☕ AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 2

Naj kar Dojencek napise. Mi je vsec njen stil pisanja.

Lelj ne bo nič zaupal, ker ni ničesar več o Rudečebradcu v tej knjigi.

Spet nisem citirala, šment 🙂.

Porajkelj, lahko.

Akterji:
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Saladin Saladin , poveljnik muslimanov, časten človek
- Leopold V. Krepostni
- Rihard Levosrčni
- Filip II. Francoski
- Guy de Lusignan, kandidat Levosrčnega
- Konrad Montferraški, kandidat Krepostnega in F. Francoskega
- Izabela, Guyeva pol svakinja, Konradova žena, Šampanjčeva žena
- Ivana, Levjesrčeva sestra
- https://sl.wikipedia.org/wiki/Asasini hašišarji
- Henrik VI, Rudečebradčev naslednik

Kratek uvod:
Saladin je leta 1187 osvojil Jeruzalem in Akon. Med drugim se je bojeval tudi z Guyem, ki ga je pomilostil (do kristjanov je bil izredno milosten). Izguba Jeruzalema je papeža raztogotila ( menil je, da Evropejci tako grdo grešijo, ker je Jeruzalem pod oblastjo muslimanov) zato je znovačil Henrika II iz Otoka in Filipa iz Francije naj vrneta Jeruzalem v krščanska nedrja. Henrik II umre, nadomesti ga Levjesrčni. Nemška sila božja je Rudečebradec, ki premine med potjo. Rudečebradčeva vojska jo popiha v Nemčijo, v tem vidi priložnost za plen in odrešitev grešnih kristjanov Krepostni, ki je z Rudečebradcem haral po Italiji, ter se pridruži Francoskemu in Levjesrčnemu.

Bitka za Akon, kregarije in komplot:
Krepostni je prišel prvi na bojiščev Akonu, sledil mu je Francoski, nazadnje je (zaradi familijarnih zadev, (rešit je moral sestro iz kehe in osvojit Messino) zadržan v Siciliji) prilomastil Levosrčni. Skupaj so se bojevali proti dobremu Saladinu. In zmagali, zahvaljujoč Levosrčnemu. Ker je bil prvi na bojišču si je vojvoda Krepostni obetal bogat plen, kralj Levjesrčni se ni strinjal in je izruval Krepostnikovo zastavo z obzidja. Krepostnik kuha mulo.
Jeruzalema še osvojili niso in že spletkarijo koga bodo po osvojitvi postavili za kralja. Krepostni in Francoski Filip sta predlagala Konrada Montferraškega (ta tipček je premagal Guya v Tiru, ko mu je hotel prevzeti poveljstvo krščanske vojske), ki se je na hitrico poročil z Izabelo, polsestro Guyeve preminule žene. Levosrčni se je ogreval za Guya, ki je Konradu hotel zmakniti Tir. Obveljala je Levosrčeva, ampak so se zedinili, da po Gujevi smrti prestol nasledi Konrad.
F. Francoski in Krepostni poklapana odideta domov lizat rane. Krepostni zagotovi bodoči Avstriji zastavo. Levjesrčni gre naprej osvajat Jaffo in Jeruzalem.
Jaffo mu uspe osvojit in pozove Saladina na pogajanja ( to, da so se vsi poznali, po potrebi spoštovali in nategovali- mi, upam ni treba omenjat ), ki so propadla. (Hoteli so Levjesrčevo sestro Ivano s Saladinovim bratom poročit in sklenit premirje, oziroma sestra naj bi postala kraljica Jeruzalema. A se je izjalovilo, ker brat ni hotel konventirat). Spletkarji.
Vrlemu Levosrčcu ne preostane drugega, kot da se sam požene nad Jeruzalem, za pomoč prosi Konrada, ki ga seveda zavrne. Medtem je plemstvo spet zdraharilo glede kralja Jeruzalema in so izvolili Konrada. Levosrčec se je moral ukloniti volji plemstva in je obljubil Konradu prestol, Guyu pa je prodal Ciper. Volk sit, koza cela. Obleganje Jeruzalema se nadaljuje. Zviti Konrad hoče s Saladinom spogajati separatno premirje, hašišarja ga, izdajalca potolčeta do smrti, nosečo vdovo pa poročijo s Šampanjcem, nečakom Levjesrčnega. Zato sta bila F.Francoski in Krepstni prepričana, da so Konrada pokončali Levjesrčnikovi plačanci.
Jeruzalema niso osvojili, Levosrčni je podpisal mirovno pogodbo s Saladinom, ki je pustil krščanskim romarjem romariti.
Levosrčni je šel domov, Krepostni ga pohapsa, vrže v keho, proda Rudečebradcevemu nasledniku, si nakoplje papeževo jezo, se pokesa in umre.

