Ravno končala Podeželsko zdravnico Ruže Vreg. https://www.rabljene-knjige.si/media/catalog/product/cache/1/image/700x/88afe66b831260b6746cd33e4afc86e1/p/o/pode_elska_zdravnica_1.jpg
Prava podeželska zdravnica. Delovala je na Goričkem in če se prav spomnim, je knjiga izdana leta 1984-torej opisuje primere v neravnobližnji preteklosti. Na čase malo spominja na Agn, ret pa kače.
Vmes so neki mimohodi, ko verjetno sebe opisuje v tretji osebi (ostali del knjige-njeni primeri so v prvi osebi), ko se pogovarja s svojim mrtvim fantom/možem/tastom-ni čisto jasno.:D Tisti deli, ko jo mrtvak boža z odrezano roko, so sploh zanimivi...
Ocena: 9/10 za dele v prvi osebi, 2/10 za dele v tretji osebi.
V tistih časih je bilo letalstvo je čisto v povojih. Najprej so letala uporabljali le kot izvidnike, nato pa so piloti začeli uporabljati tudi revolverje in ročne granate. Nekateri pa so na lastno pest namontirali mitraljez med sebe in propeler (paziti so morali le, da ga niso poškodovali med streljanjem:D). Šele kasneje so razvili okretnejša letala, sposobna bitke v zraku.
Sem šele na začetku, a Manfred je prikazan kot vedno boja željanmladenič. Vojsko in vojno je štartal v konjenici, a je bil razočaran, ker je bilo premalo akcije. Materi v pismih opisuje, da se boji, da bo njegov mlajši brat prej odlikovan kot on. V letalstvu je doživel veliko več akcije, dovolj mu je bil že masaker ruskih vojakov na tleh.
Je pa tudi avtor https://en.m.wikipedia.org/wiki/Floyd_Gibbons Floyd zanimiv tič. Novinar je postal znan po intervjuju s Pancho Villom. Med vojno so ga poslali poročati v Evropo. Našli so mu mesto na ladji, kjer bo potoval tudi nemški delegat (Nemci so ravno takrat zagrozili, da bodo napadli vsako ladjo namenjeno v Anglijo ali Francijo), a je zavrnil in šel z drugo ladjo. Malo pred irsko obalo so jo potopili, rešil se je in pol ure po prihodu na obalo že oddal članek o tej prigodi. Med vojno je bil tudi večkrat ranjen, izgubil je tudi oko. Do konca življenja je bil poznan po beli prevezi. Knjigo o Rdečem baronu je napisal že leta 1927 (v slovenščino je prevedena šele zdaj), umrl pa je leta 1939. Buhve, kaj vse bi doživel med drugo vojno... https://i.pinimg.com/originals/d6/6d/bc/d66dbca2eaea0d3010cefa6e6da432eb.jpg
Saj tudi jaz občasno vzamem kako romantično, a sem jih že toliko prebrala, da so mi že skoraj vse iste. Zato sprašujem, če je ta kaj bolj zanimiva in drugačna...
Meni je bila nekako v stilu Nicholasa Sparksa. Če njega bereš, potem ja. Sem zadnjič požrla eno njegovo in se raztulila zraven, sem že nekje napisala naslov. Za moj okus pa precej bolje od Amande Quick in takih pocukranih zadev.
Najstnik med 2. svetovno vojno se zapleta v neverjetne pustolovščine. Romantičen, predan domoljub pomaga židom pobegniti pred preganjanjem. (V tistem času so okoli 50 židov vrgli v jezero Maggiore-tokrat italijanska stran, ne švicarska:P in jih postrelili.) Da bi se izognil ruski fronti (biti kanonfuter) ob polnoletnosti, se prijavi k nacistom in kmalu postane voznik Hitlerjeve leve roke (po njegovih besedah je sam sedel na firerjevi levi strani) generala Hansa Leyersa.
