Ko je bil Rudolf Habsburški v Norimbergu, pride kupec k njemu ter mu toži nekega krčmarja:
Ko sem prišel pred nekterimi dnevi, sem ostal v njegovi krčmi.
Ker ne nosim rad svojega denarja vsega pri sebi, izročim mu mošnjo denarja, naj mi jo hrani.
Ko pa tirjam mošnjo od njega nazaj, pravi ta človek, da mu nisem dal hranit ničesar.
Prosim, pomozite mi do mojega !
Rudolf mu obljubi svojo pomoč ter prosi kupca, naj počaka nekoliko.
Ko odide tožnik, pridejo poslanci Norimberški pozdravljat kralja.
Med njimi je bil tudi obtoženi krčmar.
Rudolf se začne prijazno razgovarjati ž njimi in pravi za nekaj časa krčmarju :
Lep klobuk imate, dajte mi ga, svojega vam dam zanj !
Krčmarju je bilo to po volji.
Menjata za klobuka.
Ker je pa bilo prišlo med tem obilo druge gospode, poprosi Rudolf poslance, naj počakajo nekoliko, gre iz dvorane ter pravi nekemu meščanu :
Pojdite k ženi krčmarjevej, pokažite jej klobuk njenega moža v znamenje in recite jej v imenu moževem, naj takoj pošlje usnjato mošnjo tako in tako z denarjem v njej !
Meščan odide, pokaže ženi možev klobuk in jej izporoči zapoved kraljevo.
Ona mu veruje in mu izroči mošnjo.
Ko je imel Rudolf mošnjo v rokah, pošlje hitro po trgovca, naj pride tožit krčmarja prav v zobe.
Poslance pa odpravi in naroči krčmarju, naj počaka.
Kmalu pride trgovec in toži krčmarja, da mu neče vrniti hranjenih novcev.
Ali ta taji in se roti, da mu tožnik ni dal shranit ničesar.
Ko se pričkata trgovec in krčmar, vrže Rudolf naenkrat mošnjo na mizo.
Krčmar ostrmi, sapo mu zapre slaba vest in kmalu izpove svojo krivdo.
Trgovec je dobil svoj denar, krčmar je pa moral plačati globo.
Ko sem prišel pred nekterimi dnevi, sem ostal v njegovi krčmi.
Ker ne nosim rad svojega denarja vsega pri sebi, izročim mu mošnjo denarja, naj mi jo hrani.
Ko pa tirjam mošnjo od njega nazaj, pravi ta človek, da mu nisem dal hranit ničesar.
Prosim, pomozite mi do mojega !
Rudolf mu obljubi svojo pomoč ter prosi kupca, naj počaka nekoliko.
Ko odide tožnik, pridejo poslanci Norimberški pozdravljat kralja.
Med njimi je bil tudi obtoženi krčmar.
Rudolf se začne prijazno razgovarjati ž njimi in pravi za nekaj časa krčmarju :
Lep klobuk imate, dajte mi ga, svojega vam dam zanj !
Krčmarju je bilo to po volji.
Menjata za klobuka.
Ker je pa bilo prišlo med tem obilo druge gospode, poprosi Rudolf poslance, naj počakajo nekoliko, gre iz dvorane ter pravi nekemu meščanu :
Pojdite k ženi krčmarjevej, pokažite jej klobuk njenega moža v znamenje in recite jej v imenu moževem, naj takoj pošlje usnjato mošnjo tako in tako z denarjem v njej !
Meščan odide, pokaže ženi možev klobuk in jej izporoči zapoved kraljevo.
Ona mu veruje in mu izroči mošnjo.
Ko je imel Rudolf mošnjo v rokah, pošlje hitro po trgovca, naj pride tožit krčmarja prav v zobe.
Poslance pa odpravi in naroči krčmarju, naj počaka.
Kmalu pride trgovec in toži krčmarja, da mu neče vrniti hranjenih novcev.
Ali ta taji in se roti, da mu tožnik ni dal shranit ničesar.
Ko se pričkata trgovec in krčmar, vrže Rudolf naenkrat mošnjo na mizo.
Krčmar ostrmi, sapo mu zapre slaba vest in kmalu izpove svojo krivdo.
Trgovec je dobil svoj denar, krčmar je pa moral plačati globo.
0
V mesto Wetzlar je bil prišel možak, kteri je pravil, da je nekdanji cesar Friderik II.
Med narodom je bila razširjena novica, da Friderik ni umrl, da še živi ter se vrne na prestol.
Izviti goljuf, Tile Kolup, porabi to pripovedko.
Bil je namreč umrlemu Frideriku po obrazu in po postavi zelo podoben.
Pride torej v Wetzlar ter začne pripovedovati, da je on nekdanji cesar, da ga ni veselilo več vladati, da je izbežal torej v sveto deželo na grob Izveličarjev.
Pravi, da so na Nemškem pokopali nekega slugo mesto njega.
V sveti deželi so ga ujeli neverci.
Dolgo časa je bil v sužnosti, dokler se mu posreči pobegniti.
Vrnil se je na svoj dom, ker je slišal, da razsaja sedaj grof Habsburški po njegovi deželi.
Ukrotiti ga hoče, ker ravna tako hudo z njegovimi vitezi in z njegovim ljudstvom.
Lahkoverni ljudje so poslušali radi tak govor.
Še bolj je pa ugajal mogočnežem, ktere je krotila roka Rudolfova.
Mesto Wetzer ga sprejme torej v svoje ozidje.
Kmalu pridro ljudje od vseh strani k svojemu staremu cesarju.
Kmalu se začne upor zoper pravega kralja.
Že so se postavljali vitezi ob Renu na goljufovo stran.
Rudolf je zvedel kmalu to novico.
S prva se je smejal takim pripovedkam.
Ker je pa rastel upor, pride Rudolf s svojo vojsko pred mesto ter zahteva, naj mu izroče meščani goljufa.
Ti se obotavljajo nekaj časa.
Ko se pa pripravi kralj na boj, pregovore meščani goljufa, naj gre sam pred Rudolfa dokazat, da je on Friderik.
Rudolf ga začne izpraševati.
Vprašal je pametno.
Kolup kmalu ni vedel odgovora več.
Pokazalo se je jasno, da je goljuf.
Zato ga da sežgati kralj na grmadi.
To je bila res huda kazen.
Rudolf je bil sicer usmiljenega srca, ali tu se ni smel obotavljati, kajti upor je bil narastel že preveč.
Moral je pokazati ljudem, da ga nikdo ne sme goljufati.
Strogosti mu v tem slučaji tudi ni zameril nikdo.
Saj je bilo znano, da je odgovarjal svojim prijateljem, kteri so mu očitali, da je večkrat predobrega srca:
Že večkrat sem se kesal,
če sem bil prestrog,
nikdar pa še ne,
če sem bil predober !
Po teh besedah se je vedel.
Vsakega prošnjika, tudi največjega reveža je poslušal rad.
Ko so hoteli poditi nekdaj njegovi stražniki nekaj ljudij raztrganih in razcapanih, ki so hoteli govoriti ž njim, iz palače, rekel je Rudolf :
Saj nisem kralj,
da bi me zapirali v mojo palačo,
ampak da sodim pravično vsakemu !
Pred drugimi dal je poklicati reveže pred sé, prijazno je poslušal njihove tožbe ter jim pomagal v nadlogi.
Med narodom je bila razširjena novica, da Friderik ni umrl, da še živi ter se vrne na prestol.
Izviti goljuf, Tile Kolup, porabi to pripovedko.
Bil je namreč umrlemu Frideriku po obrazu in po postavi zelo podoben.
Pride torej v Wetzlar ter začne pripovedovati, da je on nekdanji cesar, da ga ni veselilo več vladati, da je izbežal torej v sveto deželo na grob Izveličarjev.
Pravi, da so na Nemškem pokopali nekega slugo mesto njega.
