☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 6

Necega dne se je prerila uboga žena skozi množico do cesarja, da bi mu podala prosilno pismo.
Stražnik jo nekoliko ostro zavrne.
Cesar pa mu reče:

Ako ubogih ljudi ne poslušamo,
kadar nam tožijo,
kako bode Bog nas poslušal,
če se njemu potožimo.

Leta 1769 je potoval cesar Jožef II. po Moravskem.
Sredi polja ukaže kočijažu ustaviti konje.
Potem stopi z voza in gre na bližnjo njivo, kjer je oral kmet Trenko.
Poljedelec se sicer čudi neznanemu častniku, ko prosi, naj mu pusti za nekaj časa plug, vendar ustreže njegovi želji.
S svojima rokama, s katerima je prijemal kraljevo žezlo, prime cesar za plug in izorje jedno brazdo.
Utrujen in ves potan izroči zopet poljedelcu plug in ga bogato obdaruje.

Na onem kraju, kjer se je to zgodilo, postavili so pozneje lep spomenik, ki naj bi pričal še poznim rodovom, kako je cesar spoštoval kmečki stan.
Zna se, da odsihdob nihče ni več rabil tega pluga.
Hranili so ga, kakor kako sveto stvar, najpred v hiši omenjenega kmeta, a pozneje so ga prenesli v mesto Brno na Moravskem, kjer se še dandanes nahaja.

Kako dobrega srca je bil cesar Jožef II., priča nam zlasti ta dogodba.

V razvedrilo se je sprehajal po mestu, oblečen kot preprost meščan.
Nekega jesenskega večera ga poprosi revno pa čedno oblečen deček miloščine.
Prosil ga je za jeden goldinar in prav zaupljivo gledal neznanega gospoda.

»Tako mlad si še in že beračiš!« zavrne ga resno Jožef.

»Ne zamerite, dobri gospod.
Velika potreba me je prisilila.
Oče so mi umrli pred več tedni, mati so bolni in nimajo ne hrane, ne postrežbe.
Tudi trije bratje so lačni doma.
Mati bi potrebovali zdravnika, pa nimajo denarja, da bi ga plačali.«

»Dobro, deček!
Tu imaš goldinar in pojdi še po drugega zdravnika, jaz grem sam tudi k materi, morda jih ozdravim.«

Deček hvaležno sprejme dar, pove natančno, kje stanujejo mati, in hiti ves vesel po zdravnika.
Cesar poišče nemudoma voznika in se odpelje do ulice, kjer je stanovala revna žena.
V oddaljenem predmestju je bila ubožna hišica, ki jo je cesar spoznal po dečkovem opisovanji.
Blagi vladar gre naravnost v stanovanje dečkove matere.
V postelji je ležala bolna žena, trije otročiči so bili krog nje.
Cesar sicer ni bil zdravnik, spoznal je pa vendar, da uboga mati nima kake posebne bolezni, ampak da sta jo samo revščina in lakota položili na bolniško postelj.
Žena je seveda mislila, da je ptuji gospod zdravnik, ki ga je poklical sin.
Cesar jo res tudi tolaži, da bo kmalu bolje in zapiše na listič nekaj vrstic, se poslovi in odide.

Kmalu pa pride starejši sin in ž njim pravi zdravnik.
Ko pa se približata bolniški postelji, pove jima žena, da je bil že drug zdravnik pri nji, in da je na mizici njegov zdravniški recept.
Radoveden vzame zdravnik listič v roke, bere nekaj časa, nato pa reče:

»Dobrega zdravnika imate, žena.
Njegovo zdravilo vas bo gotovo ozdravilo.
Na lističu je zapisano, kdor pride s tem lističem v dvorno blagajno, izplača se mu 25 cekinov.
Zdravnik ni nihče drugi, kot cesar Jožef.«

Zadovoljno se smehljaje, se poslovi zdravnik in ne svetuje ničesar, ker je bil prepričan, da bolni ženi drugega ne manjka, kot hrane in postrežbe.