Ne trudite se z guglanjem, general skoraj "ne obstaja", tudi Mark Sullivan je imel težave z iskanjem podatkov o njem.
Nekje sem prebrala blog z zelo slabo oceno te knjige, žal ga ne najdem več. Se ne strinjam, mene je knjiga zelo pritegnila.
Danes pa malo navzkriž gledam. Ponoči sem prebrala eno knjigo, drugo od začetka do konca, tretjo pa začela. Malo pred peto sem se odločila, da bo dovolj.:P
Knjiga je v bistvu resnična zgodba, opisuje resnične ljudi in dogodke, a z nekaj (ali precej) umetniške svobode, sploh pri opisovanju simptomov virusov. Stephen King je opisal prvo poglavje: "one of the most horrifying things I've read in my whole life." Osebno bi rekla, da King zna bolje.
V knjigi je opisano odkritje virusa https://en.m.wikipedia.org/wiki/Marburg_virus marburg (poimenovan po mestu Marburg v Nemčiji, kjer je bil odkrit; eden prvih izbruhov pa je bil celo v Beogradu). Opisano je tudi odkritje virusov https://en.m.wikipedia.org/wiki/Sudan_ebolavirus ebola sudan in https://en.m.wikipedia.org/wiki/Zaire_ebolavirus ebola zaire . Vse troje z resničnimi ljudmi (včasih so imena spremenjena). Presenetilo me je, kolikokrat je medicinsko osebje(!) ignoriralo možnost epidemije in ni povedalo, da je precejšnja možnost, da so se okužili in nadaljevali svoje življenje nemoteno. Neka medicinska sestra je skrbela za človeka, ki je umrl (pozabila za točno kateri virus je šlo). Videla ga je, ko je umrl v grozljivih mukah, a se ob pojavu prvih siptomov ni javila. Šele čez nekaj časa je odšla v drugo(!) bolnišnico, čakala v prenapolnjeni čakalnici in šele ko je bilo prehudo, se je javila v "svoji" bolnišnici, da so jo dali v karanteno.
Pri razumevanju knjige mi je bilo precej v pomoč, da sem že prej nekaj vedela o eboli ( https://www.cvek123.com/nevidni-morilci-ebola.htmlhttps://www.cvek123.com/nevidni-morilci-ebola.html ).
Opisuje tudi https://en.m.wikipedia.org/wiki/Reston_virus virus reston . Izbruh tega se je zgodil pred pragom Washingtona-groza in strah. Opice, ki so bile namenjene prodaji naprej, so bile v opičnjaku v karanteni (običajno za živali pred vstopom v državo). Začele so na hitro umirati, simptomi pa malo podobni gripi, malo marburgu in eboli. Malo raziskovanja gorindol... Vmes je nekaj delavcev zbolelo (nobene karantene, kljub temu, da so sumili, da je možna ebola), dva znanstvenika sta vzorce okuženih opic celo povohala (povedala nikomur, čeprav so upravičeno domnevali, da se virus širi po zraku), nekdo se je z okuženim skalpelom urezal (nobene karantene, seveda)... So imeli srečo, ker so na koncu ugotovili, da se reston resda širi po zraku, a je nevaren le opicam, ljudem pa ne.
Vse vodi v jamo pod goro https://en.m.wikipedia.org/wiki/Mount_Elgon Elgon . Potrjeno je, da sta jo dva umrla v času pred smrtjo obiskala. Eden od teh je danski deček, ki je leta 1987 obiskal starše v Keniji. Umrl je zaradi virusa marburg, sev je poimenovan po njem.
A kaj v jami nosi virus?
