1446
Mesca marca je Ivan Sibinjanin 15000 Vogrov čes Borel v Štajarsko pripeljal ino je s njimi na ravnost pred Slovensko Bisterco rinil.
Dvakrat je on to mesto naskočil, ali obojekrat ga je junaški Vitovec odbil.
Tudi proti Celi pošle Sibinjanin Cakelna s 1000 Vogrov, ki so blizo Cela neke vasi zapalili, potem se pa hmalo zopet nazaj vernili.
Ko je Sibinjanin videl, da tu nič opraviti nemore, je s svojoj vojskoj zopet proti Ptuju odrinil, kjer ga je pa že Vitovec zopet pričakoval.
Zato je Sibinjanin Štajarsko zapustil, je okoli Čakovca ino Koprivnice plenil ino palil ino se potem pred Vitovecom, ki mu je zmirom za petoj bil, v Vogersko vgenil.
Zavolj tega napada je bil cesar svoje ljudstvo v bran pozval zoper Vogre ino je ukazal, v pondelek pred svetim Vidom se sbrati v Radgoni ino v Fürstenfeldu.
Taj sta tudi celska grofa Miroslav ino Ulrik s svojimi ljudmi prišla.
Tega leta je bil tudi grof Ulrik Celski med poslanci, koje je poslal cesar k Sibinjaninu pred Wiener Neustadt, njega pregovarjat, naj bi s svojoj armadoj zopet v Vogersko odišel.
Sibinjanin je bil volen to storiti, ako mu je celski grof porok, da mu bo cesar do Svečnice izročil mesto Gjur.
Ker mu pa cesar ni mogel to po voli storiti, se tudi Sibinjanin ni ogenil iz Austrianskega.
Mesca marca je Ivan Sibinjanin 15000 Vogrov čes Borel v Štajarsko pripeljal ino je s njimi na ravnost pred Slovensko Bisterco rinil.
Dvakrat je on to mesto naskočil, ali obojekrat ga je junaški Vitovec odbil.
Tudi proti Celi pošle Sibinjanin Cakelna s 1000 Vogrov, ki so blizo Cela neke vasi zapalili, potem se pa hmalo zopet nazaj vernili.
Ko je Sibinjanin videl, da tu nič opraviti nemore, je s svojoj vojskoj zopet proti Ptuju odrinil, kjer ga je pa že Vitovec zopet pričakoval.
Zato je Sibinjanin Štajarsko zapustil, je okoli Čakovca ino Koprivnice plenil ino palil ino se potem pred Vitovecom, ki mu je zmirom za petoj bil, v Vogersko vgenil.
Zavolj tega napada je bil cesar svoje ljudstvo v bran pozval zoper Vogre ino je ukazal, v pondelek pred svetim Vidom se sbrati v Radgoni ino v Fürstenfeldu.
Taj sta tudi celska grofa Miroslav ino Ulrik s svojimi ljudmi prišla.
Tega leta je bil tudi grof Ulrik Celski med poslanci, koje je poslal cesar k Sibinjaninu pred Wiener Neustadt, njega pregovarjat, naj bi s svojoj armadoj zopet v Vogersko odišel.
Sibinjanin je bil volen to storiti, ako mu je celski grof porok, da mu bo cesar do Svečnice izročil mesto Gjur.
Ker mu pa cesar ni mogel to po voli storiti, se tudi Sibinjanin ni ogenil iz Austrianskega.
0
1 JUN 1447
Je v Radgoni Ivan Sibinjanin v pričo ino po prizadevanju grofa Miroslava Celskega s cesarjem na dva leta mir sklenil.
Tega leta so zopet kobilice v naše kraje priletele ino so tu veliko škodo učinile.
Je v Radgoni Ivan Sibinjanin v pričo ino po prizadevanju grofa Miroslava Celskega s cesarjem na dva leta mir sklenil.
Tega leta so zopet kobilice v naše kraje priletele ino so tu veliko škodo učinile.
0
4 JUL 1448
Ste v Celi pogorele dolga ino mlinarska ulica.
Dolga ulica se je zvala tadaj sedajna gosposka ulica, mlinarska pa sedajna kolodvorska.
Ste v Celi pogorele dolga ino mlinarska ulica.
Dolga ulica se je zvala tadaj sedajna gosposka ulica, mlinarska pa sedajna kolodvorska.
0
1 SEP 1449
Je cesar Miroslav IV. s posredboj kardinala Juliana ino grofa Ulrika Celskega mir sklenil s Pongracom Skaličkim, ki je bil višekrat Austrio roparsko napadil.
Obljubil je Pongrac za 4000 goldinarjev, koje naj cesar v roke celskega grofa položi, svoje okope ob Moravi porušiti ino potem Austrio v miru pustiti.
Cesarju se je pa tožilo obljublenih denarjev plačati, zato je Skalički na novo začel s svojimi tropami po Austrii ropati.
Deželo od teh roparjev rešit, je cesar deželni sbor pozval v Krems na 4 NOV 1448 in o taj s drugimi vred tudi grofa Ulrika Celskega kot sbornega komisarja poslal.
Ali šele drugi sbor 1 SEP 1449 je ljudstvo v boj pozval zoper te roparje.
Grof Ulrik Celski je bil izvolen za vojskovodja.
On je te roparske trume povsod zmagal, je vzel Pongracu njegovo roparsko gnezdo mesto Skalic in ga je tako h miru prisilil.
Je cesar Miroslav IV. s posredboj kardinala Juliana ino grofa Ulrika Celskega mir sklenil s Pongracom Skaličkim, ki je bil višekrat Austrio roparsko napadil.
Obljubil je Pongrac za 4000 goldinarjev, koje naj cesar v roke celskega grofa položi, svoje okope ob Moravi porušiti ino potem Austrio v miru pustiti.
Cesarju se je pa tožilo obljublenih denarjev plačati, zato je Skalički na novo začel s svojimi tropami po Austrii ropati.
Deželo od teh roparjev rešit, je cesar deželni sbor pozval v Krems na 4 NOV 1448 in o taj s drugimi vred tudi grofa Ulrika Celskega kot sbornega komisarja poslal.
Ali šele drugi sbor 1 SEP 1449 je ljudstvo v boj pozval zoper te roparje.
Grof Ulrik Celski je bil izvolen za vojskovodja.
On je te roparske trume povsod zmagal, je vzel Pongracu njegovo roparsko gnezdo mesto Skalic in ga je tako h miru prisilil.
0
1450
Je začel grof Miroslav celsko mesto obzidati.
Mesto je bilo tadaj samo le s plotom ino s rovami obdano, kajti se je že bilo do malega razsulo nekdajno mestno obzidje.
Je začel grof Miroslav celsko mesto obzidati.
Mesto je bilo tadaj samo le s plotom ino s rovami obdano, kajti se je že bilo do malega razsulo nekdajno mestno obzidje.
0
11 JUL 1451
Je v Melniku na kužni bolezni vmerla Barbara, vdova cesarja Sigismunda, hči celskega grofa Hermana II.
Njeno truplo so v Prag prepeljali husitski duhovniki ino so ga tamo s velkoj častoj pokopali.
Je v Melniku na kužni bolezni vmerla Barbara, vdova cesarja Sigismunda, hči celskega grofa Hermana II.
Njeno truplo so v Prag prepeljali husitski duhovniki ino so ga tamo s velkoj častoj pokopali.
0
7 AVG 1451
Po nesrečni bitvi na kosovem polju 18 NOV 1448 je bil Ivan Sibinjanin na svojem begu od serbskega vladarja Jurja Brankoviča vjet.
Po prizadevanju vogerskih stališev je bil Sibinjanin scer zopet oprosten, ali moral je mesto sebe svojega sina Ladislava Brankoviču zastaviti.
Šele 7 AVG 1451 se je ova reč s posredboj nekih velikašev med Brankovičem ino Sibinjaninom popolnoma poravnala.
Med pogodbami, ki so se tadaj med njimi sklenile, je bila tudi ta, da bo Sibinjaninov mlajši sin Matiaž, poznejši vogerski kralj, s Elizabetoj, hčerjoj celskega grofa Ulrika II. ino vnukinjoj Jurja Brankoviča 1454 poročen ino da bo Elizabeta tudi potem s svojimi dvornikami vred božjo službo po gerškem obredu opravljati smela.
Po nesrečni bitvi na kosovem polju 18 NOV 1448 je bil Ivan Sibinjanin na svojem begu od serbskega vladarja Jurja Brankoviča vjet.
Po prizadevanju vogerskih stališev je bil Sibinjanin scer zopet oprosten, ali moral je mesto sebe svojega sina Ladislava Brankoviču zastaviti.
Šele 7 AVG 1451 se je ova reč s posredboj nekih velikašev med Brankovičem ino Sibinjaninom popolnoma poravnala.
Med pogodbami, ki so se tadaj med njimi sklenile, je bila tudi ta, da bo Sibinjaninov mlajši sin Matiaž, poznejši vogerski kralj, s Elizabetoj, hčerjoj celskega grofa Ulrika II. ino vnukinjoj Jurja Brankoviča 1454 poročen ino da bo Elizabeta tudi potem s svojimi dvornikami vred božjo službo po gerškem obredu opravljati smela.
0
1451
Septembra je bil zopet razpor med celskim grofom Ulrikom ino cesarjem.
Aenea Silvii nam dva uzroka tega razpora naznanuje.
Pervi uzrok je bil ta:
Grofa Ulrika je merzelo, da je cesar svoje ostale svetovavce više obrajtal od njega.
Drugi uzrok je bil pa sledeči:
Grof Ulrik se je bil na Dunaju v neko ženo zaljubil ino je njenega moža v Bertholdsdorf v službo poslal.
Kad so se pa možu oči odperle ino je hotel na Dunaj se verniti, so ga 4 grofovski služabniki osmertili.
Ravno ta žena pa je neki grofa naj huje dražila nad cesarja, tako da je grof Austriance, ki so mladega kralja Ladislava od cesarja tirjali, na cesarja šuntal ino jim je svojo pomoč obljubil.
Cesar si je prizadeval, grofa po poslancih zopet sebi nagniti, ino ko to nič pomagalo ni, je skusil vojvoda Albreht v Pasavi grofa s cesarjem spraviti.
