Avtor: Micka
Avtor: džizus
Ne bi se raj ti mal dol dala in kakšen šampanjček po grlu spustila, ne pa da moriš tukaj?Moriš ti. Če te tema moti, naredi obvoz, nihče te ne sili v branje, kaj šele komentiranje.
Micka! ti ti nestrpnica 😆
0
JAVANSKI ČLOVEK IZ TRINILA, INDONEZIJA
-V vasi Trinil stoji napis v nemščini: "P.e. 175 m ONO 1891/93". Pomeni, da so v letih 1891-93 175 m vzhodno severovzhodno od te točke našli pithecanthropusa erectusa.
-Eugene Dubois se je rodil leta 1858 na Nizozemskem v družini zelo vernih holandskih katolikov, a ga je močno prevzela zamisel o evoluciji, zlasti vprašanje o nastanku človeka. Poznal je glavni argument Darwinovih nasprotnikov, da ni skoraj nobenih fosilov, ki bi dokazovali evolucijo človeka. Odločil se je skrbno preučiti glavne fosilne najdbe v prid evolucije-kosti neandertalcev. Večina strokovnjakov je takrat menila, da so kosti neandertalcev preveč podobne kostem modernega človeka, da bi lahko predstavljale dejanski prehod med fosilnimi opicami in modernim človekom.
-Nemški znanstvenik Ernst Haeckel je rekel, da bodo kosti pravega manjkajočega člena prej ko slej našli. Dal je celo izdelati sliko takega bitja in ga poimenoval pithecanthropus (gr. pitheco=opica, gr. anthropus=človek). Duboisa je to navdihnilo za raziskovanje.
-Darwin je napisal, da so predhodniki človeštva živeli v "neki topli, gozdnati deželi". Dubois je tako predvideval, da bo pithecanthropusa našel v Afriki ali JV Aziji. Iskati je začel v Indoneziji, ker je bila takrat prikladno pod holandsko upravo.
-Leta 1887 so v votlinah Sumatre našli fosilne kosti nosoroga in slona, zobe orangutana, a nobenih ostankov človečnjakov.
-Leta 1891 v sušnem obdobju je izkopaval na bregu reke Solo, blizu vasi Trinil. Delavci so našli veliko fosilnih živalskih kosti, med njimi tudi zob primata, najbrž tretji zgornji desni kočnik oz. modrostni zob. Dubois je rekel, da so to ostanki izumrlega orjaškega šimpanza. Kasneje so delavci našli še predmet, podoben oklepu morske želve. Dubois je rekel, da je to zgornji del močno fosilizirane lobanje. Bila je iste barve kot vulkanska prst, imela je velik obrvni lok, močno izbočen nad očesnima votlinama. Dubois je domneval, da pripada opici.
http://shrani.si/f/3l/a0/4otvn2Nq/prenos.jpg
-Izkopavanje se je končalo zaradi deževne dobe. V poročilu Dubois nikjer ni izrazil mnenja, da njegovi fosili pripadajo vmesnemu členu med opico in človekom.
-Leta 1892 se je Dubois vrnil v Trinil. Našli so kosti srnjadi, nosorogov, hijen, krokodilov, prašičev, tigrov in izumrlih slonov.Našli so tudi fosilizirano stegnenico, ki je spominjala na človeško. Najdena je bila 14 m stran od lobanje in kočnika, drugi kočnik, ki so ga našli, pa je bil najden 3 m od lobanje. Vse najdbe so iz usedlin, ki jim današnji geologi pripisujejo starost 800.000 let.
http://shrani.si/f/5/ct/2CDLmtwQ/prenos-1.jpg
http://shrani.si/f/1X/f5/4wVLDDIh/images.jpg
-Dubois je domneval, da lobanja, stegnenica in oba kočnika pripadata isti živali. Še vedno pa je mislil, da je izkopal izumrlega orjaškega šimpanza. Vendar ni nobene znane najdbe, ki bi pričala, da je šimpanz ali kakšen njegov prednik kdajkoli živel v Aziji.
-Kasneje je Dubois po temeljitem premisleku in pod vplivom prof. Haeckla poročal, da najdbe pripadajo bitju, ki ustreza vlogi manjkajočega člena. Popolno poročilo o odkritju je napisal leta 1894, kjer je napisal, da je Pitekantrop prehodna oblika, ki je obstajala med človekom in človečnjaki.
-Leta 1895 se je Dubois vrnil v Evropo in razkazoval svojo najdbo. Mislil je, da ga bo znanstvena skupnost navdušeno sprejela, a vnele so se burne polemike. Dubois je bil razočaran, nehal je razkazovati Pitekantropa in se za 25 let umaknil iz javnosti.
-Leta 1932 sta Dubois in dr. Bernsen v zaboju s fosilnimi kostmi sesalcev, ki so ga hranili v muzeju na Nizozemskem, našla tri stegnenice človečnjakov. Leta 1900 naj bi jih izkopal Duboisov pomočnik g. Kriele iz istih trinilskih usedlin na bregu reke Solo, kjer so našli tudi prvotne najdbe Pitekantropa. Dr. Bernsen je kmalu po tem umrl, zato o tem ni mogel veliko povedati.
-Leta 1973 sta M. H. Day in T. I. Molleson ocenila, da se anatomija trinilskih stegnenic glede na fiziološko, radiološko (rentgensko) in mikroskopsko analizo ne razlikujejo bistveno od stegnenic modernega človeka. Se pa stegnenice homoerektusa iz Kitajske in Afrike razlikujejo od stegnenic iz Trinila.
-Leta 1984 je Richard Leakley v Keniji našel skoraj celo okostje homoerektusa, čigar stegnenica se bistveno razlikuje od stegnenic modernega človeka.
-Ti znanstveniki so za javanska odkritja dvomili, da pripadajo homoerektusu. Avtorja knjige pravita, da torej morajo pripadati homo sapiensu.
-Stegnenice z Jave vedno navajajo kot dokaz za človeka opico (pithecanthropus, ki mu zdaj rečejo homoerektus), ki naj bi živel v srednjem pleistocenu (pred 800.000 leti). Zdaj kaže, da jih lahko sprejmemo kot dokaz obstoja anatomsko modernega človeka pred 800.000 leti.
-Nekateri še vedno trdijo, da so trinilske stegnenice zdrsnile v svojo lego iz višjih ravni (a to se potem lahko reče tudi za trinilsko lobanjo) in to bi v celoti izničilo prvotno najdbo javanskega človeka, ki so ga dolgo razglašali kot trden dokaz za evolucijo človeka.
-Dubois je ob koncu svojega življenja zaključil, da lobanjski svod pripada velikemu gibonu (opica, ki po mnenju evolucionistov, ni v bližnjem sorodu s človekom). A ker se je Pitekantrop po prvotni skepsi že usidral v rodovniku modernega homo sapiensa, so znanstveniki zavrnili njegov sklep.
*moja opomba: Zbegana sem. Avtorja polovico knjige odkrito ali posredno namigujeta na to, da znanstveniki nekaterih odkritij niso želeli sprejeti, ker se je že uveljavila teorija o javanskem človeku kot predhodniku modernega človeka. Tukaj piše, da se je (splošno) sprejetje te teorije pomaknilo kar precej v 20. stol.
V zadnjih nekaj poglavjih omenjata tudi, da nekaterih odkritij človeških fosilov konec 19. stol. niso želeli sprejeti zaradi (zdaj napačne) teorije neandertalca kot predhodnika modernega človeka. To v poglavjih o odkritjih kamenega orodja ni bilo nikoli omenjeno.
-V vasi Trinil stoji napis v nemščini: "P.e. 175 m ONO 1891/93". Pomeni, da so v letih 1891-93 175 m vzhodno severovzhodno od te točke našli pithecanthropusa erectusa.
-Eugene Dubois se je rodil leta 1858 na Nizozemskem v družini zelo vernih holandskih katolikov, a ga je močno prevzela zamisel o evoluciji, zlasti vprašanje o nastanku človeka. Poznal je glavni argument Darwinovih nasprotnikov, da ni skoraj nobenih fosilov, ki bi dokazovali evolucijo človeka. Odločil se je skrbno preučiti glavne fosilne najdbe v prid evolucije-kosti neandertalcev. Večina strokovnjakov je takrat menila, da so kosti neandertalcev preveč podobne kostem modernega človeka, da bi lahko predstavljale dejanski prehod med fosilnimi opicami in modernim človekom.
-Nemški znanstvenik Ernst Haeckel je rekel, da bodo kosti pravega manjkajočega člena prej ko slej našli. Dal je celo izdelati sliko takega bitja in ga poimenoval pithecanthropus (gr. pitheco=opica, gr. anthropus=človek). Duboisa je to navdihnilo za raziskovanje.
-Darwin je napisal, da so predhodniki človeštva živeli v "neki topli, gozdnati deželi". Dubois je tako predvideval, da bo pithecanthropusa našel v Afriki ali JV Aziji. Iskati je začel v Indoneziji, ker je bila takrat prikladno pod holandsko upravo.
-Leta 1887 so v votlinah Sumatre našli fosilne kosti nosoroga in slona, zobe orangutana, a nobenih ostankov človečnjakov.
-Leta 1891 v sušnem obdobju je izkopaval na bregu reke Solo, blizu vasi Trinil. Delavci so našli veliko fosilnih živalskih kosti, med njimi tudi zob primata, najbrž tretji zgornji desni kočnik oz. modrostni zob. Dubois je rekel, da so to ostanki izumrlega orjaškega šimpanza. Kasneje so delavci našli še predmet, podoben oklepu morske želve. Dubois je rekel, da je to zgornji del močno fosilizirane lobanje. Bila je iste barve kot vulkanska prst, imela je velik obrvni lok, močno izbočen nad očesnima votlinama. Dubois je domneval, da pripada opici.
http://shrani.si/f/3l/a0/4otvn2Nq/prenos.jpg
-Izkopavanje se je končalo zaradi deževne dobe. V poročilu Dubois nikjer ni izrazil mnenja, da njegovi fosili pripadajo vmesnemu členu med opico in človekom.
-Leta 1892 se je Dubois vrnil v Trinil. Našli so kosti srnjadi, nosorogov, hijen, krokodilov, prašičev, tigrov in izumrlih slonov.Našli so tudi fosilizirano stegnenico, ki je spominjala na človeško. Najdena je bila 14 m stran od lobanje in kočnika, drugi kočnik, ki so ga našli, pa je bil najden 3 m od lobanje. Vse najdbe so iz usedlin, ki jim današnji geologi pripisujejo starost 800.000 let.
http://shrani.si/f/5/ct/2CDLmtwQ/prenos-1.jpg
http://shrani.si/f/1X/f5/4wVLDDIh/images.jpg
-Dubois je domneval, da lobanja, stegnenica in oba kočnika pripadata isti živali. Še vedno pa je mislil, da je izkopal izumrlega orjaškega šimpanza. Vendar ni nobene znane najdbe, ki bi pričala, da je šimpanz ali kakšen njegov prednik kdajkoli živel v Aziji.
-Kasneje je Dubois po temeljitem premisleku in pod vplivom prof. Haeckla poročal, da najdbe pripadajo bitju, ki ustreza vlogi manjkajočega člena. Popolno poročilo o odkritju je napisal leta 1894, kjer je napisal, da je Pitekantrop prehodna oblika, ki je obstajala med človekom in človečnjaki.
-Leta 1895 se je Dubois vrnil v Evropo in razkazoval svojo najdbo. Mislil je, da ga bo znanstvena skupnost navdušeno sprejela, a vnele so se burne polemike. Dubois je bil razočaran, nehal je razkazovati Pitekantropa in se za 25 let umaknil iz javnosti.
-Leta 1932 sta Dubois in dr. Bernsen v zaboju s fosilnimi kostmi sesalcev, ki so ga hranili v muzeju na Nizozemskem, našla tri stegnenice človečnjakov. Leta 1900 naj bi jih izkopal Duboisov pomočnik g. Kriele iz istih trinilskih usedlin na bregu reke Solo, kjer so našli tudi prvotne najdbe Pitekantropa. Dr. Bernsen je kmalu po tem umrl, zato o tem ni mogel veliko povedati.
-Leta 1973 sta M. H. Day in T. I. Molleson ocenila, da se anatomija trinilskih stegnenic glede na fiziološko, radiološko (rentgensko) in mikroskopsko analizo ne razlikujejo bistveno od stegnenic modernega človeka. Se pa stegnenice homoerektusa iz Kitajske in Afrike razlikujejo od stegnenic iz Trinila.
-Leta 1984 je Richard Leakley v Keniji našel skoraj celo okostje homoerektusa, čigar stegnenica se bistveno razlikuje od stegnenic modernega človeka.
-Ti znanstveniki so za javanska odkritja dvomili, da pripadajo homoerektusu. Avtorja knjige pravita, da torej morajo pripadati homo sapiensu.
-Stegnenice z Jave vedno navajajo kot dokaz za človeka opico (pithecanthropus, ki mu zdaj rečejo homoerektus), ki naj bi živel v srednjem pleistocenu (pred 800.000 leti). Zdaj kaže, da jih lahko sprejmemo kot dokaz obstoja anatomsko modernega človeka pred 800.000 leti.
-Nekateri še vedno trdijo, da so trinilske stegnenice zdrsnile v svojo lego iz višjih ravni (a to se potem lahko reče tudi za trinilsko lobanjo) in to bi v celoti izničilo prvotno najdbo javanskega človeka, ki so ga dolgo razglašali kot trden dokaz za evolucijo človeka.
-Dubois je ob koncu svojega življenja zaključil, da lobanjski svod pripada velikemu gibonu (opica, ki po mnenju evolucionistov, ni v bližnjem sorodu s človekom). A ker se je Pitekantrop po prvotni skepsi že usidral v rodovniku modernega homo sapiensa, so znanstveniki zavrnili njegov sklep.
*moja opomba: Zbegana sem. Avtorja polovico knjige odkrito ali posredno namigujeta na to, da znanstveniki nekaterih odkritij niso želeli sprejeti, ker se je že uveljavila teorija o javanskem človeku kot predhodniku modernega človeka. Tukaj piše, da se je (splošno) sprejetje te teorije pomaknilo kar precej v 20. stol.
V zadnjih nekaj poglavjih omenjata tudi, da nekaterih odkritij človeških fosilov konec 19. stol. niso želeli sprejeti zaradi (zdaj napačne) teorije neandertalca kot predhodnika modernega človeka. To v poglavjih o odkritjih kamenega orodja ni bilo nikoli omenjeno.
0
RECKOVO OKOSTJE IZ TANZANIJE
-Leta 1913 je prof. Hans Reck preiskoval najdišče https://en.wikipedia.org/wiki/Olduvai_Gorge Olduvai Gorge v Tanzaniji. Delavec je našel iz zemlje štrlečo kost in Reck je naročil odstranitev okostja iz kompaktnega bloka trdne kamnine. Okostje so prepeljali v Berlin.
