☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 10

Ko se je v staro kranjsko plemiško rodovino Gallenbergov priženil avstrijski plemič Pavel Rasp (1462 – 1524) in se poročil z Uršulo Gallenberg, se je družina kmalu naselila v Dolu.

Tu so se zvrstili Seyfried Rasp (+1549), ki bil deželni oskrbnik,
za njim Janez Rasp (+1617), ki je bil deželni svetnik,
potem Janez Seyfried Rasp (+1622), ki bil deželni oskrbnik.
Vsi so bolj ali manj posegali v verske boje ob luteranstvu in protireformaciji.
Tako je bila ena od dolskih graščakinj sredi 17. stoletja popolnoma luteranska.

Poznejši lastniki dolske graščine iz te rodovine so bili
Wolf Dietrich Rasp (1636 – 1674),
njegov brat Janez Volbenk (1652 – 1696)
in Janez Boltežar Rasp (+1705), ki je graščino leta 1688 prodal Janezu Danijelu Erbergu (1647 – 1716).

Janez Danijel Erberg je bil iz kočevske plemiške rodovine Erberjev ali Erbergov, nečak Alberta Janeza Erberja, kočevskega župnika, ki ga je 2. avgusta 1638 ustrelil Franc plemeniti Moscon iz verske vneme, iz luteransko protireformacijskih medsebojnih obračunavanj.

Janez Danijel Erberg je bil pravnik in odvetnik in si je z nakupom dolske graščine pridobil baronski naslov.
Bil je kot Fidus tudi član Akademije operozov v Ljubljani.

Njegov oče, Lenart Erberg (1606 – 1691), je ostal v Kočevju z enim od sinov.
Vsi drugi sinovi so se preselili v Dol in zasedli v avstrijskem cesarstvu pomembne službe.
Tako je bi Franc Jakob Erberg (1630 – 1690) višji rudarski sodnik za vso kranjsko deželo.
Janez Matevž Erberg (*1657) je bil luteranski nabožni pisatelj.
Janez Adam Erberg (+1723 Dol) je bil glavni carinik.

Tudi sinovi Janeza Danijela Erberga so veliko dosegli.

Anton Erberg (1695 – 1746)
modroslovni strokovnjak
bogoslovni strokovnjak
pravni strokovnjak
profesor etike, naravnega prava in filozofije na dunajski in graški univerzi
pisec strokovnih knjig

Inocenc Volbenk Erberg (1694 – 1766)
Najprej je poučeval na ljubljanskih šolah.
Potem je odšel misijonarit v Paragvaj in je izdal tamkajšnji zemljevid.

Franc Mihael Erberg (1679 – 1760)
sodni asesor

Janez Benjamin Erberg (1698 – 1759)
pravni svetnik
pisec strokovnih knjig
Leta 1752 je dal dolsko graščino barokizirati.
To delo je leta 1753 dokončal arhitekt Matija Perski (1681 – 1761).
Glavno poslopje je dobilo novo pročelje, prostor pred njim pa je bil po francoskemu zgledu preurejen v park z majhnim Belvederjem v osi proti zahodu, kjer sta bili postavljeni dve paviljonski stavbi, poznejši hlevi in gospodarska poslopja.

Tudi sinovi Janeza Adama Erberga so veliko dosegli.

Volf Adam Erberg (1693 – 1754)
novomeški okrožni glavar

Maks Gotfrid Erberg (1719 – 1760)
novomeški okrožni glavar

Anton Gothard Erberg (1700 – 1755)
kanonik v Ljubljani
novomeški prošt

Bernhard Ferdinand Erberg (1718 – 1773)
dvorni knjižničar na Dunaju
pisec učenih knjig

Med sinovi Franca Mihaela Erberga sta največ dosegla

Volbenk Danijel Erberg (1714 – 1783)
deželni asesor
v Dolu je preuredil stavbo in vrt.

Ferdinand Benedikt Gabrijel Erberg (1722 – 1796)
župnik v Moravčah
kanonik v Ljubljani

Sin Volbenka Danijela Erberga je bil baron Jožef Kalasanc Erberg (1771 – 1843).
Ker je bil mladoleten, ko mu je umrl oče, je bil njegov varuh grof Pavel Auersperg.
Študiral je na Dunaju državljansko in nemško državno pravo.

Leta 1794 se je poročil z Jožefino Attems (1778 – 1847) iz plemiške rodovine iz Podgore pri Gorici in se najprej naselil v svoji ljubljanski hiši na Mestnem trgu 17, ki jo je arhitekt Matija Perski leta 1748 prezidal v baročnem slogu.

Leta 1795 je dal Jožef Kalasanc Erberg dolsko imetje prepisati na svoje ime.
Obsegalo je graščinska poslopja, 63 kavfertnih kmetij, 32 mitnih kmetij in 3 kajže.

Leta 1798 je dal fasado prezidati v empirskem slogu, le stopnišče je ostalo nespremenjeno.

Leta 1808 je njegova žena postala vzgojiteljica cesarskih otrok na Dunaju.
Kmalu je odšel za njo tudi sam in postal vzgojitelj prestolonaslednika Ferdinanda (1793 – 1875).

