1. MARIBOR
Mesto, ki je nastalo v 13. stoletju, je dobilo nemško ime Marburg po gradu (Burg) v tedanji mejni grofiji Marki.
Šele v začetku 19. stoletja se je začelo pojavljati slovensko ime Maribor.
10 NOV 1836
Verjetno je prvič zapisal Vraz v svojem pismu ime Maribor, ko Ljudevitu Gaju med drugim piše o mariborskih tiskarnah in o Mariboru.
Pripadnikom ilirskega gibanja na Štajerskem je bil sinonim za nemški Burg slovenski bor.
Tako naj bi na podlagi nekoč slovenskega Branibora nastal nemški Brandenburg in tako so nemški Marburg poslovenili v Maribor.
Na to temo je leta 1861 Lovro Toman spesnil tudi pesem MAR I BOR.
Ta naslov pesmi je postal geslo slovenske čitalnice v Mariboru.
1910
Kljub vsemu je uradni naziv mesta do leta 1910 ostalo ime Marburg.
Tega leta so Marburg preimenovali v Marburg an der Drau ali Maribor na Dravi.
To je bilo takrat tudi potrebno, da mesto niso mešali z nemškim mestom Marburg an der Lahn.
Šele po koncu prve svetovne vojne je dobilo mesto uradno ime Maribor.
Mesto, ki je nastalo v 13. stoletju, je dobilo nemško ime Marburg po gradu (Burg) v tedanji mejni grofiji Marki.
Šele v začetku 19. stoletja se je začelo pojavljati slovensko ime Maribor.
10 NOV 1836
Verjetno je prvič zapisal Vraz v svojem pismu ime Maribor, ko Ljudevitu Gaju med drugim piše o mariborskih tiskarnah in o Mariboru.
Pripadnikom ilirskega gibanja na Štajerskem je bil sinonim za nemški Burg slovenski bor.
Tako naj bi na podlagi nekoč slovenskega Branibora nastal nemški Brandenburg in tako so nemški Marburg poslovenili v Maribor.
Na to temo je leta 1861 Lovro Toman spesnil tudi pesem MAR I BOR.
Ta naslov pesmi je postal geslo slovenske čitalnice v Mariboru.
1910
Kljub vsemu je uradni naziv mesta do leta 1910 ostalo ime Marburg.
Tega leta so Marburg preimenovali v Marburg an der Drau ali Maribor na Dravi.
To je bilo takrat tudi potrebno, da mesto niso mešali z nemškim mestom Marburg an der Lahn.
Šele po koncu prve svetovne vojne je dobilo mesto uradno ime Maribor.
0
Tele spodnje slike se pa kar ne morem nagledat. Ves, kaksna stavba je na desni? Je podobna cerkvi, a nima zvonika.
0
0
0
-pf-mini.jpg){kind=avatar}
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/mitzi/ Mitzi
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Mavro super, sledim....SB, samo da te pozdravim 😉
Abejžno..
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Mavro super, sledim....Sunbeam hvala
tema je bila odprta sam, da te pozdravim 🙂
0
No pa da se naužijemo lepot Maribora, katerega poznam zgolj po Lentu. Mater smo ga včasih žural dol, smo šli fajn pribiti iz ljubljanskih diskačev v Maribor na nočno kavo..
0
2. NEOLITIK
Arheološke najdbe na vzhodnem pobočju Pohorja, na Teznem, pri Kamnici, pri Betnavi in v središču mesta kažejo, da je bilo ozemlje Maribora naseljeno že v neolitiku, mlajši kameni dobi 5000 – 2000 pred našim štetjem.
Poznejše najdbe iz časov bronaste, zgodnje in mlajše železne dobe nam pričajo o kasnejših naselitvah tega prostora.
Mariborsko območje je bilo v obdobju vladavine Rimljanov, preseljevanj narodov in naselitvi prednikov današnjih Slovencev malo pomembno.
Šele s prihodom Madžarov v Panonsko nižino in z njihovimi vpadi v frankovsko državo dobi to ozemlje nov pomen.
Da bi zavarovali Karantanijo pred madžarskimi vpadi, je dal podravski mejni grof Spanheim zgraditi na griču Piramida na Mariborom utrdbo, ki je zapirala vhod v Dravsko dolino in dalje na Koroško.
Utrdbo so imenovali Grad v Marki.
Marka je bila obmejna grofija v frankovski državi.
1209
Vas pod gradom so povzdignili v trg.
1254
Trg prvič omenjajo kot mesto, ki je imelo nemško ime, ki je izviralo iz gradu v podravski marki Burg in der Mark ali Markpurg ali Markburg ali Marburg.
V 14. stoletju je mesto dobilo obzidje z današnjim Sodnim stolpom.
Mestno obzidje je potekalo na vzhodu po današnji Svetozarevski ulici, na severu po Gregorčičevi ulici, na zahodu po Strossmayerjevi ulici in na jugu po Usnjarski ulici in nato po Lentu do Sodnega stolpa.
https://c1.staticflickr.com/5/4248/34634910873_3df79205b1_c.jpg
Šele v 16. stoletju so z gradnjo dveh novih utrdb na Dravi, Vodnega stolpa in mariborskih Benetk na jugu obrambo mesta prenesli na reko Dravo.
Že iz obsega obzidja je razvidno, da je bil Maribor majhno mesto celo za tiste čase.
Celotna površina znotraj obzidja ni presegala 2,5 ha.
Število prebivalstva je v mestu počasi naraščalo.
V 15. stoletju je imelo mesto 1000 prebivalcev.
V 17. stoletju je imelo mesto 1500 prebivalcev.
Leta 1850 je v mestu, Koroškem predmestju, Graškem predmestju in Magdalenskem predmestju živelo 4500 ljudi.
Prebivalci mesta so se ukvarjali z obrtjo.
Značilni obrti sta bili usnjarstvo in mlinarstvo.
Poleg obrti so se preživljali še z obdelovanjem zemlje, predvsem vinogradov in s prodajo vina.
Predvsem vinska trgovina s Koroško je bila življenjsko pomembna za mesto.
Arheološke najdbe na vzhodnem pobočju Pohorja, na Teznem, pri Kamnici, pri Betnavi in v središču mesta kažejo, da je bilo ozemlje Maribora naseljeno že v neolitiku, mlajši kameni dobi 5000 – 2000 pred našim štetjem.
Poznejše najdbe iz časov bronaste, zgodnje in mlajše železne dobe nam pričajo o kasnejših naselitvah tega prostora.
Mariborsko območje je bilo v obdobju vladavine Rimljanov, preseljevanj narodov in naselitvi prednikov današnjih Slovencev malo pomembno.
Šele s prihodom Madžarov v Panonsko nižino in z njihovimi vpadi v frankovsko državo dobi to ozemlje nov pomen.
