☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 4

Pripovedke so zato, da hvalijo kralje.
Sicer pa se mi zdi, da je bolj kraljeval Ludovik kot Friderik.
O Albrehtovi dobroti pa nič kaj dost pripovedke ne pravijo.

Le kje je pikapolonica?

Pravis, da se je v teh nadlogah (kobilice, kuga in lakota) najbolje izkazoval Albreht. V kaksnem smislu, kako? In zanima me, ce je kdo od protagonistov v teh zgodbah umrl zaradi kuge ali lakote.

Noben ni umrl od kuge ali lakote, ker ni bil noben rojen 13ga.

Pripovedke pretiravajo brez vsake mere 🙂
Lepi je pač bolj vojvodoval 😆
O Albrehtovi dobroti pripovedke nič ne povedo, ker ni kaj za povedat 🙂

Glede na to, da so te pripovedke pripovedoval otrokom v šolah, si niso mogli privoščit grdih stvari, ker bi potem otroci jokal.

Takratna mladež je bila vsega hudega vajena. Šole so bile verjetno zatočišče pred vsem hudim, pa še tam so jih pretepali. Menim, da če bi jim po resnici povedali kakšne dekadentne spake so njihovi gospodarji bili, jih ne bi ravno s tira vrglo.

Kaj pa če si le domišljaš, da so bili spake?

Spake je še mil izraz. Roparska, nenasitna, pohotna, lena, pokvarjena incestna drh.al se ne bere tako lepo.

opažam globoko sovraštvo

Za časa Albrehta II., dne 18. vinotoka 1356 nastane v mestu Bazel silen vihar.
Po hribih in gorah so padala drevesa, po dolinah pa je bil silen šum.
Na zemlji so nastale velikanske razpoke, iz katerih je švigal ogenj in so se vzdigovali neprijetno dišeči žvepleni pari.
Nato se prične tresti, in 10 sunkov je hitro drug za drugim pretresalo zemljo.
Veliko vasij in 84 gradov je bilo porušenih, polovica mesta Bazela popolnoma razdejana.
Mestno ozidje je razpalo.
Vrh vse nesreče nastane v mestu ogenj, in 8 dnij ga ni bilo mogoče pogasiti.
Bridko so zdihovali umirajoči, jokali ranjeni in bolniki, na pomoč klicali bežeči.

Albreht je takoj ukazal svojim podložnikom, naj nemudoma gredo Bazelčanom na pomoč.
Ko so bili meščani še vsi zbegani in preplašeni, prišlo jim je 400 avstrijskih podložnikov pomagat.
Pripeljali in prinesli so s seboj živeža, lesa in denarja.
Potem so jeli podirati poškodovana poslopja, kakor je ukazal Albreht.
Slednjič je dal plemeniti vladar na svoje stroške sezidati poslopja v Kovaških ulicah od Renskega mostu do Žitnega trga.

Z neizbrisnimi črkami je zapisano v zgodovini ravnanje vrlega Albrehta, ki je tako plemenito lajšal bedo ponesrečencem po potresu.

Če je mati spaka, je hčerka rada taka.
(Ljudska modrost.)

Nič več in nič manj kot prezir 🙂

Albreht se s tabo ne bi strinjal.

Mnenja mrtvih kaj malo zaležejo pri živih..

Uh, hud video in muzika enega od mojih omiljenih filmskih skladateljev. V kar treh filmih, ki pri meni kotirajo zelo visoko je bil so-avtor glasbe.

:D

Tudi mnenja živih kaj malo zaležejo pri mrtvih.

To je moralo biti kar hudo. A ni bil enkrat takrat tudi potres na Koroskem, ko je umrlo nekaj deset tisoc ljudi?

ERNST ŽELEZNI

Za časa turških vojsk je vladal na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem Habsburžan Ernst Železni.
Mimogrede bodi omenjeno, da so mu bili Slovenci posebno pri srci.
Tako na primer je šel na Gospesvetsko polje pod Krnsko goro, kjer mu je po znanem prelepem običaju potrdil zbrani narod vladarsko oblast.
Leta 1418 je ustanovil tudi v Ljubljani javno šolo.