-Reck je v Olduvai Gorge določil zaporedje petih ležišč, okostje je bilo najdeno v zgornjem delu ležišča dve, ki mu danes pripisujejo starost 1,15 mio let. Krovne plasti (3, 4, 5) je na mestu najdbe že razjedla erozija, 50 let nazaj pa bi mesto najdbe ležišči 3 in 5 še pokrivala.
http://shrani.si/f/2N/VA/1vvecajU/images.png
-Reck je trdil, da kosti niso bile pokopane. Stene groba bi jasno razmejevala črta, zasipina v grobu pa bi imela neznačilno strukturo in bi vsebovala neenotno mešanico izkopanih materialov. A kamnina v neposredni bližini kosti je bila po barvi, trdoti, strukturi in debelosti enaka kamnini v okolici.
-Okostje je pregledal Loius Leakley in mu prisodil manjšo starost kot Reck. Leta 1931 Olduvai Gorge Reck in Leakley skupaj obiščeta in takrat tudi Leakley okostju prisodi enako starost kot Reck: okostje je enako staro kot ležišče 2.
-Leta 1932 sta zoologa C. Forster Cooper in D. M. S. Watson rekla, da popolnost okostja kaže na nedaven pokop. Leakley se strinja o pokopu, ampak v času odložitve ležišča 2: ležišče 2 je rdečkasto rumeno, ležišča 3 pa je svetlo rdeče in 50 let nazaj je ležišče 3 še prekrivalo ležišče 2, kosti pa so bile samo rdečkasto rumene, brez primesi. Cooper in Watson na to odgovorita, da bi se rdeči prodniki iz ležišča 3 lahko razbarvali. A. T. Hopwood pa pravi, da izguba rdeče barve ni možna, ker je ležišče 2 tudi rdeče barve.
-Leta 1932 je geolog P. G. H. Boswell v reviji Nature objavil poročilo. Prof. T. Mollison mu je poslal vzorec materiala, ki naj bi obdajal okostje (Mollison je že leta 1929 trdil, da okostje pripada Masaju, ki je bil nedavno pokopan). Vzorec je vseboval svetlo rdeče prodnike velikosti graha, podobne tistim iz ležišča 3 in okruške sprijetega apnenca, identičnega apnencu iz ležišča 5. Boswell je zaključil, da je bilo okostje pokopano po odložitvi ležišča 5. Reck in Leakley sta osnovo skozi več let večkrat pregledala, a v njej nista našla ničesar, kar je bilo v vzorcu, ki ga je Boswell pregledal.
-Leakley je poslal nove vzorce prsti iz Olduvai Gorge. Boswell in J. D. Solomon sta v poročilu v reviji Nature zapisala, da je ta vzorec iz tipičnega materiala za ležišče 2 in se izrazito razlikuje od vzorcev osnove, ki jih je priskrbel Mollison. Avtorja knjige tako sklepata, da vzorci Mollisona niso bili vzeti iz neposredne bližine okostja.
-Reck in Leakley sta si kasneje očitno premislila in zaključila, da je bilo okostje pokopano in ni enako staro kot ležišče 2. Reck je mogoče izgubil voljo za bitko proti vsem ostalim. V približno istem času so našli pekinškega človeka in nekaj dodatnih primerkov javanskega človeka, tako je večina znanstvene skupnosti sprejela enotno mnenje, da je prehodni človek opica edini človečnjak, ki je bival v srednjem pleistocenu. Homo sapiens v Olduvai Gorge v ležišču 2 pač ni imel smisla, razen kot nedavni pokop.
-Leakley je bil skoraj edini, ki je močno nasprotoval teoriji, da sta pitekantrop in sinantrop (pekinški človek) človeška prednika. A ko je v kenijskih najdiščih Kanam in Kanjera našel dokaz, da je homo sapiens obstajal v istem času kot pitekantrop in sinantrop (in Reckovo okostje), je borbo opustil. Mogoče, da bi lažje branil svoja odkritja. Isti dan, ko je Leakley javno v reviji Nature opustil svoje stališče o veliki starosti Reckovega okostja, se je sestala komisija, ki naj bi ocenila njegove najdbe v Keniji. V komisiji so bili tudi najglasnejši nasprotniki Reckovega okostja: Boswell, Solomon, Cooper, Watson in Mollison.
-Reck in Leakley sta podala novo mnenje: okostje je bilo pokopano v ležišču dve ob odlaganju ležišča 5, ki mu sodobne ocene kažejo starost 400.000 let. Torej bi bilo to okostje še vedno anomalno, ker danes večina znanstvenikov meni, da se je moderni človek pojavil šele pred 100.000 leti, kot kažejo odkritja iz votline https://en.wikipedia.org/wiki/Border_Cave#Findings Border Cave v južni Afriki.
-V nižjih ravneh ležišča 5 so našli tudi kameno orodje, ki so ga označili kot aurignaško. Arheologi so prvič uporabili ta izraz za fino obdelane artefakte kromanjonskega človeka (homo sapiens sapiens), najdene v francoski vasici Aurignac. Splošno mišljenje je, da se je tak tip orodja prvič pojavil šele pred max 30.000 leti. Orodje v Olduvai Gorge pa govori, da je min. pred 400.000 leti živel moderen človek ali pa da je najdeno orodje homoerektusovo (a homoerektus po splošnem mišljenju ni izdeloval orodja).
-Leakley je v knjigi Kamenodobne rase iz Kenije iz leta 1935 napisal, da je Reckovo okostje bilo pokopano v ležišču dve z zemeljske površine med tvorbo ležišča pet. Okostje je primerjal z okostji iz votline Gamble's Cave, 10.000 let starega najdišča. A avtorja knjige pravita, da je z geološkega stališča okostje še vedno lahko staro od nekaj 1000 do 400.000 let, če upoštevamo hipotezo o pokopu med odlaganjem ležišča 5.
-Reiner Protsch je leta 1974 opravil https://en.wikipedia.org/wiki/Radiocarbon_dating radiokarbonsko datacijo okostja, po kateri naj bi bilo okostje staro 16.920 let. Kar pa je z več razlogov sporno.
-Ni jasno ali je uporabljen vzorec res pripadal Reckovemu okostju. Lobanja je bila preveč dragocena za datacijo, ostalo okostje pa je med 2. svetovno vojno izginilo iz muzeja. Ravnatelj muzeja je priskrbel nekaj majhnih kostnih odlomkov, ki naj bi bili zelo verjetno del prvotnega okostja. Protsch je zbral 224 g težek vzorec (kar je približna tretjina običajne teže za preizkusni vzorec) in datacija je pokazala zelo majhno starost (16.920 let). Drugi materiali iz istega najdišča pa so pokazali zelo različne starosti, nekateri manjše, nekateri večje.
-Kosti bi lahko onesnažil tudi mlad ogljik. Do leta 1974 (ko se je opravila radiokarbonska datacija) so preostali kostni odlomki (če res pripadajo Reckovemu okostju) v muzeju ležali že več kot 60 let, tako bi jih razni mikroorganizmi in bakterije lahko onesnažili z mladim ogljikom. Kosti so bile v muzeju tudi namočene v organskem ohranjevalcu, ki vsebuje mlad ogljik. Protsch ni napisal, kateri kemični postopek je uporabil za odstranitev mladega ogljikovega izotopa 14C, prav tako se ne ve, v kolikšni meri je odstranil onesnažitev od teh virov.
-Z radiokarbonsko metodo se preverja samo kolagen, beljakovino, ki jo kosti vsebujejo. Iz kosti jo izločijo s strogim očiščevalnim postopkom in preverijo ali se aminokisline v vzorcu ujemajo z aminokislinami v kolagenu-če se ne ujemajo, potem so najbrž prišle od drugod. Zaradi teh aminokislin, ki so mlajše od kosti, lahko datacija pokaže napačno, premajhno starost. Idealno bi bilo, da bi vsako aminokislino datirali ločeno in če se starosti razlikujejo, potem lahko sklepamo, da so kosti onesnažene.
-V laboratorijih, kjer je Protsch opravil datacijo, niso mogli ločeno datirati vsake aminokisline posebej. Potreben bi bil datirani postopek, ki v začetku 70. še ni bil v rabi. Takrat tudi niso poznali strogih postopkov za dekontaminacijo beljakovin, ki zdaj veljajo za nujne.
-Avtorja knjige zaključita, da je Protscheva datacija Reckovega okostja nezanesljiva. Obstajajo tudi dokumentirani primeri kosti iz Olduvai Gorga, ki so jim z radiokarbonsko datacijo pripisovali premajhno starost: npr. kost naj bi bila stara 3340 let, a najdena je bila v najdišču starem 32.000-60.000 let.
-Protsch je v poročilu napisal še, da okostje ne more biti tako stare zaradi njegove morfologije, torej ni staro ne toliko kot ležišče 2 in ne toliko kot ležišče 5, ampak precej mlajše.
-Avtorja knjige pravita, da bi bilo najbolj primerno upoštevati možen starostni razpon pri spornih odkritjih. Reckovo okostje je glede na razpoložljive podatke tako lahko iz poznega poznega pleistocena (10.000 let) in vse do poznega zgodnjega pleistocena (1,15 mio let).
*Moja opomba: Piše, da so bili v komisiji, ki je ocenjevala Leakleyeve najdbe v Keniji tudi nasprotniki Recovega okostja. Po zapisanem nisem dobila občutka, da sta bila Boswell in Solomon nasprotnika.
-Leta 1913 je prof. Hans Reck preiskoval najdišče https://en.wikipedia.org/wiki/Olduvai_Gorge Olduvai Gorge v Tanzaniji. Delavec je našel iz zemlje štrlečo kost in Reck je naročil odstranitev okostja iz kompaktnega bloka trdne kamnine. Okostje so prepeljali v Berlin.
-Reck je v Olduvai Gorge določil zaporedje petih ležišč, okostje je bilo najdeno v zgornjem delu ležišča dve, ki mu danes pripisujejo starost 1,15 mio let. Krovne plasti (3, 4, 5) je na mestu najdbe že razjedla erozija, 50 let nazaj pa bi mesto najdbe ležišči 3 in 5 še pokrivala.
http://shrani.si/f/2N/VA/1vvecajU/images.png
-Reck je trdil, da kosti niso bile pokopane. Stene groba bi jasno razmejevala črta, zasipina v grobu pa bi imela neznačilno strukturo in bi vsebovala neenotno mešanico izkopanih materialov. A kamnina v neposredni bližini kosti je bila po barvi, trdoti, strukturi in debelosti enaka kamnini v okolici.
-Okostje je pregledal Loius Leakley in mu prisodil manjšo starost kot Reck. Leta 1931 Olduvai Gorge Reck in Leakley skupaj obiščeta in takrat tudi Leakley okostju prisodi enako starost kot Reck: okostje je enako staro kot ležišče 2.
-Leta 1932 sta zoologa C. Forster Cooper in D. M. S. Watson rekla, da popolnost okostja kaže na nedaven pokop. Leakley se strinja o pokopu, ampak v času odložitve ležišča 2: ležišče 2 je rdečkasto rumeno, ležišča 3 pa je svetlo rdeče in 50 let nazaj je ležišče 3 še prekrivalo ležišče 2, kosti pa so bile samo rdečkasto rumene, brez primesi. Cooper in Watson na to odgovorita, da bi se rdeči prodniki iz ležišča 3 lahko razbarvali. A. T. Hopwood pa pravi, da izguba rdeče barve ni možna, ker je ležišče 2 tudi rdeče barve.
-Leta 1932 je geolog P. G. H. Boswell v reviji Nature objavil poročilo. Prof. T. Mollison mu je poslal vzorec materiala, ki naj bi obdajal okostje (Mollison je že leta 1929 trdil, da okostje pripada Masaju, ki je bil nedavno pokopan). Vzorec je vseboval svetlo rdeče prodnike velikosti graha, podobne tistim iz ležišča 3 in okruške sprijetega apnenca, identičnega apnencu iz ležišča 5. Boswell je zaključil, da je bilo okostje pokopano po odložitvi ležišča 5. Reck in Leakley sta osnovo skozi več let večkrat pregledala, a v njej nista našla ničesar, kar je bilo v vzorcu, ki ga je Boswell pregledal.
-Leakley je poslal nove vzorce prsti iz Olduvai Gorge. Boswell in J. D. Solomon sta v poročilu v reviji Nature zapisala, da je ta vzorec iz tipičnega materiala za ležišče 2 in se izrazito razlikuje od vzorcev osnove, ki jih je priskrbel Mollison. Avtorja knjige tako sklepata, da vzorci Mollisona niso bili vzeti iz neposredne bližine okostja.
-Reck in Leakley sta si kasneje očitno premislila in zaključila, da je bilo okostje pokopano in ni enako staro kot ležišče 2. Reck je mogoče izgubil voljo za bitko proti vsem ostalim. V približno istem času so našli pekinškega človeka in nekaj dodatnih primerkov javanskega človeka, tako je večina znanstvene skupnosti sprejela enotno mnenje, da je prehodni človek opica edini človečnjak, ki je bival v srednjem pleistocenu. Homo sapiens v Olduvai Gorge v ležišču 2 pač ni imel smisla, razen kot nedavni pokop.
-Leakley je bil skoraj edini, ki je močno nasprotoval teoriji, da sta pitekantrop in sinantrop (pekinški človek) človeška prednika. A ko je v kenijskih najdiščih Kanam in Kanjera našel dokaz, da je homo sapiens obstajal v istem času kot pitekantrop in sinantrop (in Reckovo okostje), je borbo opustil. Mogoče, da bi lažje branil svoja odkritja. Isti dan, ko je Leakley javno v reviji Nature opustil svoje stališče o veliki starosti Reckovega okostja, se je sestala komisija, ki naj bi ocenila njegove najdbe v Keniji. V komisiji so bili tudi najglasnejši nasprotniki Reckovega okostja: Boswell, Solomon, Cooper, Watson in Mollison.
-Reck in Leakley sta podala novo mnenje: okostje je bilo pokopano v ležišču dve ob odlaganju ležišča 5, ki mu sodobne ocene kažejo starost 400.000 let. Torej bi bilo to okostje še vedno anomalno, ker danes večina znanstvenikov meni, da se je moderni človek pojavil šele pred 100.000 leti, kot kažejo odkritja iz votline https://en.wikipedia.org/wiki/Border_Cave#Findings Border Cave v južni Afriki.
-V nižjih ravneh ležišča 5 so našli tudi kameno orodje, ki so ga označili kot aurignaško. Arheologi so prvič uporabili ta izraz za fino obdelane artefakte kromanjonskega človeka (homo sapiens sapiens), najdene v francoski vasici Aurignac. Splošno mišljenje je, da se je tak tip orodja prvič pojavil šele pred max 30.000 leti. Orodje v Olduvai Gorge pa govori, da je min. pred 400.000 leti živel moderen človek ali pa da je najdeno orodje homoerektusovo (a homoerektus po splošnem mišljenju ni izdeloval orodja).
