☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 9

Ne, Lelj ni nič zbrisal. Preden sem prispevek oddala sem spraznila sušilni stroj in potem želela prispevek še enkrat pregledati in oddati. In sem pritisnila nekam drugam in ne na “Pošlji odgovor”.

Lelj ni nič kriv.
Res sem malce dvoumno zapisala. Bilo je okoli 2h ponoči 🙂, takrat naš vrli Lelj sladko sanja.

FERDINAND I. DOBROTNI

Leto 1848 je bilo burno, vstajno leto, in cesar Ferdinand se ni več čutil varnega na Dunaju ter je šel na Tirolsko iskat zavetja.
Nastanil se je v glavnem mestu Inomostu in odtod je šel v razvedrilo rad na kak daljši izprehod po krasni gorati deželi.
Spremljal ga je navadno njegov brat, nadvojvoda Franc Karol s svojo družino.

Ob takem izprehodu se je pripeljal cesar Ferdinand 5 AVG 1848 popoldne v vas Zirl.
Odtod je šel peš proti gradu Fragensteinu, ki je bil že ob času Maksimilijana I. cesarska lastnina in zarad posebno ugodne lege jako čislan.
Sedaj je že razpadel.

Ko se cesar vrne z izprehoda v vas Zirl, ga že pričakuje ondotni gospod župnik.
Nadvojvodinja Zofija namreč, žena nadvojvode Franca Karola, ter mati našega presvitlega cesarja, je bila že povedala vzvišenemu vladarju, da v vasi že več let leži neki hrom mladenič osamljen in brez pomoči.
Ko je blagi cesar to zvedel, je sklenil obiskati mladeniča, in gospoda župnika so bili naprosili, naj bi slavni družbi pot kazal do mladeničeve koče, ki je bila četrt ure oddaljena.
Med potjo je pripovedoval častitljivi duhovnik, kako je bilo neizrečeno hudo hromemu bolniku, ker ni mogel cesarja Ferdinanda, dobrotljivega, videti z obličja v obličje.

Kmalu se pokaže uborno stanovališče, in župnik vede preslavnega gosta v malo preprosto izbico, kjer je ležal mladi bolnik.
Pa kako se zavzame častitljivi mašnik, ko zagleda uborno izbico vso napolnjeno z najvišjim osebjem.
Kakor cesarsko palačo !
V čedni in snažni postelji, katero je bila že ob drugi priliki bolniku podarila preblaga gospa Zofija, je ležal na rokah in nogah ohromeli mladenič, pač usmiljenja vreden sirotej, a ves udan v voljo Božjo.
Ob zglavju je stal cesarski domači zdravnik, na drugem koncu nadvojvodinja Zofija.
Mladi princi, nadvojvoda Frančišek Jožef, Karol Ludovik in šestletni Ludovik Viktor so bili tudi navzoči in so se sočutno ozirali na bolnega mladeniča.
Drugi prostor pa je napolnjevalo spremstvo vladarske gospode.
Cesar prime mladeniča za roko in mu nekaj časa zre v bledo obličje.
Potlej pa mu reče z glasom prisrčne dobrotljivosti:

»Le v Boga zaupajte in bodite prepričani, da Vas gotovo ne zapusti.«

»Bog poplačaj tisočkrat za to tolažbo !« zahvaljuje se bolnik s slabotnim in tresočim glasom

Cesar pa, usmiljen Samarijan, zapusti s svojim spremstvom, vidno ginjen, kraj bede in bolesti, in še lepša se mu dozdeva sedaj krasota tirolske dežele in njenega divnega gorovja.

Precej drugo jutro ukaže cesar iz Inomosta poslati tečnih jedil in obilnih daril bolnemu mladeniču v Zirl, kateri je v samotni sobici molil za cesarja, da bi ljubi Bog varoval njega in njegovo hiši v hudih viharjih, ki so v onih burnih dneh prekucije nevarno pretili tudi Avstriji.

