☕ Michael A. Cremo in Richard L. Thompson: Prikrita zgodovina človeške rase - 5

ODKRITJA A. RUTOTA V BELGIJI
-V začetku 20. stol. Belgijec A. Rutot, kustos Kraljevega naravoslovnega muzeja v Bruslju odkrije vrsto najdb. Večino je datiral v zgodnji pleistocen.

-Leta 1907 iz peščenih jezikov pri Boncelessu v Ardenih najde plasti z orodjem iz oligocena (25-38 mio let).
-Na vseh primerkih so bili vidni jasni znaki namenskega dela in da se odlično prilegajo človeški roki.
-34 belgijskih geologov in študentov predzgodovine so potrdili, da je geološki položaj najdbe nesporen.
-Kameno orodje, podobno tistemu iz Boncelessa, je bilo najdeno tudi v oligocenskih skladih v kraju Baraque Michel in votlini Bay Bonnet. V najdišču Rosart so našli kameno orodje v srednjepliocenskih plasteh. Oligocensko orodje je skoraj identično orodju, ki ga izdelujejo staroselci s Tasmanije.
-Med orodji so bila sekala (z obtolčeninami zaradi lažjega držanja v roki in obrabninami na delovnih robovih), nakovala (velike ploske površine z obtolčeninami), rezilniki (dolg kremenast okrušek, ena stran je topa, druga pa ostra), stranska strgala (ovalni okruški s topim robom na eni strani in ostrim robom na drugi ter obrabninami), strgala z zajedo (za strganje dolgih, okroglih predmetov), dvojna strgala z dvema ostrima roboma, mešano orodje (daje vtis večnamenskih pripomočkov), končno strgalo, šila, vrtala, kamni za lučanje, posebni kremenasti predmeti s sledmi zaporednih udarcev (za netenje ognja). Take kamne so našli tudi v zbirkah orodja iz poznega pleistocena.

Zanimivo in poučno. Kar nadaljuj. Vidim da ti delo odgovraja. Težko boš dobila kaj podobnega iz staroveštva.

Hvala za tvoj trud.

Staroveštvo?

kaj je narobe ali prav.

Ne poznam izraza. Si mislila knjigoveštvo ali restavracijo knjig?

Knjigoveštvo pomeni znati, umeti knjige vezati.

Staroveštvo pomeni veda o starih, minulih časih. Meni se zdi lepa slovenska besede. Vendar je nisem izbezala besede iz pradavnine. Beseda mi je domača. Besed na"Staro...." je veliko.

O t.i. staroveštvu smo se na čveku veliko pogovarjali, recimo o knjigi Ogenj, rit in kače, pa o velikonočnih običajih po svetu, nasploh je bilo že kar nekaj luštnih tem tukaj.

Ampak smetiva. WW, oprosti.

Takole je moje mnenje, da oglašanje v temo s pripombami in kakšno pohvalo, da radi preberemo njene prispevki, vendale ni grobo smetenje.

Se strinjam. Micka hoče vnašat svoja pravila in pritegnit pozornost temam, ki jih je sama odpirala. Zato jih pa navaja. Ti kaj komentiraj v vsaki temi kjer želiš. Te je tudi fajn brat.

ODKRITJA W. FREUDENBERGA PRI ANTWERPNU, BELGIJA
-Leta 1918 je Wilhelm Freudenberg, geolog v službi nemške vojske, opravljal preizkusno vrtanje v vojaške namene v terciarne formacije Z od Antwerpna.
-V glinenih jamah je odkril kremenaste predmete, ki so bili po njegovem človeško delo, zarezane kosti in školjke. Večina predmetov je bila iz usedlin skaldijske morske faze. Skaldijska formacija je uvrščena v čas med zgodnjim pliocenom in poznim miocenom (4-7 mio let nazaj). Freudenberg je predmete datiral v obdobje tik pred skaldijskim dvigom morske gladine (min. 7 mio let).
-Domneval je, da so nekateri predmeti služili za odpiranje školjk, tudi našli so jih zraven zarezanih školjčnih lupin. Na školjkah so bile številne umetne zareze, večinoma na zadnji strani školjk, tik ob školjčnem zgibu. Zareze bi lahko naredilo le ostro orodje.Nekatere školjke so imele tudi vdolbine.
-Našel je tudi ožgani kremen, kar kaže na to, da so inteligentna bitja iz terciarja v Belgiji uporabljala ogenj.
-Med najdbami so bile tudi kosti morskih sesalcev z zarezami, ki jih je pripisal človeku (pretehtal in zavrgel je vse alternativne hipoteze o nastanku teh zarez, npr. kemična erozija, geološka abrazija...) in kosti z globokimi obtolčeninami, ki so verjetno nastale pod udarci kamenih kladiv.
-V glineni jami v Holu je našel delne odtise stopal podobne človekovim (en odtis pete in štiri odtise nožnih palcev). Freudenberg je trdil, da se vzorci črt in por na stopalih razlikujejo od opičjih in pripadajo človeku. Njegov terciarni človek je bil majhen človečnjak s človeku podobnimi stopali in z mešanico opičjih in človeških značilnosti. Njegov opis spominja na avstralopiteka, a glede na trenutno veljavna dognanja to ne bi bilo mogoče, ker je najstarejši avstralopitek iz Afrike star le okoli 4 mio let-7 mio let nazaj ga ni bilo v Belgiji.
-Danes v Afriki in na Filipinih živijo plemena pritlikavcev (odrasli moški so veliki manj kot 1,5 m, ženske pa so še manjše), torej je bolj verjetno da so Freudenbergove odtise naredili majhni ljudje in ne avstralopiteki. Tudi zaradi vseh ostalih najdb je to bolj verjetno, ker za avstralopiteke ni znano, da bi uporabljali orodje ali netili ogenj.

Prebrala sem tvoj sestavek. Je nadvse zanimiv. Veselim se novega brajnja o zamolčani zgodovini človeka.
Hvala.

A da nisi ti Prekmurka WW? Tam si živela, to vem.

