☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 8

Hvala tebi.

Lupčkaaaaaa.

FRANC I.

Cesar Franc se je vojskoval s Francozi.
V tem hudem času so cesarju podložniki dajali mnogo radovoljnih darov, da jih je obračal domovini v brambo.
Pride tudi priprost kmet v cesarjev dvor.
Hotel je govoriti s cesarjem.
Ko pride pred cesarja, reče:
»Tudi jaz sem Vam nekaj prinesel.«
Položi polno mošnjo na mizo in se odpravlja.

Cesar se temu darilu začudi in vpraša:
»Kdo si in odkod?«

»Tega nikomur ne povem«, odgovori kmet, poslovi se in odide.

Cesarja zdaj še bolj mika zvedeti kaj o priprostem kmetiču.
Hitro pošlje služabnike za njim, naj bi ga povpraševali po imenu in domu.
Kmetič se jim pa posmeje in pravi:
»Ali menite, da bom vam povedal, kar še cesarju nisem hotel!«

Tale je pa dobra - prav je imel ta kmet 🙂

Leta 1800, ko je v Avstriji vladal cesar Franc, je bilo 6 moravskih brambovcev v ječi v Brnu.
Kot vojaški uporniki so bili obsojeni na smrt.
Vsak dan so morali biti pripravljeni na pot v večnost.
Tedaj pa zve za nje grof Leopold Berthold, znan kot rešilni angelj v nesrečah.
Blagi plemenitaš je porabil vse svoje lepe zmožnosti in vse svoje premoženje za dela krščanske ljubezni do bližnjega.
Grof natančneje poizveduje, kaj so zakrivili obsojenci in zve, da so vsi očetje mnogobrojnih družin, da so zelo hrepeneli priti na svoj dom in so poskušali ubežati.
S tem so se pa hudo pregrešili zoper vojaške postave.
Blagemu grofu so se v srce smilile njih družine in sklene brambovce rešiti.

Takoj ukaže napreči konje v sani.
Bilo je namreč po zimi in sneg je naletaval.
Naravnost na Dunaj jo krene Berthold in kmalu po polnoči prisopihajo konji na cesarski dvor.
Grof gre naravnost do cesarskega komornika, pove mu, zakaj prihaja, in hoče govoriti s cesarjem.

»Prepozno je gospod grof.
Njih Veličanstvo so imeli danes mnogo trudapolnih opravil.
Sedaj že počivajo.«

»Seveda.
Veličanstvo počivajo in jutri vstanejo okrepčani.
Mojih 6 brambovcev pa se ne prebudi več, ako jim prepozno prinesem pomiloščenje!« pravi grof.

»Morda bi nama cesarica svetovala ali pomagala,« pravi komornik, ki so se mu smilili nesrečni brambovci.
»Prosim pojdite z menoj!«

Takoj gresta do cesaričnega stanovanja, kjer so bila še vsa okna razsvetljena.
Bila pa je pri cesarici njena mati Karolina, kraljica napolitanska.
Z zgovornimi besedami jame Berthold zopet pripovedovati vzrok svojega prihoda.
Do solz ganejo besede visoko gospo.
Cesarica takoj namigne grofu, da gresta do cesarjevega stanovanja.
Tu pokliče cesarja Franca in mu predstavi grofa Bertholda in pove njegovo prošnjo.
Cesarju je bilo že dobro znano grofovo plemenito delovanje.
Vedel je tudi, da je on najzvestejši njegov podložnik.
Zato je pripravljen takoj uslišati njegovo prošnjo.
»Ako ni prepozno, jih pomilostim« pravi cesar, vstane iz postelje in sede k pisalni mizici, da napiše pomiloščenje.

S hvaležnim srcem sprejme grof cesarjevo pisanje.
Solze hvaležnosti mu zaigrajo v očeh.
Cesar Franc kmalu zopet sladko zaspi in sanja o brambovcih, ki jih je srečne storil z jedno samo besedo.
Imenoval je pozneje te sanje najlepše v svojem življenju.