Ernst je imel dva sinova, Albrehta in Friderika.
Oba je prav skrbno odgojeval.
Friderik je bil pozneje rimsko nemški cesar in ustanovnik ljubljanske škofije.
Albreht je bil vesel, živahen deček.
Friderik pa je že v mladosti kazal, da bode kdaj resnoben mož.

Nekega dne ukaže vojvoda Ernst napolniti več vrečic s srebrnim drobižem.
Potem pokliče svoja sinova in ukaže pred njima stresti drobiž na tla.
Na to pa reče sinovoma naj si nabereta, kolikor kdo more.

Albreht silno urno zbira drobiž, tlači ga v žepe, potem pa hiti k svojim tovarišem in jim lahkomišljeno razdeli denar.
Friderik pa počasi nabira novce.
Dobi jih sicer manj kot njegov brat, toda to, kar si je nabral, zaveže v vrečico in skrbno shrani.

Prav veselilo je očeta Ernsta, da je Friderik tako skrben in varčen že v mladosti.
Grajal je pa lahkomišljenega Albrehta.

Kakoršna sta se sinova pokazala v mladosti, taka sta bila vse svoje življenje.
Friderik je kot rimsko nemški cesar vsako stvar dobro prevdaril, predno se je odločil za njo.
Skrbno in varčno je gospodaril, zato pa je tudi ustanovil mnogo koristnih naprav, ki še poznim rodovom pričajo in bodo pričale o njegovi modrosti.
Albreht pa je le prerad verjel svojim pravim in lažnjivim prijateljem, katerim je razdajal vse svoje premoženje, tako da so ga sovrstniki imenovali zapravljivca.

wiki:

Veliki koroški potres leta 1348 ali potres pri Beljaku je eden najpomembnejših potresov v potresni zgodovini Evrope. Kljub temu, da je bilo njegovo žarišče v bližini Beljaka v Avstriji (zanimivo je, da nekatere sodobne raziskave kažejo, da je bilo njegovo žarišče v Furlaniji v Italiji), je močno prizadel tudi slovenske kraje.

Nastal je 25. januarja 1348 med 14. in 15. uro po svetovnem času. Žarišče je bilo v globini približno 7 km, njegova magnituda je bila 6,5. Največji učinki, ki jih je potres dosegel na območju Beljaka in v severovzhodni Italiji, so ocenjeni na X. stopnjo po EMS. S tem potresom se ne more primerjati noben dogodek v vsej srednji Evropi. Potres je terjal 20.000, po nekaterih podatkih celo 40.000 žrtev. Največ ljudi je izgubilo življenje ob samem rušenju, veliko žrtev pa je bilo tudi zaradi številnih požarov in poplav in verjetno tudi nekaterih kužnih bolezni, ki so se pojavile po potresu. Mesto Beljak je bilo popolnoma porušeno, močno prizadeti sta bili celotna Koroška in Kranjska. Valvasor piše, da je bilo na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem ob potresu porušenih 26 mest in 40 gradov in cerkva. Tresenje so čutili prebivalci do Neaplja, Rima, Firenz, Strasbourga, Lübecka (Lužice), Krakova itd., to je na ozemlju z radijem okoli 750 km, kar je skoraj 1,8 milijona km².

Veliki pospeški tal v epicentralnem območju so z južnega pobočja gore Dobrač (2166 m) sprožili plaz v dolžini 5 km. Nekateri raziskovalci so izračunali, da je v dolino zgrmela 1 milijarda m³ materiala (1 km³).

Naknadni potresi, ki so sledili še cel mesec, so gmotno škodo še povečevali, šibkejši sunki pa so tresli okolico Beljaka še kakšni dve leti. Po nekaterih podatkih naj bi bilo v prvi noči po glavnem potresu še okoli 40 sunkov.