SREDNJA ITALIJA
-Leta 1871 je prof. G. Ponzi poročal o najdbah, ki pričajo o terciarnem človeku v srednji Italiji.
-Šilasti kremenasti predmeti so bili najdeni v usedlinah breče, nastalih med erodivno fazo v aquatraverseenu-več kot 2 mio let stari pliocenski formaciji. Breča je usedlina iz skalnatih odlomkov v drobnozrnati osnovi iz sprijetega peska ali gline.

KAMENO ORODJE IZ BURME
-Fritz Noetling, paleontolog, je vodil odpravo Zavoda za geološke raziskave Indije na področju Yenangyaunga v Burmi. V letih 1894 in 1895 je poročal o odkritjih obdelanih kremenov iz miocenskih formacij.
-Med fosili je bil pravokoten kremenast predmet, obliko katerega bi težko pojasnili z naravnimi vzroki. Spominjal je na okrušen kremen iz pleistocenskih skladov reke Nerbudde-v njegov umeten izvor še nihče ni podvomil.
-Glede na položaj artefaktov je bilo nemogoče, da bi jih naplavila povodenj, zato je bil Noetling prepričan, da so bili najdeni in situ. Trdil je, da bi bil vprašljiv izvor precejšnjega števila okrušenih kremenov, ki trenutno nesporno veljajo za umetne izdelke, če bi bili njegove najdbe proizvod naravne sile.

http://images.memes.com/meme/406627

ORODJE IZ BLACK'S FORKA V WYOMINGU, ZDA
-Leta 1932 sta Edison Lohr in Harold Dunning (arheologa amaterja) v visokih terasah porečja Black's Forka našla veliko kamenega orodja. Datirala sta ga v srednji pleistocen, kar je anomalna starost za Ameriko.
-E. B. Renaud, prof. antropologije na Univerzi v Denverju in predsednik Zavoda za arheološke raziskave Zahodnih visokih planot, naslednje leto organizira odpravo, da bi preverili najdbe. Ekipa nabere vzorce iz starih rečnih teras med krajema Granger in Lyman.
-Našli so grobo obdelane ročne sekire in raznovrstne okrušene pripomočke, ki so značilni za homoerektusa, ki je živel v Evropi v srednjem pleistocenu. Odziv ameriških antropologov je bil negativen, kljub temu da večina ni videla niti najdišč niti najdb.
-Renaud je organiziral še tri odprave in našli so še več orodja. Mnogi znanstveniki zunaj Amerike so menili, da je orodje verodostojno, ameriški znanstveniki pa ga zanikajo še danes. Trdijo, da so najdeni predmeti le blanketi (neobdelani kremeni), ki so jih odvrgli Indijanci v bližnji preteklosti.

-Zbiratelj kamenega orodja Herbert C. Minshall je leta 1989 rekel, da so razjede na primerkih posledica močne vodne abrazije, najdeni primerki pa so bili čvrsto umeščeni v puščavskem tlaku davnih poplavišč, kjer ni bilo vodotokov že vsaj 15.000 let.
-Kritiki so nato trdili, da je sledove abrazije povzročil puščavski pesek, ki ga je nosil veter. Minshall je na to odgovoril, da so primerki abradirani z vseh strani in da bi veter to težko naredil težkemu kamenemu orodju.
-Najdene predmete je prekrivala debela rudninska prevleka puščavske glazure (glazura nastane po dolgem času), ki je bila debelejša od glazure na orodju, najdenem v nižjih, mlajših terasah istega področja.

-Minshall trdi, da je orodje izdelal homoerektus, ki je v Ameriko lahko vstopil v srednjem pleistocenu, ko se je raven morja znižala. Enako naj bi veljalo za kameno orodje z drugih lokacij podobne starosti, npr. Calico in Buchanan Canyon (v zadnjem je tudi sam izkopaval).
-Je bil pa Minshall skeptičen do mehiškega srednjepleistocenskega najdišča Hueyatlaca, kjer so našli fino obdelano kameno orodje, ki naj bi pripadalo h. s. sapiensu (homoerektusu bi ga le stežka pripisali). Izrazil je mnenje, nepodprto z dokazi, da je bila stratigrafska lega napačno interpretirana: artefakte in živalske kosti, uporabljene za datiranje najdišča, naj bi tja naplavilo iz drugih plasti.

5. FINO OBDELANI PALEOLITI IN NEOLITI
-Fino obdelani paleoliti so umetelneje izdelani kot grobo obdelani.
-Industrije fino obdelanih paleolitov lahko vsebujejo tudi bolj primitivno orodje.

Zanima me, kako to, da je obdobje v katermso odkriti vsi artefakti pada v konec 19 in v začetek 20 stoletja. Seveda bom počakala na nadaljevanja.

Predvidevam, da zato ker si v današnjem času takih najdb nihče ne bi "upal" objaviti. V nekem poglavju sem pisala o tem, kako so skrivali in zakopavali take najdbe.
Do 90. let 19. stol., ko so odkrili javanskega človeka in na podlagi tega postavili sodobno teorijo o izvoru človeka, so se take najdbe javno predstavljale na kongresih in zborih, kasneje pa so (verjetno) zaradi negativnih kritik prenehali. V nekem poglavju sta avtorja pisala tudi o tem, kako težko je bilo najti sploh kakšno omembo nekega najdišča.
Sem pa šele na polovici knjige, tako da bo mogoče opisana še kakšna novejša najdba.

Perfektno, čakam na tvoje podlistke. Lepo je slediti nekomu, ki tako umno predstavlja odkritja.

ODKRITJA FLORENTINA AMEGHINA V ARGENTINI
-Konec 19. stol. je F. Ameghino opravljal raziskave geološke sestave tal in fosilov v obalnih pokrajinah Argentine. Leta 1887 je v Monte Hermosu našel grobo obdelane kremene, ki so primerljivi s tistimi iz miocenske Portugalske, rezbarjene kosti, kostne žganine in tla, ožgana od ognjišča. Plasti s temi najdbami se imenujejo montehermosoena, pliocenska formacija, stara 3,5 mio let.
-Med najdbami je bil tudi atlas (prvo vratno vretence) človečnjaka. Ameghino je trdil, da je kost primitivna, A. Hrdlicka pa da je moderna, kar podpira teorijo, da so artefakti in kurišča iz montehermosoena delo modernega človeka.