V sveti deželi so ga ujeli neverci.
Dolgo časa je bil v sužnosti, dokler se mu posreči pobegniti.
Vrnil se je na svoj dom, ker je slišal, da razsaja sedaj grof Habsburški po njegovi deželi.
Ukrotiti ga hoče, ker ravna tako hudo z njegovimi vitezi in z njegovim ljudstvom.
Lahkoverni ljudje so poslušali radi tak govor.
Še bolj je pa ugajal mogočnežem, ktere je krotila roka Rudolfova.
Mesto Wetzer ga sprejme torej v svoje ozidje.
Kmalu pridro ljudje od vseh strani k svojemu staremu cesarju.
Kmalu se začne upor zoper pravega kralja.
Že so se postavljali vitezi ob Renu na goljufovo stran.
Rudolf je zvedel kmalu to novico.
S prva se je smejal takim pripovedkam.
Ker je pa rastel upor, pride Rudolf s svojo vojsko pred mesto ter zahteva, naj mu izroče meščani goljufa.
Ti se obotavljajo nekaj časa.
Ko se pa pripravi kralj na boj, pregovore meščani goljufa, naj gre sam pred Rudolfa dokazat, da je on Friderik.
Rudolf ga začne izpraševati.
Vprašal je pametno.
Kolup kmalu ni vedel odgovora več.
Pokazalo se je jasno, da je goljuf.
Zato ga da sežgati kralj na grmadi.
To je bila res huda kazen.
Rudolf je bil sicer usmiljenega srca, ali tu se ni smel obotavljati, kajti upor je bil narastel že preveč.
Moral je pokazati ljudem, da ga nikdo ne sme goljufati.
Strogosti mu v tem slučaji tudi ni zameril nikdo.
Saj je bilo znano, da je odgovarjal svojim prijateljem, kteri so mu očitali, da je večkrat predobrega srca:
Že večkrat sem se kesal,
če sem bil prestrog,
nikdar pa še ne,
če sem bil predober !
Po teh besedah se je vedel.
Vsakega prošnjika, tudi največjega reveža je poslušal rad.
Ko so hoteli poditi nekdaj njegovi stražniki nekaj ljudij raztrganih in razcapanih, ki so hoteli govoriti ž njim, iz palače, rekel je Rudolf :
Saj nisem kralj,
da bi me zapirali v mojo palačo,
ampak da sodim pravično vsakemu !
Pred drugimi dal je poklicati reveže pred sé, prijazno je poslušal njihove tožbe ter jim pomagal v nadlogi.
0
Ko so streljali nekdaj strelci na tarčo, prišel je gledat tudi Rudolf sam.
Neki strelec je bil posebno neroden.
Lok se mu izproži neprevidoma in puščica rani kralja, da je moral ležati nekaj časa v postelji.
Kraljevi sovetniki so bili strašno hudi na strelca.
Zahtevali so, naj bi odsekali strelcu za njegovo nerodnost desno roko.
Rudolf se jim pa nasmehne rekoč:
Ta svet je prepozen !
Ko bi mu bili odsekali desnico, predno je streljal, bi še bilo prav.
Sedaj pa ne pomore nič !
In zaukazal je, naj izpuste reveža brez kazni.
Neki strelec je bil posebno neroden.
Lok se mu izproži neprevidoma in puščica rani kralja, da je moral ležati nekaj časa v postelji.
Kraljevi sovetniki so bili strašno hudi na strelca.
Zahtevali so, naj bi odsekali strelcu za njegovo nerodnost desno roko.
Rudolf se jim pa nasmehne rekoč:
Ta svet je prepozen !
Ko bi mu bili odsekali desnico, predno je streljal, bi še bilo prav.
Sedaj pa ne pomore nič !
In zaukazal je, naj izpuste reveža brez kazni.
0
Nekoč je marširal Rudolf proti sovražniku tako hitro, da mu niso mogli dovažati dosti živeža za vojake.
Zato začno vojaki mrmrati in jeziti se.
Rudolf pa stopi med nje, izdere repo iz njive ter pravi:
Dokler še najdemo repe po njivah, ne bomo trpeli lakote !
Sam si obeli repo in jo jé tako slastno, da ni mrmral nobeden več.
Repa je pa izginila kmalu skoro vsa s polja.
Se vé, da jo je plačal kralj kmetom prav pošteno.
Zato začno vojaki mrmrati in jeziti se.
Rudolf pa stopi med nje, izdere repo iz njive ter pravi:
Dokler še najdemo repe po njivah, ne bomo trpeli lakote !
Sam si obeli repo in jo jé tako slastno, da ni mrmral nobeden več.
Repa je pa izginila kmalu skoro vsa s polja.
Se vé, da jo je plačal kralj kmetom prav pošteno.
0
Ko jaše Rudolf nekega dne proti mestu, sreča kmeta, ki je peljal težek voz drv.
Sluga zdirja naprej in zapove kmetu, naj se ogne z vozom.
Kmet je bil slabe volje.
Ko vidi Rudolfov veliki nos, odreže se nevoljen :
Takemu nosu se ne morem ogniti.
Prevelik je.
Rudolfovi spremljevalci se začudijo toliki predrznosti.
Rudolf se pa nasmeje, prime se za nos ter ga obrne v stran in pravi :
No, sedaj boš pa vendar imel prostora zadosti !
Sluga zdirja naprej in zapove kmetu, naj se ogne z vozom.
Kmet je bil slabe volje.
Ko vidi Rudolfov veliki nos, odreže se nevoljen :
Takemu nosu se ne morem ogniti.
Prevelik je.
Rudolfovi spremljevalci se začudijo toliki predrznosti.
Rudolf se pa nasmeje, prime se za nos ter ga obrne v stran in pravi :
No, sedaj boš pa vendar imel prostora zadosti !
0
Ko se je vračal Rudolf s svojo vojsko domu, sreča na potu berača.
Ta ga poprosi:
Daruj, brate Rudolf, siromaka z malim darom!
»Od kedaj sva pa brata?« vpraša ga kralj čudeč.
»Ali nismo vsi bratje po Adamu?« odgovori mu siromak.
»Pravo si zadel, nisem mislil takoj na to !« odgovori mu Rudolf in seže v žep ter mu da vinar.
»Vinar! To je pa za takega kralja vendar premalo!« odgovori berač.
»Kaj premalo ! Brate, če ti podari vsak brat po Adamu toliko, kakor jaz, boš bogatejši od mene!« mu pravi kralj.
Glasno se zasmeje spremstvo in še berač sam se je smejal na te besede.
Ta ga poprosi:
Daruj, brate Rudolf, siromaka z malim darom!
»Od kedaj sva pa brata?« vpraša ga kralj čudeč.
»Ali nismo vsi bratje po Adamu?« odgovori mu siromak.
»Pravo si zadel, nisem mislil takoj na to !« odgovori mu Rudolf in seže v žep ter mu da vinar.
»Vinar! To je pa za takega kralja vendar premalo!« odgovori berač.
»Kaj premalo ! Brate, če ti podari vsak brat po Adamu toliko, kakor jaz, boš bogatejši od mene!« mu pravi kralj.
Glasno se zasmeje spremstvo in še berač sam se je smejal na te besede.
0
Lepo mesto. Lepo obnovljeno in lepo vzdrzevano. Sem pogledala, kje je, v Hessnu, na zahodu Nemcije. Danes ima malo cez 50 000 prebivalcev. 300 let nazaj je moralo biti kar mocno mesto z velikimi stavbami. Zakaj je imela koruza svojo trznico? Je bila tako zelo pomemben pridelek?
0
In tale Rudolf je bil samovsecen sadist. Se napisi zgodbe, ampak meni se vse bolj zdi zahrbten tip cloveka. No, saj zgodovina to potrdi.
0
Ko je bil Rudolf še na svojem gradu v Švici, prišel je nekdaj k imovitemu krznarju v bližnje mesto.