Dobri stari Karantanci se obračajo v grobu 😆.

Tudi Friderik bi lahko kaksen srebrnik zapravil, recimo 10 do 15%, ostalo bi pa sparal.

Lelj, obstojajo kaksni bolj obsirni viri o koroskem potresu?

http://sms.zrc-sazu.si/pdf/20/SMS_20_06_Klobcar.pdf Obstajajo pričevanja

FRIDERIK IV. TIROLSKI

Friderik IV., brat Ernsta Železnega, je vladal na Tirolskem od leta 1406 do leta 1439.
Bojevati se je moral z Bavarci, Švicarji in Benečani.
Tudi nemškemu cesarju Sigismundu se je zameril, ki je zato v Kostnici ž njim ravnal, kakor da je bil njegov ujetnik.
Friderik pa uide iz zapora in se napoti preoblečen kot godec med zveste Tirolce.

Utrujen od dolgega pota, pride v temni mrzli noči do mesta Bludenc na Predarlskem.
Mestna vrata so že bila zaprta.
Hud mraz in lakota sta pa prisilila Friderika, da je močno udaril nekaterikrat na nje, da bi zbudil vratarja.
Zvesti čuvaj nezaupljivo pogleda skozi linico in nevoljen vpraša: »Kdo je? Pošteni meščani ne pohajajo tako pozno okolu.«
»Ubogi godec prosi prenočišča pri gostoljubnih meščanih,« odgovarja ponižno Friderik.
»Godca sedaj ne maramo, ker žalujemo za dobrim vladarjem Friderikom,« meni vratar, vendar odpre nekoliko vrata, da bi natančneje pogledal popotnika.
»Povejte mi svoje ime! Morda ste celo ogleduh sovražnikov našega dobrega vojvode. Potem se zastonj trudite, da bi prišli v Bludenc.«
Friderik na te besede ni odgovoril, a hvalil je Boga, da so mu podložniki tako iz srca udani.
Vratar ga je hotel še naprej izpraševati, a prav tedaj pride mimo nočni čuvaj, ki je bil zvunaj mesta, in jame bolj natanko ogledovati popotnika, kojega vratar noče spustiti v mesto.
Nočni čuvaj pa spozna Friderika.
Prestraši se in začne klicati: »Vratar odpri! Naš milostljivi vojvoda je tukaj. In ti mu nečeš odpreti vrat! Varuj se, da te še nocoj ukaže obesiti!«
Po teh besedah poklekne pred Friderika.
Toda vojvoda ga hitro vzdigne in smehljaje tolaži preplašenega vratarja, rekoč: »Ne bojte se! Friderik Tirolski nikogar ne da obesiti, ki tako zvesto spolnuje svoje dolžnosti.«
»Oprostite, nisem spoznal svojega milostljivega vladarja,« opravičuje se vratar, odpre vrata na stežaj in se globoko prikloni Frideriku.
Nočni čuvaj potem spremlja vojvodo do najimenitnejše gostilnice v mestu, kjer mu kolikor mogoče postrežejo.

Drugi dan ga pa navdušeno proslavlja vse mesto in mu napravi veliko gostarijo.
Friderik je povabil tudi zvestega vratarja in pri obedu pripovedoval dogodke prejšnjega dne.

Neke nedelje popoludne pride Friderik Tirolski napravljen kot romar v vas Landek.
Bilo je cerkveno žegnanje.
Pod lipo blizu cerkve je bila zbrana obilna množica.
Spredaj na lesenem odru so stali kmečki igralci, ki so peli pesni in pripovedovali slavne dogodke.

