☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 5

Velikonočni ponedeljek leta 1490 je šel Maksimilijan z nekaterimi lovci in služabniki na lov.
Bival je namreč tedaj v Inomostu na Tirolskem.
Večkrat je bil že drzni vitez v smrtni nevarnosti.
Isti dan pa je prišel v tako nevarnost, da se je le čudežno rešil.

Svoje spremstvo pusti Maksimilijan v dolini in se napoti sam s samostrelom na rami in opiraje se na gorjačo na strmo goro.
Dolgo že hodi.
Kar ugleda majhno dolinico in notri četo divjih koz.
Pa tudi divja koza, ki je bila na straži, začuti ga takoj, stegne vrat, da znamenje drugim živalim in v silnem teku se spusti čreda črez pečine naravnost proti Maksimilijanu.
Še nekaj skokov naj bi bile naredile živali in dohitele bi bile drznega lovca in ga pahnile v silen prepad.
Maksimilijan spozna nevarnost, ozre se okolu sebe in z junaško srčnostjo preskoči prepad.
Pred divjimi kozami je varen, toda s kraja, kamor je stopil, ne more nikamor več.
Zašel je na takozvano Martinovo steno pred goro Solstein.
Nazaj črez prepad ne more skočiti, ker je oni kraj višji, kakor svet, kjer stoji.
Prvikrat v svojem življenji strepeta Maksimilijan.
Zatrobi na lovski rog, pa samo odmev iz prepada mu doni na ušesa.
Sedaj povzdigne roki in srčno prosi Božje pomoči.
Ko se ozre zopet v dolino, prikaže se mu čudovit prizor.

Ljudje sicer niso čuli njegovega lovskega rogu, a opazili so, da je na Martinovi steni lovec, da je ta nesrečni lovec Maksimilijan.
Kakor blisk se je raznesla novica po okolici in ljudstvo je hitelo pod hrib.
Sedaj začuje Maksimilijan tožen glas zvona sem od Zirlske cerkve.
Duhovnik v belem koretlju nese sveto monštranico.
Ljudstvo poklekne.
Duhovnik blagoslovi nesrečnega lovca.
Maksimilijan sklene roki in se izroči Bogu v varstvo.
Ljudstvo pa moli za njegovo rešitev.
Zmračilo se je.
Maksimilijan ni smel zatisniti očij, ker zdrčal bi bil v grozovit prepad.
Čujoč počaka druzega dne.
Pri sebi je imel košček kruha in nekaj sira.
Kmalu je to povžil in bati se je moral tudi lakote.

Drugi dan in drugo noč je bil še na Martinovi steni.
Duhovniki in pobožno ljudstvo na Tirolskem so klečali po cerkvah in molili za kneza.
Pred Martinovo steno pa je bila množica zvestih podložnikov, ki se niso hoteli ločiti od ljubljenega vladarja.

Tretje jutro se približa.
Maksimilijan truden pogleda na ljube mu planinske snežnike.
Zdi se mu, da jemlje za zmiraj slovo od njih.
Oslabljen se ozre še jedenkrat po dragi mu Tirolski in po zvestih njenih prebivalcih.
Zdi se mu tudi, da jih vidi zadnjikrat.
Silna utrujenost se ga poloti, že hoče zatisniti oči.
Tedaj pa začuje zraven sebe glas:

»Kaj pa delate tukaj, milostljivi gospod?«

»Smrti čakam«, odgovoril je na pol nezavestni Maksimilijan.

»Primite se me.
Z Božjo pomočjo vas bom rešil!« nagovarja ga dalje neznanec.

Maksimilijan odpre trudne oči in zagleda lovca poleg sebe.
Misel, da mu je še mogoče rešiti se, prešine vladarja, trdno se prime svojega rešitelja, ki ga varno pelje do mesta, kjer je bil prepad ožji in je strleča skala delala skoraj most med obema stenama.
Kmalu pripelje lovec onemoglega Maksimilijana med množico, ki mu roke poljubuje in na kolenih hvali Boga za njegovo rešitev.
Med tem pa zgine lovec rešitelj.