Vsled tega je saj prišel grof Miroslav Celski v Lipnico h cesarju na razgovor ino je cesarja tamo zagotovil, da ne bota ne on, ne njegov sin njemu kaj zopernega včinjala.
Mesca decembra se je cesar v Rim odpravljal.
Pred svojim odhodom je še celskemu grofu Ulriku naznanil, da kar misliti ne more, da bi se bil grof s austrianskimi novotarji poprijaznil, mu je obetal nove časti ino obljubil mu, vse strožke poverniti, ako ga spremi v Rim.
Na to pošle v Božiču grof Ulrik svojega tajnika Leonarga ino viteza Jurja Ungnada h cesarju v Šent Vid na Koroško, ki sta cesarju naznanila, da grof Ulrik kar njima zaveze s austrianskimi novotarji, da pa vendar v Rim ne ide, kajti more Sibinjanina ino Ivana Giskra pomiriti.
Tudi sta poslanca grofa pred cesarjem zagovarjala zoper Sigmunda Ebersdorfa, ki je grofa dolžil, da je v boju s Skaličkim 300 kojnikov manj imel, kakor je obljubil, ino da je vendar tudi za te plačo jemal;
da je vojšakom ponarejene denarje dajal;
da se je navlaš tako kesno s nasprotnikom pogajal, da so se stališi naveličali, mesto oblegovati ino so domu odišli, ter se je sam hotel mesta pooblastiti;
više, da je baronom bojno osnovo prepozno na znanje dal, tudi da je grad ino mesto Laa cesarju izmakniti hotel.
Slednič sta poslanca cesarju naznanila, da grof noče dalej cesarju služiti, kajti mu je cesar zamolčal, kako so ga njegovi svetovavci pri Čehih ino Vogrih černili.
Cesar je na to odgovoril, da mu je vse to neznano bilo, ino da hoče po svoji vernitvi iz Rima vse tožbe, koje bo grof pred njega položil, pravično razsoditi, njegovo odpoved pa noče prejeti.
Ali grof Ulrik se ni dal s tem potolažiti, temveč je zopet poslance poslal za cesarjem v Florencio, po kojih se je cesarju potozval, da so Celski po njegovem ukazu h svoji lastni škodi nehali Lindar oblegati, da jim cesar ni prišel na pomoč, kad so Vogri po Celskem razbijali, ino da se še za Celske zmenil ni, kad je s Vogrom mir delal.
Naznanil mu je tudi po poslancih, da on noče dalej cesarju oskerbovati grad Bertholdsdorf.
Na to se je cesar zagovarjal ino je grofa opominval, naj bi njemu podložen ino vern ostal.
Septembra je bil zopet razpor med celskim grofom Ulrikom ino cesarjem.
Aenea Silvii nam dva uzroka tega razpora naznanuje.
Pervi uzrok je bil ta:
Grofa Ulrika je merzelo, da je cesar svoje ostale svetovavce više obrajtal od njega.
Drugi uzrok je bil pa sledeči:
Grof Ulrik se je bil na Dunaju v neko ženo zaljubil ino je njenega moža v Bertholdsdorf v službo poslal.
Kad so se pa možu oči odperle ino je hotel na Dunaj se verniti, so ga 4 grofovski služabniki osmertili.
Ravno ta žena pa je neki grofa naj huje dražila nad cesarja, tako da je grof Austriance, ki so mladega kralja Ladislava od cesarja tirjali, na cesarja šuntal ino jim je svojo pomoč obljubil.
Cesar si je prizadeval, grofa po poslancih zopet sebi nagniti, ino ko to nič pomagalo ni, je skusil vojvoda Albreht v Pasavi grofa s cesarjem spraviti.
Vsled tega je saj prišel grof Miroslav Celski v Lipnico h cesarju na razgovor ino je cesarja tamo zagotovil, da ne bota ne on, ne njegov sin njemu kaj zopernega včinjala.
Mesca decembra se je cesar v Rim odpravljal.
Pred svojim odhodom je še celskemu grofu Ulriku naznanil, da kar misliti ne more, da bi se bil grof s austrianskimi novotarji poprijaznil, mu je obetal nove časti ino obljubil mu, vse strožke poverniti, ako ga spremi v Rim.
Na to pošle v Božiču grof Ulrik svojega tajnika Leonarga ino viteza Jurja Ungnada h cesarju v Šent Vid na Koroško, ki sta cesarju naznanila, da grof Ulrik kar njima zaveze s austrianskimi novotarji, da pa vendar v Rim ne ide, kajti more Sibinjanina ino Ivana Giskra pomiriti.
Tudi sta poslanca grofa pred cesarjem zagovarjala zoper Sigmunda Ebersdorfa, ki je grofa dolžil, da je v boju s Skaličkim 300 kojnikov manj imel, kakor je obljubil, ino da je vendar tudi za te plačo jemal;
da je vojšakom ponarejene denarje dajal;
da se je navlaš tako kesno s nasprotnikom pogajal, da so se stališi naveličali, mesto oblegovati ino so domu odišli, ter se je sam hotel mesta pooblastiti;
više, da je baronom bojno osnovo prepozno na znanje dal, tudi da je grad ino mesto Laa cesarju izmakniti hotel.
Slednič sta poslanca cesarju naznanila, da grof noče dalej cesarju služiti, kajti mu je cesar zamolčal, kako so ga njegovi svetovavci pri Čehih ino Vogrih černili.
Cesar je na to odgovoril, da mu je vse to neznano bilo, ino da hoče po svoji vernitvi iz Rima vse tožbe, koje bo grof pred njega položil, pravično razsoditi, njegovo odpoved pa noče prejeti.
Ali grof Ulrik se ni dal s tem potolažiti, temveč je zopet poslance poslal za cesarjem v Florencio, po kojih se je cesarju potozval, da so Celski po njegovem ukazu h svoji lastni škodi nehali Lindar oblegati, da jim cesar ni prišel na pomoč, kad so Vogri po Celskem razbijali, ino da se še za Celske zmenil ni, kad je s Vogrom mir delal.
Naznanil mu je tudi po poslancih, da on noče dalej cesarju oskerbovati grad Bertholdsdorf.
Na to se je cesar zagovarjal ino je grofa opominval, naj bi njemu podložen ino vern ostal.
0
5 MAR 1452
Je šele prav na svetlo prišlo, zakaj ni hotel grof Ulrik v Rim iti.
Ovi dan se je namreč grof Ulrik v svojem ino svojega očeta imenu s austrianskimi stališi ino s Ivanom Sibinjaninom zavezal, svojega stričnika mladega kralja Ladislava iz rok njegovega varha cesarja Miroslava rešit.
Zavezno pismo je grof Ulrik tako podpisal:
»Tudi mi Miroslav ino Ulrik po božji milosti celska, ortenburška ino zagorske grofa, bana slavonskega kraljestva v svojem ino svojih podložnikov imenu.«
Ta razpor zopet poravnati, si je sam papež Nikolavž V. prizadeval, ter je tem zaveznikom v dopisu od 4 APR 1452 prepovedal, se zoper svojega cesarja puntati; da, cesar je clo razglasil pismo, s kojim je papež te puntarje v pan dal.
Ali vse to je bilo zastonj.
Mesto se papežovim poveljem vkloniti, so austrianski stališi ino grofa Ulrik Celski in Ulrik Eitzing na bolje podučenega papeža ali pa na občni cerkveni sbor apelirali.
Ko je cesar v Rimu slišal, kako po Austrii vreje, se je hitro zopet domu vernil.
V Belaku je pa že zvedel, da grofa Ulrik Celski ino Ulrik Eitzing že denarje ino vojšake zoper njega sberata.
Zato se je s mladim kraljem Ladislavom naglo v Wiener Neustadt podal ino je začel vojsko zoper puntarje naberati.
Ali vse to cesarjevo prizadevanje je že bilo prepozno.
27 AVG 1452 sta grofa Ulrik Celski ino Eitzing s 12000 vojšakov pred Neustadt rinila ino drugi dan mesto s takoj siloj naskočila, da bi gotovo bila mesto vzela ino cesarja vjela, ako bi ne bil štajarski vitez Andrej Baumkircher puntarje sam tako dolgo odbijal, da so cesarski vtegnili mestne vrate zapreti.
Cesar oblegan si zdaj ni vedel više pomagati, zato se je 1 SEP 1452 s svojimi nasprotnikami pogodil ino je 4 SEP 1452 mladega kralja Ladislava njegovemu stricu grofu Ulriku Celskemu izročil.
Po storjenih pogodbah bi bil menil kralj Ladislav s svojim varhom celskim grofom tako dolgo v gradu Bertholdsdorf stanovati, Dunaja se zogibati ino vladarstva se zderžati, da bi mu bil cesar v deželnem sboru vladarstvo njegovih dežel izročil.
Ali vse te pogodbe se grof Celski ni veliko več zmenil, kad je mladega kralja v svojem varstvu imel, temveč se je v kratkem s njim na Dunaj preselil.
Zavolj te nevere celskega grofa se je cesar na Dunaju v deželnem sboru 11 NOV 1452 po svojih poročnikih potožval, ali grof Ulrik Celski mu je oholo odgovoril, da se ne spodobi premaganemu, da bi zmagovavcem zapovedoval.
V tem deželnem sboru so cesarski poročniki mladega Ladislava razglasili českega kralja, moravskega mejnega grofa ino austrianskega vojvoda.
Je šele prav na svetlo prišlo, zakaj ni hotel grof Ulrik v Rim iti.
Ovi dan se je namreč grof Ulrik v svojem ino svojega očeta imenu s austrianskimi stališi ino s Ivanom Sibinjaninom zavezal, svojega stričnika mladega kralja Ladislava iz rok njegovega varha cesarja Miroslava rešit.
Zavezno pismo je grof Ulrik tako podpisal:
»Tudi mi Miroslav ino Ulrik po božji milosti celska, ortenburška ino zagorske grofa, bana slavonskega kraljestva v svojem ino svojih podložnikov imenu.«
Ta razpor zopet poravnati, si je sam papež Nikolavž V. prizadeval, ter je tem zaveznikom v dopisu od 4 APR 1452 prepovedal, se zoper svojega cesarja puntati; da, cesar je clo razglasil pismo, s kojim je papež te puntarje v pan dal.
Ali vse to je bilo zastonj.
