal.
-Prebivalci vasi Tkhina ob reki Moskvi so v 19. stol. ujeli samico almasa. Tri leta je bila v njihovem ujetništvu, nato se je udomačila in dovolili so ji živeti v hiši. Imela je sivočrno kožo, pokrito z rdečkasto dlako, ki je bila na glavi daljša. Izpuščala je razne neartikulirane krike in nikoli se ni naučila govoriti. Imela je izrazite ličnice, naprej štrlečo čeljust, masivne obrvi in velike bele zobe.
-Čez nekaj časa je dobila otroke z nekim vaščanom. Boris Poršnev je leta 1964 videl nekaj njenih vnukov. Vnukinji, Čalikova in Taja, sta imeli črnkasto kožo, zelo izrazite žvečilne mišice in izjemno močne čeljusti.
-V predelu Kavkaza almasu včasih pravijo tudi biaban-guli.
-Ruski zoolog K. A. Satunin je leta 1899 na jugu Kavkaza opazil samico biaban-gulija. Imela naj bi povsem človeške kretnje.
-Leta 1941 je V. S. Karapetjan, podpolkovnik v medicinski službi sovjetske vojske opravil telesno preiskavo živega divjega človeka. Bil je moški, gol in bos. Imel je povsem človeško postavo. Prsi, hrbet in ramena je pokrivala razmršena dlaka temnorjave barve, kožuh je bil tanjši in nežnejši pod prsmi. Zapestja so bila robata in pičlo poraščena, na dlaneh in stopalih ni bilo dlak, lasje so mu segali do ramen in deloma pokrivali čelo. Obraz je prekrivala nežna, kratka dlaka, ni imel brade ali brkov. Imel je vzravnano postavo, viseče roke in bil je nadpovprečno visok, 180 cm. Menda naj bi ga ustrelili, ko so se umaknili pred napredujočo nemško vojsko.
-Na podlagi teh poročil so nekateri znanstveniki (tudi Shackleyeva) zaključili, da so almasi mogoče neandertalci ali celo homoerektusi.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
Ja so rekli nekoč kosci ko so kosili tiste odmaknjene, malodane divje snežeti gor v hribih, da so "Žvižgača" videli, to je taka kratka in debela kača, ki leti po zraku / skače in se oglasa z žvižgajočim, predirljivim brzližganjem. So rekli da je zelo strupen, da človeka ugonobi že s svojim dihom.A, hvala. To potem bolj v gorenjskih koncih poznajo?
0
Ma kar cel zahod Slovenije, pa najbrž še širše tudi. Razlikujejo se le nekateri opisi ter seveda imenovanja le tega. Na gorenjskem mu rečejo Lintvern, v posoški dolini Lintver, na Tolminskem Žvižgač, na Cerkljanskem Osaunk, na Krasu mu rečejo Brzlišk, itd ....
0
DIVJI LJUDJE NA KITAJSKEM
-Zhou Guoxing iz Prirodoslovnega muzeja v Beijungu pravi, da v okrožju Fang še danes krožijo legende o maorenih (dlakavcih) ali divjih ljudeh.
-Wang Zelin je leta 1940 videl divjega človeka, potem ko so ga ustrelili lovci. Bila je 2 m visoka ženska, odeta v gosto, sivordečo dlako, dolgo 3 cm. Dlaka na obrazu je bila krajša, imela je izrazite ličnice, naprej štrleče ustnice, lasje pa so bili dolgi 30 cm.
-Leta 1950 je Fun Jinquam, geolog, v pokrajini Shanxi videl dva divja človeka, mati in sina, slednji je bil velik 1,6 m. Oba sta bila človeškega videza.
-Leta 1957 je učitelj biologije v pokrajini Zhejiang dobil dlani in stopala "človeka-medveda". Ubili naj bi ga domači kmetje. Pozneje je okončine preučil Zhou Guoxing, ki je potrdil, da so last neznanega primata.
