Končala trilogijo. O prvih dveh knjigah kako stran nazaj.
Tokrat pa so v ospredju vnuki glavnih oseb iz prvega dela oziroma otroci glavnih oseb iz drugega dela. Čeprav jih je precej "manjkalo". Tisti, ki pa so bili prisotni, se mi pa niso zdeli tako zanimivi in "pozabljala" sem jih. Kdo je že čigav sin, brat, kje živi...? V prejšnjih dveh knjigah resnično nisem imela težav s preveč osebami, čeprav je to zame kar običajno, tokrat pa.
Zgodbo začnemo s postavljanjem berlinskega zidu, zaključi pa se z njegovim podrtjem. No, na koncu je še kratko poglavje iz leta 2008, ko je bil izvoljen ameriški predsednik. Segregacija je ena izmed glavnih niti tega romana, kot tudi že omenjena razdeljena Evropa, komunizem, Vietnamska vojna, atentati treh vidnih osebnosti v šestdesetih (JFK, RFK in MLK)... Zgodba se v veliki večini dogaja "le" v Rusiji, Nemčiji in Ameriki.
Kljub malo slabšemu tretjemu delu je trilogija vsekakor vredna branja. Mogoče bo čez 10 ali 20 let napisan še en del: snovi iz zadnjih let je dovolj.
"Hiša blaženih bud" brazilskega pisatelja Ribeire. Roman ima podnaslov "Erotična življenjska zgodba ženske" 😛 Kot nalašč za zaključek poletnih večerov, ko sem trezna 😆
The Madness of Crowds (Norost mnozic) avtorja Douglasa Murraya. Avtor je bel in homoseksualec. Knjiga je razdeljena na 4 poglavja, vsako s svojo tematiko: Homoseksualci, zenske, transi in rasa. Avtorja skrbi smer, v katero se danes premika svet. Trenutno sem na pol knjige.
Za homoseksualce pravi, da sami sebi delajo skodo z ekshibicionizmom, zivljenjskim stilom in trdi da ne zelijo enakovrednosti, ampak enakovrednost s privilegiji. Pravi, da so se nekoc primerjali z Martinom Lutrom Kingom in njegovim pohodom, vendar da podobnosti ni nobene. In da ce bi King zahteval
pravice za crnce na enak primitiven nacin, ga ne bi nihce jemal resno. Se nekaj let nazaj je bila njihova zveza proti porokam in proti starsevstvu za geje, vendar so iz politicnih razlogov te stvari postavili kot dva od svojih ciljev. Pravi tudi, da je znotraj LGBT skupnosti veliko nesoglasij in medsebojnega preziranja ali celo sovrastva, saj se ima vsaka crka za vecvredno od drugih crk. Avtor loci geje (kamor pristeva sebe) od Q (queer) in meni, da Q s svojim odnosom, vedenjem, ekhibicionizmom in sovrastvom do heteroseksualcev spodkopavajo prizadevanja gejev.