Friderik nekaj časa zvesto posluša.
Potem stopi na oder in pripoveduje zgodbo o dobrem vladarju, kojega je ljudstvo ljubilo, sovražniki njegovi pa zalezovali, ujeli in zaprli.
Zvesto je ljudstvo poslušalo romarja, ki je nekaj časa pripovedoval, nekaj časa pa opeval slavna dela vladarjeva.
Zdelo pa se je poslušalcem, da romar ni navaden pevec.
Potem pripoveduje, kako je oni dobri vladar ubežal iz ječe, kako je ljubil svoje podložnike in kako so mu bili oni udani.
Nobeno oko ni bilo suho.
Otroci in žene, starčki in možje so jokajoč klicali: »Tako se godi našemu dobremu Frideriku!«
»In tukaj je on!« pravi na to Friderik, odgrne svoj romarski plašč in pokaže se dragocena vojvodska obleka.
Udano ljudstvo je bilo do solz ginjeno, ko je videlo ljubljenega vladarja.
Bližje stoječi pa se približajo Frideriku, dvignejo ga na svoje rame in ga nosijo po vasi Landek.
Zbrano ljudstvo ga navdušeno pozdravlja.
Vsi mu obljubijo neomahljivo zvestobo.

Tako je bil Friderik prepričan, da so mu Tirolci iz srca udani.
Začel je nabirati vojakov in kmalu ukrotil neubogljive plemenitaše v deželi.
Pomiril se je tudi s cesarjem Sigismundom in odslej je skrbel samo za blaginjo ljube mu Tirolske in zvestih podložnikov.
Hvaležni Tirolci ga še sedaj ne morejo pozabiti.

V Inomostu je vojvodska palača, ki jo je dal sezidati Friderik.
Palača ima pozlačen bakren pristrešek, ki je znan pod imenom Zlata strešica.
Ljudstvo pripoveduje, da jo je dal narediti Friderik, da bi osramotil svoje sovražnike, ki so ga zaradi njegovih nesreč imenovali Friderika s praznim žepom.

Kakšen živčen video. Ta isti tip je naredil video o Ljubljani. Pa poglejmo, če je tudi tako nervozen.

Oprosti Lelj, vem, da nima zveze s temo, ampak zaradi enega videa se ne splača nove teme odpirat :*

http://www.youtube.com/watch?v=$1

Rada berem to temo - a brez prepirov ne gre?

Kakšni prepiri? Dojenček je friličev in mavrov ljubljenček. Ti tega tako ne boš razumelo.

Kdo pa se prepira?

Misliš?



Jaz pa tistega s pikapolonico ne kapiram. Ali ima kakšen poseben pomen?

Kaksne lepe strehe ima Basel. In tista rdeca hisa s precudovito streho in dekoriranimi stolpici, je bila to mestna hisa ali hisa bogatega trgovca? Ce bi jih postavili danes, bi jim rekli kic, meni so pa tako zelo vsec.

Hehe, ljubljenček 🙂

MAKSIMILIJAN I.

Leta 1488 so prišli poslanci mesta Brügge na Nizozemskem do Maksimilijana in ga prosili, naj pride na Svečnico v mesto, ker ondi ta praznik jako slovesno praznujejo.
Kralj ni nič hudega slutil in je obljubil, da pride.

Z nekaterimi vitezi in s svojim veselim svetovalcem dvornim norcem, kakor so jih tedaj imeli vladarji, napoti se Maksimilijan proti mestu.
Njegov spremljevalec, veseli svetovalec, ga svari, naj preveč ne zaupa meščanom, toda kralj ga ne posluša.
Ko pridejo do mestnih vrat, sprejme jih mnogo odličnih meščanov.
Dvorni norec pa ne mara iti v mesto, poslovi se od vladarja in pravi:

»Do tod grem in ne dalje, ker nočem, da bi me z mojim gospodom vred obesili!«

Maksimilijan se ne zmeni za njegove besede in stopi v mesto.
Komaj pa naredi nekaj korakov, zapro se vrata.
Kralj in njegovi spremljevalci so bili vjetniki.
Strašen prizor nastane za Maksimilijana.
Po mestu jame biti plat zvona, uporniki razobešajo zastave in množice s silnim krikom prihite do gradu, kjer je našel kralj zavetje.
Maksimilijan se je spomnil besedi svojega veselega svetovalca, a bilo je prepozno.

