PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE - 3


leskova mast :: 12.08.2020 ob 14:48
Naj kar Dojencek napise. Mi je vsec njen stil pisanja.
lelj :: 12.08.2020 ob 15:12
Avtor: Dojenček
Avtor: lelj
FRIDERIK I. RUDEČEBRADEC

Ko je uredil razmere na Nemškem in v Italiji, udeleži se na svoje stare dni še tretje križarske vojske.
A prišedši do Kalikadna, napete reke brežnice v Malej Aziji, umrje nenadoma.
Most prek reke je bil namreč kaj ozek, in vojska se je célo počasi prek njega pomikala.
Stari cesar se je naveličal ter skoči s konjem v vodo, da bi prišel čez njo.
A deroči valovi odneso drznega starčka, ki ga mrtvega iz vode potegnejo.
Nepopisna je bila žalost vse vojske.


Pravi ena teorija, ki je malo verjetna, zakaj bi se utrujen starec podal v deroče valove, zato da bi par minutk prej prišel na breg?

V Wikipediji piše tole: Mitološki prizor njegove smrti pravi, da je imel kopje usode. Mit pravi, da kdor je imel to kopje, je bil nepremagljiv, vendar, če mu je to kopje šlo iz rok, je kmalu za tem umrl. Pravijo, da mu je kopje padlo iz rok, ko je gledal neko reko.

Nekje pa sem brala (meni najverjetnejšo ( in kot se za velikega kajzerja spodobi ) teorijo), podobno Avstrijskim pripovedkam. Takole nekako pravi ( dogaja se na isti reki Kalykadnos ( tako so ji rekli v antiki, za časa Rudečebradca so jo klicali Saleph, danes Göksu)) : Rudečebradec je prišel na sosednji breg, postavili so mu tabor in ga lepo napitali. Ker je pripekalo goreče junijsko solnce si je visokost zaželela ohladitve. In, ker so slišali, da se je v isti reki pred davnim tisočletjem in pol hladil nihče drug kot sijajni Megas Aleksandros, so sklenili takisto storiti.
(V srednjem veku nihče ni znal plavati, vprašanje če je Barbarossa to veščino obvladal ). Niso pa pomislili, da je bil Alexander Veliki nekaj dekad mlajši kot sami, ko je plaval v Kalikadni! Ubogega starca je v adamovem kostumi treščil infarkt.

Kako so Rdečebradca skuhali in preripetije z njegovimi kostmi, pa nam bo morda zaupal naš vrli Lelj.


Lelj ne bo nič zaupal, ker ni ničesar več o Rudečebradcu v tej knjigi.
Dojenček :: 12.08.2020 ob 16:35
Spet nisem citirala, šment .

Porajkelj, lahko.

Akterji:
- Saladin, poveljnik muslimanov, časten človek
- Leopold V. Krepostni
- Rihard Levosrčni
- Filip II. Francoski
- Guy de Lusignan, kandidat Levosrčnega
- Konrad Montferraški, kandidat Krepostnega in F. Francoskega
- Izabela, Guyeva pol svakinja, Konradova žena, Šampanjčeva žena
- Ivana, Levjesrčeva sestra
- hašišarji
- Henrik VI, Rudečebradčev naslednik

Kratek uvod:
Saladin je leta 1187 osvojil Jeruzalem in Akon. Med drugim se je bojeval tudi z Guyem, ki ga je pomilostil (do kristjanov je bil izredno milosten). Izguba Jeruzalema je papeža raztogotila ( menil je, da Evropejci tako grdo grešijo, ker je Jeruzalem pod oblastjo muslimanov) zato je znovačil Henrika II iz Otoka in Filipa iz Francije naj vrneta Jeruzalem v krščanska nedrja. Henrik II umre, nadomesti ga Levjesrčni. Nemška sila božja je Rudečebradec, ki premine med potjo. Rudečebradčeva vojska jo popiha v Nemčijo, v tem vidi priložnost za plen in odrešitev grešnih kristjanov Krepostni, ki je z Rudečebradcem haral po Italiji, ter se pridruži Francoskemu in Levjesrčnemu.