-Ales Hrdlicka, antropolog iz Smithsonove ustanove v Washingtonu, nasprotuje obstoju terciarnega človeka in poročilom o daljši prisotnosti človeka v Amerikah kot le nekaj 1000 let. Ustvaril si je velik sloves z razvrednotenjem vseh takih poročil iz Severne Amerike, tudi na podlagi vprašljivih argumentov.
-Leta 1912 je Hrdlicka na podlagi obiska v Monte Hermosu napisal knjigo Zgodnji človek v Južni Ameriki. V njej je samo na kratko omenil kameno orodje in druge znake človeške obrti, ki so bili odkriti v montehermoški formaciji in jih ni neposredno spodbijal. V več ducatih straneh pa je razvrednotil manj prepričljive najdbe iz puelchena (mlajša formacija nad pliocenskim montehermosoenom, stara 1-2 mio let), ki sta jih odkrila skupaj z Ameghinom. Očitno je menil, da je diskreditiral montehermosoenske najdbe, ko je na dolgo in široko ovrgel najdbe iz mlajše formacije iz istega najdišča.

-Med orodjem iz puelchena je bila večina surovih okruškov od kvarcitnih prodnikov. Hrdlicka ni izpodbijal človeškega izvora celo najbolj surovih primerkov, je pa podvomil v starost le-teh. Plast z najdenimi predmeti naj bi bila mlada-pri tem se je opiral na pričevanje ameriškega geologa Baileya Willisa, ki ga je takrat spremljal.
-Plast z orodjem je bila na vrhu puelchenske formacije. Willis je ocenil, da je puelchen najmanj iz pliocena.
-Puelchen je sestavljen iz teh plasti: zgornja in spodnja sta identični po sestavi, ločuje pa ju nekonformnost, nastala zaradi erozije. Nekonformnost je prekinitev v kontiuniteti odložin med dotikajočimi se skladi, ki kaže na obdobje (v tem primeru) erozije. Čas, ki je pretekel med odlaganjem materiala nad in pod nekonformnostjo, ocenimo po živalskih fosilih. Willis v svojem poročilu ne omenja nobenih fosilov, zato ni jasno, koliko časa je preteklo med nekonformnostjo (med odlaganjem materiala nad in pod njo). Lahko je bilo le kratko obdobje, ker so plasti nad in pod njo približno enako stare (1-2 mio let).
-Willis je trdil, da se po ročno okrušenih kamnih lahko sklepa, da je usedlina mlada. Torej, tudi vse kameno orodje je mlado in plast, kjer so jih našli je zatorej mlada. Vendar se zdi, da je plast z orodjem stara lahko celo 2 mio let.

-Ameghino je našel kameno orodje, zarezane kosti, ožganine od ognja tudi v santacrucejski in enterrejski formaciji v Argentini. Santacruceen je iz zgodnjega in srednjega miocena (15-25 mio let). V vsej sodobni literaturi, ki sta jo avtorja preučila, enterreen ni bil nikjer omenjen. A ker je ta formacija pred montehermosoenom, spada min. v pozni miocen (več kot 5 mio let).
-Na več mestih je našel ostanke ognja, ki je bil veliko bolj vroč od tabornega ognja ali ognja goreče trave. Zraven je našel tudi velike, debele kose trde ožgane gline in žlindre. Možno je, da je našel ostanke primitivnih topilnic in žgalnih peči, ki so jih uporabljali pliocenski prebivalci Argentine.

*moje besede: Žlindra je (če prav vem) ostanek pri taljenju kovine. Torej so takrat talili (topili?) tudi kovino? Glede na to, da so bili do sedaj v knjigi omenjeni le kosi lesa, kosti in kamnov, se mi zdi čudno, da avtorja tega (še) nista pojasnila.

**moje besede: Ales Hrdlicka (kot je zapisano v knjigi) je v bistvu Aleš Hrdlička, češkega porekla.

Razgledana in načitana je tale Čarovnica iz Prekomurja

mi lahko nekdo razloži to obsesijo s prekmurjem? je za vas to slabšalno?

Niti malo slabšalno!!! Čisto resno.

ja, ampak veckrat je že povedala da ni od tam

Nikoli ni povedal<a. Ne bluzi. Ker je od tam.

in kako veš, če ni povedala?

ORODJE, KI GA JE NAŠEL CARLOS AMEGHINO V MIRAMARJU, ARGENTINA -Brat Florentina Ameghina Carlos je v letih 1912-1914 raziskoval na argentinski obali v Miramarju južno od Buenos Airesa. V pliocenski chapadmalalski formaciji ob vznožju barrance (klif) je našel kameno orodje. Za določitev starosti je sklical komisijo štirih geologov, ki so soglasno odločili, da je orodje najdeno v nepremaknjenih chapadmalalskih usedlinah (2-3 mio let). -Komisija je bila prisotna tudi, ko je Carlos našel kameno kroglo, kremenasti nož, kose ožgane gline in žlindre, ploščate kamne (take uporabljajo tudi Indijanci za netenje ognja)... -Po odhodu komisije je Carlos našel še stegnenico https://en.wikipedia.org/wiki/Toxodon toksodona (izumrli južnoameriški kopitar, ki spominja na nosoroga, le da je kosmat, kratkih nog in brez roga). V kost je bila zapičena puščična ali sulična ost, kar priča o tem, da je v tistem času tam živel človek z razvito kulturo. -Kost je bila spojena z drugimi kostmi toksodonove zadnje noge, torej po smrti živali ni mogla biti oddvojena in ni mogla zdrsniti v mlajšo formacijo. -Kosti so bile umazano bele barve, kar je značilno za ta sklad. Najdbe iz ensenadske formacije, ki leži nad chapadmalalsko formacijo, so črnkaste barve zaradi magnezijevih oksidov. Čeprav bi kost zdrsnila v starejšo formacijo, bi bila še vedno anomalna najdba, ker je starost endenadaena od 0,4-1,5 mio let. -Toksodoni so v južni Ameriki živeli še pred nekaj 1000 leti, a je najdeni odrasli toksodon manjši kot tisti v mlajših ravneh, torej pripada drugi vrsti toksodona. -Kamena ost najdena v kosti je kvarcitni okrušek, nastal ob tolčenju z enim samim udarcem. Obdelan je vzdolž stranskih robov le na eni ploskvi, z istim postopkom pa je ošiljen na obeh koncih. Oblikovan je kot vrbov list in spominja na dvojne osti solutreenskega tipa in monsterienske osti iz evropskega paleolitika. -Leta 1914 se Carlos vrne v Miramar, da bi označil in fotografiral točno najdišče toksodonove stegnenice. V nadaljnjem raziskovanju je našel še več namensko obdelanih kamnov. V glavnem so bila kamena nakovala in kladiva. Našel je tudi kameno orodje v ensenadski formaciji nad chapadmalalenom.