Da bi zavarovali Karantanijo pred madžarskimi vpadi, je dal podravski mejni grof Spanheim zgraditi na griču Piramida na Mariborom utrdbo, ki je zapirala vhod v Dravsko dolino in dalje na Koroško.
Utrdbo so imenovali Grad v Marki.
Marka je bila obmejna grofija v frankovski državi.
1209
Vas pod gradom so povzdignili v trg.
1254
Trg prvič omenjajo kot mesto, ki je imelo nemško ime, ki je izviralo iz gradu v podravski marki Burg in der Mark ali Markpurg ali Markburg ali Marburg.
V 14. stoletju je mesto dobilo obzidje z današnjim Sodnim stolpom.
Mestno obzidje je potekalo na vzhodu po današnji Svetozarevski ulici, na severu po Gregorčičevi ulici, na zahodu po Strossmayerjevi ulici in na jugu po Usnjarski ulici in nato po Lentu do Sodnega stolpa.
https://c1.staticflickr.com/5/4248/34634910873_3df79205b1_c.jpg
Šele v 16. stoletju so z gradnjo dveh novih utrdb na Dravi, Vodnega stolpa in mariborskih Benetk na jugu obrambo mesta prenesli na reko Dravo.
Že iz obsega obzidja je razvidno, da je bil Maribor majhno mesto celo za tiste čase.
Celotna površina znotraj obzidja ni presegala 2,5 ha.
Število prebivalstva je v mestu počasi naraščalo.
V 15. stoletju je imelo mesto 1000 prebivalcev.
V 17. stoletju je imelo mesto 1500 prebivalcev.
Leta 1850 je v mestu, Koroškem predmestju, Graškem predmestju in Magdalenskem predmestju živelo 4500 ljudi.
Prebivalci mesta so se ukvarjali z obrtjo.
Značilni obrti sta bili usnjarstvo in mlinarstvo.
Poleg obrti so se preživljali še z obdelovanjem zemlje, predvsem vinogradov in s prodajo vina.
Predvsem vinska trgovina s Koroško je bila življenjsko pomembna za mesto.
0
https://c1.staticflickr.com/9/8668/28258942312_ee6599920b.jpg
Glavni trg 1900 pri prehodu v Dravsko ulico
Glavni trg 1900 pri prehodu v Dravsko ulico
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Mavro super, sledim....Sunbeam hvala
tema je bila odprta sam, da te pozdravim 🙂
Mavro, malo z zamudo, kontra. 😆
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/macka/ Mačka
O, SB, pozdravček tja gor.Ojla. Si že kaj pustna?
Pri nas krofi, o pijači ne bi, saj veš, tukaj so sami abstinenti.
Kdorničnepijesegajetrebabatipress.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/macka/ Mačka
O, SB, pozdravček tja gor.Ojla. Si že kaj pustna?
Pri nas krofi, o pijači ne bi, saj veš, tukaj so sami abstinenti.
Kdorničnepijesegajetrebabatipress.
Danes zacnen poskusno cvret. Normalno, da zejna zraven ne bom. Ne zgleda, saj pust je šegavih ust.
0
3. ZIDOVI PADAJO
Maribor je bil v začetku 19. stoletja tipično podeželsko mestece, ki se je še vedno oklepalo starega srednjeveškega jedra.
1789 je mesto imelo 235 hiš in 2150 prebivalcev.
1821 je mesto imelo 243 hiš in 2198 prebivalcev.
1851 je mesto imelo 516 hiš in 4168 prebivalcev skupaj s predmestji.
V dvajsetih letih 19. stoletja so porušili mestna vrata na vpadnicah v mesto.
To so bila Graška vrata med gradom in današnjo stavbo Mestne hranilnice ter Koroška vrata pri prehodu s Koroške ceste na Vodnikov trg.
Porušili so tudi večji del mestnega obzidja, ki je v tistih časih izgubilo svojo obrambno funkcijo.
S tem so sprostili promet, ki se je povečeval zaradi gospodarskega razvoja mesta.
Čas od polovice 18. stoletja do konca fevdalizma leta 1848 je bil za mesto obdobje razvoja na prehodu v novi čas v gospodarstvu.
Razen mesta in predmestij je bilo območje konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja agrarna pokrajina.
Prevladovala je podložna kmečka posest.
Graščine Maribor, Viltuš, Rački dvor, Radvanje in Pohorski dvor so obdelovale le malo zemlje v lastni režiji.
Iz Maribora so trgovali z vini na Koroško, Kranjsko in Zgornjo Štajersko.
Razen vina so prodajali na Kranjsko in v Trst še žito, strojila, železo, usnje in steklo.
Konec 18. stoletja je 131 od 206 lastnikov meščanskih hiš imelo obrtne pravice.
Poleg njih so v mestu bili še obrtniki, ki niso bili hišni lastniki.
Obrt s tradicijo je bila usnjarstvo.
V tem času je bilo v mestu 8 usnjarskih obrtnih pravic, prav toliko kot pekovskih in mesarskih.
V letih 1809 – 1813, ko je v času Ilirskih pravic cesto proti Trstu presekala državna meja, so nastale težave za mariborske trgovce in obrtnike, ki so bili navezani na trgovino proti Kranjski in Trstu.
Ta je skoraj prenehala.
Zaradi tega je Maribor leta 1810 dobil prvi fabriki, obe za rozoljo, ki sta ju ustanovila prišleka iz Trsta.
Po koncu francoskih vojn je Maribor gospodarsko napredoval.
Zaradi množične gradnje je število opekarn v mestu naraslo od 6 na 24.
Sredi 19. stoletja je Maribor postalo pravo mesto.
V tem času so kapacitete vinskih kleti narasle za 280 000 hl.
V rodnih letih so nažgali tudi do 8480 hl slivovke.
Od obrtnikov je bilo največ gostilničarjev, kar 50.
Obrtniki so bili so uveljavitve obrtnega reda leta 1859 združeni v 15 cehov.
To so bili:
Čevljarski
Jermanski
Ključavničarski
Kolarski
Kovaški
Krojaški
Krznarski
Lončarski
Mesarski
Mizarski
Mlinarski
Pekovski
Sodarski
Tesarski
Usnjarski
1820
Ena od fabrik rozolja preneha delovati.
1821
Zgradijo v Graškem predmestju ob Dravi tovarno svinčenega glaja, ki deluje le dobro desetletje.
1825
V Koroškem predmestju nastane nova fabrika rozolja.
1833
Zgradijo tovarno vinskega kamna, ki deluje do leta 1850.
1841
Zgradijo tovarno kavnih nadomestkov.
1848
Zgradijo še eno tovarno kavnih nadomestkov.
Prvi parni stroj postavi v svojem mlinu v Melju Friderik Kirchner.
Razen tovarnarja rozolja Felberja so prvi tovarnarji priseljenci.
Velik pomen za razvoj mesta je imela železnica Dunaj – Trst.
Maribor je bilo prvo mesto v Sloveniji, ki je dobilo železnico.
Prvi vlak je pripeljal leta 1846.