Bitka za Akon, kregarije in komplot:
Krepostni je prišel prvi na bojiščev Akonu, sledil mu je Francoski, nazadnje je (zaradi familijarnih zadev, (rešit je moral sestro iz kehe in osvojit Messino) zadržan v Siciliji) prilomastil Levosrčni. Skupaj so se bojevali proti dobremu Saladinu. In zmagali, zahvaljujoč Levosrčnemu. Ker je bil prvi na bojišču si je vojvoda Krepostni obetal bogat plen, kralj Levjesrčni se ni strinjal in je izruval Krepostnikovo zastavo z obzidja. Krepostnik kuha mulo.
Jeruzalema še osvojili niso in že spletkarijo koga bodo po osvojitvi postavili za kralja. Krepostni in Francoski Filip sta predlagala Konrada Montferraškega (ta tipček je premagal Guya v Tiru, ko mu je hotel prevzeti poveljstvo krščanske vojske), ki se je na hitrico poročil z Izabelo, polsestro Guyeve preminule žene. Levosrčni se je ogreval za Guya, ki je Konradu hotel zmakniti Tir. Obveljala je Levosrčeva, ampak so se zedinili, da po Gujevi smrti prestol nasledi Konrad.
F. Francoski in Krepostni poklapana odideta domov lizat rane. Krepostni zagotovi bodoči Avstriji zastavo. Levjesrčni gre naprej osvajat Jaffo in Jeruzalem.
Jaffo mu uspe osvojit in pozove Saladina na pogajanja ( to, da so se vsi poznali, po potrebi spoštovali in nategovali- mi, upam ni treba omenjat ), ki so propadla. (Hoteli so Levjesrčevo sestro Ivano s Saladinovim bratom poročit in sklenit premirje, oziroma sestra naj bi postala kraljica Jeruzalema. A se je izjalovilo, ker brat ni hotel konventirat). Spletkarji.
Vrlemu Levosrčcu ne preostane drugega, kot da se sam požene nad Jeruzalem, za pomoč prosi Konrada, ki ga seveda zavrne. Medtem je plemstvo spet zdraharilo glede kralja Jeruzalema in so izvolili Konrada. Levosrčec se je moral ukloniti volji plemstva in je obljubil Konradu prestol, Guyu pa je prodal Ciper. Volk sit, koza cela. Obleganje Jeruzalema se nadaljuje. Zviti Konrad hoče s Saladinom spogajati separatno premirje, hašišarja ga, izdajalca potolčeta do smrti, nosečo vdovo pa poročijo s Šampanjcem, nečakom Levjesrčnega. Zato sta bila F.Francoski in Krepstni prepričana, da so Konrada pokončali Levjesrčnikovi plačanci.
Jeruzalema niso osvojili, Levosrčni je podpisal mirovno pogodbo s Saladinom, ki je pustil krščanskim romarjem romariti.
Levosrčni je šel domov, Krepostni ga pohapsa, vrže v keho, proda Rudečebradcevemu nasledniku, si nakoplje papeževo jezo, se pokesa in umre.
leskova mast :: 12.08.2020 ob 16:46
Pa to je hujse kot Cvek 123.

A lahko das drugic malo vec mesnih dodatkov na svojo pripoved, da si clovek vmes malo oddahne in predela vse informacije, ker v tej zgodbi je bil tempo strasno hiter.
Dojenček :: 12.08.2020 ob 16:54
Lahko. Namig, ne beri tistega kar je v oklepajih. Najprej stavek brez oklepajev, nato tisto v oklepajih - to so vmesni podatki.