Ta prvi clanek od teh dveh je odlicen. Hvala. Drugi je pa bolj na splosno. Tisto tezo o eboli so ze ovrgli. Vedela sem, da je v starih casih v Londonu razsajala malarija, ne pa, da tudi v Ljubljani, kar bi bilo logicno zaradi Barja. Zaradi spremembe klime ze nekaj casa opozarjajo, da se malarija lahko vrne v Evropo.
Vidis, takih slovenskih clankov jaz ne morem prigooglati. Verjetno se skrivajo kje na zadnjih straneh. Google mi daje vse v anglescini in vsaj 80 do 90 % jih je centriranih na Ameriko. Ce zraven napisem slovenscina ali Slovenija, je se vedno majhna moznost, da kaj najdem.

Tisti kmet je verjetno mislil srkasticno, ko je rekel, naj bog poplaca tisockrat. Je bolnik umrl? Preseneca me, da so se vsi nagnetli v bolnikovo kamro, vkljucno z otroci. Jih ni skrbelo, da bi se cesa nalezli in sami zboleli?

FRANC JOŽEF I.

Bilo je predpoldnem leta 1830, dne 18. avgusta.
Tedaj se je peljala kočija iz cesarskega grada Schoenbrunna v mesto Dunaj.
Nadvojvoda Franc Karol, drugi sin tedanjega cesarja Franca I., dirjal je k svojemu očetu naznanjat, da se mu je rodil prvi sin.

Vesel objame cesar svojega sina, topovi zagrome po mestu, Franc Karol pa sede hitro zopet v kočijo, da bi se peljal nazaj k svoji ženi in svojemu sinu.
Po ulicah se je gnelo vse polno ljudi.
Učenci so vreli ravno iz šole.
Z navdušenimi klici pozdravljalo je ljudstvo mladega očeta, vsak mu je hotel razodeti svojo radost, vsak se je gnetel proti vozi, da bi mu pokazal, da se je narodil naslednik cesarju, kajti stareji cesarjev sin ni imel otrok.
Vesela se je zbirala mladina na potu nadvojvode, vesela je tekala za vozom in pozdravljala priljubljenega nadvojvodo.
Tega je gnalo srce v Schoenbrunn nazaj le k svojemu sinu.
Ko pa vidi, da teka mladina za njim, da bi si pokvaril lahko kak deček svoje zdravje tekaje za vozom, reče kočijažu:

»Ne vozite tako hitro.
Dečki so že vroči, prehladili se bodo sicer!«

Mirnim korakom je peljal dalje, ljudje so vriskali in klicali od veselja, ko so čuli take besede.
Poldne je že bilo, ko se je pripeljal nadvojvoda zopet v Schoenbrunn.
Tedaj je bil star 28 let, mož čvrste, krepke postave, ljubeznjivost sijala mu je iz oči

Njegova žena je bila Friderika Doroteja Sofija, hči Jožefa Maksimilijana, kralja Bavarskega, s katero se je bil poročil 4. novembra 1824.

Danes bi novico zvedeli na telefonu in namesto da bi tekli za kocijo, bi sli fantici v petek kolesarit na protest proti novemu zajedalcu davkoplacevalskega denarja.

Prav krepak ni bil. Poglej kako malo ga je čaz ramena. Sama glava ga je, pa ni bil vodenoglavec kot njegov starejši brat.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b4/Erzherzog_Franz_Karl.JPG

In debele spodnje ustnice tudi ne more skriti s košatimi brki.

Podoben je Francu Jožefu

Od svojih starišev naučil se je mladi nadvojvoda Franc Jožef že zgodaj usmiljenja do revežev.
Posebno rad ga je imel njegov ded, tedanji cesar Franc I.
Skoro vsaki dan morali so pripeljati mladega vnuka k njemu.
Sam ga je poučeval ali si je pa igral ž njim.
Komaj je znal Franci, tako ga je imenovala cesarska rodovina, dobro tekati, kupil mu je cesar puško in sabljo z malo vojaško opravo.
Kadar je prišel potem k dedu, moral je marširati po povelji dedovem in sukati svoje orožje, kar se je prav lepo podalo dečku.

Nekega dne bil je Franci v Laksenburgu.
Vesel je tekal po tratah, vozil je svoj voziček, nakladal je seno nanj in se je radoval, kakor se radujejo otroci.
Večkrat je pa pogledoval z milim očesom vojaka, ki je stražil ob vratih.
Kmalu se pripeljeta cesar in cesarica obiskat svojega vnuka.
Vesel jim teče Franci nasproti.
Pa hitro pocuka svojega deda za suknjo ter pravi:

»Daj mi kaj za vojaka.
Revež je !«

Cesar se nasmeje ter mu da bankovec.
Malček teče k vojaku, pa mu ponuja denar.
Ali vojak prezentira s puško, denarja pa ne vzame, ker je to prepovedano straži.
Dolgo ponuja dečko:

»Vzemi, vzemi !«

Ker se pa vojak ne gane, steče žalosten k dedu ter mu toži, da vojak neče denarja.

