Zimbardo, Ash.......začetki kibernetične psihologije, ki bo upam da kmalu iz profesije izrinila Freudovo psihoanalizo in bo končno nek napredek v psihologij in v obravnavanju ljudi, ki imajo težave na tem področju.
Opisuje nekaj pomorskih nesreč. Ko si na morju, v 'lupini', med 15 metrskimi valovi...daleč od zemlje. In traja in traja po par dni.... ni konca. Si lačen, zmatran, žejen ...in gledaš že sotrpina, kje ga boš zagrizel.
Mimo pluje prekooceanka in te ne opazi. Za znoret!!!
Ni signalov, ne pomagajo svetlobne rakete..... nič.
Opisanih je nekaj zgodb, analiz (domnevnih, ker vsi ne preživijo) Jaz sem naprej prebrala poglavje od Milanke Lange Lipovec. Zakaj ni napisala četrte knjige? Jasno da ne, ker je lahko samo vesela, da je prišla živa domov. In konec ljubezni! Čisti egoizem mora vladat: ona 3 ure za krmilom, on 3 ure. Niti minute ji ni odpustil, čeprav je kuhala, skrbela za suha oblačila in še več.
Pa Jureta Šterka... ta je tudi izzival usodo, šel na morje z ...... kot bi šel s šlaufom po Soči .... in padel z barke v neurju, jasno jo nikoli več ne uloviš in se spraviš gor.
Pa še en mlad par..... neurje.... in sta bedaka šla ne reševalni napihljiv splav (čeprav ni bilo nobene potrebe, da bi zapuščala barko, saj so jo skoraj nepoškodvano našli čez par tednov bog ve kje...) onadva pa tako psihično uničena, da si nista nikoli več opomogla.
Druge zgodbe moram pa še prebrat. 🙂 Ker to težko preneseš že ko bereš - se mi je potem celo noč sanjalo. 🙁(( 🙁
MAYDAY pa pomeni isto kot S O S. Klic na pomoč, ko gre za preživetje, življenje. Na morju velja, da mora vsak pomagat, ki sprejme tak klic.
Neukrepanje je kaznivo.
A se kdo spomni zgodbe o enem našem mornarju? Je padel čez ograjo preooceanke..... to greš par deset metrov v vodo!!! In ladja je šla naprej..... 🙁
Nekdo je opazil, da ga ni. In so čez par ur obrnili in ga našli in rešili. Mislim, to pa je sreča. Par ur sredi oceana brcat v vodi.... pa tudi če je bilo sredi belega dne v idiličnem vremenu. Meni bi se zmešalo.
Mici bo ziher našla tega mornarja. 🙂
0
bb 25.07.2020 ob 19:22
Ojoj, jaz sploh vedela nisem, da je to prvi Slovenec, ki je objadral svet.
Mayday mora biti pa zanimiva po tvojem opisu, Kiny. Se spomnim, da sem brala o njej v Bukli pa me ni pritegnila, zdaj jo bom pa dodala na seznam.
Sem zate že večkrat opazila, da bereš nove knjige.
Mayday mora biti pa zanimiva po tvojem opisu, Kiny. Se spomnim, da sem brala o njej v Bukli pa me ni pritegnila, zdaj jo bom pa dodala na seznam.
Sem zate že večkrat opazila, da bereš nove knjige.
Kibernetika je veda o delovanju sistema, bolj poenostavljeno veda o delovanju stroja, organizma.......ki deluje po principu input, procesing, autput. Autput je odvisen od procesinga in ne od inputa, kot pravi Freud. Torej poenostavljeno, smo udeleženi nekega traumatičnega dogodka, kako ga bomo zaznali in kašne bodo posledice je odvisno od našega procesinga, ne pa od tega, da smo ga doživeli. Frojdizem temelji na sistemu proučimo vzrok problema, da lahko rešimo problem, kibernetika pa, proučimo zakaj je ta organizem to zaznal kot problem in uredimo to zaznavo.
Lahko še nadaljujeva če želiš?
Ne razumem dobro. Praviš, citiram: "Autput je odvisen od procesinga in ne od inputa, kot pravi Freud." in še "Frojdizem temelji na sistemu proučimo vzrok problema, da lahko rešimo problem...". Tole dvoje si mi zdi ravno nasprotno.
Freud pravi, da je treba reševati vzrok problema ali procesiranje posameznika tega problema?