Bila je nedelja.
Žametno obleko je imel gospodar, svileno gospodinja.
Postregli so visokemu gostu s tečno juho, ukusno pečenko in s slastnimi medenimi štruklji.
Gospodar mu je natočil rujnega vina v dragoceno čašo.
Rudolf je bil prav dobre volje in je rekel marsikatero veselo in osoljeno.
Med drugim je omenil :
Vam, mojster krznar, gre delo dobro od rok.
Pripravili ste si lepo domačijo.
Dobro ste se z vsem založili.
Sedaj lahko pustite delo in …
Krznar reče:
In se polenim, hočete reči gospod grof?
Toda, dokler me ljubi Bog ohrani zdravega, tega ne storim.
Srečen sem bil dosedaj.
Z delom sem si služil kruh.
Kot delavec hočem umreti.
Rudolf poda krznarju roko, rekoč:
Vrlo govorite, mojster !
Prav tako !
Vam je dalo delo srečo in zadovoljnost.
Ostanite i sami priden in vesten delavec do smrti !
Bila je nedelja.
Žametno obleko je imel gospodar, svileno gospodinja.
Postregli so visokemu gostu s tečno juho, ukusno pečenko in s slastnimi medenimi štruklji.
Gospodar mu je natočil rujnega vina v dragoceno čašo.
Rudolf je bil prav dobre volje in je rekel marsikatero veselo in osoljeno.
Med drugim je omenil :
Vam, mojster krznar, gre delo dobro od rok.
Pripravili ste si lepo domačijo.
Dobro ste se z vsem založili.
Sedaj lahko pustite delo in …
Krznar reče:
In se polenim, hočete reči gospod grof?
Toda, dokler me ljubi Bog ohrani zdravega, tega ne storim.
Srečen sem bil dosedaj.
Z delom sem si služil kruh.
Kot delavec hočem umreti.
Rudolf poda krznarju roko, rekoč:
Vrlo govorite, mojster !
Prav tako !
Vam je dalo delo srečo in zadovoljnost.
Ostanite i sami priden in vesten delavec do smrti !
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Ko je bil Rudolf še na svojem gradu v Švici, prišel je nekdaj k imovitemu krznarju v bližnje mesto.Bila je nedelja.
Žametno obleko je imel gospodar, svileno gospodinja.
Postregli so visokemu gostu s tečno juho, ukusno pečenko in s slastnimi medenimi štruklji.
Gospodar mu je natočil rujnega vina v dragoceno čašo.
Rudolf je bil prav dobre volje in je rekel marsikatero veselo in osoljeno.
Med drugim je omenil :
Vam, mojster krznar, gre delo dobro od rok.
Pripravili ste si lepo domačijo.
Dobro ste se z vsem založili.
Sedaj lahko pustite delo in …
Krznar reče:
In se polenim, hočete reči gospod grof?
Toda, dokler me ljubi Bog ohrani zdravega, tega ne storim.
Srečen sem bil dosedaj.
Z delom sem si služil kruh.
Kot delavec hočem umreti.
Rudolf poda krznarju roko, rekoč:
Vrlo govorite, mojster !
Prav tako !
Vam je dalo delo srečo in zadovoljnost.
Ostanite i sami priden in vesten delavec do smrti !
0
Nekdaj je prišel Rudolfa pomoči prosit ubožen trgovec.
Rudolf ga prijazno posluša, potem pa pravi:
Vzemite me kot tovariša pri kupčiji.
Tu vam izročam vsoto denarja.
Kupite si v Argavu 12 sodov slanikov, peljite jih po Renu v Kolónijo.
Tam jih prodajte, kupite vina in je peljite na prodaj v Strassburg.
Trgovec Rudolfa opomni:
Vi se šalite, gospod grof !
Iz Švice naj peljem slanike v Kolónijo, kjer jih prav po ceni dobivajo iz bližnje Holandije?
In v Kolóniji naj kupim dragega vina, da je postavim na prodaj v vinorodni Alzaciji?
Rudolf mu odgovori:
Da, tako storite !
Le pod tem pogojem sem vam tovariš pri kupčiji.
Trgovca je silila potreba, in se je ravnal po tem nasvetu.
A kaj se zgodi?
Iz Holandije isto leto ni bilo dobiti slanikov, in trgovec je v Kolóniji švicarske prav dobro prodal, tam je kupil vina in napravil dobro kupčijo ž njim v Alzaciji, kjer je isto leto toča pobila po vinogradih.
Po dvojni srečni kupčiji je postal trgovec bogat mož in ves vesel je hitel v Švico k svojemu kupčijskemu tovarišu, da mu izroči del dobička.
Grofu Rudolfu se je pač zdelo, da se bo kupčija dobro obnesla.
Od trgovca seveda ni hotel vzeti denarja, temveč ga je samo opomnil, naj pri svojem poslu zlasti v Boga zaupa in naj, nikar ne izgubi poguma, kajti Človek obračaj, Bog pa obrne človeku v prid.
Rudolf ga prijazno posluša, potem pa pravi:
Vzemite me kot tovariša pri kupčiji.
Tu vam izročam vsoto denarja.
Kupite si v Argavu 12 sodov slanikov, peljite jih po Renu v Kolónijo.
Tam jih prodajte, kupite vina in je peljite na prodaj v Strassburg.
Trgovec Rudolfa opomni:
Vi se šalite, gospod grof !
Iz Švice naj peljem slanike v Kolónijo, kjer jih prav po ceni dobivajo iz bližnje Holandije?
In v Kolóniji naj kupim dragega vina, da je postavim na prodaj v vinorodni Alzaciji?
Rudolf mu odgovori:
Da, tako storite !
Le pod tem pogojem sem vam tovariš pri kupčiji.
Trgovca je silila potreba, in se je ravnal po tem nasvetu.
A kaj se zgodi?
Iz Holandije isto leto ni bilo dobiti slanikov, in trgovec je v Kolóniji švicarske prav dobro prodal, tam je kupil vina in napravil dobro kupčijo ž njim v Alzaciji, kjer je isto leto toča pobila po vinogradih.
Po dvojni srečni kupčiji je postal trgovec bogat mož in ves vesel je hitel v Švico k svojemu kupčijskemu tovarišu, da mu izroči del dobička.
Grofu Rudolfu se je pač zdelo, da se bo kupčija dobro obnesla.
Od trgovca seveda ni hotel vzeti denarja, temveč ga je samo opomnil, naj pri svojem poslu zlasti v Boga zaupa in naj, nikar ne izgubi poguma, kajti Človek obračaj, Bog pa obrne človeku v prid.
0
Nekdaj je bil Rudolf v vojaškem taboru.
Tedaj pride učenjak iz Strassburga in mu izroči učen spis o vojskah med Rimljani in Nemci in o lastnostih dobrega vojskovodje.
Rudolf pregleda učeno delo in da potem učenjaku zlato verižico ter mu ukaže prinesti precejšnjo vsoto denarja.
Ko so vitezi to videli, menili so, naj bi se s tem denarjem raje nakupilo orožje.
Rudolf pa jim reče:
Kaj se vam ne zdi prav, da učenjaki hvalijo hrabre vojake?
S tem tudi nas spodbujajo k večji hrabrosti in vstrajnosti.
Tedaj pride učenjak iz Strassburga in mu izroči učen spis o vojskah med Rimljani in Nemci in o lastnostih dobrega vojskovodje.
Rudolf pregleda učeno delo in da potem učenjaku zlato verižico ter mu ukaže prinesti precejšnjo vsoto denarja.
Ko so vitezi to videli, menili so, naj bi se s tem denarjem raje nakupilo orožje.
Rudolf pa jim reče:
Kaj se vam ne zdi prav, da učenjaki hvalijo hrabre vojake?
S tem tudi nas spodbujajo k večji hrabrosti in vstrajnosti.