Medtem so Ljubljano zasedli Francozi in baron je bil po eni od variant določen za guvernerja Ilirskih provinc.

Francozi ne prihajamo k vam kot sovražniki,
ampak kot prijatelji.

Ne bomo odpravili vaše vere,
ne vaših navad,
ne bomo vam naložili novih davkov,
vzamemo vas pod svoje varstvo,
da vam zacelimo rane,
ki so vam jih prizadejali prejšnji zavojevalci.

Ni se vam treba bati za poštenje vaših žena,
vojakom je s kaznijo prepovedano pleniti po hišah.

Ne bo vam treba plačevati vojnega davka,
ki ju sicer v primeru zasedbe povsod v navadi.

Francija bo pobirala le tiste davščine,
ki ste jih doslej plačevali cesarju.


Kako resno je Francija prevzela upravo v svoje roke, se vidi tudi iz razglasa generalnega intendanta za Ilirske dežele iz leta 1813, ki je urejal užitninske, tranzitne in skladiščne pristojbine, posredno veljavne tudi za vodno pot, ki je držala skozi Kleče in Dol in se stekala v Ljubljano čez Zalog, Šempeter in Poljane:

Mestni dalk se bo prejemal v Lublano za
domače vino
jesih
žganje
vogle
kamen za sežgati ali zemla k temu pripravlena
goved
voli inu biki
krave
telice
junce
teleta
koštrune
vovce
ne rejene prasce
koze inu kozle
jagneta
kozličke inu prešičke
rejene prešiče
suho inu frišno meso
čeva
drob
jezike
klobase
loj
lojeve sveče
meso hostneh zverin
kuretno
špeh
salo
žajfo
vous
vso suho klajo koker mrvo
slamo
detelo z venuzetkom domačega prdelka za domačo žvino
kar kole je treba k zidanju, koker obdelan inu ne obdelan les
za cimpranje
kamen
za flajšter
marmor
cegle za zid inu strešnike
kredo
gips
apno

Dalk od vsega skuzi mestu pelaniga blaga katiro tukej neostane, ampak dalej gre po cesarski postavi od 22 tega kozaperska 1810.
Od vsiga blaga katir bo v mestu pelan skus šrango na svetiga Petra voštat skus Polansko…


Da pozneje ni bilo tako, kakor pravi pozdravni lepak, temveč tako, kakor se da razbrati iz razglasa o mitninskih dajatvah ali delkih, ni treba poudarjati, saj med drugim o tem priča tudi beseda FRONKI, ki se je ohranila med ljudmi za neljubi francoski davek.

Veliko mladine je bilo zajete v francosko vojsko ali pa so mladi fantje rajši pobegnili v Avstrijo v vojsko, v hoste, med skrivače ali med rokovnjače.

Rokovnjači, plajšarji ali plaščarji po značilnem delu oblačila so kot stalna nadloga živeli v hostah s svojo organizacijo, ki ji je poveljeval rokovnjaški papež.
Za svoje preživljanje so vdirali v vasi in pobirali pridelke.
Še rajši so napadali prevoze tovorov po Savi ali pa prevoze tobaka in drugega blaga po suhem v skladišča v Dolskem, Klečah, Dolu, Beričevem.

Po letu 1850 je močno avstrijsko orožništvo zatrlo rokovnjaško nadlogo.
Kot odmev na te čase se je ohranila ena od pesmi, ki jo je leta 1910 Francu Kramarju v Klečah zapela Frančiška Aleš:

Marija rajža v zelen gojzd.
Zagledava je šišico.
Prosiva je za jerperge.

Jest te ne morem jerpergvat,
ker mam moža razbojnika!

Toj mož pršov bo pa domov,
pa žalga storu nč ne bo.

Von bo pohleven in krotak,
da še nikoli ni bil tak!

Ko so Francozi leta 1813 odšli in je baronu Jožefu Kalasancu Erbergu potekla vzgojiteljska služba na Dunaju, sta se leta 1815 z ženo vrnila v Dol.

Leta 1819 je prišel na obisk v dolsko graščino prestolonaslednik Ferdinand in leta 1821, ob Ljubljanskem kongresu, tudi cesar Franc I. s cesarico.

Na te obiske spominja obelisk v empirskem slogu, prvotno postavljen na Cesarskem travniku, kjer so imeli prigrizek, pozneje pa zaradi tamkajšnjih poplavnih in barjanskih tal prenesen na grajski vrt v od med graščino in Klečami proti vzhodu.

V tej osi je bil proti zahodu ob tistem času zasajen znameniti kostanjev drevored Pod kostanji, ki je segal od graščine do sedanje šole na Vidmu, kjer je bil odcep od vaške ceste skozi Videm in Dol proti graščini.

V isti osi iz graščine proti Litiji je tekel manjši sadni drevored do graščinske kapelice, kjer stojita še dve platani.
Ena od njiju ima obseg 6,5 metra in premer 2,1 metra.

Na cesarski obisk se je baron Erberg dobro pripravil.
Napravil je podrobne načrte za obelisk z napisom in rdečkasto marmorno vazo na vrhu, ki še danes stoji v zapuščenem grajskem parku.

