To ne. Verjetno je bilo kaznivo bivati brez zaposlitve nekje. A niso zaradi tega tudi Tesle izgnali iz Maribora? Očitno je to veljalo tudi za meščane, ne samo za državljane.
Pa saj to je isto. Biti brez zaposlitve ali bivati nekje brez zaposlitve. Bivaš v vsakem primeru nekje: pod mostom, v baraki ali palači.
Kakor na prejo niso hodili zaradi dela, tako je bilo kopanje priložnost za shajanje in dvorjenje, kakor pa skrb za zdravje in čistočo.
Običaj skupnega kopanja je trajal do sredi 14. stoletja, do leta črne smrti.
Star običaj je bil, da je na ukaz moža v kopalnici gosta postregla njegova žena.
Kopanje je bilo družabni in zabavni sestanek, zato so ostajali dolgo v vodi.
Izza 14. stoletja so pogoste odredbe, ki prepovedujejo skupno kopanje in odkazujejo ženskam svoj čas ali pa posebno kopališče.
Zabavali so se s petjem, godbo in šalami.
Ljubimkali so z besedo, mimiko in dejanjem.
Ker so ostajali cele ure v kopeli, so si donašali jedi in pijače.
Učenci Janeza Ljubljanskega so na crngrobski freski prikazali kopanje kot za nedeljo neprimerno in pregrešno opravilo.
1557
Po statutu bratislavskega ceha so kaznovali kopališkega strežnika na kazen 2 funtov voska, če se je vsedel v kad, v kateri se je kopala tuja ženska in ji grdo govoril.
1 funt je bila globa, če je z eno nogo stopil v njeno kad, ako pa jo je drzno zapeljivo nagovarjal, je bila kazen polovica funta voska.
Zaradi razposajenosti so v 15. stoletju v večini mest zahtevali delitev spolov v kopališčih, čeprav se odredb niso vedno držali.
Meščanke so rade hodile NA PREJO kot na eno glavnih priložnosti in eno prvotnih oblik družabnega življenja.
Na kmetih in v mestu je bila to prilika, kjer se je mladina shajala in so se snovale vezi za celo življenje.
Zbirali so se nekajkrat na teden.
S šalami in pripovedovanjem so si krajšali zimske večere.
Za predico je sedel njen oboževalec, ki je čistil pezdir z naročja dekleta.
Pri slabi luči je to dovedlo tudi so večjih ali manjših predrznosti.
Na prejo so hodila dekleta, njihove matere, omožene žene in vdove.
Večer se je zaključil s petjem in plesom.
Za odložene najdenčke so skrbeli že v srednjem veku, da bi ne bilo detomorov in da bi bili deležni oskrbe otroci, ki jih je zapustil oče, mati pa je ostala brez sredstev in bi bila prisiljena udati se prostituciji.
V Ljubljani je bila najdenišnica združena z meščanskim špitalom, ki je sirote špitalarje oskrboval po zunanjih dojiljah.
1540
Občinski očetje so naročili babicam, naj bodo pazljive, ker so našli v vodi mrtve otroke.
V 18. stoletju je v Ljubljano prihajalo veliko otrok iz najdeniške zibke v Trstu, ki so jih potem oddajali na kmete za svoje ali na delo, ali da so se priučili kaki obrti.
1726
Grofica Schrottenbach je našla na pragu deklico.
Dala jo je krstiti, skrbela zanjo in jo vzgojila, da je upravljala njeno gospodarstvo.
Ko je bila stara 23 let, je ušla z vojakom.
Nič ni vzela s seboj.
Pustila je le pismo, v katerem se je zahvalila za prejete dobrote.
1750
Januarja so našli na stopnicah Raigersfeldove hiše na Mestnem trgu 17 nekaj tednov staro deklico.
Od mraza je bila popolnoma otrpla.
Dete so oddali v oskrbo v meščanski špital.
1870
Najdenčkov s Kranjskega je bilo 1828.
Zaradi velikih bremen je deželni zbor sklenil, da najdenišnica v Ljubljani s 1. Julijem 1871 preneha delovati.
Skrb za otroke so morali prevzeti premožni očetje, ki so se skrivali in matere oziroma sorodstvo.
