☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 7

Pisatelja sta morda privoščila fantaziji krila, kamnosek, bi pa rekla, da malo manj 🙂.

In joža II veliki razsvetljenec, je bil z vsemi žavbami namazan. Vse svoje ( oziroma Rezkine) reforme je snedel, razen odpravo tlačanstva in smrtne kazni. Pa bi bilo vseeno, če bi tudi ti dve nazaj vzel. Kmete je itak tako obdavčil, da bi jim bilo verjetneje ljubše, ostati tlačani vendar mu cajtgajst tega ni dopuščal. Smrtno kazen je nadomestil s prisilnim delom, na primer vlečenjem ladij, kar je tako ali tako vodilo v predčasno smrt. Reformiral, pa ni npr. prostitucije.
Znan je bil kot velik ženskar, najrajši je imel tiste nižjega stanu ( domnevam, da zaradi tega, ker je bil noro zaljubljen v prvo ženo, pametno Isabello, ki pa je imela rajši njegovo sestro 🙂 in oblastne matere, ki je še mislila namesto njega 🙂 ) pripisujejo mu celo četico otrok, ki jih nikoli ni priznal, rad je zahajal k prostitutkam, nerad pa jim je za usluge plačeval. Te pikantnosti si ljudje zapomnijo in da ne bi pozabili, ter ker so radi klesali kamne, so to dejstvo vklesali za veke vekov 🙂.

Joža II je bil rojen 13ga.

Za svojega bivanja na Kranjskem se je cesar Jožef II. izprehajal nekega dne preprosto oblečen, da bi ga vsakdo ne poznal, ob travnikih in njivah nekje tam na Dolenjskem.
Na jedni teh njiv je ugledal kmeta, ki je ravno sejal pšenico.

Bog daj dobro srečo! ogovori cesar kmetiča.
Kako je očka?
Ali boste pridelali kaj prida?

Kmet se popraska za ušesi ter odgovori čmerno:
No, no, če pride, ne pride, če ne pride pa pride.

Čuden odgovor.
Cesar misli in misli, kako bi si raztolmačil te kmetove besede, a ne more pogoditi prave.
Zatorej veli kmetu, naj mu reši zastavico.
Šegavi kmetič, ki ni kaj zaupal gospodi, brani se in brani in šele ko se mu cesar razodene, razloži mu stvar takole:

Vidite presvetli cesar, tukajle blizu moje njive na oni strmi pečini gnezdi silno veliko divjih golobov, katerim gre moja pšenica posebno v slast.
Če tedaj pridejo golobje zobat pšenico, tedaj je ne pride mnogo v moj skedenj, da bi jo omlatil.
Če se mi pa posreči, da preženem požrešne ptice, pride tudi pšenica v moje shrambe.

To si treba zapomniti, misli cesar sam v sebi ter pravi kmetiču:

Dobro ste jo pogodili, oče, nate 5 tolarjev za zastavico, ali proti temu, da živemu človeku ne poveste rešitve svoje uganke, dokler mene stokrat ne vidite v svoji hiši, sicer zapadete glavo!

Že dobro! odgovori kmet, spravi tolarje ter seje dalje, a cesar se vrne domov.

Takoj potem je bila velika pojedina pri cesarji v Ljubljani, h kateri je bilo povabljeno mnogo imenitne gospode.
Pri tej priliki pravi cesar zbrani gospodi, da pove zastavico, katere gotovo ne ugane nihče.
Napravijo veliko stavo ter določijo čas, do kdaj bi bilo treba uganiti zastavico.
Ministri in svetovalci ter vsa druga imenitna gospoda si beli lase z zastavico.
Če pride ne pride, če ne pride pa pride, ali zastonj, vsa njih bistroumnost je brezuspešna.
Dobila pa se je vendar zvita glavica, kateri je bilo dobro znano, da cesar rad občuje nepoznan s preprostim ljudstvom, in ta zvita glava je bil cesarjev prvi svetovalec.

Ta prehodi vso okolico ter pozveduje, s kom je cesar občeval v zadnjem času.
Da cesar zastavice ni sam izumil, o tem je bil prepričan.
Naposled res naleti na kmeta, kateri se sicer uda, da je cesarju zastavil omenjeno uganko, rešitve pa svetovalcu nikakor neče povedati, spominjaje se cesarjeve grožnje.
Cesarski svetovalec mu ponudi 10, 50, 100 srebrnih tolarjev, ali vse zastonj.
Vsota dveh sto tolarjev pa vendar zavede kmeta do izpovedbe.
Vesel se vrne cesarski svetovalec domov, a ne menj vesel spravi zviti kmetič lahko zaslužene srebrnjake.