Mesto se papežovim poveljem vkloniti, so austrianski stališi ino grofa Ulrik Celski in Ulrik Eitzing na bolje podučenega papeža ali pa na občni cerkveni sbor apelirali.
Ko je cesar v Rimu slišal, kako po Austrii vreje, se je hitro zopet domu vernil.
V Belaku je pa že zvedel, da grofa Ulrik Celski ino Ulrik Eitzing že denarje ino vojšake zoper njega sberata.
Zato se je s mladim kraljem Ladislavom naglo v Wiener Neustadt podal ino je začel vojsko zoper puntarje naberati.
Ali vse to cesarjevo prizadevanje je že bilo prepozno.
27 AVG 1452 sta grofa Ulrik Celski ino Eitzing s 12000 vojšakov pred Neustadt rinila ino drugi dan mesto s takoj siloj naskočila, da bi gotovo bila mesto vzela ino cesarja vjela, ako bi ne bil štajarski vitez Andrej Baumkircher puntarje sam tako dolgo odbijal, da so cesarski vtegnili mestne vrate zapreti.
Cesar oblegan si zdaj ni vedel više pomagati, zato se je 1 SEP 1452 s svojimi nasprotnikami pogodil ino je 4 SEP 1452 mladega kralja Ladislava njegovemu stricu grofu Ulriku Celskemu izročil.
Po storjenih pogodbah bi bil menil kralj Ladislav s svojim varhom celskim grofom tako dolgo v gradu Bertholdsdorf stanovati, Dunaja se zogibati ino vladarstva se zderžati, da bi mu bil cesar v deželnem sboru vladarstvo njegovih dežel izročil.
Ali vse te pogodbe se grof Celski ni veliko več zmenil, kad je mladega kralja v svojem varstvu imel, temveč se je v kratkem s njim na Dunaj preselil.
Zavolj te nevere celskega grofa se je cesar na Dunaju v deželnem sboru 11 NOV 1452 po svojih poročnikih potožval, ali grof Ulrik Celski mu je oholo odgovoril, da se ne spodobi premaganemu, da bi zmagovavcem zapovedoval.
V tem deželnem sboru so cesarski poročniki mladega Ladislava razglasili českega kralja, moravskega mejnega grofa ino austrianskega vojvoda.
0
1453
Posledne dni januara je celski grof Ulrik kralja Ladislava v Požun h deželnemu sboru spremil.
Silno se je grof tu Vogrom zameral, kajti jim je kralja prehitro nazaj na Dunaj odpeljal.
Grof Ulrik Celski je zavezo storil s Jurjem Podjebradom, po koji je Podjebrad obljubil, kralju Ladislavu na pomoč priti, kadar bo treba, je pa dobil pravico, deržavne službe na Českem podelvati.
Je grof Ulrik Celski grofa Henrika IV. Goriškega v Bruku na Tirolskem iz ječe rešil, v kojo ga je bila njegova žena Katarina zavolj njegove razvuzdanosti zaperla.
Mladi kralj Ladislav se je kolj malo pečal s vladanjem svojih dežel.
Mesto njega so vladali v Austrianskem grof Ulrik Celski, v Českem Jur Podiebrad, v Vogerskem pa Ivan Sibinjanin.
Celskega grofa so se pa Austrianci v kratkem naveličali, kajti je on podložnike zatiral ino je deržavne službe za denarje prodajal.
Grof Ulrik Eitzing, Celskega grofa poprejšni prijatel, je bil zdaj njegov nar silnejši nasprotnik.
Ta se je bil s drugimi plemenitaši zavezal, grofa Celskega iz kraljevega dvora prognati.
Deželni sbor v Korneuburgu mesca septembra 1453 h kojem sta iz Dunaja prišla kralj ino grof Celski, je bil grofu Eitzingu ino njegovim tovaršem ugodna priložnost, to svoje naprejvzetje izpeljati.
V tem sboru so stališi po predlogu grofa Eitzinga tirjali, naj vsi ptujci iz sbora odstopijo, kajti se hočejo Austrianci sami s kraljem Ladislavom v važnih rečeh pogovarjati.
Vsled tega je moral grof Celski sbor zapustiti.
Po njegovem odstopu je grof Eitzing vse tožbe zoper Celskega grofa kralju prednašal, tako, da je kralj obljubil, grofu, svojemu stricu, slovo dati.
Grof Ulrik Celski je pa hmalo zvohal, da ti skrivajni razgovori v deželnem sboru njega zadevajo ino da se tamo nič prida za njega zkovalo ni.
Zato si je prizadeval, kralja iz Korneuburga na ravnost h kronanju v Česko odpeljati.
Ali kralj je djal, da se še more poprej na Dunaj vratiti, ker še hoče pred svojim odhodom v Česko od Dunajčanov slovo vzeti.
Tako sta se kralj ino celski grof še tisti dan nazaj na Dunaj podala.
Pa tudi grof Eitzing je tisti večer skrivaj na Dunaj došel ino je po noči 1000 gradjanov v grad ino v auguštinarski samostan vložil.
Rano drugi dan je hotel Lambergar, prijatelj celskega grofa, h kralju iti, ali brat grofa Ulrika Eitzinga mu je pot zastavil ino ga je zavernil.
Hmalo za njim je prišel grof Celski, ter je tudi hotel pred kralja priti, ali duri so bile zaperte.
To je grofa toliko razkačilo, da je v tej svoji nevolji s nogoj v vrate trešil.
Na to so se mu vrate odperle.
On stopi v izbo ino najde pri kralju grofa Ulrika Eitzinga, ki je besedo povzel ino grofu naznanil, da je zdaj konec njegovega vladanja, kajti mu kralj slovo da.
Celski začne proti kralju zagovarjati se ino ga na vse svoje zasluge opominvati.
Ali kralj mu je kratko odgovoril, da je to, kar je Eitzing govoril, njegova misel, zapoved ino volja.
Na te besede se je začel grof Celski iz kraljevega dvora ino iz Dunaja spravljati.
Dunajčani so zdaj, ko so zvedili, kaj se je na dvoru zgodilo, toliko togotili nad celskim grofom, da ga je moral brandenburski mejni grof skoz mesto spremiti ino ga pred Dunajčani braniti.
S tremi kojnikami je grof Celski Dunaj zapustil ino se je podal narprej v Bertoldsdorf, potem v Krumavo na Moravsko ino slednič v Cele.
Kad je grof Miroslav Celski zvedel, kaj se je njegovemu sinu na Dunaju pripetilo, se je toliko razserdil, da je grofu Ulriku Šaumberskemu, prijatelju grofa Eitzinga, lamberški ino rabensberški grad vzel ino poderl.
Grof Ulrik je pa še zmirom misel imel, da ga bode kralj nazaj na svoj dvor pozval.
Zato je šel na Česko, kad se je bil kralj taj h kronanju podal.
Ker mu pa tu po volji ni šlo, je došel v Wiener Neustadt, se tamo s cesarjem poprijaznit.
Ali tudi tu mu je spodletelo, zato se je potem Benečanom ponudil, ki so se ravno tedaj s vojvodom Sforca vojskovali.
Pa tudi oni niso marali za njega.
Posledne dni januara je celski grof Ulrik kralja Ladislava v Požun h deželnemu sboru spremil.
Silno se je grof tu Vogrom zameral, kajti jim je kralja prehitro nazaj na Dunaj odpeljal.
Grof Ulrik Celski je zavezo storil s Jurjem Podjebradom, po koji je Podjebrad obljubil, kralju Ladislavu na pomoč priti, kadar bo treba, je pa dobil pravico, deržavne službe na Českem podelvati.
Je grof Ulrik Celski grofa Henrika IV. Goriškega v Bruku na Tirolskem iz ječe rešil, v kojo ga je bila njegova žena Katarina zavolj njegove razvuzdanosti zaperla.
Mladi kralj Ladislav se je kolj malo pečal s vladanjem svojih dežel.
Mesto njega so vladali v Austrianskem grof Ulrik Celski, v Českem Jur Podiebrad, v Vogerskem pa Ivan Sibinjanin.
Celskega grofa so se pa Austrianci v kratkem naveličali, kajti je on podložnike zatiral ino je deržavne službe za denarje prodajal.
Grof Ulrik Eitzing, Celskega grofa poprejšni prijatel, je bil zdaj njegov nar silnejši nasprotnik.
Ta se je bil s drugimi plemenitaši zavezal, grofa Celskega iz kraljevega dvora prognati.
Deželni sbor v Korneuburgu mesca septembra 1453 h kojem sta iz Dunaja prišla kralj ino grof Celski, je bil grofu Eitzingu ino njegovim tovaršem ugodna priložnost, to svoje naprejvzetje izpeljati.
V tem sboru so stališi po predlogu grofa Eitzinga tirjali, naj vsi ptujci iz sbora odstopijo, kajti se hočejo Austrianci sami s kraljem Ladislavom v važnih rečeh pogovarjati.
Vsled tega je moral grof Celski sbor zapustiti.
Po njegovem odstopu je grof Eitzing vse tožbe zoper Celskega grofa kralju prednašal, tako, da je kralj obljubil, grofu, svojemu stricu, slovo dati.
Grof Ulrik Celski je pa hmalo zvohal, da ti skrivajni razgovori v deželnem sboru njega zadevajo ino da se tamo nič prida za njega zkovalo ni.
Zato si je prizadeval, kralja iz Korneuburga na ravnost h kronanju v Česko odpeljati.
Ali kralj je djal, da se še more poprej na Dunaj vratiti, ker še hoče pred svojim odhodom v Česko od Dunajčanov slovo vzeti.
Tako sta se kralj ino celski grof še tisti dan nazaj na Dunaj podala.
Pa tudi grof Eitzing je tisti večer skrivaj na Dunaj došel ino je po noči 1000 gradjanov v grad ino v auguštinarski samostan vložil.
Rano drugi dan je hotel Lambergar, prijatelj celskega grofa, h kralju iti, ali brat grofa Ulrika Eitzinga mu je pot zastavil ino ga je zavernil.
Hmalo za njim je prišel grof Celski, ter je tudi hotel pred kralja priti, ali duri so bile zaperte.
To je grofa toliko razkačilo, da je v tej svoji nevolji s nogoj v vrate trešil.
Na to so se mu vrate odperle.