Ljudstvo je menilo, da je pravi angelj iz neba rešil vladarja, a Božja previdnost je poslala Maksimilijanu le vrlega lovca v pomoč.
Ta vrli lovec z imenom Hollauer je ves čas, ko je bil Maksimilijan v nevarnosti, iskal poti, kje bi prišel do njega.
Hvaležni vladar je svojega rešitelja bogato obdaroval ter povzdignil njega in njegovo družino v plemeniti stan.

Še dandanes vidiš lahko na Martinovi steni leseni križ, ki kaže prostor, na katerem je bil Maksimilijan v smrtni nevarnosti.

Tisti v cerkvi so molili, da bi omahnil v globino. Pod Martinovo steno pa so se zbrali, da bi se naslajali ob prizoru.

Tale je pa dobra 😆

Za časa cesarja Maksimilijana bil je ogljar.
Daleč od drugih ljudi v temnem gozdu imel je svojo kočo.
Ko je kuhal nekega dne oglje, pride cesar Maksimilijan, kateri je lovil po gozdu, k njemu in ga pozdravi:

»Božja sreča s teboj!«

»Bog povrni! Dobro došli!«

»Hvala! Kaj pa delaš?«

»Oglje kuham.«

»Koliko si pa prislužuješ?«

»I no, kolikor oglja skuham, toliko denarja si prislužim.«

»Ali imaš kaj jedi?«

»Moja koča je daleč proč, zato si kuham cmokov.
Prosim, kdo ste pa?«

»Maksimilijan.«

Ogljar ni si mogel zapomniti dolgega imena, katerega še ni slišal nikoli.

»Kako?
Maksi…Maci, aha! Marcipan!«

Dobri cesar se nasmeje nekoliko, pa mu pusti veljati ime.

»Kaj pa delate v gozdu gospod Marcipan?«

»Šel sem se sprehajat.«

»Gotovo ste že lačni, kakor jaz.
Lahko jeste z menoj.
Le počakajte, koj bodo gotovi!«

Hitro vrže še nekoliko oglja na žerjavico, da so se kuhali cmoki hitreje.
Ko so bili gotovi, vzeme jih z lesenimi vilicami iz lonca, jih zabeli v leseni skledi in reče:

»Le jejte z menoj, gospod Marcipan.«

Cesar vzame lesene vilice in nabode kos cmoka, pokusi ga, pa ni mu dišal posebno.
Ogljar ga sili:

»Le jejte, le jejte!
Niso iz črne moke, ampak iz bele!«

Cesar se mu pa zahvaljuje, češ da ni lačen.
Med jedjo ga vpraša ogljar:

»Ste tudi očenjeni?«

»Se ve da!«

»Ali imate tudi otrok!«

»Imam jih.
Če prideš v mesto, obišči me.
Tam stoji moja koča.
Le po gospodu Marcipanu poprašaj, vsak ti bo povedal, kje stanujem.
Tedaj ti bom pokazal tudi ženo in otroke.«

Vesel mu obljubi ogljar, da ga obišče.
Cesar mu reče »z Bogom!« in odide.

Čez nekoliko časa bilo je oglje kuhano.
Ogljar ga naloži na voz, in ga pelje v mesto.
Ko ga proda, spomni se, da mora obiskati gospoda Marcipana.
Cesar zapovedal je že vsem stražam, naj pripeljejo moža, kateri bo prašal po gospodu Marcipanu, v cesarsko palačo.
Res vpraša ogljar nekega stražnika, kje stanuje gospod Marcipan.
Stražnik ga pelje v cesarsko palačo.
Strežaji povedo cesarju, da je prišel ogljar in ta ga pusti pripeljati koj k sebi.
Ko stopi ogljar v sobano in zagleda svojega gosta iz gozda, reče:

»No, gospod Marcipan, Vi imate lepo kočo in lepo sobo.
Tako lepo ni pri meni.
Zdi se mi, da jeste boljših cmokov, kakor sem Vam jih ponujal v gozdu, zato Vam niso dišali!
Kje pa so Vaši otroci?«

»V drugi sobi so.
Le malo počakaj, koj jih pripeljem!«

Cesar pripelje brhke sinove, in jih seznani z oglarjem.

