Takrat je center mesta še živel, Tyrševa je podaljšek Gosposke. Tam se je še odvijalo življenje, danes je Gosposka skoraj ulica duhov.
Vsi silijo v Europark in ostale trgovske centre. Za žebelj se moraš peljati na obrobje skoraj do Hoč, tam so vsi trgovski bau giganti.
Leta 1871 je vinarsko šolo ustanovil štajerski deželni zbor.
1. marca 1872 so šolo odprli.
Novo šolsko poslopje so zgradili na prostoru Pikardije.
Pikardija je dobila ime po lastniku Pikardu.
Včasih je bila priljubljen zabaviščni prostor.
Dolga leta je bilo tu tudi strelišče mariborskega strelskega društva.
Do konca 19. stoletja so odkupili še večino današnje posesti sadjarsko vinogradniške šole.
Leta 1905 so dokončali novo stavbo, v kateri je danes Kmetijski zavod.
Leta 1947 so dokončali 10 let prej začeto gradnjo stavbe novega bogoslovnega učilišča, v kateri sta danes Srednja kmetijska šola in Visoka agronomska šola.
Zaradi pomembnosti sadjarstva in vinogradništva so se v Mariboru že v stari Avstriji zvrstile mnoge kmetijske razstave, predvsem v Gambrinusovi dvorani.
Gotovo največja sadjarsko vinogradniška razstava je bila leta 1900, ki jo je v unionski pripravila mariborska kmetijska podružnica.
Razstavljali so Mariborčani in okoličani, tujci pa so predstavili le svoja peneča vina.
Leta 1871 je mestna občina s tedanjim županom dr. Matijem Reiserjem na čelu odkupila veliko posest od grofa Ferdinanda Brandisa, na kateri so leta 1872 uredili stari mestni park.
Pri tem so opravili velika gradbena dela, kajti vzhodno od današnjega kostanjevega drevoreda je bila velika kotanja, po kateri je peljala cesta do grajske pristave in v kateri je bil ribnik.
V njem se je zbirala voda iz Treh ribnikov in tekla v vzhodni mestni obrambni jarek.
Leta 1882 je mestna občina kupila še nekaj posesti od Antona Badla in na obeh odkupljenih zemljiščih uredila novi mestni park.
Leta 1883 so postavili v parku kipa cesarja Jožefa II. in nadvojvode Janeza, ki ju je dal izdelati sin nekdanjega mariborskega župana dr. Othmarja Reiserja.
V srednjem veku sta bila samo dva ribnika pomembna zavoljo obrambe mesta, kajti iz njiju so v vzhodni mestni jarek dovajali vodo.
V 19. stoletju je dal baron Twickl izkopati še tretji ribnik.
Ko so konec 19. stoletja širili in urejali mestni park, so vanj vključili tudi območje Treh ribnikov, ki so postali priljubljena točka sprehajalcev.
Zato so konec 19. stoletja ob Treh ribnikih zgradili gostišče z enakim imenom.
Graško predmestje je bilo najlepše in najpomembnejše mariborsko predmestje.
Ime je dobilo po cesti, ki je skozi predmestje in nato Plač, pozneje prek Košakov vodila h glavnemu mestu Štajerske, h Gradcu.
Iz starega mesta si lahko prišel v Graško predmestje skozi glavna mestna vrata, imenovana Graška ali Ulrikova vrata med mestnim gradom in današnjo stavbo Mestne hranilnice ali pa skozi Vodna vrata med Vodnim in Židovskim stolpom.
V predmestju je že od srednjega veka stala cerkev svetega Ulrika, okoli katere je bilo tudi pokopališče.
V 17. stoletju so kapucini tukaj zgradili novo cerkev, ki so jo v 19. stoletju prevzeli frančiškani.
V letih 1892 in 1904 so na njenem mestu zgradili današnjo frančiškansko cerkev in samostan.
Pravi razvoj je predmestje doživelo po letu 1846, ko je v Maribor prišla železnica.
Tedaj so ob glavni cesti Dunaj – Trst zgradili mestni kolodvor.
S prihodom vlaka se je začel tudi razvoj industrije v Melju.
Močno se je povečal promet.
Nastalo je večje število novih gostiln v tem delu mesta.
Na začetku 20. stoletja so v Graškem predmestju zgradili novo sodno palačo in dokončno komunalno uredili ta del mesta, ki je v poznem srednjem veku imel tudi takšna nasprotja, kot je Ušja ulica po beračih, ki so prebivali v njej in poleg nje Cvetlična ulica po bogatih nasadih cvetja na vrtovih pred hišami.
Vse do šestdesetih let 19. stoletja je bil trg videti kot del podeželja, kar je v tistem času tudi bil.
