Od Koroške mi je najbolj všeč Jezersko.

poslano v temi :: Celjski grofje

Leta 1457 je goriški grof podelil v fevd Alekseju in Sigismundu Rabatta graščino Dornberg in druga ozemlja. Listina je bila spisana v Gorici. Leta 1458 je na pobudo celjskega kneza kralj Ladislav prispel in šel nato z grofom v Szekesfehervar. Tja je prišel tudi Ladislav Korvin, sin Ivana Korvina, kateremu je po njegovi smrti sledil v upravi mnogih graščin. V Ladislavove roke pa so prišla pisma celjskega kneza despotu Srbije, iz katerih se je dalo razumeti, da celjski knez Ladislavu in njegovemu bratu streže po življenju. V odmaknjenem kraju so se zbrali ogrski veljaki. Na sestanek je bil povabljen tudi Ulrik. Ta pa je zaslutil nevarnost in se ni znal odločiti za prihod na sestanek. Končno je vendarle šel, toda pod obleko si je nadel oklep. Tedaj je prihitel Korvin, zahteval razgovor s knezom in ga glasno proglasil za izdajalca. Pokazal je pisma in rekel, da kakor je svoj čas povzročil smrt njegovega očeta, tako da zdaj skuša spraviti še sina. Zagrozil mu je, da je zdaj prišel zanj dan kazni, potegnil je svoj meč in se zagnal proti Ulriku. Ulrik se je hotel Korvinovi sablji umakniti in zbežati. Toda skupina Ogrov, ki se je dvignila iz zasede, mu je zaprla pot in ga napadla. Zarotniki so mu zadali več ran, nato pa so mu odsekali glavo. To je Korvin poslal svoji materi na ogled. 5 dni potem je bila glava skupaj s truplom poslana v Celje. Ulrikova smrt je zelo razburila kralja Ladislava. Po kraljevem ukazu je bil zaradi tega Korvin usmrčen v Budi. Ulrik je umrl star 50 let, zadnji svoje rodovine, ki pa ni znal pravilno uporabljati junaštva, slave in imetij svojih prednikov. Kar so ti s svojim junaštvom in delom dali rodovini, je on sam uničil s svojim častihlepjem in svojimi strastmi. Ista dva, ki sta po zaslugi prednikov dosegla za rodovino naslov knezov, sta kneževini in rodovini tudi pripravila nesrečni konec. To sta bila oče Friderik in sin Ulrik, ki sta bila prva in zadnja kneza Sovnek. Ulrikova vdova Katarina je po možu napravila velike, sijajne pogrebne svečanosti. Ulrik je bil z dolgim sprevodom prinesen v frančiškansko cerkev. Žalni obredi so trajali 30 dni. Grad žalosti je razsvetljevalo veliko število bakel. Mladeniči v črnih oblekah so hodili po gradu z baklami. Pogrebni obred je bil na oltarju, nalašč zgrajenim pred grobom. Okoli mrtvaškega odra se je dvigalo 5 zastav. Celjska, ortemburška, zagorska in sovneška. Peta zastava je bila črna in se je močno odražala med ostalimi. To zastavo so prinesli pred oltar vitezi na dvanajstih konjih v sijajni zlati opremi. Spredaj je jahal vitez v črnem. Med pogrebnim obredom so vdova Katarina in drugi veljaki prinesli na oltar razna darila. Obrede je končal mož v črni obleki. Posut z zemljo je stopil na sredo cerkve in trikrat zaklical: CELJE DANES IN NIKDAR VEČ! Klic je za njim ponavljala množica. Ko je zopet zavladala tišina, je mož prelomil celjsko zastavo in njene okraske. Še enkrat se je med prisotnimi dvignil visok klic in s tem je bilo pogrebnih svečanosti konec.

poslano v temi :: Celjski grofje

Če se počutiš manj vrednega, si manj vreden.

poslano v temi :: Fatalno sorodstvo

Imam epilepsijo. Pa preživel sem kar nekaj atentatov s strani žensk. Mislim, da se mi je od teh napadov odpeljalo. Aja, pa 13ga sem rojen.

poslano v temi :: Fatalno sorodstvo

Dojenček. Jaz sem tudi kratke pameti.