Izdelovala sta ga italijanska kamnoseka skoraj leto dni.
Napis je bil v latinščini.
Na eni strani je pisalo:

IN MEMORIAM ADVENTUS AVG. IMP. FRANCISCI ET AVG. CON. CAROLINAE IN HAC VALLE XVI. MAII MDCCCXXI

V spomin na prihod cesarskega veličanstva Franca in presvetle soproge Karoline v to dolino 16. maja 1821.

Na drugi strani je pisalo:

COR GRATUM P.

Postavilo hvaležno srce.

Obelisk je predstavljal mogočno delo.
Težaven je bil že prevoz posameznih kosov obeliska.
Samo za srednji kos so potrebovali od kamnoloma do Dola 3 dni (2 uri peš hoje).
Peljalo ga je 36 parov volov v treh izmenah.

https://lh3.googleusercontent.com/proxy/bWAlh2zawsNH5hhBzw07PriaXy_62Zon-89eQdIta78fR7PkSEqYTmjuaYVqTFJfSPyBtbFXeqKVn0THEvafWHzWSShEbEeLuFV6DUFWiNGCe53xTzYRUzDKCgXDD-1FN8PfUOTYXJPG6VdEEIXaxbC8BaQ

Jožef Kalasanc Erberg je bil sodobnik Jerneja Kopitarja, Franceta Prešerna, prijatelj Žige Zoisa in Valentina Vodnika.
Po svojem položaju na dunajskem dvoru je bil med najuglednejšimi osebnostmi slovenske dežele in po svojem zanimanju za kulturo, gospodarstvo in umetnost središče tedanje družbe.
Osebno ni imel ne vodstvenih ne politično visokih načrtov.
Imel pa je izredno zbirateljsko žilico, zato se je v dolsko graščino zbiralo bogastvo z vsega sveta, rudnine, knjige, grbi, umetnine…

Ker je bil zaradi družinskih razmer nesrečen človek, se je umaknil iz Ljubljane v Dol, kjer je tičal v svoji knjižnici in arhivu.
Pri tem se mu je porodila misel o tem, naj bi bogata knjižnica in arhiv ne bi bila sama sebi namen, temveč v prid vsem.

V zimskih mesecih leta 1825 je zasnoval Poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske po virih v dolski knjižnici in arhivu za svojo rabo.
To je bilo pionirsko delo zaradi bogatih virov in osebnih stikov z vsemi domačimi in svetovnimi strokovnjaki.
Njegovo delo so pozneje črpali raziskovalci in ga prepisovali brez navedbe avtorja.

NOTRANJOST GRAŠČINE

V štirih sobah je bil vsak stol iz druge vrste lesa, ki si jo lahko razbral iz označbe na njem.
Dragocena posebnost je bila še velika skupina iz biskvita, delo dunajske tovarne.
Ta umetnina je stala 4000 forintov.

Med slikami domačih umetnikov je bila slika Valentina Metzingerja
Nasičenje 4000 oseb v puščavi.

Velikanska slika je pokrivala vso steno.
Zlat napis je povedal, da je bila podoba leta 1747 na novo postavljena in ko jo je slikar Janez Potočnik popravil, so jo z novim okvirom leta 1822 spet namestili.

Ker je Erberg s tako vnemo zbiral lepote iz kranjske zgodovine, mu je postal grad pretesen.
V gradu, kjer si je dal v salonu položiti parket in so mu pozimi po zakurjenih hodnikih cvetele rože, je imel redko pohištvo in dragocene umetniške zbirke.
Ob njegovi smrti zato niso sob zaklenili in zapečatili, da bi dragocenosti ob pomanjkljivem zračenju ne trpele škode.
Toda tudi Kunstzimmer je moral kmalu raztegniti svoje meje.
Erberg je dal v parku postaviti v ta namen novo poslopje.

MUZEJSKI STAVBI

Muzejski stavbi sta zapirali ožji graščinski vrt.
V osi med njima se je nadaljeval Mali drevored do kapele.
Ena od stavb je bila namenjena muzeju umetnosti, druga knjižnici.
Pred vsako stavbo so stali štirje stebri, vmes pa so bila hrastova vhodna vrata.
Na obeh straneh v vdolbini sta stala 2 kamnita kipa, poldrugi meter visoka.
Kipi so predstavljali stavbarstvo, slikarstvo, glasbo in pesništvo.
Bili so delo tirolskega kiparja Martina Kirschnerja iz leta 1834.
Stavbi je z vsemi okraski izdelal Benečan Francesco Coconi.
Prvo je izdelal v letih 1827 do 1829, drugo do leta 1831.

Nad vrati v muzej je bil z pozlačenimi črkami na črnem marmorju latinski napis
ARTIFICIA SINGULA DEPERDUNTUR LECTA DURABUNT
Razkropljene umetnine propadejo, zbrane se ohranijo.

Nad vrati v knjižnico je napis
IN RECTO LIBRORUM USU INVENIES DELICIAE INGENII
V pravi uporabi knjig najdeš duhovne slasti.

Ker sta napisa tudi kronogram, je v njiju skrita letnica 1829.
Napisa je sestavil slovenski pesnik Jakob Zupan.