Mesto se je začelo hitro širiti proti kolodvoru v Graškem predmestju.
Zrasle so nove trgovine, obrtne delavnice in gostišča.
V drugi polovici 19. stoletja je vino še vedno na prvem mestu v izvozu.
Največje trgovine z vinom Kriehuber (Vinag) se vrstijo po Partizanski cesti do Glavnega kolodvora.
https://c1.staticflickr.com/5/4289/35460932171_18f3f01755_z.jpg
Trgovine so se vrstile v starem delu mesta, v Gosposki, Slovenski, Jurčičevi ulici in na Glavnem trgu.
Velik del trgovine se je odvijal s Koroško predvsem po Dravi na splavih in šajkah.
V petdesetih letih 19. stoletja so v Celovcu zahtevali regulacijo Drave, da bi bila čim dlje plovna, ali pa gradnjo železnice v smeri toka Drave, ki bi se v Mariboru priključila na progo Dunaj – Trst.
Ko je bila leta 1863 odprta koroška železnica, je Maribor postal prometno križišče.
Z delavnicami Južne železnice na Studencih je Maribor dobil svoj prvi veliki industrijski obrat.
V delavnicah je bilo zaposlenih nad 1000 delavcev.
To je bilo več kot v vseh tovarnah skupaj.
V Studencih in delu Magdalenskega predmestja so zgradili za delavce veliko stanovanjsko kolonijo
Pol letu 1848 je naraščalo število tovarn, vendar Maribor do leta 1918 še ni bil značilno industrijsko mesto.
Nastajajo tovarne usnja Staudinger, Badl , Stark in Berg, Nasko.
Nastane pivovarna Tappeiner na Partizanski cesti, ki jo pozneje razvije v industrijski obrat Tomaž Götz.
Na Koroški cesti nastane pivovarna Tscheligi, kasneje gostilna Koper.
https://c1.staticflickr.com/9/8592/27896458983_e8c1c88df6_z.jpg
20 let po propadu prvega parnega mlina v mestu, Karl Scherbaum, lastnik pekarne na Grajskem trgu, zgradi leta 1872 parni mlin v Svetozarevski ulici.
V stavbi so bili prostori Mariborske tiskarne.
Poleg parnega mlina je zgradil še parni mlin v Bistrici pri Limbušu, kupil več velikih posestev v okolici mesta, med drugim Brandhof pri kadetnici.
Staro mlinarsko obrt, ki je imela sedež na Slomškovem trgu, prestavi Karl Bros v novo tovarno v Melju.
To je začetek tovarne Zlatorog.
Iz skromnih začetkov v Slovenski ulici razvije Franc Swaty ne veliko, a kmalu cenjeno tovarno umetnih brusov, ki jo prestavi na Tržaško cesto.
Od 60ih do konca 80ih let je delovala Lacherjeva tovarna pohištva v Slovenski ulici.
V Mariboru se od 70ih let z razvojem mesta razvijajo gradbena podjetja, ki zaposlujejo v sezoni tudi po več sto delavcev.
Taka so bila:
Kiffman na Meljski cesti
Nassimbeni v Prežihovi ulici
Derwuschek v Cankarjevi ulici
Misera v Krekovi ulici
Glaser v Trdinovi ulici
Špes v Betnavski ulici
https://c1.staticflickr.com/5/4238/35552472556_16764d16f0_z.jpg
Kiffmanova palača
Maribor je bil v začetku 19. stoletja tipično podeželsko mestece, ki se je še vedno oklepalo starega srednjeveškega jedra.
1789 je mesto imelo 235 hiš in 2150 prebivalcev.
1821 je mesto imelo 243 hiš in 2198 prebivalcev.
1851 je mesto imelo 516 hiš in 4168 prebivalcev skupaj s predmestji.
V dvajsetih letih 19. stoletja so porušili mestna vrata na vpadnicah v mesto.
To so bila Graška vrata med gradom in današnjo stavbo Mestne hranilnice ter Koroška vrata pri prehodu s Koroške ceste na Vodnikov trg.
Porušili so tudi večji del mestnega obzidja, ki je v tistih časih izgubilo svojo obrambno funkcijo.
S tem so sprostili promet, ki se je povečeval zaradi gospodarskega razvoja mesta.
Čas od polovice 18. stoletja do konca fevdalizma leta 1848 je bil za mesto obdobje razvoja na prehodu v novi čas v gospodarstvu.
Razen mesta in predmestij je bilo območje konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja agrarna pokrajina.
Prevladovala je podložna kmečka posest.
Graščine Maribor, Viltuš, Rački dvor, Radvanje in Pohorski dvor so obdelovale le malo zemlje v lastni režiji.
Iz Maribora so trgovali z vini na Koroško, Kranjsko in Zgornjo Štajersko.
Razen vina so prodajali na Kranjsko in v Trst še žito, strojila, železo, usnje in steklo.
Konec 18. stoletja je 131 od 206 lastnikov meščanskih hiš imelo obrtne pravice.
Poleg njih so v mestu bili še obrtniki, ki niso bili hišni lastniki.
Obrt s tradicijo je bila usnjarstvo.
V tem času je bilo v mestu 8 usnjarskih obrtnih pravic, prav toliko kot pekovskih in mesarskih.
V letih 1809 – 1813, ko je v času Ilirskih pravic cesto proti Trstu presekala državna meja, so nastale težave za mariborske trgovce in obrtnike, ki so bili navezani na trgovino proti Kranjski in Trstu.
Ta je skoraj prenehala.
Zaradi tega je Maribor leta 1810 dobil prvi fabriki, obe za rozoljo, ki sta ju ustanovila prišleka iz Trsta.
Po koncu francoskih vojn je Maribor gospodarsko napredoval.
Zaradi množične gradnje je število opekarn v mestu naraslo od 6 na 24.
Sredi 19. stoletja je Maribor postalo pravo mesto.
V tem času so kapacitete vinskih kleti narasle za 280 000 hl.
V rodnih letih so nažgali tudi do 8480 hl slivovke.
Od obrtnikov je bilo največ gostilničarjev, kar 50.
Obrtniki so bili so uveljavitve obrtnega reda leta 1859 združeni v 15 cehov.
To so bili:
Čevljarski
Jermanski
Ključavničarski
Kolarski
Kovaški
Krojaški
Krznarski
Lončarski
Mesarski
Mizarski
Mlinarski
Pekovski
Sodarski
Tesarski
Usnjarski
1820
Ena od fabrik rozolja preneha delovati.
1821
Zgradijo v Graškem predmestju ob Dravi tovarno svinčenega glaja, ki deluje le dobro desetletje.
1825
V Koroškem predmestju nastane nova fabrika rozolja.
1833
Zgradijo tovarno vinskega kamna, ki deluje do leta 1850.
1841
Zgradijo tovarno kavnih nadomestkov.
1848
Zgradijo še eno tovarno kavnih nadomestkov.