Grof Berthold pa je hitel še ponoči proti Brnu, kamor je dospel še o pravem času.
Pomiloščenje je izročil poveljniku trdnjave ter tako rešil šestim družinam njih očete.
Pozneje je bil imenovan za nadzornika vseh vojaških bolnic.

Leta 1809 je sam stregel na Velehradu nekemu bolniku, ki je imel vročinsko bolezen.
Kmalu potem je sam zbolel za to boleznijo in umrl.
Vse svoje žive dni je pomagal potrebnemu bližnjiku in zanj je dal tudi svoje življenje.
Bog mu je povrnil!

Ne samo oskrbniku grascakovemu, rudi grascaku bi moral naloziti 50 batin. (iz zgodbe o zajcu in verigah.)

Lelj, daj malo zazlajfaj. Serviraj nam te zgodbe v manjsih dozah, ker so prevec zanimive, da bi jih samo preletela.

Lelj, ko omenjas dobrega cesarja, kako je ponizno stal v vrsti za zivalski vrt. Kako je bilo z zivalskim vrtom pri Lepem studencu? Imas kaksen opis iz tistih casov?

Bolj verjamem v Povodnega moža, kakor pa v dobrega cesarja 😆

Joža drugi se je davnega leta 1777 mudil v Versaillesu.

Takrat je bila grajska menažerija pri Lepem vodnjaku, tako kot Lepi vodnjak sam - pomanjšana različica dvorcev v Versaillesu.
Menažerijo je dal okoli leta 1750 zgraditi Joškotov ata rimsko- nemški cesar Franc Štefan, bolj poznan kot Rezkina copata. Vladanje mu ni dišalo, bolj ga je zabavalo kopičenje denarcev in preganjanje lepotičk ( kadar se mu je uspelo izmuzniti strogemu Rezkinemu očesu 🙂). Gojil je simpatijo do naravoslovnih znanosti in zbral je zajetno zbirko mineralov. (Večkrat se sprašujem, kako se mu je uspelo pridružiti prostozidarjem, ko je stroga Rezka preganjala vse, ki niso bili ponižni rimokatoliki, še posebej v nos so ji šli protestanti, ki jih je neusmiljeno preganjala in nesrečni Židi čez katere se je nekoč pridušala, da ne pozna hujše kuge od te nacije in jih nemudoma nagnala iz Prage. V teh grozodejstvih jo je edini prekosil le sin njenega naroda, Dolfi, ki je njeno zvijačo uporabil 200 let kasneje. Gotovo bi bila ponosna nanj. Pa pustimo zdaj to.)

V menažeriji so sprva imeli v ujetništvu domače divje živali. Obiskovali so jo lahko le dvorjani in njihovi gostje, v nedeljah pa so (celo 🙂 ) lahko prišli lepše oblečeni navadni ljudje pasti zijala. Nekaj let kasneje so v namen širjenja obzorij menažerijo odprli za učence, dijake in študente.
Leta 1770 so privlekli prvega slona, naslednje desetletje so navlekli volkove in medvede, sledile so jim zveri npr.polarni medved, hijene, velike divje mačke in še nekaj eksotičnih plenilcev, pa kenguruji in druge nesrečne živalce.
Od takrat naprej je bila menažerijo dnevno odprta za obiskovalce in nastal je živalski vrt, ki še danes stoji.

Kdo ti je kriv, če si čudak?

Vrl častnik, ki se je odlikoval v mnogih bojih, je bil povikšan v višjo službo.
Zato bi bil pa moral iti tudi iz glavnega mesta v neki zelo oddaljeni kraj, kjer je bila vojaška posadka.
To je tedaj veliko stalo.
Častnik si pa kot družinski oče poprej ni mogel ničesar prihraniti.

Vzame torej odlok, s katerim je bil povikšan v službi, in ga nese nazaj v dvorno pisarno.
Cesar Franc je moža dobro poznal, in ko zve, zakaj ne gre v daljni kraj kot načelnik posadke, sede in napiše, naj mu blagajna izplača 500 goldinarjev potnine.
Hvaležno sprejme častnik nakaznico in jo nese v cesarsko blagajno, da mu uradnik izplača nakazano vsoto.
Pa kako se začudi, ko blagajničar vzame kupček bankovcev in začne šteti: 100, 500, 1000, 2000, 3000, 4000, 5000!