On stopi v izbo ino najde pri kralju grofa Ulrika Eitzinga, ki je besedo povzel ino grofu naznanil, da je zdaj konec njegovega vladanja, kajti mu kralj slovo da.
Celski začne proti kralju zagovarjati se ino ga na vse svoje zasluge opominvati.
Ali kralj mu je kratko odgovoril, da je to, kar je Eitzing govoril, njegova misel, zapoved ino volja.
Na te besede se je začel grof Celski iz kraljevega dvora ino iz Dunaja spravljati.
Dunajčani so zdaj, ko so zvedili, kaj se je na dvoru zgodilo, toliko togotili nad celskim grofom, da ga je moral brandenburski mejni grof skoz mesto spremiti ino ga pred Dunajčani braniti.
S tremi kojnikami je grof Celski Dunaj zapustil ino se je podal narprej v Bertoldsdorf, potem v Krumavo na Moravsko ino slednič v Cele.
Kad je grof Miroslav Celski zvedel, kaj se je njegovemu sinu na Dunaju pripetilo, se je toliko razserdil, da je grofu Ulriku Šaumberskemu, prijatelju grofa Eitzinga, lamberški ino rabensberški grad vzel ino poderl.
Grof Ulrik je pa še zmirom misel imel, da ga bode kralj nazaj na svoj dvor pozval.
Zato je šel na Česko, kad se je bil kralj taj h kronanju podal.
Ker mu pa tu po volji ni šlo, je došel v Wiener Neustadt, se tamo s cesarjem poprijaznit.
Ali tudi tu mu je spodletelo, zato se je potem Benečanom ponudil, ki so se ravno tedaj s vojvodom Sforca vojskovali.
Pa tudi oni niso marali za njega.
0
9 JUN 1454
Je v saneškem gradu vmerl Miroslav II., grof Celski više od 90 let star.
Pokopali so ga v celsko minoritarsko cerkev.
Bil je dvakrat oženjen, pervobart s grofinjoj Elizabetoj Modruškoj, drugobart pa s Veronikoj Deseničkoj.
Imel je dva zakonska sina: Ulrika ino Miroslava, ki je pa že v mladih letah, kakor pravijo, v Zajckloštru vmerl, ino stranskega sina Joaneza.
Grof Ulrik je najdel za svojim rajnim očetom velik zaklad v saneškem gradu.
Pri prepeljvanju tega zaklada v Cele, se je nek siloviti vihar vzdignil, ki je poslopja odkrival ino drevesa podiral.
Je v saneškem gradu vmerl Miroslav II., grof Celski više od 90 let star.
Pokopali so ga v celsko minoritarsko cerkev.
Bil je dvakrat oženjen, pervobart s grofinjoj Elizabetoj Modruškoj, drugobart pa s Veronikoj Deseničkoj.
Imel je dva zakonska sina: Ulrika ino Miroslava, ki je pa že v mladih letah, kakor pravijo, v Zajckloštru vmerl, ino stranskega sina Joaneza.
Grof Ulrik je najdel za svojim rajnim očetom velik zaklad v saneškem gradu.
Pri prepeljvanju tega zaklada v Cele, se je nek siloviti vihar vzdignil, ki je poslopja odkrival ino drevesa podiral.
0
13 JUL 1454
Kad je Ivan Sibinjanin mesca maja 1454 svojo armado v Bulgarsko peljal ino tamo Turke slavno zmagal, je celski grof Ulrik vojsko nabral, ki je horvatske dežele napadla.
Ovi napad je Sibinjanina prisilil, da je Bulgarsko zapustivši Horvatom na pomoč hitel.
Scer je on 13 JUL 1454 Celske zmagal, ali komej je bil on Donavo preveslal, so Celski že zopet na Horvatsko planili ino s naskokom vzeli Ostrovico ino še neki drugi grad.
S tem je pa Celski ne le samo Sibinjaninu kljuboval, nego je vsemu keršanskemu svetu veliko škodo včinjal.
Kad je Ivan Sibinjanin mesca maja 1454 svojo armado v Bulgarsko peljal ino tamo Turke slavno zmagal, je celski grof Ulrik vojsko nabral, ki je horvatske dežele napadla.
Ovi napad je Sibinjanina prisilil, da je Bulgarsko zapustivši Horvatom na pomoč hitel.
Scer je on 13 JUL 1454 Celske zmagal, ali komej je bil on Donavo preveslal, so Celski že zopet na Horvatsko planili ino s naskokom vzeli Ostrovico ino še neki drugi grad.
S tem je pa Celski ne le samo Sibinjaninu kljuboval, nego je vsemu keršanskemu svetu veliko škodo včinjal.
0
26 JAN 1455
Je v mestu Lienz na Tirolskem grof Ulrik Celski zastran ortenburške grofije zavezo storil s tirolskim grofom vojvodom Sigismundom ino s goriškimi grofi Joanezom, Ludovikom ino Leonardom.
V tej zavezi so si imenovani grofi obljubili, da bodo med saboj po svojih deželah mir ohranovali.
S bogastvom svojega rajnega očeta si je grof Ulrik zopet nekoliko prijateljev na kraljevem dvoru prikupil, ki so ga pred kraljem zagovarjali, grofa Eitzinga pa toliko černili, da je kralj Eitzinga iz Dunaja prognal, Celskega pa nazaj na svoj dvor pozval.
Grof Celski je v nar veči krasoti s 1000 kojnikov pred Dunaj prišel, kjer ga je kralj pred mestom sprejel ino ga je s velko častjo skoz mesto na svoj dvor spremil.
Tega leta je vmerla Elizabeta, hči grofa Ulrika Celskega ino njegove žene Katarine.
Elizabeta je bila od svoje matere v gerški veri izrejena.
Leta 1444 je že bila, ako ravno še malo dete, grofu Joanezu Goriškemu v zakon obljubljena, pozneje pa s Matiažem Sibinjaninom zaročena.
S njoj je odmerl ves zarod grofa Ulrika Celskega.
Je v mestu Lienz na Tirolskem grof Ulrik Celski zastran ortenburške grofije zavezo storil s tirolskim grofom vojvodom Sigismundom ino s goriškimi grofi Joanezom, Ludovikom ino Leonardom.
V tej zavezi so si imenovani grofi obljubili, da bodo med saboj po svojih deželah mir ohranovali.
S bogastvom svojega rajnega očeta si je grof Ulrik zopet nekoliko prijateljev na kraljevem dvoru prikupil, ki so ga pred kraljem zagovarjali, grofa Eitzinga pa toliko černili, da je kralj Eitzinga iz Dunaja prognal, Celskega pa nazaj na svoj dvor pozval.
Grof Celski je v nar veči krasoti s 1000 kojnikov pred Dunaj prišel, kjer ga je kralj pred mestom sprejel ino ga je s velko častjo skoz mesto na svoj dvor spremil.
Tega leta je vmerla Elizabeta, hči grofa Ulrika Celskega ino njegove žene Katarine.
Elizabeta je bila od svoje matere v gerški veri izrejena.
Leta 1444 je že bila, ako ravno še malo dete, grofu Joanezu Goriškemu v zakon obljubljena, pozneje pa s Matiažem Sibinjaninom zaročena.
S njoj je odmerl ves zarod grofa Ulrika Celskega.
0
23 JUN 1455
So se na Dunaju zoper cesarja zavezali kralj Ladislav, vojvoda Sigismund ino grof Ulrik Celski.
So se na Dunaju zoper cesarja zavezali kralj Ladislav, vojvoda Sigismund ino grof Ulrik Celski.
0
11 MAJ 1456
Je v Budimu kralj Ladislav pismeno spričeval, da mu je grof Ulrik Celski za potovanje v Budim posodil 52381 funtov dunajskih vinarjev, od kojih mu je že kralj povernil 26380 funtov.
Grof Ulrik II. Celski je bil zdaj naj imenitnejši ino mogočnejši grof rimsko nemškega cesarstva.
Imel je mnogo lastnih dežel, bogastva pa toliko, kakor ga nista imela ne kralj ino ne cesar.
Bil je ban na Horvaškem, Slavonskem ino v Dalmacii, zet serbskega vladarja Jurja Brankoviča, stric českega, vogerskega ino horvaškega kralja ino austrianskega vojvoda Ladislava, mesto kojega je Austrio vladal.
Bil je clo svak rajnega turškega sultana Amurata II. (vmerl 1451), ki je imel Maro, drugo hčer Brankoviča, za svojo ženo, ja clo še tudi v žlahti s carigradškimi cesarji, kajti je bila njegova žena Katarina hči Irene Kantakucene.
Ali vsa tolika moč ino čast niste mogle njegovo nenasitlivo serce vpokojiti.
Želel je še, kralja tudi na Vogerskem namestovati, kakor ga je na Austrianskem ino v horvaških deželah namestoval.
Tamo mu je bil pa stari junaški Sibinjanin na poti.
Njega se znebiti, ga je začel grof pred kraljem dolžiti, da on za kralja kaj ne mara, marveč le svojevoljno po Vogerskem vlada, ja da se je treba bati, da bi Sibinjanin njemu clo vogersko kraljestvo izmeknil.
Mladi kralj vse verjame, kar mu Celski v ušesa šepeta, ino pozove Sibinjanina pred se na Dunaj.
Stari Sibinjanin pa hmalo nastavlene zanke zapazi ino se brani na Dunaj potovati.
Kralj ga potem na austriansko mejo h razgovoru pokliče.
Sibinjanin pride s 4000 kojnikov do mesta Kitsee, se pa hmalo zopet verne, kad ga Celski sili, mejo prekoračiti ino se na austrianski zemli s njim pogovarjati.
Ni bilo torej mogoče Celskemu hrabrega Sibinjanina prekaniti, ino vendar mu je osoda tudi še to podelila, po čem je toliko hrepenel.
Je v Budimu kralj Ladislav pismeno spričeval, da mu je grof Ulrik Celski za potovanje v Budim posodil 52381 funtov dunajskih vinarjev, od kojih mu je že kralj povernil 26380 funtov.
Grof Ulrik II. Celski je bil zdaj naj imenitnejši ino mogočnejši grof rimsko nemškega cesarstva.
Imel je mnogo lastnih dežel, bogastva pa toliko, kakor ga nista imela ne kralj ino ne cesar.