Dan, ko bi se bila morala uganiti zastavica, pride.
Cesar se zbrani gospodi nagajivo posmehuje, ker si je v svesti, da zastavice nihče ne ugane.
Ali kako se začudi cesar, ko mu prvi svetovalec ugane zastavico, a še bolj se razjezi, ko mu na njega zahtevo izpove, kako je prišel do prave rešitve.
Pošljejo orožnike po kmeta, ki je tudi pričakoval kaj tacega.
Vzemivši 200 tolarjev, katere mu je podaril svetovalec, odide radovoljno z orožniki.

Glej, glej, tak mož beseda si! nagovori ga cesar ostro, ali ti nisem ukazal molčati, dokler me ne vidiš stokrat v svoji hiši?

Dane besede nikakor nisem prelomil, odgovori kmet.
Glejte, cesarost !
Ko sem vas videl desetkrat, nisem se hotel udati, ko sem vas petdesetkrat, tudi ne in takisto ne, ko sem vas videl stokrat.
A ko sem vas videl dvestokrat, povedal sem šele skrivnost.
Kdo je tedaj prelomil besedo?

Nesramni lažnik! vzklikne cesar, saj me niti jedenkrat ni bilo v tvoji hiši, kako bi me bil tedaj videl dvestokrat?

Motite se, presvetli cesar, odreže se kmetič pogumno ter strese tolarje iz vrečice na mizo, ali ni na vsakem izmed teh tolarjev vaša podoba, in ali ni tukajle 200 tolarjev.
Blagovolite jih prešteti in potlej povejte, ali vas nisem videl dvestokrat v svoji hiši?

Vsa gospoda se nasmeje kmetovi zvijači, in ko ukaže cesar kmalu odšteti še 100 tolarjev za njegovo prekanjenost, smeje se kmetič še najbolj.

Cesar Jožef II. je vprašal profesorja, ki se mu je prišel poklonit:
Kterih jezikov učite mlade plemiče v Terezijanišči?

Profesor mu odgovori:
Francoskega, italijanskega in angleškega jezika!

Zakaj pa ne češkega? vpraša Jožef dalje, ki je sicer nemški jezik najbolj širil po šolah, saj imam več čeških podložnikov nego francoskih in angleških.

Da se vrnemo k lepemu Otonu....

V izogib zmešnjavi sem besedilo naknadno prestavila v prvotni tekst o Otonu.

Medtem, ko sem jaz čarala en odgovor je spoštovani gospod Lelj Hitroprsti že prispeval nove dogodivščine kajzerja Joškota. 🙂

Nekdo je prišel k cesarju v obleki iz francoskega sukna.
Jožef II. stopi k njemu, potiplje njegovo obleko in ga vpraša:
Odkod imate to sukno?

S Francoskega.

Kaj bi nosili, če bi takega ne bilo?

Pomagal bi si s tem, ki bi se utegnilo dobiti doma.

In vi hočete službo v mojih deželah? reče Jožef mrzko ter se obrne.

Čakaj, da se lotim tvoje Sissike, potem boš najverjetneje opravil z menoj 😉

To pa ne. Lelj je eden, edini in edinstven.

Avtor teh pripovedk je spisal tudi "Cesarica Elizabeta. V spomin na preblago vladarico avstrijsko povodom Nje žalostne smrti slovenski mladini"

tu si boš lahko dala duška

Nekdaj pride k cesarju kmetica ter privede s seboj dva sina.

Kaj bi radi, mamka? vpraša jo cesar.

Kmetica odgovori:
Ne zamerite, da vas prihajam nekaj vprašat.
Glejte, starejšega sina, kterega tako zelo potrebujem pri gospodarstvu, hočejo vzeti k vojakom, in vendar ste, Veličanstvo, dali oklicati, da so jedini sini prosti vojaščine.
Ta dva pa sta moja jedina sinova.

Nasmehoma pravi cesar:
No, za zdaj bodi.
Odslej pa pomnite, da je le jeden jedini sin prost.

1. Red zlatega runa sem si moral prav ogledati na Wiki. Zanimivo.

3. Primerno ime v slovenščini za Luizo? Morda Lizika, Lojzka?

Saj Luiza je poslovenjeno Luise.
Lizika naj bi bila Elizabeta (Elisabeth) , Lojzka pa Alojzija (Aloise, Aloisia).

Luiza Pesjakova je bila tudi Luiza 🙂

Tale Jozko pa ni bil prov brihten poba. Le koliko svetovalcev je imel, da so vodili drzavo, ker on tega ocitno ni bil sposoben.