0
Poslednje dni svojega plemenitega življenja je bil Rudolf v Germersheimu.
Ko vidijo zdravniki in svetovalci njegovi, da ne more živeti več dolgo, izbero si izmed sebe enega, naj bi mu povedal, da se mu bliža zadnja ura.
Ta stopi pred kralja, ko je ravno igral šah.
Prosi ga, naj bi mu smel povedati nekaj.
»Le povej! Kaj ti je na srcu?« pravi kralj.
Poslanec odgovori:
Gospod, ne tugujte radi tega, kar vam moram povedati.
Mož ste, poznate dobro svet.
Veste, da nikdo, naj si bode še tak, ne more uteči smrti.
Skrbite torej, da končate dobro svoje življenje, kajti zdravniki so mi naročili, naj vam poročam, da vam ni več dolgo živeti !
Prijazno pogleda Rudolf govornika ter pravi:
Dobro!
Tedaj ne smem ostati več tu!
V Spiro hočem iti.
Tam je pokopanih več mojih prednikov, kraljev.
Živ hočem še priti tja, da me ne bo treba voziti.
Tako stori.
Po mestu se začne žalovanje, ko se razglasi novica, da hoče kralj iti v Spiro umirat.
Rudolf pa sede na konja, napravi se na pot.
Na strani njegovi jahala sta dva duhovnika.
Govorila sta mu o Bogu, razlagala sta mu verske resnice.
Ljudje so se čudili, da se kralj ni izpremenil kar nič, akoravno je vedel, da se mu bliža smrt.
Njegovo obličje je bilo veselo, dobre volje je bil, ker se mu je bližalo nebeško veselje.
V Spiri je bilo vse natlačeno ljudi, ki so hoteli videti zadnjič svojega kralja.
Solze so oblivale kmete in reveže, kterim je bil oče v svojem življenji.
Pripravljal se je na smrt, sprejel je poslednje sveto olje in telo Gospodovo.
Tako se je bližala ura, namenjena vsakemu.
Do zadnjega trenotka je govoril in je bil pri zavesti.
Vdan v Božjo voljo izdahne svojo dušo 15 JUL 1291.
Po mestu so zadoneli žalostno zvonovi.
Ljudje so jokali za svojim kraljem, od vseh strani so prihajali k pogrebu.
Pokopali so ga na onem mestu, ktero si je izbral sam, v stolni cerkvi Preljube naše Gospe.
Tako je živel in umrl Rudolf Habsburški, začetnik naše avstrijske cesarske rodovine, katera gospoduje v najlepšem in najmogočnejšem cesarstvu na zemlji.
Ko vidijo zdravniki in svetovalci njegovi, da ne more živeti več dolgo, izbero si izmed sebe enega, naj bi mu povedal, da se mu bliža zadnja ura.
Ta stopi pred kralja, ko je ravno igral šah.
Prosi ga, naj bi mu smel povedati nekaj.
»Le povej! Kaj ti je na srcu?« pravi kralj.
Poslanec odgovori:
Gospod, ne tugujte radi tega, kar vam moram povedati.
Mož ste, poznate dobro svet.
Veste, da nikdo, naj si bode še tak, ne more uteči smrti.
Skrbite torej, da končate dobro svoje življenje, kajti zdravniki so mi naročili, naj vam poročam, da vam ni več dolgo živeti !
Prijazno pogleda Rudolf govornika ter pravi:
Dobro!
Tedaj ne smem ostati več tu!
V Spiro hočem iti.
Tam je pokopanih več mojih prednikov, kraljev.
Živ hočem še priti tja, da me ne bo treba voziti.
Tako stori.
Po mestu se začne žalovanje, ko se razglasi novica, da hoče kralj iti v Spiro umirat.
Rudolf pa sede na konja, napravi se na pot.
Na strani njegovi jahala sta dva duhovnika.
Govorila sta mu o Bogu, razlagala sta mu verske resnice.
Ljudje so se čudili, da se kralj ni izpremenil kar nič, akoravno je vedel, da se mu bliža smrt.
Njegovo obličje je bilo veselo, dobre volje je bil, ker se mu je bližalo nebeško veselje.
V Spiri je bilo vse natlačeno ljudi, ki so hoteli videti zadnjič svojega kralja.
Solze so oblivale kmete in reveže, kterim je bil oče v svojem življenji.
Pripravljal se je na smrt, sprejel je poslednje sveto olje in telo Gospodovo.
Tako se je bližala ura, namenjena vsakemu.
Do zadnjega trenotka je govoril in je bil pri zavesti.
Vdan v Božjo voljo izdahne svojo dušo 15 JUL 1291.
Po mestu so zadoneli žalostno zvonovi.
Ljudje so jokali za svojim kraljem, od vseh strani so prihajali k pogrebu.
Pokopali so ga na onem mestu, ktero si je izbral sam, v stolni cerkvi Preljube naše Gospe.
Tako je živel in umrl Rudolf Habsburški, začetnik naše avstrijske cesarske rodovine, katera gospoduje v najlepšem in najmogočnejšem cesarstvu na zemlji.
0
V letih 1816 in 1817 so delili lačnim revežem na Kranjskem in Primorskem tako imenovano rumfordsko juho. Juho, ki so delili tudi drugod po vsej Avstriji, so imenovali po ameriškem fiziku Benjaminu Thompsonu, grofu Rumfordu, ki se je rodil 26. marca 1753. Med osvobodilno vojno je pobegnil iz Amerike v Anglijo, nato pa je kot obrambni minister na bavarskem dvoru reorganiziral bavarsko armado. V Münchnu je zasnoval Angleški vrt in na Bavarskem uvedel krompir, ki se je od tam zelo hitro razširil po Evropi.
Velika lakota je od leta 1813 dalje po vrstečih se slabih letinah dosegla vrhunec leta 1816. Vreme je bilo mrzlo in deževno. Aprila je bilo tako hladno kot februarja, maja pa ni bilo nič bolje. Zaradi stalnega dežja kmetje niso mogli ne orati in ne sejati. Njive, vrtovi in polja so ostali večinoma neobdelani in prazni, če pa je že kdo kaj posejal, ni nič zraslo. Sredi zime leta 1816 je pomanjkanje že trkalo na vrata, spomladi leta 1817 pa so ljudje stradali kot že dolgo ne. Da je bila stiska še večja, je v aprilu pritisnilo še neugodno vreme z dežjem in snegom ...
Ko obupani ljudje niso več videli izhoda, se je ročinjski kaplan Valentin Stanič z dramatičnim pozivom za pomoč obrnil na samega cesarja Franca. Prošnjo je zaključil z besedami: »Sila nas stiska, Franc, daj kruha! Drugače, o Bog, nam grozi nagla smrt.« Država je intervenirala, stradajočim so razdeljevali razna živila, največkrat pa rumfordsko juho, ki so jo po možnosti zabelili še s koščkom slanine. Včasih so v njej kuhali tudi nekaj mesa ali kosti, prilili pa so ji lahko še nekoliko krvi. Rumfordska juha je pomagala prebroditi največjo krizo. Veliki človekoljub Stanič je tako dosegel enega najoprijemljivejših uspehov v dolgi vrsti svojih nesebičnih prizadevanj.
Janez Bleiweis je objavil v Novicah recept za to rešilno juho. Po njegovem je bila tako izdatna, da je lahko z njo človek preživel 24 ur. Zapisal je: »Iz česar neki obstoji ta juha, de je tako tečna?« Spisek sestavin nas negativno preseneti: voda, kis, sol, krompir, grah, ječmen in kruh. Seveda so, če se je le dalo, juho obogatili tudi s kakšnimi dodatki. Čas draginje in pomanjkanja pa se je občutno odražal tudi v cenah. Julija 1817 sta bila kruh in govedina skoraj enako vredna: kilogram soržičnega kruha je stal 13,3 krajcarja, kilogram govedine pa 14,3 krajcarja.