»No, brhke sinove imate!
Nekaj sem jim prinesel in mislim da bodo veseli te igrače!«

S temi besedami potegne iz žepa velik kos rude in jo da cesarjevičem.
Nato vpraša:

»Kje je pa Vaša žena, gospod Marcipan?«

»Blizo, v drugi sobi, zavoljo tebe jo bom poklical koj!«

Na to gre k cesarici in ji reče, da je pri njem preprost mož, kateri bi jo rad videl, nikar naj ne bo huda, če bi ji rekel kaj nemilega, ampak naj ga posluša milostno.
Na to jo pripelje in reče:

»Glej to je moja žena!«

»Pri moji veri, gospod Marcipan, lepo ženo imate!
Prav v lepem redu je vse pri Vas.«

Cesarica odide in cesar vpraša ogljarja, če hoče kaj jesti.

»No, če imate ravno kaj kuhanega, bi že jedel.«

Cesar ukaže, da prineso mrzle pečenke, belega kruha in dobrega vina.
Ogljarju je dišalo vse prav dobro.
Ko se nasiti reče:

»To že verjamem, da Vam moji cmoki niso bili všeč.
Bolje jeste kakor jaz!«

Na to ga vpraša cesar:

»Kje pa si našel igračo, ki si jo prinesel mojim sinovom?«

»Takih igrač je dosti po gozdu.
Če oglje kuham, nateče se take reči obilo.
Navadno je mečem na stran, dva, tri vozove bi naložil ž njo«

»Veš kaj, s teboj pojdem, in bom zvozil kosove domu.«

»Le vzemite kolikor hočete.
Na kupu leži, kakor suha drva.«

Cesar gre ž njim in da zvoziti kosove domu, o kterih ogljar ni vedel, da so samo zlato.
Potem vzame ogljarja z ženo in otroci k sebi in jih preskrbi vse prav bogato.
Ali ogljarju tako življenje ni bilo po godu.
Dolg čas mu je bilo, zato pride kmalu k cesarju, kterega je bil že spoznal in reče:

»Milostljivi gospod!
Prav dobro mi je pri Vas, jem in pijem dobro, to je res, ali brez dela ne morem biti.
V gozdu pri delu mi je ljubše, kakor brez dela v Vaši palači!«

Cesar mu pa odgovori:

»Nečem, da bi lenaril, tudi meni bi bilo dolg čas brez dela.
Če hočeš, pa pojdi na vrt in delaj, veselilo me bo.«

Kmalu naučili so se ogljar, žena njegova in otroci vrtnarskega dela.
Ostali so na carskem dvoru do smrti in mnogokrat so pripovedovali o dogodku v gozdu.

Da ne bo prišlo do obračuna pri O.K. Tolmeinu

Jaz, Dojenček svojeročno kanim tvoj klic jemati inu idem boj bojvat brez upa zmage. Rajši umrjem častno nego bežim strahopezdljivo.

KAROL V.

Med kraljevimi plemiči, ki jih je imel vrli Habsburžan Karol V. v svoji službi, bil je tudi šestnajstletni mladenič Ajala.
Njegov oče se je udeležil nekega upora in je pri tem zgubil vse svoje imetje.
Živel je v veliki revščini.
Silno je bilo sinu hudo, ko je zvedel, kako se godi očetu.
Rad bi mu bil pomagal, a ni mu bilo mogoče.
Denarja ni imel, jedil pa, ki bi si jih bil rad pritrgal, ni mogel domov pošiljati.

Slednjič ga ljubezen do očeta zapelje, da stori nekaj pregrešnega.
Vsi plemiči so imeli v kraljevi konjušnici konje, ki pa niso bili njih lastnina.
Mladenič Ajala skrivaj proda konja, in denar, ki ga zanj dobi, takoj pošlje svojemu očetu.
Nadkonjar to kmalu zapazi in pove cesarju.
Karol ukaže mladeniča strogo kaznovati, kakor so zahtevale tedanje postave.

Ko je pa kazen prestal, poplačal je tudi blagi cesar njegovo hvaležnost in ljubezen do očeta.
Imenoval je mladeniča za častnika pri svoji telesni straži, kjer je imel toliko zaslužka, da je lahko podpiral svojega ubogega očeta.

Ko je Karol bival na Nizozemskem, peljal se je nekdaj od Antwerpna do Bruselja.
Na poti so povozili ovco, ki se ni mogla ogniti.