Notranja vrata so bila lepo rezbarsko delo Mihaela Stapletona.
Tla je Coconi obložil z brušenimi kamenčki iz Save po zgledu beneškega teraca.
Štukaturo na stropu je izdelal Pietro Trevisano.
Stene so bile razdeljene na 6 zelenih polj in 12 stebrov.
To je bilo delo ljubljanskega slikarja Matevža Langusa.

Semkaj je Erberg spravil svoje dragocenosti, poleg slik tujih slikarjev predvsem vse, kar je bilo v zvezi s Kranjsko.
Od znamenitih Kranjcev tja do šolskih in božjepotnih podobic
rezbarije
kipe
kranjske rudnine
herbarije
orodje
orožje
nagačene živali
grbe
pečate
nagrobne in druge napise.

V knjižnici so se vrstili izvirni primerki glagolskih rokopisov s posebnostmi starejše in novejše dobe, bodisi v rokopisu ali v tisku.
V tedanjem času ni bilo bogatejše in bolje urejene zasebne zbirke, ki bi bila prekosila Erbergov arhiv in njegovo knjižnico.

Baron Erberg je prvi sprožil misel na ustanovitev galerije domačih slikarjev in jo deloma tudi uresničil, tako da je njegova zbirka kranjska predhodnica Narodne galerije.

Baron Jožef Kalasanc Erberg je zgledno skrbel tudi za vrt in park v Dolu.
Imel je pridnega vrtnarja, ki je dobival po 12 forintov plače in se ga je Erberg spomnil tudi v oporoki.

Park in vrt sta bila na predzadnji in zadnji savski terasi.
Svoj čas je bil graščinski vrt tudi proti Savi še podaljšan na Cesarski travnik.
Po sedanjem koritu Mlinščice sta se tedaj odtekala samo Poznetov in Graščinski studenec.

V graščinskem parku in vrtu so imeli poleg vodnjakov in pozneje štern v hiši in ob hiši tudi vodovod in sicer iz zajetja v Zajelšah pri Klemencu in iz zbiralnika med Zajelšami in Zaborštom pri Smrekcah.
Vodovod je tekel po lesenih ceveh pod zemljo kakšen poldrugi kilometer daleč, da je v parku in na vrtu napajal vodomete in bazene z ribami in se z zadnjim odcepkom pritekal tudi v spodnja gospodarska poslopja na pristavi, na Narofu pri Poznetu, kjer so v tleh na vrtu našli ostanke lesenega vodovoda.

Iz baronove risbe graščine iz leta 1816 je razvidna tedanja razdelitev vrta, razmestitev vodometov in stavb.
Še danes je ohranjen tedanji zid cvingar, ki je zapiral graščinsko področje proti vasi in na zahodu pod Pekom, kjer je s tem omogočal imenitnejši vhod od ljubljanske strani.
Zraven Peka je stala graščinska štala in na drugi strani vhoda v graščino graščinska šupa, kjer je bil spodnji, južni del urejen za prezimovanje večjih rastlin in palm v kiblicah.
Južno od oranžerije, poznejše Mežnaričeve hiše je stal paviljon.
Ohranjena je le še temeljna škarpa zanj.
Lopa je bila ob graščinskem studencu pod spodnjo savsko teraso ob sedanji Mlinščici.
Bil je tudi velik bajer, kjer so se lahko vozili s čolni, gojili ribe in se pod bregom kopali in sončili.

Vrt je bil razdeljen na 12 oddelkov.
V vrtu je bilo mogoče prezimiti 7000 rastlin.
V ta namen so bile postavljene posebne vrtnarije in oranžerije ali rastlinjaki in tople grede.
Med njimi je temu namenu služila tudi poznejša Pekova hiša in vse druge stavbe, obrnjene z vzdolžno steno proti jugu.

V Erbergovi zapuščini so se ohranili seznami:

Seznam rastlin, dreves in grmov, gojenih leta 1817 na vrtu in v nasadih v Dolu.
Prispevek k zgodovini dolskega vrta.
Vrtni register za leti 1819 in 1824.
Letopis vrta v Dolu za leto 1840.

V letih 1794 in 1800 je bil dolski vrt na novo preurejen in pozneje spet, zlasti ob sprejemu članov cesarske družine.

Milena Uršič je zapisala:

Vrt je bil enkratna posebnost.
Pod veščimi vrtnarjevimi rokami se je vsako leto spremenil v en sam bohoten cvet.
Tu je rastlo eksotično drevje, cvetela v letu 1812 Agava americana, 8 metrov visoka s čez 3000 cveti.
Tako cvetočo so jo z velikansko težavo poslali na pot v Eisenstadt na Ogrsko v vrt knezov Esterhazy.
Pozornost so zbujali štirje veliki stari topoli.
Daleč naokrog jim ni bilo para.
Ko so enega od njih posekali, je štor dajal tako veliko razsežnost, da je bilo na njem prostora ne samo za mizo, marveč še za 8 sedečih oseb.
Grmičevje in posebni oddelki, namenjeni gojitvi žlahtnih sadnih dreves, ter krasni drevoredi so dopolnjevali zunanji videz.
Rože so bile razporejene po premišljenem načrtu, da je bil park vedno v cvetju.
To cvetoče razkošje je poudarjalo 1600 cvetočih lončnic hkrati.
6000 lončnic je bilo treba na leto, da so se menjavale, kadar so nekatere že odcvetele.
Sredi rož je kraljeval genij, sedeč na kitu, ki je iz njega priletela voda.
To figuro je izklesal iz belega kararskega marmorja Francesco Robba.
Iz istega marmorja se je v gozdičku bleščal zelo star kip Herkula z zmajem.
Nekdaj je stal v Ljubljani na vodnjaku jezuitskega trga.
Leta 1800 so ga pripeljali v Dol in ga 16 let pozneje postavili na omenjeni prostor med drevje.
Na vrtu je bilo urejeno kopališče.
V enem od ribnikov je plavalo 8 človeških ribic iz Postojnske jame.