Ko je mestna občina to zemljišče odkupila od grofa Brandisa, so na njem leta 1872 zgradili stavbo mariborske realke in hkrati pred njo uredili trg, ki so ga po nekdanjem mariborskem županu poimenovali Tappeinerjev trg.
Ko je leta 1883 uspelo tedanjemu županu Matiji Reiserju, da so na trg postavili spomenik avstrijskemu viceadmiralu Wilhelmu Tegetthoffu, je mestni svet leta 1899 sklenil trg preimenovati v Tegetthoffov trg.
Hkrati so Wielandov trg preimenovali v Tappeinerjev trg.
Wilhelm von Tegetthoff se je rodil 23. decembra 1827 v Maribor, v hiši na vogalu Tyrševe in Slovenske ulice.
Danes je v njej poslovalnica Kreditne banke Maribor.
Gimnazijo je končal v Mariboru, nato pa nadaljeval študij na pomorskem kolegiju v Benetkah.
Leta 1864 je kot avstrijski kontraadmiral v pomorski bitki pri Helgolandu premagal Dance in leta 1866 Italijane pri Visu.
Leta 1868 je postal vrhovni poveljnik avstrijske mornarice.
Leta 1871 je umrl po kratki bolezni.
Leta 1883 so mu ob navzočnosti cesarja Franca Jožefa I. odkrili spomenik v Mariboru.
Na vogalu nekdanje Kopališke in Nagyeve ulice so v letih 1897 in 1898 zgradili slovenski Narodni dom.
Zgraditi ga je dala slovenska posojilnica kot protiutež nemški mestni hranilnici na Slomškovem trgu.
Stavbo so zgradili po vzorcu mestne hiše v čeških Pardubicah.
Bila je najpomembnejša slovenska stavba v mestu pred prvo svetovno vojno.
Ne le, da ji Nemci niso mogli postaviti nasproti ničesar arhitektonsko enakovrednega, temveč je bila poleg slovenskega denarnega zavoda dom tudi vsem ostalim slovenskim narodno prebudnim in kulturnim organizacijam.
5. aprila 1907 je avstrijska oblast potrdila pravila novega slovenskega telovadnega društva Mariborskega Sokola.
Društvo je nastalo kot protiutež nemškemu telovadnemu društvu JAHN.
Vse do začetka prve svetovne vojne so Sokoli telovadili deloma v novi gimnazijski telovadnici, deloma pa v Narodnem domu.
Svoje dejavnosti niso omejevali le na telovadbo, temveč so združevali mlade in zavedne Mariborčane slovenskega porekla in med njimi širili ideje slovenstva.
Leta 1908 so kot protiutež slovenskemu liberalnemu telovadnemu društvu Sokol ustanovili tudi slovensko klerikalno društvo OREL.
Ime TOVARNIŠKA ULICA je dobila v 70. letih 19. stoletja zato, ker je vodila do Badlove tovarne usnja ob Dravi.
Ob njej naj bi bilo v 17. stoletju kužno pokopališče.
Ko so leta 1864 tu kopali pesek za gradnjo kazinske dvorane, so našli precej okostij in raznih svetinjic, ki so jih včasih polagali v grob skupaj z umrlimi.
Po zmagi, ki jo je izbojeval admiral Wilhelm von Tegetthoff nad italijansko mornarico pri Visu 20. julija 1866, je mestni svet leta 1873 poimenoval glavno ulico v Graškem predmestju po njem.
Pred tem se je ulica imenovala Graško predmestje.
Za to ulico so se odločili, ker je postala po zgraditvi južne železnice in ureditvi mariborskega kolodvora ena najlepših mestnih vpadnic.
Pred razširitvijo ceste, ureditvijo drevoreda in promenade se je ta ulica končala pri nekdanjem Hotelu Meran, danes Partizanska cesta 35, ki je v petdesetih letih 19. stoletja bil še pritlična hiša, v kateri je bila gostilna Pri zelenem drevesu in okoli katere se je razprostriralo koruzno polje.
Na mestu stavb na Partizanski cesti 9 in 11 je bila v 13. stoletju zgrajena cerkev svetega Ulrika, skupaj s predmestnim pokopališčem, ki je bilo obdano z zidom in na katerem so pokopavali do leta 1809.
V cerkvi je od leta 1745 služboval slovenski kaplan, ki je ob nedeljah in praznikih imel pridige v slovenskem jeziku.
Leta 1841 so cerkev porušili.
V 19. stoletju je tukaj bila vojaška bolnišnica.
Hiše med Trgom svobode in Prešernovo ulico so v 19. stoletju in v začetku 20. stoletja rabili predvsem za vinsko trgovino in pivovarstvo.
Tu so poslovale od leta 1845 Tappeinerjeva, nato Götzova in nazadnje Unionska pivovarna.
V njenem osrednjem poslopju iz leta 1911 je še danes unionska dvorana.