Frojd torej pravi autput je odvisen od imputa, to pomeni proučimo vzrok problema, da rešimo problem. Kibernetika pa pravi ne glede na to, kak je imput, je autput odvisen od procesinga. Torej problem pri kibernetiki je procesing (obdelava podatkov) pri froju pa imput, torej vzrok, dogodek, ki je neko zadevo- procesing sprožil in je nastal odziv output.
Če povzamem, ogenj-požar= imput, panika- boj za preživetje=procesing, panični napadi=autput.
Potem se oseba spopada z napadi panike ob vsaki omembi ognja.
Rešitev po froudu, osebi pomagamo tako da odkrijemo kaj njej pomeni ogenj, ko to odktijemo s psihološkimi prijemi osebi zmanjšamo problem ognja in odpravimo napade panike.
Rešitev po kibernetsko, problem je panika, kako jo oseba doživlja, kako si pomaga, kako se morebiti pripravi, iz tega se potem išče rešitev ugotovi se vzorec-ne vzrok, ki proži paniko, vzrec se destabilizira z psihološkimi metodami, se stabilizira nov vzorec in se s psihološkimi metodami učvrsti za vsakdanjo rabo.
Oseba zdravljena po freudovi metodi bo pridobila vzorec premagovanja panike, če bo prožilec ogenj.
Oseba zdravljena po kinbernetični metodi, pa bo znala "hendlat" z vsakovrstno paniko, ne glede na to kaj jo bo povzročilo.
Sem bila tokrat bolj razumljiva?
Si bila, hvala.:)
Sem pa mislila, da se že zdaj (že nekaj časa) uporablja kibernetsko psihologijo in ne da je to nekaj novega...
Se mi pa zdi, da bi bilo v določenih primerih smotrno uporabiti tudi frojdov pristop. Se mi ne zdi ok, da oseba doživi panični napad že ob omembi ognja, čeprav ga zna premagati.
Tudi jaz imam težave z višino. Nekje v najstništvu se je začelo in vedno huje je. Zavestno vem, da je moj strah iracionalen (če hodim po mostu, si nezavedno predstavljam, da bo zapihal močan veter/prišel orel/prišel neznanec in me vrgel dol) pa ne morem nič proti takim mislim, razen da jih odmislim. Paniko (sicer milejše oblike) pa tudi poskušam odmisliti.
Zgodba, ki bi se lahko zgodila in se verjetno tudi je, mogoče malenkost drugače. Začne se leta 1911 in konča 1924, a večina dogajanja je postavljena v čas Velike vojne. Popolnoma nepotrebne vojne.
Poleg zgodovinskih oseb pa v knjigi nastopa še precej fiktivnih, kar me začuda ni motilo. Velikokrat imam težave pri sledenju zgodbi, če je naenkrat predstavljenih preveč oseb. Tukaj te težave ni bilo. Prav vsako sem si dobro zapomnila in željno čakala nadaljevanje njihove zgodbe.
Ja, veliko oseb, na več koncih sveta, a čisto vse so povezane med sabo. Skoraj 900 strani resda tudi politike (ženska volilna pravica, laburizem, boljševizem...) in opisov vojnih dogodkov, a tudi čisto "banalne" teme (vsaj v primerjavi s prejšnjma dvema): delavka zanosi z aristokratom, prepovedana ljubezen, pehanje za boljšm življenjem...
Prva knjiga trilogije in komaj čakam ostali dve. Propad velikanov se zaključi z olajšanim vzdihom ob aretaciji Adolfa Hitlerja in upanjem v boljšo prihodnost za njihove otroke.
Devet dni v avgustu so ravno tisti dnevi v letu 2005, ko je Tomaž Humar neuspešno poskušal doseči vrh Nanga Parbat. A to je le spremljava v tej knjigi, radijske novice ob polni uri.
Glavno zgodbo govori avtor knjige. Opisuje svoje prigode v tistih devetih dneh in se spominja še preteklih anekdot. Tudi sam je hribolazec, slog pisanja pa mladostniški, lahkoten, brez dlake na jeziku.
Knjiga pa je brez repa in glave, z izjemo Humarjevega dela.
P. S.: Mislila sem, da je alkohol v gorah prepovedan.
Devet dni v avgustu so ravno tisti dnevi v letu 2005, ko je Tomaž Humar neuspešno poskušal doseči vrh Nanga Parbat. A to je le spremljava v tej knjigi, radijske novice ob polni uri.