Pa se nekaj. Pri vseh teh osebah bi bilo fino imeti malo druzinsko drevesce, da jih lahko popredalckam in pokljukam. In nek casovni okvir, kdaj se je to dogajalo, tudi ne vi skodil.

V vec kot 200 letih se te stvari niso kaj dosti izboljsale.

Da ne smetim prevec v tej krasni temi.

@ Dojencek, kamnoseki zivijo, oziroma, so ziveli, od angelckov s krili.

@Dojencek. O Lepem Ottu in rahlo postranskih stvareh v zvezi z njim imam obilico vprasanj, a jih bodem cuvala do kasneje, da se mi ne pomesajo vsi ti grajski gospodje.

In se ena zanimivost iz raziskovanja mojega druzinskega drevesa.

Pred drugo polovico 18. stoletja imen kot so Franz in Joze, skorajda ni bilo. Najvec je bilo Johannov, v nasi druzini najmanj 1/4 vseh imen. V Nemciji jih je bilo takrat 3/4 moskih Johannov. Le kako so jih razlocevali? Poleg Johanna so bila pri nas priljubljena imena Martin, Jakob, Mihael, Jurij (Georg), Matija in Gregor. Tudi kaksen Anton, Andrej in Tomaz se je nasel. Sele proti koncu 18. stoletja se zacnejo pojavljati Jozeti, ocitno po presvitlem cesarju iz nase teme, in Franc.

Med zenskami se vidi, da je bila dezela globoko katoliska. Najmanj 3/4 jih je bilo Marij. In ker jih je bilo toliko, so dobivale vzdevke, da se je vedelo, katera je katera. Tako ni bilo redko, da je moski imel prababico Marijo, babico Micko, mamo Mimi, teto Micl, sestro Marico, zeno Mico hci Minko, necakinjo Miciko, vnukinjo Maruso in pravnukinjo Marucl. Naslednje najbolj pogosto ime je bila verjetno Ursula, dalec sledile so Elizabete, Katarine, Helene, Marine in Ane.

Nekega dne pride žid, ki se je bil dal krstiti, k Jožefu ter mu pripoveduje na dolgo in široko, koliko je storil za človeški rod, da se je dal krstiti in da je tudi brate in sestre pregovoril do tega.
Naposled naprosi cesarja, naj mu da kaj penzije.
Cesar ga prime za roko in reče:

»Tako lepo in modro ste ravnali, da vas ne morem poplačati.
Tega ne more storiti noben človek.
To je samo Bogu mogoče in ta vas bo tudi poplačal, ako se niste pokristjanili zgolj iz dobičkarstva.«

Dobra.

Bogatinec je prosil cesarja Jožefa štipendije svojemu sinu in je prišel tudi s sinom k cesarju.
Sin je bil ves nališpan in je imel dve uri z dolgima verižicama, s katerima se je igral, ko je oče cesarju razkladal, da brez tuje pomoči sina ne more dati študirati.

Cesar mu reče:
»Saj tudi ni treba.
Vidim, da ga vesele ure, naj se rajši izuči za urarja.«

Mlad človek plemenite rodovine je dobil imenitno službo in se je prišel cesarju zahvalit.
Presvitli cesar, reče mu, te časti nisem vreden.

Jožef mu odgovori:
»To pač sam dobro vem.
Podelil sem vam to službo samo, da se iznebim vaših sitnih roditeljev.«

Tale bi lahko komot bila iz sedanjega časa. 😆

Leta 1783 je prišla k njemu žena in se pritožila, da njen mož grdo ravna ž njo.
Na kolenih je prosila cesarja, naj ji privoli, da se loči od moža.

Cesar ji pravi: To mene nič ne peče.

Ko zvita žena vidi, da ne doseže svojega namena, reče, da njen mož prav tako celo cesarju ne prizanaša s svojim jezikom.

Cesar ji odgovori mirno in kratko:
To pa tebe nič ne peče.
Izpolnjuj svoje dolžnosti, tedaj bo mož tudi izpolnjeval svoje.
Z Bogom.

Nekega dne je slišal cesar, kako sta vojaka pred njegovimi vrati nejevoljno govorila o njem.
Stopi k njima in reče:

»Ljuba moja, ako hočeta tako govoriti o meni, pojdita vsaj iz pred vrat, da vaju ne bom slišal.«

Preplašena poklekneta vojaka pred cesarja, in nihče ga ni odsihdob bolj hvalil nego onadva.

Meseca novembra 1787 sta se sešla generala Lascy in Lavdon na hodniku pri cesarji.

