☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 11

Ti lahko razmišljaš, a one bo razmišljal po svoje. 😛

Če bom mrtev je vseeno, ona lahko dela kar hoče, ker mrtvi ne čutimo nič.

Delal se naj bi mrtvega. Hektor. 😛

Če se bom dovolj dolgo delal mrtvega bom nehal dihati in bom res mrtev. Zetor.

Cesar je bil jeseni 1895 na lovu v okolici Neuberga na Gornjem Štajerskem s saksonskim kraljem in bavarskim princem Leopoldom.
Po lovu predlaga cesar, da se vrnejo lovci po pešpoti v Mürzzuschlag.
Gosta pritrdita z veseljem predlogu cesarjevemu.
Cesarski voz odpošljejo, pa hajdi po težavni pešpoti.

»Želeli bi samo«, pravi saksonski kralj, »da bi bila pot zanimiva. Sicer pa imamo Leopolda, ki je vešč mnogokteremu dobremu dovtipu«.

Vladarja in princ Leopold so imeli štajerske irhaste hlače dokolenice, v rokah velike potne palice pogorke in so bili od dolgega lova že precej zdelani.
Po blatni in prašni obleki ni bilo spoznati visokega stanu teh lovcev.
Kmetje so šli mimo in nobeden se ni zmenil za lovce.
Tu in tam je pač kak kmet pripomnil, da je eden lovcev podoben svitlemu cesarju.

»Vidi se, da nisi popolnoma neznan tvojemu ljudstvu«, pripomni saksonski kralj cesarju.

»Za cesarja pa te je tudi prav težko spoznati«, pravi princ, kazoč na priprosto in prašno obleko cesarjevo.

»No«, pravi cesar, šaleč se, »tebe bi pa tudi težko kdo spoznal za cesarjevega zeta«.

Med tem doidejo visoki lovci voznika, ki je na težkem vozu polagoma vozil po strmi cesti oglje.
Kralj Albert predlaga, da bi se spravili na vrh voza.

»Vozil sem se že na raznovrstnih vozovih, na vozu z ogljem pa se še nisem.
Kaj mislite, ali poskusimo?«

Cesar je bil kar pripravljen, princ Leopold pa je djal dva prsta v usta in zažvižgal, da je šlo skozi ušesa.
Golobradi kmet imajoč mogočno pipo v ustih, da so mu usta na eden kraj visele, se obrne in nezaupno gleda prihajajoče lovce.

»Ali bi nas ne sprejel na svoj voz«, ogovori princ Leopold voznika, »par desetic napitnine ti bo že neslo«.

»Za mojo voljo«, pravi ogljar, »pa se skobacajte na voz«.

Visokosti se skobacajo na voz ter se uravnajo na vrečah, kakor se je najbolje dalo in težki voz se je gugaje pomikal po cesti z visokimi gosti.

»Ojej, kakšne so moje hlače«, stoče kralj Albert, »črne so kakor salonska obleka«.

»Pa še le moja kolena«, pristavi princ Leopold, in briše s svilnatim robcem, na kterem je bila našita umetna krona, črni ogljeni prah raz gola kolena.

»Kaj ne, imenitna vožnja to.
Dostojen konec cesarskemu lovu«, pripomni cesar.

Kmet je vlekel vsako besedo na uho, pa v dokaz, da se ne da kar tako ugnati v kozji rog, začne žvižgati.
Nagovori ga princ Leopold:

»Povej mi vendar prijatelj, kako daleč je kolodvor?«

»Če se ti tako mudi«, odgovori voznik, »potem je bolje, da skočiš iz voza in greš peš, pri tem si še prihraniš napitnino«.

Saksonskega kralja je pri teh besedah posilil glasni smeh, in cesar se je le s težka vzdržal glasnega smeha.
Cesarjev zet pa štajerskemu kolenohlačniku ni hotel ničesar dolžen biti.

»Saj me ne boš kar pojedel«, pravi, »že vidim, da bi ti obljubljeno napitnino rad imel naprej. Kaj pa misliš, kdo smo mi trije?«

»Kdo pa bote«, oponaša ga voznik, »dunajski nedeljski lovci, ki samo toliko k nam hodite, da plašite divje koze«.