Bil je ban na Horvaškem, Slavonskem ino v Dalmacii, zet serbskega vladarja Jurja Brankoviča, stric českega, vogerskega ino horvaškega kralja ino austrianskega vojvoda Ladislava, mesto kojega je Austrio vladal.
Bil je clo svak rajnega turškega sultana Amurata II. (vmerl 1451), ki je imel Maro, drugo hčer Brankoviča, za svojo ženo, ja clo še tudi v žlahti s carigradškimi cesarji, kajti je bila njegova žena Katarina hči Irene Kantakucene.
Ali vsa tolika moč ino čast niste mogle njegovo nenasitlivo serce vpokojiti.
Želel je še, kralja tudi na Vogerskem namestovati, kakor ga je na Austrianskem ino v horvaških deželah namestoval.
Tamo mu je bil pa stari junaški Sibinjanin na poti.
Njega se znebiti, ga je začel grof pred kraljem dolžiti, da on za kralja kaj ne mara, marveč le svojevoljno po Vogerskem vlada, ja da se je treba bati, da bi Sibinjanin njemu clo vogersko kraljestvo izmeknil.
Mladi kralj vse verjame, kar mu Celski v ušesa šepeta, ino pozove Sibinjanina pred se na Dunaj.
Stari Sibinjanin pa hmalo nastavlene zanke zapazi ino se brani na Dunaj potovati.
Kralj ga potem na austriansko mejo h razgovoru pokliče.
Sibinjanin pride s 4000 kojnikov do mesta Kitsee, se pa hmalo zopet verne, kad ga Celski sili, mejo prekoračiti ino se na austrianski zemli s njim pogovarjati.
Ni bilo torej mogoče Celskemu hrabrega Sibinjanina prekaniti, ino vendar mu je osoda tudi še to podelila, po čem je toliko hrepenel.
0
23 JUL 1456
Je junaški Sibinjanin Turke pri Belgradu slavno zmagal ino jih v beg zagnal.
Ali že nekoliko dni pozneje je Sibinjanin svoje živlenje sklenil za kugo v taboru.
Hmalo so se zdaj Turki zopet sbrali ino so vnovič gor proti Donavi silili.
Nad nje so v Vogarsko hiteli križari iz vsih dežel.
Tudi kralj Ladislav je v Vogersko prišel s celskim grofom ino je s njim šel h deželnem sboru v Futak.
V tem sboru so se dopolnile želje grofa Ulrika Celskega, kajti so ga Vogri tu izvolili svojega kraljevega namestnika.
Ali ravno ta toliko poželjena čast je bila uzrok njegove propasti.
Ivan Sibinjanin je zapustil dva sina: Ladislava, ki je bil po njegovi smerti velitel v Belgradu, ino Matiaža.
Ladislava je stranom merzelo, da so Vogri nasprotnika njegovega očeta izvolili kraljevega namestnika v Vogarskem, stranom se je pa zbal, da bode grof, kakor poprej njegovega očeta, zdaj njega ino njegovega brata zalezoval.
Torej ko sta prišla kralj ino grof Celski s 4000 križarov pred Belgrad, je Ladislav Sibinjanin samo le kralju, grofu Celskemu ino Vogrom mestne vrate odperl.
Ostali križari so se pa morali zvunaj mesta utaboriti.
Tu v Belgradu je bil neki v roke dobil Ladislav Sibinjanin pismo, v kojem je grof Celski svojemu tastu Brankoviču naznanoval, da mu hoče poslati dve krogle, kakoršne še videl ni, to je glave Sibinjaninov.
Ladislav pokaže ovo pismo svojim prijatlom ino pokliče po njih nasvetu celskega grofa h sebi.
Grof Ulrik je neki bil ravno pri sveti maši, ko mu je ta poziv došel.
Svarili so ga scer neki, naj bi se varoval Sibinjanina, ali grof ni porajtal njih svarjenje, temveč je pod svojo halo oklep oblekel ino se je h Sibinjaninu podal.
Ko grof do njega pride, mu Sibinjanin omenjeno pismo pred oči derži ino mu začne vse njegove zvijače ino hudobije sponašati.
Hudi prepir se na to med njima vname, v kojem se grof toliko razserdi, da poleg stoječemu vojšaku meč izdere ino s njim po Sibinjaninu vdari.
Sibinjanin pristreže srečno ta nahlej s svojoj rokoj ino zaupije v roko ranjen:
Vbite Celana!
Hitro planejo zdaj Vogri s svojimi meči nad grofa, ki se scer dolgo ino hrabro njim nasproti brani, ali vendar toliko nasprotnikov premagati nemore.
Poln ran ino ves kervav se na tla zverne Ulrik, posledni grof Celski, ino izdahne tamo v Belgradu svojo dušo 9 NOV 1456.
Je junaški Sibinjanin Turke pri Belgradu slavno zmagal ino jih v beg zagnal.
Ali že nekoliko dni pozneje je Sibinjanin svoje živlenje sklenil za kugo v taboru.
Hmalo so se zdaj Turki zopet sbrali ino so vnovič gor proti Donavi silili.
Nad nje so v Vogarsko hiteli križari iz vsih dežel.
Tudi kralj Ladislav je v Vogersko prišel s celskim grofom ino je s njim šel h deželnem sboru v Futak.
V tem sboru so se dopolnile želje grofa Ulrika Celskega, kajti so ga Vogri tu izvolili svojega kraljevega namestnika.
Ali ravno ta toliko poželjena čast je bila uzrok njegove propasti.
Ivan Sibinjanin je zapustil dva sina: Ladislava, ki je bil po njegovi smerti velitel v Belgradu, ino Matiaža.
Ladislava je stranom merzelo, da so Vogri nasprotnika njegovega očeta izvolili kraljevega namestnika v Vogarskem, stranom se je pa zbal, da bode grof, kakor poprej njegovega očeta, zdaj njega ino njegovega brata zalezoval.
Torej ko sta prišla kralj ino grof Celski s 4000 križarov pred Belgrad, je Ladislav Sibinjanin samo le kralju, grofu Celskemu ino Vogrom mestne vrate odperl.
Ostali križari so se pa morali zvunaj mesta utaboriti.
Tu v Belgradu je bil neki v roke dobil Ladislav Sibinjanin pismo, v kojem je grof Celski svojemu tastu Brankoviču naznanoval, da mu hoče poslati dve krogle, kakoršne še videl ni, to je glave Sibinjaninov.
Ladislav pokaže ovo pismo svojim prijatlom ino pokliče po njih nasvetu celskega grofa h sebi.
Grof Ulrik je neki bil ravno pri sveti maši, ko mu je ta poziv došel.
Svarili so ga scer neki, naj bi se varoval Sibinjanina, ali grof ni porajtal njih svarjenje, temveč je pod svojo halo oklep oblekel ino se je h Sibinjaninu podal.
Ko grof do njega pride, mu Sibinjanin omenjeno pismo pred oči derži ino mu začne vse njegove zvijače ino hudobije sponašati.
Hudi prepir se na to med njima vname, v kojem se grof toliko razserdi, da poleg stoječemu vojšaku meč izdere ino s njim po Sibinjaninu vdari.
Sibinjanin pristreže srečno ta nahlej s svojoj rokoj ino zaupije v roko ranjen:
Vbite Celana!
Hitro planejo zdaj Vogri s svojimi meči nad grofa, ki se scer dolgo ino hrabro njim nasproti brani, ali vendar toliko nasprotnikov premagati nemore.
Poln ran ino ves kervav se na tla zverne Ulrik, posledni grof Celski, ino izdahne tamo v Belgradu svojo dušo 9 NOV 1456.
0
Truplo umorjenega grofa so po naročenju kralja vso zakrito iz Belgrada v Cele peljali, kjer ga je vdova grofinja Katarina s svojimi vitezi, služabnikami ino mestlani s velikim žalovanjem ino jokom sprejela ino v kapelo spodnega grada spremila.
Na dan pokopa so ga s černo ogernjenimi konji iz kapele v minoritarsko cerkev peljali.
Dolga procesia ljudi ga je s banderi ino gerbami grofij ino grofovskih gradov v cerkev spremila.
V cerkvi, ki je vsa osvetlena bila, je pred glavnim altarjem pripravlen bil mertvaški oder, ves s dragim suknom pregernjen ino s velkimi svečami osvetlen.
Pred odrom je napravlen bil altar tudi ves s dragim suknom pregernjen.
Na ta oder so položili merliča, kojega so ostopili černo oblečeni vbožci, ki so goreče sveče v rokah deržali.
Ko so minihi vigilje zapeli, je ljudstvo glasno po cerkvi plakati začelo.
Po vigiljah je bila mertvaška meša pri altarju, ki je pred odrom stal.
Pri tej maši se je vdova grofinja, kad so mešnik po evangeliju oremus zapeli, vsa razjokana vzdignila, je okoli altarja šla ino je darovala.
Za njoj so šli ino darovali vsi vitezi, plemenitaši, vradniki ino služabniki rajnega grofa.
Po tem darovanju sta pred oder stopila dva verla moža, ki sta donesla eden 5 bander, naime: celsko, ortenburško, saneško, sternbersko ino zagorsko, drugi pa mertvaško bandero, koje sta vse okoli odra postavila.
Za njima je prijahalo na černo ogernjenih konjih 12 černo oblečenih dečakov.
Ti so prinesli ino na oder položili rajnega grofa oklep, napersje, buzdovan, meč, čelado ino gerb.
Za njimi se je še vzdignil ves oklepjen jaki mož.
Ta je v roke vzel škit, čelado ino gerb rajnega grofa, se je pred odrom na tla vergel, je glasno ino tužno kričal:
Grafen von Cilli und nimmermehr!
Grafen von Cilli und nimmermehr!
Grafen von Cilli und nimmermehr!
Potem je raztergal bandere ino razlomil gerb rajnega grofa.
To slišati ino videti je vse ljudstvo po cerkvi taki jok ino krič zagnalo, da se je njega glas daleč okoli razlegal.
Po končanem mertvaškem opravilu so truplo rajnega grofa Ulrika v cerkveno grobnico položili zapevaje mu večni mir in pokoj.
Grof Ulrik II. Celski, sin grofa Miroslava II. ino njegove žene grofinje Elizabete Modruške, je bil 50 let star, ko ga je silna smert iz tega sveta v večnost presadila.
Bil je visoke, kolj čverste postave, suhega života, blagega pa zalega obraza.
