Okolje hiš, zlasti v predmestju, je bilo zelo kmečko.
Hiše so obdajali svinjaki, hlevi, skednji, sušilnice, šupe, kozolci…
Živina se je pasla takoj zadaj za hišami.
Svinje, ovce, koze so se pasle po ulicah.
1681
V Berlinu prepovedali rediti in pitati prašiče.
1784
V Ljubljani kresijska oblast ukazala, naj imajo meščani prašiče zaprte, da se ne bodo podili po mestu.
Drugače jih bodo mestni biriči polovili in lastnikom vrnili le, če jim bodo plačali posebno odškodnino.
1785
Mestni očetje niso ugodili gostilničarju pri Slonu, da bi razen hleva za konje in šupe za vozove smel postaviti še skedenj za mlačev.
Dejali so, da to ne spada v mesto, marveč na polje.
1788
Posestnik v Gradišču želel postaviti poleg hiše pod za mlačev, češ da ni nevarnosti za ogenj.
Dovolili so mu, če bo mlatil le podnevi.
1789
Oblast je popustila in dovolila mlatiti tudi ponoči, ako so imeli luč v svetilkah dovolj zavarovano.
Naročili so, da morajo biti sušilnice in terilnice za lan zaradi varnosti primerno oddaljene od hiš.
Naročili so, da mesarski psi ne smejo prosto letati okrog.
Ponoči morajo biti varuhi mesnic in stojnic privezani z verigo.
1421
Ostro prerekanje med turjaškimi gospodi in Ljubljančani, ki so imeli stare pravice sekati les v turjaških gozdovih in goniti tja na pašo svojo živino.
Turjačani so jim to prepovedali in njim in Ižancem zaplenili živino.
Spor je razsodil nadvojvoda Ernest v korist Ljubljančanov.
1439
Naročil nadvojvoda Friderik kranjskemu deželnemu glavarju, naj ne krati Ljubljančanom stare pravice do gozda na grajskem griču.
Ostro mu je zabičal, da jih ne sme ovirati, da bi gonili živino na občinske pašnike izven pomirja, do katerih so imeli pravico.
Na te pašnike so zaganjali tuji trgovci svoje konje, ki so prišli na sejem.
Za plačilo želodnine so se smeli pasti prašiči v Mestnem logu.
V hiši in okrog doma je bilo delovno področje žene, ki je vodila in opravljala domača dela.
S hčerami je v srednjem in novem veku skrbela za obleko zase in za družino.
Zlasti po zimi so ženske predle, tkale, vezle in šivale.
V hiši je bilo tudi po 6 kolovratov.
Poleg graških in bruseljskih čipk so klekljale navadne, fine domače in idrijske čipke.
Meščanke so rade hodile NA PREJO kot na eno glavnih priložnosti in eno prvotnih oblik družabnega življenja.
Na kmetih in v mestu je bila to prilika, kjer se je mladina shajala in so se snovale vezi za celo življenje.
Zbirali so se nekajkrat na teden.
S šalami in pripovedovanjem so si krajšali zimske večere.
Za predico je sedel njen oboževalec, ki je čistil pezdir z naročja dekleta.
Pri slabi luči je to dovedlo tudi so večjih ali manjših predrznosti.
Na prejo so hodila dekleta, njihove matere, omožene žene in vdove.
Večer se je zaključil s petjem in plesom.
Pranje, likanje, molža, oskrbovanje hleva, ribanje poda, vlivanje sveč lojevk, peka kruha, pitanje živali so v imovitejših družinah prepuščale žene deklam.
V takih hišah so se ženske v zabavo ukvarjale bolj s finejšimi ročnimi deli, z risanjem, slikanjem, petjem, glasbo, rejo redkejših udomačenih živali kot so bili sokoli, veverice, opice, hermelini, kune, papige, jeleni, srne in ptice pevke.
Pes je bil le za varuha in stražo.
Mačka je bila le za lov miši.
Graščakinja iz Štajerske je vodila s seboj enoletnega udomačenega vepra, ki se je krotko vlegel, če si ga božal.
Leta 1750 je komendator nemškega viteškega reda imel v utici na verigi medveda, ki ga je dobil mladega in je bil krotek.
Spomladi so se dečki igrali ž njim, pri tem so pa enega sunili proti medvedu.
Ta ga je popadel in odvlekel v utico.
Komendator je medveda takoj ustrelil, a bilo je že prepozno, ker je bil otrok tako obgrizen, da je ranam podlegel.
Žena naj bi doma skrbela tudi za bolne in betežne.