Pa to je hujse kot Cvek 123.

A lahko das drugic malo vec mesnih dodatkov na svojo pripoved, da si clovek vmes malo oddahne in predela vse informacije, ker v tej zgodbi je bil tempo strasno hiter.

Lahko. Namig, ne beri tistega kar je v oklepajih. Najprej stavek brez oklepajev, nato tisto v oklepajih - to so vmesni podatki. 🙂


Vidiš Mitzi, zato ne pišem bloga, ljudje me ne razumejo 😆

O, hvala. 🙂

GRAD HABSBURG

V Švici, v kantonu Aarauu, na griču Wützelberg, stoje še dandanes razvaline gradu Habsburškega.
Kako dolgo že stoji ta grad, ne ve se natanko.
Pravljica nam o njem pripoveduje:

Radeboto, brat škofa Strassburškega Wernerja, si je hotel zidati grad.
Dolgo se ni mogel odločiti, kam bi ga postavil.
Nekega dne jaše na lov.
Ko prijaha pod goro Wützelberg, izpusti svojega sokola, da bi mu ujel kako zverad.
Ali sokol zleti naravnost na vrh gore in sede na najvišji kamen.
Gospodar ga kliče in kliče, ali sokol se ne zmeni za to, mirno sedi na istem mestu.
Jezen skoči Radeboto s konja in gre po svojega sokola.
Ta se pusti mirno ujeti.
Gospodar pa sede vspehan na skalo in pogleduje okolo sebe.
Ko vidi lepo in pripravno lego tega kraja, odloči se za to mesto, da postavi nov grad.

Zbere mojstre zidarje in jim odkaže, kje bodo zidali.
Kmalu je bilo pripravljeno vse.
Mojster ga vpraša, kako bo ime novemu gradu.
Radeboto pomisli nekoliko in pravi:

Habichtsburg (Sokolov grad) naj se imenuje, ker mi je pokazal sokol mesto zanj !

Švicarji pa imenujejo sokola v navadnem govoru Habs, zato se imenuje grad še danes Habsburg.

Dolgo je zidal Radeboto grad.
Škof Werner, brat njegov, mu je pošiljal denarja.
Ali Radeboto ni zazidal vsega.
Rabil ga je tudi, da pomore svojim podložnim sosedom v stiskah in nadlogah, ker je vedel, koliko mu more koristiti prijateljstvo in zvestoba njihova.
Škof je godrnjal sicer, ker bratu denarja nikoli ni bilo dosti za zidanje, ali roke mu vendar ni odtegnil, ker je mislil, Bog ve, kako velikansk bode grad.

Ko je bilo zidanje gotovo, povabi Radeboto svojega brata, naj pride blagoslovit novi grad.
Svoje podložne pa skliče prej in jim govori:

Ko bo prihajal moj brat, ostanite le doma, ne kažite se mu.
Po noči pa pridite v bojni opravi, s konji in z orožjem ter se razpostavite pred gradom, da vas bom pokazal škofu.