»On na straži ne sme vzeti denarja.
Deni denar v torbo za patrone, ki mu visi na hrbtu !«

Vesel steče deček zopet k vojaku.
Ali, o joj, torba visi previsoko, on ne more do nje.
Cesar Franc vzdigne torej svojega vnuka, cesarica Karolina pa odpre vojakovo torbo, da položi Franci bankovec vanjo.
Vesel ploska v roki ter pravi:

»Sedaj pa ta mož ni več revež !«

Radosten ga objame cesar, drugi dan pa pošlje k polku, pri kterem je služil obdarovani vojak, prašat, kak človek je ta.
Od polkovnika zve, da je eden izmed najboljših mož, in da podpira od svoje male plače še svojo revno mater.
Sinova ljubezen do matere gane cesarja v srce.

Hitro pošlje svoto denarja, ktere je trebalo za odkup moža.
Oprosti ga torej vojaštva, obdaruje ga bogato ter ga pošlje materi na dom.

Tako je pomogla dobrosrčnost mladega nadvojvode dobremu sinu od vojakov.
Stara mati in njen sin živela sta še dolgo srečna in vesela, kajti cesarjeva milost jima je ostala naklonjena in lastna pridnost je pomnožila sinu premoženje, da je umrl kot pošten in bogat kmet.

Ko smo že pri puškah in malem Franciju nečaku nesrečnega Ferdinanda. Še Pripovedke ga hočejo, reveža zatajiti, le eno prigodo so mu namenile 🙁. Jaz pa vem eno imenitno anekdoto 🙂.
Nekega dne je nesrečnik odšel s spremstvom na lov. Ko so mu predstavili sklatenega orla (bes jih plentaj razbojnike ničvredne), je pavliha dejal, da to pa že ne more biti orel, ker ima samo eno glavo 😆.

V soboto, dne 2. decembra 1848 da poklicati cesar Ferdinand ude cesarske rodovine, ministre in druge dostojanstvenike v škofovo palačo v Olomucu.
Že ob pol osmih so se zbrali vsi.
Skoro nikdo ni vedel, kaj bo.

Ob osmih prideta cesar in cesarica z nadvojvodo Franc Karolom, z nadvojvodinjo Zofijo in mladim nadvojvodo Franc Jožefom v dvorano.
Vse umolkne, kar prebere cesar Ferdinand sam pismo, v katerim naznanja pričujočim, da so ga napotili važni uzroki odpovedati se cesarski kroni na korist nadvojvodi Franc Jožefu, ker se je odpovedal njegov brat Franc Karol prestolu na korist svojemu sinu.
Tako ginjen, da ni mogel spregovoriti besede, vrže se mladi cesar pred Ferdinandom na kolena.
Ta ga blagoslovi rekoč:

»Blagoslovi Te Bog, bodi priden.
Bog Te bo varoval.
Rad sem ti storil to !«

Klečečega blagoslovi še cesarica Marija Ana in oče in mati.

https://i.pinimg.com/564x/5d/b0/d9/5db0d9543d193adfd95dd7895dac50f9.jpg

Zakaj je predal prestol sinu?

Lep kraj, tale Olomouc. Je res skriti biser.

Nekje sem bral, da je imela Zofija vse pod komando in je bilo to njeno maslo.
Sploh je rada maltretirala Sisi.

Ti, ti Zofka. Vsega so zenske krive. Mogoce je bila bolj pametna in je vedela, kdo je bolj primeren za vladarja, ceprav bi bilo lepse od nje, da bi presvitlega cesarja spodbujala, da bi monarhijo razpustil.
In kaj sta pocela ta stara dva po primopredaji prestola? Sta sla na dopust, vrtnarila?

Odlicna metoda. Mi je na pamet padla ena ideja.