-Leakley je v knjigi Kamenodobne rase iz Kenije iz leta 1935 napisal, da je Reckovo okostje bilo pokopano v ležišču dve z zemeljske površine med tvorbo ležišča pet. Okostje je primerjal z okostji iz votline Gamble's Cave, 10.000 let starega najdišča. A avtorja knjige pravita, da je z geološkega stališča okostje še vedno lahko staro od nekaj 1000 do 400.000 let, če upoštevamo hipotezo o pokopu med odlaganjem ležišča 5.
-Reiner Protsch je leta 1974 opravil https://en.wikipedia.org/wiki/Radiocarbon_dating radiokarbonsko datacijo okostja, po kateri naj bi bilo okostje staro 16.920 let. Kar pa je z več razlogov sporno.
-Ni jasno ali je uporabljen vzorec res pripadal Reckovemu okostju. Lobanja je bila preveč dragocena za datacijo, ostalo okostje pa je med 2. svetovno vojno izginilo iz muzeja. Ravnatelj muzeja je priskrbel nekaj majhnih kostnih odlomkov, ki naj bi bili zelo verjetno del prvotnega okostja. Protsch je zbral 224 g težek vzorec (kar je približna tretjina običajne teže za preizkusni vzorec) in datacija je pokazala zelo majhno starost (16.920 let). Drugi materiali iz istega najdišča pa so pokazali zelo različne starosti, nekateri manjše, nekateri večje.
-Kosti bi lahko onesnažil tudi mlad ogljik. Do leta 1974 (ko se je opravila radiokarbonska datacija) so preostali kostni odlomki (če res pripadajo Reckovemu okostju) v muzeju ležali že več kot 60 let, tako bi jih razni mikroorganizmi in bakterije lahko onesnažili z mladim ogljikom. Kosti so bile v muzeju tudi namočene v organskem ohranjevalcu, ki vsebuje mlad ogljik. Protsch ni napisal, kateri kemični postopek je uporabil za odstranitev mladega ogljikovega izotopa 14C, prav tako se ne ve, v kolikšni meri je odstranil onesnažitev od teh virov.
-Z radiokarbonsko metodo se preverja samo kolagen, beljakovino, ki jo kosti vsebujejo. Iz kosti jo izločijo s strogim očiščevalnim postopkom in preverijo ali se aminokisline v vzorcu ujemajo z aminokislinami v kolagenu-če se ne ujemajo, potem so najbrž prišle od drugod. Zaradi teh aminokislin, ki so mlajše od kosti, lahko datacija pokaže napačno, premajhno starost. Idealno bi bilo, da bi vsako aminokislino datirali ločeno in če se starosti razlikujejo, potem lahko sklepamo, da so kosti onesnažene.
-V laboratorijih, kjer je Protsch opravil datacijo, niso mogli ločeno datirati vsake aminokisline posebej. Potreben bi bil datirani postopek, ki v začetku 70. še ni bil v rabi. Takrat tudi niso poznali strogih postopkov za dekontaminacijo beljakovin, ki zdaj veljajo za nujne.
-Avtorja knjige zaključita, da je Protscheva datacija Reckovega okostja nezanesljiva. Obstajajo tudi dokumentirani primeri kosti iz Olduvai Gorga, ki so jim z radiokarbonsko datacijo pripisovali premajhno starost: npr. kost naj bi bila stara 3340 let, a najdena je bila v najdišču starem 32.000-60.000 let.
-Protsch je v poročilu napisal še, da okostje ne more biti tako stare zaradi njegove morfologije, torej ni staro ne toliko kot ležišče 2 in ne toliko kot ležišče 5, ampak precej mlajše.
-Avtorja knjige pravita, da bi bilo najbolj primerno upoštevati možen starostni razpon pri spornih odkritjih. Reckovo okostje je glede na razpoložljive podatke tako lahko iz poznega poznega pleistocena (10.000 let) in vse do poznega zgodnjega pleistocena (1,15 mio let).
*Moja opomba: Piše, da so bili v komisiji, ki je ocenjevala Leakleyeve najdbe v Keniji tudi nasprotniki Recovega okostja. Po zapisanem nisem dobila občutka, da sta bila Boswell in Solomon nasprotnika.
0
Redno berem tvoje prispevke. Veseli me, da se nekdo ukvarja s to tematiko.
Čudi me, da se strokovnjaki pri množici dokazov ne opredelijo do najdb od kdaj in kako stara so okostja. Če bi šlo za en sam primer, bi dvomili vsi.
Imaš morda kaka pričevanja, kako današnji svet gleda na to.
To, da v Sloveniji v 21. stoletju ukinjamo posvrtne praznike in operamo nove verske naj te ne moti.
Čudi me, da se strokovnjaki pri množici dokazov ne opredelijo do najdb od kdaj in kako stara so okostja. Če bi šlo za en sam primer, bi dvomili vsi.
Imaš morda kaka pričevanja, kako današnji svet gleda na to.
To, da v Sloveniji v 21. stoletju ukinjamo posvrtne praznike in operamo nove verske naj te ne moti.
0
Avtor: Čarolija
Čudi me, da se strokovnjaki pri množici dokazov ne opredelijo do najdb od kdaj in kako stara so okostja. Če bi šlo za en sam primer, bi dvomili vsi.
Imaš morda kaka pričevanja, kako današnji svet gleda na to.
Tudi to mene čudi. Žal nimam v bližini nobenega, ki bi študiral kaj v tej smeri ali vsaj zgodovino, da bi mi lahko povedal, katere knjige uporabljajo in koliko so odprti do bolj kontroverznih (očitno) najdb. Ker nekatere najdbe, opisane tukaj, so še meni kot laiku precej očitno stare ali pa bi morali sodobni znanstveniki vsaj podvomiti v njihovo uradno starost. Pa ne. Zakaj?
0
LOBANJE IZ KANJERE IN ČELJUSTNICA IZ KANAMA, KENIJA
-Leta 1932 sta Louis Leakley in Donald MacInnes v Kanjeri našla kamene ročne sekire, človeško stegnenico in odlomke petih človeških lobanj (označili so jih s Kanjera 1-5). Fosilonosna ležišča so primerljiva z Olduvai Gorge-skim ležiščem 4, kar pomeni, da so lahko stara od 400.000 do 700.000 let, a morfološko gledano so odlomki lobanj dokaj moderni.
-Leakley je v Kanamu našel več zob mastodona, en zob deinoterija in nekaj grobo obdelanih kamenih predmetov. Zbiralec Juma Gitau je l. 1932 našel še en zob deinoterija in na istem mestu so v kosu travertina (lehnjaka) našli še sprednji del človeške spodnje čeljustnice z dvema ličnikoma. Leakley je rekel, da čeljustnica iz zgornjepleistocenske kanamske formacije zelo spominja na čeljustnico homo sapiensa. Kanamska ležišča so stara min. 2 mio let.
-Leakley je v fosilih iz Kanama in Kanjere videl dokaz za obstoj človečnjaka, zelo sorodnega modernemu človeku, ki je živel v Afriki sočasno z javanskim in pekinškim človekom. Če je imel prav, potem javanski in pekinški (zdaj imenovan homoerektus) človek nista mogla biti neposredna človeška prednika.
-Leta 1933 se je sestala sekcija za človeško biologijo pri Kraljevem antropološkem inštitutu, da bi ocenili Leakleyeva odkritja v Kanamu in Kanjeri. Zbralo se je 28 znanstvenikov, ki jim je predsedoval sir Arthur Smith Woodward. Razdelili so se v štiri raziskovalne skupine: geološka, paleontološka, anatomska in arheološka skupina.
-Geološka komisija je sklenila, da je starost človeških fosilov iz Kanjere in Kanama enaka starosti ležišč, v katerih so bili najdeni.
-Paleontološka komisija je sklenila, da so kanamska ležišča iz zgodnjega pleistocena, kanjerska pa min. iz srednjega pleistocena.
-Arheološka komisija je sklenila, da so v Kanjeri in Kanami našli kameno orodje v istih ležiščih kot človeške fosile.
-Anatomska komisija je sklenila, da kanjerske lobanje in stegnenica nimajo lastnosti, zaradi katerih bi bile nezdružljive z lastnostmi lobanj in stegnenic homo sapiensa. Po njihovem sklepu je kanamska čeljustnica nenavadna, a tudi ona nima lastnosti, zaradi katerih bi jo izločili iz vrste homo sapiens.
-Kmalu po tej konferenci, ko so Leakleyu izglasovali zaupnico, je geolog Percy Boswell podvomil v starost fosilov v Kanjeri in Kanamu. Leakley je z Boswellom že imel izkušnje pri Reckovem okostju, zato ga je povabil v Afriko na ogled najdišča.
-Boswell je po vrnitvi v Anglijo objavil negativno poročilo v reviji Nature. Rekel je, da ni bilo mogoče najti točnega mesta najdb, ker so geološke značilnosti najdišč nejasne. Tamkajšnja glinasta ležišča naj bi večkrat utrpela znatna premikanja zaradi udiranja.
-Leakley je na to odgovoril, da v resnici mu je pokazal mesta, kjer je našel fosile. V Kanjeri mu je točno pokazal, kje je bila najdena lobanja Kanjera 3 in situ. Kot dokaz za to, mu je pokazal odlomek kosti pobran l. 1935, ki se je prilegal odlomku iz izkopavanj v letu 1932. Pri izkopavanjih so uporabili tudi posebno metodo, kjer so lego vsake najdbe lahko locirali na nekaj čevljev natančno.
-Boswell je popustil in rekel, da so čeljustnico mogoče res našli v zgodnjepleistocenski kanamski formaciji, vendar je tja lahko prišla le od zgoraj, zaradi udiranja skladov ali skozi razpoko.
-Leakley je na to dejal, da te razlage ni mogoče sprejeti, ker ni z ničemer utemeljena. Fosilna čeljustnica je po njegovo v vseh pogledih enako ohranjena kot ob njej najdeni fosili iz spodnjega pleistocena.
-Boswell je priznal, da bi najbrž potrdil avtentičnost kanamske čeljustnice, če njena brada ne bi imela moderne oblike.
-Naposled so prevladala Boswellova stališča.
-Leta 1969 je bil Leakley na konferenci v Parizu pod pokroviteljstvom UNESCO-a na temo homo sapiensa. Okoli 300 zastopnikov je sprejelo enoglasno oceno, da so kanjerske lobanje iz srednjega pleistocena.
-Philip V. Tobias je rekel, da Boswell z nobeno svojo izjavo ni zares diskreditiral ali omajal Leakleyevih trditev, da spodnja čeljustnica iz Kanama res prihaja iz istega sklada.
-Komisija ang. anatomov je leta 1932 rekla, da ni razloga, zakaj kanamske čeljustnice ne bi pripisali homo sapiensu.
-Britanski antropolog sir Arthur Keith je prav tako rekel, da čeljustnica pripada homo sapiensu. Čez 40 let se je premislil in rekel, da bolj verjetno pripada avstralopiteku.
-Leta 1962 je Philip Tobias rekel, da je kanamska čeljustnica zelo podobna rabatski čeljustnici iz poznega srednjega pleistocena in poznopleistocenskim čeljustnicam iz najdišč https://en.wikipedia.org/wiki/Cave_of_the_Heart Cave of Hearths in https://en.wikipedia.org/wiki/Dire_Dawa Dire-Dawa . Po njegovem mnenju so vse te čeljustnice neandertaloidne.
-Leta 1960 je Leakley odstopil od svojega stališča, da je kanamska čeljustnica iz vrste sapiens in izjavil, da pripada samici https://en.wikipedia.org/wiki/Paranthropus_boisei zinjantropa . To opici podobno bitje je odkril v leta 1959 v Olduvai Gorge-u in ga kratek čas razglašal za prvega izdelovalca orodja in zatorej prvo pravo človeku podobno bitje. Kmalu po tem, ko so v Olduvai Gorge-u našli fosile homo habilisa pa je Leakley zinjantropa degradiral s položaja izdelovalca orodja in ga uvrstil med avstralopiteke (australopithecus boisei).
-Leakleyev sin Richard je v zgodnjih 70. izkopaval ob kenijskem jezeru Turkana, kjer je našel fosilne čeljustnice homo habilisa, podobne kanamski čeljustnici. V bližini je bila najdena tudi favna, podobna kanamski. Zdaj si je starejši Leakley, Louis, premislil in rekel, da bi kanamsko čeljustnico lahko pripisali homo habilisu.
-V teku let so so kanamsko čeljustnico pripisali skoraj vsakemu znanemu človečnjaku: avstralopitek, njegova podvrsta australopithecus boisei, homo habilis, neandertalec, zgodnji homo sapiens in anatomsko moderni homo sapiens. Na tem primeru so jasne velike težave, s katerimi se spopadajo znanstveniki pri klasifikaciji fosilnih ostankov človečnjakov.
-Splošno priznanje je dobila Tobiasova predpostavka, da kanamska čeljustnica pripada podvrsti zgodnjega homo sapiensa
http://shrani.si/f/1o/3B/1CEsnRWx/dscf40981.jpg
Na sliki so čeljusti (zgornja vrstica:a-d, spodnja vrstica e-h):
a: avstralopitek, Omo, Etiopija
b: homoerektus, Heidelberg, Nemčija
c: zgodnji homo sapiens, Arago, Francija
d: neandertalec, Shanidar, Irak
e: https://en.wikipedia.org/wiki/Homo_rhodesiensis homo sapiens rhodesiensis (po mnenju Tobiasa: neandertaloid), Cave of Hearths, Južna Afrika
f: homo sapiens sapiens, Border Cave, Južna Afrika
g: homo sapiens sapiens, sodobni južnoafriški domačin
h: kanamska spodnja čeljust
-Toda na zgornji sliki je oblika brade kanamske čeljustnice podobna konturam primerkov iz Border Cave in konturam sodobnega južnoafriškega domačina. Pri vseh treh sta vidni dve bistveni značilnosti brade modernega človeka: ukrivljenost navznoter proti vrhu in izbočenost navzven pri osnovi.
-Tobias je izrazil mnenje, da je kanamska čeljustnica neandertaloidna, vendar po trenutno veljavni teoriji ne bi pričakovali neandertalcev v zgodnjem pleistocenu. Večina znanstvenikov meni, da so se neandertaloidni človečnjaki pojavili pred največ 400.000 leti in izumrli pred 30.-40.000 leti.
-K.P. Oakley iz britanskega muzeja je na teh kosteh testiral vsebnost fluora, dušika in urana.**
-V zemlji pokopane kosti vsrkavajo fluor. Oakley je po testiranju dobil rezultate: kanamska čeljustnica in kanjerske lobanje imajo približno enako vsebnost fluora kot druge kosti iz zgodnje in srednjepleistocenskih formacij, v katerih so bile najdene. To se ujema s hipotezo, da je starost kosti v Kanamu in Kanjeri enaka starosti favničnih ostankov v teh najdiščih.