Škof pride, pa vidi grad brez okopa.
Razjezi se in kara brata, da je zazidal toliko denarja, pa ni postavil varnega gradu.
Ko se pa izbudi drugo jutro in pogleda skozi okno, vidi vse polno vojnikov pred gradom.
Osupnen vpraša brata, kaj to pomenja.
Radeboto se nasmeji in pravi:

Take zidove in take okope sem si napravil z vašim denarjem.
Kaj bi pomogel najtrdnejši grad proti takim vojakom, kakoršne vidite zvunaj.
Zato sem zidal mal grad.
Z denarjem sem si pa kupil srca svojih podložnikov.
Torej imam žive okope.
Taki veljajo več, kakor kameniti.

Škofu se razvedri lice.
Molče stisne bratu roko ter blagoslovi grad in vso okolico.

V tem gradu se je rodil 1. maja 1218 Rudolf grof Habsburški, praoče avstrijskih cesarjev.

Lepa tisočletna utrdba. Kaj vse se je godilo za zidovi?

Il segno, il segno! Kot tista stara grofica v filmu Under the Tuscan Sun.
Zanimiva zgodba. Vedela sem, da Habsburzani izvirajo iz Svice, ne pa, kako je nastal njihov prvi grad.

In od kje skofu denar za grad? Hmmm?

Od prodaje odpustkov 🙂

Sem sla gledat tega Rudolfa. A je to ta v linku spodaj iz rodovnika, oznacen s turkizno modro, dol, nekje na 1 tretini? Pravijo, da je bil nemski monarh, ce je pravi?

https://en.wikipedia.org/wiki/Family_tree_of_the_German_monarchs Rudolf 1.

Ha ha, verjeto res. A so revezi takrat ze tudi metali v pusico? Koliko je bil cerkveni davek?

Cerkev je bila takrat izjemno bogata, darovali so jim vsi, od kralja do podložnika. Takrat ljudje niso imeli izpiljenih moralnih vrednot, bili so naivni. Šol še ni bilo, pisati in brati so znali le redki. Informacij niso mogli preverjat. Veš kako so strašili ljudi. Družba je nazadovala v vseh ozirih, ljudje, ki so živeli za časa antike so bili profesorji v primerjavi s temi, ki so živeli v srednjem veku. Za vstop v nebeško kraljestvo so bili pripravljeni prodati sebe, mamo in otroka. Duhovščina pa jih je vlekla za nos. Pokvarjeni so bili tako, da si mi sploh ne moremo predstavljati.

RUDOLF HABSBURŠKI

Rudolf Habsburški se je rad kratkočasil z lovom.
Ko jaha nekega dne s svojimi služabniki na lov, zasliši v gozdu zvonček, ki naznanja, da nese duhovnik umirajočemu zadnjo popotnico.
Pobožno se prikloni Rudolf, ko gre duhovnik mimo njega.
Moral je dušni pastir črez globok potok.
Ali povodenj je bila odnesla most.
Ni bilo drugače mogoče črez vodo, kakor da jo prebrede.
Duhovnik postavi torej sveto Rešnje telo na tla, da bi izzul črevlje in prebredel vodo.
Rudolf opazi to, skoči s konja in posadi duhovnika na njega, da bi mogel priti prej k bolniku.
Drugi dan pripelje duhovnik konja grofu nazaj in se mu srčno zahvali.
Rudolf pa pravi:

Bog ne daj!
Nikdar ne zajašem več konja, ki je nosil mojega Odrešenika.
Obdržite si ga, da boste obiskovali bolnike v oddaljenih krajih.

Duhovnika gane ta dobrota in pobožnost.
Želi grofu božji obilni blagoslov.

Ta novica raznesla se je kmalu po celej okolici ter je pridobila Rudolfu mnogo prijateljev.
Nemški knezi so si ga pozneje izvolili za svojega kralja.
Bil je pravičen in miroljuben vladar.
Njegov sin Albreht zadobi avstrijske dežele.
Njegovi potomci pa še zdaj gospodujejo v našem prelepem cesarstvu.
Tako je Rudolf postal začetnik in ustanovitelj vzvišene naše cesarske rodovine.