»Čujte, gospod uradnik, to mora biti pomota.
Moj dobri vladar mi je podaril le 500 goldinarjev« pravi častnik.

»Tukaj je nakazanih 5000.
Kar mi Veličanstvo ukaže, to moram storiti.«

Častnik vzame 5000 goldinarjev in gre zopet do svojega vladarja, da mu razodene pomoto.
Smehljaje ga tolaži cesar in pravi:

»Kar sem zapisal, ostane zapisano, če je tudi jedna ničla več.
Česar vi ne bodete rabili, potrebovali bodo vaši otroci.«

Ginjeno se zahvali častnik, rekoč:
»In ko bi mogel pet tisočkrat umreti, rad bi umrl za predobrega cesarja in svojo domovino.«

Tako udanih podložnikov je imel Franc I. povsod v svojem cesarstvu.

Berem, da so Cehi, ko so se osvobodili izpod avstrijskega jarma leta 1918, podrli njegove spomenike, ker jih je ponemceval in jim tako uniceval cesko kulturo.

Bereš Fake News.
To teoretiki zarot kot je Dojenček širijo lažno zgodovino in pika

lelj je večkrat jasno napisal da bi želel vreči demokracijo dol in postaviti monarhijo spet!

Prava reč, vrli Lelj 😆.



Nihče mi ne veruje, ko jim pravim kaj se je godilo,
dasiravno lepim kamen,
kterga davnega so leta 1778 sklesali v svarilo.

Tožiš me komplota, zdraharije - blagrovala bi cesarja,
to moreš verjeti srca mirnega,
ako on se skazal bi za pravičnega gospodarja.

Kar mi je znano bo na plano dano, moja vest je blaga,
ne jenjam, dokler sopem bom govorila,
mirno čakam, da zmuzljiva laž goljufiva omaga.

Ti v zvezde kuješ svojat plemenito, ki tlačila je dušo tlačansko,
doklej živo moje bo telo,
branila bom bitje korenito z materjo slovansko 🙂.

Abejžno.

Lepo zapisano 🙂

Leta 1813 je prišel s svojo armado v neko mesto, ki je bilo poprej avstrijsko, tedaj pa že pod Napoleonovo oblastjo.
Meščani so bili pa še svojemu vladarju iz srca udani in so upali, da zopet kmalu pridejo pod peroti avstrijskega orla.
Cesarja Franca I. in njegove vojake so prav slovesno sprejeli.

Vladarju so šle naproti belo oblečene deklice, ki so potresale cvetic po poti, in pet do šestletna deklica mu je izročila šopek dehtečih rož z besedami:

»Oče, ne pozabite nas!
Oče, ne pozabite nas!«

Dobro je umel cesar pomen priprostih besedij, vzdignil je dekletce k sebi na konja in je posadil pred se.
Prav kmalu se privadi otrok milega vladarja, vzame šopek, razveže ga in jame zatikati cvetke v zapone cesarjeve vojne suknje in za njegov klobuk.

Armada se pomika dalje.
Pred stolno cerkvijo pozdravi duhovščina svetlega vladarja.
Ko ljudstvo vidi nedolžno dekletce, ki je bilo pozdravilo vladarja, na cesarjevem naročju, zalijo marsikatero oko solze veselja.
Cesar se pa ozre po množici in reče:

»Menil sem, da so moji zvesti otroci, moji udani podložniki samo na Dunaju in glejte, tukaj jih tudi najdem.«

Silna navdušenost zavlada po teh vladarjevih besedah med narodom.
Cesar izroči deklico njeni materi, stopi raz konja in gre spoštljivo v cerkev, kjer je vsa množica zapela zahvalno pesem.
Iz cerkve gre svetli vladar do svojega stanovanja.
Kompanija avstrijskih grenadirejev je stala pred hišo za stražo.
Takoj ukaže, da naj odide, češ, tukaj me bodo varovali moji otroci, moji zvestoudani podložniki.

In tako je modri cesar prisparal nekaj goldinarjev. Njegovi zvestoudani podlozniki so ga varovali zastonj.