Za časa vladanja cesarja Jožefa II. so zlasti osebe višjih stanov, ki so se kaj pregrešili, zelo ostro kaznovali.
Morali so namreč oblečeni v platnene halje, na kratko vstriženi, z majhnim belim klobukom na glavi, pometati ceste.
Na ulici niso smeli nikogar nagovoriti, in nečastno bi bilo ž njimi se meniti.

Nekedaj pride mimo takih kaznjencev lepo opravljen dijak višjih šol.
Mirno stopi do nekega kaznjenca, prime ga za roko, ki je bila z veliko verigo privezana k tovarišu, in jo spoštljivo poljubi.
Žalostno ga pogleda kaznjenec, a ne spregovori nobene besede.

Vse to je opazoval neki višji uradnik.
Takoj je poklical k sebi omenjenega dijaka in ga je ostro posvaril, češ, da se ustavlja cesarju samemu, ki je prepovedal kaznjencem na ulici govoriti.
Mirno mu mladenič odgovori:

»Govoril nisem nobene besedice, samo roko sem poljubil jednemu kaznjencu.
On je moj oče.
V jezi se je spozabil in prišel v roke ostri pravici.
Jaz, kot sin, ga pa moram tudi kot kaznjenca spoštovati in ljubiti.«

»Cesar bode to zvedel!« odgovori uradnik in odpusti mladeniča.

Blagemu cesarju pa je bilo obnašanje mladeničevo jako všeč.
Ko je zvedel, kaj se je zgodilo, pomilostil je očeta in mu odpustil vso kazen, sinu pa je podelil veliko ustanovo, da je lahko obiskoval visoke šole.

Lepo!!! Jih imaš še veliko na zalogi?

zdaj smo na polovici 🙂

Nekoč pride star častnik pred cesarja Jožefa II. ter mu toži, da s svojo nizko pokojnino ne more vzrejati svojih deset otrok.

»Moji otroci se bodo morali, kedar vzrastejo, bojevati in delati za svojega cesarja, in zato je potrebno, da jih v vsem izučim.
Moje slabo gmotno stanje mi pa tega ne dopušča.«

Tako je govoril častitljivi častnik in cesar mu je obljubil pomagati.
Kar je cesar obljubil, to je tudi izpolnil.
Hudobni ljudje so pa cesarja nalagali, da častnik nima nič otrok, da je bogat ter da zlorabi milost svojega gospoda.
Ali dobri cesar zmajuje z glavo, češ, da tega ne more verjeti.
Da bi se pa prepričal temu, obišče nekega dne častnika v njegovem stanovanju.
In, kaj najde?
Ne deset, ampak jednajst otrok, koji vsi so tujca prav prijazno pozdravili.

»Saj ste mi pripovedovali, da imate 10 otrok, ali tu jih vidim jednajst.«

»Veličanstvo.
Jednajsto dete je sirota, ki je že pred leti izgubilo očeta in mater.
Gotovo bi moralo od lakote umreti, ko bi se je jaz ne bil usmilil.
Kjer Bog deset otrok ne zapusti, skrbi gotovo tudi še za jednajstega.«

»Plemeniti mož!
Kako svitlo se blišče vaše kreposti nasproti vašim obrekovalcem!
Vaši otroci bodo od danes naprej moji.
Po očetovski hočem skrbeti za nje.
Tudi večer vašega življenja, moj vrli mož, hočem okinčati s častjo, kakor to sploh vaše čednosti zaslužijo.
Zdravstvujte !« pravi ganjen cesar.

Kakšno veliko ustanovo? Kaj je s tem mišljeno?

Štipendija.

Nikoli ne bi ugotovil, tnx.

Ob času, ko je vladal cesar Jožef II., je bila na Češkem huda lakota.
Skrbni vladar je ukazal po deželah, kjer je bila dobra letina, nakupiti žita, pripeljati je na Češko in razdeliti stradajočim prebivalcem.
Hotel se je pa tudi sam osebno prepričati, kako se spolnuje njegovo povelje.
Vzel je s seboj samo jednega spremljevalca in se odpeljal v poštnem vozu na Češko.
Kamorkoli je prišel, srečaval je voznike, ki so vozili žito.