POSKUSI DISKREDITIRANJA CARLOSA AMEGHINA -Leta 1918 je Antonio Romero napisal referat, v katerem trdi, da so vse formacije v tamkajšnjem klifu mlade. Voda bi lahko prinesla starejše fosile od drugod. -Več drugih geologov in paleontologov ter sodobni raziskovalci se z Romerom ne strinja. Trdijo, da je formacija ob vznožju klifa chapadmalalen iz poznega pliocena (2-3 mio let). -Romero je napisal, da se je v klifu zgodilo močno premikanje in prerazporejanje ležišč in tako so artefakti in živalske kosti iz površinskih plasti prišli v nižje plasti. Kot dokaz je navedel dva majhna preloma geoloških skladov in na podlagi tega zaključil, da so vse izpostavljene plasti v barranci utrpele hude prelome. Fotografije in opažanja Willisa in drugih geologov kažejo na to, da je normalno zaporedje ležišč nedotaknjeno. -V knjigi Fosilni ljudje iz leta 1957 Marcellin Boule piše, da je Carlos po odkritju stegnenice toksodona našel še cel odlomek toksodonove hrbtenice, v katero sta bili zapičeni dve puščični osti. Zanj je bilo to sporno, ker naj bi zanesljivi geologi trdili, da so predmeti prišli v terciarni sklad zaradi prelomov in prerazporeditev v tem delu iz višjih ležišč, kjer so našli ostanke paradera, starega indijanskega bivališča. V opombi je kot edini vir navedel Romerovo poročilo iz 1918. Ni pa omenil komisije štirih visoko usposobljenih geologov, ki so prišli do drugačnih zaključkov. -V knjigi je opisal še druge najdbe iz tega najdišča: obtesani in zbrušeni kamni, bole, boladere, enake kamnom, ki jih uporabljajo Indijanci za lučanje; vsa ta dejstva je dokumentiral Eric Boman, po Boulovem mnenju izvrsten etnograf. Te najdbe naj bi podpirale teorijo, da so artefakti res prišli iz višjih ležišč. -Najdeni pripomočki se ne razlikujejo od orodja mlajših prebivalcev z istega področja, torej je možno, da je moderni človek živel na področju Argentine že v terciarju. To teorijo podpira tudi najdba iz leta 1921, ko so v miramarskem chapadmalalskem skladu našli fosilno čeljustnico povsem podobno modernemu človeku. Tudi ta najdba ni bila omenjena v knjigi Fosilni ljudje. -Eric Boman je v razpravi, kjer napada teorijo in odkritja Florentina in Carlosa Ameghina iz Miramarja, navedel Boula kot avtoriteto in citiral Hrdličko. Po njegovem so bili artefakti lahko podtaknjeni v chapadmalalske sklade iz nekaj km oddaljenega paradera-zapuščeno indijansko naselje, staro 400-500 let. Paradero je izpostavljen na površini in v njem so bili najdeni številni predmeti, ki so identični najdbam iz chapadmalaskega sklada. Podvomil je tudi v poštenost Lorenza Parodija, muzejskega zbiratelja v službi Carlosa Ameghina, čeprav ni imel nikakršnih dokazov za sleparijo. -Leta 1920 Bomam obišče najdišča v Miramarju. Prepriča se, da so geološka dejstva, o katerih je poročal Carlos, v osnovi točna. Takrat je Parodi poročal o krogli, ki so jo razkrili morski valovi in je bila še vedno zakopana v barranci. Fotografirali so jo in situ, pri odkopu pa je skupaj z dr. Zeballosom (bivši argentinski zunanji minister), dr. von Iheringom (bivši ravnatelj muzeja v Sao Paolu) in znanim arheologom dr. R. Lehmann-Nitsche-om sodeloval tudi sam. -Barranca je sestavljena iz zgornje plasti ensenadaena in spodnje plasti chapadmalalena. Meja med njima je nejasna, a je bil Boman prepričan, da je najdena bola nedvomno bila v plasti chapadmalala, ki je kompaktna in homogena. Pod to kroglo so na pobudo Bomana našli še eno kroglo z obrabninami, ki je bolj podobna brusilnemu kamnu, 200 m vstran pa še eno, za katero je Boman rekel, da nedvomno kaže znake človeškega dela. -Dr. Lehmann-Nitsche je rekel, da so kamene krogle najdene in situ, iz istega obdobja kot chapadmalalski teren in niso bile naknadno vstavljene. Boman je prav tako potrdil, da ni bilo sledi o naknadnem vstavljanju, bole so bile čvrsto umeščene v zelo trdni osnovi in da nič ne kaže na morebiten prelom plasti nad njimi. -Je pa Boman trdil, da je vse skupaj lahko prevara, ker naj bi Parodi lahko kroglo podtaknil. Kot dokaz možne poneverbe je v toksodonovo stegnenico zabil tudi puščično ost. Prizna pa, da ni prav nobenega dokaza o prevari in da mnogi govorijo v prid verodostojnosti predmetov. -Ni jasno, zakaj je bil Boman tako nezaupljiv do Parodija. Parodi bi s poneverbami tvegal svojo službo in muzejsko osebje je od njega celo zahtevalo, da morajo vsako najdbo fotografirati, preučiti in izkopati strokovnjaki-ne on. -Zgornji postopek je boljši kot pri mnogih slavnih odkritjih, ki jih navajajo kot dokaz trenutno veljavne teorije o evoluciji človeka. -Npr.: Večino ostankov homoerektusa, ki ga je našel von Koenigswald na Javi, so izkopali domačini. Ostankov niso pustili in situ, ampak so jih v zabojih pošiljali von Koenigswaldu, ki je bil pogosto daleč od najdišča. -Npr.: Sloviti neolitski kipec https://sl.wikipedia.org/wiki/Willendorfska_Venera Venere je odkril cestni delavec v Willendorfu. -Boman je bil do vseh odkritij v Miramarju zelo zadržan, a je njegovo pričevanje močan dokaz (celo za skeptike), da so v Argentini pred 3 mio leti živeli ljudje, ki so izdelovali orodje. -Boule, Romero in Boman niso z ničemer diskreditirali odkritij Carlosa Ameghina in drugih raziskovalcev z istega področja, Boman je celo priskrbel prvovrstni dokazni material za obstoj izdelovalcev bol v pliocenu.