Pastir je šel k sodniku onega okraja in ga je prosil, naj mu preskrbi odškodnino.
Sodnik je dogodek sporočil najvišji oblastniji, cesarskemu dvoru.
Neki cesarski svetnik je takoj jako ojstro odgovoril sodniku in ga pokaral, kako si upa cesarja, ki mu je pol sveta podložnega, s tako malenkostjo nadlegovati.
Sodnik se pa ni dal prestrašiti, ampak je odgovoril:

»Modri cesar Karol V. me je izbral za sodnika, da razsojam po svoji vesti.
Popolnoma se klanjam svojemu gospodu in cesarju, vendar odgovor svoje sodnijske službe bom dajal jedino le Bogu v nebesih.«

Cesar je vse to zvedel.
Ukazal je pastirju dati trikrat toliko denarja, kakor je bila ovca vredna.
Značajnega in vestnega sodnika je pa poklical na svoj dvor in si ga je izbral za svojega svetovalca.

Pa kje vse najdeš te pripovedke? "Požiram jih", ne berem 😆

Zadnje dni svojega življenja je hotel preživeti Karol v samoti, oddaljen od posvetnega hrupa, kjer je toliko lažje pobožno molil in se pripravljal za smrt.
Naselil se je v nekem španjskem samostanu.
Brez dela in opravila tudi v visoki starosti nikdar ni bil.
Ob ugodnem vremenu je obdeloval majhen vrtiček ali pa je časih jezdaril s svojim spremljevalcem po bližnjem gozdu.
Ob slabem vremenu pa je s pomočjo izurjenega strojeslovca Turrianija izdeloval priprave, ki so bile koristne samostanu, ali pa tudi razne ure.
V svojih sedmerih sobah je imel nad 100 ur.
Večkrat si je prizadeval naravnati vsaj dve uri, da bi prav jednako šli in kazali.
Toda ni se mu posrečilo.
Zato je nekdaj bridko tožil:

»Kako sem se motil !
Ves čas svojega vladanja sem se trudil, da bi se milijoni mojih podložnikov ravnali po mojih željah, in sedaj niti dveh ur ne morem tako uravnati!«

Pred smrtjo bi bil rad videl svoj pogreb.
V samostanski cerkvi je dal postaviti rakev, pogrnjeno s črnim suknom.
Menihi so opravljali pogrebne molitve.
Zelo ginjen se je udeleževal cesar tudi sam pomenljivih obredov.

Blagi vladar je umrl leta 1558.
Spoštovali so ga sovražniki in prijatelji.

Tako zelo "blagi" že ni moral biti, saj je bil osebno odgovoren za trgovino s sužnji, za ropanje in uničevanje staroselske kulture onkraj morja, itd.
Z vsem spoštovanjem lelj, to niso pripovedke nego pravljice.

Pa da se je zaročil s šest (6!) letnim otrokom, te pravljice tudi ne povedo.... fuj!

Pikapolonica.

Dvomim.

FERDINAND I.

Dobro je znan dogodek iz življenja cesarja Ferdinanda I., kako je nekoč še kot prestolonaslednik dokazal veliko svojo pobožnost o priliki, ko je jezdil v spremstvu mimo cerkve svetega Štefana in je ravno neki duhoven stopil s presvetim Rešnjim Telesom iz svetišča.

Kaj je storil cesar Ferdinand I. ?

Ustavil se je, stopil s konja, se odkril, molil v prahu zemlje božjega Odrešenika in pokazal s tem pred vsem svetom svojo vero in ljubezen do presvetega Zakramenta, ter dokazal, da je iz rodu habsburške hiše, katera je vselej gojila iskreno čaščenje do svetega Rešnjega Telesa.

FERDINAND II.

Splošno je znana velika pobožnost avstrijske cesarske rodovine, in zlasti posebno češčenje najsvetejšega zakramenta.