Bo ta pravi Rudolf, ja. Rojen 1218, umrl 1290 in vladal 1273 do 1291. Albert je bil njegov sin s prvo zeno Gertrude Hohenberg. Rojen je bil 1255, umrl 1308, vladal 1298 do smrti. Te zgodbe sezejo kar dalec nazaj v zgodovino. Ocenjuje se, da je takrat v celi Evropi zivelo 78 milijonov ljudi. Si mislis, kako so izgledali takratni mogocni, neposekani gozdovi?

Ampak tale Rudolf, ni bil sama dobricina. Ko je bil se grof, se je vojskoval s ceskim kraljem Otokarjem II za dezele danasnje Avstrije in v krvavi bitki zmagal. Odlocilna bitka je bila blizu danasnje tromeje med Avstrijo, Madzarsko in Cesko. Rudolfu je pomagal madzarski kralj Lazslo IV (Ladislav IV). A zato so bili toliko stoletij v spanoviji!

Kralj Rudolf

https://en.wikipedia.org/wiki/Rudolf_I_of_Germany#/media/File:Rudolph_I_of_Austria.jpg

In ta Rudolfov kolega, madzarski Lazslo je bil tudi zanimiv. Bil je Polovec (moj prevod iz angl.). Polovci so bili del konfedeacije nomadskih plemen, ki so ziveli v ruskih stepah. Kdo bi si mislil, da imajo nomadi tudi konfederacije. Ko so jih napadli Mongoli, so se zatekli na danasnjo Madzarsko, Slovasko in v tiste konce. In ta Lazslo se je ze pri rosnih 7 letih porocil s hcerjo siciljanskega kralja Karla I. Postal je kralj Madzarov in Hrvatov.


Lelj, danes sem frej in sem imela toliko nacrtov, zdaj pa brskam o ljudeh, ki jih opisujes v svojih zgodbah.

Rudolfa Habsburškega pravičnost je slovela na vseh krajih.
To pa ni bilo po volji grofom Toggenburškim in gospodom Regensberškim.
Le ti in še nekateri drugi nasprotniki njegovi se združijo zoper njega.
Posebno silen je bil Luitold Regensberški.
Ta je imel med svojimi ljudmi norca, kakoršne so imeli tedaj skoro vsi veliki gospodje, da so se kratkočasili z njihovo norčijo.

Nekega dne je bil povabil Regensberžan svoje druge na svoj grad na pojedino.
Bili so dobre volje.
Ali od svoje namere, kako bi Rudolfa ugnali, niso črhnili besede, da bi ne zvedel o tem kak sluga.
Ko se pa upijani Regensberžan, ustane, vzdigne kupo vina in napije svojim drugom:

Zdaj nam pa grof ne uide več.
Razsekali mu bodemo njegov veliki nos na male koščeke !
Živijo !

Živijo ! razlegalo se je po dvorani na te besede.

Rudolf je imel namreč zelo velik nos.
Norcu, ki je bil mnogokrat bolj pameten, nego njegov gospod, pride na um, da bi šel gledat veliki nos Rudolfov.
Njemu kot norcu se ni ustavljal nikdo.
Pride torej na grad Kyburg, kjer je Rudolf ta čas bival.
Prosi, naj bi ga peljali k gospodarju.
Grof dovoli.
Pripeljejo ga pred njega.
Norec začne ogledovati Rudolfa prav po norčevsko od nog do glave in pravi:

Velik je nos, velik.
Ali za toliko ljudi ga bo pa vendar premalo !
Takega nosu se lotim kar sam !

Rudolf in njegovi so se smejali norčevskim besedam, pogostili so ga in Rudolf ga je izpraševal sem ter tje, da je izvedel iz njegovih besedi, kaj nameravajo njegovi sovražniki.

Hitro zbere vojake, kolikor jih je bilo ravno pri roci in se napoti ž njimi na kraj, kjer so čakali sovražniki na njega.
On sam jaše z nekaterimi po cesti, druge pa pošlje ob strani po gozdu tiho naprej.
Tako se je pomikal dalje.
Ko ga opazijo sovražniki, vržejo se nad njega, da bi ga ujeli.
Med tem jim pa pridejo Rudolfovi vojaki za hrbet in jih potolčejo, da jih je pribežalo le malo k Regensberžanu nazaj.