-Dušik je sestavina kostnih beljakovin. Vsebnost tega v fosilnih kosteh se postopoma zmanjšuje. Testiranje odlomka lobanje Kanjera 4*** je pokazalo le majhno sled dušika (desetinka promila), v odlomku lobanje Kanjera 3 in pri dveh živalskih fosilih pa ob testiranju ni bilo odkritega dušika. Oakley je rekel, da so izmerljivi sledovi dušika v Kanjeri 4 dokaz, da so vsi človeški fosili iz Kanjere znatno mlajši od tamkajšnje favne. A znano je, da se v nekaterih usedlinah (npr. glina) dušik ohrani, včasih tudi več mio let. Torej je mogoče, da je popolno izgubo dušika v Kanjeri 4 preprečila glina in ker ostali trije primerki niso vsebovali dušika, je možno, da so vse kosti iste starosti.****
-Vrednosti za vsebnost urana v kanjerskih človeških fosilih (8-47 tisočink promila) se prekrivajo z vrednostmi za kanjersko favno (25-216 tisočink promila), kar lahko pomeni, da so iste starosti. A Oakley je ugovarjal, da je povprečna vrednost za človeške kosti 22 tisočink promila, za kosti drugih sesalcev pa 136 tisočink promila, zato je na podlagi precejšnje razlike v povprečjih zaključil, da so človeške kosti veliko mlajše kot živalske. Podobne rezultate je dobil tudi pri testiranju vsebnosti urana v kosteh iz Kanama. Ampak Oakley je sam opozoril na dejstvo, da lahko vsebnost urana znatno variira od mesta do mesta (primer: kosti poznopleistocenskih živali iz Kugate, blizu Kanama, vsebujejo več urana kot zgodnjepleistocenske kosti iz Kanama).
-Testiranje za vsebnost urana leta 1974 ni bilo prvo, ki ga je Oakley opravil. Leta 1958 je v poročilo zapisal, da ni nobene razlike med človeškimi lobanjami Kanjere in favno ob njih. A verjetno s tem rezultatom ni bil zadovoljen, zato je testiranje ponovil in prišel do rezultatov, ki so mu bili bolj po godu,
-Avtorja sta na podlagi teh testiranj zaključila, da testi za vsebnost fluora in dušika kažejo na to, da so človeške kosti enako stare kot favna, čemur pa lahko oporekamo s testom urana, ki govori v prid stališču, da so človeške kosti mlajše kot favna. A tudi temu se lahko oporeka.
-V celoti gledano testi ne izključujejo možnosti, da človeški fosili izvirajo iz istega časa kot njihove spremljajoče favne. Kanjerske lobanje, ki veljajo za anatomsko moderne, so enako stare kot Olduvai Gorge ležišče 4 (400.000-700.000 let). Status kanamske čeljustnice pa je negotov, ker je sodobni avtorji nočejo označiti kot anatomsko moderno, čeprav tega ni mogoče popolnoma izključiti. Če je čeljustnica iz istega časa kot kanamska favna, ki je starejša od ležišča 1 v Olduvai Gorge, potem je njena starost več kot 1,9 mio let.
*Moja opomba: Je možno, da je čeljust podobna čeljusti neke vrste (in bi jo tako uvrstili v to vrsto), a bi bili drugi deli telesa različni (kar pa ne bi vedeli, če nimamo teh fosilov)? V bistvu bi bila to potem dve različni vrsti, s podobno/identično čeljustjo (ali katerim drugim delom telesa) in različnimi drugimi kostmi. Bi lahko opravili DNK analizo vseh teh neznanih delcev kosti in jo primerjali z DNK drugih fosilov in tako ugotovili točno vrsto že s samo enim delčkom kosti?
**Moja opomba: Zakaj ni testiral tudi ogljika?
***Moja opomba: V prejšnjem poglavju je bila lobanja preveč dragocena za uporabo pri testiranju, tukaj pa odlomki lobanje niso preveč dragoceni?
****Moja opomba: Nikjer ne piše, da je bila Kanjera 4 najdena v glini in kje so bili najdeni ostali trije primerki, ki so bili uporabljeni pri testiranju.
-Leta 1932 sta Louis Leakley in Donald MacInnes v Kanjeri našla kamene ročne sekire, človeško stegnenico in odlomke petih človeških lobanj (označili so jih s Kanjera 1-5). Fosilonosna ležišča so primerljiva z Olduvai Gorge-skim ležiščem 4, kar pomeni, da so lahko stara od 400.000 do 700.000 let, a morfološko gledano so odlomki lobanj dokaj moderni.
-Leakley je v Kanamu našel več zob mastodona, en zob deinoterija in nekaj grobo obdelanih kamenih predmetov. Zbiralec Juma Gitau je l. 1932 našel še en zob deinoterija in na istem mestu so v kosu travertina (lehnjaka) našli še sprednji del človeške spodnje čeljustnice z dvema ličnikoma. Leakley je rekel, da čeljustnica iz zgornjepleistocenske kanamske formacije zelo spominja na čeljustnico homo sapiensa. Kanamska ležišča so stara min. 2 mio let.
-Leakley je v fosilih iz Kanama in Kanjere videl dokaz za obstoj človečnjaka, zelo sorodnega modernemu človeku, ki je živel v Afriki sočasno z javanskim in pekinškim človekom. Če je imel prav, potem javanski in pekinški (zdaj imenovan homoerektus) človek nista mogla biti neposredna človeška prednika.
-Leta 1933 se je sestala sekcija za človeško biologijo pri Kraljevem antropološkem inštitutu, da bi ocenili Leakleyeva odkritja v Kanamu in Kanjeri. Zbralo se je 28 znanstvenikov, ki jim je predsedoval sir Arthur Smith Woodward. Razdelili so se v štiri raziskovalne skupine: geološka, paleontološka, anatomska in arheološka skupina.
-Geološka komisija je sklenila, da je starost človeških fosilov iz Kanjere in Kanama enaka starosti ležišč, v katerih so bili najdeni.
-Paleontološka komisija je sklenila, da so kanamska ležišča iz zgodnjega pleistocena, kanjerska pa min. iz srednjega pleistocena.
-Arheološka komisija je sklenila, da so v Kanjeri in Kanami našli kameno orodje v istih ležiščih kot človeške fosile.
-Anatomska komisija je sklenila, da kanjerske lobanje in stegnenica nimajo lastnosti, zaradi katerih bi bile nezdružljive z lastnostmi lobanj in stegnenic homo sapiensa. Po njihovem sklepu je kanamska čeljustnica nenavadna, a tudi ona nima lastnosti, zaradi katerih bi jo izločili iz vrste homo sapiens.
-Kmalu po tej konferenci, ko so Leakleyu izglasovali zaupnico, je geolog Percy Boswell podvomil v starost fosilov v Kanjeri in Kanamu. Leakley je z Boswellom že imel izkušnje pri Reckovem okostju, zato ga je povabil v Afriko na ogled najdišča.
-Boswell je po vrnitvi v Anglijo objavil negativno poročilo v reviji Nature. Rekel je, da ni bilo mogoče najti točnega mesta najdb, ker so geološke značilnosti najdišč nejasne. Tamkajšnja glinasta ležišča naj bi večkrat utrpela znatna premikanja zaradi udiranja.
-Leakley je na to odgovoril, da v resnici mu je pokazal mesta, kjer je našel fosile. V Kanjeri mu je točno pokazal, kje je bila najdena lobanja Kanjera 3 in situ. Kot dokaz za to, mu je pokazal odlomek kosti pobran l. 1935, ki se je prilegal odlomku iz izkopavanj v letu 1932. Pri izkopavanjih so uporabili tudi posebno metodo, kjer so lego vsake najdbe lahko locirali na nekaj čevljev natančno.
-Boswell je popustil in rekel, da so čeljustnico mogoče res našli v zgodnjepleistocenski kanamski formaciji, vendar je tja lahko prišla le od zgoraj, zaradi udiranja skladov ali skozi razpoko.
-Leakley je na to dejal, da te razlage ni mogoče sprejeti, ker ni z ničemer utemeljena. Fosilna čeljustnica je po njegovo v vseh pogledih enako ohranjena kot ob njej najdeni fosili iz spodnjega pleistocena.
-Boswell je priznal, da bi najbrž potrdil avtentičnost kanamske čeljustnice, če njena brada ne bi imela moderne oblike.
-Naposled so prevladala Boswellova stališča.
-Leta 1969 je bil Leakley na konferenci v Parizu pod pokroviteljstvom UNESCO-a na temo homo sapiensa. Okoli 300 zastopnikov je sprejelo enoglasno oceno, da so kanjerske lobanje iz srednjega pleistocena.
-Philip V. Tobias je rekel, da Boswell z nobeno svojo izjavo ni zares diskreditiral ali omajal Leakleyevih trditev, da spodnja čeljustnica iz Kanama res prihaja iz istega sklada.
-Komisija ang. anatomov je leta 1932 rekla, da ni razloga, zakaj kanamske čeljustnice ne bi pripisali homo sapiensu.
-Britanski antropolog sir Arthur Keith je prav tako rekel, da čeljustnica pripada homo sapiensu. Čez 40 let se je premislil in rekel, da bolj verjetno pripada avstralopiteku.
-Leta 1962 je Philip Tobias rekel, da je kanamska čeljustnica zelo podobna rabatski čeljustnici iz poznega srednjega pleistocena in poznopleistocenskim čeljustnicam iz najdišč https://en.wikipedia.org/wiki/Cave_of_the_Heart Cave of Hearths in https://en.wikipedia.org/wiki/Dire_Dawa Dire-Dawa . Po njegovem mnenju so vse te čeljustnice neandertaloidne.
-Leta 1960 je Leakley odstopil od svojega stališča, da je kanamska čeljustnica iz vrste sapiens in izjavil, da pripada samici https://en.wikipedia.org/wiki/Paranthropus_boisei zinjantropa . To opici podobno bitje je odkril v leta 1959 v Olduvai Gorge-u in ga kratek čas razglašal za prvega izdelovalca orodja in zatorej prvo pravo človeku podobno bitje. Kmalu po tem, ko so v Olduvai Gorge-u našli fosile homo habilisa pa je Leakley zinjantropa degradiral s položaja izdelovalca orodja in ga uvrstil med avstralopiteke (australopithecus boisei).
-Leakleyev sin Richard je v zgodnjih 70. izkopaval ob kenijskem jezeru Turkana, kjer je našel fosilne čeljustnice homo habilisa, podobne kanamski čeljustnici. V bližini je bila najdena tudi favna, podobna kanamski. Zdaj si je starejši Leakley, Louis, premislil in rekel, da bi kanamsko čeljustnico lahko pripisali homo habilisu.
-V teku let so so kanamsko čeljustnico pripisali skoraj vsakemu znanemu človečnjaku: avstralopitek, njegova podvrsta australopithecus boisei, homo habilis, neandertalec, zgodnji homo sapiens in anatomsko moderni homo sapiens. Na tem primeru so jasne velike težave, s katerimi se spopadajo znanstveniki pri klasifikaciji fosilnih ostankov človečnjakov.
-Splošno priznanje je dobila Tobiasova predpostavka, da kanamska čeljustnica pripada podvrsti zgodnjega homo sapiensa
http://shrani.si/f/1o/3B/1CEsnRWx/dscf40981.jpg
Na sliki so čeljusti (zgornja vrstica:a-d, spodnja vrstica e-h):
a: avstralopitek, Omo, Etiopija
b: homoerektus, Heidelberg, Nemčija
c: zgodnji homo sapiens, Arago, Francija
d: neandertalec, Shanidar, Irak
e: https://en.wikipedia.org/wiki/Homo_rhodesiensis homo sapiens rhodesiensis (po mnenju Tobiasa: neandertaloid), Cave of Hearths, Južna Afrika
f: homo sapiens sapiens, Border Cave, Južna Afrika
g: homo sapiens sapiens, sodobni južnoafriški domačin
h: kanamska spodnja čeljust
-Toda na zgornji sliki je oblika brade kanamske čeljustnice podobna konturam primerkov iz Border Cave in konturam sodobnega južnoafriškega domačina. Pri vseh treh sta vidni dve bistveni značilnosti brade modernega človeka: ukrivljenost navznoter proti vrhu in izbočenost navzven pri osnovi.
-Tobias je izrazil mnenje, da je kanamska čeljustnica neandertaloidna, vendar po trenutno veljavni teoriji ne bi pričakovali neandertalcev v zgodnjem pleistocenu. Večina znanstvenikov meni, da so se neandertaloidni človečnjaki pojavili pred največ 400.000 leti in izumrli pred 30.-40.000 leti.
-K.P. Oakley iz britanskega muzeja je na teh kosteh testiral vsebnost fluora, dušika in urana.**
-V zemlji pokopane kosti vsrkavajo fluor. Oakley je po testiranju dobil rezultate: kanamska čeljustnica in kanjerske lobanje imajo približno enako vsebnost fluora kot druge kosti iz zgodnje in srednjepleistocenskih formacij, v katerih so bile najdene. To se ujema s hipotezo, da je starost kosti v Kanamu in Kanjeri enaka starosti favničnih ostankov v teh najdiščih.
-Dušik je sestavina kostnih beljakovin. Vsebnost tega v fosilnih kosteh se postopoma zmanjšuje. Testiranje odlomka lobanje Kanjera 4*** je pokazalo le majhno sled dušika (desetinka promila), v odlomku lobanje Kanjera 3 in pri dveh živalskih fosilih pa ob testiranju ni bilo odkritega dušika. Oakley je rekel, da so izmerljivi sledovi dušika v Kanjeri 4 dokaz, da so vsi človeški fosili iz Kanjere znatno mlajši od tamkajšnje favne. A znano je, da se v nekaterih usedlinah (npr. glina) dušik ohrani, včasih tudi več mio let. Torej je mogoče, da je popolno izgubo dušika v Kanjeri 4 preprečila glina in ker ostali trije primerki niso vsebovali dušika, je možno, da so vse kosti iste starosti.****
-Vrednosti za vsebnost urana v kanjerskih človeških fosilih (8-47 tisočink promila) se prekrivajo z vrednostmi za kanjersko favno (25-216 tisočink promila), kar lahko pomeni, da so iste starosti. A Oakley je ugovarjal, da je povprečna vrednost za človeške kosti 22 tisočink promila, za kosti drugih sesalcev pa 136 tisočink promila, zato je na podlagi precejšnje razlike v povprečjih zaključil, da so človeške kosti veliko mlajše kot živalske. Podobne rezultate je dobil tudi pri testiranju vsebnosti urana v kosteh iz Kanama. Ampak Oakley je sam opozoril na dejstvo, da lahko vsebnost urana znatno variira od mesta do mesta (primer: kosti poznopleistocenskih živali iz Kugate, blizu Kanama, vsebujejo več urana kot zgodnjepleistocenske kosti iz Kanama).
-Testiranje za vsebnost urana leta 1974 ni bilo prvo, ki ga je Oakley opravil. Leta 1958 je v poročilo zapisal, da ni nobene razlike med človeškimi lobanjami Kanjere in favno ob njih. A verjetno s tem rezultatom ni bil zadovoljen, zato je testiranje ponovil in prišel do rezultatov, ki so mu bili bolj po godu,
-Avtorja sta na podlagi teh testiranj zaključila, da testi za vsebnost fluora in dušika kažejo na to, da so človeške kosti enako stare kot favna, čemur pa lahko oporekamo s testom urana, ki govori v prid stališču, da so človeške kosti mlajše kot favna. A tudi temu se lahko oporeka.