Iz enega najtežjih obdobij v deželi Kranjski je ostal zanimiv spomin v Stražišču pri Kranju. Korec, s katerim so delili juho med ljudi, so za spomin shranili v cerkvi in postavili zraven spominsko ploščo z nemškim in slovenskim besedilom, ki se začenja takole: »V lejtu 1816 je bila zemla toko nerodovitna, de so reuni ludje v lejtu 1817 toko stradali, de so po več krajih travo in otrobe jedli in od lakote mrli.«
Velika lakota je od leta 1813 dalje po vrstečih se slabih letinah dosegla vrhunec leta 1816. Vreme je bilo mrzlo in deževno. Aprila je bilo tako hladno kot februarja, maja pa ni bilo nič bolje. Zaradi stalnega dežja kmetje niso mogli ne orati in ne sejati. Njive, vrtovi in polja so ostali večinoma neobdelani in prazni, če pa je že kdo kaj posejal, ni nič zraslo. Sredi zime leta 1816 je pomanjkanje že trkalo na vrata, spomladi leta 1817 pa so ljudje stradali kot že dolgo ne. Da je bila stiska še večja, je v aprilu pritisnilo še neugodno vreme z dežjem in snegom ...
Ko obupani ljudje niso več videli izhoda, se je ročinjski kaplan Valentin Stanič z dramatičnim pozivom za pomoč obrnil na samega cesarja Franca. Prošnjo je zaključil z besedami: »Sila nas stiska, Franc, daj kruha! Drugače, o Bog, nam grozi nagla smrt.« Država je intervenirala, stradajočim so razdeljevali razna živila, največkrat pa rumfordsko juho, ki so jo po možnosti zabelili še s koščkom slanine. Včasih so v njej kuhali tudi nekaj mesa ali kosti, prilili pa so ji lahko še nekoliko krvi. Rumfordska juha je pomagala prebroditi največjo krizo. Veliki človekoljub Stanič je tako dosegel enega najoprijemljivejših uspehov v dolgi vrsti svojih nesebičnih prizadevanj.
Janez Bleiweis je objavil v Novicah recept za to rešilno juho. Po njegovem je bila tako izdatna, da je lahko z njo človek preživel 24 ur. Zapisal je: »Iz česar neki obstoji ta juha, de je tako tečna?« Spisek sestavin nas negativno preseneti: voda, kis, sol, krompir, grah, ječmen in kruh. Seveda so, če se je le dalo, juho obogatili tudi s kakšnimi dodatki. Čas draginje in pomanjkanja pa se je občutno odražal tudi v cenah. Julija 1817 sta bila kruh in govedina skoraj enako vredna: kilogram soržičnega kruha je stal 13,3 krajcarja, kilogram govedine pa 14,3 krajcarja.
Iz enega najtežjih obdobij v deželi Kranjski je ostal zanimiv spomin v Stražišču pri Kranju. Korec, s katerim so delili juho med ljudi, so za spomin shranili v cerkvi in postavili zraven spominsko ploščo z nemškim in slovenskim besedilom, ki se začenja takole: »V lejtu 1816 je bila zemla toko nerodovitna, de so reuni ludje v lejtu 1817 toko stradali, de so po več krajih travo in otrobe jedli in od lakote mrli.«
0
Tečna juha z jajcem (za oslabele, srčne in jetične bolnike)
V 1/2 l prekuhanega mleka stepemo 3 jajca, ohladimo in precedimo. Potem zlijemo vse v posodo, namazano s presnim maslom. Masa naj 25 minut s posodo vred stoji v posodi z vročo vodo, ki ne sme vreti. Posodo nato postavimo na hladno in kremo stresemo ven, jo razrežemo na majhne kocke ter jih dodamo v mesno ali zelenjavno juho.
V 1/2 l prekuhanega mleka stepemo 3 jajca, ohladimo in precedimo. Potem zlijemo vse v posodo, namazano s presnim maslom. Masa naj 25 minut s posodo vred stoji v posodi z vročo vodo, ki ne sme vreti. Posodo nato postavimo na hladno in kremo stresemo ven, jo razrežemo na majhne kocke ter jih dodamo v mesno ali zelenjavno juho.
0
lelj, prispevam eno iz tistih, starih časov.
KRALJ MATEVŽ
Najstarejše mesto na Kobariškem je bilo v Atilovih časih Stari grad pod goro Babo. Tam so takrat živeli Gožarji. Nekoč je v mesto prišel kralj Matevž z vojsko in to prav takrat, ko se je nad mesto spravila laška vojska.
Matevževi konjeniki, so napadalce porazili, žive Lahe pa nagnali proti Robiču v Benečijo.
Na spomin v ta dogodek so v Starem gradu pri županu hranili Matevžev meč, ki je v tisti bitki ostal brez konice.
Kred, 1970
Zapisal : Pavel Medvešček
Vir : Slovenska znamenja;Šavli J.
KRALJ MATEVŽ
Najstarejše mesto na Kobariškem je bilo v Atilovih časih Stari grad pod goro Babo. Tam so takrat živeli Gožarji. Nekoč je v mesto prišel kralj Matevž z vojsko in to prav takrat, ko se je nad mesto spravila laška vojska.
Matevževi konjeniki, so napadalce porazili, žive Lahe pa nagnali proti Robiču v Benečijo.
Na spomin v ta dogodek so v Starem gradu pri županu hranili Matevžev meč, ki je v tisti bitki ostal brez konice.
Kred, 1970
Zapisal : Pavel Medvešček
Vir : Slovenska znamenja;Šavli J.
0
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/frillox/ FriLLox
lelj, prispevam eno iz tistih, starih časov. KRALJ MATEVŽ
Najstarejše mesto na Kobariškem je bilo v Atilovih časih Stari grad pod goro Babo. Tam so takrat živeli Gožarji. Nekoč je v mesto prišel kralj Matevž z vojsko in to prav takrat, ko se je nad mesto spravila laška vojska.
Matevževi konjeniki, so napadalce porazili, žive Lahe pa nagnali proti Robiču v Benečijo.
Na spomin v ta dogodek so v Starem gradu pri županu hranili Matevžev meč, ki je v tisti bitki ostal brez konice.
Kred, 1970
Zapisal : Pavel Medvešček
Vir : Slovenska znamenja;Šavli J.
Čudovito.
Najlepša ti dala.
0
ALBREHT I.
Albrehtu I., sinu Rudolfa Habsburškega, so nemški knezi obljubili, da ga bodo po smrti njegovega očeta volili nemškim cesarjem.
Knezi pa niso ostali mož beseda.
Albreht se čutil radi tega zelo nesrečnega.
Zaprl se je v svoje sobe in ni sprejemal nikogar.
Tudi telesne straže ni maral.
Čuval ga je jedino le velik pes, ki ni pustil nikogar k svojemu gospodarju.
Nekega dne pride Albrehtov sin, kneževič Leopold, očeta tolažit.
Ko ga pasji čuvaj Jaginta zagleda, gre mu prijazno nasproti.
Leopoldu se je k očetu mudilo, sune tedaj psa na stran.
Ko pritisne kneževič za kljuko, zažene se pes vanj, prime ga za obleko in ga silovito vleče nazaj.
Leopold ga skuša potolažiti, ko pa ne gre z lepo, udari ga tako hudo, da ta mrtev obleži.
Albreht je čul, da je njegov pes lajal, in gre zato precej pogledat, kaj se je zgodilo.
Prav žalosten je bil, ko je videl svojega zvestega čuvaja mrtvega.
Brž pokliče togoten vse dvornike in povprašuje, kdo mu je psa usmrtil.
Vsi prihite in v strahu pričakujejo, kaj bode.
Približata se tudi kneževiča Leopold in njegov brat Friderik.
Osorno spregovori Albreht:
Zločinec ne uide kazni.