Od nje so pričakovali zdravstvenega znanja, da je vedela ravnati z ranjenci, pripravljati mazila in zdravila, da je poznala in nabirala zdravilna zelišča in koreninice.
Poročile so se mlade, zaročili so jih že kot otroke po volji staršev in želji sorodnikov.
Do ločitve je prišlo redko, ker so cerkveni zakoni to le izjemoma dopuščali.
Pač pa so šli zakonci pogosti via facti narazen.
Družine so imele mnogo otrok.
Vendar je bila zaradi slabih higienskih razmer umrljivost tolikšna, da jih je malo preživelo starše.
V hiši in okrog doma je bilo delovno področje žene, ki je vodila in opravljala domača dela.
S hčerami je v srednjem in novem veku skrbela za obleko zase in za družino.
Zlasti po zimi so ženske predle, tkale, vezle in šivale.
V hiši je bilo tudi po 6 kolovratov.
Poleg graških in bruseljskih čipk so klekljale navadne, fine domače in idrijske čipke.
Meščanke so rade hodile NA PREJO kot na eno glavnih priložnosti in eno prvotnih oblik družabnega življenja.
Na kmetih in v mestu je bila to prilika, kjer se je mladina shajala in so se snovale vezi za celo življenje.
Zbirali so se nekajkrat na teden.
S šalami in pripovedovanjem so si krajšali zimske večere.
Za predico je sedel njen oboževalec, ki je čistil pezdir z naročja dekleta.
Pri slabi luči je to dovedlo tudi so večjih ali manjših predrznosti.
Na prejo so hodila dekleta, njihove matere, omožene žene in vdove.
Večer se je zaključil s petjem in plesom.
Pranje, likanje, molža, oskrbovanje hleva, ribanje poda, vlivanje sveč lojevk, peka kruha, pitanje živali so v imovitejših družinah prepuščale žene deklam.
V takih hišah so se ženske v zabavo ukvarjale bolj s finejšimi ročnimi deli, z risanjem, slikanjem, petjem, glasbo, rejo redkejših udomačenih živali kot so bili sokoli, veverice, opice, hermelini, kune, papige, jeleni, srne in ptice pevke.
Pes je bil le za varuha in stražo.
Mačka je bila le za lov miši.
Graščakinja iz Štajerske je vodila s seboj enoletnega udomačenega vepra, ki se je krotko vlegel, če si ga božal.
Leta 1750 je komendator nemškega viteškega reda imel v utici na verigi medveda, ki ga je dobil mladega in je bil krotek.
Spomladi so se dečki igrali ž njim, pri tem so pa enega sunili proti medvedu.
Ta ga je popadel in odvlekel v utico.
Komendator je medveda takoj ustrelil, a bilo je že prepozno, ker je bil otrok tako obgrizen, da je ranam podlegel.
Žena naj bi doma skrbela tudi za bolne in betežne.
Od nje so pričakovali zdravstvenega znanja, da je vedela ravnati z ranjenci, pripravljati mazila in zdravila, da je poznala in nabirala zdravilna zelišča in koreninice.
Poročile so se mlade, zaročili so jih že kot otroke po volji staršev in želji sorodnikov.
Do ločitve je prišlo redko, ker so cerkveni zakoni to le izjemoma dopuščali.
Pač pa so šli zakonci pogosti via facti narazen.
Družine so imele mnogo otrok.
Vendar je bila zaradi slabih higienskih razmer umrljivost tolikšna, da jih je malo preživelo starše.
Delovna dekleta, matere in zene.
Kaj pa so medtem moški počeli, razen tistih nekaj juncev, ki so trebili pezdir?
1548
Občinski očetje so hoteli odpraviti koledovanje.
1653
Prepovedali so koledovanje čolnarjem in mesarjem.
Dopustili so koledovanje kot posebno pravico mestnih čuvajev, ki jim zato ni bilo treba povišati plač.
1684
Do 1684 je imelo 5 deželnih trobentačev navado, da so na novega leta dan v zgodnjem jutru trobili po mestu, obenem pa po hišah beračili za novoletni dar.
Ker je plemičem zgodnje trobentanje presedalo, so jim to veselje ustavili, a jim povišali plačo do 150 goldinarjev na 175 goldinarjev na leto.
1782
Vlada je odpravila žitno mero v Ljubljani, od katere je živelo ducat stražnikov.
Obenem so odpravili tudi razvado, da so hodili stražniki po hišah voščit novo leto in beračit s tem za male darove.