Leta 1980 so v parku pred graščino posekali jelko velikanko, staro nad 100 let.
Ta je nadomestila nekdanjo lipo velikanko ali pa topole velikane.
Tudi graščinski kostanji so že vsi popadali, čeprav so nekateri od njih zrasli še iz novega semena.

Barona Jožefa Kalasanca Erberga je odlikovalo obsežno znanje, fin okus, plemenitost, ljubeznivost in strastna ljubezen do spomenikov kranjske preteklosti in sedanjosti.
Dol je bil v Prešernovem času eno tihih duhovnih središč naše dežele.
V Erbergov muzej so imeli vstop tudi drugi ljubitelji umetnosti in zgodovine.
Zgodilo se je, da je prišlo na dan do 80 obiskovalcev.

Erberg je skrbel za številne stavbe in posestvo, ki ga je rada preplavljala Sava in mu podirala mostove.
Skrbel je tudi za brod čez Savo, saj so bile v Podgradu brusilnice mlinskih kamnov.
Mlinov pa je imel več.
Iz njegovih risb savskih rokavov je viden tedanji tek vode in baronova prizadevanja za postavitev škarp, s katerimi jo je hotel ukrotiti.

Da je bil slovensko usmerjen, čeprav je pisal samo nemško, se je dalo razbrati tudi iz napisa na lesenem mostu čez Kamniško Bistrico v Beričevem, postavljenem leta 1802:

Most vsim k´ pridu
na pervo stavil Jos. Baron Erberg.

Ljubljana je šele leta 1848 dobila slovenske napise za ulice, o čemer priča pismo dr. Janeza Bleiweisa in Mateja Cigaleta v imenu Slovenskega društva Ivanu Gutmanu, tedanjemu predstojniku mestne gosposke v Ljubljani:

Častiti gospod!
Da ste dali ljubljanskim ulicam, kakor jim po pravici slovenskega naroda gre, tudi slovenske imena pripisati, ste poplačali stari dolg, kteriga so noter do vas vsi poprejšnji mestni poglavarji dolžni ostali.
Z veseljem tedej spozna slovensko društvo to lepo djanje, s kterim ste pokazali, de spoznate, da stara bela Ljubljana je slovenske Kranjske poglavitno mesto in de tedej, brez de bi treba bilo nemšine clo zatreti, vunder pravica pred Bogam in ljudstvu terja, da domači jezik, jezik kranjskiga ljudstva, ne sme v nobeni reči več zaničevani pankrt biti, ampak da se povzdigne na prvo stopnjo domorodnih pravic.
Državni zbor dunajski nam bo kmalo pravico storil, ktero nam nekteri protivniki še zmirej kratiti hočejo, in tako očitno kažejo, da ne vedo kaj de veleva opravičevanje narodnosti, ktero so nam milostljivi cesar z ustavo dali.
Sprejmite tedej zahvalo za svoje domorodno prizadevanje, ktero nikdar ni brez težave, pa toliko veči so tudi zasluge.

To je bil prvi korak.
Na uvedno slovenskega jezika na ljubljanskem magistratu je bilo treba čakati še 35 let, ko je Valentin Zarnik leta 1882 stavil predlog o enakopravnosti slovenskega jezika:

Poleg varovanja popolne ravnopravnosti se principijelno slovenski jezik kakor uradni jezik ljubljanskega magistrata razglasi.
Zarad izpeljave se nastavi odsek sedmih udov pod načelom gospoda župana.

Baron je pozorno spremljal tudi rast in razvoj vasi in vaških družin.
Nastopal je kot posrednik ob sporih med vasmi.
Sam je dajal zaslužka uslužbencem in uslužbenkam v graščini.
Nadarjenim otrokom je omogočil študij v Ljubljani.
Rad je odstopil graščinsko zemljišče za napravo poti.
Tako je v letih 1835 do 1842 nastala boljša povezava med Dolom in Klečami, medtem ko je bila cesta iz Dola skozi Ihan proti Domžalam in Dobu napravljena že med francosko zasedbo in je bil posebno trden most postavljen čez Mlinščico pri Flerinovem mlinu.

Njegovo osebno in družinsko življenje je bilo žalostno.
Z viška imenitnosti in slave je njegov rod v dveh desetletjih propadel in ugasnil.