Prebrala Črna skala, belo mesto. https://www.bukla.si/pic/product/l/crna-skala-belo-mesto.jpg
Avtor je Srb, preseljen v Avstralijo. Glavna junaka sta se iz Beograda (Belo mesto) preselila v Black rock (črna skala). Zgodba sicer kolikortoliko zanimiva (neki čudni grafiti, nekaj umorov), a samo pisanje je pa obup. Skače iz preteklosti v prihodnost tako hitro, da sploh ne veš, kje in kdaj se to dogaja. Veliko dejanj sploh ni razloženih: mož nekaj dela, zgodba skoči na ženo v hotelu (ni razjasnjeno ali v Avstraliji ali v preteklosti, to izveš šele čez kakih 20 strani), spet mož nekaj dela, vmes mimogrede pove, da žene že en teden ni (nič o tem, če ga skrbi, če je klical policijo, jo iskal), spet skok na to, da sta skupaj...
Krivec za umore in grafite je pa nek zdravnik. Kdo to je in razlog za početje ni pojasnjen.
Groza.:(
Jaz sem pa pred dnevi začela brat življenjepis …………………………………………. Ljudmile Novak!
Gledam zdele pa ni naveden avtor! 😛 Ker tako osladnega, pocukranega življenjepisa še niste brali. Jasno je vsee oh in sploh naj naj.
Če ga bo kdo bral, naj ima obvezno poleg sebe nekaj za izravnavo cukra.
Bul šit!
WW tebi pa hvala, si mi dala nekaj idej za branje. 🙂
Jaz sem pa pred dnevi začela brat življenjepis …………………………………………. Ljudmile Novak!
Gledam zdele pa ni naveden avtor! 😛 Ker tako osladnega, pocukranega življenjepisa še niste brali. Jasno je vsee oh in sploh naj naj.
Če ga bo kdo bral, naj ima obvezno poleg sebe nekaj za izravnavo cukra.
Bul šit!
WW tebi pa hvala, si mi dala nekaj idej za branje. 🙂
Jaz sem pa pred dnevi začela brat življenjepis …………………………………………. Ljudmile Novak!
Gledam zdele pa ni naveden avtor! 😛 Ker tako osladnega, pocukranega življenjepisa še niste brali. Jasno je vsee oh in sploh naj naj.
Če ga bo kdo bral, naj ima obvezno poleg sebe nekaj za izravnavo cukra.
Bul šit!
WW tebi pa hvala, si mi dala nekaj idej za branje. 🙂
Naslov je knjiga dobila po modrem okrasju, ki ga ženske (ponosno) nosijo okoli zapestij, gležnjev, okoli vratu, po obrazu... Odtenki modre so raznobarvni in mala Filiz si ga celo želi. Želja se ji tudi uresniči.
Knjiga sicer obravnava težko tematiko, a so poglavja (celo stavki) kratki in branje kar steče. Maltretiranje, opisano na tak način, je v bistvu celo bolj grozno, kot če bi bila opisana vsaka podrobnost.
Priporočam.
Prebrala tudi Klic kukavice in Sviloprejko. Avtorica je J.K. Rowling pod psevdonimom.
Kriminalki (Sviloprejka je nadaljevanje) kot kriminalki, a meni sta bili všeč. Čakam naslednjo knjigo, mogoče se glavna junaka celo zaljubita.:)
Lahkotno branje, hitro steče, Leah je zabavna, brez dlake na jeziku in meni se ne zdi samo na pol Italijanka.:P
Veliko je napisanega tudi o Tomu Cruisu-na kratko: nič kaj pozitivnega.
Že kakih 10 let nazaj je vložila prijavo zaradi pogrešane osebe. Uradno je primer zaključen (policija pogledala stran?), a https://en.m.wikipedia.org/wiki/Shelly_Miscavige Shelly ni nihče videl že dolgo.
0
bb 02.09.2018 ob 19:01
Imaš zelo zanimiv izbor branja, Ljudmila 😆 Če mi bo padla kakšna fajn biografija na pamet, javim.
Agatha Christie, Hickory Dickory Dock.
James Duncie, Sidney Chambers and the Shadow of Death. Po seriji teh knjig je bila posneta nadaljevanka Grantchester.