-V celoti gledano testi ne izključujejo možnosti, da človeški fosili izvirajo iz istega časa kot njihove spremljajoče favne. Kanjerske lobanje, ki veljajo za anatomsko moderne, so enako stare kot Olduvai Gorge ležišče 4 (400.000-700.000 let). Status kanamske čeljustnice pa je negotov, ker je sodobni avtorji nočejo označiti kot anatomsko moderno, čeprav tega ni mogoče popolnoma izključiti. Če je čeljustnica iz istega časa kot kanamska favna, ki je starejša od ležišča 1 v Olduvai Gorge, potem je njena starost več kot 1,9 mio let.
*Moja opomba: Je možno, da je čeljust podobna čeljusti neke vrste (in bi jo tako uvrstili v to vrsto), a bi bili drugi deli telesa različni (kar pa ne bi vedeli, če nimamo teh fosilov)? V bistvu bi bila to potem dve različni vrsti, s podobno/identično čeljustjo (ali katerim drugim delom telesa) in različnimi drugimi kostmi. Bi lahko opravili DNK analizo vseh teh neznanih delcev kosti in jo primerjali z DNK drugih fosilov in tako ugotovili točno vrsto že s samo enim delčkom kosti?
**Moja opomba: Zakaj ni testiral tudi ogljika?
***Moja opomba: V prejšnjem poglavju je bila lobanja preveč dragocena za uporabo pri testiranju, tukaj pa odlomki lobanje niso preveč dragoceni?
****Moja opomba: Nikjer ne piše, da je bila Kanjera 4 najdena v glini in kje so bili najdeni ostali trije primerki, ki so bili uporabljeni pri testiranju.
0
LOBANJA IZ BUENOS AIRESA, ARGENTINA
-Leta 1896 so delavci kopali suhi dok v Buenos Airesu in našli človeško lobanjo. Vzeli so jo iz dna krmne jame, bila je pod plastjo trde apnenčaste tosce, ki so jo predrli. Predali so jo nadzorniku Junorju, ki je informacije o njej posredoval argentinskemu paleontologu Florentinu Ameghinu.
-Ameghino je menil, da pripada pliocenskemu predhodniku homo sapiensu in ga poimenuje diprothomo platensis. Ales Hrdlicka iz Smithosonove ustanove je rekel, da lobanja pripada modernemu človeku.
http://shrani.si/f/2n/rK/1UWZ41xx/buenosairesskull.jpg
-Hrdlicka je še rekel, da so lobanjo našli v najvišjem delu predensenadskega sklada, ki mu sodobne geološke ocene pripisujejo starost min. 1-1,5 mio let . Kar je precej anomalno, ker pred 1 mio let moderni človek ni obstajal nikjer na svetu, kaj šele v južni Ameriki.
-Geolog Bailey Willis je izprašal g. Junorja in poročal, da so odlomek lobanje našli v jašku (tj. krmna jama) in podal nekaj ohlapnih, neutemeljenih ugibanj o tem, kako bi lobanja lahko prišla na dno jame.
-Hrdlicka je rekel, da je moderna oblika same lobanje že sama po sebi razlog za mlado starost. V knjigi iz leta 1912 je napisal, da vse ostanke človeških okostij moderne oblike lahko samo na podlagi njihove morfologije uvrstimo med nepomembne, ker ne morejo biti stare.
-Leta 1896 so delavci kopali suhi dok v Buenos Airesu in našli človeško lobanjo. Vzeli so jo iz dna krmne jame, bila je pod plastjo trde apnenčaste tosce, ki so jo predrli. Predali so jo nadzorniku Junorju, ki je informacije o njej posredoval argentinskemu paleontologu Florentinu Ameghinu.
-Ameghino je menil, da pripada pliocenskemu predhodniku homo sapiensu in ga poimenuje diprothomo platensis. Ales Hrdlicka iz Smithosonove ustanove je rekel, da lobanja pripada modernemu človeku.
http://shrani.si/f/2n/rK/1UWZ41xx/buenosairesskull.jpg
-Hrdlicka je še rekel, da so lobanjo našli v najvišjem delu predensenadskega sklada, ki mu sodobne geološke ocene pripisujejo starost min. 1-1,5 mio let . Kar je precej anomalno, ker pred 1 mio let moderni človek ni obstajal nikjer na svetu, kaj šele v južni Ameriki.
-Geolog Bailey Willis je izprašal g. Junorja in poročal, da so odlomek lobanje našli v jašku (tj. krmna jama) in podal nekaj ohlapnih, neutemeljenih ugibanj o tem, kako bi lobanja lahko prišla na dno jame.
-Hrdlicka je rekel, da je moderna oblika same lobanje že sama po sebi razlog za mlado starost. V knjigi iz leta 1912 je napisal, da vse ostanke človeških okostij moderne oblike lahko samo na podlagi njihove morfologije uvrstimo med nepomembne, ker ne morejo biti stare.
0
JUŽNOAMERIŠKI HOMOEREKTUS?
-Kanadski arheolog Alan Lyle Bryan je leta 1970 pregledoval fosile v Brazilskem muzeju. Našel je lobanjski svod z zelo debelimi stenami in masivnimi obrvnimi loki, ki so spominjali na homoerektusove.
-Lobanja je prišla iz neke votline v brazilski pokrajini Lagoa Santa.
-Bryan je fotografijo lobanje pokazal več ameriškim fizičnim antropologom, a nihče ni verjel, da je kost resnično iz južne Amerike. Rekli so, da je ali ponaredek ali odlitek, ali pa je v brazilski muzej nekako prišla iz Starega sveta.
-Bryan in njegova žena, ki imata oba bogate izkušnje s človeškimi fosilnimi kostmi, sta zanikala, da je lobanja ponaredek ali odlitek in da ne more biti iz Starega sveta, ker ima (po Bryanovih besedah) več standardnih dimenzij drugačnih od znanih lobanj iz Novega sveta.*
-Standardna teorija pravi, da je v obe Ameriki vstopil le moderni človek, homoerektus pa ne.
-Lobanjski svod je kasneje izginil iz muzeja, prav tako kot Reckovo okostje iz Olduvai Gorge. To nas napelje na misel, da bi lahko obstajalo še več fosilov, ki so izginili ali so jih odvrgli, ne da bi o njih sploh napisali poročilo.
*Moja opomba: Ravno to, da ima lobanja drugačne dimenzije kot tiste iz Novega sveta, lahko da misliti, da NI iz Novega sveta.
-Kanadski arheolog Alan Lyle Bryan je leta 1970 pregledoval fosile v Brazilskem muzeju. Našel je lobanjski svod z zelo debelimi stenami in masivnimi obrvnimi loki, ki so spominjali na homoerektusove.
-Lobanja je prišla iz neke votline v brazilski pokrajini Lagoa Santa.
-Bryan je fotografijo lobanje pokazal več ameriškim fizičnim antropologom, a nihče ni verjel, da je kost resnično iz južne Amerike. Rekli so, da je ali ponaredek ali odlitek, ali pa je v brazilski muzej nekako prišla iz Starega sveta.
-Bryan in njegova žena, ki imata oba bogate izkušnje s človeškimi fosilnimi kostmi, sta zanikala, da je lobanja ponaredek ali odlitek in da ne more biti iz Starega sveta, ker ima (po Bryanovih besedah) več standardnih dimenzij drugačnih od znanih lobanj iz Novega sveta.*
-Standardna teorija pravi, da je v obe Ameriki vstopil le moderni človek, homoerektus pa ne.
-Lobanjski svod je kasneje izginil iz muzeja, prav tako kot Reckovo okostje iz Olduvai Gorge. To nas napelje na misel, da bi lahko obstajalo še več fosilov, ki so izginili ali so jih odvrgli, ne da bi o njih sploh napisali poročilo.
*Moja opomba: Ravno to, da ima lobanja drugačne dimenzije kot tiste iz Novega sveta, lahko da misliti, da NI iz Novega sveta.
0
ZGODBA O DVEH NADLAHTNICAH V AFRIKI
-Leta 1965 sta Bryan Patterson in W. W. Howells v kenijskem najdišču Kanapoi našla človečnjaško nadlahtnico modernega videza. Nepoškodovan distalni-nižji del kosti so našli na površini. Starost usedline je 4,5 mio let. Patterson in Howells sta rekla, da se nadlahtnica razlikuje od nadlahtnice gorile, šimpanza in neandertalca ter da je podobna človeški, ker so dimenzije skoraj enake. Oba seveda nista omenila možnosti, da bi lahko pripadala anatomsko modernemu človeku.
-Antropologa Henry M. McHenry in Robert S. Corruccini iz Univerze v Kaliforniji sta rekla, da je kanapojska nadlahtnica identična z nadlahtnico modernega homoja, kar kaže na zgodnjo pojavitev homoidnega komolca v najmanjših podrobnostih.
-Fizični antropolog C. E. Oxnard se je strinjal z zgornjo analizo. V študiji iz leta 1975 je napisal, da lahko potrdimo, da je fosil iz Kanapoja zelo človeški in zaključi podobno kot Louis Leakley, da so avstralopiteki le stranska veja v evoluciji človeka. Če trdimo, da je avstralopitek prednik človeka, pridemo do malo verjetnega scenarija: razvoj od zelo človeške nadlahtnice iz Kanapoja, prek znatno manj človeške nadlahtnice avstralopiteka, do spet bolj človeške nadlahtnice.
-Leta 1977 so podobno nadlahtnico našli tudi francoski izkopavalci v etiopskem najdišču Gombore. Stara naj bi bila 1,5 mio let, zraven nje pa so našli tudi grobo obdelano kameno orodje.
-Birgitte Senut je leta 1981 rekla, da gomborske nadlahtnice ni mogoče razlikovati od tipične nadlahtnice modernega človeka.
-Ti dve najdbi podpirata mišljenje, da moderni človek že zelo dolgo sobiva z drugimi človeku in opicam podobnimi bitji.
-Leta 1965 sta Bryan Patterson in W. W. Howells v kenijskem najdišču Kanapoi našla človečnjaško nadlahtnico modernega videza. Nepoškodovan distalni-nižji del kosti so našli na površini. Starost usedline je 4,5 mio let. Patterson in Howells sta rekla, da se nadlahtnica razlikuje od nadlahtnice gorile, šimpanza in neandertalca ter da je podobna človeški, ker so dimenzije skoraj enake. Oba seveda nista omenila možnosti, da bi lahko pripadala anatomsko modernemu človeku.
-Antropologa Henry M. McHenry in Robert S. Corruccini iz Univerze v Kaliforniji sta rekla, da je kanapojska nadlahtnica identična z nadlahtnico modernega homoja, kar kaže na zgodnjo pojavitev homoidnega komolca v najmanjših podrobnostih.
-Fizični antropolog C. E. Oxnard se je strinjal z zgornjo analizo. V študiji iz leta 1975 je napisal, da lahko potrdimo, da je fosil iz Kanapoja zelo človeški in zaključi podobno kot Louis Leakley, da so avstralopiteki le stranska veja v evoluciji človeka. Če trdimo, da je avstralopitek prednik človeka, pridemo do malo verjetnega scenarija: razvoj od zelo človeške nadlahtnice iz Kanapoja, prek znatno manj človeške nadlahtnice avstralopiteka, do spet bolj človeške nadlahtnice.
-Leta 1977 so podobno nadlahtnico našli tudi francoski izkopavalci v etiopskem najdišču Gombore. Stara naj bi bila 1,5 mio let, zraven nje pa so našli tudi grobo obdelano kameno orodje.
-Birgitte Senut je leta 1981 rekla, da gomborske nadlahtnice ni mogoče razlikovati od tipične nadlahtnice modernega človeka.
-Ti dve najdbi podpirata mišljenje, da moderni človek že zelo dolgo sobiva z drugimi človeku in opicam podobnimi bitji.
0
ODKRITJA RICHARDA LEAKLEYA V KENIJI
-Leta 1972 je Richard Leakley (Louisov sin) ob Turkanskem jezeru v Keniji našel razbito lobanjo človečnjaka. Rekonstruirala jo je njegova žena Meave, zoologinja. Označili so jo z ER 1470, možganska prostornina je nad 810 cm3*, kar je več kot pri robustnih avstralopitekih. Richard je najprej omahoval, nato jo je pripisal homo habilisu.
-Sklad z ER 1470 je ležal pod KBS tufom, vulkansko usedlino. Kalij-argonska datacija je pokazala starost 2,6 mio let. Datacija same lobanje pa 2,9 mio let, kar je starost najstarejših avstralopitekov. Kasneje so nekateri kritiki izpodbijali starost sklada: star naj bi bil max. 2 mio let.
-Malo stran od najdišča ER 1470, a v isti ravnini, je paleontolog John Harris našel še dve dokaj človeški stegnenici. Richard Leakley je rekel, da sta ti dve stegnenici drugačni od avstralopitekovih in podobni stegnenicam modernega človeka. Drugi izkopavalci so rekli, da se stegnenici razlikujeta od stegnenic homoerektusa.
-Prva stegnenica, s pripadajočimi odlomki goleni in piščali, je dobila oznako ER 1481, druga stegnenica pa ER 1472. Našli so odlomek še ene stegnenice, ki je dobil oznako ER 1475, vse tri pa so pripisali homo habilisu.
-Richard Leakley je v znanstvenem žurnalu poročal, da najdene kosti ni možno razlikovati od kosti stegnenic homo sapiensa, glede na veliko število variacij te vrste. V članku v National Geografic pa je napisal, da so nožne kosti skoraj identične kostem homo sapiensa.
-Nekateri drugi znanstveniki so se strinjali z Leakleyevo analizo, npr. anatom B. A. Wood je rekel, da stegnenice pripadajo lokomotorni skupini hodečega modernega človeka.
*Moja opomba: Že na začetku knjige je bilo povedano splošno znano dejstvo, da pri modernemu človeku pamet ni povezana z velikostjo možganske prostornine, a so bili opisi vseh (domnevnih) človeških prednikov in človečnjakov opremljeni tudi z velikostjo možganske prostornine. Pri teh pa je povezava med velikostjo možganov in pametjo (npr. zmožnostjo uporabe in izdelave bolj ali manj zahtevnega orodja)?
-Leta 1972 je Richard Leakley (Louisov sin) ob Turkanskem jezeru v Keniji našel razbito lobanjo človečnjaka. Rekonstruirala jo je njegova žena Meave, zoologinja. Označili so jo z ER 1470, možganska prostornina je nad 810 cm3*, kar je več kot pri robustnih avstralopitekih. Richard je najprej omahoval, nato jo je pripisal homo habilisu.
-Sklad z ER 1470 je ležal pod KBS tufom, vulkansko usedlino. Kalij-argonska datacija je pokazala starost 2,6 mio let. Datacija same lobanje pa 2,9 mio let, kar je starost najstarejših avstralopitekov. Kasneje so nekateri kritiki izpodbijali starost sklada: star naj bi bil max. 2 mio let.