-Leta 1961 so delavci gradili cesto na jugu Kitajske. Poročali so o usmrtitvi človeku podobnega ženskega primata. Bilo je z dlako poraščeno bitje, veliko 1,2-1,3 m, hodila je vzravnano. Roke, ušesa in prsi so bile zelo podobne človeški ženski. Kitajska akademija znanosti je tja poslala raziskovalno skupino, a niso našli materialnih dokazov.
-Leta 1976 se je v pokrajini Hubei vozilo 6 vojakov. Na poti so naleteli na bitje, brez repa in z rdečkastim kožuhom. Poslali so telegram Kitajski akademiji znanosti.
-Akademija je nenehno dobivala taka poročila in na področja videnj so poslali več kot 100 znanstvenikov, ki so zbrali materialne dokaze: lase, stopalne odtise, iztrebke, izjave očividcev... V pokrajini Hubei so našli več kot 1000 odtisov stopal (nekateri so bili dolgi celo 50 cm) in več kot 100 vzorcev dlak divjih ljudi (najdaljša je bila dolga 53 cm).
-Nekateri so trdili, da so bile to redke zlate opice, ki živi v pokrajini Hubei. To bi bilo možno, če so bitje videli na kratko in od daleč.
-Pang Gensheng se je v gozdu soočil z divjim človekom. Eno uro sta se gledala na razdalji 1,5 m. Bitje je bilo veliko 215 cm, imelo je širša ramena kot človek, nazaj usločeno čelo, globoko udrte oči, gomoljast nos z malce privihanimi nosnicami, upadla lica, ušesa kot človek, samo večja, okrogle oči, večje kot človek, naprej štrlečo čeljust in šobaste ustnice. Sprednji zobje so bili širši, kot pri konju, oči so bile črne, temno rjavi lasje so bili dolgi 30 cm, cel obraz, razen nosu in ušes pa je bil pokrit s kratko dlako. Roke so mu visele nižje od kolen, imel je velike dlani, 15 cm dolge prste in palca sta bila komaj ločena od ostalih prstov. Ni imel repa, dlaka na telesu je bila kratka, stegna so bila debela in krajša od spodnjega dela nog. Hodil je vzravnano, za razkoračenima nogama. Stopala so bila dolga 30 cm, široka 15 cm, spredaj širša, zadaj ozka, z navzven obrnjenima palcema.
-Zhou Guoxing iz Prirodoslovnega muzeja v Beijungu pravi, da v okrožju Fang še danes krožijo legende o maorenih (dlakavcih) ali divjih ljudeh.
-Wang Zelin je leta 1940 videl divjega človeka, potem ko so ga ustrelili lovci. Bila je 2 m visoka ženska, odeta v gosto, sivordečo dlako, dolgo 3 cm. Dlaka na obrazu je bila krajša, imela je izrazite ličnice, naprej štrleče ustnice, lasje pa so bili dolgi 30 cm.
-Leta 1950 je Fun Jinquam, geolog, v pokrajini Shanxi videl dva divja človeka, mati in sina, slednji je bil velik 1,6 m. Oba sta bila človeškega videza.
-Leta 1957 je učitelj biologije v pokrajini Zhejiang dobil dlani in stopala "človeka-medveda". Ubili naj bi ga domači kmetje. Pozneje je okončine preučil Zhou Guoxing, ki je potrdil, da so last neznanega primata.
-Leta 1961 so delavci gradili cesto na jugu Kitajske. Poročali so o usmrtitvi človeku podobnega ženskega primata. Bilo je z dlako poraščeno bitje, veliko 1,2-1,3 m, hodila je vzravnano. Roke, ušesa in prsi so bile zelo podobne človeški ženski. Kitajska akademija znanosti je tja poslala raziskovalno skupino, a niso našli materialnih dokazov.
-Leta 1976 se je v pokrajini Hubei vozilo 6 vojakov. Na poti so naleteli na bitje, brez repa in z rdečkastim kožuhom. Poslali so telegram Kitajski akademiji znanosti.
-Akademija je nenehno dobivala taka poročila in na področja videnj so poslali več kot 100 znanstvenikov, ki so zbrali materialne dokaze: lase, stopalne odtise, iztrebke, izjave očividcev... V pokrajini Hubei so našli več kot 1000 odtisov stopal (nekateri so bili dolgi celo 50 cm) in več kot 100 vzorcev dlak divjih ljudi (najdaljša je bila dolga 53 cm).