V poglavju o transih pise o pospesenem trendu spreminjanja spola in o tem, kako vedno mlajse otroke spreminjajo v nekaj, kar niso. Posveti se najbolj znani zdravnici s tega podrocja, ki ima najvecjo kliniko v ZDA in otrokom daje zaviralce pubertete ze pri 8 letih, na mastektomije pa posilja ze 13-letnice (podatki iz leta 2017). Zdravnica in njen moz sta zastopnika enega najvecjih proizvajalcev testosterona, ki ga dajeta otrokom in za casa Obamove vlade sta dobila vec kot 5 milijonov za studijo o vplivu hormonov na mladoletnike, pod pogojem,da imata kontrolno skupino, cesar pa nimata in tudi jasno povesta, da je ne nameravata imeti. Prav v zvezi s to studijo so znizali starost otrok, ko zacnejo prejemati zaviralce pubertete in hormone. Ocita ji tudi, da otrokom zacne injicirati zaviralce pubertete brez predhodnega posvetovanja s psihologom ali psihiatrom, saj kot ona pravi, tudi diabetikov ne poslje k psihiatru preden jim predpise insulin. Avtor pove, da so v VB sole, kjer morajo v duhu enakopravnosti in sprejetosti ucitelji otrokom razloziti, da imajo lahko menstruacijo tako dekleta kot fantje. Po njegovem ima na zeljo po spremembi spola velik vpliv nesprejetost v domaci druzini in otroci iscejo izhod iz nevidnosti ali celo sovrastva starsev do njih v spremembi spola. To trditev ilustrira z zivljenjskimi zgodbami nekaterih transov. Najtezja se mi je zdela zgodaba Nizozemke Nancy, ki se je rodila v druzino samih fantov in je bila vsa leta odrascanja zapostavljana. Mislila je, da bo s spremembo spola sprejeta, a ni bila, zato je zaprosila za evtanazijo, ki jo je drzava odobrila in izvedla. Ze to se mi zdi grozljivo, ta brezscnost drzave do svojih drzavljanov. Enako grozljiva je izjava njene/ njegove matere po Nancyini/ Nathanovi smrti: "Ko sem prvic zagledala Nancy, so se moje sanje razblinile. Bila je grda. Imela sem fantomski porod. Njena smrt me ne moti. Nimam obcutka zalosti, dvomov ali obzalovanja. Nikoli nisva bili povezani."
P
Zadnjih dveh poglavij se nisem prebrala. Bom porocala.
Haha, dobra fora - ceprav povsem za lase privlecena - o menstruaciji in VB šolah.
Sicer se pa kar strinjam s to oceno knjige
Nekega dne se v skednju srečata dva možakarja, oba nesrečna in z istim ciljem: samomorom. Ker pa sta si družno preprečila namero, začasno opustita načrt in se spoznata. Zbereta še druge finske somišljenike in se z njimi odpravita koncu naproti.
Kar sem prebrala o tej knjigi, bi morala biti navdušena. Pa nisem, kvečjemu očarana nad prikupnimi dogodki, ki so se pripetili samomorilcem.
Me je pa spomnilo na kult Jima Jonesa in njihov skupinski mnozicni samomor.
A ne, ti so simpatični in popolnoma prostovoljno na avtobusu proti koncu.:P
Nekateri naredijo samomor, večina ne. Knjiga je luštna, ker se je večina trdno odločenih v nekem trenutku premislila, samo zato ker so se imeli tako fino.
The Madness of Crowds (Norost mnozic) avtorja Douglasa Murraya. Avtor je bel in homoseksualec. Knjiga je razdeljena na 4 poglavja, vsako s svojo tematiko: Homoseksualci, zenske, transi in rasa. Avtorja skrbi smer, v katero se danes premika svet. Trenutno sem na pol knjige.
Za homoseksualce pravi, da sami sebi delajo skodo z ekshibicionizmom, zivljenjskim stilom in trdi da ne zelijo enakovrednosti, ampak enakovrednost s privilegiji. Pravi, da so se nekoc primerjali z Martinom Lutrom Kingom in njegovim pohodom, vendar da podobnosti ni nobene. In da ce bi King zahteval
pravice za crnce na enak primitiven nacin, ga ne bi nihce jemal resno. Se nekaj let nazaj je bila njihova zveza proti porokam in proti starsevstvu za geje, vendar so iz politicnih razlogov te stvari postavili kot dva od svojih ciljev. Pravi tudi, da je znotraj LGBT skupnosti veliko nesoglasij in medsebojnega preziranja ali celo sovrastva, saj se ima vsaka crka za vecvredno od drugih crk. Avtor loci geje (kamor pristeva sebe) od Q (queer) in meni, da Q s svojim odnosom, vedenjem, ekhibicionizmom in sovrastvom do heteroseksualcev spodkopavajo prizadevanja gejev.