poslano v temi :: Fatalno sorodstvo

Kaj to pomeni?

poslano v temi :: Čumbati

https://youtu.be/yBJ55qcAvHE

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

https://youtu.be/TPaoYsNvb8M

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

FERDINAND I. DOBROTNI Leto 1848 je bilo burno, vstajno leto, in cesar Ferdinand se ni več čutil varnega na Dunaju ter je šel na Tirolsko iskat zavetja. Nastanil se je v glavnem mestu Inomostu in odtod je šel v razvedrilo rad na kak daljši izprehod po krasni gorati deželi. Spremljal ga je navadno njegov brat, nadvojvoda Franc Karol s svojo družino. Ob takem izprehodu se je pripeljal cesar Ferdinand 5 AVG 1848 popoldne v vas Zirl. Odtod je šel peš proti gradu Fragensteinu, ki je bil že ob času Maksimilijana I. cesarska lastnina in zarad posebno ugodne lege jako čislan. Sedaj je že razpadel. Ko se cesar vrne z izprehoda v vas Zirl, ga že pričakuje ondotni gospod župnik. Nadvojvodinja Zofija namreč, žena nadvojvode Franca Karola, ter mati našega presvitlega cesarja, je bila že povedala vzvišenemu vladarju, da v vasi že več let leži neki hrom mladenič osamljen in brez pomoči. Ko je blagi cesar to zvedel, je sklenil obiskati mladeniča, in gospoda župnika so bili naprosili, naj bi slavni družbi pot kazal do mladeničeve koče, ki je bila četrt ure oddaljena. Med potjo je pripovedoval častitljivi duhovnik, kako je bilo neizrečeno hudo hromemu bolniku, ker ni mogel cesarja Ferdinanda, dobrotljivega, videti z obličja v obličje. Kmalu se pokaže uborno stanovališče, in župnik vede preslavnega gosta v malo preprosto izbico, kjer je ležal mladi bolnik. Pa kako se zavzame častitljivi mašnik, ko zagleda uborno izbico vso napolnjeno z najvišjim osebjem. Kakor cesarsko palačo ! V čedni in snažni postelji, katero je bila že ob drugi priliki bolniku podarila preblaga gospa Zofija, je ležal na rokah in nogah ohromeli mladenič, pač usmiljenja vreden sirotej, a ves udan v voljo Božjo. Ob zglavju je stal cesarski domači zdravnik, na drugem koncu nadvojvodinja Zofija. Mladi princi, nadvojvoda Frančišek Jožef, Karol Ludovik in šestletni Ludovik Viktor so bili tudi navzoči in so se sočutno ozirali na bolnega mladeniča. Drugi prostor pa je napolnjevalo spremstvo vladarske gospode. Cesar prime mladeniča za roko in mu nekaj časa zre v bledo obličje. Potlej pa mu reče z glasom prisrčne dobrotljivosti: »Le v Boga zaupajte in bodite prepričani, da Vas gotovo ne zapusti.« »Bog poplačaj tisočkrat za to tolažbo !« zahvaljuje se bolnik s slabotnim in tresočim glasom Cesar pa, usmiljen Samarijan, zapusti s svojim spremstvom, vidno ginjen, kraj bede in bolesti, in še lepša se mu dozdeva sedaj krasota tirolske dežele in njenega divnega gorovja. Precej drugo jutro ukaže cesar iz Inomosta poslati tečnih jedil in obilnih daril bolnemu mladeniču v Zirl, kateri je v samotni sobici molil za cesarja, da bi ljubi Bog varoval njega in njegovo hiši v hudih viharjih, ki so v onih burnih dneh prekucije nevarno pretili tudi Avstriji.

poslano v temi :: AVSTRIJSKE PRIPOVEDKE

Habsburška čeljust je samo na slikah. Slikar je nalašč naslikal čeljust, ker ni bil zadovoljen s plačilom. Kar se tiče smrti v rani mladosti pa ne bo držalo. Če pogledamo dobrega Ferdinanda in Franca Jožefa sta oba umrla stara čez 80 let.

poslano v temi :: Fatalno sorodstvo