V Ljubljani je ostala še nadalje porodnišnica in učilnica za babice.
ko so se odločali o ukinitvi, so vprašali v Linz ali ima ukinitev kakšne negativne vplive
od tam so odgovorili, da niso zaznali negativnih vplivov, le da je v porodnišnici manj mamic
v domači analizi pa so ugotovili, da se število detomorov kljub najdenišnici ni dosti zmanjšalo
po ukinitvi najdenišnice tudi niso zaznali povečano število detomorov
Uporabljati so začeli kondome. Recimo nemškim vojakom so jih ze v 19 stoletju delili, da se niso okuzili s spolnimi boleznimi, ker bolni niso bili za na fronto.
Leta 1844 sta začela Goodyear in Hancock masovno proizvajat kondome iz vulkanizirane gume 🙂
Uporabljati so začeli kondome. Recimo nemškim vojakom so jih ze v 19 stoletju delili, da se niso okuzili s spolnimi boleznimi, ker bolni niso bili za na fronto.
Leta 1844 sta začela Goodyear in Hancock masovno proizvajat kondome iz vulkanizirane gume 🙂
Uuuuuuu, že leta 1844??
Ker glih berem Milenino knjigo Rit, ogenj, kače.. ona pa piše za naš folk, za Rovte in za Lublansko mestno finočo, tudi je našla sogovornice ob morju.
Pri nas so se tudi po svoje borili proti nosečnosti, spolnim boleznim. Ki jih je bilo ogromno! 🙁
Piše, da so se naši predniki zaščitili s svinjskim mehurjem ali črevami.
V zatišju zasebnega verovanja so se vzdržali blagoslovi in zagovori, ki povzročijo rodovitnost, preženejo zle duhove, obudijo ljubezen, odkrijejo zaklade in tatove, spreminjajo vreme in dajo zdravje ter preženejo bolezen.
Iz zvezd, kart, kock, sanj, ponašanja živali, dogodkov pri krstu, poroki, pogrebu in od vpliva določenih dni so pričakovali, da se jim odgrne zavesa bodočih dogodkov in odkrije lastna usoda.
Če so bili ti zagovori in ljudska ljubavna poezija napisani, jih je cerkvena oblast zaplenila in uničila.
1680
Ljubljanski jezuiti so uničili ljubavne pesmi in zagovore.
Ob koncu srednjega veka so bili meščani bolj izobraženi nego plemiči.
Plemiči so se šolali v tujini, toda čim niso bili več podložni svojim učiteljem, so se vdali veseljačenju, postopaštvu in razuzdanosti ter pozabili na učenje.
Trgovci in obrtniki so ostali trezni in marljivi.
Svoje znanje in izobrazbo so s pridom uporabili v življenju.
Sprevideli so, da jim je izobrazba nujno potrebna, pa so zato snovali in skrbeli tudi za šole.
1551
Škof je »svetoval« županu, naj meščani odstranijo prepovedane knjige, ker da bo to v kratkem ukazala protireformacijska komisija.
Na občinski seji so sklenili, da po okrajnih načelnikih o tem seznanijo prebivalstvo.
29 DEC 1600
Protireformacijska komisija je na Glavnem trgu sežgala 8 vozov luteranskih knjig.
9 JAN 1601
Protireformacijska komisija je sežgala 3 vozove luteranskih knjig.
Toda vprav izza tega časa so začeli z vnemo tiskati slovenske nabožne šolske knjige.
Ginevati je začela miselnost, da sta latinščina in nemščina vrhunec in edini cilj izobrazbe, kakor si je zamišljal tajnik grofov Auerspergov.
V turjaškem knežjem dvorcu v Gosposki ulici je bila razen botaničnega pomarančnega vrta tudi knjižnica, arhiv in dvorana z redkostimi, dragocenostmi in umetninami.
1606
Tajnik grofov se pritožuje, da ljubljanski mestni sodnik ne zna brati nemško.
1575
Od leta 1575 do leta 1580 je delovala Mandeljčeva tiskarna, ki naj bi bila prva tiskarna.
1636
Jezuiti so hoteli ustanoviti tiskarno.
Imeli so za tiskarno zbranega že precej denarja.
Niso upali začeti, ker so mislili, da mora biti s tiskarno združena še papirnica.
1678
Deželni stanovi so ustanovili tiskarno, ki jo je s stavci, tiskarji in vajenci vodil Mayer iz Solnograda.
17 OKT 1766
S patentom so prepovedali knjižno krošnjarijo s pohujšljivimi knjigami, ne da bi jih predložili v cenzuro.