V poglavju o transih pise o pospesenem trendu spreminjanja spola in o tem, kako vedno mlajse otroke spreminjajo v nekaj, kar niso. Posveti se najbolj znani zdravnici s tega podrocja, ki ima najvecjo kliniko v ZDA in otrokom daje zaviralce pubertete ze pri 8 letih, na mastektomije pa posilja ze 13-letnice (podatki iz leta 2017). Zdravnica in njen moz sta zastopnika enega najvecjih proizvajalcev testosterona, ki ga dajeta otrokom in za casa Obamove vlade sta dobila vec kot 5 milijonov za studijo o vplivu hormonov na mladoletnike, pod pogojem,da imata kontrolno skupino, cesar pa nimata in tudi jasno povesta, da je ne nameravata imeti. Prav v zvezi s to studijo so znizali starost otrok, ko zacnejo prejemati zaviralce pubertete in hormone. Ocita ji tudi, da otrokom zacne injicirati zaviralce pubertete brez predhodnega posvetovanja s psihologom ali psihiatrom, saj kot ona pravi, tudi diabetikov ne poslje k psihiatru preden jim predpise insulin. Avtor pove, da so v VB sole, kjer morajo v duhu enakopravnosti in sprejetosti ucitelji otrokom razloziti, da imajo lahko menstruacijo tako dekleta kot fantje. Po njegovem ima na zeljo po spremembi spola velik vpliv nesprejetost v domaci druzini in otroci iscejo izhod iz nevidnosti ali celo sovrastva starsev do njih v spremembi spola. To trditev ilustrira z zivljenjskimi zgodbami nekaterih transov. Najtezja se mi je zdela zgodaba Nizozemke Nancy, ki se je rodila v druzino samih fantov in je bila vsa leta odrascanja zapostavljana. Mislila je, da bo s spremembo spola sprejeta, a ni bila, zato je zaprosila za evtanazijo, ki jo je drzava odobrila in izvedla. Ze to se mi zdi grozljivo, ta brezscnost drzave do svojih drzavljanov. Enako grozljiva je izjava njene/ njegove matere po Nancyini/ Nathanovi smrti: "Ko sem prvic zagledala Nancy, so se moje sanje razblinile. Bila je grda. Imela sem fantomski porod. Njena smrt me ne moti. Nimam obcutka zalosti, dvomov ali obzalovanja. Nikoli nisva bili povezani."
P
Zadnjih dveh poglavij se nisem prebrala. Bom porocala.
Haha, dobra fora - ceprav povsem za lase privlecena - o menstruaciji in VB šolah.
Sicer se pa kar strinjam s to oceno knjige
Falk se po dolgih letih vrne v domače mesto na pogreb svojega prijatelja iz otroštva in njegove družine. Vse kaže na umor s samomorom, kar niti ne bi bilo tako presenetljivo. Falk se odloči, da bo zadevo malo raziskal, kljub temu da je pred leti dobesedno zbežal, ker so ga meščani enostransko obtožili smrti njegove prijateljice.
Začetek in nadaljevnje zgodbe res obetata, žal pa je konec presenetljivo mlačen in "na hitro skup zmetan".
Tretji del (mislim, da tukaj nisem pisala o prvih dveh delih) o verjetno najbolj znanem slovenskem višjemu inšpektorju Tarasu Birsi. Mnenja o knjigah pa so precej deljena.
Nad prvima knjigama nisem bila ravno navdušena, Dolina rož se mi zdi za odtenek boljša. Brajc kot karakter je bil malo bolj v ospredju, kot sem si želela in še zanimiv nov lik je vpleten. Nadomestek Tarasa je proti koncu knjige celo simpatičen, čeprav nisem prepričana od kje taka sprememba.
Taras je sicer tokrat privatni detektiv, s. p., a je kljub temu oz. ravno zaradi tega vpleten v sumljive smrti. Še celo on je osumljenec. Precej pretkano od storilca.
Skratka zadeva se izboljšuje, čeprav moram priznati, da ravno nestrpno ne pričakujem nadaljevanja.
Na zadnji platnici piše "Nikar ničesar ne domnevajte." Še kako res je to.
Samo prepustiti se je treba branju in ne preveč domnevati, da vemo, kako se bo zgodba nadaljevala ali razpletla. Nekako se je sicer potrebno pregristi skozi prvi, na prvi pogled precej klišejski del, a nato se zgodba izboljša. Priznam pa, da si ga ne upam ponovno prebrati, da ne ujamem kake nedoslednosti.