Ker Rudolfovi sovražniki niso mogli nikakor priti mu do živega, zato so napadali njegove podložne, odganjali črede ter napravljali kvara, kolikor so le mogli.
Posebno rad mu je nagajal Toggenburžan.

Na Rudolfovem posestvu blizu meje Toggenburgove je pasel pastir svojo čredo na planini.
Čreda je bila pastirjevo edino imetje.
Nekega dne je bil Toggenburžan na lovu.
Po nesreči se je pasla čreda blizu meje.
Opoludne se zberejo lovci na bližnji planini k počitku.
Krepčali so se z jedjo, pridno so krožile polne čaše med njimi.
Ko so bili že nekoliko vinjeni, pravi šaljivec kazaje na pastirjevo čredo:

Lovili smo dopoludne, ujeli pa nismo nič.
Doma se nam bodo smejali, če pridemo prazni domu.
Glejte tam na Rudolfovem je divjačine dovelj.
Pa velika je, da je ni lahko zgrešiti !

Vsi se zakrohotajo tem besedam.
Vinski bratci začno streljati s pušicami med čredo, da je ležalo kmalu 10 najlepših krav mrtvih na tleh.
Zastonj je tarnal pastir in prosil, naj se ga usmilijo, komaj jim je odnesel sam pete in odpodil še ostalo živad.

Tako mu je nagajal čestokrat Toggenburžan, zato se odloči Rudolf napasti ga v njegovem gradu.

Toggenburžan je imel trden grad.
Stal je na visoki skali.
Strma gora ga je branila z ene strani, od drugih treh pa prepad, da ni bilo mogoče do njega.
Dolgo je oblegal Rudolf grad, a ni ga mogel dobiti v pest.
Zanašal se je, da bo prisilila lakota Toggenburžana, naj se poda.
Ali nekega dne vržejo sovražniki več košev svežih rib v tabor oblegovalcev, da bi pokazali, kako dobro se jim še godi.
Da rib v gradu niso mogli loviti, bilo je gotovo.
Kako jih pa morejo dobiti iz doline, bilo je pa težko dognati.
Preiskovali so na vse strani, ali niso mogli najti pota, po kterem bi mogli nositi živež v grad.

Med Rudolfovimi vojaki je bil tudi pastir, kteremu so bili postreljali krave na planini.
Ta se je bil zarotil, da bo še plačal Toggenburžanu njegovo hudobijo.
Lazil je cele dni okolo gradu, kako bi mogel vanj.
Naposled zapazi, da pelje ozka, strma steza po skali v grad.
Poskuša in poskuša, dokler se mu ne posreči.
Vesel pove novico Rudolfu.
Ta zbere izmed svojih krdelo gorjancev, vajenih strmih potov po skalah.

Neko noč, ko je bučal vihar okolo gradu, spleza pastir z gorjanci po strmi stezi kvišku.
Toggenburžanovi vojaki v nevihti niso slutili nevarnosti.
Naenkrat nastane vrišč in ropot.
Rudolf napade grad od spredaj, pastir pa od zadej in kmalu je bil grad v njegovih rokah.
Da ga podreti, da ga ni bilo mogoče več sezidati.

Tako je ukrotil Toggenburžana.

Ali je pastir prezivel to bitko?

Nič ne piše o tem.

Rudolf ni prelival rad krvi.
Kolikor je mogel, izkušal je polastiti se gradov z zvijačo.

Blizu mesta Züricha imel je Regensberžan svoj grad.
S tega je napadal trgovce iz mesta in jim je jemal blago.
Dolgo je premišljal Rudolf, kako bi se polastil gradu.
Regensberžan je imelj najraje konje belce, zato je nakupil in naropal za svoje konjike samih belcev.
Poleg tega je imel tudi 12 belih psov, s katerimi je hodil na lov.