ŠE O BOLAH IN PODOBNIH PREDMETIH
-Leta 1926 John Baxter (pomočnik J. Reid Moira) raziskuje pod pliocenskim rdečim kragom v Bramfordu blizu Ipswicha v Angliji. Moir najdenemu predmetu ne posveča pozornosti, Henri Breuil pa pravi, da je podoben kamnom za pračanje iz Nove Kaledonije. Moir je potrdil, da z Breuilom soglaša več arheologov.
-Kamni za pračanje in kamni bola se glede na tehnološki razvoj splošno povezujejo s homo sapiensi. Meliščno ležišče pod rdečim kragom je iz pliocena ali celo iz eocena (2-55 mio let).

-Leta 1956 G. H. R. von Koenigswald opiše nekaj človeških artefaktov iz nižjih plasti najdišča Olduvai Gorge v Tanzaniji. Med njimi so bili številni kamni, krušeni, dokler niso postali približno okrogli. Tako primitivno obliko lučalnih krogel danes uporabljajo staroselski lovci v Južni Ameriki: krogle dajo v usnjene vrečke, jih zavežejo na vrv, zavrtijo okoli glave in zalučajo v zrak. Če so najdene kamene krogle uporabljali na isti način, kot se uporabljajo danes, potem davni ljudje niso znali obdelovati samo kamenja, ampak tudi usnje.
-Olduvai Gorge je star 1,7-2 mio let. Po standardni teoriji so takrat živeli le avstralopiteki (trenutno ni nobene najdbe, ki bi dokazovala, da je avstralopitek uporabljal orodje) in homo habilisi (niso bili zmožni uporabljati napredne tehnologije, kot so kamni bola-če so najdeni predmeti res kamni bola).

-V zgodnjem pleistocenu so morda obstajala bitja z zmožnostmi modernega človeka, a tega trenutno nobena priznana teorija ne podpira.
-V zgornjem delu ležišča Olduvai Gorga je Reck odkril okostje modernega človeka. Nedaleč stran je Louis Leakley odkril čeljustnico povsem modernega človeka v zgodnjepleistocenskih usedlinah. V zgodnjepleistocenskih skladih V Afrike so našli stegnenice, podobne človekovim. Te so najprej pripisali homo habilisu, a ko so kasneje odkrili popolno okostje homo habilisa, so videli, da ima le-ta bolj opičje telo.

-Obstaja možnost, da ti okrogli predmeti niso bole, Mary Leakley celo pravi, da ni neposrednega dokaza, da so to res kamni bola, ampak ne obstaja alternativna razlaga, zakaj se je našlo tako veliko število teh predmetov, ki so jih tako skrbno in natančno obdelali. Če bi jih uporabljali zgolj kot lučala z majhno verjetnostjo, da jih dobijo nazaj, je le malo verjetno, da bi porabili toliko truda in časa za njihovo izdelavo. L. S. B. Leakley podpre teorijo, da so to kamni bola.
-Louis Leakley je še poročal, da so v isti ravni kot so našli kamne bola, odkrili tudi verodostojno kostno orodje. Leta 1960 je zapisal, da je to verjetno "lissoir", pripomoček za brušenje kož.

Oglašam se, da ti povem, rada berem tvoje prispevke. in pričakujem naslednja neverjetna odrkitja Le kedaj bo uradna zgodovina priznala raziskave

Lepo nedeljsko popoldne ti želim, Čarolija.

SHEGUIANDAH: ARHEOLOGIJA KOT VENDETA
-V letih 1951-1955 Thomas E. Lee, antropolog iz Kanadskega narodnega muzeja, izkopava v Sheguiandah-u, najdišču na otoku Manitoulin v Huronskem jezeru. V zgornji plasti najdišča (raven 3) v globini 15 cm je našel raznolike osti metalnega orožja. Lee je menil, da so to mladi artefakti.
-Med nadaljnim raziskovanjem je v plasti glacialne tile (peščena usedlina umikajočih se ledenikov) našel orodje. To namiguje na to, da so med wisconsinškim glacialom (zadnja severnoameriška poledenitev) oz. še pred njim tukaj živeli ljudje. Kasneje je odkril še eno plast tile, prav tako z orodjem in še kasneje v plasti pod tilami še več orodja.

-Trije od štirih geologov, ki so raziskali najdišče, so menili, da je iz zadnje medledene dobe (75-125.000 let), a so podali skupno kompromisno izjavo, da je najdišče staro min. 30.000 let. Lee je še naprej trdil, da je najdeno orodje iz zadnje medledene dobe.
-Eden izmed teh geologov, John Sanford, je pozneje podprl Lee-ja na podlagi številnih geoloških dejstev, s katerimi je dokazal, da je najdišče Sheguiandah iz sangamonskega interglaciala (medledene dobe) oz. iz saintpierskega interstadiala (topel presledek v prvem obdobju wisconsinške poledenitve). Stališče Lee-ja in Sanforda je ostalo brez resnega odziva znanstvenikov.
-So pa Lee-ja odpustili, bil je dolgotrajno brezposeln, ni mogel več objavljati, več vodilnih avtorjev je njegove najdbe popačeno interpretiralo, tone artefaktov iz Kanadskega narodnega muzeja so vrgli v smeti. Odpustili so tudi direktorja muzeja (dr. Jacques Rousseau), ker ni hotel odpustiti Lee-ja. Nihče ni pregledal najdišča Sheguiandah v 4 letih, dokler ga niso spremenili v turistični kraj.