Desa Muck - Panika. Saj sem prebrala že pred 15.timi leti - pa zdaj še enkrat. Za smeh! Kakšne prispodobe ima ona.... vsa čast. To se narežiš in če se na kaj spomniš sredi trgovine, mi uide smeh in me vsi čudno gledajo. Pravzaprav mi vrnejo na/smeh! ......... pod maskami. 😛
100x rajši imam njo, ki je duhovita, razgledana in razumevajojoča, kot ene umetne bjonde butaste, na katere padaja tipčki. Najhujše so pa sive podgane, ki opletajo z jezikom.
Ni ravno najboljša tašča. Niti najboljša mama, če smo že pri tem. Vsaj njenima otrokoma ter snahi in zetu se tako zdi.
Stistaška in škrta, ko gre za bližnje, čeprav z najboljšimi nameni. Hladna, nematerinska, preračunljiva, egostična, a tudi neverjetno radodarna in dobrodelna, če le ne gre za družino.
Na prvi pogled je storila samomor, a podrobnosti izdajajo, da to mogoče ni res. Motiv za umor imajo tudi vsi njeni bližnji.
Izmenično beremo zgodbo tašče in snahe, takrat in zdaj. Med drugim tudi izvemo, zakaj je tašča bila taka "zmajevka".
Leta 1978 je skupina geologov v sibirski tajgi več 100 km od najbližje naselbine odkrila družino, očeta in štiri že odrasle otroke, Lykove. Tam so skupaj z že umrlo mamo živeli že več kot 30 let, prepuščeni le sami sebi in neusmiljeni naravi. Žal so naslednje leto umrli trije najstarejši otroci, ostala sta le ata Karp in najmlajša Agafya.
Vasilij Peskov je novinar, eden izmed številnih, ki so skozi leta ostajali v stiku z Lykovima. O družini, skriti pred svetom in preganjanim zaradi vere, je napisal več člankov in tudi pričujočo knjigo. Pisal je o njihovi prehrani, bivališčih in življenju nasploh. A kljub vsem težavam se ne Karp do svoje smrti, niti Agafya, danes edina preživela članica družine, nista nikoli odločila za življenje "v svetu". "Vse svetsko" je za njih enostavno "To nam ni mogoče."
Tretji in zadnji del o Americi, ki se na tekmovanju bori za titulo princese. Še vedno koleba med dvema ljubeznima, poskuša izboljšati življenje v distopični družbi razdeljeni na kaste in pridobiva nove nepričakovane zaveznike.
Hja, konec je, pričakovano, kar pričakovan.
Sophie Hannah je postala prva avtorica, ki ji je dovoljeno na nek način nadaljevati delo legendarne Agathe Christie in to s pomočjo nič manj legendarnega Hercula Poirota.
O vsebini ne bom razpredala, je manj pomembna kot vrnitev francoskega, pardon, belgijskega možica z neverjetnimi sivimi celicami, ki ves čas meljejo in mu nobena podrobnost ni nepomembna. Sem bila leta nazaj njegova oboževalka (mi je bila pa gospodična Marple bolj všeč), zdaj pa nisem več tako navdušena. Ali pa enostavno Sophie Hannah pač ni Agatha Christie. Kljub temu bom gospodu s košatimi brki dala še najmanj eno priložnost, ker mi je bila pred časom prebrana Zamenjana zibelka iste avtorice zelo všeč.
Desa Muck - Panika. Saj sem prebrala že pred 15.timi leti - pa zdaj še enkrat. Za smeh! Kakšne prispodobe ima ona.... vsa čast. To se narežiš in če se na kaj spomniš sredi trgovine, mi uide smeh in me vsi čudno gledajo. Pravzaprav mi vrnejo na/smeh! ......... pod maskami. 😛
100x rajši imam njo, ki je duhovita, razgledana in razumevajojoča, kot ene umetne bjonde butaste, na katere padaja tipčki. Najhujše so pa sive podgane, ki opletajo z jezikom.