Knjiga je v grobem razdeljena na dva dela. V prvem opisuje življenje Indijancev (od severa do juga Amerik) pred 1492 in takoj po tem. Opisuje cvetoče družbe, mesta, večja od evropskih, celo z zaposlenimi pometači cest... Igluji niso samo posamezne luknje v ledu, ampak so s predori povezani z drugimi igluji in celo "dvoranami". Nekatera plemena/ljudstva v svojem besednjaku sploh ne poznajo besede za boj, vojno. Osvajalci so pisali domov, da so domorodci preveč čisti in uporabljajo preveč mila (tole je pa popolno presenečenje!:D).
Drugi del pa opisuje holokavst. Druge besede skoraj ni, mogoče genocid. V knjigi avtor večkrat reče, da so podane številke (v povprečju 95% iztrebljenih domačinov na območju, večina ostalih pa zadužnjenih ali mrtvih zaradi evropskih bolezni) preveč brezosebne (se strinjam z njim!), zato mestoma doda še odlomke pričevanj očividcev, celo hvalisanja ali hladnokrvnega poročanja "osvajalcev".
Knjiga se sicer vleče, ker podrobno opisuje veliko različnih plemen in enako tudi v drugem delu, a jo vseeno priporočam. Seveda sem vedela, da je bilo takrat hudo, a tako hudo...:(
0
. 15.09.2018 ob 17:48
WW, lahko prosim za malo daljšo obnovo knjige? Brala sem Terra Nullius, v kateri Lindqvist opisuje evropsko osvajanje Avstralije in iztrebljanje Aboriginov, te tvoje pa ne.
Knjiga je že vrnjena v knjižnico, tako da bo vse po spominu in posplošeno. Avtor je točno zapisal, o katerem plemenu je govora (Sploh nisem vedela, da jih je bilo toliko! Če se prav spomnim, je bilo govora o številki 700 ali 900.) Jaz se imen plemen in imen mest nisem zapomnila, prav tako ne imen osvajalcev iz drugega dela.
V prvem delu je opisano življenje pred Kolumbom in prvi vtisi (takrat le še) prišlekov. Kot sem že zgoraj omenila, neko ljudstvo bolj na severu ni imelo v svoji "vasi" le posameznih mini iglujev (kot sem si predstavljala v svoji, očitno, omejeni domišljiji), ampak so bile to večje zadeve, s hodniki iz ledu povezane z drugimi igluji in celo še večjimi igluji, ki so bili namenjeni npr. zborovanjem.
Nekje v Kaliforniji je živelo pleme, ki ni poznalo lakote. Malo so lovili, malo nabirali, ko so se tega naveličali pa so uživali morsko hrano. Mislim, da poljedelstvo v tem primeru ni hilo omenjeno. A kljub temu je bilo darov narave obilo.
Na splošno so bili vsi prišleki (v knjigi so odlomki njihovih poročanj) pozitivno presenečeni nad rodovitnostjo zemlje.
Ponovno sem se spomnila, da Indijanci niso poznali konj. V šoli smo se učili, da so Indijanci, ko so zagledali belo bitje na konju, mislili, da je to eno bitje. A to sem pozabila, do te knjige. Konji so včasih bili v Ameriki(-ah?), a so se "vrnili" nazaj v Azijo. Tudi Indijanci so potomci prišlekov iz Azije; prišli so po kopenskem mostu, ki je včasih (pred dvigom morske gladine) potekal med Azijo in Ameriko.
Opisano je bilo tudi neko mesto (ime žal pozabila). Bilo naj bi večje kot katerekoli evropsko mesto v tistem času. Prišleki so bili fascinirani nad njim. Povsod je bilo zelenje, ptice so imeli poleg cest za okras in glssbeno spremljavo, ceste so bile neverjetno čiste, imeli so vodovod... Mesto je bilo opisajo neverjetno slikovoto, žal ne znam ponoviti...
Opisano je tudi neko naselje, ki naj bi imelo stanovanjski kompleks, v katerem je bilo 2000(!) stanovanj.