Habsburžani so lahko srečni, da je Zofka zavihala rokave in stvar vzela v svoje roke 🙂. Njen mož je bil Ferdinandov brat, podobno počasen kot Ferdinand, le da je spočel bistrega prestolonaslednika. Tega je Zofka brez ujčkanja dala v dril za cesarja. Toliko pametna pa je vendarle bila, da je vedela, da se s še enim idiotom na tronu, cesarstvu zelo slabo piše.

Sissiko je imela rada, ni nobenih dokazov, da je ni marala, še več obstaja cela reč pisem, ki dokazujejo nasprotno. Bila je njena teta, imela je izkušnje z vzgojo in hotela ji je le pomagati ( hoteli ali ne priznati, s Franclom Jožefom je zadela v sredino). Samovšečna Sissi je imela probleme s teto predvsem zato, ker je bila Zofka ( ne da bi ji bilo treba piti smutije iz telečjega mesa in krvi 😆) za razliko od nje prava lepotica. Babji posli, pač.

Dokazno gradivo, sliki obeh lepotičk :

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/c/c5/Stieler_Archduchess_1832.jpg/1024px-Stieler_Archduchess_1832.jpg

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/a/aa/Elisabeth_of_Austria%2C_by_Franz_Xaver_Winterhalter.jpg/800px-Elisabeth_of_Austria%2C_by_Franz_Xaver_Winterhalter.jpg

Ne vidim, da bi bila Sisi kaj manj lepa od Zofke.
Zita je tudi zelo všečna.

Erzsi se mi zdi pa sploh lepotička.

Kdo je Erzsi?

@Dojencek, meni so slike, ki jih lepis, zelo vsec. A lahko naslednjic se napises imena slikarjev, ki so jih naslikali? Hvala.

Franc Jožef je bil kot cesar vedno dober oče vsem dobrim ljudem.
A vendar je prišel v smrtno nevarnost.
Nikdar se ni bal svojih podložnikov.
Kedar hodi na sprehod, ne spremlja ga krdelo vojakov kakor druge vladarje, med svojim narodom se čuti varnega, kajti ljubezen je najboljši varuh cesarjev.

Dne 18. februvarja 1853 sprehajal se je cesar sé svojim adjutantom po bastiji Dunajski.
Blizu koroških vrat se pripogne črez prsobran, da bi pogledal v mestni graben.
Tedaj skoči blazen mladenič proti njemu in mu zasadi od zadej nož v vrat.
Ali Božja roka čuvala je nad blagim cesarjem.
Ovratnikova spona oslabila je moč napadovalčevo, da je ranil cesarja le lahko.

Adjutant prijel je s pomočjo meščana Ettenrecha besnega hudodelnika.
Cesar si pa obriše z robcem kri z vrata ter gre krepko in po konci v palačo nadvojvode Albrehta, kjer ga obvežejo.

Strašna novica se raznese kot blisk po Dunaju.
Z burnimi živio klici pozdravljajo ljudje cesarja, ko vidijo, da ga je varoval Bog.
Ker so se gneli okolu njega, stopi pred palačo z voza in reče zbranim:

»Le pomirite se, nič ni tako hudega.
Godi se mi, kakor hrabrim mojim vojakom !«

V zahvalo za Božje varstvo sezidali so na Dunaji Obljubljeno cerkev, najlepšo, kolikor jih je videti tam.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/d/d1/J.Reiner_-_Attentat_auf_Kaiser_Franz_Joseph.jpg

Rszhi. Lepo, ampak z miljoni se ni tezko igrati aktivistke, socialistke in kmetice. Katera njena zlahtnica se je tam dalec od doma tudi igrala kmetico, a njej se ni izslo.

Astro.com ima njeno astrolosko karto. Zenska je bila natancna/ pcajzlasta, zelo kriticna in rojena upornica. A bi se dobro obnesla kot medicinska sestra v kaksni bolnici ali kaj podobnega, nekje, kjer v zakulisju ali v ustanovi pomaga ljudem, oziroma izvaja nek servis zanje. Kljub svoji kriticni dispoziciji, je znala dobro vrteti jezik in krmariti med ljudmi. Ampak navzven hladna, v resnici pa je zadrzevala custva, dokler ni izbruhnila s tako silo, da so vsi bezali od nje. V ljubezni je bila strastna, a tudi vzkipljive narave. Ni cudno, da je hitro sprozila petelina. Ambiciozna v smislu z glavo skozi zid, a z obcasnimi depresijami in ovirami v karieri.