Pred uradnim poslopjem, v majhnem mestecu blizu Prage, zapazi več voz, obloženih z vrečami.
Okolo njih so stali vozniki in kmetje.
Na obrazih se jim je videlo, da so nejevoljni, ker se je tudi spoznalo iz zabavljic, ki jih je cesar sam čul.

Vladar stopi iz poštnega voza, pokliče jednega izmed kmetov in ga vpraša, zakaj je ljudstvo tako nejevoljno.
Dobrosrčni kmet pač ni spoznal cesarja, ki je bil oblečen kot priprost častnik, in mu prostodušno odgovori:

»Kdo bi ne bil nejevoljen?
Od jutra že tukaj stojimo in čakamo na milost gospoda cesarskega uradnika.
Vozniki bi radi oddali žito, mi bi je radi nesli domov, pa ne smemo brez njegovega dovoljenja.«

Pisar je čul zadnje besede, prišel bližje in rekel:

»Da, prav ima mož, ker se pritožuje.
Ura bo že štiri, in gospod uradnik se še ne more ločiti od vesele družbe.
Ljudje ga čakajo tukaj trudni in lačni.«

»Oglasite me gospodu !« pravi nato pisarju cesar, ki je le težko prikrival svojo jezo.

»Oprostite, gospod častnik, tega sedaj ne smem storiti, sicer sem ob službo,« odgovarja pohlevno pisar.

Cesar pa ni maral poslušati daljnih opravičevanj, ampak je šel naravnost v prvo nadstropje.
Ne da bi potrkal, stopi v uradno sobo.
Cesarski uradnik in njegovi prijatelji so igrali.
Ko ugledajo tujega častnika, gre mu uradnik naproti in ga osorno vpraša:

»Kdo ste«
Kaj želite?«

»Poročnik v cesarski službi sem in zahtevam, da takoj razdelite žito, ki so je pripeljali vozniki.
Lačno ljudstvo čaka na vas že od ranega jutra.«

»Naj čakajo kmetje!
Ako nimate drugega naročila, gospod častnik, se vam priporočam.
Z Bogom !«, odgovori uradnik zaničljivo se posmehujoč.

Na to pravi prav mirno cesar:

»Zdi se mi, da vi sploh nimate časa spolnovati svojih dolžnosti.
In vendar je sedaj ob času tolike nesreče treba, da se vsi vestno trudimo, da polajšamo veliko bedo.
Da vam pa vaša služba ne bode delala težave, zato od tega časa niste več cesarski uradnik v tukajšnjem mestu.«

Pri teh besedah odpne cesar svojo vrhno suknjo.
Na prsih se mu zasveti svitlo znamenje vitežkega reda in prestrašeni uradnik spozna, da je pred njim sam cesar.

Cesar pa gre nato takoj iz sobe in se ne poslovi niti z jedno besedico.
Ko pride na ulico, pokliče pisarja in mu pravi:

»Vi ste odslej najvišji cesarski uradnik v tem mestu.
Razdelite takoj žito med stradajoče ljudstvo.
Tako hočem jaz, cesar Jožef II.«

Vladar se je nato vrnil na Dunaj.
Ljudstvo si je pa še dolgo časa hvaležno pripovedovalo, kako skrbi za podložnike cesar Jožef II.

Tudi cesar je bil visjega stanu in se je dobro zavedal, kako perilous je njegova lastna situacija

Necega večera se je cesar Jožef II. čisto priprosto oblečen sprehajal blizu Dunaja.
Sreča deklico, ki se je britko jokala.

»Zakaj se jočeš?« vpraša jo cesar.

Deklica ga pogleda in ide mimo.
Mislila si je morebiti, ta mi že ne more pomagati.
Cesar gre za njo ter jo še jedenkrat prav prijazno povpraša.
Zdaj deklica vendar odgovori:

»Hči sem cesarskega častnika.
Oče so mi umrli, mati so silno ubogi.«

»Zakaj se pa do cesarja ne obrnete?« ji pravi cesar.