Njegove oči so bile velke pa kervave, njegove perse močno napete, noge tanke, njegov glas pa hripast.
Bil je bistrega uma ino pri svojih poslih ino opravilih nevtrudliv.
Dolžijo ga, da je bil silno nasladen ino hinavšen, malo kedaj mož besede, po ptujem blagu lakomen, s svojim premoženjem pa zapravliv.
On si je brado bril ino lase kodral.
Njegova obleka je bila zmirom krasna ino zlatom prešita.
Zapustil je vdovo grofinjo Katarino, hčer serbskega vladarja Jurja Brankoviča ino njegove žene Irene Kantakucene.
Vdova grofinja je bila staroverka ino je svojega popa pri sebi imela.
Rodila mu je dva sina Hermana ino Jurja, ino hčer Elizabeto, ki so pa vsi že v svojih mladih letih pomerli.
S grofom Ulrikom je tedaj pomerl moški zarod celskih grofov, ki so 115 let v Celi vladali ino daleč po svetu sloveli zavolj svoje moči ino svojega bogastva.
Na dan pokopa so ga s černo ogernjenimi konji iz kapele v minoritarsko cerkev peljali.
Dolga procesia ljudi ga je s banderi ino gerbami grofij ino grofovskih gradov v cerkev spremila.
V cerkvi, ki je vsa osvetlena bila, je pred glavnim altarjem pripravlen bil mertvaški oder, ves s dragim suknom pregernjen ino s velkimi svečami osvetlen.
Pred odrom je napravlen bil altar tudi ves s dragim suknom pregernjen.
Na ta oder so položili merliča, kojega so ostopili černo oblečeni vbožci, ki so goreče sveče v rokah deržali.
Ko so minihi vigilje zapeli, je ljudstvo glasno po cerkvi plakati začelo.
Po vigiljah je bila mertvaška meša pri altarju, ki je pred odrom stal.
Pri tej maši se je vdova grofinja, kad so mešnik po evangeliju oremus zapeli, vsa razjokana vzdignila, je okoli altarja šla ino je darovala.
Za njoj so šli ino darovali vsi vitezi, plemenitaši, vradniki ino služabniki rajnega grofa.
Po tem darovanju sta pred oder stopila dva verla moža, ki sta donesla eden 5 bander, naime: celsko, ortenburško, saneško, sternbersko ino zagorsko, drugi pa mertvaško bandero, koje sta vse okoli odra postavila.
Za njima je prijahalo na černo ogernjenih konjih 12 černo oblečenih dečakov.
Ti so prinesli ino na oder položili rajnega grofa oklep, napersje, buzdovan, meč, čelado ino gerb.
Za njimi se je še vzdignil ves oklepjen jaki mož.
Ta je v roke vzel škit, čelado ino gerb rajnega grofa, se je pred odrom na tla vergel, je glasno ino tužno kričal:
Grafen von Cilli und nimmermehr!
Grafen von Cilli und nimmermehr!
Grafen von Cilli und nimmermehr!
Potem je raztergal bandere ino razlomil gerb rajnega grofa.
To slišati ino videti je vse ljudstvo po cerkvi taki jok ino krič zagnalo, da se je njega glas daleč okoli razlegal.
Po končanem mertvaškem opravilu so truplo rajnega grofa Ulrika v cerkveno grobnico položili zapevaje mu večni mir in pokoj.
Grof Ulrik II. Celski, sin grofa Miroslava II. ino njegove žene grofinje Elizabete Modruške, je bil 50 let star, ko ga je silna smert iz tega sveta v večnost presadila.
Bil je visoke, kolj čverste postave, suhega života, blagega pa zalega obraza.
Njegove oči so bile velke pa kervave, njegove perse močno napete, noge tanke, njegov glas pa hripast.
Bil je bistrega uma ino pri svojih poslih ino opravilih nevtrudliv.
Dolžijo ga, da je bil silno nasladen ino hinavšen, malo kedaj mož besede, po ptujem blagu lakomen, s svojim premoženjem pa zapravliv.
On si je brado bril ino lase kodral.
Njegova obleka je bila zmirom krasna ino zlatom prešita.
Zapustil je vdovo grofinjo Katarino, hčer serbskega vladarja Jurja Brankoviča ino njegove žene Irene Kantakucene.
Vdova grofinja je bila staroverka ino je svojega popa pri sebi imela.
Rodila mu je dva sina Hermana ino Jurja, ino hčer Elizabeto, ki so pa vsi že v svojih mladih letih pomerli.
S grofom Ulrikom je tedaj pomerl moški zarod celskih grofov, ki so 115 let v Celi vladali ino daleč po svetu sloveli zavolj svoje moči ino svojega bogastva.
0
16 FEB 1457
Udova grofinja Katarina je hmalo po smerti svojega moža, grofa Ulrika Celskega, svoje naddvornike, viteze ino svetovavce sbrala posvetovaje se s njimi, kaj bi s posestvi storiti bilo.
Sklenili so v tem sboru, celsko grofijo le samo tistemu izročiti, kojemu jo bode deržavni sbor prisodil, jo pa tudi njemu poprej ne prepustiti, da bodo vdova grofinja svojo vdovino ino jeterno, naddvorniki, vitezi ino ostali služabniki pa svojo plačo za rajnim grofom prijeli.
Potem so še v tem sboru Vitoveca izvolili vojskovodja celske grofije ino so vdovi celski grofinji vernost prisegli.
Kako modra je ta sklenitev bila, se vidi po tem, kajti se jih je bilo 24 snubačev za celske posestva oglasilo.
Naj imenitnejši med njimi so bili cesar Miroslav IV., česki ino vogerski kralj Ladislav, vojvoda Albreht, tirolski grof vojvoda Sigismund, tešinsko glogavski vojvoda, goriški ino modruški grof.
Vsled pogodbe, kojo je bil cesar 16 AVG 1443 s Celskimi storil, so si Habsburski hmalo po smerti grofa Ulrika Celskega prizadevali, celsko, ortenburško ino sternbersko grofijo v svojo vlast spraviti.
Že 13 DEC 1456 so cesar Miroslav, njegov brat vojvoda Albreht ino tirolski grof vojvoda Sigismund iz Wiener Neustadta grofu Joanezu Goriškemu pismeno naročili, jim grada Drauburg ino Komen izročiti.
Ali goriški grof kakor tudi naddvorniki ostalih celskih gradov so se njih tirjanju zoperstavljali.
Zato je cesar skusil celske posestva siloma si pridobiti.
Beremo, da je cesar iz Gradca v svojem dopisu 27 JAN 1457 Kasparju Melzu, oskerbniku krajnskega glavarstva, ukazal, ljudi ino konje pripravljati, da mu bode mogel, ako bi treba bilo, hitro na pomoč priti zlasti proti Celi.
14 FEB 1457 so v Gradcu naprošeni razsodniki celsko grofijo cesarju Miroslavu prisodili.
Udova grofinja Katarina je hmalo po smerti svojega moža, grofa Ulrika Celskega, svoje naddvornike, viteze ino svetovavce sbrala posvetovaje se s njimi, kaj bi s posestvi storiti bilo.
Sklenili so v tem sboru, celsko grofijo le samo tistemu izročiti, kojemu jo bode deržavni sbor prisodil, jo pa tudi njemu poprej ne prepustiti, da bodo vdova grofinja svojo vdovino ino jeterno, naddvorniki, vitezi ino ostali služabniki pa svojo plačo za rajnim grofom prijeli.
Potem so še v tem sboru Vitoveca izvolili vojskovodja celske grofije ino so vdovi celski grofinji vernost prisegli.
Kako modra je ta sklenitev bila, se vidi po tem, kajti se jih je bilo 24 snubačev za celske posestva oglasilo.
Naj imenitnejši med njimi so bili cesar Miroslav IV., česki ino vogerski kralj Ladislav, vojvoda Albreht, tirolski grof vojvoda Sigismund, tešinsko glogavski vojvoda, goriški ino modruški grof.
Vsled pogodbe, kojo je bil cesar 16 AVG 1443 s Celskimi storil, so si Habsburski hmalo po smerti grofa Ulrika Celskega prizadevali, celsko, ortenburško ino sternbersko grofijo v svojo vlast spraviti.
Že 13 DEC 1456 so cesar Miroslav, njegov brat vojvoda Albreht ino tirolski grof vojvoda Sigismund iz Wiener Neustadta grofu Joanezu Goriškemu pismeno naročili, jim grada Drauburg ino Komen izročiti.
Ali goriški grof kakor tudi naddvorniki ostalih celskih gradov so se njih tirjanju zoperstavljali.
Zato je cesar skusil celske posestva siloma si pridobiti.
Beremo, da je cesar iz Gradca v svojem dopisu 27 JAN 1457 Kasparju Melzu, oskerbniku krajnskega glavarstva, ukazal, ljudi ino konje pripravljati, da mu bode mogel, ako bi treba bilo, hitro na pomoč priti zlasti proti Celi.
14 FEB 1457 so v Gradcu naprošeni razsodniki celsko grofijo cesarju Miroslavu prisodili.
0
20 MAR 1457
Je v Slovenski Bisterci cesar pooblastil svoje svetovavce, mest njega pogodbo storiti s služniki rajnega celskega grofa ino s vsimi, ki še imajo kaj tirjati za tim rajnim grofom.
Je v Slovenski Bisterci cesar pooblastil svoje svetovavce, mest njega pogodbo storiti s služniki rajnega celskega grofa ino s vsimi, ki še imajo kaj tirjati za tim rajnim grofom.
0
24 MAR 1457
Sta v Celi cesar ino Vitovec med saboj razgovor imela, v kojem je cesar Vitovecu obljubil, mu sternberski grad v vlast prepustiti, njega ino njegov zarod v baronski stan s sternberskim gerbom povzdigniti, ino mu je dovolil pravico, s rudečim voskom pečatiti.
Više je cesar izgovoril, da ne bode Vitovecu ino njegovemu zarodu treba, deželskimi sodnijami na Štajarskem, Koroškem, Krajnskem ino v Metliki, temveč samo le vojvodu odgovor dajati.
Slednič je še cesar Vitovecu obetal neki grad s 600 funtov vinarjev dohodki, 500 funtov vinarjev letne plače do smerti, tudi verh tega še 1000 goldinarjev na roko, ako zapusti službo kralja Ladislava ino v prihodno cesarjev vojskovodja in svetovavec biti hoče.