Omg Desa Muck! Najboljsa! Prebrala skoraj vse njene knjige tiste za najstnike in za odrasle. Kremplina si prebrala, bolj za mladino knjiga ampak meni super.
Desa Muck - Panika. Saj sem prebrala že pred 15.timi leti - pa zdaj še enkrat. Za smeh! Kakšne prispodobe ima ona.... vsa čast. To se narežiš in če se na kaj spomniš sredi trgovine, mi uide smeh in me vsi čudno gledajo. Pravzaprav mi vrnejo na/smeh! ......... pod maskami. 😛
100x rajši imam njo, ki je duhovita, razgledana in razumevajojoča, kot ene umetne bjonde butaste, na katere padaja tipčki. Najhujše so pa sive podgane, ki opletajo z jezikom.
Omg Desa Muck! Najboljsa! Prebrala skoraj vse njene knjige tiste za najstnike in za odrasle. Kremplina si prebrala, bolj za mladino knjiga ampak meni super.
Desa Muck - Panika. Saj sem prebrala že pred 15.timi leti - pa zdaj še enkrat. Za smeh! Kakšne prispodobe ima ona.... vsa čast. To se narežiš in če se na kaj spomniš sredi trgovine, mi uide smeh in me vsi čudno gledajo. Pravzaprav mi vrnejo na/smeh! ......... pod maskami. 😛
100x rajši imam njo, ki je duhovita, razgledana in razumevajojoča, kot ene umetne bjonde butaste, na katere padaja tipčki. Najhujše so pa sive podgane, ki opletajo z jezikom.
Tudi ti bos en dan siva podgana, ce bo slo vse po sreci. Z jezikom pa opletas ze zdaj.
Jaz sem se vrnila k dobremy staremu Thomasu Hardyju in berem The Mayor of Casterbridge. Slaba vest je h.u.d.i.c.
Njegova Dalec od ponorelega sveta je se vedno ena mojih najljubsih knjig vseh casov.
Vrhunski alpinist je le malo pred svojo prezgodnjo smrtjo napisal knjigo o svoji Poti. Poti skozi otroštvo, zaljubljenosti v alpinizem, svojih podvigih bolj ali manj visoko, svoji najboljši prijateljici ženi in njunih otrocih...
Napisal je, da ga v gorah vleče domov k družini, ko pa je doma, ga monotonost življenja vleče k adrenalinskim podvigom v gorah. Zelo podrobno opiše nekatere izmed vzponov, ki bodo kakemu gorniku precej bolj zanimivi, kot so bili meni. Precej nerga nad mačehovskim odnosom organizacij, ki bi morale veliko bolje poskrbeti za svoje "varovance". Včasih pa piše precej zmedeno, nemirno... Kot je bil nemiren v življenju, ni zdržal pri miru, ves čas je iskal nekaj več, tako se je to odražalo tudi v pisanju v nekaterih delih knjige.
Ponavadi (nikoli) ne izpisujem citatov iz knjig, tukaj pa bom naredila izjemo...
Stran 37: Gore so vendar tako lepe in varne, okrutnih gora ne poznam. Nevarni smo sami, kadar dvomimo o svoji poti, kadar se nam tresejo kolena, takrat, ko bi morali misliti in garati.
Stran 60: Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako šibak in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega pa si že pozabil. Še huje pa je takrat, ko vidiš, da te ljudje občudujejo zato, ker si dosegel to in ono, ne skušajo pa se toliko potruditi, da bi te spoznali in sprejeli medse, ker se te bojijo in so ljubosumni.
Stran 130: Bilo je lepo in bilo je težko, to lahko rečem. Toda kako je bilo lepo, kaj je bilo lepo, zakaj je bilo lepo, ne vem, ker nisem imel časa opazovati. In kje je bilo težko, zakaj je bilo težko, ne vem, ker sem že pozabil.
Sem kar zavila z očmi, ko sem začela brati. Ta jojo efekt: ni več zanimivo, ko Harry ponovno pristane na dnu in se zapija. A tako na dnu še nikoli ni pristal. Je res možno, da je naredil nepredstavljivo?