V bitvah pri Aspernu in Vagramu je padlo veliko vojakov.

V Ulrihskirhnu, prijaznem trgu na Moravskem polju, je bila glavna bolnica za ponesrečene vojake.
Sila v bolnici je prikipela že do vrhunca.
Manjkalo je namreč ljudi, ki bi stregli ranjenim vojakom.
Marsikdo bi bil moral v bolečinah in obupnosti umreti, ko bi ljubi Bog v tej veliki sili ne poslal ranjencem rešilnega angelja in tolažnika v človeški podobi.

Bil je to namreč župnik iz Ulrihskirhna.
Noč in dan je hodil okrog bolnikov ali pa klečal poleg njih na tleh.
Nobene, še tako velike rane in nobene bolezni se ni ustrašil.
Po več dni je prav malo ali pa nič jedel in komaj po jedno uro spal in če je prišel za kratek čas zopet v svoje župnišče, našel je tamkaj celo kopico ubogih sirot, kojih očetje so padli v vojski.

Bilo je pet ura popoludne.
V skromnem stanovanju župnikovem je vladala grobna tihota.
Na naslonjaču je župnik trdno spal.
Trikrat 24 ur ni zatisnil očesa.
Sedaj vstopi v sobo mož plemenite postave ter postoji pred spečim župnikom.
V tem trenotku je nekdo pocukal tujca za suknjo.
Ta se ozre ter zapazi poleg sebe šestletnega dečka.
Skrbno pravi tujcu:

»Ti moraš proč od tod, da ne bodeš zbudil gospoda župnika.«

Med tem so prišle tudi vse druge sirote z vrta ter so radovedno ogledovale tujca.
Ta se ozre proti njim in jih takole nagovori:

»Ljubi otroci, vaš oče je bolehen, ima z ranjenimi vojaki mnogo opraviti ter je prereven, da bi vas vse vzdrževal.
Jaz sem pa bogat gospod ter sem prišel semkaj, da vas vzamem se sabo na Dunaj in za vas skrbim.
Ako ste zadovoljni iti z mano?«

»Ne maramo z Vami.
Mi ostanemo raje tu!« zakriče vsi jednoglasno.

Neka mala deklica je začela jokati in to je zbudilo trudnega župnika.
Ko je otroke poslal na vrt, pravi tujec:

»Oprostite, gospod župnik, da sem Vas zbudil iz sladkega spanja, kojega ste tako zelo potrebni.«

»Ni res.
Storil sem napačno, da sem se pustil premagati od zaspanca.
Večer se dela in prav ob tem času bolniki največ trpe in mene najbolj potrebujejo.
Ali vas smem vprašati za Vaše ime?«

»Moje ime?
No, jaz se imenujem Franc.«

Gospod župnik stopi bliže in vpraša:
»Pa Vaš priimek?«

»Najprvo sem se imenoval Franc II., zdaj pa se imenujem Franc I.«

Gospod župnik ostrmi na te besede, vladar pa nadaljuje:
»Ali je to kaj čudnega, če pridem sem, da se zahvalim temu možu, kateremu sem dolžan toliko hvalo?«

Te besede je govoril cesar s prirojeno ljubeznjivostjo.
Župnik je bil ginjen do solz nad to ljubeznjivostjo svojega dobrega vladarja.
Ponižno se prikloni in pravi:

»Vaše Veličanstvo, ta milost, to ponižanje!«

»Oh!
Imenujte mi še kaj tako blagih mož, kakor ste Vi, v mojem kraljestvu in našel jih bodem v revnih, s slamo pokritih kočah, v podzemeljskih stanovanjih in v najvišjih nadstropjih« seže mu naglo dobri cesar v besedo.

Ko je prišel cesar črez nekaj let zopet v Ulrihskirhen, ni našel župnika več živega.
Obiskal je njegov grob na pokopališču.
Na priprostem križu je stalo zapisano župnikovo ime Avguštin Gall, in pod imenom so pa stale besede:

»Umrl v svojem poklicu na vročinski bolezni leta 1809.