Vitovec je cesarju odgovoril, da nemore poprej v cesarsko službo prestopiti, dokler mu kralj Ladislav slovo ne da, ino je obljubil onih 120 funtov letnih dohodkov v ortenburški grofiji, koje mu je bil grof Ulrik Celski podelil, cesarju prepustiti, kader bode od njega obljubleno plačo prejemal.
Sta v Celi cesar ino Vitovec med saboj razgovor imela, v kojem je cesar Vitovecu obljubil, mu sternberski grad v vlast prepustiti, njega ino njegov zarod v baronski stan s sternberskim gerbom povzdigniti, ino mu je dovolil pravico, s rudečim voskom pečatiti.
Više je cesar izgovoril, da ne bode Vitovecu ino njegovemu zarodu treba, deželskimi sodnijami na Štajarskem, Koroškem, Krajnskem ino v Metliki, temveč samo le vojvodu odgovor dajati.
Slednič je še cesar Vitovecu obetal neki grad s 600 funtov vinarjev dohodki, 500 funtov vinarjev letne plače do smerti, tudi verh tega še 1000 goldinarjev na roko, ako zapusti službo kralja Ladislava ino v prihodno cesarjev vojskovodja in svetovavec biti hoče.
Vitovec je cesarju odgovoril, da nemore poprej v cesarsko službo prestopiti, dokler mu kralj Ladislav slovo ne da, ino je obljubil onih 120 funtov letnih dohodkov v ortenburški grofiji, koje mu je bil grof Ulrik Celski podelil, cesarju prepustiti, kader bode od njega obljubleno plačo prejemal.
0
27 APR 1457
Je od vogerskega kralja Ladislava prišel ukaz, celsko grofijo nikomur drugemu kakor njemu izročiti.
To je bil uzrok, da se je zdaj Vitovec za pravice svojega kralja potegovati začel.
Naglo je on v svojem gradu Grebenu na Horvatškem vojšake nabral ino je s njimi skrivaj gor proti Celi rinil.
V saboto 30 APR še pred dnevom je Vitovec nenadoma od savinske strani Cele naskočil ino je v mesto planil, cesarja vjet.
H sreči se je pa bil cesar poprejšni večer s nekimi dvorniki v gorni celski grad podal ino je bil tako tej nevaršini odletel.
Huje se je pa godilo ostalim cesarskim dvornikom, koje je bil Vitovec v spodnem celskem gradu zasačil.
Vsi ti so bili vjeti ino so se morali za drage denarje rešiti.
Kerški škof je moral 6300 vogerskih goldinarjev rešitve obljubiti ino svoje grade do tedaj zastaviti, da bode te denarje poplačal.
Po gradu je Vitovec vso zlatnino, srebernino, orožje ino tudi cesarski pečat pobral.
Ravno tako je oplenil tudi hiše onih mestlanov, ki so na strani cesarja bili.
Potem je pa rinil s svojimi vojšaki pred gorni celski grad ino je tamo cesarja 8 dni oblegoval.
Kad je pa zvedel, da vitezi ino vojšaki iz vsih krajev cesarju na pomoč hitijo, je še zvunaj Cela oni krasni gradič, pri kterem je zali vert bil ino v katerem so rajni grofi radi stanovali, porušil, je neki dan rano, ko je ravno gosta megla dolino pokrivala, svoje konje nasedla lino se je s svojimi vojšaki zopet proti Grebenu vgenil.
Cesar rešen iz te velke stiske, je v Cele posadko vložil ino je svoje ostale vojšake nad celske grade, ki se še njemu niso bili vdali, razposlal.
On sam je bil 22 MAJ 1457 Cele zapustil ino je v Lublano šel.
Je od vogerskega kralja Ladislava prišel ukaz, celsko grofijo nikomur drugemu kakor njemu izročiti.
To je bil uzrok, da se je zdaj Vitovec za pravice svojega kralja potegovati začel.
Naglo je on v svojem gradu Grebenu na Horvatškem vojšake nabral ino je s njimi skrivaj gor proti Celi rinil.
V saboto 30 APR še pred dnevom je Vitovec nenadoma od savinske strani Cele naskočil ino je v mesto planil, cesarja vjet.
H sreči se je pa bil cesar poprejšni večer s nekimi dvorniki v gorni celski grad podal ino je bil tako tej nevaršini odletel.
Huje se je pa godilo ostalim cesarskim dvornikom, koje je bil Vitovec v spodnem celskem gradu zasačil.
Vsi ti so bili vjeti ino so se morali za drage denarje rešiti.
Kerški škof je moral 6300 vogerskih goldinarjev rešitve obljubiti ino svoje grade do tedaj zastaviti, da bode te denarje poplačal.
Po gradu je Vitovec vso zlatnino, srebernino, orožje ino tudi cesarski pečat pobral.
Ravno tako je oplenil tudi hiše onih mestlanov, ki so na strani cesarja bili.
Potem je pa rinil s svojimi vojšaki pred gorni celski grad ino je tamo cesarja 8 dni oblegoval.
Kad je pa zvedel, da vitezi ino vojšaki iz vsih krajev cesarju na pomoč hitijo, je še zvunaj Cela oni krasni gradič, pri kterem je zali vert bil ino v katerem so rajni grofi radi stanovali, porušil, je neki dan rano, ko je ravno gosta megla dolino pokrivala, svoje konje nasedla lino se je s svojimi vojšaki zopet proti Grebenu vgenil.
Cesar rešen iz te velke stiske, je v Cele posadko vložil ino je svoje ostale vojšake nad celske grade, ki se še njemu niso bili vdali, razposlal.
On sam je bil 22 MAJ 1457 Cele zapustil ino je v Lublano šel.
0
31 MAJ 1457
Je pisal iz Rima papež Kalikst III. kralju Ladislavu opominovaje ga, naj bi se spravil s cesarjem, s kojim je bil v prepiru zavolj celske grofije.
Je pisal iz Rima papež Kalikst III. kralju Ladislavu opominovaje ga, naj bi se spravil s cesarjem, s kojim je bil v prepiru zavolj celske grofije.
0
14 JUN 1457
Je bil cesar v Radolci, kojo so bili njegovi vojšaki oblegovali ino vzeli.
Od tod je peljal cesar svojo vojsko na Koroško.
Je bil cesar v Radolci, kojo so bili njegovi vojšaki oblegovali ino vzeli.
Od tod je peljal cesar svojo vojsko na Koroško.
0
24 JUN 1457
Je cesar od Belaka rinil s svojoj vojskoj pred Sternberg, je ta grad oblegoval, vzel ino porušil.
Komaj je pa bil cesar iz Cela na Krajnsko odišel, se je tudi Vitovec začel s svojoj četoj gor proti Celi pomikati, je čes Trojano v Krajnsko planil, cesarske iz Radolce pregnal ino v njo novo posadko vložil.
Iz Radolce se je Vitovec naglo zopet v Štajarsko vernil.
Na tem potu so ga scer Krajnci med Blogovicoj ino Trojanoj iz hribov nenadoma napadli ino mu nekoliko vojšakov pobili, ali Vitovec razpostavi naglo svoje vojšake, vdari nad Krajnce, jim okoli 40 kmetov pobije ino se potem dolj v savinsko dolino poda.
Tu na Štajarskem je pa že zvedil, da so se cesarski Radolce vnovič pooblastili ino da so njeno obzidje porušali.
Je cesar od Belaka rinil s svojoj vojskoj pred Sternberg, je ta grad oblegoval, vzel ino porušil.
Komaj je pa bil cesar iz Cela na Krajnsko odišel, se je tudi Vitovec začel s svojoj četoj gor proti Celi pomikati, je čes Trojano v Krajnsko planil, cesarske iz Radolce pregnal ino v njo novo posadko vložil.
Iz Radolce se je Vitovec naglo zopet v Štajarsko vernil.
Na tem potu so ga scer Krajnci med Blogovicoj ino Trojanoj iz hribov nenadoma napadli ino mu nekoliko vojšakov pobili, ali Vitovec razpostavi naglo svoje vojšake, vdari nad Krajnce, jim okoli 40 kmetov pobije ino se potem dolj v savinsko dolino poda.
Tu na Štajarskem je pa že zvedil, da so se cesarski Radolce vnovič pooblastili ino da so njeno obzidje porušali.
0
23 NOV 1457
Je v Pragu vmerl česki ino vogerski kralj Ladislav.
Smert, ki je končala njegovo živlenje, je končala tudi vojsko, v kojo se je bil za celsko grofijo s cesarjem zapletil.
Vdova celska grofinja Katarina, kakor tudi Vitovec sta se zdaj h miru nagnila, ker se nista na nikogar više vpirati mogla.
Je v Pragu vmerl česki ino vogerski kralj Ladislav.
Smert, ki je končala njegovo živlenje, je končala tudi vojsko, v kojo se je bil za celsko grofijo s cesarjem zapletil.
Vdova celska grofinja Katarina, kakor tudi Vitovec sta se zdaj h miru nagnila, ker se nista na nikogar više vpirati mogla.
0
23. novembra 1457 je še ne osemnajstletni Ladislav nepričakovano umrl, malo pred načrtovano poroko s princeso Magdaleno, hčerko francoskega kralja Karla VII.Govorice, da ga je dal zastrupiti Jurij Podjebradski niso bile nikdar potrjene.
Leta 1984 je preiskava ostankov kosti potrdila domnevo, da je kralj bolehal za neko vrsto levkemije.
Lahko pa da je umrl od kuge, ki je tedaj razsajala na Češkem in Poljskem.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ladislav_Posmrtni ladislav
Leta 1984 je preiskava ostankov kosti potrdila domnevo, da je kralj bolehal za neko vrsto levkemije.
Lahko pa da je umrl od kuge, ki je tedaj razsajala na Češkem in Poljskem.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ladislav_Posmrtni ladislav
0
0
15 DEC 1457
Je cesar s vdovoj celskoj grofinjoj Katarinoj po njenih poročnikih pogodbo sklenil.
Grofinja Katarina dobi do svoje smerti kerški grad s 2000 funtov vinarjev letnih dohodkov.
Dobi više za vse, kar ona še za rajnim grofom tirjati ima, 4000 goldinarjev ino potem zopet 2000 goldinarjev.