»Morda imaš prav«, nadaljuje princ svojo šalo, »kaj pa misliš, kdo sem pa jaz«.

»Hm«, pravi voznik in po strani pogleda govornika:
»Kaj posebnega pač ni videti na tebi«.

Kralj Saksonski bi od samega smeha skoraj iz voza padel.

»No, pa ti ni treba kar tako govoriti«, nadaljuje cesarjev zet, »glej kakor me vidiš pred seboj, tako sem princ Leopold Bavarski«.

Voznik se glasno zasmeje.

»Ti?
Princ?
To moreš kakemu norcu praviti«.
In, »bijo« požene svoje konje.

Vladarja čestitata princu na njegovem izrednem vspehu.
Le ta pa ni hotel vse šale na svoje stroške nositi in izprašuje voznika dalje:

»Kaj pa misliš, striče, kdo je pa tale gospod?«
Kazal je na kralja saksonskega.

»Ta je pa še manj, kakor ti«.

»Ali prijatelj« meni princ:
»Ne smeš vendar o ljudeh tako slabo misliti, to je saksonski kralj«.

»No kaj takega še«, jezil se je voznik, »od kdaj pa lazijo kralji tako zamazani po cestah okrog?
Da, da, taki ste vi meščani.
Na kmetih se proglašate za kralje in kneze, doma pa ste nihče«.

»No, zdaj pa mene poglej«, pravi cesar vozniku, »kaj misliš, kdo sem pa jaz?«

Voznik, že jezen, da se mu gospodi posmehujejo, odgovori:
»No kaj pa, ti si tudi kdo?
Sicer sem pa tebe že nekje videl«.

»Že mogoče«, meni cesar, »jaz večkrat pridem v te kraje«.

»Potem si tudi takšni lovec?«

»Seveda sem.
Saj sem cesar.«

»No, pa še kaj takega«, se je jezil voznik.
Z bičem potegne po konjih, visoka gospoda pa se smeha ni mogla vzdržati.

Ko je voznik naposled vstavil na kolodvoru, stisnil mu je princ bogato napitnino v roko in voznik je naenkrat zapazil, da so klobuku pred navzočimi tremi gospodi kar z glave leteli.
Strahoma se je ozrl še enkrat po svojih gostih, potem pa je hitro in tiho pobrisal iz mesta.

Kakšna umetna krona je bila našita na robcu?

Tako mimogrede...
Preživeli smo petek 13 v novembru 2020. Še je lahko kaj hujšega?

Kako so tovorili oglje? V sodih ali v razsutem stanju? . A niso imeli takile arogantni cesarji in kralji s sabo varnostnikov?

Tista krona, ki so jo imeli na glavi, je bila prava krona.
Umetna pa je bila tista, ki je bila narisana ali pa na robčku.

Piše, da je bilo v vrečah.

Oglje je zelo fin prah, veliko bolj droben kot moka in domnevam, da so bile vrece v tistih casih tkane bolj grobo, zato bi lahko polzel iz vrec in zato sem mislila, da so ga mogoce tovorili v sodih, vrecKdovekaj je svercal v tistih vrecah poleg oglja. Ne pise, da je bilo oglje v vrecah, samo da so se uravnali na vrecah. Lahko so bile tudi prazne. Lakgo je pa mozak izvajal se sverc komerc v stilu Martina Krpana. To so bile samo moje domneve, ugibanja. V vrecah bi pa lahko bil oglje se v vejah ali slikarsko oglje, ampak potem bi se mozak ujezil, ker so mu unicili posiljko, torej to ni bilo. Ne vem, nimam pojma,

Mislim, da je bilo v takšnem stanju

https://e-utrip.si/wp-content/uploads/sites/2/2019/11/ogle-1024x797.jpg

Oglje je podobno v kosih kot premog, le da je bolj porozno in zato posledično lažje.
Oglje za žar je v prahu?
Je pa res oglje za beljenje zob in oglje proti driski v prahu.

A je oglje kaj bolj prijetno za čiščenje zob kot soda bikarbona?

Nekaj kapljic limone na pecilnega je učinkovito za čiščenje zob.