Vidiš Mitzi, zato ne pišem bloga, ljudje me ne razumejo
leskova mast :: 12.08.2020 ob 16:58
O, hvala.
lelj :: 12.08.2020 ob 17:20
GRAD HABSBURG

V Švici, v kantonu Aarauu, na griču Wützelberg, stoje še dandanes razvaline gradu Habsburškega.
Kako dolgo že stoji ta grad, ne ve se natanko.
Pravljica nam o njem pripoveduje:

Radeboto, brat škofa Strassburškega Wernerja, si je hotel zidati grad.
Dolgo se ni mogel odločiti, kam bi ga postavil.
Nekega dne jaše na lov.
Ko prijaha pod goro Wützelberg, izpusti svojega sokola, da bi mu ujel kako zverad.
Ali sokol zleti naravnost na vrh gore in sede na najvišji kamen.
Gospodar ga kliče in kliče, ali sokol se ne zmeni za to, mirno sedi na istem mestu.
Jezen skoči Radeboto s konja in gre po svojega sokola.
Ta se pusti mirno ujeti.
Gospodar pa sede vspehan na skalo in pogleduje okolo sebe.
Ko vidi lepo in pripravno lego tega kraja, odloči se za to mesto, da postavi nov grad.

Zbere mojstre zidarje in jim odkaže, kje bodo zidali.
Kmalu je bilo pripravljeno vse.
Mojster ga vpraša, kako bo ime novemu gradu.
Radeboto pomisli nekoliko in pravi:

Habichtsburg (Sokolov grad) naj se imenuje, ker mi je pokazal sokol mesto zanj !

Švicarji pa imenujejo sokola v navadnem govoru Habs, zato se imenuje grad še danes Habsburg.

Dolgo je zidal Radeboto grad.
Škof Werner, brat njegov, mu je pošiljal denarja.
Ali Radeboto ni zazidal vsega.
Rabil ga je tudi, da pomore svojim podložnim sosedom v stiskah in nadlogah, ker je vedel, koliko mu more koristiti prijateljstvo in zvestoba njihova.
Škof je godrnjal sicer, ker bratu denarja nikoli ni bilo dosti za zidanje, ali roke mu vendar ni odtegnil, ker je mislil, Bog ve, kako velikansk bode grad.

Ko je bilo zidanje gotovo, povabi Radeboto svojega brata, naj pride blagoslovit novi grad.
Svoje podložne pa skliče prej in jim govori:

Ko bo prihajal moj brat, ostanite le doma, ne kažite se mu.
Po noči pa pridite v bojni opravi, s konji in z orožjem ter se razpostavite pred gradom, da vas bom pokazal škofu.

Škof pride, pa vidi grad brez okopa.
Razjezi se in kara brata, da je zazidal toliko denarja, pa ni postavil varnega gradu.
Ko se pa izbudi drugo jutro in pogleda skozi okno, vidi vse polno vojnikov pred gradom.
Osupnen vpraša brata, kaj to pomenja.
Radeboto se nasmeji in pravi:

Take zidove in take okope sem si napravil z vašim denarjem.
Kaj bi pomogel najtrdnejši grad proti takim vojakom, kakoršne vidite zvunaj.
Zato sem zidal mal grad.
Z denarjem sem si pa kupil srca svojih podložnikov.
Torej imam žive okope.
Taki veljajo več, kakor kameniti.

Škofu se razvedri lice.
Molče stisne bratu roko ter blagoslovi grad in vso okolico.

V tem gradu se je rodil 1. maja 1218 Rudolf grof Habsburški, praoče avstrijskih cesarjev.
lelj :: 12.08.2020 ob 17:22
Dojenček :: 12.08.2020 ob 18:00
Lepa tisočletna utrdba. Kaj vse se je godilo za zidovi?
leskova mast :: 12.08.2020 ob 18:39
Il segno, il segno! Kot tista stara grofica v filmu Under the Tuscan Sun.
Zanimiva zgodba. Vedela sem, da Habsburzani izvirajo iz Svice, ne pa, kako je nastal njihov prvi grad.