»Bile sva, bile v cesarskem dvoru, pa njegovi služabniki so naji zavrnili, češ, da cesar ne more vsacemu kaj dati in podariti.«

Jožef stisne deklici 3 cekine v roko ter ji naroči, naj se drugi dan ob desetih oglasi v cesarskem gradu.
On ji hoče pri cesarji milosti izprositi.

Drugi dan pride deklica zares v grad.
Ko cesarja zagleda, zgrudi se od samega strahu na tla.
Jožef pa jo prijazno vzdigne in reče:

»Ti meni včeraj nisi zaupala, ker nisem bil tako bogato oblečen kakor zdaj.
Nikar ne sodi ljudi po njih oblačilu.«

Zopet ji poda lepo darilo ter obljubi, da hoče skrbeti za njo in njeno mater.

A je prsvitli cesar znal se kaksen jezik okupiranih narodov poleg nemscine? (Nanasa se na zgodbo o uradniku, ki ni razdelil zita).

Pri vseh teh dobrih delih me cudi, da ga niso razglasili za svetnika.

Iskreno pobožnost vladarske rodbine avstrijske je dokazovalo celo življenje cesarja Jožefa II.

Nekoč je srečal cesar v Gentu, v tako zvanih brusilnih ulicah, duhovna, ki je nesel bolniku sveto Popotnico.
Takoj je cesar dal voz ustaviti, stopil je iz njega, pokleknil kar na zemljo, ne pa na klopico, katero so mu ponudili, in tako je prejel od duhovna blagoslov z Najsvetejšim.

Ta ginljivi dokaz njegove pobožnosti je ganil prebivalce tako, da so na mestu, kjer je bil cesar klečal, kamenje izkopali in postavili lep kamen z napisom:

»Dne 15. rožnika 1781 je sprejel cesar Jožef II. blagoslov z Najsvetejšim na tem mestu od župnika tukajšnje župnije.«

Ko je cesar Jožef II. potoval po svojih deželah, prehitela ga je nekega večera tema, da ni mogel dalje.
Stopi tedaj v bližnjo krčmo, da povečerja in prenoči.
Stopivši čez prag, ugleda živahno tolpo pivcev, kteri mu zakličejo:

»Le sem, imamo ga pa bi ga še radi.«

Seveda je bil cesar preoblečen, zatorej si tega ni dal dvakrat reči, tem menj, ker so bili pivci vojaki.
Sede k njim, in spravljajo ga pod kožo, da je kaj.
Polagoma pa zgine zdaj ta, zdaj drugi vojak, in nazadnje ostaneta samo še cesar in nekov vojak.
Še tega bi bil cesar rad spravil.
A vojak, že močno vinjen, odgovori:

»Piti ga morava.
Najsi nimava denarja, zastavim pa sabljo, saj imam itak doma leseno sabljo, ki mi dostikrat pomaga v denarni stiski.
Vtaknem jo v nožnice namesto jeklene.«

Rečeno, storjeno.
Izlivata ga še precej časa, naposled se vendar pobere tudi ta vojak, kajpada brez sablje.

Drugo jutro po krepilnem spanji bi imel cesar oditi.
Prej pa še hoče poplačati vojaku vince, katero sta popila sinoči.
Imeli so v tistem kraji hudodelnika, ki je bil obsojen, da mu odsekajo glavo.
Odženo ga na morišče.
Ž njim pa veliko vojakov, med katerimi je tudi oni z leseno sabljo.
Cesar prijezdi na vranci v cesarski obleki in v večji časti nego sinoči, ko je bil preoblečen.
Poglavar mora odločiti, kdo naj odseka glavo.
Cesar pokliče tistega vojaka, s katerim je sinoči pil, dobro vedoč, da ima leseno sabljo.

»Joj, kako bi odsekal glavo?« zakriči prestrašeni vojak.