Rudolf si tudi nakupi 12 konjev belcev in 12 belih psov.
Na konje posadi svoje najbolje vojake in jih skrije s psi v gozd, oddelku meščanov pa zapove, naj bodo pripravljeni.
Nekega dne odjaše Regensberžan s svojimi psi na lov.
Ko je bil že jahal mimo skritih Rudolfovih vojakov, zdirja Rudolf s svojimi belci in belimi psi proti gradu, meščani pa za njim, kakor bi ga podili.
Regensbergovi vojaki, kolikor jih je bilo doma v gradu, mislili so, da pode meščani njihovega gospoda.
Hitro spuste most, ki je vodil čez okop pred gradom, doli, da bi pustili svojega gospoda noter.
Rudolf prijaha pred grad in meščani njemu za petami.
Rudolfovi belci in meščani pridirjajo na tak način skoro vkupaj v grad.
Varuhi v gradu zapazijo prekasno, komu so odprli vrata, branijo se hrabro, ali kmalu onemorejo, morajo se podati in Regensberžanov grad Uetliberg je bil Rudolfov.

Prav tako je osvojil Rudolf Regensbergov grad Baldern z zvijačo.

Nekega vročega poletnega dne prijaše Rudolf s krdelom konjikov pred grad, kakor bi ga hotel napasti.
Ali za vsakim konjikom je sedel še dober pešec na konju.
Ko prijaše blizu gradu, poskačejo pešci raz konje, ne da bi jih opazili varuhi v gradu, ker jih je zakrival prah, ki je vihral izpod konjskih kopit.
Pešci se poskrijejo po grmovji ob potu, konjiki pa jezdijo pred grad, vihte svoje sablje in pozivajo grajske vojake na boj.
Oni v gradu poslušajo nekaj časa, ker pa vidijo, da je Rudolfovih konjikov le malo, zasedejo konja, odpro vrata, spuste most doli in napadejo sovražnike.
Ti se branijo nekaj časa, potem pa izbeže.
Regensberžani jo udero za njimi, pa ne potegnejo ni mosta kvišku in ne zapro vrat.
Med tem, ko dirjajo Regensberžani za Rudolfovimi konjiki, pa pridejo Rudolfovi pešci iz grmovja in si osvoje grad.
Po dolgem begu se vrnejo Regensbergovi konjiki proti gradu.
Ali vrata najdejo zaprta in tuje vojake na zidovji.
Posvetujejo se med seboj, kaj bi.
Zdaj pa prijahajo Rudolfovi konjiki, ki so bili bežali prej, za njimi.
Iz grada pridero pešci in tako jih primejo od obeh strani, da se morajo podati brez boja.

Prav tako zvito je dobil Rudolf Regensbergovo mestice Glanzberg.
Mestice je stalo blizu reke Limmat.
Meščani so bili oropali že večkrat ladije, v kterih so vozili trgovci iz Züricha svoje blago.
Rudolf jih hoče kaznovati za to.

V dve veliki ladiji, v kakoršnih so vozili meščani iz Züricha navadno svoje blago, poskrije vojakov.
Na krov pa postavi le toliko brodnikov, kolikor so jih potrebovale navadne trgovske ladije.
Rudolf se pa skrije s svojimi konjiki v hrastje blizu mesta Glanzberga.

Ko priplavate ladiji blizu mesta, mislijo Glanzenberžani, da bi se dalo naropati tu kaj blaga.
Hitro pridero k reki in začno pripravljati svoje čolne.
Brodniki na ladijah začno klicati na pomagaje, kakor bi se jim bila pripetila kaka nesreča in obrnejo svoje ladije proti mestu.
Zdajci pa prihruje Rudolf iz gozda ravno v odprta mestna vrata.
Predno so vedeli meščani, kaj in kako, bili so konjiki v mestu, vojaki iz ladij pa njim za petami.