-Nekateri so trdili, da so bile to redke zlate opice, ki živi v pokrajini Hubei. To bi bilo možno, če so bitje videli na kratko in od daleč.
-Pang Gensheng se je v gozdu soočil z divjim človekom. Eno uro sta se gledala na razdalji 1,5 m. Bitje je bilo veliko 215 cm, imelo je širša ramena kot človek, nazaj usločeno čelo, globoko udrte oči, gomoljast nos z malce privihanimi nosnicami, upadla lica, ušesa kot človek, samo večja, okrogle oči, večje kot človek, naprej štrlečo čeljust in šobaste ustnice. Sprednji zobje so bili širši, kot pri konju, oči so bile črne, temno rjavi lasje so bili dolgi 30 cm, cel obraz, razen nosu in ušes pa je bil pokrit s kratko dlako. Roke so mu visele nižje od kolen, imel je velike dlani, 15 cm dolge prste in palca sta bila komaj ločena od ostalih prstov. Ni imel repa, dlaka na telesu je bila kratka, stegna so bila debela in krajša od spodnjega dela nog. Hodil je vzravnano, za razkoračenima nogama. Stopala so bila dolga 30 cm, široka 15 cm, spredaj širša, zadaj ozka, z navzven obrnjenima palcema.
0
DIVJI LJUDJE V MALEZIJI IN INDONEZIJI
-Leta 1969 je John McKinnon na Borneu opazoval orangutane. Naletel je na odtise stopal, podobne človeškim. Malajski čolnar mu je povedal, da jih je naredil batatut. McKinnon je kasneje videl še večje odtise stopinj v Malaji, a je menil, da pripadajo bitju iste vrste. Malajci mu pravijo orangpendek (nizki mož).
-Ivan Sanderson je povedal, da so ti odtisi drugačni od odtisov stopal človečnjaških opic, ki živijo v Indoneziji (gibon, siamang, orangutan) in da so drugačni tudi od odtisov sončnega medveda.
-V začetku 20. stol. je nadzornik zemljišča v Barisanskem gorovju z delavci opazoval sedapo z razdalje 15 m. Bilo je veliko bitje z nizkimi stopali, teklo je kot človek in je bilo zelo kosmato. Ni pa bil orangutan.
-Na začetku 20. stol. je g. Oostingh v gozdu na Sumatri videl divjega človeka.
-Če objektivno ovrednotimo vse najdbe, vključno z odkritji zelo starih modernih ljudi in živih ljudi opic, dobljeni vzorec ne razodeva zaporedne evolucije, temveč trajno koeksistenco.
-Leta 1969 je John McKinnon na Borneu opazoval orangutane. Naletel je na odtise stopal, podobne človeškim. Malajski čolnar mu je povedal, da jih je naredil batatut. McKinnon je kasneje videl še večje odtise stopinj v Malaji, a je menil, da pripadajo bitju iste vrste. Malajci mu pravijo orangpendek (nizki mož).
-Ivan Sanderson je povedal, da so ti odtisi drugačni od odtisov stopal človečnjaških opic, ki živijo v Indoneziji (gibon, siamang, orangutan) in da so drugačni tudi od odtisov sončnega medveda.
-V začetku 20. stol. je nadzornik zemljišča v Barisanskem gorovju z delavci opazoval sedapo z razdalje 15 m. Bilo je veliko bitje z nizkimi stopali, teklo je kot človek in je bilo zelo kosmato. Ni pa bil orangutan.
-Na začetku 20. stol. je g. Oostingh v gozdu na Sumatri videl divjega človeka.
-Če objektivno ovrednotimo vse najdbe, vključno z odkritji zelo starih modernih ljudi in živih ljudi opic, dobljeni vzorec ne razodeva zaporedne evolucije, temveč trajno koeksistenco.