In od kje skofu denar za grad? Hmmm?
Dojenček :: 12.08.2020 ob 18:41
Od prodaje odpustkov
leskova mast :: 12.08.2020 ob 18:45
Sem sla gledat tega Rudolfa. A je to ta v linku spodaj iz rodovnika, oznacen s turkizno modro, dol, nekje na 1 tretini? Pravijo, da je bil nemski monarh, ce je pravi?

Rudolf 1.
leskova mast :: 12.08.2020 ob 18:46
Avtor: Dojenček
Od prodaje odpustkov


Ha ha, verjeto res. A so revezi takrat ze tudi metali v pusico? Koliko je bil cerkveni davek?
Dojenček :: 12.08.2020 ob 19:22
Cerkev je bila takrat izjemno bogata, darovali so jim vsi, od kralja do podložnika. Takrat ljudje niso imeli izpiljenih moralnih vrednot, bili so naivni. Šol še ni bilo, pisati in brati so znali le redki. Informacij niso mogli preverjat. Veš kako so strašili ljudi. Družba je nazadovala v vseh ozirih, ljudje, ki so živeli za časa antike so bili profesorji v primerjavi s temi, ki so živeli v srednjem veku. Za vstop v nebeško kraljestvo so bili pripravljeni prodati sebe, mamo in otroka. Duhovščina pa jih je vlekla za nos. Pokvarjeni so bili tako, da si mi sploh ne moremo predstavljati.
lelj :: 13.08.2020 ob 15:55
RUDOLF HABSBURŠKI

Rudolf Habsburški se je rad kratkočasil z lovom.
Ko jaha nekega dne s svojimi služabniki na lov, zasliši v gozdu zvonček, ki naznanja, da nese duhovnik umirajočemu zadnjo popotnico.
Pobožno se prikloni Rudolf, ko gre duhovnik mimo njega.
Moral je dušni pastir črez globok potok.
Ali povodenj je bila odnesla most.
Ni bilo drugače mogoče črez vodo, kakor da jo prebrede.
Duhovnik postavi torej sveto Rešnje telo na tla, da bi izzul črevlje in prebredel vodo.
Rudolf opazi to, skoči s konja in posadi duhovnika na njega, da bi mogel priti prej k bolniku.
Drugi dan pripelje duhovnik konja grofu nazaj in se mu srčno zahvali.
Rudolf pa pravi:

Bog ne daj!
Nikdar ne zajašem več konja, ki je nosil mojega Odrešenika.
Obdržite si ga, da boste obiskovali bolnike v oddaljenih krajih.

Duhovnika gane ta dobrota in pobožnost.
Želi grofu božji obilni blagoslov.

Ta novica raznesla se je kmalu po celej okolici ter je pridobila Rudolfu mnogo prijateljev.
Nemški knezi so si ga pozneje izvolili za svojega kralja.
Bil je pravičen in miroljuben vladar.
Njegov sin Albreht zadobi avstrijske dežele.
Njegovi potomci pa še zdaj gospodujejo v našem prelepem cesarstvu.
Tako je Rudolf postal začetnik in ustanovitelj vzvišene naše cesarske rodovine.
Porajkel 2 :: 13.08.2020 ob 16:57
Bo ta pravi Rudolf, ja. Rojen 1218, umrl 1290 in vladal 1273 do 1291. Albert je bil njegov sin s prvo zeno Gertrude Hohenberg. Rojen je bil 1255, umrl 1308, vladal 1298 do smrti. Te zgodbe sezejo kar dalec nazaj v zgodovino. Ocenjuje se, da je takrat v celi Evropi zivelo 78 milijonov ljudi. Si mislis, kako so izgledali takratni mogocni, neposekani gozdovi?