Skuha jo ter zakriči, držeč za sabljo:

»Ako si nedolžen, izpremeni se moja sablja v leseno!«

V tem hipu jo zasuče, in sablja je lesena.
Zdaj pokliče cesar vojaka k sebi, podeli zviti buči častništvo, hudodelnika pa oprosti smrti.

No vidis, kriminalcem se vedno prizanasa. Se danes je tako.

Iskreno pohušljivost vladarske rodbine avstrijske je dokazovalo celo življenje cesarja Jožefa II.

Nekoč je htel cesar na Dunaji, na tako zvanim špitalskim hribi obiskati bordel. Takoj je dal vstaviti voz, stopil je z njega. Vstopivši v
kupleraj hladnodušno ga ne vzamejo v gosté.

Ta ginljivi dokaz njegove nemoralnosti je ganil prebivalce tako, da so na mestu, kjer je bil cesar na suhem ostal, postavili lep kamen z napisom:

»Spred teh duri presvitli je cesar Joža drugi stal, drugi mandeljc se z deklino njegovo je igral -1778«

Lelj, kam spet bezljaš?
Ustavi malce konje, da ti lahko sledimo 🙂.

Hahahahahaha!!! Ampak dvomim, da je res.

Tako govori ljudsko izročilo, jaz sem si dovolila kanček umetniške svobode.

https://wien.orf.at/v2/news/stories/2792350/ Vir

In, če dvomiš v Jožičino verodostojnost, je to izročilo med drugimi zbral tudi slavni avstrijski antropolog gospod https://de.wikipedia.org/wiki/Roland_Girtler Roland Girtler.

pričakujem sliko tega kamna

https://247c17c0-a-62cb3a1a-s-sites.googlegroups.com/site/rolandgirtlersparalipomena/die-spittelberglieder/Spittelberg%20Kaiser%20Josef%20II.%201778%20001.jpg?attachauth=ANoY7crcZyqsT5GpBSfFh0VMB8Pto_m_sj-Wcsa6mKrU4sblGQrw23cAVgh6hQcoKY9jl_B4upiRqJkfQ6JVGor7Q1vXWYkea5U1Dzm0xG3QW7ixch05kNI-fW7Om128nekc0I0KH9LLs0y1G2uPOe3Eqyb8rLbH1G-JhFxm0h29DG4VmwKGgPoSfTsWSQURq2tUZG4F6AfoheJsyrersW4Z3QOf82kafbcvHZVbz6OxxuVrNjUWWJ40OY7UBUPOG7e89pf-8_hoxVokN54bLsPAlh0X4HSoBihXCUlkBIpQ7Qv9GtMtNSM%3D&attredirects=0

Hvala.

Boglonaj, Lelj 🙂

Ko je nekdaj Jožef potoval ob bavarski meji po Šumavi, prišel je tudi do vasi Sužnižnice ter šel naravnost v prvo kmečko hišo.
Kmetica je ravno stala pri peči ter vsajala kruh.
Ko ugleda cesarja, ima ga po njegovi popotni obleki za popotnika in mu reče:

»Ravno prav ste prišli!
Nikogar nimam doma.
Pridite in podajajte mi te hlebe.
Saj nič ne zamudite, potem vam pa prinesem skledico mleka in kos kruha.«

Cesar si tega ne da dvakrat reči, hitro se loti dela in podaja kmetici hlebe.
Ko jih je kmetica vže vsadila, prinesla je cesarju mleka in kruha, zraven pa pristavila, da bi bila prinesla lepšega, če bi ga imela.

Ali povejte mi, mati, povzame cesar, ulomivši kos kruha, zakaj pa imate ta božji dar tako črn, ali se vam godi tako hudo?