-Večino glavnih poročil o najdišču Sheguiandah je objavil Anthropological Journal of Canada (osnoval in urejal ga je Lee). Po smrti Thomasa Lee-ja leta 1982, je žurnal nekaj časa urejal njegov sin Robert E. Lee.
-Znanstveniki se ne morejo vedno izogniti omembi tega najdišča, a kadar ga omenijo, ga omalovažujejo, ignorirajo, popačijo najdbo, ki priča o visoki starosti najdišča...
-Robert Lee je rekel, da študentom napačno navajajo to najdišče kot postglacialnega blata, v resnici pa je tam wisconsinška ledeniška tila. Thomas Lee je rekel, da veliko geologov meni, da bi bile usedline brez dvoma proglašene za tilo, če v njih ne bi bilo artefaktov. Sanford je povedal, da je leta 1954 40-50 geologov v sklopu strokovne ekskurzije obiskalo Sheguiandah. Najdišče jim je bilo predstavljeno kot tila, a temu ni nihče ugovarjal.

-Eden izmed načinov diskreditiranja tega najdišča je torej, da usedline z najdenim orodjem niso ledeniška tila. Drugi način je postavljanje prezahtevnih kriterijev za potrditev obstoja človeka v najdišču v navedenem času.
-James B. Griffin , antropolog z Univerze v Michiganu, je postavil takšne kriterije. Pravo najdišče mora tako imeti jasno razpoznaven geološki kontekst, brez možnosti vdora ali naknadnega odlaganja, najdišče mora preučiti več geologov, strokovnjakov za dotične formacije, ki morajo podati sodbo s trdnim soglasjem, najdišče mora imeti zbirko celega in razbitega orodja, dobro ohranjene živalske ostanke in ostanke človeških okostij, makrobotanične materiale, opravljene morajo biti študije cvetnega prahu in radiokarbonska datacija ter druge datirne metode.
-Po Griffinovem standardu so potem skoraj vsa svetovna najdišča z najpomembnejšimi paleoantropološkimi odkritji neverodostojna. Večina afriških odkritij avstralopiteka, homo habilisa, homoerektusa. Javanski homoerektus prav tako ne izhaja iz jasno razpoznavnih geoloških kontekstov. Našli so ga v površinskih in jamskih usedlinah, ki so za geološko interpretacijo vedno problematična.
-Najdišče Sheguiandah pa nasprotno zadostuje večini Griffinovih zahtev: orodje so našli v geološkem kontekstu, ki je jasnejši od mnogih priznanih najdišč, več geologov, strokovnjakov za severnoameriške ledeniške usedline soglaša, da so stare več kot 30.000 let in so potrdili, da v najdišču ni bilo naknadnih odlaganj ali vdorov, najdeno je bilo raznovrstno orodje, opravili so študije s cvetnim prahom in radiokarbonske teste, tam pa so bili tudi makrobiotični materiali (šota).

-Najdišče Sheguiandah si na podlagi teh podatkov zasluži večjo pozornost, kot je je deležno doslej.
-Thomas E. Lee je še rekel, da bi pameten človek na njegovem mestu jarke zasul. K temu naj bi ga nagovarjal tudi nek znan antropolog na obisku: naj pozabi na najdbe v ledeniških usedlinah in se raje posveti mlajšim materialom nad njimi.

LEWISVILLE IN TIMLIN: VENDETA SE NADALJUJE
-Leta 1958 so na najdišču blizu Lewisvilla v Texasu našli kameno orodje, ožgane živalske kosti in ostanke ognjišč. Kasneje so z radiokarbonsko datacijo oglja iz ognjišč določili, da je minimalna starost najdišča 38.000 let. Še kasneje pa so na istem področju našli cloviško ost.
-Podiplomant arheologije Herbert Alexander je rekel, da je bilo pred opravljeno datacijo večkrat izraženo mnenje, da so ognjišča delo človeka in da so favnične povezave veljavne. Po objavi rezultatov datacije, so nekateri mnenje spremenili, po najdbi cloviške osti pa se je pojavilo vsesplošno zanikanje.
-Ortodoksni antropologi trdijo, da so prve cloviške osti stare 12.000 let, ko naj bi človek prvič vstopil v S Ameriko. Nekateri pravijo, da je cloviška ost potegavščina, drugi pa da se je zgodila napaka pri datiranju.

-Standardna teorija pravi, da so cloviške osti najzgodnejše orodje Novega sveta. To omaja odkritje iz najdišča Timlin v catskillskem gorovju v državi New York. Sredi 70. so tam našli predmete zelo podobne orodju iz evropskega zgornjega acheuleena. V Starem svetu se acheulsko orodje rutinsko pripisuje homoerektusu, vendar so take ocene nezanesljive, ker ob orodnih najdiščih ponavadi ni kosti.
-Orodju v Catskillu so na podlagi glacialne geologije pripisali starost 70.000 let.

HUEYTLACO, MEHIKA
-V 60. letih sta Juan Armenta Camcho in Cynthia Irwin-Williams preiskovala najdišče Hueytlaco, 120 km od Mexico City. Našla sta umetelno izrezljano kameno orodje, podobno izdelkom kromanjonskega človeka v Evropi. V bližnjem najdišču El Horno pa sta našla bolj surovo obdelano kameno orodje. Stratigrafska lega orodja v teh dveh najdiščih je nesporna.
-Skupina geologov v službi Zavoda za geološke raziskave ZDA Harold Malde, Virginia Steen-McIntyre in Roald Fryxell so najdiščema pripisali starost 250.000 let. Poslužili so se datacije z uranovimi izotopi, datacije s fisijskimi sledmi, tetrahidracijske datacije in študije rudninskega preperevanja. Splošno priznano mnenje je, da so se človeška bitja, sposobna izdelave umetelnega orodja iz Hueytlaca, pojavila šele pred cca. 100.000 leti v Afriki.