Ampak tale Rudolf, ni bil sama dobricina. Ko je bil se grof, se je vojskoval s ceskim kraljem Otokarjem II za dezele danasnje Avstrije in v krvavi bitki zmagal. Odlocilna bitka je bila blizu danasnje tromeje med Avstrijo, Madzarsko in Cesko. Rudolfu je pomagal madzarski kralj Lazslo IV (Ladislav IV). A zato so bili toliko stoletij v spanoviji!
Porajkel 2 :: 13.08.2020 ob 17:06
Kralj Rudolf

Odpri sliko ➜
Porajkel 2 :: 13.08.2020 ob 17:19
In ta Rudolfov kolega, madzarski Lazslo je bil tudi zanimiv. Bil je Polovec (moj prevod iz angl.). Polovci so bili del konfedeacije nomadskih plemen, ki so ziveli v ruskih stepah. Kdo bi si mislil, da imajo nomadi tudi konfederacije. Ko so jih napadli Mongoli, so se zatekli na danasnjo Madzarsko, Slovasko in v tiste konce. In ta Lazslo se je ze pri rosnih 7 letih porocil s hcerjo siciljanskega kralja Karla I. Postal je kralj Madzarov in Hrvatov.


Lelj, danes sem frej in sem imela toliko nacrtov, zdaj pa brskam o ljudeh, ki jih opisujes v svojih zgodbah.
lelj :: 14.08.2020 ob 17:42
Rudolfa Habsburškega pravičnost je slovela na vseh krajih.
To pa ni bilo po volji grofom Toggenburškim in gospodom Regensberškim.
Le ti in še nekateri drugi nasprotniki njegovi se združijo zoper njega.
Posebno silen je bil Luitold Regensberški.
Ta je imel med svojimi ljudmi norca, kakoršne so imeli tedaj skoro vsi veliki gospodje, da so se kratkočasili z njihovo norčijo.

Nekega dne je bil povabil Regensberžan svoje druge na svoj grad na pojedino.
Bili so dobre volje.
Ali od svoje namere, kako bi Rudolfa ugnali, niso črhnili besede, da bi ne zvedel o tem kak sluga.
Ko se pa upijani Regensberžan, ustane, vzdigne kupo vina in napije svojim drugom:

Zdaj nam pa grof ne uide več.
Razsekali mu bodemo njegov veliki nos na male koščeke !
Živijo !

Živijo ! razlegalo se je po dvorani na te besede.

Rudolf je imel namreč zelo velik nos.
Norcu, ki je bil mnogokrat bolj pameten, nego njegov gospod, pride na um, da bi šel gledat veliki nos Rudolfov.
Njemu kot norcu se ni ustavljal nikdo.
Pride torej na grad Kyburg, kjer je Rudolf ta čas bival.
Prosi, naj bi ga peljali k gospodarju.
Grof dovoli.
Pripeljejo ga pred njega.
Norec začne ogledovati Rudolfa prav po norčevsko od nog do glave in pravi:

Velik je nos, velik.
Ali za toliko ljudi ga bo pa vendar premalo !
Takega nosu se lotim kar sam !

Rudolf in njegovi so se smejali norčevskim besedam, pogostili so ga in Rudolf ga je izpraševal sem ter tje, da je izvedel iz njegovih besedi, kaj nameravajo njegovi sovražniki.

Hitro zbere vojake, kolikor jih je bilo ravno pri roci in se napoti ž njimi na kraj, kjer so čakali sovražniki na njega.
On sam jaše z nekaterimi po cesti, druge pa pošlje ob strani po gozdu tiho naprej.
Tako se je pomikal dalje.
Ko ga opazijo sovražniki, vržejo se nad njega, da bi ga ujeli.
Med tem jim pa pridejo Rudolfovi vojaki za hrbet in jih potolčejo, da jih je pribežalo le malo k Regensberžanu nazaj.
lelj :: 14.08.2020 ob 17:43

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.