Cesar Franc I. je po letu pogosto bival v Badnu.
Zvečer je večkrat hodil na sprehod.
Spremljal ga je navadno le en spremljevalec.

Nekega dne sreča cesar 4 pogrebce, ki so mrliča nesli na pokopališče.
Nobenega človeka ni bilo, ki bi ga bil spremil do groba.
Cesar zmaja z glavo in reče svojemu spremljevalcu:

»To mora gotovo ubožec biti, ker nima človeka, ki bi za njim žaloval.
Jaz sem deželni oče premožnim in ubogim.
Pridruživa se midva pogrebcem!«

Pobožno odkrije cesar sivo glavo, gre za rakvijo in moli za rajnega.
To vidijo nekateri.
Hitro se pridružijo.
Čim dalje gredo, tem bolj raste vrsta pogrebcev.

Tri leta po tem dogodku umrje tudi cesar Franc.
Obžalovali so njegovo smrt vsi narodi velikega avstrijskega cesarstva.

Aha, zdaj pa pride na vrsto dobri Ferdinand I. Njegov naslov je bil :

“Mi, Ferinand prvi, po božanski pravici cesar Avstrije,
kralj Madžarske in Češke, po tem imenu peti, kralj Dalmacije, Hrvaške, Slavonije,Galicije, Lodomerije in Ilirije; kralj Jeruzalema itd.,
nadvojvoda Avstije,
veliki vojvoda Toskane, vojvoda Lorene, Salzburga, Štajerske, Koroške, Kranjske, Gornje in Spodnje Šlezije, Modene, Parme,
vojvoda Emilije Romanije, Auschwitza in Zatora, Tešije, Furlanije, Dubrovnika in Zadra,
veliki knez Transilvanije,
mejni grof Moravske, Gornje in Spodnje Lužičke in Istre
knežji grof Habsburga , Tirolske, Kyburga, Goriške in Gradiške,
knez Trentinske in južne Tirolske
grof Vorarlberga, Feldkirchna, Bregenca in Sonnenberga itd.
tržaški ban, kotorski ban in ban Slovenske krajine”

Ni slabo za v razvoju zaostalega človeka.

In potem, na Leljevo žalost in mojo naslado....potetovirana žverca Sissy 🙂

ne bi rekel, da pride na vrsto 🙂

Jaz hocem prebrati vse.

Prav veliko ne bo več za prebrati 🙁. Nahajamo se približno v letih od 1835 do 1848. Pripovedke se bile izdane božjega leta 1896, dve leti po Sissijini smrti. Trenutno greje prestol umsko in telesno prizadet cesar Ferdinand dobri, ki je na prestolu bolj za okras, saj vladanja ni sposoben. Njegov mlajši brat, oče kasnejšega cesarja, Sissijinega moža je tudi, (sicer blažje, ampak vseeno) vidno mentalno in telesno zaostal, s to razliko, da mu je uspelo spočeti (zdravega) naslednika. Ta naslednik ni bil nihče drug kot Franc Jožef I, Sissijin mož, oče z gonorejo okuženega prestolonaslednika Rudolfa, ki je v ljubezenski vročici alias drogeraškem deliriju ubil ljubico in si nato sodil sam. Posledično je prestol zajahal čemerni Franc Ferdinand (brat lepega Otona, ki ga je pokončal sifilis, o njem smo debatirali nekaj strani nazaj), ki je sklenil življensko pot zavoljo mirnega prsta črnorokaša Gavrila Principa, kateri je že bil obupal nad atentatom, ko mu je usoda ali božja volja 😆, ( ravno, ko se je sprijaznil z žalostnim dejstvom, da z atentatom ne bo nič, ter se ga je, užaloščeno, namenil it nasekat v bližnji bife) pripeljala plemenitašev avto direktno v strelno linijo. Vse drugo je zgodovina 🙂.

Komaj čakam na žverco 😉

Mimogrede, sifilis je bil očitno pogosta nadloga v tistih časih. Tudi tamali Vouk ga je staknil že v mladih letih.
https://e-koroska.si/hugo-wolf-muzikolog-newman-ga-je-postavil-na-celo-znamenitih-skladateljev-samospeva/ https://e-koroska.si/hugo-wolf-muzikolog-newman-ga-je-postavil-na-celo-znamenitih-skladateljev-samospeva/

.