Mariborski železniški kolodvor je bil zgrajen leta 1846.
Železnico od Gradca do Celja so začeli graditi leta 1843 in so jo slavnostno odprli 2. Junija 1846.
27. aprila 1846 je Maribor videl prvo lokomotivo OCEAN.
Glavni kolodvor so neprestano širili, še posebej po letu 1863, ko so odprli Koroško železnico, ki je mesto povezala s Celovcem.
Ko so zgradili novo stavbo sodne palače, je nekdanja stavba sodnega zapora na mestu današnje Zavarovalnice postala last mestne občine, ki jo je predalo tedanjemu muzejskemu društvu za ureditev prve muzejske zbirke.
Muzej je ostal na tej lokaciji do leta 1938, ko so za potrebe novega muzeja odkupili stavbo mestnega gradu, v katerem je danes Pokrajinski muzej Maribor.
Eden najlepših razgledov na mesto je z dveh gričev, ki na severu zapirata mesto.
S Kalvarije in Piramide.
Z njiju je lep razgled na Pohorje na jugu, na Dravsko polje in Slovenske gorice na vzhodu in na zahodu na dolino reke Drave, ki nad Pohorjem in Kobanskim priteče na Dravsko polje.
Na Piramidi je že v 11. stoletju stal grad, ki je pozneje pogorel.
Do danes so se ohranili le njegovi temelji.
Leta 1821 so na njegovem mestu zgradili kapelico, ki je še danes priljubljena izletniška točka Mariborčanov.
Ko je bilo Melje še vas in ni pripadalo mestu, se je Meljska pot začela v nekdanji Ilešičevi ulici.
Ilešičeva ulica je bila porušena v osemdesetih letih tega stoletja ob gradnji nove avtobusne postaje.
Šele z izgradnjo južne železnice leta 1846 se je nova cesta začela na današnjem mestu in tekla pod kamnitim podvozom proti Melju.
Stari začetek ulice je z izgradnjo železniškega nasipa postal slepa ulica in so jo zato poimenovali Sack Gasse ali Zagata.
Leta 1850 je Melje postalo del mesta in je leta 1876, ko so mesto razdelili na okraje, skupaj z graškim predmestjem postalo en okraj.
Po porazu v vojni s Prusi leta 1866 so v Avstro Ogrski reorganizirali vojsko.
Tako je leta 1868 nastala deželna bramba Landwehr.
V Mariboru stacioniran 19. deželni strelski bataljon so nastanili v vojašnico, preurejeno iz opuščenega parnega mlina v Melju, ki ga je že leta 1863 za nastanitev vojaštva odkupil tedanji župan Andrej Tappeiner.
V naslednjih desetletjih so vojašnico dograjevali, dokler niso v letih 1894 in 1895 zgradili nove prostore za vojake in oficirje.
Do leta 1901 so zgradili še vojaški zapor, hleve, pisarne, skladišča in s tem končali skoraj polstoletno gradnjo meljske vojašnice.
Karel Bros iz Klanjca na Hrvaškem je leta 1878 prevzel staro milarsko obrt in jo prenesel v Motherjevo ulico v Melju.
Tam je leta 1902 pričela obratovati njegova Tovarna mila in maščob.
Leta 1905 je Bros tovarno prodal Tirolcu Leu Kerschbaumerju.
Po prvi svetovni vojni so tovarno kupili kot družabniki trgovca Josip Rosenberg in Ivan Jurij Lettner ter inženir Oskar Dračar.
Tovarno so preimenovali v Prva mariborska tovarna mila, prej C. Bros.
Leta 1923 so spremenili ime tovarne v Tvornica Zlatorog, prej C. Bros.
Poimenovali so jo po znamki mila Zlatorog, ki so jo izdelovali.
Leta 1940 so v novem imenu Tvornica Zlatorog, Dračar in drugi, izpustili ime prvega lastnika.
Karel Bros iz Klanjca na Hrvaškem je leta 1878 prevzel staro milarsko obrt in jo prenesel v Motherjevo ulico v Melju.
Tam je leta 1902 pričela obratovati njegova Tovarna mila in maščob.
Leta 1905 je Bros tovarno prodal Tirolcu Leu Kerschbaumerju.
Po prvi svetovni vojni so tovarno kupili kot družabniki trgovca Josip Rosenberg in Ivan Jurij Lettner ter inženir Oskar Dračar.
Tovarno so preimenovali v Prva mariborska tovarna mila, prej C. Bros.
Leta 1923 so spremenili ime tovarne v Tvornica Zlatorog, prej C. Bros.
Poimenovali so jo po znamki mila Zlatorog, ki so jo izdelovali.
Leta 1940 so v novem imenu Tvornica Zlatorog, Dračar in drugi, izpustili ime prvega lastnika.
02.03.2018 ob 9:15