-Virginia Steen McIntyre je želela objaviti izsledke svoje ekipe, a so se pojavile govorice, da so vsi trije oportunisti in lovci na slavo. Njen referat so zadrževali, zato je več let nepojasnjeno čakal na objavo. Izsledki so bili prvič predstavljeni na antropološki konferenci l. 1975, a ker po 4 letih še ni bil objavljen in ni bilo odgovora na njena vprašanja, zakaj ne, je članek umaknila, a rokopisa ni dobila nazaj.
-Leta 1981 je Quarternary Researh objavil članek, ki so ga napisali vsi trije geologi in je dokazoval, da je najdišče staro 250.000 let. Cynthia Irwin-Williams je temu ugovarjala, a je Virginia odgovorila na vse njene pomisleke. Cynthia in velika večina ameriških arheologov še vedno noče priznati datacije Hueytlaca.
-Virginio so žalili na osebni ravni, dobila je poklicne kazni, izgubila je finančno podporo, službo, razne olajšave in ugled.
-Avtorja knjige sta poskušala dobiti dovoljenje za reprodukcijo fotografij Hueytlaških artefaktov, da bi jih objavila v neki publikaciji. Rečeno jima je bilo, da dovoljenja ne bosta dobila, če mislita navesti datacijo 250.000 let.

SANDIJSKA JAMA, NOVA MEHIKA
-Leta 1975 je Virginia Steen-McIntyre izvedela, da obstaja najdišče s preveč staro datacijo za kameno orodje v S Ameriki: Sandijska jama v Novi Mehiki, kjer so pod plastjo 250.000 let stare sige odkrili orodje razvitega človeka (folsomske osti).
-Henry P. Schwartz, kanadski geolog, je opravil datacijo. Virginia mu je pisala, da bi izvedela podrobnosti o datiranju, a ni dobila odgovora. Potem je pisala vodji raziskav v Sandijski jami, a so ji rekli, da dokler datacije sami strokovno ne preverijo, naj je ne uporablja za kakršnokoli dokazovanje.
-Virginia pravi, da so geokemiki bili prepričani v točnost svojih datacij, a so jih arheologi prepričali, da so artefakti prišli v nižje plasti zaradi izpodjedanja. A nekateri artefakti so bili v travertinsko skorjo zacementirani.