Imel je 7 otrok.
Nekateri so umrli kmalu po rojstvu.
Marija Alojzija leta 1799, stara 14 dni.
Marija Leopoldina (1800 – 1802)

Nekateri so umrli v mladosti.
Karel Boromej (1798 – 1834)
Elizabeta (1814 – 1835)

Nekateri so umrli v zreli dobi.
Marija Katarina (1797 – 1853)
Jožef Ferdinand ( 1795 – 1847)

Vendar so bili kakor njihova mati, duševno bolni.

Poročila se je samo Antonija Hijacinta (1807 – 1878) in sicer leta 1839 z Janezom Attemsom iz Podgore pri Gorici, v sorodstvo druge stopnje, in dobila za doto graščino Groblje pri Domžalah.

Najstarejši sin Jožef Ferdinand – Pepi je bil nekaj časa že v diplomatski službi.
Potem pa se mu je omračil um in je umrl 4 leta za očetom (1843) in 3 tedne za materjo (1847).

Rodovina Erbergov je leta 1847 ostala brez moškega potomca.
Graščina je prešla v last Attemsov po hčerki Antoniji Hijacinti Tony.
Knjižnica, arhiv in muzejske zbirke so še naprej ostali v Dolu, vendar so bili deloma dostopni tudi javnosti.
Vanje so hodili študirat znanstveniki in raziskovalci naše preteklosti.
Polagoma so začele zbirke prehajati v naše roke.
Še največ jih je leta 1880 prešlo v Deželni muzej v Ljubljani.

To je za cel teden pozornega branja. Za zacetek imam dve vprasanji: kaj so kavfertne kmetije, mitne kmetie
In kaj bodo baronom 3 kajze?


Pravis, da so bili protestanti. Jih ljubljanska skofija ni zaradi tega resno preganjala? In kasneje, pravis, da je bil en od potomcev katolik. Se je vsak sam odlocil katere verske sekte bo ali je druzina prehajala iz katolistva v protestantizem in nazaj skupno?

S čim ga je počil? Mušketo?

Jožica je bila pestunja cesarskih deklic.
Joža vzgojitelj- pedagog Ferdinanda premaknjenega v letih od 1809- 14. Ravno on je iz razvaline Ferdinanda iztisnil največ, kar se je dalo.

Kavfrtna kmetija je bilo zemljišče, s katerim je kmet prosto razpolagal in da je zanj veljala pravica do dedovanja.

Mitna kmetija je bila kmetija, kjer so se pobirali prispevki od blaga.
Zdaj bi temu rekli carina.

Veliko graščakov je postalo protestantov.
Šele ob protireformaciji so se bili prisiljeni spreobrniti nazaj v krščanstvo.

Glede cloveskih ribic iz Postojnske jame v ribniku. Nam je vodic v Postojnski jami povedal, da cloveska ribica na svetlobi prezivi zelo kratek cas, potem umre. Zato tistih nekaj, ki jih so jih imeli v koritu, kjer so se gibale v vodi pod svetlobo, redno menjajo.

1) o lesenih vodovodnih ceveh. Zanima me, kako so to zadevo tehnicno izvedli, da cevi na poti do vodnjakov niso spustile vse vode.

2) Pravis, da so bili vsi otroci dusevno bolni. Kaj jim je bilo? Neverjetno, da mu je umrlo vec kot pol otrok. To tudi v tistih casih tudi pri revnih ni bilo obicajno.

??? Iz biskvita?

Ko sem bila jaz v jami, so bile ribice v temi, no, soba je v mraku, akvarij pa v temi.. Tudi fleš je bil prepovedan.

Jaz sem bila tam pred kaksnimi 20 leti. Do takrat, ko si bila ti tam, so sistem verjetno izboljsali. Ob nasem obisku so bile v nekaksnem koritu (stene niso bile steklene) v eni od jam, nad koritom so imeli luc. Mozno je, da so jim zaradi luci umirale in so spremenili setup.

Keramična ploščica, če jo pogledamo v preseku, je sestavljena iz dveh slojev: biskvita in glazure.

Biskvit je enostavno rečeno, glineno telo ploščice, ki je žgano pri visoki temperaturi in je svetlo sive ali rdečkaste barve, kar je odvisno od sestave. Svetli biskvit vsebuje aluminijaste okside in je kakovostnejši, rdečkasti pa železove. Posebnost je gres porcelanato biskvit, pri katerem glini, vezivu, dodajo drobno zrnati pesek kot agregat in žgejo pri zelo visokih temperaturah (do cca.1200 °C). Ta biskvit je po kakovosti najboljši tako glede na izredno trdnost kot glede na majhno vpijanje vode. V Italiji zdaj praktično vse talne ploščice delajo na gres porcelanato biskvitu s tem, da jih lahko še dodatno glazirajo. Glazura je prevleka čez biskvit na zgornji strani, ki je lahko sijajna ali mat. Sijajne glazure so precej bolj nežne in vsebujejo svinčene spojine. Določene talne ploščice so lahko tudi neglazirane, kar velja za klinker in pa za gres porcelanato ploščice.

Še https://www.svetstoritev.si/2016/03/11/1238/ vir , da ne bo kdo zmotno mislil, da se na vse spoznam 🙂

Ja, mislim, da je bilo dve leti nazaj. Pa v steklenem akvariju so bile.