Za kazen dal je porušiti Rudolf mesto Glanzberg in je podaril mestu Zürichu 4 zvonove, katere je bil vzel Glanzberžanom.
Tako je ukrotil svoje nasprotnike in je spravil mir in red v deželo.
Sedaj so mogli potovati kupci in potniki varno, kamor so hoteli.

Oooo, pripovedke. Spet bo branja 🙂

Opat Št. Gallenski je praznoval ravno svoj god.
Obilo gospode je bilo zbrane pri njem.
Ravno so se razgovarjali, kako bi ugnali sovražnega grofa, kar pride sluga v dvorano ter naznani, da je grof Habsburški sam pred gradom ter prosi, naj bi smel pred opata.
Vsi gospodje se čudijo, kako bi mogel biti Rudolf tako nespameten, da bi prišel sam v roke svojemu sovražniku.
Opat pa veli služabniku, naj pusti grofa v grad ter naj ga pripelje v dvorano.

Kmalu pride Rudolf, stopi pred zbrane, pa pravi:

Visokočastiti gospod opat !
Prepričal sem se, da je pravica na Vaši strani.
Vračam Vam torej iz svoje volje, kar je Vašega.
Pozabiva sovraštvo in bodiva prijatelja !

Vesel mu poda opat roko, spravi se ž njim ter ga povabi na gostijo.
Postala sta si tako dobra prijatelja, kakor sta si bila prej gorka sovražnika.

Dne 24 OKT 1273 djal je nadškof Kolinski kraljevi kroni na glavo Rudolfu in ženi njegovi, katera se je imenovala kot kraljica in cesarica Ana.

Po kronanju zbrali so se knezi pred Rudolfom, da bi jim potrdil posestva, ktera so imeli od države, in bi mu prisegli zvestobo.
Ali manjkalo je državnega žezla.
Nekteri so že mislili, da bi vse ne veljalo nič, ko bi cesar ne imel žezla v roci.
V tej zadregi stopi Rudolf k altarju, vzame križanega Izveličarja v roko, poljubi ga in pravi:

To je znamenje onega, ki je rešil nas in ves svet.
To mi bode rabilo tudi mesto žezla !

In glej !
Nikdo ni ugovarjal več, pobožno se priklonijo knezi, poljubijo sveto razpelo in prejmejo potrditev svojih posestev.

kaj je Rudolf vrnil opatu?

V tako lepem starinskem slogu je to zapisano.

Ja, kaj je vrnil? Nekaj manjka.

Ne piše nič.
Predvidevam, da kakšno posest.

Rudolf Habsburški ni nikdar pozabil svojih dobrotnikov.
Marsikoga je povzdignil med viteze.
Marsikomu je dal kaj državne zemlje za vžitek.

Ko so se bojevali vitezi njemu v čast, zapazi kralj priprostega meščana med gledalci.
Hitro pošlje služabnika ponj.
Vesel ga objame in poljubi, ko pride ptujec med krasno oblečene kneze.
Ko mu pa odkaže sedež celo na svoji strani, začno vihati nekateri ošabneži svoje nosove, češ tak priprost meščan ni za našo družbo.
Rudolf zapazi to, ustane, pa pravi:

Ta mož mi je rešil nekdaj življenje, ko sem bil še priprost grof.
Ko bi njega ne bilo, tudi mene, cesarja, bi ne bilo
Enkrat so me bili obkolili Regensberžanovi vojaki ter mi ubili konja.
Ni mi bilo več rešitve, kar mi priskoči ta mož, Jakob Müller iz Züricha, na pomoč.
Posadi me na svojega konja in srečno utečem svojim sovražnikom.
Od tega dneva ga nisem videl do današnjega dne.
Ali mu zato ne gre sedež na moji strani?

Knezi so bili obmolčali vsi.
Noben se ni spodtikal več, da ga je počastil kralj tako.
Še gnetli so se okolo meščana ter mu stiskali roko.
Hvalili so vladarja, ki ne zabi svojih dobrotnikov.