Zvestega čuvaja mi je umoril in s tem mene samega hudo žalil.
Kdo je to storil?
Prav zdi se mi, da sem videl Leopolda bežati, ko sem odprl vrata.
Leopold trepeče od samega straha.
Poznal je očetovo strogost.
Friderik, Leopoldov stareji brat, je vedel, kdo je kriv.
Iz ljubezni do svojega brata hotel je njegovo krivdo na sé vzeti.
Vrže se pred očetom na koleni: »Odpustite, oče! Nisem se mogel psa drugače ubraniti«.
Že vzdigne Albreht svojo roko nad Friderika, ko pristopi Leopold, rekoč: »Odpustite oče, Friderik ni tega storil, jaz sem umoril psa, mene kaznujte!«
Po teh besedah objame Leopold svojega brata.
Oče mu odgovori:
Tako?
In ti se upaš semkaj pred me priti!
Da mi greš takoj izpred očij!
Kazen te bo kmalu zadela.
Leopold milo pogleda osornega očeta.
Tedaj pa poklekne pred očeta Leopold in pravi:
Oče, mene kaznujte.
Friderik je nedolžen.
Trpeti hoče za svojega brata.
Jaz sem umoril psa čuvaja.
Raztrgal bi me bil, ko bi se ne bil branil.
Očetu se razjasni obraz in reče ponosno:
Ker se tako ljubita, naj ti bo odpuščeno.
Kdor ima take sinove, ni se mu treba bati nobenega sovražnika.
Po teh besedah vzdigne Leopolda in objame oba sina.
Tudi je bil odslej veliko bolj vesel in je kmalu pozabil, da so ga volilni knezi prezrli.
Leta 1298 pa so ga prav isti knezi izvolili za nemškega cesarja.
Albrehtu I., sinu Rudolfa Habsburškega, so nemški knezi obljubili, da ga bodo po smrti njegovega očeta volili nemškim cesarjem.
Knezi pa niso ostali mož beseda.
Albreht se čutil radi tega zelo nesrečnega.
Zaprl se je v svoje sobe in ni sprejemal nikogar.
Tudi telesne straže ni maral.
Čuval ga je jedino le velik pes, ki ni pustil nikogar k svojemu gospodarju.
Nekega dne pride Albrehtov sin, kneževič Leopold, očeta tolažit.
Ko ga pasji čuvaj Jaginta zagleda, gre mu prijazno nasproti.
Leopoldu se je k očetu mudilo, sune tedaj psa na stran.
Ko pritisne kneževič za kljuko, zažene se pes vanj, prime ga za obleko in ga silovito vleče nazaj.
Leopold ga skuša potolažiti, ko pa ne gre z lepo, udari ga tako hudo, da ta mrtev obleži.
Albreht je čul, da je njegov pes lajal, in gre zato precej pogledat, kaj se je zgodilo.
Prav žalosten je bil, ko je videl svojega zvestega čuvaja mrtvega.
Brž pokliče togoten vse dvornike in povprašuje, kdo mu je psa usmrtil.
Vsi prihite in v strahu pričakujejo, kaj bode.
Približata se tudi kneževiča Leopold in njegov brat Friderik.
Osorno spregovori Albreht:
Zločinec ne uide kazni.
Zvestega čuvaja mi je umoril in s tem mene samega hudo žalil.
Kdo je to storil?
Prav zdi se mi, da sem videl Leopolda bežati, ko sem odprl vrata.
Leopold trepeče od samega straha.
Poznal je očetovo strogost.
Friderik, Leopoldov stareji brat, je vedel, kdo je kriv.
Iz ljubezni do svojega brata hotel je njegovo krivdo na sé vzeti.
Vrže se pred očetom na koleni: »Odpustite, oče! Nisem se mogel psa drugače ubraniti«.
Že vzdigne Albreht svojo roko nad Friderika, ko pristopi Leopold, rekoč: »Odpustite oče, Friderik ni tega storil, jaz sem umoril psa, mene kaznujte!«
Po teh besedah objame Leopold svojega brata.
Oče mu odgovori:
Tako?
In ti se upaš semkaj pred me priti!
Da mi greš takoj izpred očij!
Kazen te bo kmalu zadela.
Leopold milo pogleda osornega očeta.
Tedaj pa poklekne pred očeta Leopold in pravi:
Oče, mene kaznujte.
Friderik je nedolžen.
Trpeti hoče za svojega brata.
Jaz sem umoril psa čuvaja.
Raztrgal bi me bil, ko bi se ne bil branil.
Očetu se razjasni obraz in reče ponosno:
Ker se tako ljubita, naj ti bo odpuščeno.
Kdor ima take sinove, ni se mu treba bati nobenega sovražnika.
Po teh besedah vzdigne Leopolda in objame oba sina.
Tudi je bil odslej veliko bolj vesel in je kmalu pozabil, da so ga volilni knezi prezrli.
Leta 1298 pa so ga prav isti knezi izvolili za nemškega cesarja.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Hm, jaz morilcu psa ne bi odpustila.Mogoče je bilo odpuščeno zato, ker se ni vedelo, kdo je dejansko umoril kužija.
To da bi ga lahko otrok umoril je milo rečeno čudno.
0
Jaz sem zgodbo razumela, kot da sta bila fanta starejsa najstnika ali okoli 20 let, ko nisi vec otrok.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Jaz sem zgodbo razumela, kot da sta bila fanta starejsa najstnika ali okoli 20 let, ko nisi vec otrok.Leta 1298, ko je oče postal nemški cesar, je bil Friderik star 9 let, Leopold pa 8 let.
0
FRIDERIK III. KRASNI
Avstrijski vojvoda in nemški cesar Albreht I. je imel sina po imenu Friderik.
Bil je zelo ljubeznjiv in uljuden.
Zaradi njegove lepe postave so ga imenovali Krasnega.
Leta 1313 je bil izpraznjen cesarski prestol.
Upal je, da ga bodo nemški knezi nanj posadili.
Volili so ga samo nekateri, drugi so pa glasovali za Ludovika IV. Bavarskega.
Vsled tega je nastala med obema dolgotrajna vojska.
Dasi se je Friderik bojeval z največjem junaštvom in dasi mu je bil njegov brat Leopold krepka podpora, bil je vendar nesrečen.
Friderika so ujeli in zaprli v trdni grad.
Ločen od vsega sveta, preživel je Friderik v trdnjavi prav žalostne dni.
Ni dobil poročila niti od svoje žene, niti od bratov.
Friderikov brat si je na vso moč prizadeval, da bi osvobodil svojega brata, zato je Ludovika vedno nadlegoval.
Nekega dne zajaše Ludovik Bavarski konja in se poda v grad, kjer je bil Friderik zaprt.
»Prijatelj«, nagovori Ludovik Friderika, »ali hočeš prost biti?«
»Prost« zavzame se ta, »prost, da zopet vidim svojo ženo in brate? O, za tako prostost storim ti vse, vse, karkoli zahtevaš«.
Ludovik nadaljuje: » Odpovej se vsem kraljevim pravicam in pregovori brata Leopolda, da se pomiri z menoj. Ako mi obljubiš, da se vrneš v ječo, ko bi brata ne pregovoril, te osvobodim«.
Friderik se v to zaveže z besedo in prisego ter se odpravi v svojo milo domovino.
Ludovik Bavarski ga spremi do meje.
O, kako žalostna mu je bila vrnitev v domačijo.
Obile solze, katere je njegova žena Elizabeta jokala za svojim možem, so ji ugasnile luč lepih oči.
Slepa je sirotica samotno živela v tužnem gradu.
Friderikov brat Leopold ni odobraval bratovih obljub in ni odjenjal od vojne proti Ludoviku.
Ker Friderik ni mogel brata pregovoriti, da bi se pomiril z Ludovikom, vrne se, zvest zastavljenej besedi, na Bavarsko nazaj.