Piramide so bile namenjene veri. Kot neka svetišča in ne kot egipčanske grobnice.
Avtor je omenil tudi ljudstvo Nazca, njihove risbe in se ponorčeval iz teorij, da so jih naredili vesoljci.
V nekem naselju so bile stavbe grajene tako, da nikjer ni bilo pravega kota (90 stopinj). Prišleki so se, jasno, norčevali iz nesposobnosti domorodskih arhitektov, a kasneje (verjetno stoletja kasneje) se je ugotovilo, da so stavbe grajene na podlagi zvezd/ozvezdij/nekih nebesnih teles.
Pri nekem ljudstvu so bile omenjene njihove slike in popolna odsotnost slik v povezavi z boji, nasiljem, vojno. Niti izraza za te pojme niso poznali.
Vzgoja otrok je bila permisivna (tako je avtor rekel), meni se zdi bolj pasivno agresivna. Če je otrok nekaj naredil narobe, je starš planil v jok. Ko ga je otrok vprašal, kaj je narobe, mu je starš rekel, da ga je osramotil. So pa menda bili dobro vzgojeni, kultura je cvetela in po mojem mnenju so brez prišlekov super shajali. Buhve, na kateri točki razvoja bi bili, če bi jih šele danes odkrili?
Avtor je omenil tudi indijansko obredno žrtvovanje, a tako na hitro, v nekaj vrsticah in opravičujoče. Ne smemo jim zameriti pobijanja žrtev v imenu vere, saj je npr. španska inkvizicija počela isto v istem času.:P
Število domorodcev pred 1492 ni jasno. Razhajanja so velika, a tudi najnižje številke govorijo o milijonih, celo več kot deset milijonov. Kmalu se bo to drastično spremenilo, a o tem jutri.:)
V spominu mi je ostalo poročilo nekega osvajalca, kako se je čudil Indijanski dobrodošlici, čeprav so oni prišli bojno opremljeni. Da kar niso razumeli, da bodo umrli...:(
Avtor je za vsako opisano ljudstvo povedal številko prej in potem, včasih le procent umrlih. V povprečju je to okoli 95 % v prvih stotih letih. In nadaljnih 95% ostanka v naslednjih stotih letih.
A ne smemo vse krivde zvaliti na hladno orožje, veliko Indijancev je umrlo tudi zaradi "nevidnih morilcev". Kuga, koze, tuberkuloza, sifilis... so prihajale v indijanska naselja še pred osvajalci in jih zdesetkale še pred prihodom osvajalcev.
Tisti srečneži, ki niso umrli od bolezni ali od roke belca, so bili zasužnjeni. Veliko jih je delalo v rudnikih. Povprečna življenska doba: nekaj mesecev. Več sreče so imeli tisti, ki so delali nad zemljo-tem je uspelo živeti malo več kot leto.
Vsakemu sužnju so na lice vžgali začetnice gospodarja. Če se je slučajno zgodilo, da je bil prodan, je dobil nov štempl.
Nekega dne v prihodnosti so se dobri možje odločili, da se sužnje osvobodi. Dobili so nov štempl, tokrat LIBRE.
Na začetku so prišleki Indijance obravnavali kot robo v izobilju, kar mrgoleli so naokoli, toliko jih je bilo. Zato je bilo tudi ceneje kupiti novega, kot pa primerno skrbeti za starega.
A že čez nekaj let, desetletij se je to spremenilo. Kar naenkrat so beli gospodarji ugotovili, da zastonj delovne sile ni več možno tako lahko dobiti. Da se populacija obnavlja, je potrebno več novorojenih kot umrlih. Pri Indijancih je bilo ogromno mrtvih zaradi bolezni, ogromno mrtvih zaradi pobojev, ogromno mrtvih zaradi trdega dela...