Joj, a se spomniš kako smo se pred leti hahljali zavoljo njenih zob in vtetoviranega sidra. Malo je manjkalo, da bi me Lelj na črno listo del 🙂.


Ne vem, če bi tvegala 😆

hehe, se spomnim, ja.
Saj zdaj je seznanjen s kruto resnico, tako da ti kar piši 😆

Bom, ampak najprej dam besedo Lelju, navsezadnje je njegova tema in se lahko le veselim, da me ne briše 🙂.

FRANC KAROL

Nadvojvoda Franc Karol, oče cesarja Franca Jožefa I., si je pridobil s svojo ljubeznjivostjo srca vseh svojih podložnikov.
Reveži so ga spoštovali kot svojega očeta, kajti rad je delil ubožcem, rad je pomagal tudi pridnim obrtnikom.
Če je le zvedel, da je prišel kdo v zadrege brez svoje krivice, hitro mu je pomogel.

Nekega dne peljal se je s svojim adjutantom na sprehod v Prater, v velik gaj, kamor se hodijo Dunajčanje najraje sprehajat.
Ko se peljeta mimo neke gostilne, zapazi nadvojvoda, da je zaprta.
»Kaj pomeni to?« vpraša svojega adjutanta.
Ker mu ta ni vedel odgovora, pošlje hitro, ko prideta domu, slugo povpraševat, kaj je s krčmarjem.
Še tisti dan mu poroča sluga, da je krčmar obubožal, ker je trla bolezen njega in njegovo obitelj, da je dolžan kakih 400 goldinarjev, ter da so mu zaprli krčmo, ker so ga upniki rubili.
Kmalu potem se pelje nadvojvoda zopet v Prater.
Krčma je bila že zopet odprta, krčmar je stal na pragu in je pozdravljal z veselim srcem nadvojvodo.
Ta mu je bil plačal dolge, ker je zvedel, da krčmar ni sam kriv svoje nesreče.

Koliko je dajal za bolnike, za slepce, za sirote, za gluhoneme in za druge nesrečneže, se ne da povedati, ker je dajal tako, kakor veleva sveto pismo, naj levica ne ve, kaj daje desnica.
Mnogokrat je obiskal celo sam kakega reveža, da mu je pomagal.
Zato ga je pa ljubilo tudi ljudstvo nad vse, imenovalo ga je le očeta revežev.
Kjer se je le pokazal, pozdravljalo ga je ljudstvo tako spoštljivo in tako prijazno, da so se čudili tujci.
Nadvojvoda sam je odzdravljal tudi najnižjemu.
Če je hodil po ulicah Dunajskih, nosil je klobuk navadno v roki, da bi le ne prezrl kakega pozdrava.

Zopet druga pripovedka nam o usmiljenosti nadvojvode Franc Karola to le pripoveduje.
Necega dne se je sprehajal v Pratru.
Skozi množico ljudij se k njemu pririje neznan človek, kateremu se že na lici bralo, da ga tare huda sila, ter mu izroči pismeno prošnjo.
Stražnik, ki je tam blizu stal, skoči k neznanemu človeku, da bi ga proč spravil.
Ali plemeniti nadvojvoda vzame siromaka v svojo obrambo ter reče, da so ga vsi okrog stoječi lahko slišali:
»Tega človeka mi ne smete zapreti!«
Nato se obrne k nesrečnežu ter mu obljubi njegovo prošnjo natanko pregledati.

Nadvojvoda Franc Karol je ljubil, kakor vsi dobri ljudje, cvetice, posebno vijolice in rože.
Kadar mu je kaka deklica, ki je prodajala cvetice, ponudila sprehajočemu se po cesti šopek vijolic, dal jej je vselej zanj po srebrn goldinar.

Po svojih sprehodih se je vozil nadvojvoda s šestero belimi konji.
Temu se bi človek čudil, ako se pomisli, da je nadvojvoda drugače zelo priprosto živel, ter se ta šestovprežna vožnja ne sklada z njegovim priprostim življenjem.
Ali vzrok je bil temu ta, da so kočijaži za vsako vožnjo s šestero konji dobivali posebno doplačilo, in da bi nobeden ne izgubil tega svojega doplačila, vozil se je vedno s šestero konji.