Ferdinand II. se ni vdeleževal le slovesne procesije o praznika svetega Rešnjega Telesa ampak tudi osmine.
Peš, gologlav, le s cvetličnim vencem na sencih in s svetilko v roci je stregel vsako leto svojemu Gospodu in Bogu v slovesnih sprevodih.
Prigodilo se je nekoč, ko je nosil dalj časa bakljo, da mu je roka zatekla.
Ko se je hotel drugi dan vse jedno procesije vdeležiti, akoravno je nosil roko obvezano, mu je rekel jeden izmed velikašev:

»Vaše Veličanstvo se bode moralo danes zdržati procesije in ne bodo moglo nositi svetilnice.«

Cesar mu pa odgovori:

»Saj imam še drugo roko, s katero morem Gospodu streči.«

Petdesetkrat med letom je prejel Ferdinand II. sveto Obhajilo.
V predvečer svetega Obhajila se je vselej ostro postil, če prav ni bil cerkveno zapovedan post.
Kadar pa je sprejel sveto Obhajilo, so ga videli v toliki pobožnosti, gorečnosti in dostikrat celo v solzah, da se je zdelo, da hoče njegova v ljubezni Božji vneta duša zapustiti telo in hiteti svojemu Odrešeniku naproti.

Če je srečal spotoma, ko se je peljal domu ali z doma, duhovna, ki je nesel zadnjo Popotnico kakemu bolniku, je vselej posnemal lepi izgled Ferdinanda I., stopil naglo z voza, pokleknil na umazana tla, molil svojega Odrešenika z največjim spoštovanjem in spremljal duhovnika peš.

Ko je tako nekdaj srečal v Gradcu duhovnika s svetim Rešnjim Telesom, ga ni le spremljal v predmestje, kamor je hitel ta k nekemu ubogemu možu, temveč je tudi veliki revščini bolnikovi prišel s posebno darežljivostjo na pomoč.

Pri velikih uporih in nemirih po njegovih kraljevinah in deželah in pri velikih vojnah je imel vedno lepo navado, da je vpeljal splošno očitno pobožnost v češčenje najsvetejšega Zakramenta.
Večkrat je prosil, naj se zdaj v tej zdaj zopet v oni cerkvi slovesno izpostavi presvetlo Rešnje Telo.
In da bi dal drugim lep izgled, je molil sam po cele ure v največji ponižnosti na kolenih pred svetim Zakramentom.

Vsako leto se je udeleževal 40 urne molitve, ki se je upravljala 3 dni pred pepelnično sredo v cerkvah družbe Jezusove in je častil Boga skritega v podobi kruha tem bolj goreče, kolikor bolj so se tisti čas mnogi drugi udajali grešnemu razveseljevanju.

Sovražniki ni isto kot sovražnice.
Ti si pa sovražnica, a ne?

Lelj, jutri je 13 ti. 😛

Itak.

MARIJA TEREZIJA

Mesto Luksenburg je bilo nekedaj pod avstrijsko oblastjo.

Cesarica Marija Terezija je imela navado, da je šla vsako leto na veliki teden v Luksenburg ter je tamkaj veliki četrtek umivala noge 12 ubogim starim ženam.
Med njimi je bila tudi 108 let stara ženica, kateri je cesarica posebno stregla.

Tudi drugo leto je prišla Marija Terezija prav v tem času v Luksenburg.
Po običajnem umivanju nog je pogrešila svojo 108 let staro ženico.
Takoj, ko je minulo opravilo, poizveduje po njej.
Povedo ji, da doma leži bolna in da ji je posebno to hudo, da ne more videti ljubljene cesarice.
Kaj stori ljudomila Terezija?
Takoj ukaže napreči in se pelje obiskat bolno ženo v daljno predmestje.

»Bog vas sprejmi, dobra žena!
Ker vi ne morete k meni v grad, prišla sem jaz k vam v kočo,« pravi smehljajoč se visoka gospa in poda starki roko.
Uboga stara žena gleda nekaj časa cesarico, potem se ji zaleskečejo svitle solze v očeh, ustnice se ji premikajo in roke sklepa k molitvi, kakor bi hotela prositi božjega blagoslova mili cesarici.
Marija Terezija namigne služabniku, ki je prišel z njo.
Služabnik odide in se kmalu povrne s pletenico okusnih jedil in z več steklenicami dobrega vina.
Taka darila so dobivale tudi druge stare žene, kojim je cesarica umivala noge.
Potem sede visoka gospa k postelji bolne žene, jo tolaži in ji odhajajoč stisne v roko lep dar.

»Kadar bom v nebesih pri Bogu, prosila bom za svojo dobro cesarico, za mater ubožcev na zemlji,« šepetala je stara ženica in milo pogledovala visoko gospo.