Zofko je naslikal https://en.wikipedia.org/wiki/Joseph_Karl_Stieler Joseph Karl Stieler , Ziziko pa https://en.wikipedia.org/wiki/Franz_Xaver_Winterhalter Franz Xaver Winterhalter .

Leta 1855 je obiskal cesar Franc Jožef Lvov, glavno mesto Galicije.
Obiskoval je bolnice, ni se strašil nobene bolezni, vsakega bolnika je hotel tolažiti s prijazno besedo v materinem jeziku.
Ljudje so se čudili toliki dobroti in ljubeznjivosti.
Marsikdo je vedel pripovedovati, kako skrbi za svoje vojake.

Med množico, ki je stala pred bolnico, kjer je bil ravno cesar, bil je tudi invalid.
Zlata medalja za hrabrost mu je kinčala prsi, možato in ravno se je držal, le desni rokav mu je mahal prazen ob strani.
Leta 1849 bila mu je odtrgala italijanska krogla roko.

»To je pa vendar preveč, da se upa naš cesar celo v bolnice.
Kako lahko bi nalezel kako bolezen« oglasi se starka poleg njega.

Invalid ji odgovori:
Vi še ne poznate cesarja.
Leta 1849, komaj se mi je zacelila rana za desnico, lotila se me je kolera.
Ležal sem v bolnici na Dunaji.
Bil sem že okreval toliko, da sem mogel hoditi okoli.
Bil sem ravno na dvorišči, kar pridrdra kočija.
Iz nje skoči cesar sam ter stopi skozi vrata.
Molče ga pozdravlja straža.
Lahkim korakom stopa po stopnicah.
Ravno hoče v dvorano, kjer je bilo vse polno bolnikov, kar prisopiha za njim bolniški zdravnik, kteremu so bili javili, da je prišlo Njegovo Veličanstvo.

Prestrašen stopi zdravnik pred njega ter pravi:
»Oprostite, Veličanstvo, Vaše življenje je v nevarnosti, kajti tu niso sami ranjenci, nekateri so bolni tudi za kolero!«

Cesar postoji, roko položi zdravniku na ramo, rekoč:
»Hvala vam za opomin, gospod zdravnik.
Pošteno mislite.
Pa povejte mi, ali bi šli vi med bolnike, ko bi ležal vaš sin za kolero bolan med njimi?«

»Seveda, ko bi bil sin med njimi, velevala bi mi dolžnost, naj ga obiščem« odgovori zdravnik.

»Nu, glej !
V tej dvorani leži mnogo mojih sinov.
Ali mi braniš še poti do njih?«

Tako je pripovedoval invalid.
Poslušalci so kar strmeli.
Ko pride cesar iz bolnice, pozdravi ga ljudstvo navdušeno kakor nikdar poprej.

Bilo je 8. decembra 1852 na praznik čistega spočetja Marije Device.

Prijetno je ta dan solnce sijalo, kar je za tak zimski čas gotovo redka prikazen.
Dunajčani, vsak po svoje praznično oblečen, hiteli so popoludne iz mesta, da si zunaj mesta poiščejo veselja in zabave.
Znano je namreč, da se Dunajčani radi izprehajajo in najprijetnejši kraj v sprehajališči jim je tako imenovani Prater zunaj velicega dunajskega mesta.
Zato je tudi ta dan bilo vse živo po Praterskih ulicah.
Staro in mlado, imenitni in ubožni, vse je vrelo po ulicah.
Krasne kočije z gospodo so drdrale, mladi gospodje in gospodične na lepo osedlanih konjih so jezdili po širokej cesti naravnost v Prater.

Mej toliko množico raznega ljudstva zapoje zvonček in duhoven v belej obleki se prikaže na cesti, nesoč presveto rešnje Telo bolniku za sveto popotnico.
Spodobno se ljudje duhovnemu gospodu umikujejo na desno in na levo.
Nekteri se odkrivajo, drugi bolj mlačni tudi ne, a malo jih je, ki bi se bili priklonili.