Ko mu je umrla dne 28. maja 1872 njegova soproga Sofija, je bil silno potrt ali udal se je v voljo Božjo ter dejal:
»Šla je pred menoj, da tudi meni pripravi mesto v nebesih.«

Tak je bil oče našega cesarja, in mati njegova bila je verna družica svojemu možu.
Ni čuda torej, da je tudi naš cesar Franc Jožef I. tako usmiljenega srca do revežev, kakor so bili stariši njegovi.

Zdaj pa tiho! Motis pouk. Potem bos pa spet jokala, ko bo padel cvek.

To usmiljeno srce je bilo ocitno genetsko. Samo zakaj je nehalo biti pri pokradenih ozemljih?

Ko berem te zgodovinske pripovedke so res zgolj pripovedke oz pravljice.
Neverjetno kako usmiljeni in dobrosrčni ter pametni in miroljubni so bili vsi ti cesarji, graščaki, plemenitaši itd, samo mi ni jasno kako to, da so bili v nekih stalnih vojnah in pa, le zakaj je prišlo do kmečkih uporov in puntov, saj so po napisanem ti gospodarji delili denar in dobroto na vse strani.

Ker je prišlo do finančnega nesporazuma?

SOFIJA

Leta 1837 je prebivala nadvojvodinja Sofija v Išelnu, v Gorenji Avstriji.
Necega jutra je šla v priprostej obleki, kakor je imela navado, s svojimi otroci na izprehod.
Na potu zagleda kmeta, ki je nesel otročička v naročji, večkrat postal, popraskal se za ušesi in oziral na vse strani, kakor da bi koga pričakoval.
Otročičku v moževem naročji menda ni ugajalo, ker se je neprestano jokal, kar je kmeta še bolj vznemirjalo.
Da bi otroka utolažil in bi gosposki ljudje mimo odšli, sede na klop ob cesti.
Nadvojvodinja, mimo idoč, obstoji pred kmetom, prijazno se k otroku nagne in ga kmalu utolaži.
Potem vpraša kmeta, zakaj ubogo dete tako zgodaj iz doma nosi in ga ne pusti, da bi se naspalo.

»Vam je lahko govoriti, ker ne veste, v kakšnej sili sem jaz, ubogi kmetič.
Jaz s svojo ženo prebivam visoko v hribih ter spadam tukaj sem v faro.
Danes bi morali mojega otroka krstiti, ali z babico tu sem prišedši, ne najdeva gospoda oskrbnika doma, ki so obljubili, da bodo kum mojemu otroku.
Odšli so baje v Gmunden, in jaz ne vem, kaj mi je storiti.
Babica išče druzega kuma, a našla je baje kakšno znano žensko in se zdaj ž njo pogovarja, a meni lahko v tem otrok brez svetega krsta umrje.«

»No, če ni druzega, temu se lehko pomore.
Bova pa jaz in moj soprog krstna kuma vašemu otroku.«

»O, da bi tako dobri bili, gospa milostiva!«

»Le vstanite in kar z menoj pojdite.«

»Lepo se Vam zahvaljujem, gospa milostiva.
Bog vam bode to na vaših otrocih povrnil« odgovarja veseli kmetič.

Nadvojvodinja idoč pokliče svojega soproga, ki je na oknu slonel, in kmalo so šli vsi v farno cerkev.
Gospod župnik, ki so ugledali tako vzvišene krstne kume, začudili so se, in ko je kmetič izvedel, kdo da njegovo hčerko pri svetem krstu drži, ustrašil se je, da ni mogel niti besedice izpregovoriti.
Po svetem krstu je prejel za otroka obilo darilo, ter prevelicega veselja ves zmeden tekel z otrokom domov.

Domov prišedši ni dolgo mogel nič pametnega povedati.
Žena se je uže bala, da jej bode mož zblaznel, ker si ni mogla razložiti njegovega nenavadnega vedenja.
Iz začetka je izgovarjal le posamezne besede in pretrgane stavke, iz katerih je le polagoma njegova žena poizvedela, kaj se je zgodilo.