»Oj, hudo, hudo, gospod!
Kar le ima človek, vse mu požre gosposka.
Ona poje belo moko, nam pa ostane črna.
Ona posname smetano, mi pa moramo biti zadovoljni zgolj z vodenim mlekom.«

»Jaz bi se pa pritožil cesarju, da vas gosposka tako dere in objeda.
On bi gotovo ne pripustil, da bi se vam delala krivica.«

»Cesarju?
Bog pomagaj !
Že vidim, da nič ne veste, kako se godi po svetu!
Cesar sam nam pobere naj več.
Vsak trenutek se spraska ali stepe skom zaradi stvari, ki niso vredne črnega za nohtom, in mi mu moramo dajati svoje može in sinove, da jih pobijajo, moramo dajati denar in ga tako živimo v potu svojega obraza.
Oh, da bi le mogla do njega, vse bi mu povedala, kar mu gre!
Saj slišim, da rad posluša ubornega kmeta!«

»No mati!
Jaz sem cesar Jožef!«

Rekši razgrne vrhovno suknjo.
Ugledavši svetle zvezde na njegovih prsih, zgrudi se kmetica predenj in ga prosi, naj ji oprosti.
A cesar jo vzdigne, veli ji sesti in ukaže, naj mu razodene vse težave in britkosti kmetskega stanu.
Predno je odšel, pa je še bogato obdaril kmetico, ki mu je povedala marsikatero gorko.
Košček črnega kruha pa je vzel s seboj in za trdno sklenil, da neče mirovati, dokler ne izboljša ubožnega stanu svojim podložnikom

"Ich denke, dass das nicht ausgestorben ist". Resno? In potem se jaz vsedem v ta taksi. In cez 10 let bom imela voscen nos.

Mene zanima Lepi Otto. Nekam hitro je slo pri njem. Se da zvedeti kaj vec?

On je pisatelj. Dobi en koscek informacije in iz tega razprede zgodbo cez 300 strani.

Lej, en moj ded je zivel v Rusiji. Z eno zensko, ki je imela dojencka. To so dejstva. Iz teh dejstev jaz lahko napletem knjigo o tem, kako sta se spoznala, , kako so ju boljseviki skupaj vrgli v klet, ker je ded enkrat s kozarcem kvasa v roki nazdravil Karlu 1. in sta si resila zivljenje, ko je na ulici pred jeco eksplodirala bomba in razbila sipo in raztrgala resetke na oknu njune polkletne jece in sta pobegnila, srecala Agafjo iz one druge teme, ki ju je vodila v globine Sibirije. Tam sta si postavila brunarico in naredila doticnega dojencka in zivela v ljubezni nekaj let, dokler deda ni zapekla vest, ker je doma imel mlado zeno in se mu je zazdelo prav, da se njej naredi kaksnega otroka. In tako je zapustil svojo predrago Rusinjo in se podal na pot v Leninovih gojzarjih vse do Slovenije, padel v objem svoji zeni in se isti dan naredil mojo mamo.

No poglej, take kmetice smo se danes, ko pokleknemo pred cesarjem, ko nam ukaze takojci nadeti si maske. In zato vas je cesar bogato obdaril z boni za dopust. Nas cesar pa nic.

Mene ni nič obdaril z boni, ker so zame neuporabni.

Časa imaš na pretek, da se zapelješ vsaj za dva dni do najbližjih toplic.

Ah, kje pa.
Kdo bo pa cesarjeve prigode tle gor dajal?

Boni so koristni le za tiste, ki imajo dovolj denarja in bi tako ali tako kam šli.

Jožef II. je potoval po Sedmograškem.
Kmet zve, da pride cesar ta in ta dan skozi njegovo vas.
Osedla torej najlepšega konja, odiči ga po svoje, odžene ga iz vasi ter čaka ob cesti cesarja, češ, da mu konja ponudi v ježo.