1781
Vlada je ponovno naročevala, da je treba kramarjem s slikami knjige odvzeti in jih poslati uradu za revizijo knjig.
Umrljivost otrok je bila zelo velika, zato je lastništvo hišne posesti redko za dalj časa ostalo pri isti rodbini.
Prenos hišne lastnine se je večkrat izvršil z ženitno pogodbo, ako ne v celoti pa vsaj v obliki lastništva.
Doseljeni tuji pomočnik, ki je želel postati v mestu mojster z domovno pravico, je mogel to doseči le tako, če se mu je posrečilo, da se je poročil z mojstrovo vdovo ali hčerjo.
V Ljubljani je bilo mnogo meščanov, ki so prišli iz švicarskih in južnonemških mest.
S seboj so prinesli navade in običaje, ki se jim v Ljubljani niso odrekli.
Domači trgovci in obrtniki so svoje sinove pošiljali v učene, uradniške, vojaške in duhovske poklice in na ta način pospeševali tuji dotok v meščanstvu.
Tako je postalo meščanstvo vpliven steber moderne kulture.
Plemstvo se je ukvarjalo z donosnejšimi zadevami svojega zemljiškega gospodarstva in se izživljalo v veseljačenju, popivanju, popotnem križarjenju, jezdarjenju po obiskih in lovskem kratkočasju.
Ako so plemiči prišli v gospodarske težave, so si znali po zvezah poiskati primerno donosno mesto v upravni službi, kjer so zavzemali najvišja mesta.
Niso pa bili vedno med najvidnejšimi delavci.
" V zbirki dr. Pirkmajerja so navedeni paragrafi 8, 9 in 10, v zbirki Štefana Lapajneta pa 7, 9 in 10. Sodišče se je oprlo na zbirko zakona za upravno službo in ni sledilo razlagi zakona, ki jo navaja tožnik v tožbi. Paragraf 7 je v zakonu z dne 3.12.1863 omenjen tudi paragrafu 5, kjer se določa, kako se domovna pravica začenja, spreminja in izgublja in je tam navedeno:
po rojstvu paragraf 6, po omožitvi paragraf 7, po sprejetju v domovno zvezo paragraf 8, 9."
O kranjskem vicedomu grofu Orzonu je šla govorica po Ljubljani, da ga je cesarica Marija Terezija spraševala o tem in onem iz vicedomskega urada in njegovih dohodkih.
Ko ni vedel dati pojasnil, mu je cesarica dejala, naj gre domov in naj se o svojih uradnih zadevah bolje pouči, da ji bo mogel prihodnjič z večjim pridom poročati.
Med plemstvom je bilo mnogo visoko izobraženih in svetovljansko razgledanih oseb.
Med meščanskimi sinovi so bili povprečneži, ki so se potegovali za birokratsko kariero, namesto da bi nadaljevali pot svojih staršev v trgovini in obrti.
V času Valvasorja so bili meščani v večini tujci in so posamezne družine segale le redko 3 rodove nazaj.
V mestu so bili Kranjci, Štajerci, Korošci, Hrvati, Italijani, Tirolci, Bavarci, Sasi, Franki, Švabi, Šlezijci, Moravci, Čehi, Danci, Pomorjanci, Holandci in Francozi.
Tretjina tujcev je bila le zaradi kupčij in sejmskega življenja.
1616
Ljubljana s predmestji je štela 6000 prebivalcev.
1700
Ljubljana s predmestji je štela 7500 prebivalcev.
1750
Umrlo je 298 moških in 303 ženske.
Povprečna starost prebivalcev v mestu je bila 24 let in 11 mesecev.
1788
Ljubljana s predmestji je štela 10047 prebivalcev.
1813
Ljubljana s predmestji je štela 9803 prebivalcev.
Povprečna starost prebivalcev je bila 24 let in 11 mesecev.
Med umrlimi je bilo veliko otrok.
V starejši dobi so šteli le za boj sposobno prebivalstvo.
Žensk in otrok niso šteli.
Drugič so zaradi prehrane ob vojni in drugače nevarnih časih upoštevali le domače prebivalstvo, ne pa nemeščanov in otrok.
Ob koncu 18. stoletja je živelo več kot polovica prebivalstva po predmestjih.
Meščani so zidali hiše le za svoje potrebe.
Najemniške hiše se pojavijo v večjem obsegu šele izza 17. stoletja , ko je rasel uradniški aparat države.
18.11.2017 ob 10:29