No, saj to pravim, ce je bilo oglje v kosih, so mu unicili posiljko, ko so se s svojimi mastno debelimi ritmi usedli na vrece. Oglje je zelo krhko in so ga zdrobili.

Moraš kapniti limono prej ali potem?

Hvala za idejo. Jaz jih umijem s sodo, samo je zoprno, ker moram prav posebno ščetko za to imeti, ker se vse nabije v ščetine in ščetka postane trda.

Ime viteškega cesarja Franca Jožefa I. bode v zgodovini mesta Ljubljane zapisano z neizbrisnimi črkami hvaležnosti.
Ljubljano, glavno mesto Kranjske in središče slovenskih pokrajin, je zadela 14. malega travna 1895 nesreča, podobna oni v Bazelu leta 1356.
Potres je uničil veliko poslopij, nesrečnih storil premnogo družin.

Naš presvetli cesar je prvi poslal 10 000 goldinarjev podpore Ljubljančanom in 5000 goldinarjev okoličanom.
Pa to še ni bilo dovolj Njegovi očetovski ljubezni.
V svoji veliki naklonjenosti do zvestih podložnikov je 7. velkega travna 1895 sam prišel v Ljubljano tolažit nesrečne meščane in navdajat jih z novim upom.
Hvaležni slovenski narod nikdar ne bo pozabil, da je ob veliki nesreči presvetli vladar v Ljubljani sam tolažil z lajšajočimi besedami ubogega bolnika v bolnišnici, da je dobrotljivo pogledal v kuhinje, ki jih je ustanovila krščanska ljubezen revežem, in da je v potrta srca vdihnil nove upe in nove nade.

V znak hvaležnosti za Njegovo pomoč in Njegove tolažilne besede, s kojimi je tako plemenito lajšal bedo ponesrečencem po potresu, je občinski svet Ljubljanski sklenil, postaviti na javnem trgu v spomin prihoda Njegovega Veličanstva v Ljubljano povodom potresne katastrofe krasen spomenik.

https://img.rtvslo.si/_up/upload/2020/06/18/65681238.jpg

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/1/1a/Miklo%C5%A1i%C4%8Dev_park_%286%29.JPG

ELIZABETA

Blizu Dunaja je živela starka s svojo hčerko.
Siromašno se je živila s pletenjem košev in pletenic, ktere je nosila hčerka na prodaj.
A zima je bila huda, matere se loti bolezen.
Kar je bilo prihranjenega v hiši, porabili ste za zdravnika in zdravila.
Pridna hčerka trudila se je na vso moč, da si prisluži denarja za se in za mater.

Nekega jutra zgodaj oprti si pletenic, kar jih je imela gotovih, da bi jih nesla v mesto na prodaj.
Med potom je računila, koliko bi li mogla skupiti, kaj bi li nakupila za denar.
A pot je bila dolga.
Trudna sede pod tanko smreko, da si počije.

Kar pride po poti gospa.
Ko vidi žalostno dekle, sede poleg nje in jo vpraša ljubeznjivo kam gre, kako ji je.
Dekle ji potoži svojo revščino.
Tako živo in odkritosrčno je govorila, da se zaleskeče gospej solza usmiljenja v očeh.
Malo pomisli, pa pravi:

»Dobro, da sva se sešli danes.
Meni treba mnogo pletenic v gospodarstvu.
Če ti je prav, kupim jih od tebe, da ti jih ne bo treba nositi v mesto.«

Deklici je bilo prav.
Gospa stopi na pot, pomigne strežaju, ki je čakal tam blizu in mu izroči pletenice.
Potem pa seže v žep in plača deklici blago, za vsako pletenico po cekin.
Zavzeta strmi deklica na toliko bogastvo, še zahvaliti se ni mogla.
Ko povzdigne oči, gospe ni bilo več blizu, odtegnila se je zahvali.
Še je strmela deklica na denar v svoji roki, kar pridejo gospod župnik po potu.
Vesela mu pripoveduje deklica, kolika sreča jo je došla.

»Kakor nebeška kraljica bila je gospa pred menoj!
Tako bogato me je obdarila, pa še zahvaliti se ji nisem mogla.
Da bi le vedela kdo je !«

»Res je gospa blaga kakor nebeška kraljica.
Angelsko srce ji bije v prsih.
Ona je cesarica avstrijska Elizabeta.« ji odgovori župnik.