Vsi bojni vjetniki ene kakor druge strani bodo popolnoma prosti.
Grofinja bo saneški ino planinski grad cesarju izročila, tudi grade Valenberg, Radolco, Ojstrovec, Verbovec, Forhtenek, Podsredo, Kraljevigrad, Rogatec, Mehovo ino Grafenwert.
Njemu prepustila, ter bo naddvornikom ino posestnikom teh gradov ukazala, jih cesarju izročiti.
Ako bi se pa oni temu ukazu vstavlali, jim ne sme grofinja cesarju nasproti pomagati.
Forhteneškim, Lichtenbergerju ino ostalim, ki še imajo tožbe za celskim grofom, bode cesar pravico dal, kakor bodo razsodniki razsodili.
Vsled te storjene pogodbe je cesar v vlast dobil celsko, ortenburško ino sternbersko grofijo.
Kar pa zadene onih posestev, koje so rajni grofi na Horvatškem imeli, so od njih grofinji samo le Varoždin, Tirnlein, oboje Kamenic, Jurjevo ino Medvedgrad ostali.
Samabor je dala grofinja Andreju Baumkirherju, vse ostale posestva so pa horvatški kroni zopet pripadle.
Tako so razkosili nekdanje velke posestva imenitnih celskih grofov ino Cele je bilo zdaj zopet popolnoma s štajarskoj vojvodinoj sdruženo.
Tudi s Vitovecom se je cesar zopet poprijaznil.
Dal mu je 10 NOV 1459 Krapino, ga je povzdignil v baronski stan, ino mu je dovolil s rudečim voskom pečatiti.
21 MAR 1460 mu je na Dunaju dal tirolsko mesto Lienz ino grad Bruk, koje je bil Vitovec goriškemu grofu v vojski vzel, 22 MAR 1460 mu je pa še dal zagorško grofijo.
Tako je imel zdaj nekdanji vbogi česki plemenitaš Vitovec velike posestva, se je zval zagorškega grofa, sternberskega barona, horvatškega bana ino cesarskega svetovavca.
Bil je tudi sloviti cesarski vojskovodja.
Njegova žena, iz Weisbriahškega rodu, mu je rodila, kolikor je znano, tri sinove.
Jurja, Joaneza ino Vilhelma, ino hčer, ki se je omožila s grofom Joanezom Montfortskim, sinom grofa Joaneza Montfortskega ino grofinje Margarite Celske.
Je cesar s vdovoj celskoj grofinjoj Katarinoj po njenih poročnikih pogodbo sklenil.
Grofinja Katarina dobi do svoje smerti kerški grad s 2000 funtov vinarjev letnih dohodkov.
Dobi više za vse, kar ona še za rajnim grofom tirjati ima, 4000 goldinarjev ino potem zopet 2000 goldinarjev.
Vsi bojni vjetniki ene kakor druge strani bodo popolnoma prosti.
Grofinja bo saneški ino planinski grad cesarju izročila, tudi grade Valenberg, Radolco, Ojstrovec, Verbovec, Forhtenek, Podsredo, Kraljevigrad, Rogatec, Mehovo ino Grafenwert.
Njemu prepustila, ter bo naddvornikom ino posestnikom teh gradov ukazala, jih cesarju izročiti.
Ako bi se pa oni temu ukazu vstavlali, jim ne sme grofinja cesarju nasproti pomagati.
Forhteneškim, Lichtenbergerju ino ostalim, ki še imajo tožbe za celskim grofom, bode cesar pravico dal, kakor bodo razsodniki razsodili.
Vsled te storjene pogodbe je cesar v vlast dobil celsko, ortenburško ino sternbersko grofijo.
Kar pa zadene onih posestev, koje so rajni grofi na Horvatškem imeli, so od njih grofinji samo le Varoždin, Tirnlein, oboje Kamenic, Jurjevo ino Medvedgrad ostali.
Samabor je dala grofinja Andreju Baumkirherju, vse ostale posestva so pa horvatški kroni zopet pripadle.
Tako so razkosili nekdanje velke posestva imenitnih celskih grofov ino Cele je bilo zdaj zopet popolnoma s štajarskoj vojvodinoj sdruženo.
Tudi s Vitovecom se je cesar zopet poprijaznil.
Dal mu je 10 NOV 1459 Krapino, ga je povzdignil v baronski stan, ino mu je dovolil s rudečim voskom pečatiti.
21 MAR 1460 mu je na Dunaju dal tirolsko mesto Lienz ino grad Bruk, koje je bil Vitovec goriškemu grofu v vojski vzel, 22 MAR 1460 mu je pa še dal zagorško grofijo.
Tako je imel zdaj nekdanji vbogi česki plemenitaš Vitovec velike posestva, se je zval zagorškega grofa, sternberskega barona, horvatškega bana ino cesarskega svetovavca.
Bil je tudi sloviti cesarski vojskovodja.
Njegova žena, iz Weisbriahškega rodu, mu je rodila, kolikor je znano, tri sinove.
Jurja, Joaneza ino Vilhelma, ino hčer, ki se je omožila s grofom Joanezom Montfortskim, sinom grofa Joaneza Montfortskega ino grofinje Margarite Celske.
0
7 MAR 1458
Se je v Varoždinu vdova celska grofinja Katarina, zadovoljna s kerškoj grašinoj ino s ostalimi nji obljublenimi dohodki, vsim svojim pravicam na celsko grofijo odrekla ino jih cesarju prepustila.
Se je v Varoždinu vdova celska grofinja Katarina, zadovoljna s kerškoj grašinoj ino s ostalimi nji obljublenimi dohodki, vsim svojim pravicam na celsko grofijo odrekla ino jih cesarju prepustila.
0
10 MAR 1460
Je na Dunaju vdova celska grofinja svoje pravice do vogerskih grašin cesarju prepustila.
Je na Dunaju vdova celska grofinja svoje pravice do vogerskih grašin cesarju prepustila.
0
16 JUL 1468
Je cesar vicedomu Gregorju Dienstlnu iz Gradca naročil, naj streho na gornem celskem gradu popravi ino tamošne postele, ki so že kolj raztergane, na novo preobleče.
Je cesar vicedomu Gregorju Dienstlnu iz Gradca naročil, naj streho na gornem celskem gradu popravi ino tamošne postele, ki so že kolj raztergane, na novo preobleče.
0
20 SEP 1468
Je cesar vicedomu Gregorju iz Gradca ukazal, v gornem celskem gradu na turn novo streho narediti, savinski most pod gradom pa popraviti, da bo moč, veliki top v grad zapeljati.
Je cesar vicedomu Gregorju iz Gradca ukazal, v gornem celskem gradu na turn novo streho narediti, savinski most pod gradom pa popraviti, da bo moč, veliki top v grad zapeljati.
0
3 JUL 1469
Je v kraju Peuscheldorf vdova celska grofinja Katarina cesarju prepustila kerški grad ino dohodke, koje je za prevžitek prejemati imela, ino je spričevala, da ji je cesar ta prevžitek v gotovih denarjih izplatil.
Vdova grofinja Katarina se je potem na Dalmatinsko v Senj preselila, je neki tamo v samostanu živela ino tudi v njem vmerla.
V gornem celskem gradu je bila v beli marmor vrezana podoba te grofinje s napisom:
Catharina Gefürstete Graefin von Cilli 1437.
To podobo je bil kupil rajni zvonar Jur Steinmetz ino jo je v svojo zidanco za gradom vzidal.
1851 jo je pa Andrej Čampa, mestni kerčmar, od Steinmetzovih kupil ino jo je v svojo zidanco poleg grada prestavil.
Je v kraju Peuscheldorf vdova celska grofinja Katarina cesarju prepustila kerški grad ino dohodke, koje je za prevžitek prejemati imela, ino je spričevala, da ji je cesar ta prevžitek v gotovih denarjih izplatil.
Vdova grofinja Katarina se je potem na Dalmatinsko v Senj preselila, je neki tamo v samostanu živela ino tudi v njem vmerla.
V gornem celskem gradu je bila v beli marmor vrezana podoba te grofinje s napisom:
Catharina Gefürstete Graefin von Cilli 1437.
To podobo je bil kupil rajni zvonar Jur Steinmetz ino jo je v svojo zidanco za gradom vzidal.
1851 jo je pa Andrej Čampa, mestni kerčmar, od Steinmetzovih kupil ino jo je v svojo zidanco poleg grada prestavil.
0
1471
So Turki pervobart do Cela iz Krajnskega privreli.
Kamor so oni došli, so vse požgali, ljudi pa mnogo pomorili, mnogo jih pa saboj v sužnost gnali.
So Turki pervobart do Cela iz Krajnskega privreli.
Kamor so oni došli, so vse požgali, ljudi pa mnogo pomorili, mnogo jih pa saboj v sužnost gnali.
0
1473
Je neki doveršeno bilo celsko mestno obzidje, kojega je bil stavljati začel grof Miroslav II. Celski leta 1450.
So se Turki iz Koroškega na spodno Štajarsko vsuli, ino so pervi dan v Slovengradcu prenočili.
Od tod je šla ena truma čez Vitanje na Konjice, kjer so si v farofu kosilo kuhali.
Druga truma s vjetimi kristjani se je pa skoz hudo luknjo v šaleško dolino privalila, je šuštanski grad razsula ino potem v saboto 2. oktobra od 8mih sjutre do 4rih popoldne s 8000 vjetih kristjanov v nepretrgani versti mimo Cela šla.
Obe trumi ste potem v Šentjurju pod Rifnikom prenočile.
Je neki doveršeno bilo celsko mestno obzidje, kojega je bil stavljati začel grof Miroslav II. Celski leta 1450.
So se Turki iz Koroškega na spodno Štajarsko vsuli, ino so pervi dan v Slovengradcu prenočili.
Od tod je šla ena truma čez Vitanje na Konjice, kjer so si v farofu kosilo kuhali.
Druga truma s vjetimi kristjani se je pa skoz hudo luknjo v šaleško dolino privalila, je šuštanski grad razsula ino potem v saboto 2. oktobra od 8mih sjutre do 4rih popoldne s 8000 vjetih kristjanov v nepretrgani versti mimo Cela šla.
Obe trumi ste potem v Šentjurju pod Rifnikom prenočile.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
21.09.2021 ob 18:54