Zastonj ga je prosila uboga Elizabeta, zastonj so trdili dvorniki, da taka prisega ne more biti veljavna in vezalna.
Možato se je iztrgal iz rok svoje družine ter odšel.
Kako se začudi Ludovik Bavarski, ko Friderik zopet stopi pred njega.
Ta možatost, pravičnost in poštenost gane ga tako, da se spravi s Friderikom in mu ponudi, naj si delita kraljevo oblast.
Beseda dana sveta naj ti bo !
Ne oprosti ga več nobena moč,
Kedor se je enkrat zavezal sam.
Avstrijski vojvoda in nemški cesar Albreht I. je imel sina po imenu Friderik.
Bil je zelo ljubeznjiv in uljuden.
Zaradi njegove lepe postave so ga imenovali Krasnega.
Leta 1313 je bil izpraznjen cesarski prestol.
Upal je, da ga bodo nemški knezi nanj posadili.
Volili so ga samo nekateri, drugi so pa glasovali za Ludovika IV. Bavarskega.
Vsled tega je nastala med obema dolgotrajna vojska.
Dasi se je Friderik bojeval z največjem junaštvom in dasi mu je bil njegov brat Leopold krepka podpora, bil je vendar nesrečen.
Friderika so ujeli in zaprli v trdni grad.
Ločen od vsega sveta, preživel je Friderik v trdnjavi prav žalostne dni.
Ni dobil poročila niti od svoje žene, niti od bratov.
Friderikov brat si je na vso moč prizadeval, da bi osvobodil svojega brata, zato je Ludovika vedno nadlegoval.
Nekega dne zajaše Ludovik Bavarski konja in se poda v grad, kjer je bil Friderik zaprt.
»Prijatelj«, nagovori Ludovik Friderika, »ali hočeš prost biti?«
»Prost« zavzame se ta, »prost, da zopet vidim svojo ženo in brate? O, za tako prostost storim ti vse, vse, karkoli zahtevaš«.
Ludovik nadaljuje: » Odpovej se vsem kraljevim pravicam in pregovori brata Leopolda, da se pomiri z menoj. Ako mi obljubiš, da se vrneš v ječo, ko bi brata ne pregovoril, te osvobodim«.
Friderik se v to zaveže z besedo in prisego ter se odpravi v svojo milo domovino.
Ludovik Bavarski ga spremi do meje.
O, kako žalostna mu je bila vrnitev v domačijo.
Obile solze, katere je njegova žena Elizabeta jokala za svojim možem, so ji ugasnile luč lepih oči.
Slepa je sirotica samotno živela v tužnem gradu.
Friderikov brat Leopold ni odobraval bratovih obljub in ni odjenjal od vojne proti Ludoviku.
Ker Friderik ni mogel brata pregovoriti, da bi se pomiril z Ludovikom, vrne se, zvest zastavljenej besedi, na Bavarsko nazaj.
Zastonj ga je prosila uboga Elizabeta, zastonj so trdili dvorniki, da taka prisega ne more biti veljavna in vezalna.
Možato se je iztrgal iz rok svoje družine ter odšel.
Kako se začudi Ludovik Bavarski, ko Friderik zopet stopi pred njega.
Ta možatost, pravičnost in poštenost gane ga tako, da se spravi s Friderikom in mu ponudi, naj si delita kraljevo oblast.
Beseda dana sveta naj ti bo !
Ne oprosti ga več nobena moč,
Kedor se je enkrat zavezal sam.
0
Wiki:
Friderik I. Habsburški (imenovan tudi Lepi), vojvoda Avstrije in Štajerske (1308), kot Friderik III. rimsko-nemški protikralj (1314-30), * 1289, Dunaj, † 13. januar 1330, Gutenstein (Spodnja Avstrija).
Friderik I. je bil sin Albrehta I. in je po umoru očeta leta 1308 postal vojvoda Avstrije in Štajerske.
Po smrti cesarja Henrika IV. Luksemburškega (1313) je kot kandidat za krono stopil v konflikt z Ludvikom IV. Bavarskim, ki so ga kronali v letu 1314. Sledila je vojna z nasprotno stranjo, ki je tudi kronala Friderika v letu 1322, temu pa je sledilo ujetništvo v rokah Ludvika, vse do 1325, ko sta se dogovorila za sovladanje, nakar se je Friderik od leta 1326 posvetil vladanju v svojih deželah.
Poročen je bil z Elizabeto Aragonsko.
Friderik I. Habsburški (imenovan tudi Lepi), vojvoda Avstrije in Štajerske (1308), kot Friderik III. rimsko-nemški protikralj (1314-30), * 1289, Dunaj, † 13. januar 1330, Gutenstein (Spodnja Avstrija).
Friderik I. je bil sin Albrehta I. in je po umoru očeta leta 1308 postal vojvoda Avstrije in Štajerske.
Po smrti cesarja Henrika IV. Luksemburškega (1313) je kot kandidat za krono stopil v konflikt z Ludvikom IV. Bavarskim, ki so ga kronali v letu 1314. Sledila je vojna z nasprotno stranjo, ki je tudi kronala Friderika v letu 1322, temu pa je sledilo ujetništvo v rokah Ludvika, vse do 1325, ko sta se dogovorila za sovladanje, nakar se je Friderik od leta 1326 posvetil vladanju v svojih deželah.
Poročen je bil z Elizabeto Aragonsko.
0
Wiki:
Neenotnost volilnih knezov, ki so izvolili dva kralja, in spor med papeštvom in cesarstvom sta zaznamovala vse Ludvikovo vladanje. Potem ko je na bojnem polju premagal svojega protikralja, Habsburžana Friderika Lepega, je proti volji papeža izsilil pot v Rim, kjer se je pustil od predstavnikov oblasti kronati za cesarja. Papež Janez XXII. ga je izobčil in mu odrekel vse pravice do vladanja. Ker se je spor s Habsburžani še kar nadaljeval, je Ludvik iskal rešitev v dogovorih s sokraljem o skupnem vladanju in je nazadnje ponudil celo svoj odstop, v primeru da Friderik Lepi pri papežu pridobi aprobacijo. A to se ni zgodilo. Ker tudi naslednji papež Benedikt XII. ni preklical Ludvikovega izobčenja, so volilni knezi na znamenitem srečanju v Rhensu leta 1338 sprejeli načelo, po katerem rimsko-nemški kralj, ki ga izvolijo volilni knezi z večino glasov, ne potrebuje papeževe aprobacije. Načelo sta potrdila tudi dvorni in državni zbor in je postalo ena od osnovnih zakonitosti Svetega rimskega cesarstva.
Ludvik je zelo veliko pozornosti posvečal krepitvi wittelsbaške dinastije. Vneto in dokaj brezobzirno si je prilaščal nova ozemlja in si na ta način nabiral vse več sovražnikov, kar je spodbudilo volilne kneze, ki jih je podprl tudi novi papež Klemen VI., da so izvolili novega kralja, Luksemburžana Karla IV., moravskega mejnega grofa. Še preden pa je prišlo med kraljema do vojaškega spopada, je Ludvik na lovu nepričakovano umrl.
Neenotnost volilnih knezov, ki so izvolili dva kralja, in spor med papeštvom in cesarstvom sta zaznamovala vse Ludvikovo vladanje. Potem ko je na bojnem polju premagal svojega protikralja, Habsburžana Friderika Lepega, je proti volji papeža izsilil pot v Rim, kjer se je pustil od predstavnikov oblasti kronati za cesarja. Papež Janez XXII. ga je izobčil in mu odrekel vse pravice do vladanja. Ker se je spor s Habsburžani še kar nadaljeval, je Ludvik iskal rešitev v dogovorih s sokraljem o skupnem vladanju in je nazadnje ponudil celo svoj odstop, v primeru da Friderik Lepi pri papežu pridobi aprobacijo. A to se ni zgodilo. Ker tudi naslednji papež Benedikt XII. ni preklical Ludvikovega izobčenja, so volilni knezi na znamenitem srečanju v Rhensu leta 1338 sprejeli načelo, po katerem rimsko-nemški kralj, ki ga izvolijo volilni knezi z večino glasov, ne potrebuje papeževe aprobacije. Načelo sta potrdila tudi dvorni in državni zbor in je postalo ena od osnovnih zakonitosti Svetega rimskega cesarstva.