Jožef vpraša Lavdona:
Koliko časa, mislite, bo treba, da premagate Belgrad?

Lavdon odgovori:
Presvitli cesar, ako je vse pripravljeno, česar je treba za obsedanje, upam si v desetih ali dvanajstih dneh mesto dobiti v oblast!

Lascy je mislil, da je Lavdon pač govoril nekaj preveč.
A cesar ga prime za roko in reče:
Midva, dragi Lascy, mu morava že verjeti, ker nobeden naju še ni premagal trdnjave.

V kolikih dneh so ga zavzeli, če so sploh ga?

Leta 1787 jim ni ratalo.
Leta 1788 jim ni ratalo.
Leta 1789 jim je ratalo v treh tednih in sicer od 15. septembra do 8. oktobra

Ko je bil cesar Jožef zopet nekdaj na potovanju, prišla je stara kmetica prosit cesarja za svojega sina, ki je bil pri vojakih, rekoč:

»Dober dan, gospod cesar!
Želim, da bi bili vi gospod cesar, še lepo zdravi.
Kaj počenjajo gospa mati?
Ali so tudi še zdravi?«

Cesarja razveseli to vprašanje prav zelo.
Zato da ženici nekaj cekinov in ji reče:

»Dobra mamica!
Razven tebe me na vsem potovanji še nihče ni vprašal po mojej materi.
V jednajstih dneh dobiš sina zopet domov.«

Saj gremo lepo po vrsti.
Zdaj se nahajamo nekje okoli 1780 (takrat je umrla mama Rezka, ki je sovladovala z Joškotom) od 1780-1790 je kajzerjeval “samostojno”
Še drevesce : https://www.habsburger.net/de/stammbaum Habsburžani, od prvega do zadnjega 🙂

Nekdaj pride cesar Jožef II. v mesto Versailes pri Parizu.
Nekega jutra se gre preprosto oblečen izprehajat po versaillskem vrtu.
Naposled si hoče ogledati tudi imenitni zverinjak, ki je bil tedaj tamkaj.
A lastnik tega zverinjaka mu reče, naj počaka, da pride več ljudij, zakaj ne izplača se za jednega človeka odpirati več oddelkov.
Cesar ne odgovori ničesar, ampak mirno čaka jedno uro.

Ko se naposled nabere zadosti ljudij, stopi še vedno nepoznan, v zverinjak ter si ga ogleda.
Pri odhodu stisne lastniku 10 cekinov v roke, in sedaj šele spozna lastnik, da je bil slavni cesar, ki je moral čakati tako dolgo.

Ko je prišel cesar Jožef II. na potovanji v Pariz pred spremstvom na poštno postajo, kratil si je dolgčas s tem, da se je sam bril.
Ker je poštar vedel, da pride danes cesar mimo postaje, vprašal je tega tujca, ali ni morda tudi on izmed cesaarjevega spremstva.

Sem, sem! odgovori Jožef.

Nato je poštar šele prav radoveden, vprašuje in vprašuje ter naposled tujca celo vpraša, kakšno službo opravlja pri cesarji.

Ej, pravi Jožef, brijem ga včasih.

Drugič pride cesar Jožef na Češko ter sreča kmeta.

Kam pa, kam prijatelj! vpraša ga cesar.

Kuma iščem svojemu devetemu otroku, odgovori kmet.
Žena moja je doma že vse pripravila, le kuma še nimava!

Ne skrbite, prijatelj, grem pa jaz za kuma, dé cesar in gre s kmetom.

Spotoma vpraša kmet spremljevalca:
Kaj mislite, kum, kaj je moja žena doma skuhala dobrega?
Uganite, če morete!

Cesar ugiblje in ugiblje, pa ne more uganiti, in vselej pravi kmet:
Više, više!
Naposled se kmet naveliča neplodnega ugibanja in pravi kaj čmerno:
No, štruklji so, štruklji, to bova jedla.

Sedaj pride vrsta na cesarja, da tudi on zastavi kmetu uganko.
Kaj mislite, oče, kdo bo kum vašemu otroku?

Kmet začne pri rokodelci in trgovci, cesar pravi vedno: Više, više!
Ko kmet pride že do svetovalca in plemenitaša, povesijo se mu roke ob telesi, ko pa dospe do generala in slednjič do cesarja, poklekne od strahu.
Prijazno pa ga cesar vzdigne, gre ž njim na dom ter ondu kumuje njegovemu otroku.

Ko pride cesar Jožef nekdaj na Ogersko, ugleda med došlim ljudstvom moža, za dobro glavo daljšega od druzih.
Cesar ga pokliče k sebi in ga vpraša, koliko čevljev ima.