-Malo stran od najdišča ER 1470, a v isti ravnini, je paleontolog John Harris našel še dve dokaj človeški stegnenici. Richard Leakley je rekel, da sta ti dve stegnenici drugačni od avstralopitekovih in podobni stegnenicam modernega človeka. Drugi izkopavalci so rekli, da se stegnenici razlikujeta od stegnenic homoerektusa.
-Prva stegnenica, s pripadajočimi odlomki goleni in piščali, je dobila oznako ER 1481, druga stegnenica pa ER 1472. Našli so odlomek še ene stegnenice, ki je dobil oznako ER 1475, vse tri pa so pripisali homo habilisu.
-Richard Leakley je v znanstvenem žurnalu poročal, da najdene kosti ni možno razlikovati od kosti stegnenic homo sapiensa, glede na veliko število variacij te vrste. V članku v National Geografic pa je napisal, da so nožne kosti skoraj identične kostem homo sapiensa.
-Nekateri drugi znanstveniki so se strinjali z Leakleyevo analizo, npr. anatom B. A. Wood je rekel, da stegnenice pripadajo lokomotorni skupini hodečega modernega človeka.
*Moja opomba: Že na začetku knjige je bilo povedano splošno znano dejstvo, da pri modernemu človeku pamet ni povezana z velikostjo možganske prostornine, a so bili opisi vseh (domnevnih) človeških prednikov in človečnjakov opremljeni tudi z velikostjo možganske prostornine. Pri teh pa je povezava med velikostjo možganov in pametjo (npr. zmožnostjo uporabe in izdelave bolj ali manj zahtevnega orodja)?
0
SKOČNICA ER 813
-Leta 1974 je B. A. Wood opisal skočnico (eno izmed nartnih kosti), najdeno ob Turkanskem jezeru. Ležala je med KBS tufom in krovno plastjo Koobi Fora tufa.
-Wood je najdeno skočnico primerjal s skočnicami modernega človeka, goril, šimpanzov in drugih drevesnih primatov. Zaključil je, da je fosil primerljiv s skočnicami modernega človeka.
-Starost fosilne skočnice ER 813 je 1,5-2 mio let. Takrat naj bi živeli australopithecus robustus, homoerektus in homo habilis.
-Wood je v poročilu napisal, da je ER 813 glede na opravljene teste podobna kostem modernega človeka in se bistveno ne razlikuje od skočnic modernih grmičarjev.*
-Avtorja knjige pravita, da je možno, da ER 813 pripada anatomsko modernemu človeku iz zgodnjega pleistocena ali poznega pliocena.
in tako avstralopitek, homoerektus in homo habilis ne morejo biti človeški predniki.**
*Moja opomba:Moderni grmičarji so mišljeni staroselci (npr. Bušmani) ali...? Imajo Bušmani drugačne skočnice od drugih pripadnikov črne rase ali bele rase? Je Wood skočnico primerjal tudi s skočnicami drugih človečnjakov?
**Moja opomba: Bi bilo možno, da je v preteklosti obstajal človečnjak, ki je bil precej podoben anatomsko modernemu človeku , a je kasneje izumrl in se je homo sapiens sapiens potem razvil, kot pravi uradna teorija?
-Leta 1974 je B. A. Wood opisal skočnico (eno izmed nartnih kosti), najdeno ob Turkanskem jezeru. Ležala je med KBS tufom in krovno plastjo Koobi Fora tufa.
-Wood je najdeno skočnico primerjal s skočnicami modernega človeka, goril, šimpanzov in drugih drevesnih primatov. Zaključil je, da je fosil primerljiv s skočnicami modernega človeka.
-Starost fosilne skočnice ER 813 je 1,5-2 mio let. Takrat naj bi živeli australopithecus robustus, homoerektus in homo habilis.
-Wood je v poročilu napisal, da je ER 813 glede na opravljene teste podobna kostem modernega človeka in se bistveno ne razlikuje od skočnic modernih grmičarjev.*
-Avtorja knjige pravita, da je možno, da ER 813 pripada anatomsko modernemu človeku iz zgodnjega pleistocena ali poznega pliocena.
in tako avstralopitek, homoerektus in homo habilis ne morejo biti človeški predniki.**
*Moja opomba:Moderni grmičarji so mišljeni staroselci (npr. Bušmani) ali...? Imajo Bušmani drugačne skočnice od drugih pripadnikov črne rase ali bele rase? Je Wood skočnico primerjal tudi s skočnicami drugih človečnjakov?
**Moja opomba: Bi bilo možno, da je v preteklosti obstajal človečnjak, ki je bil precej podoben anatomsko modernemu človeku , a je kasneje izumrl in se je homo sapiens sapiens potem razvil, kot pravi uradna teorija?
0
ČELJUST IZ FOXHALLA, ANGLIJA
-Leta 1855 so kopači v kamnolomu pri Foxhallu našli človeško čeljust. Ležišče, kjer je fosil ležal, je 4,9 m pod površino v rdečem kragu in zelo verjetno res izhaja iz tega ležišča, saj je bil povsem prepojen z železovim oksidom.
http://shrani.si/f/3g/Ou/4NiDob1i/foxhalljaw.jpg
-Ameriški zdravnik Robert H. Collyer, ki je takrat živel v Angliji, je potem, ko je videl čeljust, obiskal še najdišče. Za fosilno čeljustnico je rekel, da je najstarejši znan relikt človeškega bitja.
-V isti ravni je Moir izkopal tudi kameno orodje in ostanke kurišč. Vsaka najdba iz te ravni je stara min. 2,5 mio let.
-Collyer je fosil pokazal več angleškim znanstvenikom: Charles Lyell, George Busk, Richard Owen, sir John Prestwich, Thomas Huxley in vsi so izrazili nejvero glede starosti. Huxley je rekel, da iz oblike kosti ni razvidno, da bi pripadala izumrli oz. odklonski človeški rasi in ker je zatorej moderna, mora biti mlada.
-Ameriški paleontolog Henry Fairfield Osborn (v 20. letih 20. stol. je pisal o Moirovih najdbah kamenega orodja na istem področju) je izrazil čudenje, zakaj zgornji znanstveniki niso obiskali najdišča. Predvideval je, da zato, ker oblika čeljustnice ni bila primitivna in ni bila povsem fosilizirana (a isto velja za mnoge druge kosti podobne starosti).
-Čez nekaj časa je čeljustnica izginila.
-Sodobni strokovnjaki te najdbe skoraj nikoli ne navajajo, če pa že, pa v posmehljivem tonu.
-Mnoge splošno sprejete kosti in artefakte so našli neizobraženi delavci: skoraj vse kosti homoerektusa z Jave so našli domači zbiralci, ki jih ni nihče nadzoroval; čeljustnico homoerektusa iz Heidelberga so našli nemški delavci, znanstvenikom pa jo je kasneje izročil njihov delovodja. Če znanstveniki resno jemljejo te kosti, zakaj ne tudi foxhallske čeljusti? Možno, da zato, ker sta zgornji odkritji še vedno na voljo, foxhallska čeljustnica pa je izginila. A med 2. svetovno vojno so na Kitajskem izginili fosili homoerektusa iz Pekinga, a jih še vedno navajajo kot dokaz za evolucijo človeka.
-Leta 1855 so kopači v kamnolomu pri Foxhallu našli človeško čeljust. Ležišče, kjer je fosil ležal, je 4,9 m pod površino v rdečem kragu in zelo verjetno res izhaja iz tega ležišča, saj je bil povsem prepojen z železovim oksidom.
http://shrani.si/f/3g/Ou/4NiDob1i/foxhalljaw.jpg
-Ameriški zdravnik Robert H. Collyer, ki je takrat živel v Angliji, je potem, ko je videl čeljust, obiskal še najdišče. Za fosilno čeljustnico je rekel, da je najstarejši znan relikt človeškega bitja.
-V isti ravni je Moir izkopal tudi kameno orodje in ostanke kurišč. Vsaka najdba iz te ravni je stara min. 2,5 mio let.
-Collyer je fosil pokazal več angleškim znanstvenikom: Charles Lyell, George Busk, Richard Owen, sir John Prestwich, Thomas Huxley in vsi so izrazili nejvero glede starosti. Huxley je rekel, da iz oblike kosti ni razvidno, da bi pripadala izumrli oz. odklonski človeški rasi in ker je zatorej moderna, mora biti mlada.
-Ameriški paleontolog Henry Fairfield Osborn (v 20. letih 20. stol. je pisal o Moirovih najdbah kamenega orodja na istem področju) je izrazil čudenje, zakaj zgornji znanstveniki niso obiskali najdišča. Predvideval je, da zato, ker oblika čeljustnice ni bila primitivna in ni bila povsem fosilizirana (a isto velja za mnoge druge kosti podobne starosti).
-Čez nekaj časa je čeljustnica izginila.
-Sodobni strokovnjaki te najdbe skoraj nikoli ne navajajo, če pa že, pa v posmehljivem tonu.
-Mnoge splošno sprejete kosti in artefakte so našli neizobraženi delavci: skoraj vse kosti homoerektusa z Jave so našli domači zbiralci, ki jih ni nihče nadzoroval; čeljustnico homoerektusa iz Heidelberga so našli nemški delavci, znanstvenikom pa jo je kasneje izročil njihov delovodja. Če znanstveniki resno jemljejo te kosti, zakaj ne tudi foxhallske čeljusti? Možno, da zato, ker sta zgornji odkritji še vedno na voljo, foxhallska čeljustnica pa je izginila. A med 2. svetovno vojno so na Kitajskem izginili fosili homoerektusa iz Pekinga, a jih še vedno navajajo kot dokaz za evolucijo človeka.
0
OKOSTJA IZ CASTENEDOLA, FRANCIJA
-V pliocenskem obdobju je toplo morje naplavljalo južna pobočja Alp in odlagalo plasti koral in lupinic mehkužcev.
-Leta 1860 je geolog Giuseppe Ragazzoni v Castenedolu zbiral fosilne školjke iz pliocenskega sklada, izpostavljenega v jami ob vznočju griča Colle de Vento. Na koralni in školjkoviti brežini je našel zgornji del lobanjskega svoda, povsem zapolnjenega s koščki koral, ki so bile zacementirane z modrozeleno glino, značilno za to formacijo. Našel je tudi kosti prsnega koša in telesnih udov, ki so očitno pripadale posamezniku iz vrste človeka.
-Kosti je odnesel dvema geologoma, ki sta rekla, da so bile nedavno pokopane. Kosti je vrgel stran, čeprav je dvomil: kosti so bile umeščene sredi koral in školjk, ki so jih prinesli morski valovi in nato prekrite s koralami, školjkami in glino.
-Ragazzoni se je čez nekaj časa vrnil na isto najdišče in našel je še nekaj odlomkov kosti v istem stanju kot prve najdbe.
-Leta 1875 je Carlo Germani po Ragazzonijevem nasvetu kupil zemljo v Casteledolu, da bi s fosfati bogato glino prodajal lokalnim kmetom kot gnojilo. Ragazzoni ga je prosil, naj bo pri izkopavanju pozoren na kakšne nove najdbe. Decembra 1879 je Germani opazil nekaj kosti 15 m od prvotnega najdišča in o tem poročal Ragazzoniju, ki je januarja 1880 skupaj s pomočnikom izkopal koščke lobanje, nekaj zob, dele hrbtenice, reber, rok, nog in stopal. Čez nekaj tednov so našli 2 m stran nove odlomke čeljusti, nekaj zob, odlomke lobanj, hrbtenice in reber. Vse kosti so bile popolnoma prekrite in prežete z glino in majhnimi odlomki koral in školjk, kar je ovrglo vsak sum, da bi bile kosti lahko pokopane in potrdijo hipotezo, da so jih tja prinesli morski valovi.
-Kosti so pripadale enemu moškemu in dvema otrokoma. Našli so jih na koralni brežini, prekriti z 2 m debelo modro glino iz pliocena in rdečo plastjo.
-Februarja 1880 je Germani obvestil Ragazzonija, da je našel celoten skelet. Ragazzoni je nadziral izkop. Po odstranitvi modrozelene gline, ki je obdajala okostje, se je izkazalo, da pripada anatomsko moderni ženski. Sklad modre gline je ohranil enotno plastovitost in ne kaže sledi premikanj, torej okostje ni moglo biti pokopano kasneje, ker bi drugače našli sledi krovnega rumenega peska in rdeče gline.
-Vodotoki bi lahko deloma poniknili pod modro glino, tako bi kosti lahko prišle od zgoraj, nove usedline pa bi jih sčasoma prekrile. To bi pojasnilo, zakaj ni sledov pokopa.
-Ragazzoni pa se ni strinjal, da bi se to lahko zgodilo pred kratkim. Fosili, odkriti januarja, so bili umeščeni 2 m globoko, na ločnici med školjkovito-koralno brežino in krovno modro glino, bili so raztreseni, kakor bi jih raztresli morski valovi. Glede na lego lahko izključimo možnost, da je kasneje prišlo do mešanja oz. premikanja skladov.
-Okostje, najdeno februarja, pa je ležalo dober meter globoko v modri glini, ki je med svojim odlaganjem počasi prekrila kosti. Počasno usedanje gline (Ragazzoni jo je opisal kot plastovito) izključuje hipotezo, da je skelet pred kratkim prinesel hudournik v modro glino.
-Sodobni geologi ocenjujejo, da casenedolska modra glina spada v astijsko razdobje srednjega pliocena: 3-4 mio let.
-Leta 1883 je geolog prof. Giuseppe Sergi osebno analiziral kosti in ugotovil, da kosti pripadajo odraslemu moškemu in ženski in dvema otrokoma. Pri obisku najdišča je opazil, da je jarek še vedno tam, skladi pa so jasno vidni. Okostje tako očitno ni bilo pokopano v grob, ker bi se ob zasipavanju vmešala rdečkasta glina iz zgornjih plasti.
-Večina kosti (z izjemo skoraj popolnega ženskega okostja) je bila razpršenih med školjke in korale v isti ravnini, kar je v prid predpostavki, da so bila telesa odložena na plitvo morsko dno. Ko so razpadla pa je voda njihove kosti raztresla. Žensko okostje je bilo najdeno na trebuhu, kar je neznačilno za pokop.
-Potrdil je, da so kosti iz pliocena.
-Armand de Quatrefages je v knjigi Človeške rase podprl Ragazzonijevo odkritje.
-Leta 1889 so v Castenedolu odkrili še eno človeško okostje. Ragazzoni je povabil Sergija in A. Issela na najdišče. Sergi je poročal, da sta z Isselom istega mnenja, da je okostje mlad vrinek v pliocenskih plasteh. Nepoškodovano je ležalo na hrbtu in se umestilo v razpoki ležišča ostrig in kazalo znake pokopa. Issel je še poročal, da so bila okostja iz leta 1880 tudi nedavno pokopana (v opombi je napisal, da Sergi deli njegovo mnenje).
-Za znanstveno skupnost je bila polemika glede starosti s tem razrešena.