Ludvik je zelo veliko pozornosti posvečal krepitvi wittelsbaške dinastije. Vneto in dokaj brezobzirno si je prilaščal nova ozemlja in si na ta način nabiral vse več sovražnikov, kar je spodbudilo volilne kneze, ki jih je podprl tudi novi papež Klemen VI., da so izvolili novega kralja, Luksemburžana Karla IV., moravskega mejnega grofa. Še preden pa je prišlo med kraljema do vojaškega spopada, je Ludvik na lovu nepričakovano umrl.
0
Zakaj pa tako malo besed o Albrechtu prvem? Njega bi lahko poimenovali PLODNI, saj je imel kar 21! zakonskih otrok ( bogve koliko jih je še tako mimogrede posejal 🙂). Njegova stara, ta je bila imenitna, ko so Albrehta pokončali je zasledovala morilce brez usmiljenja in si prislužila vzdevek “Maščevalna furija”. Na morišču starega je dala postavit samostan Königsfelden kamor je na stara leta (50!) šla umirat. V 19. stoletju je zgradba služila kot dom za norce.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/dojencek/ Dojenček
Zakaj pa tako malo besed o Albrechtu prvem? Njega bi lahko poimenovali PLODNI, saj je imel kar 21! zakonskih otrok ( bogve koliko jih je še tako mimogrede posejal 🙂). Njegova stara, ta je bila imenitna, ko so Albrehta pokončali je zasledovala morilce brez usmiljenja in si prislužila vzdevek “Maščevalna furija”. Na morišču starega je dala postavit samostan Königsfelden kamor je na stara leta (50!) šla umirat. V 19. stoletju je zgradba služila kot dom za norce.Tudi Leopold je bil zelo maščevalen, kar se tiče smrti očeta.
Je pa že pri 35ih umrl.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Wiki:Friderik I. Habsburški (imenovan tudi Lepi), vojvoda Avstrije in Štajerske (1308), kot Friderik III. rimsko-nemški protikralj (1314-30), * 1289, Dunaj, † 13. januar 1330, Gutenstein (Spodnja Avstrija).
Friderik I. je bil sin Albrehta I. in je po umoru očeta leta 1308 postal vojvoda Avstrije in Štajerske.
Po smrti cesarja Henrika IV. Luksemburškega (1313) je kot kandidat za krono stopil v konflikt z Ludvikom IV. Bavarskim, ki so ga kronali v letu 1314. Sledila je vojna z nasprotno stranjo, ki je tudi kronala Friderika v letu 1322, temu pa je sledilo ujetništvo v rokah Ludvika, vse do 1325, ko sta se dogovorila za sovladanje, nakar se je Friderik od leta 1326 posvetil vladanju v svojih deželah.
Poročen je bil z Elizabeto Aragonsko.
Ta Elizabeta je bila Izabela Aragonska, ko jo je poročil je bila stara nekje med 12 in 14 let. Rodila dve leti kasneje. Ženska (Španci so bili itak usekani že z inkvizicijo zakaj se ne bi še pokorili) se je resnično pokorila ( ali kako se temu samokaznovanju po slovensko reče), ko je bil tip v ujetništvu, če je ravno oslepela se ne ve, je pa resno zbolela.
0
ALBREHT II. MODRI
Po smrti Friderika Krasnega leta 1330 sta mu sledila brata Albreht II. Modri in Oton Veseli.
Po Otonovi smrti je vladal Albreht sam.
Bili so hudi in strašni časi.
Nesreče in nezgode vsake vrste so nadlegovale Avstrijo in sploh vso Evropo.
Prikazale so se najpred tako ogromne trume kobilic, da so zatemnjevale svetlo solnce.
Kjerkoli so obsedele, povsod so bile takoj uničene in opustošene njive, vrti in travniki.
Tri leta je trajala ta nezgoda.
Ne dolgo potem je nastala še hujša nesreča, kužna bolezen, ki je v dveh letih pomorila dve petini evropskih prebivalcev.
Trgovci so jo bili iz jutrovih dežel zanesli v Evropo.
Kogar se je ta strašna in nalezljiva bolezen prijela, temu so po životu vzkipele bule jajčje debelosti in rumene ali črne proge.
Zato so imenovali to bolezen tudi črno kugo.
Dve leti je razsajala in žela ljudi.
Cele vasi so bile izmrle, po mestih pa je bilo mnogo hiš popolnem izpraznjenih.
Samo na Dunaji je umrlo na dan 500 do 700 ljudi.
In ker zaradi kuge nikdo ni hotel polja obdelovati, pridružila se je morilki še njena sestra lakota.
V teh nadlogah se je skazoval Albreht najboljšega očeta in preljubeznjivega dobrotnika svojim podložnikom.
Po smrti Friderika Krasnega leta 1330 sta mu sledila brata Albreht II. Modri in Oton Veseli.
Po Otonovi smrti je vladal Albreht sam.
Bili so hudi in strašni časi.
Nesreče in nezgode vsake vrste so nadlegovale Avstrijo in sploh vso Evropo.
Prikazale so se najpred tako ogromne trume kobilic, da so zatemnjevale svetlo solnce.
Kjerkoli so obsedele, povsod so bile takoj uničene in opustošene njive, vrti in travniki.
Tri leta je trajala ta nezgoda.
Ne dolgo potem je nastala še hujša nesreča, kužna bolezen, ki je v dveh letih pomorila dve petini evropskih prebivalcev.
Trgovci so jo bili iz jutrovih dežel zanesli v Evropo.
Kogar se je ta strašna in nalezljiva bolezen prijela, temu so po životu vzkipele bule jajčje debelosti in rumene ali črne proge.
Zato so imenovali to bolezen tudi črno kugo.
Dve leti je razsajala in žela ljudi.
Cele vasi so bile izmrle, po mestih pa je bilo mnogo hiš popolnem izpraznjenih.
Samo na Dunaji je umrlo na dan 500 do 700 ljudi.
In ker zaradi kuge nikdo ni hotel polja obdelovati, pridružila se je morilki še njena sestra lakota.
V teh nadlogah se je skazoval Albreht najboljšega očeta in preljubeznjivega dobrotnika svojim podložnikom.
0
Wiki:
Albreht je trpel za kroničnim vnetjem sklepov, tako da se je lahko premikal le z berglami; zaradi tega je dobil vzdevek Hromi.
Albreht II. Habsburški je bil sin Albrehta I. in mlajši brat Friderika I., ki sta bila izvoljena nemška kralja. Po smrti brata je postal avstrijski vojvoda.
Njegov sin, Rudolf IV. Habsburški, je bil njegov naslednik.
Albreht je trpel za kroničnim vnetjem sklepov, tako da se je lahko premikal le z berglami; zaradi tega je dobil vzdevek Hromi.
Albreht II. Habsburški je bil sin Albrehta I. in mlajši brat Friderika I., ki sta bila izvoljena nemška kralja. Po smrti brata je postal avstrijski vojvoda.
Njegov sin, Rudolf IV. Habsburški, je bil njegov naslednik.
0
Friderik Krasni in njegova Elizabeta sta kraljevala v času “Velike lakote” . Pripovedke ne rečejo nič o tej nadlogi?
Potem so prišle nenasitne kobilice in črna smrt. Kako pa se je izkazal Albreht kot dobrotnik?
Potem so prišle nenasitne kobilice in črna smrt. Kako pa se je izkazal Albreht kot dobrotnik?
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
21.08.2020 ob 18:25