Med stranske dohodke nižjega magistratnega osebja so razen prostega stanovanja, užitka travnikov, pobiranja pristojbine pd vsake košare ali brente kmetov na trgu, zaporne takse in prepisnine šteli tudi božično petje in Martinovo vino ter odvzemanje manjše količine sadja, repe in zelja, ki so ga kmetje prinesli na trg.
Ob pogrebih, sedminah, svatbah, krstih in botrinah so na kmetih in po mestih mnogo zapravljali.
Petje in godba nista manjkala v nobeni predmestni gostilni.
Dosti zaslužka so dajala godcem plesišča, ofrehti pred godovi in koledovanje.
Na nobeni ženitnini niso manjkali godci, povabljeni ali nepovabljeni.
Spremljali so ženina, nevesto in svate do cerkve.
Na ženitovanjih ni manjkalo jedi in pijače.
Te in druge razvade so prinesli doseljeni nemški obrtniki in trgovci.
Mestni biriči so razglašali patente in odredbe mestnega sveta.
Lahko daš kakšen primer patentov?
WW, v teh primerih ne gre za gospodarski pojem, torej pravico do izkoriščanja izuma, ampak za politični in upravni, torej predpise ali serijo predpisov o določeni zadevi.
Torej to pomeni, da so "izumili" nek nov predpis? Zato tak izraz?
Možno, da smo se pa je izpuhtelo.:P
Ali pa sem si jaz profesorjeve besede na bolj enostaven način zapomnila. "Ta glavni so dajali neke pomembne pildke.":P
Med stranske dohodke nižjega magistratnega osebja so razen prostega stanovanja, užitka travnikov, pobiranja pristojbine pd vsake košare ali brente kmetov na trgu, zaporne takse in prepisnine šteli tudi božično petje in Martinovo vino ter odvzemanje manjše količine sadja, repe in zelja, ki so ga kmetje prinesli na trg.
Bogme, dobro so bili preskrbljeni, pa še so beračili. Zgoraj pišeš, da so odpravili beračenje, je postalo kaznivo dejanje ali „le“ prekršek.
Patent, izdan 13. oktobra 1781, je prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil opravljanje cerkvenih obredov luteranom, kalvincem ter pravoslavcem. Husiti so bili še naprej v ilegali.
Kljub patentu je rimokatoliška cerkev ostala državna cerkev s številnimi privilegiji. Med drugim je bila pristojna za vodenje matičnih knjig, pa tudi sklenitev zakonske zveze je moral potrditi rimokatoliški župnik. Protestantske molilnice niso smele izgledati kot cerkve, ampak kot meščanske hiše, niti niso smele imeti zvonika in vhoda z glavne ceste.
je pa na sliki le prva stran patenta
nemško ravno ne znam
vidim pa, da so na tej strani napisana gospostva oziroma dežele, ki se jih tiče patent oziroma jim je cesar vladal
Delovni čas je bil do 15 ur.
Delali so od sončnega vzhoda do sončnega zahoda s kratkim odmorom za kosilo.
Dopuste so nadomeščali cerkveni prazniki, cehovski prazniki in prosti dnevi za trgatev, žetev in mlačev.
V 15. stoletju so si pomočniki izvojevali prosti plavi ponedeljek.
Če že ne celi dan, so bili prosti vsaj po drugi uri popoldne, da so se mogli okopati.
Vštevši nedelje so tako ljudje prišli letno do 100 prostih dni.
V Ljubljani so zvonili, še preden je bolnik izdihnil.
Imeli so svečane pogrebe s številno duhovščino in dolgim sprevodom.
Za uboge so ustanovili posmrtne bratovščine z letnimi prispevki.
Na svojo čast so veliko dali.
Dana obljuba ali beseda je bila več vredna kot izpolnjena formalna listina.
Udarec na roko je veljal toliko kot pečat in pismo.
1791
Ker so delavci na Bregu kljub prepovedim kadili, so jim za to razvado obljubili 12 palic.
1802
Toži magistrat, da že od najmanjšega šolarčka kadi skoraj vsak dijak, pa tudi drugi drže zlasti ob večerih svoje pipe v ustih in je le čudno, da na lesenih mostovih in hišah ni prišlo do nesreč.
Magistrat je tudi grajal policijske stražnike, ki kakšnemu kmetu še odvzamejo pipo, pred mestjanom ti bo pa še klobuk privzdignil.
Posebej naj se še dijakom resno prepove kajenje in nočno vrvenje po kavarnah in gostilnah, ker vodi to k pohujšanju nravi in jih neverjetno mnogo odvrne od duhovskega stanu.
1804
Prepoved so obnovili.
Okoristili so se biriči, da so na sejmih pobirali kmetom pipe, ki so jih vrnili proti plačilu globe.