Cesarica Marija Terezija je imela posebno skrb za šole.
Celo sama se je hotela večkrat prepričati, kako napreduje mladina.
Leta 1752 je ustanovila v Dunajskem Novem mestu zavod za vzgojevanje častnikov.

Nekega dne pride sama v šolo.
Ravnatelju namigne, naj pokliče najbolj pridne učence.
Bilo jih je veliko pridnih, najbolj pa se je odlikoval mladi Vukasović, sin priletnega častnika iz Dalmacije.
Bil je priden, nadarjen, vesel dečko, in kar je bilo cesarici posebno všeč, bil je tudi prav ponižen.
Za dar mu da 12 cekinov.
Dečka je dar zelo razveselil.
Opazila je to tudi cesarica.

Črez 4 tedne pride Marija Terezija zopet v vojaško šolo.
Kmalu opazi med drugimi gojenci pridnega Vukasovića.
Pokliče ga k sebi in smehljaje ga vpraša, kam je dal podarjeni denar.
Nekako boječe odgovori deček:

»Veličanstvo, denar sem poslal svojemu ubogemu očetu.
Služili so kot častnik pri vojacih, pa so bili odpuščeni brez pokojnine in sedaj morajo živeti v revščini.«

»Bog ti povrni, Vukasović,« reče cesarica, položi svojo roko dečku na ramo in pravi:
»Pojdi v klop in piši očetu pismo, koje ti bom narekovala!«

Vukasović gre v klop, vzame pero in cesarica mu narekuje:

»Ljubi oče!
Pismo, ki Vam je pišem, narekuje mi cesarica sama.
Moje obnašanje, moja pridnost in posebno moja otroška ljubezen do mojega dobrega očeta je bila cesarici tako všeč, da bodete Vi dobivali odslej vsako leto 200 goldinarjev pokojnine, meni pa je cesarica zopet podarila 24 cekinov.«

Solze veselja in hvaležnosti so se pokazale Vukasoviću v očeh in poljubil je roko dobri cesarici.
Obetal je, da bo vedno priden, da bode tako dejansko pokazal svojo hvaležnost.
Kakor je obetal, tako je tudi ravnal.
Že v svojem 23. letu se je pokazal hrabrega junaka v boju zoper Bavarce, in cesar Jožef II. mu je podelil red Marije Terezije kot plačilo za izvanredno hrabrost.

Odlikoval se je v vseh bitkah, dokler ni pri Ogronu leta 1809 dobil smrtne rane.

https://en.wikipedia.org/wiki/Josef_Philipp_Vukassovich vukasović

Rezka, ena meni najhecnejših vladaric, spljoh 🙂
Za poročni šopek si je omislila krompirjeve rožce ( saj so lepi, taki fragilni nežno vijoličasti cvetovi z živo rumenimi prašniki in pestiči 🙂 ).
Njena vojska se ni prav dobro odrezala in se je pridušala, da bi sama šla na konja in v boj, če le ne bi stalno rojevala (16x!)
V njej so geni Albrechta Plodnega 🙂 hard core švasali 😆

Silna bitka.
Napolen in Vuko sta se poznala že od prej. Ko je Vuka zadela kugla so ga odpeljali na Dunaj v špital, mu je Napoleon osebno nudil pomoč. Njegova pot je bila zaman, Vuko je za zavoljo hudih poškodb preminil.

40 let je vladala velika cesarica svojim deželam.
Bog je blagoslavljal njeno blago početje, pa tudi nji pošiljal britke izkušnje.

Leta 1765 ji je umrl Franc I., njen mož in sovladar.
Od tega časa ni več slekla črne, žalostne obleke.
Vsako leto na smrtni dan svojega rajnega moža je hodila molit k njegovi rakvi.

Dne 20. listopada 1780 pa sama hudo oboli.
Kakor je Bogu udano živela, tako je tudi dokončavala svoje zadnje dni.
Dne 26. listopada prejme sveto popotnico.
V noči od 28. do 29. je govorila dolgo s svojim prvorojencem Jožefom.
Rekla mu je tudi:

»Ko bi bila po telesu neumrjoča, bila bi rada zaradi tega, da bi nesrečnikom pomagala.«

Skrbni sin prigovarja bolnici, da naj bode mirna in naj počiva.
Cesarica pa mu odgovori:

»Čez nekaj ur stopim pred Božji sodni stol, in ti meniš, da bi mogla spati?«

Zvečer 29. listopada čuti se zelo slabo.
Kar zakliče: »Odprite okna!« in se hoče v postelji vzdigniti, potem reče: »K tebi pridem!«
Nagne se nazaj in umrje.