Ko pride deklica domu k svoji materi ter ji poroči veselo novico, sklone se mati na postelji, hči pa pade na kolena pred posteljo in zahvalita se v vroči molitvi Bogu za toliko dobroto in prosita blagoslova Božjega za cesarico in celo avstrijsko hišo.

Dne 22 APR 1868 rodila se je cesarju nadvojvodinja Marija Valerija.

O Božiču istega leta peljala se je cesarica skozi Dunajske ulice kupovat svojim ljubim za božičnico.
Naenkrat ukaže kočijažu, naj postoji.
Pred vratmi neke hiše stala je objokana deklica, raztrgano krilice pričalo je o revščini, bledo lice o lakoti.
Usmiljena pokliče cesarica deklico k sebi, praša jo, kaj ji je.
Boječe ji potoži otrok, da je mati bolna, v hiši pa ni ne kosca kruha.

»Tu je najlepši dar za moje«, reče cesarica, ter izprazni mošnjico v roke revici.

Tistikrat cesarica ni kupila nič za božičnico, deklica in njena mati ste pa imeli vesel Božič kakor še nikdar.

Lepa pravljica.
Lahko noč, Mavro.

i tebi, sine 🙂

1) Sem sla na Google Earth pogledat kaksen kip je zdaj v Sodnem parku preden sem odprla drugi link. Kaj so naredili s kipom presvitlega cesarja? Je sel na deponijo ali na Dunaj? In kdaj so ga odstranili? Takoj ali cez nekaj let?

2) Nekdo mi je povedal, da so v starih casih zenske spod Gorjancev na cizah vozile robo prodajat na zagrebsko trznico. Menda so sle na pot ze sredi noci. Po zemljevidu bi to bili 30 ali 40 km. Ce bi se to zgodilo 1x na leto za kaksen res poseben semenj, bi verjela, tako pa imam dvome. Mogoce kdo ve, ce se je to ali kaj podobnega res dogajalo?

RUDOLF

Necega dne se poda cesarjevič Rudolf, bivajoč v Pragi, v dvorne hleve.
Bil je priprosto oblečen ter ni imel nobenega častnega znamenja na prsih.
Mimo njega pride črevljarski deček, pojoč neko veselo češko pesmico.
Cesarjevič ga pokliče k sebi in ga prosi, naj bi zapel še jedenkrat ono pesmico.

»Aha, vi bi jo radi poslušali zaman«, reče deček smijoč se in se postavi prav moško pred cesarjeviča.

Cesarjevič se mu nasmehne, rekoč:
»Dam ti 5 goldinarjev, ako zapoješ«.

»Kaj, vi bi mi dali 5 goldinarjev, rad bi znal, kje jih boste vzeli, bori topničar«, odvrne priprosti črevljarček.

Nato mu ponudi cesarjevič desetak, ako zapoje.
Ali deček je bil zvit in previden ter je zahteval plačilo naprej.
Cesarjevič mu takoj da desetak.
Deček vzame desetak, dene ga na tla, stopi z obema nogama nanj in zapoje svojo češko pesmico.
Odpevši, pobere denar ter naglo zbeži po cesti.
Tu se zadene ob necega gospoda, kateri mu šele pove, kdo je prav za prav oni topničar.

Ves prepaden od strahu se vrne ubogi črevljarček k cesarjeviču nazaj ter mu, tresoč se po vsem telesu, pomoli desetak.
Ali cesarjevič mu reče, da naj denar le obdrži in naj pride druzega jutra v cesarsko palačo.

Točno pride druzega jutra ubogi črevljarček v cesarsko palačo in se postavi pred cesarjevičevo sobo, kjer ga je že čakala nova prav lepa obleka.
Kdo naj popiše veselje presrečnega dečka.

Ja se je dogajalo, od mojega električarja babica ali prababica ( nisem siguren ) je živela v vasi poleg ivančne (Gorenja vas) 3x tedensko je šla s cizo na tržnico v Ljubljano prodajat zelenjavo, kolikšna je razdalja peš ne vem je pa baje hodila dobrih 5 ur.
Tudi iz Šentjakoba, Beričevo, Dol, Dolsko so branjevke hodile peš in rinile cizo v Ljubljano prodajat pridelke.