Za časa, ko se je bojeval Rudolf s češkim kraljem Otakarjem, gre nekega mrzlega jesenskega dne v priprosti obleki v Mogucijo.

V neki pekariji zapazi obilo žerjavice ter vstopi, da bi ogrel otrple ude.
Lastnica pekarica vpraša priprosto oblečenega moža, kdo je.
Ko se ta odreže, da je Rudolfov vojak, začne klepetava ženska takoj na vse pretege psovati tega kralja berača, češ, da je on kriv, da meščani ubožavajo.
Na zadnje začne poditi svojega gosta iz pekarije.
Ko le ni hotel z lepa iti, prime za korec ter ga pošteno polije.
Ves premočen, a vendar dobre volje, se vrne kralj v tabor.

Pri pojedini, katero so mu bili priredili z vsim sijajem, ukaže poslati vina in jedil oni pekarici, češ, da ji to pošilja vojak, kateri se je bil na jutro tako dobro ogrel pri njenem ognji.
Kako se prestraši ženska, ko v psovanem svojem gostu spozna presvetlega kralja samega.

Pride hitro, vrže se na kolena, prosi odpuščanja.
Ali smeje odgovori Rudolf, da ji ne prizanese, ako ne ponovi svojih psovek ter ga sedaj vpričo zbrane gospode ne ošteje tako, kakor je to bila storila zjutraj.
In zares, na veliko radost vse družbe, se mora žena udati ter iz novega pričeti dolgo vrsto svojih psovek.

Ta novica raznesla se je kmalu po deželi in je pridobila srca vseh novemu kralju.

Draždani, rod. Draždanov (Dresden), Gdansko(Danzig), Gradec; Heb (Eger), Lipsko, rod. Lipskega ali Lipska(Leipzig); Podmokli (Bodenbach), Rujana (Rügen); Benetke, Gra­dišče (Gradisca), Oglej, Poreč (Parenzo), Pulj (Pola), Videm(Udine), Solnograd (Salzburg), Monakovo (München), Moguncija(Mainz), Bavarsko; Aniža (Enns), Tubinga (Tübingen); Pad (Po),Trident (Trient)

Ko je gonil Rudolf Habsburški svoje sovražnike po bitvi s češkim kraljem Otakarjem, izbežali so bili prebivalci s svojim imetjem v goste lesove.
Poletje je bilo vroče, studenci in potoki so bili usahnili.
Manjkalo je vojakom hrane in vode.
Še za kralja ni bilo dobiti požirka vode.
Njegovo spremstvo se razkropi na vse strani iskat vode.

Po dolgem času pridirjata dva viteza in prineseta vrč vode.
Hlastno prime Rudolf vrč v roko, ali predno še nastavi vrč do ust, vpraša viteza, kje sta dobila vodo.
Eden izmed njiju odgovori:

Dolgo sva jezdarila okolo.
Vsi studenci in potoki so že suhi.
Kar najdeva opoludne pod košatim drevesom na polju tropo ženjic, ki so ravno južinale.
Imele so vrč pri sebi.
Prosiva jih za vodo, ali one nama je niso hotele dati.
Ko pa potegneva meče iz nožnic, ustrašile so se in izbežale, midva sva pa prinesla vodo !

Ko sliši Rudolf te besede, odtegne vrč od vročih usten in pravi:

Ne !
Voda, ktero sta mi priborila z mečem, ne bo mi gasila žeje.
Še ta trenotek nesita vodo onim nazaj, kterim sta jo vzela !

Viteza osramočena sta morala izpolniti povelje kraljevo.
Ta novica se je kmalu raznesla po deželi in je pridobila kralju mnogo prijateljev.

Ko si prvic napisal priprosti, sem mislila, da je napaka, drugic me je prepricalo, da so tako govorili takrat. Razvoj in spremembe besed bi bila tudi zanimiva tema.
Za Drazdanov ne bi nikoli uganila, da se nanasa na Drezden.

Kaj pa rod von Lippe, nizizemska kraljeva familija. Meni zveni zelo slovansko.