V tem trenotku pridrdra dvorska kočija ter obstoji med gostimi vrstami sprehajajočega ljudstva.
Iz kočije stopi zal mladenič lepe in visoke rasti, ponižno se odkrije, pade na koleni in prejme blagoslov s presvetim rešnjim Telesom iz duhovnikovih rok.
In kaj pravite, kdo je bil ta zal mladenič, ki je dal tako lep vzgled pobožnosti sprehajajočim Dunajčanom?
To je bil naš dobri in presvitli cesar, Franc Jožef I., takrat še mladenič star 21 let.
Velika množica ljudi to videč, obrne se za mladim cesarjem ter ž njim vred spremi duhovnika s presvetim rešnjim Telesom.

In kako bi ne bili pač srečni mi avstrijski državljani, ker imamo vladarja, kteri se ne sramuje svoje svete katoliške vere očitno spoznati pred ljudmi in moliti kralja nebes in zemlje v skrivnostnem zakramentu presvetega rešnjega Telesa.

Otroci, ta izgled vam bodi vedno pred očmi, ter delajte tudi vi tako ves čas svojega življenja, ne brineč se za one, ki se vam posmehujejo.

Ena sodelavka je bila rojena in je odrasla v Lvivu in samo kritizira, kako je tam vse zanic. Video kaze lepo mesto.

Drugace je bila pa sodobna nevesta po posti. Z mozem, tudi Ukrajincem, ki se je preselil sem k teti kot najblizji sorodnik kot najstnik, da je podedoval njeno kmetijo , se nikakor nista ujela, a po kakih 10+ letih se kar vztrajata skupaj. Imata dva otroka.

Je dobri cesar govoril tudi ukrajinsko? Mogoce Poljsko? Tam okoli je namrec veliko Poljakov, ki se ostali tam potem, ko je bilo velikega Lithuanian-Poljskega kraljestva konec. Tudi od te zgoraj omenjene sodelavke je bila ena babica Poljakinja.

Verjetno je govoril tudi ukrajinsko, ker je moral vsak cesar govoriti glavne jezike narodov monarhije.
Tudi njegova žena se je morala pred poroko naučiti jezike.

Tudi po koncu monarhije je Zita hotela, da se Otto nauči vse jezike narodov in verjetno tudi sedanji člani Habsburške hiše znajo te jezike.

Ko so cesarju kjlub protestiranju Nemcev zapeli Oj, Triglav moj dom, je cesar pevce pohvalil v Slovenskem jeziku.

Ali ves kaj o tem, kako je ucenje tujih jezikov potekalo? So imeli najete naravne govorce za ucitelje? So znali povedati samo osnovne stvari ali tudi kaj vec?

Ja, Zofka je poskrbela, da je bil sine kar se da razgledan. Govoril je francosko, nemško, latinsko, starogrško, italijansko, madžarsko, po češko in poljsko. V dril je šel, ko je bil star 7 let. Začelo se je s 16imi urami na teden, ki so se do 18ega leta raztegnile na 50 ur. Poleg jezikov se je učil matematike, fizike, zgodovine, zemljepisa, prava, politike in seveda vojskovanja oz. športa. Pri 13ih je bil že polkovnik, pri 18ih cesar.

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b4/KaiserFranzjosef1853-1-.jpg

Naslikal https://en.wikipedia.org/wiki/Mikl%C3%B3s_Barab%C3%A1s Miklós Barabás .

To me pa kar preseneca, da so dali tak poudarek na jezike. No, tale Zofka zgleda, da je bila kar pametna zenska za razliko onih drugih.

In hvala za ime slikarja.

V našem kraju je Erbergova graščina.
Erbergi so veliko hodili poučevat otroke cesarjev.
Najbolj je znan po tem baron Jožef Kalasanc Erberg, ki je skupaj z ženo Jožefo Katarino Attems odšel poučevati otroke cesarja Franca I.
Učil jih je tudi slovenski jezik.
Na mostu v Beričevem je dal napis v slovenskem jeziku, kar je bilo za tiste čase milo rečeno predrzno za Nemce.
Žal so Erbergi leta 1847 po moški liniji izumrli.

Nekatere jezike so cesarji znali v nulo.
Slovenski jezik pa malo manj.
Tako je cesar pohvalil pevce v polomljeni slovenščini.

Lelj, to je pa zanimivo. Ce ves se kaj vec, napisi. Vidim, da so bili baroni.