Kip so uničili ali pa je shranjen v kakšnem depoju ljubljanskih muzejev.
Verjetno so to storili okoli leta 1920, ko se je uničevalo vse kar ni bilo po okusu Karadžorčevičev.

Mlad gospod v lovski obleki zagleda v gozdu staro ženico z dvema kozama.

»Bog Vas sprimi, mamica!
Kako se Vam godi?«

»Tako mlad gospod in vender ste z menoj tako prijazni.
Težko se preživim, a hvala Bogu, da sem zdrava.
Te kozi me redita.«

»Lepi sta!
Rad bi kupil jedno.«

»Ne morem nobene prodati.«

»Ako pa dobro plačam?«

»Tudi za dobro plačilo bi mogla le starejšo kozo dati.«

»Jaz bi ravno mlajšo rad imel.«

»To ne gre.
Vsak dan mi daje po dva litra mleka.
Starejša je tudi dobra, za 4 goldinarje Vam jo dam.«

»Rajši Vam dam 6 goldinarjev in vzamem mlajšo.«

»Veliko denarja je to!
Gospod, gotovo niste mesar.
Vem, da se ji bode pri Vas dobro godilo.
Pa jo vzemite!«

»Tu imate desetak, torej dobim 4 goldinarje nazaj.«

»Gospod, kje premorem toliko denarja!«

»To je neprijetno.
Veste kaj?
Obdržite vseh 10 goldinarjev.
Črez teden pridem po kozo in te 4 goldinarje Vam pustim za krmo.«

To rekši odide mladi lovec.
Ženici ta kupčija ne da miru.
Desetak jo peče na vesti, zato misli kupčijo razdreti.
Vsak dan žene kozi na tisto mesto, lovca pa le ni, akoravno je že preteklo 8 dnij.
Deveti dan pa pride vaški župan in ji reče:

»Cesarska visokost cesarjevič Rudolf mi veli poročati, da Vam ni treba skrbi imeti za desetak, in kozo si tudi obdržite.«

Zdaj šele ženica spozna lovca.
Od veselja se joče in pravi:

»Kaj, cesarjevič, pa tako priprost in prijazen.
Tega ne bi verjela!«

Ubogi ljudje, ce so se imeli za tako manjvredne proti gosposki, ki je zivela na njihov racun.

Koliko casa bi ji zadoscalo 10 goldinarjev za skromno zivljenje?

Še en članek in nekaj virov.

https://www.24ur.com/magazin/popolno-zaprtje-leta-1682-trupla-umrlih-so-ocrnela-siril-se-je-grozen-smrad.html https://www.24ur.com/magazin/popolno-zaprtje-leta-1682-trupla-umrlih-so-ocrnela-siril-se-je-grozen-smrad.html

Ukoreninjena, globoka pobožnost, ktero spričuje naša cesarska hiša že izza časa slavnih svojih pradedov, je bila vcepljena tudi v nežno srce mladega cesarjeviča.
Dokaz temu je resnično ganljiv prizor, ki se je vršil neko nedeljo popoldne, ko je nesel neki duhoven bolniku sveto popotnico.

Pot je vodila duhovna ravno po najbolj obljudenih ulicah.
Vsa cesta je bila polna pobožnih tujcev in domačinov, ki so se zbrali pred hišami, da bi sprejeli sveti blagoslov.

Kar se pripeljata dve dvorni kočiji.
V prvi je sedel cesarjevič Rudolf s podpolkovnikom plemenitim Latourom.
Komaj sta prišla voza v bližino duhovnikovo, sta nenadoma obstala.
Cesarjevič je stopil s svojim spremljevalcem takoj iz voza in pokleknil na tla, da bi bil deležen svetega blagoslova.
In ko mu ga je duhovnik delil, se je prav pobožno zaznamoval z nežno roko na čelu, ustih in na prsih z znamenjem svetega križa.
S cesarjevičem vred sta stopila iz druzega voza tudi ritmojster grof Palffy in stotnik Spindler, da jima je podelil duhovnik sveti blagoslov.