Indijanci tudi niso imeli več veliko otrok. Malo zaradi nezmožnosti zanositi/donositi (slaba prehrana...), malo zaradi realnega pogleda na svet: niso želeli spraviti na tak krut svet novega bitja. Opisani so tudi primeri, ko so matere otroka takoj po rojstvu ubile. Verjetno se jim je to zdelo bolje, kot da bi ji otroka vrgli psom, kar je bila priljubljena zabava.
Psi so bili zdresirani za lov na človeka. Jedli so le človeško meso.
Kasneje so v Kaliforniji ustanovili misijone. Ujeli so Indijance in jih na silo pokristjanjevali. Takrat so se že zavedali, da je Indijancev vedno manj, zato so tiste v misijonu podrobno zasliševali, zakaj še nimajo otrok. Imate redno perilo, kolikokrat ste intimni s partnerjem...?
Iz indijanske kože so izdelovali pasove in uzde. Radi so jim tudi odrezali nosove, ker je bilo sužnje tako lažje prešteti.
Belci so si večkrat vzeli tudi trofeje, malega Indijanca, in ga razkazovali v Evropi. Tudi ti niso dolgo živeli.
Znana je https://en.m.wikipedia.org/wiki/Zintkala_Nuni Lost Bird iz bitke pri Ranjenem kolenu.
Belci so se čudili več stvarem. Naivnosti in dobrotljivosti Indijancev-s kakim zanosom in ponosom poročajo o masakru celih vasi, ti pa so jih prej pogostili. Čudili so se tudi bojevanju. Indijanci se prej niso bojevali, sploh pa ne zaradi osvajanja ozemelj, bolj zaradi razžalitev. Plesali so eden okoli drugega, včasih izstrelili kako puščico, ranjenih je bilo malo. Zdaj jih je pa doletel pravi boj, a čeprav so bili nepripravljeni, so veliko nadoknadili s strastjo.
In še nečemu so se čudili. Če so belci ujeli domačina (kot trofejo), in je ta kot odrasel odšel k svojemu plemenu (če je še obstajalo), se ni več vrnil. Če je belec odraščal v indijanskem plemenu, se je le redko kdo vrnil k belcem.
Teddy Roosevelt, George Washington in še nekaj prvih predsednikov je bilo odkrito za iztrebitev(!) Indijancev. Saj so le živali.
Obstaja gen, ki določa, kdo je tvoja duša dvojčica. Poližeš palčko, pošlješ in za manj kot 10 dolarjev ti pošljejo ime tvojega edinega (če je tudi on v bazi). Jeba, če je tvoj edini 40 let starejši/mlajši, če si ti heteroseksualec, a je tvoj edini istega spola, če je tvoj edini na drugi celini... Ali celo, da je tvoj edini policist, ti pa psihopatski serijski morilec.:P (Tole vse je zapisano v prvih parih poglavjih, zato vam knjige, užitka ob branju nisem uničila.;))
Knjiga se začne predvidljivo in nisem imela velikih upov, a razplet je super. Presenetil me ni le tisti, ki je bil najbolj šokanten na začetku.
Priporočam.
0
. 17.09.2018 ob 10:59
Hvala, WW.
Mogoče te bodo zanimala Izgubljena mesta dr. Ivana Šprajca.
Ali avtor tvoje knjige o Holokavstu Indijancev navaja vire o njihovem zivljenju pred prihodom belcev, kajti opisuje jih zelo idilicno? Miroljubni so bili le tam, kjer so bili izolirani od drugih plemen, recimo na otokih, kjer jih je nasel Kolumb in pobil, pa se tam le do dolocene mere.
Teorija o milih in miroljubnih Indijancih je bila ze nekaj casa nazaj ovrzena. Arheloska najdisca kazejo na to, da jih je veliko umrlo v medplemenskih bitkah (puscice in drugi znaki nasilja v kosteh, skalpiranje). V bitki za zivljenjski prostor so pozigali vasi sosednjih plemen - neredka najdisca s po nekaj 100 ali celo 1000 ozganimi kostmi kazejo na to. Plemena so se redno medsebojno napadala in si vzela suznje za delo.