Prvi parni stroj postavi v svojem mlinu v Melju Friderik Kirchner.
Razen tovarnarja rozolja Felberja so prvi tovarnarji priseljenci.
Velik pomen za razvoj mesta je imela železnica Dunaj – Trst.
Maribor je bilo prvo mesto v Sloveniji, ki je dobilo železnico.
Prvi vlak je pripeljal leta 1846.
Mesto se je začelo hitro širiti proti kolodvoru v Graškem predmestju.
Zrasle so nove trgovine, obrtne delavnice in gostišča.
V drugi polovici 19. stoletja je vino še vedno na prvem mestu v izvozu.
Največje trgovine z vinom Kriehuber (Vinag) se vrstijo po Partizanski cesti do Glavnega kolodvora.
https://c1.staticflickr.com/5/4289/35460932171_18f3f01755_z.jpg
Trgovine so se vrstile v starem delu mesta, v Gosposki, Slovenski, Jurčičevi ulici in na Glavnem trgu.
Velik del trgovine se je odvijal s Koroško predvsem po Dravi na splavih in šajkah.
V petdesetih letih 19. stoletja so v Celovcu zahtevali regulacijo Drave, da bi bila čim dlje plovna, ali pa gradnjo železnice v smeri toka Drave, ki bi se v Mariboru priključila na progo Dunaj – Trst.
Ko je bila leta 1863 odprta koroška železnica, je Maribor postal prometno križišče.
Z delavnicami Južne železnice na Studencih je Maribor dobil svoj prvi veliki industrijski obrat.
V delavnicah je bilo zaposlenih nad 1000 delavcev.
To je bilo več kot v vseh tovarnah skupaj.
V Studencih in delu Magdalenskega predmestja so zgradili za delavce veliko stanovanjsko kolonijo
Pol letu 1848 je naraščalo število tovarn, vendar Maribor do leta 1918 še ni bil značilno industrijsko mesto.
Nastajajo tovarne usnja Staudinger, Badl , Stark in Berg, Nasko.
Nastane pivovarna Tappeiner na Partizanski cesti, ki jo pozneje razvije v industrijski obrat Tomaž Götz.
Na Koroški cesti nastane pivovarna Tscheligi, kasneje gostilna Koper.
https://c1.staticflickr.com/9/8592/27896458983_e8c1c88df6_z.jpg
20 let po propadu prvega parnega mlina v mestu, Karl Scherbaum, lastnik pekarne na Grajskem trgu, zgradi leta 1872 parni mlin v Svetozarevski ulici.
V stavbi so bili prostori Mariborske tiskarne.
Poleg parnega mlina je zgradil še parni mlin v Bistrici pri Limbušu, kupil več velikih posestev v okolici mesta, med drugim Brandhof pri kadetnici.
Staro mlinarsko obrt, ki je imela sedež na Slomškovem trgu, prestavi Karl Bros v novo tovarno v Melju.
To je začetek tovarne Zlatorog.
Iz skromnih začetkov v Slovenski ulici razvije Franc Swaty ne veliko, a kmalu cenjeno tovarno umetnih brusov, ki jo prestavi na Tržaško cesto.
Od 60ih do konca 80ih let je delovala Lacherjeva tovarna pohištva v Slovenski ulici.
V Mariboru se od 70ih let z razvojem mesta razvijajo gradbena podjetja, ki zaposlujejo v sezoni tudi po več sto delavcev.
Taka so bila:
Kiffman na Meljski cesti
Nassimbeni v Prežihovi ulici
Derwuschek v Cankarjevi ulici
Misera v Krekovi ulici
Glaser v Trdinovi ulici
Špes v Betnavski ulici
https://c1.staticflickr.com/5/4238/35552472556_16764d16f0_z.jpg
Kiffmanova palača
0
4. WINKLERJEV SISTEM
Z razvojem v Mariboru narašča tudi prebivalstvo.
Leta 1851 je bilo 4168 prebivalcev.
Leta 1869 je bilo 16 006 prebivalcev.
Leta 1900 je bilo 31 337 prebivalcev.
Leta 1876 so uradno poimenovali ulice in uvedli Winklerjev sistem številčenja hiš.
S tem so prišli na mestno številčenje hiš, kot ga poznamo še danes, ko hiše številčimo po ulicah od številka 1 dalje.
Na eni strani so parne na drugi neparne številke.
Pred tem so številčili po vaškem načinu tako, da so najpomembnejši zgradbi v mesti (grad) dali številko 1 in nato hiše označevali od te zgradbe do hiše, ki je bila v mestu nazadnje zgrajena.
Tako je lahko predzadnja številka bila na enem delu mesta, naslednja pa čisto na drugem koncu mesta.
Z razvojem v Mariboru narašča tudi prebivalstvo.
Leta 1851 je bilo 4168 prebivalcev.
Leta 1869 je bilo 16 006 prebivalcev.
Leta 1900 je bilo 31 337 prebivalcev.
Leta 1876 so uradno poimenovali ulice in uvedli Winklerjev sistem številčenja hiš.
S tem so prišli na mestno številčenje hiš, kot ga poznamo še danes, ko hiše številčimo po ulicah od številka 1 dalje.
Na eni strani so parne na drugi neparne številke.
Pred tem so številčili po vaškem načinu tako, da so najpomembnejši zgradbi v mesti (grad) dali številko 1 in nato hiše označevali od te zgradbe do hiše, ki je bila v mestu nazadnje zgrajena.
Tako je lahko predzadnja številka bila na enem delu mesta, naslednja pa čisto na drugem koncu mesta.
0
5. GARNIZIJA
V drugi polovici 19. stoletja je mesto postajalo čedalje večja vojašnica.
Maribor je imel največjo garnizijo na slovenskem Štajerskem.
Po letu 1850 so v mestu zgradili več novih vojaških objektov:
Kadetnico
Domobransko kasarno v Melju
Konjeniško kasarno v Jezdarski ulici
Topniško kasarno ob Ljubljanski ulici
Pehotno kasarno ob Tržaški cesti
Živilsko skladišče v ulici Ob železnici
Vojaško bolnišnico
https://c1.staticflickr.com/5/4284/34782111823_0fbc75876c_z.jpg
V njih so nastanili enote pešpolka 47, domobranskega polka 26, dragonskega polka 5 in polka poljskih havbic 3.
Mariborčani so kot svojo enoto sprejeli pešpolk 47, ki se ga je prijelo ime 47. Mariborski polk, kajti že od konca Napoleonovih vojn je bil nastanjen v Mariboru.
25. julija 1882 je obhajal mariborski, zvečine slovenski pešpolk ali regiment št. 47 dvestoletnico svojega obstoja.
Od leta 1853 do 1869 in od 1894 do 1918 je v Mariboru kadetnica, nazadnje imenovana višja vojaška realka.
Po letu 1868 mariborska garnizija poleg poveljstva nabornega okraja pehotnega polka 47 dobi še sedež poveljstva nabornega okraja domobranskega polka 26.