Spet mojstrski zapleti in le nekaj razpletov na koncu knjige. Za ostale bo potrebno počakati novo knjigo, ki je žal še ni na vidiku.
Jessica ugotovi, da je ona tista deklica, ki je izginila pred več kot dvajsetimi leti, umor njene mame pa je še vedno nerazrešen. Tudi če ne bi bila zasebna preiskovalka, bi se verjetno odločila raziskati svojo preteklost. Koga pa ne bi zanimalo, kaj se je v resnici zgodilo in kdo je bil moški, ki ga je imela za svojega očeta?
Jessico primerjajo z žensko različico Jacka Reacherja. Ja, neke podobnosti obstajajo, a le bolj od daleč in z veliko domišljije. Tudi Lisa Gray se (še) ni približala Lee Childu.
In zakaj me je bilo potrebno užalit?
In si mi zamorila večer, ti ti 'leskova mast'.
Ko pa je nisi dobro razumela. Povedala je samo, da če boš imela srečo, boš tudi ti dočakala starost, ko ti bodo bučo krasili sivi lasje .
Ti, ti Kinny. Kavo spij, da te zbistri 😆
Oprosti WW, ker sem malo šla mimo teme. Berem pa še vedno, ponovno zbirko 100 romanov. 😛
0
Taka 02.10.2020 ob 10:45
Njej še tako močna kava ne pomaga, če je neumna je pač neumna 😆
V tej knjigi spoznamo Marjan, ki živi v Afganistanu v drugi polovici 20. stoletja. Je harami, pankrt, in po smrti matere jo še kot najstnico poročijo s starejšim moškim.
Lajla je njena nekaj let mlajša soseda, še otrok. Kabul, kjer živijo, v tistih časih pretresajo krvavi spopadi in zatiranje prebivalstva, sploh žensk, zato se Lajla in Marjan po spletu nesrečnih okoliščin nepovratno povežeta.
Pretresljiv vpogled v njuno življenje, ki bi se (in se verjetno tudi je v neki obliki) lahko tudi zares zgodilo.
Pričakovala sem veliko. Mogoče preveč. Harris je le avtor Hanibala. Sem bila pa skeptična, ker je knjiga bolj kratka in se mi zdi, da je dober, kompliciran triler stežka dobro razložen na nekaj več kot 200 straneh. Se zgodi, a redko.
Tokrat sem obupala po 60 straneh, se mi knjiga ni zdela vredna matranja. V teh prvih straneh sem se izgubila v navalu oseb, težko sem jim sledila, nisem jih mogla popredalčkati... Edina zanimiva oseba, ki, se mi zdi, je imela nekaj potenciala, je bila Cari Mora. Ja, to je ženska, po kateri je dobila knjiga tudi naslov.
Tokrat pa krajša (manj kot 300 strani) knjiga, ki ji uspe napetost in pozornost bralca vleči s strani na stran. Kakšna razlika v primerjavi s prejšnjo knjigo...
Julia je violinistka, ki v neki starinarnici kupi notni zapis valčka. Ko pa ga doma prvič zaigra, njena hčerka doživi nasilen izpad. Ker se strahota ponavlja, se Julia odloči, da razišče preteklost notnega zapisa in poišče njegovega avtorja. Mogoče bo tako ugotovila, zakaj se je njena hči spremenila.
Med branjem njene zgodbe pa beremo še zgodbo mladega Lorenza, tudi violinista, ki med 2. svetovno vojno živi v Italiji. In še Jud je. Brez skrbi lahko domnevamo, da sta Julijin notni zapis in Lorenzo povezana.
Malo oseb, preskakovanje v času, malenkost nadnaravnega, napetost na vsaki strani in s strahom pričakovana naslednja in, priznam, malenkost nezadovoljiva razrešitev kriminalnega dela.
Naslov knjige in naslova nadaljevanj (Bela kot sneg, Črna kot ebenovina), ime glavne junakinje (Sneguljčica) in kar nekaj namigov v knjigi na druge pravljice je edino, kar spominja na znano zgodbico. Sneguljčica iz te knjige je pa v bistvu samozadostna najstnica, ki se ponesreči vplete med dobesedno krvav denar, mamila in umore. Primerjajo jo z Lisbeth Salander. Recimo, da nekako od daleč spominja nanjo. Mogoče je bila Lisbeth taka kot najstnica.