0
Ej ej,
kaj pa naši Divji dedci in Divje babe? A veš koliko ogromno izročil in prostorov povezanih s tem, se najde tod okoli? A se bojim, da to ni ravno ista zadeva, kakor povzetki ki jih kopiraš iz knjige v tej temi.
kaj pa naši Divji dedci in Divje babe? A veš koliko ogromno izročil in prostorov povezanih s tem, se najde tod okoli? A se bojim, da to ni ravno ista zadeva, kakor povzetki ki jih kopiraš iz knjige v tej temi.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
Ej ej,kaj pa naši Divji dedci in Divje babe? A veš koliko ogromno izročil in prostorov povezanih s tem, se najde tod okoli? A se bojim, da to ni ravno ista zadeva, kakor povzetki ki jih kopiraš iz knjige v tej temi.
Knjige bo čez eno poglavje konec. Tako da nam lahko v tej temi o tem "predavaš" ali pa se odpre nova. Mene bi zanimalo.Prvič slišim za tele divjake.:P
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
Ej ej,kaj pa naši Divji dedci in Divje babe? A veš koliko ogromno izročil in prostorov povezanih s tem, se najde tod okoli? A se bojim, da to ni ravno ista zadeva, kakor povzetki ki jih kopiraš iz knjige v tej temi.
Na Pohorju je legenda o Jagi babi.
0
Jaga baba bi lahko rekli da je nekakšen mitološki opis žledoloma, glede na izročila, medtem ko se Divje babe in Divji dedci predvsem povezujejo z rodnostjo, plodnostjo, itd.
0
AFRIKA
-Domačini Slonokoščene obale in zahodnega dela Afrike poročajo o rasi pigmejskih bitij, pokritih z rdečkasto dlako. Srečali naj bi jih tudi Evropejci.
-Poročila prihajajo tudi iz vzhodne Afrike.
-Kapetan William Hitchens je leta 1937 poročal, da je pred nekaj leti službeno šel na lov na leva. Opazil je dve majhni, rjavi, dlakavi bitji. Veliki sta bili 1,2 m, hodili sta vzravnano, odeti pa sta bili v ruso dlako. Domačin je povedal, da se imenujeta agogwe. Bitji verjetno nista bili opici, ker bi jo oba očividca verjetno prepoznala.
-Veliko poročil o agogwejih prihaja tudi iz Tanzanije in Mozambika.
-V Kongu se pojavljajo poročila o kakundakariju in kilombi. Velika sta 170 cm, pokrita z dlako in vzravnana pri hoji.
-Standardno mišljenje je, da so zadnji avstralopiteki izginili pred 750.000 leti, homoerektus pred 200.000 leti, neandertalec pa pred 30.000 leti. Od takrat naj bi na svetu živel le moderni ljudje. To pa izpodbijajo številne izjave očividcev z vsega sveta, ki so videli različne vrste divjih ljudi.
-Domačini Slonokoščene obale in zahodnega dela Afrike poročajo o rasi pigmejskih bitij, pokritih z rdečkasto dlako. Srečali naj bi jih tudi Evropejci.
-Poročila prihajajo tudi iz vzhodne Afrike.
-Kapetan William Hitchens je leta 1937 poročal, da je pred nekaj leti službeno šel na lov na leva. Opazil je dve majhni, rjavi, dlakavi bitji. Veliki sta bili 1,2 m, hodili sta vzravnano, odeti pa sta bili v ruso dlako. Domačin je povedal, da se imenujeta agogwe. Bitji verjetno nista bili opici, ker bi jo oba očividca verjetno prepoznala.
-Veliko poročil o agogwejih prihaja tudi iz Tanzanije in Mozambika.
-V Kongu se pojavljajo poročila o kakundakariju in kilombi. Velika sta 170 cm, pokrita z dlako in vzravnana pri hoji.
-Standardno mišljenje je, da so zadnji avstralopiteki izginili pred 750.000 leti, homoerektus pred 200.000 leti, neandertalec pa pred 30.000 leti. Od takrat naj bi na svetu živel le moderni ljudje. To pa izpodbijajo številne izjave očividcev z vsega sveta, ki so videli različne vrste divjih ljudi.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
06.03.2017 ob 7:34