Glavno zgodbo govori avtor knjige. Opisuje svoje prigode v tistih devetih dneh in se spominja še preteklih anekdot. Tudi sam je hribolazec, slog pisanja pa mladostniški, lahkoten, brez dlake na jeziku.
Knjiga pa je brez repa in glave, z izjemo Humarjevega dela.
P. S.: Mislila sem, da je alkohol v gorah prepovedan.
Kiny, tebi bo verjetno ta knjiga všeč.
Hvala WW, itak! Sem si zapisala.
0
bb 03.08.2020 ob 20:06
Jaz tudi rada berem od kakšnih alpinistov. Ponavadi pišejo tako humorno, pa veliko anekdot se jim pripeti.
Leta 1985 se je Renatin sin poškodoval, imel naj bi hude kranialne poškodbe, zato so jo kot mater "prosili", naj daruje sinove organe. Desetletja se je borila, se še bori z občutkom krivde, ker je v šoku privolila. Ni vedela, da bodo odvzeli več kot en organ, ni vedela, da njen sin še niti ni bil možgansko mrtev in čeprav bi bil, bi bil še vedno živ. Videla ga je živega, umirajočega in dopustila njegovo iztrebitev.
Kolikor sem razumela, je avtorica precej verna. Veliko piše o božjih naukih, razpravlja o njih in vleče vzporednice z darovanjem organov. V to se ne bom spuščala, bom sprejela njeno mnenje. Nekatere njene izjave pa so me pogrele. Težko je bilo brati razmišljanje, ki je tako drugačno od tvojega.
Prejemniki darovanih organov, transplantiranci po njeno, sivorumene bolne kreature, so kanibali. Transplantiranci preživijo, ker so dobili moč iz organa drugega človeka, ker je nekdo drug umrl zaradi njih. Ob tem sem se spraševala, kakšno mnenje ima potem o darovanju, ko darovalec preživi. Bi dala svojo ledvico ali kostni mozeg sinu? Ni dala enoznačnega odgovora.
Transplantirance je zreducirala na pijance in na ljudi s stresnim življenjem, zaradi česar potrebujejo novo srce. Kljub transplantaciji pa nikakor nimajo kasneje "polnega" življenja, s čimer se delno strinjam. Je potem sploh vredno, se sprašuje? Očitno za njenega sina ja, ker je bila huda, ker mu niso bolj pomagali, ne glede na to kakšne posledice bi imel ob hudi poškodbi možganov in kako okrnjeno življenje bi imel.
Ob branju sem imela občutek, da ima transplantirance za kanibale (ta del je jasno in večkrat zapisala), transplantacijske zdravnike za hudiče, darovalce za naivne ovčice, ona sama pa je odrešenik. Hudiči ovčice ali njihove svojce prepričujejo, naj darujejo. Trkajo jim na vest, naj pomislijo na sočloveka. Celotno poglavje je namenila temu, da je darovalcev premalo za vse potrebe in zato naj bi bili zdravniki tako "nasilni". V nekem drugem pa piše, citiram: "Nepoučeni se ujamejo na limanice, da bi se lahko izbranci oskrbeli z organi iz zbiralnika, če bi jih potrebovali." O kakšnem zbiralniku je govora in o katerih izbrancih? Ne prvič se sprašujem, če bi imela kaj proti, če bi bil njen sin na drugi strani in bi on bil "izbranec"?
Govori o naivnih darovalcih, nepoučenih, premalo informiranih, vse meče v isti koš. Pa sigurno del podpisnikov točno ve v kaj se spušča. Pa četudi ne, njihovo življenje, ne? Oziroma umiranje. Na nekem sejmu je srepela v tiste, ki so se živi odločili za darovanje svojih organov, pri njeni stojnici pa se niso ustavili. Pripombe je imela celo o barvi darovalčeve izkaznice (oranžna).
Na kratko: darovanje organov primerja z medicino v srednjem veku in tudi v tretjem rajhu. 35 let nazaj je bil spomin res še bolj svež, a primerjava ni na mestu. Danes govorimo o prostovoljstvu.
Pa da ne bo vse slabo. V precej stvareh ji dam prav in iskreno upam, da se je po toliko letih zadeva precej spremenila. Da dobijo živi darovalci ali njihovi sorodniki dovolj informacij in nič laganja. Verjetno je eden največjih šokov, da mora biti telo darovalca živo (umirajoče, a živo), da lahko požanjejo (to harvest) uporabne organe. V bistvu darovalca ubijejo zdravniki na operacijski mizi.