V drugi polovici 19. stoletja je mesto postajalo čedalje večja vojašnica.
Maribor je imel največjo garnizijo na slovenskem Štajerskem.
Po letu 1850 so v mestu zgradili več novih vojaških objektov:
Kadetnico
Domobransko kasarno v Melju
Konjeniško kasarno v Jezdarski ulici
Topniško kasarno ob Ljubljanski ulici
Pehotno kasarno ob Tržaški cesti
Živilsko skladišče v ulici Ob železnici
Vojaško bolnišnico
https://c1.staticflickr.com/5/4284/34782111823_0fbc75876c_z.jpg
V njih so nastanili enote pešpolka 47, domobranskega polka 26, dragonskega polka 5 in polka poljskih havbic 3.
Mariborčani so kot svojo enoto sprejeli pešpolk 47, ki se ga je prijelo ime 47. Mariborski polk, kajti že od konca Napoleonovih vojn je bil nastanjen v Mariboru.
25. julija 1882 je obhajal mariborski, zvečine slovenski pešpolk ali regiment št. 47 dvestoletnico svojega obstoja.
Od leta 1853 do 1869 in od 1894 do 1918 je v Mariboru kadetnica, nazadnje imenovana višja vojaška realka.
Po letu 1868 mariborska garnizija poleg poveljstva nabornega okraja pehotnega polka 47 dobi še sedež poveljstva nabornega okraja domobranskega polka 26.
0
6. NEMŠKI RED
Politična in sodna oblastva so bila nameščena med starim mostom in glavnim kolodvorom.
Kot upravno središče je bil Maribor na enakem nivoju kot Celje in ni imel bistveno več uradništva.
Prav uradništvo in oficirski zbor sta krepila nemški element v mestu.
Nemška občina je pozorno spremljala politiko države pri zasedanju uradniških mest in protestirala pri nastavitvah slovenskih uradnikov, ker je sodila, da je s tem ogroženo nemštvo v mestu.
Utrjevala je nemški videz mesta s tem, da je dovoljevala le nemške napise na javnih mestih.
V državnih uradih je bil poleg nemškega v rabi tudi slovenski jezik.
Pri poslovanju s strankami iz podeželskega dela sodnega okraja Maribor se je raba slovenščine vse bolj uveljavljala.
Ni bilo le podeželje slovensko, temveč so tudi v mestu bili Slovenci izenačeni z Nemci.
To kaže štetje prebivalstva leta 1880.
Bilo je 17 628 prebivalcev.
Od tega je bilo:
1604 vojakov
13 385 pravih in ponarejenih Nemcev
2431 Slovencev
65 Čehov
183 Slovakov
3 Poljaki
6 Hrvatov
668 Madžarov, od tega 654 vojakov
41 Italijanov in Romunov
643 tujcev
Veliko Slovencev je bilo odpadnikov in po sili Nemcev.
Ti in pravi Nemci, ki so k nam prišli s trebuhom za kruhom iz Koroške, Bavarske in Würtemberga so zase in za svojo služinčad v rubriko občevalni jezik vpisali nemški jezik.
Dekle, hlapci in pomočniki so bili skoraj sami Slovenci, kar je bilo skoraj polovico prebivalstva Maribora.
Tako je bilo v mestu 9000 Slovencev in 8000 Nemcev.
Verjetno ni bilo več kot 2400 Nemcev, ki niso znali čisto nič slovensko.
Politična in sodna oblastva so bila nameščena med starim mostom in glavnim kolodvorom.
Kot upravno središče je bil Maribor na enakem nivoju kot Celje in ni imel bistveno več uradništva.
Prav uradništvo in oficirski zbor sta krepila nemški element v mestu.
Nemška občina je pozorno spremljala politiko države pri zasedanju uradniških mest in protestirala pri nastavitvah slovenskih uradnikov, ker je sodila, da je s tem ogroženo nemštvo v mestu.
Utrjevala je nemški videz mesta s tem, da je dovoljevala le nemške napise na javnih mestih.
V državnih uradih je bil poleg nemškega v rabi tudi slovenski jezik.
Pri poslovanju s strankami iz podeželskega dela sodnega okraja Maribor se je raba slovenščine vse bolj uveljavljala.
Ni bilo le podeželje slovensko, temveč so tudi v mestu bili Slovenci izenačeni z Nemci.
To kaže štetje prebivalstva leta 1880.
Bilo je 17 628 prebivalcev.
Od tega je bilo:
1604 vojakov
13 385 pravih in ponarejenih Nemcev
2431 Slovencev
65 Čehov
183 Slovakov
3 Poljaki
6 Hrvatov
668 Madžarov, od tega 654 vojakov
41 Italijanov in Romunov
643 tujcev
Veliko Slovencev je bilo odpadnikov in po sili Nemcev.
Ti in pravi Nemci, ki so k nam prišli s trebuhom za kruhom iz Koroške, Bavarske in Würtemberga so zase in za svojo služinčad v rubriko občevalni jezik vpisali nemški jezik.
Dekle, hlapci in pomočniki so bili skoraj sami Slovenci, kar je bilo skoraj polovico prebivalstva Maribora.
Tako je bilo v mestu 9000 Slovencev in 8000 Nemcev.
Verjetno ni bilo več kot 2400 Nemcev, ki niso znali čisto nič slovensko.
0
7. CESARJEV OBISK
Pomemben dogodek v zgodovini mesta je bil obisk cesarja Franca Jožefa ob praznovanju 600 letnice habsburške monarhije leta 1883.
Ob njegovi navzočnosti so na trgu pred realko odkrili spomenik admiralu Tegetthoffu.
https://c1.staticflickr.com/5/4264/34750094844_ec97d51001_z.jpg
Pomemben dogodek v zgodovini mesta je bil obisk cesarja Franca Jožefa ob praznovanju 600 letnice habsburške monarhije leta 1883.
Ob njegovi navzočnosti so na trgu pred realko odkrili spomenik admiralu Tegetthoffu.
https://c1.staticflickr.com/5/4264/34750094844_ec97d51001_z.jpg
0
8. DENARNI ZAVODI
Od srede 19. stoletja dobiva Maribor prve denarne zavode.
1861
Ustanovljena je Mestna hranilnica, za katero so v osemdesetih letih zgradili na zahodni strani Slomškovega trga mogočno stavbo.
1872
V mestu so odprli Mariborsko eskomptno banko in podružnico Štajerske eskomptne banke.
Vse te denarne ustanove so bile last nemškega kapitala in so sodelovale v narodnostnem boju.
Zato so tudi Slovenci v Mariboru ustanovili 2 kreditna zavoda,
leta 1882 Posojilnico, ki je leta 1898 zgradila Narodni dom,
leta 1908 pa Spodnještajersko ljudsko posojilnico.
https://c1.staticflickr.com/9/8785/28351562281_4b2dbdef3c_z.jpg
Mestna hranilnica
Od srede 19. stoletja dobiva Maribor prve denarne zavode.