Mogoče sem preveč kritična, ker je delo le napisano za najstnike. V tej luči je knjiga kar solidna, sploh ker za najstnike kriminalk skorajda ni. Bom prebrala še ostali knjigi iz trilogije. Me zanima, v katero smer se bo Sneguljčica razvila in med katere kriminalce se misli še vplesti...
0
kako je vedel 08.10.2020 ob 21:03
Clive Staples Lewis, odlomek iz knjige "Pisma starega hudiča mlajšemu, 1942
Mladi hudič: In kako ste toliko duš pripeljali v Pekel?“
Stari hudič: „S strahom.“
Mladi hudič : „Izvrstna strategija; zanesljiva in zmeraj aktualna. Česa so se bali? Mučenja? Vojne? Lakote?“
Stari hudič: „Ne. Bolezni!“
Mladi hudič: „Ampak, ali se v tem času ni obolevalo?“
Stari hudič: „Da, seveda je!“
Mladi hudič: „Kaj pa ostali, a niso umirali?“
Stari hudič: „Seveda, umirali so tudi drugi.“
Mladi hudič: „In ? A ni bilo zdravila?“
Stari hudič: „Saj je bilo. Še preveč.“
Mladi hudič: „Ne razumem!?“
Stari hudič:„ Zgrešeno so mislili, da je edina stvar ki jo morajo paziti življenje ki ga imajo, pred vsem ostalim!! Niso se več objemali, pozdravljali, ljubili, odrekli so se vsakega človeškega kontakta, vsake človečnosti. Najprej so izgubili delo, nato so izgubili plače, potrošili so svoje prihranke in še zmeraj verjeli da so srečni, čeprav niso mogli zaslužiti niti za kos kruha. Nato so ostali še brez razuma. Mediji bi jim danes rekli nekaj, jutri spet kaj drugega in zmeraj so verjeli kar so slišali.
Odrekli so se osebni svobodi...iz hiš več niso odhajali, niso več obiskovali svojcev in sorodstva.Svet je postal ogromno koncentracijsko taborišče prostovoljnih sužnjev. Sprejeli so vse tegobe tega sveta, samo da bi podaljšali svoje bedno življenje še za kak dan ali dva.
Zame je bilo kratko in enostavno. Predvsem enostavno.''
Clive Staples Lewis, odlomek iz knjige "Pisma starega hudiča mlajšemu, 1942
Mladi hudič: In kako ste toliko duš pripeljali v Pekel?“
Stari hudič: „S strahom.“
Mladi hudič : „Izvrstna strategija; zanesljiva in zmeraj aktualna. Česa so se bali? Mučenja? Vojne? Lakote?“
Stari hudič: „Ne. Bolezni!“
Mladi hudič: „Ampak, ali se v tem času ni obolevalo?“
Stari hudič: „Da, seveda je!“
Mladi hudič: „Kaj pa ostali, a niso umirali?“
Stari hudič: „Seveda, umirali so tudi drugi.“
Mladi hudič: „In ? A ni bilo zdravila?“
Stari hudič: „Saj je bilo. Še preveč.“
Mladi hudič: „Ne razumem!?“
Stari hudič:„ Zgrešeno so mislili, da je edina stvar ki jo morajo paziti življenje ki ga imajo, pred vsem ostalim!! Niso se več objemali, pozdravljali, ljubili, odrekli so se vsakega človeškega kontakta, vsake človečnosti. Najprej so izgubili delo, nato so izgubili plače, potrošili so svoje prihranke in še zmeraj verjeli da so srečni, čeprav niso mogli zaslužiti niti za kos kruha. Nato so ostali še brez razuma. Mediji bi jim danes rekli nekaj, jutri spet kaj drugega in zmeraj so verjeli kar so slišali.