In pa problematika določanja možganske smrti. Skozi leta naj bi se kriteriji precej nižali, razlog je verjetno jasen. Ta del me je precej motil, ker je avtorica navajala veliko medicinskih dejstev, virov pa ni bilo napisanih. Nikjer, pri nobeni medicinski navedbi. Pa ji verjamem, da nikakor ni lagala, vsaj o osnovnih stvareh ne.
Vsaka država ima svoj protokol določanja možganske smrti. Poguglala sem in očitno so pri nas kriteriji precej strogi.
Renatino mnenje v določenih delih popolnoma razumem in se strinjam z njim, pri določenih stvareh sva pa očitno na nasprotnem bregu. Upam pa, da se je odnos zdravnikov in podajanje informacij v kritičnih trenutkih precej, precej izboljšalo.
Tudi jaz sem jo težko brala in delala pavze vmes...
Morali bi narediti vse teste... Ne poznam pa prakse, jasno. Avtorica je pa pisala, da se v njeni državi(?) sploh v manjših bolnišnicah zgodi (se je dogajalo), da ni vse po reglcih. Nimajo vedno na voljo več zdravnikov s primerno izobrazbo, včasih skrajšajo čas med obema testoma ali pa sploh ne naredijo drugega testa.
Pisala je tudi o testu apneje (zaustavitev dihanja). Bolnika naj bi ob tem testu odklopili od pomoči pri dihanju in počakali 10 minut. Jasno je, da če bolnik sam ne zadiha, da ima potem verjetno možganske poškodbe (nove ali celo prve). Bila je strogo proti temu testu. Ampak v Sloveniji, se mi zdi, da to opravijo na pravi način. Šele čisto na koncu, ko ni nobenih drugih pozitivnih znakov.
Na splošno je bila proti temu pregledu, ker naj bi s tem samo motili umirajočega pri umiranju. Ampak meni se kljub neprijetnostim zdi potreben... Če je človek možgansko mrtev, ga verjetno ledena voda v sluhovodu ne bo motila, če je pa možno pomagati, se bo pa s tem testom to odkrilo.
Laično razmišljanje. In seveda gledano z mojega vidika: jaz bi vse to prostovoljno pustila, da se mi naredi, če je koga zanimalo.
A se kdo spomni zgodbe o enem našem mornarju? Je padel čez ograjo preooceanke..... to greš par deset metrov v vodo!!! In ladja je šla naprej..... 🙁
Nekdo je opazil, da ga ni. In so čez par ur obrnili in ga našli in rešili. Mislim, to pa je sreča. Par ur sredi oceana brcat v vodi.... pa tudi če je bilo sredi belega dne v idiličnem vremenu. Meni bi se zmešalo.
Wir Kinder aus Bullerbue od Astrid Lindgren. V slovenscini se prodaja pod naslovom Vsi mi otroci iz hrupnega. Cuden naslov. Kakorkoli ze, to je cudovita knjiga za otroke v nizjih razredih osnovne sole. Zgodbe pise Lisa, stara skoraj 8 let. Opisuje vsakodnevno zivljenje 6 vaskih otrok starih 7 do 9 let, iz casa, ko je bilo zivljenje se bolj preprosto, ko so tudi otroci se imeli zadolzitve, kot je npr. delo na njivi. Otroci, stari 7 do 9 let, pomagajo bolni uciteljici, resijo zlorabljenega psa praznujejo z dedkom, se prepirajo za spalnice, fantje nagajajo deklicam, a na koncu so vsi ena velika druzina prijateljev. Preproste in prijetne zgodbe, ne vem pa, ce bodo navdusile tudi danasnje otroke, prilepljene na elektroniko, ker svet iz knjige je zelo drugacen, kot ga zivijo oni.
A se kdo spomni zgodbe o enem našem mornarju? Je padel čez ograjo preooceanke..... to greš par deset metrov v vodo!!! In ladja je šla naprej..... 🙁
Nekdo je opazil, da ga ni. In so čez par ur obrnili in ga našli in rešili. Mislim, to pa je sreča. Par ur sredi oceana brcat v vodi.... pa tudi če je bilo sredi belega dne v idiličnem vremenu. Meni bi se zmešalo.
Grozljive zgodbe in nekatere vredne svojega filma.