NEOLITSKO ORODJE IZ KALIFORNIJSKIH ZLATOKOPOV -Leta 1849 so na pobočjih gora Sierre Nevade v srednji Kaliforniji v prodiščih starodavnih rečnih korit odkrili zlato. Horde pustolovcev so se odselile v mesta kot so Brandy City, Last Chance, Lost Camp, You Bet, Poker Flat. -Na začetku so posamezni rudarji pridobivali zrna in zlate lističe v vodnih strugah, kasneje pa so zlatokopne družbe začele kopati jaške v gorska pobočja in izpirale zlat pesek s pobočij z visokotlačnimi vodnimi curki. -Rudarji so med izkopavanji našli na stotine kamenih artefaktov in človeške fosile. O najpomembnejših artefaktih je poročal J. D. Whitney, takratni državni geolog iz Kalifornije. -Datiranje artefaktov iz površinskih usedlin in tistih, pridobljenih s hidravličnim izkopavanjem, je dvomljivo. Bolj zanesljivo je datiranje najdb iz globokih rudniških jaškov in rovov. Whitney pravi, da so zlatonosna prodišča najmanj iz pliocena, sodobni geologi pa, da so nekatere prodnate usedline lahko celo iz eocena. -V goro https://en.wikipedia.org/wiki/Table_Mountain_(Tuolumne_County,_California) Table Mountain v okrožju Toulumne so zvrtali številne jaške. Preden so dosegli zlatonosna prodišča, so morali predreti debele plasti latita (bazaltni vulkanski material). V nekaterih primerih jaški ležijo vodoravno več 10 ali 100 m pod latitnim pokrovom. Odkritja iz prodnih ležišč tik nad trdno skalnato podlago so stara 33,2-55 mio let, odkritja iz drugih prodišč pa 9-55 mio let. -Whitney je pregledal zbirko artefaktov s Table M., ki so bila v lasti dr. Pereza Snella. V njegovi zbirki so bile sulične osti in drugi pripomočki, a Snell o odkriteljih in originalni stratigrafiji ni vedel veliko. Z eno izjemo: kamene stope oz. predmeti, ki so najbrž služili za mletje. Te je Snell vzel iz vozička z jalovino, ki je prišel izpod Table M. V Snellovi zbirki je bila tudi človeška čeljustnica, ki so mu jo dali rudarji in trdili, da izhaja iz prodnih ležišč pod latitnim pokrovom Table M. -Albert G. Walton, rudarski koncesionar, je v zlatonosnem produ 55 m pod površino, pod latitnim pokrovom našel kamen možnar s premerom 40 cm. Najden je bil v driftu (vodoravni rudniški hodnik), kar izključuje možnost, da je možnar tja prišel iz vrhnjih plasti. V tem istem rovu (Valentinovem rudniku) so našli tudi kos fosilne človeške lobanje. -William J. Sinclair je rekel, da so mnogi vodoravni jaški povezani in da bi možnar lahko tako prišel v Valentinov rudnik. Je pa priznal, da ob obisku Table M. leta 1902 Valentinovega jaška ni našel, a je Waltonovo poročilo in najdbo kljub temu ovrgel. -Leta 1858 je James Carvin izpod Table M. izkopal kameno sekirico. Našel jo je 20 m pod površino, v prodnem ležišču pod bazaltom in 90 m od vhoda v rov. Ob istem času in na istem mestu so našli tudi nekaj možnarjev. -Leta 1853 je Oliver W. Stevens na vozičku z zlatonosnim prodom, ki je prišel iz rova Sonora pod Table M. (pod bazaltom, 60 m od začetka rova in 40 m globoko), našel zob https://en.wikipedia.org/wiki/Mastodon mastodona in veliko kameno koraldo (morda iz alabastra). Če je bila kamena kroglica res iz tega ležišča, je stara 9-55 mio let. -Sinclair je ugovarjal, da okoliščine odkritja niso dovolj jasne. A so bile pri mnogih priznanih odkritjih okoliščine podobne: v južnoafriški jami Border Cave so našli fosile homo sapiensa sapiensa v kupih rudniških kamnin izkopanih več let pred tem. Fosilom so pripisali starost 100.000 let, predvsem zaradi povezanosti z izkopanimi kamninami. Po Sinclairovih merilih bi morali to najdbo zavrniti. -Leta 1862 je Llewellyn Pierce izkopal možnar pod Table M. Bil je najden v produ, 60 m globoko, pod 20 m debelo bazaltno plastjo in 500 m od začetka rova. Starost teh prodnih ležišč je 33-55 mio let. -Sinclair je ugovarjal, da je možnar iz andezita, vulkanske kamnine, ki jo redko najdemo v globokih predelih ležišč Table M. -Sodobni geologi poročajo, da so severno od Table M. štiri najdišča, ki so enako stara kot predvulkanski zlatonosni prod in vsebujejo usedline andezita. Andezitni možnarji so bili lahko dragoceni predmeti pri blagovni menjavi in so jih do Table M. lahko pripeljali s splavi, čolni ali peš. -Sinclair pravi, da je Pierce ob možnarju našel tudi majhno ovalno ploščico temno obarvanega skrilavca, v katerem sta v nizkem reliefu vrezana buča in list. Na ploščici ni nobenih odrgnin od proda, vse praske naj bi bile mlade, rezbarija pa kaže sledove rezila jeklenega noža in je delo dokaj zmožnega umetnika. -Sinclair ni pojasnil, zakaj naj bi bila rezbarija narejena izpod jeklenega noža, zato bi se glede tega lahko tudi motil. Ploščica in možnar sta bila odkrita v predvulkanskih prodnih ležiščih globoko pod latitnim pokrovom. Odrgnin na ploščici mogoče ni bilo zato, ker je rečni tokovi niso odnesli daleč ali pa je bila odložena v prodno usedlino suhe struge. Kljub rezbariji ni nujno, da je mlada, ampak je lahko delo ljudi z relativno visoko kulturo iz časa 33-55 mio let nazaj. -Leta 1877 je J. H. Neale v Montezumskem rovu pod lavo (400-500 m od začetka rova, 70 m pod strjeno lavo) sam našel sulične osti iz temne kamnine, dolge cca. 30 cm. Našel je še majhen možnar nepravilne oblike, s premerom 8-10 cm, velik, dobro izoblikovan tolkač in velik, pravilen možnar. Neale trdi, da so predmeti v položaj, kjer so jih našli, lahko prišli le med odlaganjem proda in pred izoblikovanjem lavastega pokrova. Ni bilo videti znakov premikanja zemeljske mase ali razpok, ki bi omogočile vdor predmetov. Predmeti so stari 33-55 mio let. -Leta 1898 Neala intervjuja William H. Holmes. Neale je rekel, da so delavci našli možnar, zlomljen tolkač, majhen možnar jajčaste oblike s premerom 12-14 cm, sploščen možnar ali skledo s premerom 20 cm. Ti predmeti naj bi se kasneje izgubili. Ob drugi priložnosti so delavci Nealu prinesli 11 obsidiranih rezil/suličnih osti s povprečno dolžino 25 cm. To poročilo se razlikuje od prejšnjega. -Leta 1902 Neala intervjuja tudi Sinclair. Po Nealovih besedah naj bi rudar našel prvo posodo, ostale pa je našel sam. -Holmes je trdil, da so Nealove sulične osti podobne tistim, ki so jih našli ob ostankih Indijancev koreninčarjev v pokopnih jamah na tem področju. Osti bi Nealu lahko prinesli od tam, a za to ni imel nobenega dokaza. Osti so krhke in bi težko preživele hudournik, ki naj bi jih zanesel v rov in kopanje rudarjev. Alternativna teorija je, da bi lahko osti, zavite v blago ali usnje, zdrsnile pod vodo in v globoko kotanjo rečnega korita. Tam bi jih lahko prekril prod in bi tako ostale nepoškodovane več 10 mio let. Ko je Neale izvedel za prve artefakte, je lahko ukazal previdno kopanje in tako se najdbe ne bi mogle poškodovati, vsaj ne v velikem številu. -George F Becker je leta 1891 napisal referat, kjer je poudaril, da je Neale enako kompetenten, da odkrije vsako razpoko v površini ali opazi minule geološke dejavnosti, kot on sam ali katerikoli geolog. Zlatonosni prod se težko koplje, večkrat tudi razstreljuje, zato bi artefakte zelo težko v tak material namerno vsadili. Bolj verjetno je, da so bili na mesto najdbe odloženi ob istem času kot osnova in prodniki, s katerimi so bili sprijeti. -Vse orodje doslej opisano v tem poglavju so našli rudarji. Geolog Clarence King, direktor Zavoda za raziskovanje štiridesetega vzporednika, je leta 1869 raziskoval na Table M. Našel je kameni tolkač, čvrsto umeščen v usedlinah zlatonosnega proda pod pokrovom bazalta oz. latita in ga je šele nedavno razkrila erozija. King pravi, da je orodje našel in situ, sodobna datacija skladov s Table M. pa je pokazala starost 9 mio let. -Holmes je priznal, da Kingovega orodja ne more ovreči in izrazi začudenost, da je bila tako pomembna najdba predstavljena svetu šele čez 25 let. -J. D. Whitney je poleg najdb s Table M. opisal še druge predmete, odkrite pod nedotaknjenimi vulkanskimi plastmi. Druga taka zlatonosna prodišča so San Andreas, Spanish Creek, Cherokee.

Kdaj pa gdaj daj, dodaj tudi svoje mnenje!

Lep večer ti želim .!

ti ga daj

Se bom potrudila.