Mene si prepricala. 🙂

Fleš je prepovedan, ker se potem v jami ustvarja fotosinteza in se potem razrastejo alge po celi jami in uničujejo kapnike.
Zato tudi vodniki ugašajo luči v jami, ko gre skupina mimo.

Jaz sem imela čast videti obe verziji, tisto v koritu pred več kot dvajsetimi leti in novejšo v akvariju pred petimi, šestimi leti.
Drugače pa, moji vrli Kranjčanki, v Kranju si lahko od blizu ogledate - kakopak z družino po lockdownu - zmajčke. Črni so še posebej imenitni 🙂 http://tular.si/index.php/sl/ Tular

Dne 22. julija 1855, bila je slovesna procesija iz stolne cerkve svetega Štefana na Dunaji k znamenju brezmadežnega spočetja na Dvoru, ktero je bil postavil 18. maja 1647 cesar Ferdinand III. na čast presveti Devici.
Vsi nadvojvode in cesar sam v opravi vojnega maršala in cesarica stopala sta za presvetim rešnjim Telesom.

Ko se je vračala procesija, začne deževati.
Cesarju in cesarici so ponujali dežnika, ali ona jih nista hotela.
Gologlava sta končala procesijo in akoravno mokra, nista šla iz cerkve, dokler ni bil gotov blagoslov in zahvalna pesem.

Tako lep izgled pobožnosti je dajal cesar svojim podložnikom.

Vojaska uniforma nekako ne sodi na praznovanje poroda.

Ksaj je Devica zanosila?

Leta 1886 se je z velikim sijajem vršila procesija svetega Rešnjega Telesa.
Vdeležili so se je najvišji dvor, ministri in visoki dostojanstveniki, generali in občinski svet.
Za Najsvetejšim je pa korakao Njegovo Veličanstvo cesar z gorečo svečo, spremljan od nadvojvod.
Najsvetejše pa je nosil kardinal knezonadškof dunajski.
Krasoto uniform in bliščečih redovnih zvezd, vojaški blesk in razkošje dvornega obredništva je pa prekosila velika pobožnost Njegovega Veličanstva cesarja.

To je bila podoba, da ne more biti veselejše.
Vladar 40 milijonov podložnikov je pred vsem svetom spoznal svojo vero.
Najvišjemu je dal čast in svojim podložnikom izgled prave vernosti.

Veliko tujcev je bilo tistikrat na Dunaju, med njimi mnogo drugovercev.
A vse je preobladala pobožnost vladarjeva ter resnoba in vzvišenost te svečanosti.
Naj bi Gospod Bog našega plemenitega vladarja, ki tudi sredi kroninega bleska ne pozabi na vero, temveč jo brez strahu priča, še dolgo ohranil njegovim narodom !

Zato pa varuje njega in družino njegovo vidno roka Božja.
Tako je obvarovala 13. decembra 1855 tudi cesarico.
Peljala se je v Schoenbrunn.
Konji se splašijo, voz zadene ob odnošaj, kočijaž pade brez zavesti na tla.
Iskri konji dirjajo naprej.
Nek kočijaž, ki je prišel s težkim vozom nasproti, zavozi črez cesto, da trčijo konji cesarski v njegov voz in se ustavijo.
Cesarica se vrne zdrava domu.

Za Najsvetejšim je pa korakao Njegovo Veličanstvo cesar z gorečo svečo, spremljan od nadvojvod.

Pri temle stavku se mi je v zivo prikazal kralj iz Cesarjevih novih oblacil.

Ooo, prvič slišim za tole, hvala. Tako blizu pa pojma nimam...
Sem pa guglala pa nikjer ne najdem vstopnine, odpiralnega časa, kontakta... Niti ne vem točno, kje je... Približen konec že, nekje pri ŽP... Je vhod nekje nad njo, v tistem hribu pod Stražiščem?

Ko je potoval naš cesar leta 1852 po svojih deželah, vstane neko jutro na vse zgodaj ter se gre sprehajat.
Pot ga nese mimo stare bajte.
Pred vrati je sedel deček, solze so mu lile iz oči.
Usmiljen stopi cesar k njemu ter ga vpraša, zakaj joče tako silno.

»Oče in mati sta šla v mesto gledat cesarja.
Nista me hotela vzeti seboj.
Pa bi vendar videl tako rad svojega cesarja«, odgovori dečko ter zajoče na novo.

Cesar pa se mu nasmehne milo, podari mu cekin in pravi:

»Daj ta krajcar očetu, naj ga shranijo za te.
Mene pa poglej dobro.
Ko pridejo mati domu, jim pa reci, da si videl cesarja in si govoril ž njim!«

Deček ga pogleda debelo, naenkrat se mu razvedri lice ali od samega strahu ne more ziniti besede.
Cesar se pa vrne z veselim srcem v mesto.

Vsi avstrijski narodi ljubimo svojega cesarja na vso moč.
Kako je Avstrija tesno združena s cesarsko hišo, to je pokazal pretresljivi dogodek dne 30. prosinca 1889, cesarjeviča Rudolfa smrt.