Policija je te takse prepovedala in dala z bobnanjem prepoved kajenja večkrat obnoviti v slovenskem in nemškem jeziku.
Kdor ni ubogal, je tvegal, da ga za kak teden zapro.
V olikani družbi med moškimi in ženskami, je prišlo v navado njuhanje tobaka.
Nosljanje je dalo povod za izdelovanje lično rezljanih in umetno okrašenih tobačnih.
Patent, izdan 13. oktobra 1781, je prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil opravljanje cerkvenih obredov luteranom, kalvincem ter pravoslavcem. Husiti so bili še naprej v ilegali.
Kljub patentu je rimokatoliška cerkev ostala državna cerkev s številnimi privilegiji. Med drugim je bila pristojna za vodenje matičnih knjig, pa tudi sklenitev zakonske zveze je moral potrditi rimokatoliški župnik. Protestantske molilnice niso smele izgledati kot cerkve, ampak kot meščanske hiše, niti niso smele imeti zvonika in vhoda z glavne ceste.
je pa na sliki le prva stran patenta
nemško ravno ne znam
vidim pa, da so na tej strani napisana gospostva oziroma dežele, ki se jih tiče patent oziroma jim je cesar vladal
Hvala, bolj jasno zdaj.
Tistega o drugačni pisavi pa ne bi vedel nihče? Sem že večkrat to opazila, ne samo tukaj. Saj, če bi samo zgoraj pisalo drugače (privat Exercitii Religionis) pa je spodaj še most(?) drugače napisan (Pont a Mouffon).
1791
Ker so delavci na Bregu kljub prepovedim kadili, so jim za to razvado obljubili 12 palic.
1802
Toži magistrat, da že od najmanjšega šolarčka kadi skoraj vsak dijak, pa tudi drugi drže zlasti ob večerih svoje pipe v ustih in je le čudno, da na lesenih mostovih in hišah ni prišlo do nesreč.
Magistrat je tudi grajal policijske stražnike, ki kakšnemu kmetu še odvzamejo pipo, pred mestjanom ti bo pa še klobuk privzdignil.
Posebej naj se še dijakom resno prepove kajenje in nočno vrvenje po kavarnah in gostilnah, ker vodi to k pohujšanju nravi in jih neverjetno mnogo odvrne od duhovskega stanu.
1804
Prepoved so obnovili.
Okoristili so se biriči, da so na sejmih pobirali kmetom pipe, ki so jih vrnili proti plačilu globe.
Policija je te takse prepovedala in dala z bobnanjem prepoved kajenja večkrat obnoviti v slovenskem in nemškem jeziku.
Kdor ni ubogal, je tvegal, da ga za kak teden zapro.
V olikani družbi med moškimi in ženskami, je prišlo v navado njuhanje tobaka.
Nosljanje je dalo povod za izdelovanje lično rezljanih in umetno okrašenih tobačnih.
Jih je skrbelo zdravje:P ali samo požari? Je bilo prepovedano kaditi samo nekje, drugje pa dovoljeno?
WW, ne poznaš izraza usekati plavega?
To pomeni da neopravičeno izostaneš od dela. Vajenci so si verjetno izborili pravico prostega dneva za zdravljenje mačka.
Patent, izdan 13. oktobra 1781, je prvič po protireformaciji in vestfalskem miru v deželah pod habsburško krono omogočil opravljanje cerkvenih obredov luteranom, kalvincem ter pravoslavcem. Husiti so bili še naprej v ilegali.
Kljub patentu je rimokatoliška cerkev ostala državna cerkev s številnimi privilegiji. Med drugim je bila pristojna za vodenje matičnih knjig, pa tudi sklenitev zakonske zveze je moral potrditi rimokatoliški župnik. Protestantske molilnice niso smele izgledati kot cerkve, ampak kot meščanske hiše, niti niso smele imeti zvonika in vhoda z glavne ceste.
je pa na sliki le prva stran patenta
nemško ravno ne znam
vidim pa, da so na tej strani napisana gospostva oziroma dežele, ki se jih tiče patent oziroma jim je cesar vladal
Hvala, bolj jasno zdaj.
Tistega o drugačni pisavi pa ne bi vedel nihče? Sem že večkrat to opazila, ne samo tukaj. Saj, če bi samo zgoraj pisalo drugače (privat Exercitii Religionis) pa je spodaj še most(?) drugače napisan (Pont a Mouffon).
mogoče je prišlo do tiskarske napake in so naknadno popravljali tisk.
02.11.2017 ob 17:42