-Sergi je pozneje napisal, da je Isselova trditev netočna: z njim se je strinjal, da je okostje iz 1889 mlado, a ni opustil prepričanja, da so okostja iz 1880 stara. A škoda je bila že storjena: kdorkoli je po tem dogodki omenil najdbe iz Castenedola, je doživel molk ali posmeh.
-R. A. S. Macalister je v Učbeniku evropske arheologije iz leta 1921 napisal, da si casteledolske najdbe zaslužijo resen pristop, ker je fosile našel Ragazzoni, ugleden geolog in jih analiziral Sergi, cenjen anatom. Ne more pa sprejeti pliocenske starosti, ker bi to predstavljajo resen zastoj v evoluciji.* Navedel je Issela, da bi diskreditiral najdbe, a to poročilo je opisovalo le najdbo iz leta 1889, Macalister pa je Issela navajal, kot da je ta pisal o vseh okostjih-tudi tistih iz leta 1880.
-Boule in Vallois sta v knjigi Fosilni ljudje napisala, da so najdbe iz Castenedola mlade. A tem fosilom sta posvetila le en odlomek in nista omenila nepremaknjenih krovni plasti nad okostji, niti razpršenosti in nepopolnosti nekaterih okostij. Citirala sta tudi Issela in povzela njegova opažanja tudi na okostja iz 1880.
-Beljakovine v svežih kosteh vsebujejo določeno količino dušika, ki se s časom zmanjšuje. K. P. Oakley je leta 1980 analiziral kosti in ugotovil, da imajo podobno vsebnost dušika kot kosti iz italijanskih najdišč iz poznega pleistocena in holocena, torej so kosti mlade. A količina dušika v kosteh lahko zelo variira in torej to ne more biti zanesljiv kazalec starosti. Castenedolske kosti so bile najdene v glini, ki je znan po ohranjanju kostnih beljakovin, ki vsebujejo dušik.
-Kosti vsrkavajo fluor iz talnice. Oakley je vsebnost fluora v kosteh označil kot relativno visoko za mlade kosti. Neskladje pa je pojasnil s tem, da je predpostavil, da je imela talnica v preteklosti višjo vsebnost fluora.
-Kosti so imele tudi visoko koncentracijo urana, kar kaže na visoko starost.
-Radiokarbonska datacija je pokazala, da so nekatere kosti iz Castenedola stare 958 let. A takrat uporabljeni postopki (kot v primeru Galley Hilla) danes veljajo za nezanesljive. Same kosti so v muzeju ležale 90 let in medtem bi se lahko onesnažile z mladim ogljikom.
*Moja opomba: Če se človek res ni spreminjal milijone let, bi to bil res zastoj v evoluciji? Tudi krokodili, želve, morski psi so menda že milijone let (skoraj) nespremenjeni, ampak oni so še vedno na istem nivoji kot takrat(?), mi pa ne.
**Moja opomba: Celotna knjiga navaja na misel, da se človek že milijone let (fizično) ni nič spremenil in se ni razvil iz človeku podobnih opic (homo habilis, homoerektus...). Iz koga/česa se je pa anatomsko moderni človek razvil?
-V pliocenskem obdobju je toplo morje naplavljalo južna pobočja Alp in odlagalo plasti koral in lupinic mehkužcev.
-Leta 1860 je geolog Giuseppe Ragazzoni v Castenedolu zbiral fosilne školjke iz pliocenskega sklada, izpostavljenega v jami ob vznočju griča Colle de Vento. Na koralni in školjkoviti brežini je našel zgornji del lobanjskega svoda, povsem zapolnjenega s koščki koral, ki so bile zacementirane z modrozeleno glino, značilno za to formacijo. Našel je tudi kosti prsnega koša in telesnih udov, ki so očitno pripadale posamezniku iz vrste človeka.
-Kosti je odnesel dvema geologoma, ki sta rekla, da so bile nedavno pokopane. Kosti je vrgel stran, čeprav je dvomil: kosti so bile umeščene sredi koral in školjk, ki so jih prinesli morski valovi in nato prekrite s koralami, školjkami in glino.
-Ragazzoni se je čez nekaj časa vrnil na isto najdišče in našel je še nekaj odlomkov kosti v istem stanju kot prve najdbe.
-Leta 1875 je Carlo Germani po Ragazzonijevem nasvetu kupil zemljo v Casteledolu, da bi s fosfati bogato glino prodajal lokalnim kmetom kot gnojilo. Ragazzoni ga je prosil, naj bo pri izkopavanju pozoren na kakšne nove najdbe. Decembra 1879 je Germani opazil nekaj kosti 15 m od prvotnega najdišča in o tem poročal Ragazzoniju, ki je januarja 1880 skupaj s pomočnikom izkopal koščke lobanje, nekaj zob, dele hrbtenice, reber, rok, nog in stopal. Čez nekaj tednov so našli 2 m stran nove odlomke čeljusti, nekaj zob, odlomke lobanj, hrbtenice in reber. Vse kosti so bile popolnoma prekrite in prežete z glino in majhnimi odlomki koral in školjk, kar je ovrglo vsak sum, da bi bile kosti lahko pokopane in potrdijo hipotezo, da so jih tja prinesli morski valovi.
-Kosti so pripadale enemu moškemu in dvema otrokoma. Našli so jih na koralni brežini, prekriti z 2 m debelo modro glino iz pliocena in rdečo plastjo.
-Februarja 1880 je Germani obvestil Ragazzonija, da je našel celoten skelet. Ragazzoni je nadziral izkop. Po odstranitvi modrozelene gline, ki je obdajala okostje, se je izkazalo, da pripada anatomsko moderni ženski. Sklad modre gline je ohranil enotno plastovitost in ne kaže sledi premikanj, torej okostje ni moglo biti pokopano kasneje, ker bi drugače našli sledi krovnega rumenega peska in rdeče gline.
-Vodotoki bi lahko deloma poniknili pod modro glino, tako bi kosti lahko prišle od zgoraj, nove usedline pa bi jih sčasoma prekrile. To bi pojasnilo, zakaj ni sledov pokopa.
-Ragazzoni pa se ni strinjal, da bi se to lahko zgodilo pred kratkim. Fosili, odkriti januarja, so bili umeščeni 2 m globoko, na ločnici med školjkovito-koralno brežino in krovno modro glino, bili so raztreseni, kakor bi jih raztresli morski valovi. Glede na lego lahko izključimo možnost, da je kasneje prišlo do mešanja oz. premikanja skladov.
-Okostje, najdeno februarja, pa je ležalo dober meter globoko v modri glini, ki je med svojim odlaganjem počasi prekrila kosti. Počasno usedanje gline (Ragazzoni jo je opisal kot plastovito) izključuje hipotezo, da je skelet pred kratkim prinesel hudournik v modro glino.
-Sodobni geologi ocenjujejo, da casenedolska modra glina spada v astijsko razdobje srednjega pliocena: 3-4 mio let.
-Leta 1883 je geolog prof. Giuseppe Sergi osebno analiziral kosti in ugotovil, da kosti pripadajo odraslemu moškemu in ženski in dvema otrokoma. Pri obisku najdišča je opazil, da je jarek še vedno tam, skladi pa so jasno vidni. Okostje tako očitno ni bilo pokopano v grob, ker bi se ob zasipavanju vmešala rdečkasta glina iz zgornjih plasti.
-Večina kosti (z izjemo skoraj popolnega ženskega okostja) je bila razpršenih med školjke in korale v isti ravnini, kar je v prid predpostavki, da so bila telesa odložena na plitvo morsko dno. Ko so razpadla pa je voda njihove kosti raztresla. Žensko okostje je bilo najdeno na trebuhu, kar je neznačilno za pokop.
-Potrdil je, da so kosti iz pliocena.
-Armand de Quatrefages je v knjigi Človeške rase podprl Ragazzonijevo odkritje.
-Leta 1889 so v Castenedolu odkrili še eno človeško okostje. Ragazzoni je povabil Sergija in A. Issela na najdišče. Sergi je poročal, da sta z Isselom istega mnenja, da je okostje mlad vrinek v pliocenskih plasteh. Nepoškodovano je ležalo na hrbtu in se umestilo v razpoki ležišča ostrig in kazalo znake pokopa. Issel je še poročal, da so bila okostja iz leta 1880 tudi nedavno pokopana (v opombi je napisal, da Sergi deli njegovo mnenje).
-Za znanstveno skupnost je bila polemika glede starosti s tem razrešena.
-Sergi je pozneje napisal, da je Isselova trditev netočna: z njim se je strinjal, da je okostje iz 1889 mlado, a ni opustil prepričanja, da so okostja iz 1880 stara. A škoda je bila že storjena: kdorkoli je po tem dogodki omenil najdbe iz Castenedola, je doživel molk ali posmeh.
-R. A. S. Macalister je v Učbeniku evropske arheologije iz leta 1921 napisal, da si casteledolske najdbe zaslužijo resen pristop, ker je fosile našel Ragazzoni, ugleden geolog in jih analiziral Sergi, cenjen anatom. Ne more pa sprejeti pliocenske starosti, ker bi to predstavljajo resen zastoj v evoluciji.* Navedel je Issela, da bi diskreditiral najdbe, a to poročilo je opisovalo le najdbo iz leta 1889, Macalister pa je Issela navajal, kot da je ta pisal o vseh okostjih-tudi tistih iz leta 1880.
-Boule in Vallois sta v knjigi Fosilni ljudje napisala, da so najdbe iz Castenedola mlade. A tem fosilom sta posvetila le en odlomek in nista omenila nepremaknjenih krovni plasti nad okostji, niti razpršenosti in nepopolnosti nekaterih okostij. Citirala sta tudi Issela in povzela njegova opažanja tudi na okostja iz 1880.
-Beljakovine v svežih kosteh vsebujejo določeno količino dušika, ki se s časom zmanjšuje. K. P. Oakley je leta 1980 analiziral kosti in ugotovil, da imajo podobno vsebnost dušika kot kosti iz italijanskih najdišč iz poznega pleistocena in holocena, torej so kosti mlade. A količina dušika v kosteh lahko zelo variira in torej to ne more biti zanesljiv kazalec starosti. Castenedolske kosti so bile najdene v glini, ki je znan po ohranjanju kostnih beljakovin, ki vsebujejo dušik.
-Kosti vsrkavajo fluor iz talnice. Oakley je vsebnost fluora v kosteh označil kot relativno visoko za mlade kosti. Neskladje pa je pojasnil s tem, da je predpostavil, da je imela talnica v preteklosti višjo vsebnost fluora.
-Kosti so imele tudi visoko koncentracijo urana, kar kaže na visoko starost.
-Radiokarbonska datacija je pokazala, da so nekatere kosti iz Castenedola stare 958 let. A takrat uporabljeni postopki (kot v primeru Galley Hilla) danes veljajo za nezanesljive. Same kosti so v muzeju ležale 90 let in medtem bi se lahko onesnažile z mladim ogljikom.
*Moja opomba: Če se človek res ni spreminjal milijone let, bi to bil res zastoj v evoluciji? Tudi krokodili, želve, morski psi so menda že milijone let (skoraj) nespremenjeni, ampak oni so še vedno na istem nivoji kot takrat(?), mi pa ne.
**Moja opomba: Celotna knjiga navaja na misel, da se človek že milijone let (fizično) ni nič spremenil in se ni razvil iz človeku podobnih opic (homo habilis, homoerektus...). Iz koga/česa se je pa anatomsko moderni človek razvil?
0
V oddelku "skočnica" lepo razmišljaš. Verjetno je res prišlo do svetovne katastrofe in je med drugim bil iztrebjen človek. Ohranil se je samo v afriških savanah.
Veseli me, da si ujela misel, idejo pisatljev zanimive knjige.
Zanimiva oseba si!
Veseli me, da si ujela misel, idejo pisatljev zanimive knjige.
Zanimiva oseba si!
0
Evolucijskih procesov ne moremo razlagati kot umetno selekcijo pri rastlinah, ki služijo človeku za hrano. Vseh teh vrst jabolj nebi bilo, če nebi človek posredoval in izbiral in križal sorte z odličnimi lastnosmi. Insekti so še starejši od krokodilov. In seveda ni res, da se razvoj človeka ne spremija. Evolucija ima ogromno neuspelih poizkusov in počasne spremebe na bolje ali napej.
Nekaj me zanima Čarolija. Imaš ti kakšen piercing kje na telesu? (če ne želiš odgovoriti, te bom razumela.)
Nekaj me zanima Čarolija. Imaš ti kakšen piercing kje na telesu? (če ne želiš odgovoriti, te bom razumela.)
0
Avtor: Čarolija
Evolucijskih procesov ne moremo razlagati kot umetno selekcijo pri rastlinah, ki služijo človeku za hrano. Vseh teh vrst jabolj nebi bilo, če nebi človek posredoval in izbiral in križal sorte z odličnimi lastnosmi. Insekti so še starejši od krokodilov. In seveda ni res, da se razvoj človeka ne spremija. Evolucija ima ogromno neuspelih poizkusov in počasne spremebe na bolje ali napej.Nekaj me zanima Čarolija. Imaš ti kakšen piercing kje na telesu? (če ne želiš odgovoriti, te bom razumela.)
In čemu to sprašuješ?
0
Avtor: Čarolija
Evolucijskih procesov ne moremo razlagati kot umetno selekcijo pri rastlinah, ki služijo človeku za hrano. Vseh teh vrst jabolj nebi bilo, če nebi človek posredoval in izbiral in križal sorte z odličnimi lastnosmi. Insekti so še starejši od krokodilov. In seveda ni res, da se razvoj človeka ne spremija. Evolucija ima ogromno neuspelih poizkusov in počasne spremebe na bolje ali napej.Nekaj me zanima Čarolija. Imaš ti kakšen piercing kje na telesu? (če ne želiš odgovoriti, te bom razumela.)
Imam piercing. Hvala.
0
Avtor: Čarolija
V oddelku "skočnica" lepo razmišljaš. Verjetno je res prišlo do svetovne katastrofe in je med drugim bil iztrebjen človek. Ohranil se je samo v afriških savanah. Veseli me, da si ujela misel, idejo pisatljev zanimive knjige.
Zanimiva oseba si!
Zanimiva teorija: da je anatomsko moderni človek že bil na svetu, bil iztrebljen razen v Afriki in iz njega so spet naši predniki. To bi lahko razložilo tudi precej stare najdbe v Ameriki. Potomci tistih preživelih iz Afrike pa bi pred 30.000 leti (ponovno) prišli v Ameriko.
Nisem pa prepričana, kakšna je misel, ideja avtorjev. Sem se šele pred kratkim to začela spraševati. Jasno namigujeta na to, da je človek-tak kot danes, star že vsaj nekaj mio let. Svoje teorije o razvoju v to obliko človeka pa še nista povedala.
0
Micika, vprašanje ni bilo namenjeno tebi. Tudi Čarolija bi lahko odgovorila tako kot ti in bil bi odgovor.
Hvala obema in lepo nedeljo vama želim.