Odrekli so se osebni svobodi...iz hiš več niso odhajali, niso več obiskovali svojcev in sorodstva.Svet je postal ogromno koncentracijsko taborišče prostovoljnih sužnjev. Sprejeli so vse tegobe tega sveta, samo da bi podaljšali svoje bedno življenje še za kak dan ali dva.
Zame je bilo kratko in enostavno. Predvsem enostavno.''
Naomi se je pred leti zgodilo nekaj strašnega. Zdaj je srečno zaljubljena v sicer poročenega ljubimca. Nekega dne pa Robert izgine, njegova žena pa trdi, da ni.
In nič ni, kot se zdi. Še po skoraj celotni prebrani knjigi nisem vedela, kaj točno se dogaja, kljub vedno več informacijam. Tako zapletene zgodbe že dolgo nisem brala. Pa ji ni bilo težko slediti, nikakor ne. Se mi pa zdi, da so preiskovalci v tej knjigi na ta račun potegnili kratko. Bad guys so bili razčlenjeni v detajle, kriminalisti pa so bili v knjigi le zato, ker pač morajo biti.
Komaj čakam naslednjo knjigo Sophie Hannah. Pred časom sem prebrala tudi njeno Zamenjano zibelko in bila navdušena in njeno prvo knjigo s Herculom Poirotom.
Colin dobi naročilo, naj ugrabi Mio, hči bogatega sodnika in jo dostavi drugemu kriminalcu, ki naj bi zanjo zahteval odkupnino. Vse se spremeni, ko se Colin odloči, da Mie ne more prepustiti grobim, pohlepnim in pohotnim rokam, zato jo odvleče v kočo sredi ničesar. Tam naj bi počakal, da se domisli... nečesa pač. Nekega načrta, kako bi vsaj on odnesel celo kožo iz te situacije, če bo sreča, pa še Mia.
Knjiga je napisana v neobičajni obliki. Pяidna punčka iz naslova bo Mia. Tista obrnjena črka se v knjigi večkrat ponovi, ni mi pa čisto jasno, zakaj. Da ni vse, kot se zdi? Kako šokantno!:D
A kljub temu, da je knjiga spisana o Mii in kaj se je njej zgodilo, ona spregovori v prvi osebi le v epilogu. Ostali del knjige pripoveduje Colin (o obdobju v koči), Miia mati Eve (o obdobju iskanja Mie in po tem, ko se je vrnila, sicer apatična in z amnezijo) in preiskovalec, zadolžen za Miino izginotje, Gabe (o iskanju Mie in o iskanju krivca za izginotje že po Miini vrnitvi). Knjiga torej ves čas skače med tremi osebami in med obdobjema prej in potem. Vemo, da se Mia vrne že na začetku knjige, kaj se je zgodilo v koči in zakaj ima amnezijo pa ne.
Bo treba prebrati do konca in še epilog, da tudi Mia pove svojo zgodbo.
V materinski podporni skupini se zbere šest novopečenih mamic. So iz drugačnega okolja, drugačnega mišljenja, različno gmotno preskrbljene, z različnimi zdravstvenimi ali družinskimi težavami... Skratka, tako različne, da bolj ne bi mogle biti.
Vsaka izmed njih v svojem poglavju opiše svojo zgodbo. Začetek je le obetaven, ker ženske in njihovo življenje komaj spoznavamo, z vsakim prebranim poglavjem več pa so bolj zanimive in vedno bolj povezane. Tako povezane, da niti same ne vedo, da so.
Prijetno presenečena.
Priporočam, dobra kriminalka. Sem jo vzela bolj zarad dobrega naslova in lepe platnice, maaa men je bla všečna.
Najina ljubezenska zgodba je preprosta. Spoznal sem čudovito žensko. Zaljubila sva se. Rodila sta se nama otroka. Preselili smo se v predmestje. Zaupala sva si najdrznejše sanje in najtemnejše skrivnosti. Potem sva se začela dolgočasiti.
Povsem običajen par sva. Sva vaša soseda, starša prijatelja vašega otroka. Znanca, ki ju želite povabiti na večerjo. Vsi imamo skrivnosti, s katerimi v zakonu ohranjamo iskrico. Najina skrivnost je umor.
04.09.2020 ob 13:59