Dobro sta heftala v tistih časih belladonna in laudanum 🙂

JOŽEF II.

Naslednik velike cesarice Marije Terezije je bil njen sin Jožef II.
Kakor njegova mati, tako je ljubil tudi on svoje narode iz vse svoje duše in neutrudljivo je deloval na to, da bi povzdignil blagostanje svojih podložnikov.
Kadar je bilo treba nesrečnežem pomagati, mu ni bil nikdar ne trud, ne nevarnost prevelika.

Ko je nastal nekoč na Dunaju velik ogenj, prihiti takoj na kraj nesreče Jožef sam.
Šel je pa preblizo goreče hiše.
Neki rokodelec vidi, da je cesar v nevarnosti ter ga prosi, naj gre proč od tu.
Ko se cesar še nekaj časa na nevarnem mestu obotavlja, ga prime rokodelec ter odnese na varen kraj.
Kaj potem se je poslopje udrlo, in žareči tramovi so padli prav na isti prostor, kjer je cesar poprej stal.
Jožef ponudi rokodelcu takoj na to svojo denarnico.
Vrli rokodelec je pa ne mara, ampak pravi:

»Kar sem storil, storil sem iz ljubezni in te si pa ne pustim poplačati.
Če pa smem prositi za milost, prosim, skažite jo mojemu poštenemu in pridnemu sosedu, ki toli reven, da ne more postati mojster ter si omisliti potrebnega orodja.«

Z veseljem je ugodil cesar tej prošnji.
Svojemu rešitelju na čast je pa pustil kovati spominske medalije.

Joža drugi, mamin sine, ne upa si obiskati konkubine 🙂

Tale Marija Terezija bi za denar, ki ga je zapravila za pot v Belgijo zase in za svoje spremstvo, lahko izboljsala polozaj najrevnejsih slovenskih kmetov. Pa se poskakovati ji ne bi bilo treba cez vsako skalo in kamen na poti do Belgije. Saj sedezi v kociji so bili verjetno mehko tapecirani. Tisti Josip Filip je bil bedak, da je za izkoriscevalsko okupatorko dal svoje zivljenje. Penzijo bi moral njegov oce dubiti v vsakem primeru.

Nekaj me zanima. Ko sem raziskovala eno prababico, sem naletela na dokumente o darilni pogodbi med Titovim pradedom in dedom. Njegov ded je dobil od oceta kmetijo, ko mu je bilo 23 let. In pise, da je bil pri tej starosti se mladoleten. Darilna pogodba je bila narejana, se mi zdi da okoli leta 1860, kaksno leto gor ali dol. Kdaj si postal v tistih casih polnoleten? In koliko je bilo takrat v danasnjem denarju vrednih 100 goldinarjev?

Približno 1.340,00 €, https://www.1133.at/document/view/id/475 vir . Polnoleten si postal pri 24ih. https://www.geschichtewiki.wien.gv.at/Gro%C3%9Fj%C3%A4hrigkeit Vir .

Hvala, Clanek o polnoletnosti je bil kar zahteven. Ze ob branju se mi je lomil jezik, a sem bistvo razumela. Zdaj mi je jasno, da imam se dolgo pot pred sabo.

Ampak tisto da zenska postane polnoletna pri 50ih letih, mi je poslalo kri v glavo.

Se to. Ko je Titov ded Martin prevzel kmetijo od svojega oceta Mihaela z darilno pogodbo, je moral izplacati eni od svojih sester, Franciski, ki je bila takrat ze omozena z bliznjim sorodnikom od nase prababice Klobase, 100 goldinarjev, od tega 50 v gotovini ob prevzemu kmetije in 50 ji je moral izplacati, ni jasno kdo: izvrsevalec darilne pogodbe ali tako nekako. Kmetija naj bi bila pred prevzemom strasno revna, a ce je omozena sestra dobila skoraj 3000 evrov v danasnjem denarju (bili so se drugi otroci), potem se sprasujem, kaksni so bili kriteriji za revscino.