1861
Ustanovljena je Mestna hranilnica, za katero so v osemdesetih letih zgradili na zahodni strani Slomškovega trga mogočno stavbo.
1872
V mestu so odprli Mariborsko eskomptno banko in podružnico Štajerske eskomptne banke.
Vse te denarne ustanove so bile last nemškega kapitala in so sodelovale v narodnostnem boju.
Zato so tudi Slovenci v Mariboru ustanovili 2 kreditna zavoda,
leta 1882 Posojilnico, ki je leta 1898 zgradila Narodni dom,
leta 1908 pa Spodnještajersko ljudsko posojilnico.
https://c1.staticflickr.com/9/8785/28351562281_4b2dbdef3c_z.jpg
Mestna hranilnica
0
9. PO VOJNI
1 NOV 1918
Kasnejši general Rudolf Maister je s svojimi vojaki zasedel mesto, ki so ga mariborski Nemci nameravali priključiti k republiki Avstriji.
Kasneje so si za ta dogodek vse zasluge pripisali Srbi in tako je Maister umrl razočaran nad novo državo.
Januarja 1919 je prišlo do demonstracij mariborskih Nemcev proti novi oblasti, a jih je ta s silo razgnala.
Mirovna konferenca je pozno poleti 1919 sprejela predlog, da za mejo med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo določijo Muro.
Radgona naj pripade brez plebiscita Avstriji, Maribor pa brez plebiscita Kraljevini SHS.
1920
Z dograditvijo hidrocentrale na Fali je postalo mesto po potrošnji električne energije na prebivalca prvo v državi in za Zagrebom drugi najmočnejši industrijski center.
V mestu je bilo 15 večjih tekstilnih tovarn, ki so zaposlovale nad 7000 delavcev.
Sredi 30ih let, ko je bilo v Evropi že močno čutiti fašizem in nacizem, se je začelo v Mariboru ljudskofrontno gibanje.
Hkrati so se pospešeno organizirali tudi mariborski Nemci, katerih petokolonaštvo je postalo učinkovito zlasti po priključitvi Avstrije Nemčiji leta 1938 in po obnovi Kulturbunda, ki načrtno pripravljal tla za okupacijo slovenske Štajerske.
https://c1.staticflickr.com/5/4217/34750102084_99b80846dd_z.jpg
8 APR 1941
Dopoldan je nemška vojska vkorakala v mesto.
Nemci so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi bi Spodnjo Štajersko popolnoma ponemčili.
Začeli so z deportacijami Slovencev iz Maribora na Hrvaško, v Bosno in Srbijo.
Poleg tega so odvažali ljudi na prisilno delo v Nemčijo in v taborišča.
Nemci so spremenili podobo mesta in okolice.
Uvedli so nemško šolstvo in tečaje nemščine za odrasle in stopnjevali nasilje.
Na Teznem so zgradili strateški velik industrijski objekt Združene nemške tovarne motorjev iz katerih je po vojni nastal TAM.
Nad Mariborskim otokom so začeli graditi hidrocentralo.
Po prvih akcijah partizanov so začeli streljati talce.
Na območju občine so na 21 streljanjih pobili 760 talcev.
Leta 1945 so pred umikom na strelišču v Spodnjem Radvanju in v gozdu v Rogozi pri Miklavžu pobili 400 ljudi.
Osvobodilno gibanje se je skozi vojno razvijalo v težkih razmerah.
Območje je bilo izpostavljeno hudemu pritisku okupatorja, kar je vlivalo strah v ljudi.
Prihajalo je do izdaj, ki so z vdori v odporniško gibanje povzročile hude izgube.
9 MAJ 1945
Maribor je bil osvobojen, ko so se iz mesta umaknile še zadnje kolone Nemcev.
Zaradi ameriških bombardiranj je bil najbolj porušeno mesto v Sloveniji.
1 NOV 1918
Kasnejši general Rudolf Maister je s svojimi vojaki zasedel mesto, ki so ga mariborski Nemci nameravali priključiti k republiki Avstriji.
Kasneje so si za ta dogodek vse zasluge pripisali Srbi in tako je Maister umrl razočaran nad novo državo.
Januarja 1919 je prišlo do demonstracij mariborskih Nemcev proti novi oblasti, a jih je ta s silo razgnala.
Mirovna konferenca je pozno poleti 1919 sprejela predlog, da za mejo med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo določijo Muro.
Radgona naj pripade brez plebiscita Avstriji, Maribor pa brez plebiscita Kraljevini SHS.
1920
Z dograditvijo hidrocentrale na Fali je postalo mesto po potrošnji električne energije na prebivalca prvo v državi in za Zagrebom drugi najmočnejši industrijski center.
V mestu je bilo 15 večjih tekstilnih tovarn, ki so zaposlovale nad 7000 delavcev.
Sredi 30ih let, ko je bilo v Evropi že močno čutiti fašizem in nacizem, se je začelo v Mariboru ljudskofrontno gibanje.
Hkrati so se pospešeno organizirali tudi mariborski Nemci, katerih petokolonaštvo je postalo učinkovito zlasti po priključitvi Avstrije Nemčiji leta 1938 in po obnovi Kulturbunda, ki načrtno pripravljal tla za okupacijo slovenske Štajerske.
https://c1.staticflickr.com/5/4217/34750102084_99b80846dd_z.jpg
8 APR 1941
Dopoldan je nemška vojska vkorakala v mesto.
Nemci so takoj začeli izvajati ukrepe, s katerimi bi Spodnjo Štajersko popolnoma ponemčili.
Začeli so z deportacijami Slovencev iz Maribora na Hrvaško, v Bosno in Srbijo.
Poleg tega so odvažali ljudi na prisilno delo v Nemčijo in v taborišča.
Nemci so spremenili podobo mesta in okolice.
Uvedli so nemško šolstvo in tečaje nemščine za odrasle in stopnjevali nasilje.
Na Teznem so zgradili strateški velik industrijski objekt Združene nemške tovarne motorjev iz katerih je po vojni nastal TAM.
Nad Mariborskim otokom so začeli graditi hidrocentralo.
Po prvih akcijah partizanov so začeli streljati talce.
Na območju občine so na 21 streljanjih pobili 760 talcev.
Leta 1945 so pred umikom na strelišču v Spodnjem Radvanju in v gozdu v Rogozi pri Miklavžu pobili 400 ljudi.
Osvobodilno gibanje se je skozi vojno razvijalo v težkih razmerah.
Območje je bilo izpostavljeno hudemu pritisku okupatorja, kar je vlivalo strah v ljudi.
Prihajalo je do izdaj, ki so z vdori v odporniško gibanje povzročile hude izgube.
9 MAJ 1945
Maribor je bil osvobojen, ko so se iz mesta umaknile še zadnje kolone Nemcev.