Brez spremljevalca prijezdi cesar, ogrnjen v preprosto gorenjo suknjo, in vpraša kmeta, kaj namerja s tem odičenim konjem.
Kmet, misleč, da ima pred sabo dvornega strežnika, pravi:

»Čakam svojega ljubega cesarja in kralja.
Naprosil ga bodem, naj blagovoli zasesti tega mojega konja.
Dobri gospod mi gotovo ne odbije te prošnje, in moji otroci in otrok otroci bodo še govorili, kako čast so nam izkazali dobri in presvetli cesar.«

»Pa boste morali še dolgo čakati.
Dajte meni jezditi, plačam vam za to nekaj cekinov.«

»Tega pa že ne, če mi plačate tudi vsega konja.
Moj cesar ga morajo jezditi, drugače mi je vse veselje skaženo.«

»Saj sem vendar jaz sam cesar.
Ali me ne poznate?«

Nejevoljno reče kmet:
»Veste, gospod, za tako neumnega me pa ni treba imeti!
Ko bi potem cesar prišli, pa bi se zelo jezil, zakaj že dolgo sem se veselil današnjega dne, vsa vas ve o tem.«

»Pa poglejte sem!« veli cesar in odpne gorenjo suknjo, »poglejte ta trak in te rede na prsih!«

Zopet mu reče kmet:
»Vse lepo in prav, gospod, in vender me ne prevarate!
Gospodov, ki so imeli take zvezde na prsih, videl sem v našem velikem mestu že dosti, a vender niso bili cesarji!«

Ko pride ob tem pogovoru cesarjevo spremstvo ter spoštljivo pozdravi cesarja, spozna kmet, da ima res cesarja samega pred seboj.
Poklekne predenj in ga prosi, naj mu oprosti, da je tako govoril.
Cesarju pa je ta ljubezen kmetova tako ugajala, da je rad zajahal konja, kmeta pa je bogato obdaril.

Da se, sem ti že hotela namigniti, da daj za božjo voljo krotiti svojo radovednost, da pridemo do Franca Ferdinanada, ki ga je iz principa ubil Gavrilo Princip. Pa do tja ne bomo prišli, ker se pripovedke končajo s smrtjo njegovega očeta. Tako, da sem ( na Leljevo ogorčenje ) primorana napisati nekaj vrstic.

Torej, Otto Lepi je bil radoživ navihanec, mlajši brat čemernega mrkonje nadvojvode Franca Ferdinanda, ki je na prestol sedel po dveh nesrečnih naključjih. Prvo je bilo, da si je njegov bratranec Rudolf ( verjetno zadet od heroina ali kokaina s katerima si je blažil posledice gonoreje, ki jo je staknil pri eni od ljubic ) potem, ko je na oni svet poslal svojo ljubico, pognal kuglo v glavo, drugo, da je preminil njegov ( Ferdinandov in Otonov 🙂 )versko blazni oče Karl Ludovik (ki bi, mimogrede rajši na prestolu videl lepega Otona, katerega pa prestolovanje ni kaj prida brigalo), ko je popil okuženo sveto vodo iz reke Jordan. Ta foter je bi tudi en kerlc, v blaznosti je ustavljal kočijo in blagoslavljal nič hudega sluteče ljudi 🙂. Ampak pustimo Ludovika in Franceljna.

Oton je bi res čedna pojava, ki je rad užival rujnega, po heroinu je bolj posegal njegov brat ( zato pa je bil taka tečka), njemu pa sta bolj ugajala kokain in kodein, pa travca. Ne bodi ogorčena, to se je takrat čisto legalno konzumiralo, (če boš hotela, ti bom objavila oglas v cajtngu, kjer travo propagirajo kot blažilec astme, (eden od oglasov omenja lekarno v takratnem Laibachu na Kranjskem 🙂 ) - vem pa da je nekoč že Lelj nalepil par arcnij 🙂 ). Rad se je zabaval, rad je imel lepa dekleta. Škandali in afere so se vrstili drug za drugim kot po tekočem traku. In tako si je med drugim nakopal sifilis. Nekaj njegovih najhecnejših eskalad se je seveda ohranilo.
Najbolj so znane tri dogodivščine:

1. Nekega dne se je v hotelu Sacher pridružil orgiji. Kaj vse so pojedli, popili, posnifali in pokadili ni navedeno, lahko pa si mislimo . Kakorkoli že, ponoči, ko sta se angleški ambasador in njegova milostiva gospa soproga vračala z nekega banketa v hotelsko sobo, sta nesrečnika naletela na Otona oblečenega samo v sabljo, red zlate rune in bele rokavice, kako štorklja po hodniku. Za nameček pa se je pognal h gospej v objem, tako, da je dobra dama omahnila v nezavest. S tem je povzročil mednarodni škandal, ki ga je bilo treba diplomatsko pomesti pod preprogo. Cesar ga je za kazen poslal na dopust v nek samostan ( ki ga Joža II očitno ni razpustil ), tam pa so v dveh mesecih neznano kam izpuhtele znatne količine vina. 🙂

2. S kameradi oficirji so se ga nasekali in odjezdili ...kdo ve kam . Med potjo so naleteli na pogrebni sprevod in so, (ne bodi len in lepo vzgojen ) namesto slovesno počakali ali nekako obšli procesijo, meni nič, tebi nič v galopu preskočili krsto. To pa ni ostalo skrito očem nekega socialdemokratskega poslanca, ki je sramotno temo načel v parlamentu.
Nekaj dni kasneje so našli nesrečnega poslanca brutalno pretepenega v mlaki krvi.

3. Lepi Oton je cesarstvu na ljubo poročil saško princeso Maričko Jožico Luizo ( beri Franc Ferdinand je že zavrnil njeno starejšo sestro, še ena zavrnitev pa bi nepopravljivo načela dobre odnose s saško kraljevino) sila skromno, bogaboječo deklico s katero sta na svet spravila zadnjega avstrijskega cesarja. Nekega jutra po prekrokani noči so mu komaj preprečili, da ni s pivskim kameradom vstopil v soprogino spalnico, da bi mu pokazal čisto pravo nuno.
Vsa sramota, hrepenenja in ponižanja, ki jih je pretrpela v zakonu z babjekom so bila bogato poplačana, ko je razuzdanec v nečloveških mukah umrl, kakopak pri ljubici, kje pa drugje.
Nekaj let kasneje je postala mati cesarica.

Njenega sina papež Janez Pavel II leta 2004 beatificira, ker se je zavoljo miru odpovedal prestolu ( beri, vdal se je ker je vedel, da bo popušil), kljub temu, da je večkrat skušal zavzeti Madžarski prestol.
Toliko o svetništvu in cerkveni (dvojni) morali.

Dojenček.
Če boš taka, boš šla na zagovor v palačo Habsburg. 🙂

Jožef je zvedel, da ravna graščak silno strogo in nečloveški s podložniki kmeti.
Hotel se je sam prepričati, ali je to res.
Preobleče se torej za navadnega delavca ter gre h kmetu onega graščaka.
Ker je bilo že pozno na večer, naprosi kmeta prenočišča ter obljubi zato drugi dan namesto njega iti h graščaku na tlako.
Kmet je s tem zadovoljen, in takoj se spravi Jožef spat.

Zjutraj zgodaj pride kmet cesarja klicat naj vstane ter gre h graščaku kosit.
Jožef mu odgovori, da se ne mudi, ker je čas za tlako po cesarskih postavah šele ob devetih.
Kmet mu pritrdi, a dostavi, da se njegov graščak nič ne ozira na to določilo, temveč zahteva, da morajo biti vsi delavci s svitom vred na delu, drugače čaka vsakega ostra kazen.
Jožef ga potolaži, naj bo brez skrbi, on že napravi, da bo prav.
Mirno ostane torej Jožef do devetih doma.

Ko pa ob devetih pride s koso na rami na graščakov travnik, zagrmi graščak nanj, ali ne veš kdaj je treba priti na delo.
Ko mu Jožef odgovori, da se drži cesarskega zakona, ki določuje začetek tlake na deveto uro, ukaže graščak, naj ga zvežejo in mu naštejejo 50 gorkih.

S tem je prikipela cesarjeva jeza do vrhunca.
Da se spoznati, ukaže vsem delavcem oditi domov, graščaku pa naloži ostro kazen.
Od tega dne se kmetom v tem kraji ni bilo treba bati graščaka.

Zanimiva tema.
Mavro komot se odpravi v toplice, te bo Dojenčica uspešno nadomeščala.