Tudi teorija o zivljenju v skladu z naravo je bolj tako. Enkrat sem bila na kraju, kjer so pobijali bizone. Zgnali so jih cez skale v prepad. Tisocglave crede, ki jih se zdalec niso mogli vseh porabiti. Nekaj so jih porabili, ostale so pustili pod prepadom - to je razmetavanje hrane na veliko. Z leti so se spodaj pod skalami nabrali kupi kosti mrtvih bizonov.
Inuiti so imeli igluje povezane na lokacijah, kjer so se dlje zadrzevali. Sicer so imeli le toliksne, da so preziveli. Starejse svojce so v tezjih casih pustili na snegu ali pa so jih odlozili na ledene plosce, da so zmrznili ali koncali v zelodcu severnih medvedov, mlajsi pa so odsli naprej. Inuiti niso Indijanci. Prvo indijansko pleme juzno od njih so Deneji in z njimi so Inuiti bili stalne bitke za teritorij. In prav zaradi Denejev, so Eskimi ostali na ledenem severu, saj so jim Deneji nasilno preprecevali pot v bolj cloveku primerne kraje.
V severni Ameriki ni bilo nobenih mest, samo vasi, ki so se selile z letnimi casi. Le Juzna in centralna Amerika sta imeli nekaj mest, ker so Inki in Maye tam ziveli nekaj tisoc let dlje in so imeli cas, da so si z orozjem v roki prilastili dolocena ozemlja.
Tako rastline kot zivali in clovek imamo vsak svoj teritorij, ki ga branimo, ce zelimo preziveti. In ko se prevec namnozimo, iscemo nov, dodaten teritorij. V tej bitki nekdo prezivi, drugi umre. Evolucija. Cisto prvi Indijanci, ki so prisli v Ameriko so imeli ves teritorij zase, vendar za njimi so prihajala tisocletja vedno nova plemena, kar je neizbezno vodilo v bitke in vojne za teritorij. Zato je cista iluzija teorija, da so bili Indijanci pred Evropejci vedno in samo dobri en do drugega in miroljubni. Ja, drzi, na dolocenih izoliranih ozemljih, v veliki vecini pa ne. Niso imeli konj, niso imeli volov za delo, niso imeli naprednega orodja. Temu lahko dodamo obcasne nevihte, viharje, toce, orkane in hurikane in pogosta susna obdobja, ko hrane ni bilo zadosti in takrat se je slo na noz. Zivljenje ni bilo hunky dory, ampak kruto, za vsako drobtino hrane so se morali boriti. Zato so bili prav tako agresivni kot Evropejci, ponekod se precej bolj. Mit o njihovi prijaznosti je na vecini njihovega teritorija le mit. Ne trdim, da jih Evropejci niso zdesetkali z boleznimi in pomori, ampak samo to, da arheoloske izkopanine v zadnjih desetletjih prikazujejo o njih popolnoma drugacno zgodbo, kot zakoreninjeni mit o njihovi absolutni dobroti.
Aja, verjeli so v inkarnacijo. Imajo ogromno zgodb o tem.
05.08.2018 ob 18:09
https://www.rabljene-knjige.si/media/catalog/product/cache/1/image/700x/88afe66b831260b6746cd33e4afc86e1/p/o/pode_elska_zdravnica_1.jpg
Prava podeželska zdravnica. Delovala je na Goričkem in če se prav spomnim, je knjiga izdana leta 1984-torej opisuje primere v neravnobližnji preteklosti. Na čase malo spominja na Agn, ret pa kače.
Vmes so neki mimohodi, ko verjetno sebe opisuje v tretji osebi (ostali del knjige-njeni primeri so v prvi osebi), ko se pogovarja s svojim mrtvim fantom/možem/tastom-ni čisto jasno.:D Tisti deli, ko jo mrtvak boža z odrezano roko, so sploh zanimivi...
Ocena: 9/10 za dele v prvi osebi, 2/10 za dele v tretji osebi.