Spresujem se, kaksna bi bila smrt v takih okoliscinah. Ali prej zaspis ali gres na pol v nezavest zaradi izcrpanosti in se niti ne zavedas, da ko se utapljas ali se to zgodi pri polni zavesti. Je kdo kje kaj bral ali slisal o tem? Ampak vseeno manj grozno, ket ce bi te zivega pokopali in bi se potem zbudil.
0
mici 09.08.2020 ob 4:54
Nisem. Sem se pa takrat sprasevala, kako je umrl Sterk.
Pa prijatelja je skorajda odplaknilo z jadrnice sredi Atlantika.
America je že med elito, med šestimi izbrankami, ki se borijo za krono in princa.
Še vedno se odloča med fantoma, še vedno se sprašuje ali je sploh primenega testa za princeso. Bo kos izzivom te naloge?
Še vedno se sprašujemo, kdo so skrivnostni uporniki in kakšna je v resnici zgodovina njihove dežele. Jo je možno izboljšati?
Drugi del trilogije. O prvem delu nekaj strani nazaj.
A se kdo spomni zgodbe o enem našem mornarju? Je padel čez ograjo preooceanke..... to greš par deset metrov v vodo!!! In ladja je šla naprej..... 🙁
Nekdo je opazil, da ga ni. In so čez par ur obrnili in ga našli in rešili. Mislim, to pa je sreča. Par ur sredi oceana brcat v vodi.... pa tudi če je bilo sredi belega dne v idiličnem vremenu. Meni bi se zmešalo.
O prvem delu nekaj strani nazaj.
Še enkrat skoraj 900 strani. Začne se s požarom Reichstaga leta 1933 in konča nekaj let po 2. svetovni vojni z jasnim namigom na hladno vojno v nadaljevanju. Naši glavni junaki iz prve knjige so zdaj že v srednjih letih z odraščajočimi otroki, ki so v Svetovni zimi v ospredju. Ponovno spremljamo družine iz Anglije, Rusije, Nemčije in Amerike ter njihove povezave.
Tretji del me že čaka doma.:)
Nekega dne se v skednju srečata dva možakarja, oba nesrečna in z istim ciljem: samomorom. Ker pa sta si družno preprečila namero, začasno opustita načrt in se spoznata. Zbereta še druge finske somišljenike in se z njimi odpravita koncu naproti.
Kar sem prebrala o tej knjigi, bi morala biti navdušena. Pa nisem, kvečjemu očarana nad prikupnimi dogodki, ki so se pripetili samomorilcem.
Rob J. nekje na začetku 11. stol. v Angliji postane sirota, a ga k sreči k sebi v uk vzame brivec / kirurg / zabavljač. Kmalu Rob J. ugotovi, da ima poseben dar in zdravniški poklic ga vedno bolj privlači. Ves čas ga zanima, kako bi še lahko izboljšal svoje znanje, da bi pomagal čimveč ljudjem. V želji po učenju se odpravi celo na drug konec sveta.
Luštna zgodba, občasno malo prehitra. Tudi konec je nekako prehitro zaključen. Mogoče na neodgovorjena vprašanja odgovorita naslednji knjigi v trilogiji.
Vesolje je nevarno, kljub previdnostnim ukrepom. Nevarnost pa je še večja, ko se na krovu Mednarodne vesoljske postaje pojavi grožnja, ki je nihče ni pričakoval in ki je začela ubijati vsa živa bitja.
Neka mešanica med filmoma Izbruh in Osmi potnik. Napeto do konca, čeprav sem se spomnila še bolj šokantnega zaključka.:)
Tess Gerritsen je tudi avtorica knjig o dr. Isles in detektivki Rizzoli, po katerih je bila posnetka tudi televizijska različica.
Nekega dne se v skednju srečata dva možakarja, oba nesrečna in z istim ciljem: samomorom. Ker pa sta si družno preprečila namero, začasno opustita načrt in se spoznata. Zbereta še druge finske somišljenike in se z njimi odpravita koncu naproti.
Kar sem prebrala o tej knjigi, bi morala biti navdušena. Pa nisem, kvečjemu očarana nad prikupnimi dogodki, ki so se pripetili samomorilcem.
The Madness of Crowds (Norost mnozic) avtorja Douglasa Murraya. Avtor je bel in homoseksualec. Knjiga je razdeljena na 4 poglavja, vsako s svojo tematiko: Homoseksualci, zenske, transi in rasa. Avtorja skrbi smer, v katero se danes premika svet. Trenutno sem na pol knjige.