Zaradi ameriških bombardiranj je bil najbolj porušeno mesto v Sloveniji.
0
10. GLAVNI TRG
1315
Osrednji mariborski trg je v listini omenjen kot trg.
Z rastjo mesta in nastankom novih trgov je v 19. stoletju dobil ime Glavni trg, na katerem se je od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja odvijala živahna trgovska dejavnost.
https://c1.staticflickr.com/9/8371/28283744831_e7aa4e1a1a_z.jpg
1905
Na Glavnem trgu stoji nekaj pomembnih zgodovinskih stavb.
V prvi vrsti je to mestna hiša ali rotovž, ki je bil zgrajen leta 1515.
Sedanjo renesančno obliko je dobil med leti 1563 – 1565.
Pred rotovžem stoji Marijino ali kužno znamenje, postavljeno leta 1743 na mestu starejšega iz leta 1681, ki ga je po naročilu meščanov, hvaležnih, ker je prenehala kuga v mestu (1680 – 1681), izdelal Jožef Straub.
Kuga je bila stalna sopotnica ljudi vse do 19. stoletja.
Po zapisu v ptujskem minoritskem samostanu in zapisniku letnega cerkvenega zbora arhidiakonata med Dravo in Muro je v Mariboru leta 1680 umrlo za kugo 483 ljudi, poleg tega jih je še 117 umrlo naravne smrti.
V hiši številka 1 je Velika dvorana ali Teresienhof, ki so jo postavili v letih 1912 – 1913.
Hiši številka 7 in 9 sta tvorili kompleks nekdanjega jezuitskega samostana.
V hiši 9 je še danes cerkev svetega Alojzija.
Vzhodni del Glavnega trga so v letih 1906 – 1912 podrli zaradi gradnje novega državnega mostu, danes Glavni most, ki so ga odprli leta 1913.
S tem so uničili zasnovo trga, ki se je na vzhodni strani razširil na del Židovske in Vetrinjske ulice.
Frajovška kasarna je bila v 17. stoletju last grofa Erazma Tattenbacha, ki je skupaj z grofi Petrom Zrinjskim, Ferencem Nádazsdyjem, Francem Krištofom Frankopanom pripravljal zaroto proti cesarju Leopoldu I.
Erazem Tattenbach je bil aretiran, obsojen in 1. decembra 1671 v Gradcu usmrčen.
Ker je bil Tattenbach lastnik tudi gradu v Račah, se je po mestu razširila legenda, da obstaja podzemni rov, ki povezuje njegovo svobodno hišo v Mariboru z gradom v Račah.
Leta 1820 je hišo kupila vojska in v hiši je bila nato do leta 1904 frajovška kasarna.
Leta 1906 so hišo skupaj z ostalimi hišami, ki so stale med Glavnim trgom in Vetrinjsko ulico, porušili, ker so že pripravljali gradnjo novega državnega mostu.
https://c1.staticflickr.com/9/8760/28258938002_802b6d9fc6_z.jpg
1917
https://c1.staticflickr.com/9/8493/28353896136_4a6d46a3ba_z.jpg
1921
1315
Osrednji mariborski trg je v listini omenjen kot trg.
Z rastjo mesta in nastankom novih trgov je v 19. stoletju dobil ime Glavni trg, na katerem se je od srednjega veka do prve polovice 20. stoletja odvijala živahna trgovska dejavnost.
https://c1.staticflickr.com/9/8371/28283744831_e7aa4e1a1a_z.jpg
1905
Na Glavnem trgu stoji nekaj pomembnih zgodovinskih stavb.
V prvi vrsti je to mestna hiša ali rotovž, ki je bil zgrajen leta 1515.
Sedanjo renesančno obliko je dobil med leti 1563 – 1565.
Pred rotovžem stoji Marijino ali kužno znamenje, postavljeno leta 1743 na mestu starejšega iz leta 1681, ki ga je po naročilu meščanov, hvaležnih, ker je prenehala kuga v mestu (1680 – 1681), izdelal Jožef Straub.
Kuga je bila stalna sopotnica ljudi vse do 19. stoletja.
Po zapisu v ptujskem minoritskem samostanu in zapisniku letnega cerkvenega zbora arhidiakonata med Dravo in Muro je v Mariboru leta 1680 umrlo za kugo 483 ljudi, poleg tega jih je še 117 umrlo naravne smrti.
V hiši številka 1 je Velika dvorana ali Teresienhof, ki so jo postavili v letih 1912 – 1913.
Hiši številka 7 in 9 sta tvorili kompleks nekdanjega jezuitskega samostana.
V hiši 9 je še danes cerkev svetega Alojzija.
Vzhodni del Glavnega trga so v letih 1906 – 1912 podrli zaradi gradnje novega državnega mostu, danes Glavni most, ki so ga odprli leta 1913.
S tem so uničili zasnovo trga, ki se je na vzhodni strani razširil na del Židovske in Vetrinjske ulice.
Frajovška kasarna je bila v 17. stoletju last grofa Erazma Tattenbacha, ki je skupaj z grofi Petrom Zrinjskim, Ferencem Nádazsdyjem, Francem Krištofom Frankopanom pripravljal zaroto proti cesarju Leopoldu I.
Erazem Tattenbach je bil aretiran, obsojen in 1. decembra 1671 v Gradcu usmrčen.
Ker je bil Tattenbach lastnik tudi gradu v Račah, se je po mestu razširila legenda, da obstaja podzemni rov, ki povezuje njegovo svobodno hišo v Mariboru z gradom v Račah.
Leta 1820 je hišo kupila vojska in v hiši je bila nato do leta 1904 frajovška kasarna.
Leta 1906 so hišo skupaj z ostalimi hišami, ki so stale med Glavnim trgom in Vetrinjsko ulico, porušili, ker so že pripravljali gradnjo novega državnega mostu.
https://c1.staticflickr.com/9/8760/28258938002_802b6d9fc6_z.jpg
1917
https://c1.staticflickr.com/9/8493/28353896136_4a6d46a3ba_z.jpg
1921
0
11. KOROŠKA CESTA
Cesta se imenuje tako zato, ker je bila začetek državne ceste Drauwald Strasse, ki je vodila na Koroško.
Že od srednjega veka dalje se del ceste, ki leži nad Glavnim trgom in Vodnikovim trgom, imenuje Koroška cesta, zahodno predmestje pa Koroško predmestje.
Na tej cesti so v starem delu mesta nekatere zgodovinsko pomembne stavbe.
V hiši 1 je med leti 1758 – 1892 bila prva mariborska gimnazija.
V hiši 3 je leta 1814 stanoval pri svojem vojaškem prijatelju Nikolaju Straschillu Črni Jurij Karađorđević, ded srbskega kralja Petra I.
Hišo 12, katere lastnik je bil leta 1552 Krištof Wildenrainer, mestni sodnik v času turškega obleganja mesta leta 1532, je leta 1892 kupila mestna občina in vanjo namestila varnostno stražo in četo prostovoljnih gasilcev, ki jih je ustanovila že leta 1871.