Ko je brzojav bliskoma raznesel po širni Avstriji strašno novico o nagli smrti prestolonaslednika Rudolfa, jedinega sina preljubljenega našega cesarja, bilo je vse prestrašeno in iznenajdeno.
Cesarja in Avstrijo zadel je hud udarec.
Toda imejmo zaupanje v previdnost Božjo, kakoršno je izrazil presvetli cesar v zahvali svojim narodom, rekoč:

»Najtežji udarec, ki je mogel zadeti Moje očetovsko srce, nenadomestna izguba Mojega jedinega dragega sina navdala je z najglobokejšo žalostjo Mene, Mojo hišo in Moje zveste narode.
Klanjam v ponižnosti Svojo glavo pred neizvedljivim sklepom previdnosti Božje ter s Svojimi narodi prosim Vsegamogočnega, naj Mi da moč, da ne bodem opešal v vestnem izpolnjevanju Svojih vladarskih dolžnostij.«

Presvetli cesar je pri tej žalostni priliki zopet pokazal svoje pravo krščansko mišljenje.
Podaril je namreč grad Majerling, kjer je cesarjevič umrl, nunam karmelitaricam.
Sobo, v kateri so našli cesarjeviča mrtvega, so prenaredili v kapelico, kjer se vsako leto darujejo svete maše.

Bog ohrani, Bog obvaruj nam cesarja, Avstrijo !

Jaz sem pa za to jamo in črne proteuse že slišala, in kolikor mi je znano ni ravno po nekem urniku za javnost odprta, morda se da predhodno naročiti na ogled. Pa še https://www.katasterjam.si/Caves/Details/369 lega .

Pred nekaterimi leti je prišel cesar FJI nenadoma v Dunajsko Novomesto nadzirat ondotno vojaško šolo.
Prišel je v razred, kjer je stotnik učitelj ravno razlagal zgodovino.
Cesar pozdravi učitelja in pravi:

»Prosim, ne dajte se motiti, gospod stotnik, nego nadaljujte pouk!«

Ko to izreče, položi generalski klobuk na prvo klop pred nekega učenca, nasloni se na klop ter pazno posluša.
Mladega učenca pa začne mikati cesarjev klobuk.
Ko misli, da ga nihče ne opazuje, izbere jedno zeleno peresce iz klobuka, vtakne ga v svojo knjigo in imel je spomin na cesarja.
A njegovi sotovariši so to opazili ter ga po znamenjih prosili, da pripravi tudi njim tak spominek.
Mladenič se da priprositi, puli peresce za perescem ter jih razdeluje med tovariše.
Zdajci pa mu izpodleti cesarjev klobuk ter pade cesarju na roko.
Cesar se ozre ter vidi predrznega mladeniča, kako stoji pred njim bled in trepetaje od strahu.

»Kaj si hotel s peresci, ljubi moj?« vpraša ga cesar prijazno.

»Spomin na Vaše Veličanstvo bi bili radi imeli!« zajeclja mladenič.

»Tako !
Spomin na mene bi radi imeli, no bodi vam!
Tu imate še ostalo perje!

To rekši izdere cesar svojeročno vse ostalo perje iz generalskega klobuka ter podari peresa presrečnim učencem.
Nato se obrne k stotniku rekoč:

»Gospod stotnik, prosim, bodite tako prijazni ter posodite mi za nekaj časa svojo kapico!«

Katere ptice so morili zaperje za oficirske klobuke?

Kadar stanuje FJI v svojem poletnem gradu Schönbrunnu blizu Dunaja, vstaja navadno med peto in šesto uro zjutraj.
Nato popije skodelico kave, zapali si viržinko ter gre pri stranskih vratih, kjer stoji vedno častna straža, v miren kotiček graščinskega vrta.
Tam čita nemočen časnike in druge vladarske stvari.

Nekoč je ostal čez navaden čas na vrtu, in straža pred vrati se je ta čas premenila.
Ko potem cesar pride in misli skozi ona vrata oditi v svoj grad, ne pusti ga stražnik, ki ne pozna cesarja, oblečenega, kakor je navaden častnik.

»Strogo mi je ukazano, da smem skozi ta vrata pustiti jedino cesarja.«

»Saj sem jaz cesar« pravi Franc Jožef.

Stražnik zmaje z glavo ter odgovori:
»To bi lahko rekel vsakdo!
Cesar je drugače oblečen nego vi, in sploh se jaz držim ukaza ter ne pustim nikogar skozi ta vrata, kakor le presvetlega cesarja samega!«

To rekši sname puško z rame ter jo napne proti cesarju.
Kako si je cesar pomagal iz te zadrege?
Prav čudno.
Odhitel je takoj na vojaško stražarnico, poklical zapovedujočega častnika in dva vojaka, in ti so morali iti s cesarjem do vrat ter izpričati, da je res on cesar.

Stražnika odvedo nato v veliko stražarnico ter ga na cesarjev ukaz pohvalijo za njegovo vestno vedenje.
Cesar sam mu pošlje polno pest čisto novih srebrnih goldinarjev, češ da bo drugič spoznal cesarja tudi brez prič.

Mavro, zelo zanimivo tole tvoje pisanje.
Da ne smetim, si se že odločil, kaj bo, ko te bo one izdal, ko se boš delal mrtvega pred sodelavko?

Nisem.
O tem moram temeljito razmisliti.