»Kralj mora umreti! Njegovi svetovalci morajo umreti!« klicali so uporniki.

Maksimilijan se je bal, da se prične hud boj.
Da bi se ne prelivala kri njegovih podložnikov, ukaže odpreti vrata in gre k upornikom, ki ga peljejo v mestno ječo.

Teden dnij sedi zapuščen v temnici.
Tedaj nenadoma pripelje čuvaj moža resnega obraza in oblečenega po noši srednjeveških učenjakov.
Imel je velikanske naočnike, na glavi široko kapo in kot vratnik skrbno nabran krežlec, velik kot kolo.
Dolga halja mu je segala do tal.
Na nogah je imel črevlje z zaponami.
Žepi so bili polni steklenic in orodja, tudi britev je imel pri sebi.
V roki je nosil veliko palico z zlatim gumbom.
Meščanom je rekel, da so ga poslala druga mesta h kralju, je li zdrav ali ne.
Maksimilijan je precej spoznal svojega veselega svetovalca.
Ni še utegnil povprašati ga, kako je prišel in po kaj, že ga je nagovarjal:

»Vi morate bežati, milostljivi gospod!
Precej danes morate bežati.
Res vam prihaja pomoč.
Vaš oče je na poti z veliko vojsko.
Toda vi morate preje ubežati, ker vam meščani lahko kaj žalega store, ko bi jih vaš oče Friderik napadel.«

»Pa kako naj bežim?« vpraša kralj, britko se smehljaje.

»Prav tako!
Vi ogrnete mojo haljo, vzamete moje zdravniško orodje in šli boste brez nevarnosti mimo straž, kakor sem jaz semkaj prišel.«

»In kaj bo s teboj?« vpraša Maksimilijan.

»Jaz se oblečem v vašo obleko in sedem tukaj za mizo.
Ko pridejo uporniki in najdejo mene mesto vas, smejal se jim bom prav iz srca.«

»Ti si obrit. Mene bi pa veliki lasje in brada precej izdali.« mu odgovori kralj.

Te besede niso spravile svetovalca prav nič v zadrego.
V svojem žepu si poišče britev in posodo z milom in je takoj pripravljen kralja obriti, tako da bi ga nihče ne spoznal.
Toda kralj ni bil s tem zadovoljen.
Mirno pa resno mu odgovori:

»Prisegel sem svojim sovražnikom, da ne grem zoper njih voljo, brez njih vednosti iz mesta.
Friderik Lepi ni prelomil prisege in se je vrnil v ječo h kralju Ludoviku.
Tudi jaz sem Habsburžan in ne prelomim prisege, če tudi bi moral umreti.
Pomoček, ki mi ga svetuješ, je sicer dober, samo pravičen ni.
Pomisli tudi, kaj bi se zgodilo s teboj, ko bi mene sovražniki tukaj ne dobili.«

»Za me nikar ne skrbite, milostljivi gospod!
Vas potrebuje dobro ljudstvo tukaj na Nizozemskem.
Vi ste upanje Avstrijcev.
Če tu jaz trpim in umrjem, kaj potem?
Jeden norec manj na svetu.«

Svetovalec je pričakoval, da se bo Maksimilijan sedaj udal, a vrli Habsburžan zapove:

»Idi !
Jaz ostanem tukaj!«

Solze so polile zvestega služabnika.

»Vi me niste ubogali, ko sem vas svaril.
Tudi sedaj me ne poslušate, ko vas hočem rešiti.
Bog vas obvaruj, milostljivi gospod!«

S solznimi očmi zapusti svetovalec ječo in resno, kot je prišel, stopa mimo straž.

Kmalo na to je bil Maksimilijan rešen.
Uporniki so se zbali prihajajoče vojske in so sklenili mir ž njim ter ga spustili.
Glavni nezadovoljneži so prišli pred kralja in ga na kolenih prosili odpuščanja, koje je blagi vladar tudi pomilostil.

Zaradi tega kraja si želim obiskati Belgijo.