Hvala obema in lepo nedeljo vama želim.
0
Avtor: Čarolija
Evolucijskih procesov ne moremo razlagati kot umetno selekcijo pri rastlinah, ki služijo človeku za hrano. Vseh teh vrst jabolj nebi bilo, če nebi človek posredoval in izbiral in križal sorte z odličnimi lastnosmi. Insekti so še starejši od krokodilov. In seveda ni res, da se razvoj človeka ne spremija. Evolucija ima ogromno neuspelih poizkusov in počasne spremebe na bolje ali napej.Nekaj me zanima Čarolija. Imaš ti kakšen piercing kje na telesu? (če ne želiš odgovoriti, te bom razumela.)
Seveda se spreminja, ampak če je anatomsko moderni človek star že nekaj mio let (po nekaterih najdbah celo desetine mio let), potem je bil kar nekaj časa na istem intelektualnem nivoju-znal je le obdelovati kamne (vsaj glede na opisane najdbe).
Imam piercing. Smem vprašati, zakaj te to zanima?
0
Izgleda, da je človek napredoval tako hitro, da niso bile potrebne velike prilagoditve. Oziroma, da so vse variacje narave bile slabše od že dosežene. Vejrtno so se tako dolgo razvijali možgani človeka.
Še sreča, ker bomo sedaj, ko smo se razvili tako daleč v naslednjih 200 letih uničili planet zemljo.
Nič posebnega glede piercinga, jaz ga tudi imam. Primerjam se.
Še sreča, ker bomo sedaj, ko smo se razvili tako daleč v naslednjih 200 letih uničili planet zemljo.
Nič posebnega glede piercinga, jaz ga tudi imam. Primerjam se.
0
NB kje imaš piercing če ni skrivnost? Tudi WW zate me zanima, delujeta mi tako izobraženi, da si ne prestavljam, da bi se prebodli.
0
Za NB nevem nič. Jaz imam luknjice v mečicii ušes. Si srečna (srečen) sedaj?
0
Avtor: Čarolija
Za NB nevem nič. Jaz imam luknjice v mečicii ušes. Si srečna (srečen) sedaj?Tisto ni piercing, piercing je še prebodeš del telesa. Pa čeprav imaš piercing not na ušesu.
0
Avtor: Čarolija
Za NB nevem nič. Jaz imam luknjice v mečicii ušes. Si srečna (srečen) sedaj?Od kdaj pa ti nisi NB? Je Gita sindrom nalezljiv?
0
Avtor: Ja no
Micika, vprašanje ni bilo namenjeno tebi. Tudi Čarolija bi lahko odgovorila tako kot ti in bil bi odgovor. Hvala obema in lepo nedeljo vama želim.
Sprašuješ na javnem forumu in mene zanima, zakaj te to zanima.
Sem bila mogoče žaljiva? Mislim, da ne. Zato zajedljivost lahko zadržiš zase. Sicer te pa takisto sprašuje WW,
0
Avtor: ni res
Avtor: Čarolija
Za NB nevem nič. Jaz imam luknjice v mečicii ušes. Si srečna (srečen) sedaj?Tisto ni piercing, piercing je še prebodeš del telesa. Pa čeprav imaš piercing not na ušesu.
Emmm. Samo vprašam.
Moje ušesne mečice so del mojega telesa. Tvoje ti zvečer odložiš na nočno omarico?
0
Avtor: Micka
Avtor: ni res
Avtor: Čarolija
Za NB nevem nič. Jaz imam luknjice v mečicii ušes. Si srečna (srečen) sedaj?Tisto ni piercing, piercing je še prebodeš del telesa. Pa čeprav imaš piercing not na ušesu.
Emmm. Samo vprašam.
Moje ušesne mečice so del mojega telesa. Tvoje ti zvečer odložiš na nočno omarico?
Mečic ne. Odložim zobe, lase, prsi, še kaj bi se našlo.
0
Avtor: Čarolija
Tule je nastala mela znešnjava v pojmovanju. Mala amerika.Seveda je zmešnjava, saj še ti več ne veš kdo si.
0
Avtor: http://www.cvek123.com/clani/wicked-witch/ WiCkEd WiTcH
Avtor: Čarolija
Evolucijskih procesov ne moremo razlagati kot umetno selekcijo pri rastlinah, ki služijo človeku za hrano. Vseh teh vrst jabolj nebi bilo, če nebi človek posredoval in izbiral in križal sorte z odličnimi lastnosmi. Insekti so še starejši od krokodilov. In seveda ni res, da se razvoj človeka ne spremija. Evolucija ima ogromno neuspelih poizkusov in počasne spremebe na bolje ali napej.Nekaj me zanima Čarolija. Imaš ti kakšen piercing kje na telesu? (če ne želiš odgovoriti, te bom razumela.)
Seveda se spreminja, ampak če je anatomsko moderni človek star že nekaj mio let (po nekaterih najdbah celo desetine mio let), potem je bil kar nekaj časa na istem intelektualnem nivoju-znal je le obdelovati kamne (vsaj glede na opisane najdbe).
Imam piercing. Smem vprašati, zakaj te to zanima?
hehe
Avtor: sam prašam
NB kje imaš piercing če ni skrivnost? Tudi WW zate me zanima, delujeta mi tako izobraženi, da si ne prestavljam, da bi se prebodli.
0
Avtor: Čarolija
škoda je tvoje teme o zamolčani zgodovini.?
pa saj si ti prva začela s pirsingi
0
saj mi je žal. Sem tudi vprašanje naslovila na Čarolijo. (delam nalogo to temo)
0
Avtor: Čarolija
saj mi je žal. Sem tudi vprašanje naslovila na Čarolijo. (delam nalogo to temo)Sama sebe sprašuješ javno, potem pa jamraš, da je šla tema u franže?
0
OKOSTJE IZ SAVONE, ITALIJA
-V 50. letih 19. stol. so v Savoni gradili cerkev. Delavci so na dnu 3 m jarka odkrili okostje anatomsko modernega človeka. Starost plasti z okostjem je 3-4 mio let.
-Arthur Issel je podrobnosti najdbe posredoval članom Mednarodnega kongresa predzgodovinskih antropologov in arheologov, ki je potekal leta 1867 v Parizu. Issel je trdil, da savonski človek izhaja iz istega časa kot sklad, v katerem so ga našli.
-De Mortillet je leta 1883 rekel, da savonske pliocenske plasti iz priobalnih voda vsebujejo posamične kosti kopenskih sesalcev, človeško okostje pa je bilo ohranjeno skoraj v celoti. To naj bi bil dokaz za nedaven pokop.
-Leta 1871 je na Mednarodnem kongresu predzgodovinskih antropologov in arheologov v Bologni duhovnik in študent paleontologije, ki je bil navzoč ob izkopu okostja, Deo Gratias, prebral poročilo. Telo je bilo najdeno v iztegnjenem položaju, roke so bile razširjene naprej, glava rahlo nagnjena naprej in navzdol, trup glede na noge močno dvignjen, kot pri človeku v vodi. Po Deo Gratiasovem mnenju okostje ni moglo biti pokopano, ampak ga je voda odložila v glinasto ležišče ob skali (ob oviro). Pri pokopu bi bile zgornje plasti (bel kvarciten pesek) pomešane s spodnjimi, a kosti so bile najdene v pliocenski glini brez belih primesi, prav tako je bil z glino zapolnjena vsaka votlina v človeških kosteh. To se lahko zgodi le takrat, ko ima glino konsistenco blata (v pliocenu). Glina, ko so našli okostje, pa je bila trda in suha. Okostje so našli tudi 3 m globoko, kar je precejšna globina za pokop.
-V 50. letih 19. stol. so v Savoni gradili cerkev. Delavci so na dnu 3 m jarka odkrili okostje anatomsko modernega človeka. Starost plasti z okostjem je 3-4 mio let.
-Arthur Issel je podrobnosti najdbe posredoval članom Mednarodnega kongresa predzgodovinskih antropologov in arheologov, ki je potekal leta 1867 v Parizu. Issel je trdil, da savonski človek izhaja iz istega časa kot sklad, v katerem so ga našli.
-De Mortillet je leta 1883 rekel, da savonske pliocenske plasti iz priobalnih voda vsebujejo posamične kosti kopenskih sesalcev, človeško okostje pa je bilo ohranjeno skoraj v celoti. To naj bi bil dokaz za nedaven pokop.
-Leta 1871 je na Mednarodnem kongresu predzgodovinskih antropologov in arheologov v Bologni duhovnik in študent paleontologije, ki je bil navzoč ob izkopu okostja, Deo Gratias, prebral poročilo. Telo je bilo najdeno v iztegnjenem položaju, roke so bile razširjene naprej, glava rahlo nagnjena naprej in navzdol, trup glede na noge močno dvignjen, kot pri človeku v vodi. Po Deo Gratiasovem mnenju okostje ni moglo biti pokopano, ampak ga je voda odložila v glinasto ležišče ob skali (ob oviro). Pri pokopu bi bile zgornje plasti (bel kvarciten pesek) pomešane s spodnjimi, a kosti so bile najdene v pliocenski glini brez belih primesi, prav tako je bil z glino zapolnjena vsaka votlina v človeških kosteh. To se lahko zgodi le takrat, ko ima glino konsistenco blata (v pliocenu). Glina, ko so našli okostje, pa je bila trda in suha. Okostje so našli tudi 3 m globoko, kar je precejšna globina za pokop.
0
Avtor: Čarolija
Izgleda, da je človek napredoval tako hitro, da niso bile potrebne velike prilagoditve. Oziroma, da so vse variacje narave bile slabše od že dosežene. Vejrtno so se tako dolgo razvijali možgani človeka. Možno.
Imaš tudi kakšno teorijo, kako smo se razvili (preko koga) v današnjega človeka? Avtorja zanikata (oz. vsaj dvomita) v razvoj preko homo habilisa in homoerektusa.
0
takole si predstavljam, da neposrednih prednikov ni ali so še danes.. Primati naprimer. Da je razvoj skozi selekcijo po naravnem iizboru trajal mnogo dlje, kot si mi predstavljamo . Moramo vdesti, da še ne davno. sigurno pa v 19 stoletju niso hoteli verjeti v naravni razvoj, ampak so verjeli v kerecionizem. Verjeli so, da svet obstaja le 6 tisoč let od nastanka. Takrat govoriti o starosti več miljonov let, je bilo celo nevarno. Še danes v "vesoljski dobi, večina ljudi ne verjame v znanstvena dognanja ampak vaškim vračem in duhovnim vodjem.
Mislim, da je potreboval naravni ibor kar miljone let, da je ustveril človeka, svojega eksekutorja.
Mislim, da je potreboval naravni ibor kar miljone let, da je ustveril človeka, svojega eksekutorja.
0
Avtor: Čarolija
takole si predstavljam, da neposrednih prednikov ni ali so še danes.. Primati naprimer. Da je razvoj skozi selekcijo po naravnem iizboru trajal mnogo dlje, kot si mi predstavljamo . Moramo vdesti, da še ne davno. sigurno pa v 19 stoletju niso hoteli verjeti v naravni razvoj, ampak so verjeli v kerecionizem. Verjeli so, da svet obstaja le 6 tisoč let od nastanka. Takrat govoriti o starosti več miljonov let, je bilo celo nevarno. Še danes v "vesoljski dobi, večina ljudi ne verjame v znanstvena dognanja ampak vaškim vračem in duhovnim vodjem. Mislim, da je potreboval naravni ibor kar miljone let, da je ustveril človeka, svojega eksekutorja.
Če misliš, da neposrednih prednikov ni, potem tudi ti verjameš v kreacionizem.:P Da smo na svet prišli, kot nas je bog ustvaril.
Mislim pa da nisi razumela vprašanja: preko koga smo se razvili v današnjo obliko? Razumem, da se ne da povedati točno, ampak vsaj približno.
Jaz mislim, da smo se razvili iz opicam podobnim človečnjakov, ne pa nujno iz teh že znanih in odkritih.
0
VRATNO VRETENCE IZ MONTE HERMOSA, ARGENTINA
-V Monte Hermosu so našli tudi kremenasto orodje in ostanke ognjišč.
-Santiago Pozzi, uslužbenec Muzeja v La Plati, je v 80. letih 19. stol. v montehermosoenu, formaciji iz zgodnjega pliocena našel tudi atlas, prvo vratno vretence. Prekrivala ga je rumenkasto rjava glinasta naplavina, značilna za to formacijo. Starost je bila ocenjena na 3-5 mio let.
-Kost so prepoznali šele po nekaj letih v muzeju, kar pa ne zmanjšuje njenega pomena. Gibraltarsko lobanjo so tudi prepoznali kot neandertalsko šele po več letih ležanja v muzeju. Več stegnenic homoerektusa z Jave so prepoznali in katalogizirali čez nekaj desetletij.
-F. Ameghino je potrdil, da je atlas iz pliocena in da pripada človečnjaku podobnemu opici. V opisu je navedel značilnosti, ki so bile po njegovem primitivne.
-A. Hrdlicka je prepričljivo dokazal, da je oblika atlasa moderna. Oba pa sta bila prepričana, da če je kost stara, potem mora biti tudi primitivna in če je kost moderna, potem je mlada, ne glede na sklad, v katerem bi ta fosil našli.
-Obstaja pa še ena razlaga: pred več kot 3 mio leti je v Argentini živel človek z moderno fiziologijo. Atlas je bil čvrsto umeščen v usedline montehermoške formacije, kar govori v prid tej teoriji.
-Atlas je kmalu utonil v pozabo.
-V Monte Hermosu so našli tudi kremenasto orodje in ostanke ognjišč.
-Santiago Pozzi, uslužbenec Muzeja v La Plati, je v 80. letih 19. stol. v montehermosoenu, formaciji iz zgodnjega pliocena našel tudi atlas, prvo vratno vretence. Prekrivala ga je rumenkasto rjava glinasta naplavina, značilna za to formacijo. Starost je bila ocenjena na 3-5 mio let.
-Kost so prepoznali šele po nekaj letih v muzeju, kar pa ne zmanjšuje njenega pomena. Gibraltarsko lobanjo so tudi prepoznali kot neandertalsko šele po več letih ležanja v muzeju. Več stegnenic homoerektusa z Jave so prepoznali in katalogizirali čez nekaj desetletij.
-F. Ameghino je potrdil, da je atlas iz pliocena in da pripada človečnjaku podobnemu opici. V opisu je navedel značilnosti, ki so bile po njegovem primitivne.
-A. Hrdlicka je prepričljivo dokazal, da je oblika atlasa moderna. Oba pa sta bila prepričana, da če je kost stara, potem mora biti tudi primitivna in če je kost moderna, potem je mlada, ne glede na sklad, v katerem bi ta fosil našli.
-Obstaja pa še ena razlaga: pred več kot 3 mio leti je v Argentini živel človek z moderno fiziologijo. Atlas je bil čvrsto umeščen v usedline montehermoške formacije, kar govori v prid tej teoriji.
-Atlas je kmalu utonil v pozabo.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
14.02.2017 ob 18:37