»Žena, ljuba moja žena !
Kolika milost !
Kolika čast !
In koliko denarja !
Le poglej !
Jaz niti sam še videl nisem, toliko zlata in srebra.
In tako prijazna sta bila krstna kuma !
Poglej, tu sem so milostljiva gospa poljubili našo Sofijo !
Naša hčerka je tudi Sofija, kakor nje kuma.
Bog ju ohrani in blagoslovi ž njima vso cesarsko rodovino !«

Tako je mož govoril in solze veselja so tekle raz srečno lice priprostega hribovca.
Ko je žena vse razumela, kar jej je mož pripovedoval, tudi ona se je veselja razjokala in vsi skupaj so Boga prosili za srečo in blagoslov Sofijinim krstnim kumom.
In Bog ve, ako ni morda molitev pobožnih priprostih ljudi tudi kaj pripomogla, da je takrat sedemletni sin nadvojvodinje Sofije postal pozneje cesar Franc Jožef I.

Bolj kot molitev je pripomogla dobra stara genetika, njegov ( v vseh ozirih zelo hudo zaostal v razvoju) stric ni mogel (znal?) spočeti naslednika ( v pomoč mu niti ni bila njegova hudo pobožna ženka ( menda pa je bila izvrstna negovalka) ), foter je bil -zahvaljujoč milostnemu genskemu zapisu - kanček manj zaostal kot stric, ampak vseeno neprimeren za cesarja, bistroumna Zofka mu je ukazala naj se odpove tronu v korist sina ( da si je, revica prihranila sramoto). Sinu je zrihtala potrebni dril za bodočega poglavarja in ga za nagrado, ker je bil priden omožila z lepo nečakinjo Sissiko. In pripomogla, da se je izrojeno plemstvo množilo -skupaj z vsemi mogočimi degeneracijami in mutacijami vred 🙂- naprej.

preveč gledaš Igre prestolov

@ dojencek

Kaksno dedno bolezen so imeli, da je bil zaostal? Jaz poznam samo fragilni kromosom x (fragie X syndrome), ker poznam eno tako druzino.

@Lelj

Ko si napisal, da kmet nese otroka, sem najprej pomislila, da je otrok hudo bolan. In to me je spomnilo na leto 1787. Ali je bila v Sloveniji takrat kaksna epidemija nalezljive bolezni? Namrec, moji praprapra babici sta tisto leto konec avgusta umrla dva otroka 2 dni narazen. Stara sta bila 6 in 9 let. Malo sem brskala o tem, a za Slovenijo nisem nasla nicesar. Mozart jih je imel 20 let prej, ko mu je bilo 11 let, v Rimu so bile nekaj let prej in menda je umrlo 5000 ljudi ali samo otrok (se ne spomnim in ne najdem linka) Na Dunaju so bile leto kasneje, to je 1788, crne koze, ki so koncale zivljenja stevilnih otrok. Se da najti kje podatke za Slovenijo, ne le za leto 1787, ampak tudi sicer, kdaj so razsajale kaksne epidemije?

Sem guglala, in tudi jaz sem našla samo črne koze. Bom poskusila še popoldan.

https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/glasilo-ljubljana/cepali-so-ljudje-kakor-bilke-pod-koso/ https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/glasilo-ljubljana/cepali-so-ljudje-kakor-bilke-pod-koso/

https://www.vecer.com/vecer-v-nedeljo/najhujse-morilke-v-zgodovini-clovestva-s-svojimi-posledicami-preusmerile-tudi-tok-zgodovine-10123911 https://www.vecer.com/vecer-v-nedeljo/najhujse-morilke-v-zgodovini-clovestva-s-svojimi-posledicami-preusmerile-tudi-tok-zgodovine-10123911

Mavro, ti brišeš objave v tej temi, ali sem narobe razumela Dojenček? Ker če brišeš, potem predlagam Porajkel, da odpreš novo temo, tako kot jo je Dojenček.

Jaz nič ne brišem.

Super in hvala.