Za homoseksualce pravi, da sami sebi delajo skodo z ekshibicionizmom, zivljenjskim stilom in trdi da ne zelijo enakovrednosti, ampak enakovrednost s privilegiji. Pravi, da so se nekoc primerjali z Martinom Lutrom Kingom in njegovim pohodom, vendar da podobnosti ni nobene. In da ce bi King zahteval
pravice za crnce na enak primitiven nacin, ga ne bi nihce jemal resno. Se nekaj let nazaj je bila njihova zveza proti porokam in proti starsevstvu za geje, vendar so iz politicnih razlogov te stvari postavili kot dva od svojih ciljev. Pravi tudi, da je znotraj LGBT skupnosti veliko nesoglasij in medsebojnega preziranja ali celo sovrastva, saj se ima vsaka crka za vecvredno od drugih crk. Avtor loci geje (kamor pristeva sebe) od Q (queer) in meni, da Q s svojim odnosom, vedenjem, ekhibicionizmom in sovrastvom do heteroseksualcev spodkopavajo prizadevanja gejev.
V poglavju o transih pise o pospesenem trendu spreminjanja spola in o tem, kako vedno mlajse otroke spreminjajo v nekaj, kar niso. Posveti se najbolj znani zdravnici s tega podrocja, ki ima najvecjo kliniko v ZDA in otrokom daje zaviralce pubertete ze pri 8 letih, na mastektomije pa posilja ze 13-letnice (podatki iz leta 2017). Zdravnica in njen moz sta zastopnika enega najvecjih proizvajalcev testosterona, ki ga dajeta otrokom in za casa Obamove vlade sta dobila vec kot 5 milijonov za studijo o vplivu hormonov na mladoletnike, pod pogojem,da imata kontrolno skupino, cesar pa nimata in tudi jasno povesta, da je ne nameravata imeti. Prav v zvezi s to studijo so znizali starost otrok, ko zacnejo prejemati zaviralce pubertete in hormone. Ocita ji tudi, da otrokom zacne injicirati zaviralce pubertete brez predhodnega posvetovanja s psihologom ali psihiatrom, saj kot ona pravi, tudi diabetikov ne poslje k psihiatru preden jim predpise insulin. Avtor pove, da so v VB sole, kjer morajo v duhu enakopravnosti in sprejetosti ucitelji otrokom razloziti, da imajo lahko menstruacijo tako dekleta kot fantje. Po njegovem ima na zeljo po spremembi spola velik vpliv nesprejetost v domaci druzini in otroci iscejo izhod iz nevidnosti ali celo sovrastva starsev do njih v spremembi spola. To trditev ilustrira z zivljenjskimi zgodbami nekaterih transov. Najtezja se mi je zdela zgodaba Nizozemke Nancy, ki se je rodila v druzino samih fantov in je bila vsa leta odrascanja zapostavljana. Mislila je, da bo s spremembo spola sprejeta, a ni bila, zato je zaprosila za evtanazijo, ki jo je drzava odobrila in izvedla. Ze to se mi zdi grozljivo, ta brezscnost drzave do svojih drzavljanov. Enako grozljiva je izjava njene/ njegove matere po Nancyini/ Nathanovi smrti: "Ko sem prvic zagledala Nancy, so se moje sanje razblinile. Bila je grda. Imela sem fantomski porod. Njena smrt me ne moti. Nimam obcutka zalosti, dvomov ali obzalovanja. Nikoli nisva bili povezani."
Zadnjih dveh poglavij se nisem prebrala. Bom porocala.
Nekega dne se v skednju srečata dva možakarja, oba nesrečna in z istim ciljem: samomorom. Ker pa sta si družno preprečila namero, začasno opustita načrt in se spoznata. Zbereta še druge finske somišljenike in se z njimi odpravita koncu naproti.
Kar sem prebrala o tej knjigi, bi morala biti navdušena. Pa nisem, kvečjemu očarana nad prikupnimi dogodki, ki so se pripetili samomorilcem.
Me je pa spomnilo na kult Jima Jonesa in njihov skupinski mnozicni samomor.
A ne, ti so simpatični in popolnoma prostovoljno na avtobusu proti koncu.:P
Nekateri naredijo samomor, večina ne. Knjiga je luštna, ker se je večina trdno odločenih v nekem trenutku premislila, samo zato ker so se imeli tako fino.
25.07.2020 ob 17:53