Na mestu med hišama 21 in 26 so do leta 1829 bila mestna vrata Naše ljube gospe ali Koroška vrata.
Od številnih velikih požarov v letih
1513
1601
1645
1648
1650
1700
1797, so kar štirje izbruhnili na Koroški cesti.
6 MAJ 1601
Izbruhnil je požar v hiši Ludvika Himelsteinerja.
Razen predela med Salzburškim dvorcem na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice in gradom je zgorelo skoraj vse v mestu, tudi cerkev.
27 APR 1650
Ob 6. uri zvečer je izbruhnil požar v hlevu hiše Krištofa Schalzerja.
1 AVG 1700
Izbruhnil je požar v hiši Janeza Filipiča blizu mestnih vrat.
Razen župne cerkve, minoritskega samostana, hiše s kapelo poštnega mojstra Ferdinanda Hizlpergerja in petih hiš v Slovenski ulici je zgorelo vse v mestu.
Zgorelo je 8 ljudi.
1797
Izbruhnil je požar na Koroški cesti v Straschillovi hiši številka 3.
Požar se je razširil po Splavarskem prehodu do mesarskih stojnic v vzhodnem delu Vojašniške ulice, uničil usnjarske delavnice v Usnjarski ulici, se nato razširil na Židovsko in Vetrinjsko ulico ter uničil ta del mesta do Naskove hiše na Vetrinjski ulici 30.
Hiši številka 24, ki je bila zgrajena leta 1553, so vsi požari prizanesli.
Prizanesla ji je tudi kuga v letih 1680 – 1681, ker je lastnica pekarka Murmann prodajala kruh tako, da ga je na dolgi železni lopati porivala do kupcev, ti pa so ji denar dajali v posodo z močnim kisom.
Cesta se imenuje tako zato, ker je bila začetek državne ceste Drauwald Strasse, ki je vodila na Koroško.
Že od srednjega veka dalje se del ceste, ki leži nad Glavnim trgom in Vodnikovim trgom, imenuje Koroška cesta, zahodno predmestje pa Koroško predmestje.
Na tej cesti so v starem delu mesta nekatere zgodovinsko pomembne stavbe.
V hiši 1 je med leti 1758 – 1892 bila prva mariborska gimnazija.
V hiši 3 je leta 1814 stanoval pri svojem vojaškem prijatelju Nikolaju Straschillu Črni Jurij Karađorđević, ded srbskega kralja Petra I.
Hišo 12, katere lastnik je bil leta 1552 Krištof Wildenrainer, mestni sodnik v času turškega obleganja mesta leta 1532, je leta 1892 kupila mestna občina in vanjo namestila varnostno stražo in četo prostovoljnih gasilcev, ki jih je ustanovila že leta 1871.
Na mestu med hišama 21 in 26 so do leta 1829 bila mestna vrata Naše ljube gospe ali Koroška vrata.
Od številnih velikih požarov v letih
1513
1601
1645
1648
1650
1700
1797, so kar štirje izbruhnili na Koroški cesti.
6 MAJ 1601
Izbruhnil je požar v hiši Ludvika Himelsteinerja.
Razen predela med Salzburškim dvorcem na vogalu Slovenske in Tyrševe ulice in gradom je zgorelo skoraj vse v mestu, tudi cerkev.
27 APR 1650
Ob 6. uri zvečer je izbruhnil požar v hlevu hiše Krištofa Schalzerja.
1 AVG 1700
Izbruhnil je požar v hiši Janeza Filipiča blizu mestnih vrat.
Razen župne cerkve, minoritskega samostana, hiše s kapelo poštnega mojstra Ferdinanda Hizlpergerja in petih hiš v Slovenski ulici je zgorelo vse v mestu.
Zgorelo je 8 ljudi.
1797
Izbruhnil je požar na Koroški cesti v Straschillovi hiši številka 3.
Požar se je razširil po Splavarskem prehodu do mesarskih stojnic v vzhodnem delu Vojašniške ulice, uničil usnjarske delavnice v Usnjarski ulici, se nato razširil na Židovsko in Vetrinjsko ulico ter uničil ta del mesta do Naskove hiše na Vetrinjski ulici 30.
Hiši številka 24, ki je bila zgrajena leta 1553, so vsi požari prizanesli.
Prizanesla ji je tudi kuga v letih 1680 – 1681, ker je lastnica pekarka Murmann prodajala kruh tako, da ga je na dolgi železni lopati porivala do kupcev, ti pa so ji denar dajali v posodo z močnim kisom.
0
12. ROTOVŠKI TRG
Na starih načrtih mesta je trg imenovan TRG MOKE, kjer so na njem imeli svoj prodajni prostor prodajalci moke.
V hiši številka 3 je bila včasih gostilna Zur Mehlgruebe ali Mokarska pivnica, ki je bila gostilna slovenskih dijakov.
Gruebe so v srednjem veku imenovali kleti z vinotočem.
1513
Požar je uničil stari rotovž nekje na Koroški cesti.
1515
Zgradili so novo mestno hišo na mestu sedanje mestne hiše.
Med drugimi za zgodovino mesta zanimivimi predmeti so v rotovžu hranili tudi mestno zastavo iz leta 1791, ki je bila zelena z belim dvojnim orlom.
23 NOV 1876
Trg je dobil ime ROTOVŠKI TRG.
https://c1.staticflickr.com/9/8842/28126428680_0ef65d7a19_z.jpg
https://c1.staticflickr.com/9/8807/28126430610_098460b13b_z.jpg
1929
Na starih načrtih mesta je trg imenovan TRG MOKE, kjer so na njem imeli svoj prodajni prostor prodajalci moke.
V hiši številka 3 je bila včasih gostilna Zur Mehlgruebe ali Mokarska pivnica, ki je bila gostilna slovenskih dijakov.
Gruebe so v srednjem veku imenovali kleti z vinotočem.
1513
Požar je uničil stari rotovž nekje na Koroški cesti.
1515
Zgradili so novo mestno hišo na mestu sedanje mestne hiše.
Med drugimi za zgodovino mesta zanimivimi predmeti so v rotovžu hranili tudi mestno zastavo iz leta 1791, ki je bila zelena z belim dvojnim orlom.
23 NOV 1876
Trg je dobil ime ROTOVŠKI TRG.
https://c1.staticflickr.com/9/8842/28126428680_0ef65d7a19_z.jpg
https://c1.staticflickr.com/9/8807/28126430610_098460b13b_z.jpg
1929
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
08.02.2018 ob 14:27
POZDRAV IZ MARIBORA
Mesto na razglednicah v letih 1892 do 1945
Magdalena Tovornik
Primož Premzl
Sašo Radovanovič
Umetniški kabinet Primož Premzl d.o.o
Maribor 1992
Pomurska založba Murska Sobota