Preprosti kmet ne razume tega vojaškega izraza in odgovori: Par čevljev in par škornjev.

Cesar se nasmeje in reče: Na 3 cekine, kupi si še par šlap.

Na potovanji po Tirolskem sreča cesar Jožef nekega moža ter ga vpraša, čegav je.

Mož, ki cesarja ni poznal, odgovori osorno:
Sam svoj!

Nato mu reče cesar:
Tedaj imaš pač bedastega gospodarja!

Ko pride cesar Jožef v ogersko vas, sreča zelo ošabnega graščaka.

Cesar ga vpraša:
Kdo pa ste?

Graščak odgovori:
Veličanstvo!
Kaj me ne poznate?
Jaz sem baron Favli!

Cesar odgovori:
Imel bi preveč dela, ko bi hotel poznati vse bedake v svoji državi!

V hrvaškem mestu je zapazil starega ujetega moža, ki je delal okovan v železji.

Zakaj si v železji? vpraša ga cesar.

Ubil sem pred mojo hišo zajca.

Kaj si še zakrivil?

Nič!

Nič drugega?

Nič, milostljivi gospod!

Kdo je tvoj gospodar?
Hočem prositi zate!

O, milostljivi gospod, nikar ne storite tega!
Že je drug gospod prosil zame, a to mi je doneslo 50 batin, ko je odšel gospod.

Ko se Jožef prepriča o resnici te moževe izjave, ukaže jetnika oprostiti, oskrbniku graščakovemu pa naložiti 50 batin ter ga ukleniti v verige.

Res zanimivo branje.

Hvala.

Na lovu blizu Dunaja pusti Jožef spremljevalce same.
Ko pride zopet na cesto, doide kmeta.

Cesar ga nagovori:
Kam greš, prijatelj?

Kmet pove, da gre v mesto kupovat nekaj potrebnih rečij.
Cesar, kterega kmet ne pozna, pridruži se mu, in oba gresta skupaj v mesto.
Kmet reče med drugim, da bi rad kdaj videl tudi cesarja, o katerem je slišal že toliko lepega.

Jožef odgovori:
No, če želiš videti cesarja, pojdi le z menoj, jaz grem naravnost do njega!

Kmet vpraša dalje:
Kako pa naj spoznam cesarja?

Jožef odgovori:
Ko prideva v mesto, glej samo, kdor se ne bo odkril, ko se mu bodo vsi drugi odkrivali, tisti je cesar!

Ko prideta v mesto, odkrivajo se jim vsi Dunajčani spoštljivo, le kmet in njegov tovariš obdržita klobuk na glavi.
Ko prideta že blizu cesarskega gradu, vpraša cesar kmeta:
No, veš li zdaj, kdo je cesar?

Kmet odgovori:
Ne vem, kako bi rekel.
Pa zdi se mi, da je jeden izmed naju.

Cesar Jožef pride nekoč v kaznilnico v Brnu.
Tamkaj vpraša vsakega kaznjenca posebej, zakaj je bil kaznovan.
Vsak je govoril tako, da se je zdelo, kakor da je čisto po nedolžnem obsojen v ječo.
Naposled pride cesar pred jednega, ki solznih očij in ves skesan prizna, da se je dal zavesti v toliko zločinstvo in da je kazni v resnici vreden.

»Takoj mi odpravite tega malopridneža, sicer pokvari vso častno in pošteno družbo« reče cesar in pomilosti jetnika.

Jožef II. je bil ljubljenec ljudstva, ki dolgo ni hotelo verjeti, da je res umrl.
Vedno je ljudstvo upalo, da se zopet prikaže ter pomore ljudem.

Sosebno ganljiva pa je ljubezen ubogih Slovakov do Jožefa.
Slovaki si še sedaj kaj radi pripovedujejo o dobrem cesarji Jožefu, ki je svojo zlato obleko podaril siromakom, sam pa hodil ogrnjen v star plašč.
Ali ko je hotel pomagati tožnemu slovaškemu narodu, izginil je v valovih reke Morave.
Toda utonil ni in tudi ni umrl do danes.

Od tega časa morajo slovaški dečki hoditi daleč po svetu in iskati dobrega cesarja Jožefa.
V slovo pravijo slovaškim dečkom:
Kjer komu izmed vas podare belega pšeničnega kruha, tam ste našli sled dobrega cesarja, in kjer vas kdo prijazno pozdravi, tam cesar Jožef ni več daleč.

Hvala! Kar nadaljuj. 🙂