Ta resnično ganljivi prizor je napravil na pričujoče globok vtis, in marsikatero oko so napolnile solze tihega veselja.
Bog naj blagoslovi slavno Habsburško hišo, ki daje res lepe vzglede svojim podložnikom!

Mavro, tudi mene zanima koliko je bilo 10 goldinarjev?

Ne vem.
Bo Dojenček povedala.
Ona sigurno ve.

KAROL LUDOVIK

Dne 19 MAJ 1896 izdihnil je na Dunaju svojo blago dušo drugi brat cesarja Franca Jožefa, nadvojvoda Karol Ludovik.
Najstarejši brat Njegova Velikost nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan cesar Mehikanski, umrl je dne 19 JUN 1867.
Najmlajši brat nadvojvoda Ludovik Viktor, rojen na Dunaju dne 15 MAJ 1842, umrl je dne 18 JAN 1919.

Kakor vsi Habsburžani, je bil tudi Karol Ludovik zelo pobožen ter vnet čestilec presvetega Rešnjega Telesa.
Kakor je pobožno živel, tako pobožno je tudi umrl.
Dva dni pred smrtjo je na njegovo prošnjo nadvojvodinja Würtemberška molila litanije svojemu bolnemu očetu, a bolni nadvojvoda jej je odgovarjal glasno in razločno.

Soproga nadvojvode Karola Ludovika, nadvojvodinja Marija Anuncijata je umrl dne 4 MAJ 1871.
Dva dni pred smrtjo prosila je še enkrat svetih zakramentov.
In res, ob polu 7. uri so ji prinesli zadnjikrat sveto Popotnico.
Pa kako!
Kolikor mogoče slovesno in očitno.
Tako je visoka bolnica izrečno zahtevala in sicer zato, da bi očitno svetu pokazala svojo živo vero, trdno zaupanje in gorečo ljubezen do svetega Rešnjega Telesa.
Njeni sinovi Franc Ferdinand d´Este rojen 18 DEC 1863, Oton rojen 21 APR 1865 in Ferdinand rojen 27 DEC 1868 spremljali so najsvetejši Zakrament z gorečimi svečami, zopet na izrečno željo bolne matere, katera jim je s tem hotela dati lep vzgled in nekak zadnji materin nauk.

Tako so živeli in tako žive člani naše avstrijske cesarske rodovine, katera gospoduje v najlepšem in najmogočnejšem cesarstvu na zemlji.
Hvalimo Boga, da nam pošilja tako pobožne, tako skrbne in tako usmiljene vladarje.
Molimo za nje in za vse člane slavne hiše Habsburške.

Bog ohrani, Bog obvari,
Nam cesarja, Avstrijo!
Modro da nam gospodari
S svete vere pomočjo!
Branimo mu krono dedno
Zoper vse sovražnike!
S Habsburškim bo tronom vedno
Sreča trdna Avstrije!

Je zmanjkalo pripovedk?

134, 00 € 🙂
Ccc, slabo spremljaš temo. Na strani 10 sem prilepila 2 linka, kjer si lahko preračunaš koliko je bil vreden gulden v 19. stoletju ali pa v srednjem veku.

Jp, prilepila si koliko je bilo vrednih 100 goldinarjev (? guldnov?), mene je zanimalo za 10. 😛 😆

A niso imeli nic inflacije? Jaz sem spremljala in se spomnim, 100 goldinarjev da ni bilo tako malo denarja, nekaj tisocakov. In ce gledam, da je danes ista knjiga v Nemciji ena cena, v Avstriji pa nekaj visja, bi tudi takrat lahko bile krajevne razlike v tem, kaj dobis za isti denar. Ja, vem, sem picajzlasta.

Seveda so jo imeli, 100 guldnov je bilo v srednjem veku nekaj čez 16.000,00 €. Vrednost je bila odvisna od tega, koliko zlata, srebra ali bakra je bilo v kovancu. Različne kovnice so dodajale različne količine plemenitih kovin v zlitine. Recimo, severnonemški goldinar je bil več vreden kot bavarski oziroma avstrijski. Potem so tu še francoski, angleški, španski, nizozemski, belgijski, itd. kovanci in bankovci. Menjalnice, posojilnice, banke in borze so delale, da se reče. Z denarjem ni šale.