☕ STARA LJUBLJANA - 3

hvala

To se bere kot indijski kastni sistem.
Cudno, da klavcev ni zraven.

Omenjas, naj bi jedli vec ostrig in sip. Kako so jih tovorili do Ljubljane? Se niso prej pokvarile, preden so prisli do ljubljanske trznice? Kje je bila takrat trznica? Na Zgornjem trgu - ugibam zaradi imena.

A prav razumem, da so se zlocinci lahko zatekli v samostane po zavetje in zascito?

Ali ima izraz pokrita rihta kaksno zvezo z visoko rihto?

Valvazorjeva izjava mi je vsec. Pogosto velja se danes.

Je pa zanimivo, da jo bil alkohol ze takrat problem. Zgleda, da smo vsi potomci alkoholikov. Jaz se ga nikoli ne dotaknem.

*

ja, to je v Mostah
hvala

klavcev ni zraven, ker je to verjetno nepopolni seznam

iz Trsta do Vrhnike so jih tovorili po cesti, potem pa po Ljubljanici
naprej pa do Dunaja
verjetno so jih obložili z ledom

prvotno so prodajali stvari na za to določenih ulicah
meso in ribe so prodajali na Mesarskem mostu (zdaj Čevljarski most)
ob določenih dnevih pa so prodajali pred mestno in deželno hišo ter na drugih trgih

so pa lokacije skozi spreminjali

po azilnem pravu so se lahko zločinci zatekli v samostane
tudi za viteze je veljalo, da če so storili kakšen zločin, je veljal v njihovem gradu tudi azil

glede pokrite rihte ne vem če ima kakšno zvezo

včasih je bilo na gričih okoli ljubljane polno vinogradov, tko da so veselo popivali

Otroci so živeli svobodno in divje zunaj na ulicah in trgih.
Ob semanjih dnevih pa so bili zvesti gledalci glumačev, godcev in pevcev od vseh vetrov.

Leta 1569 so ljubljanskim sodnikom prepovedali, da bi z učenci ponoči peli po ulicah za nagrado.

Leta 1610 je dal mestni sodnik zapreti dijaka, ker je razžalil stražo in mestnega biriča zabodel v roko.
Sklicujoč se na privilegije so jezuiti zahtevali, da dijaka izpuste.
Mestni sodnik se je vdal in odprl dijaku vrata na Tranči.
Mestni očetje so grajali sodnika in naročili, naj dijaka izsledi in znova zapre.

Leta 1612 je učitelj bakalevreat Lenart Marij moral po službeni dolžnosti gosti in peti z dijaki pri maši v Šenklavžu na čast sodniku Ungerju.
Izjemoma je dal mestni svet godbenikom 2 goldinarja nagrade.

Leta 1615 so se stepli dijaki in klobučarski pomočniki ter se obmetavali s kamenjem.
Pomočnike so zaprli na Tranči.
Za osvoboditev dijakov se je prišel na mestne seje potegovat jezuitski rektor.
Dosegli so spravo.
Dijaki in klobučarji so si morali na rotovžu podati roke.
Na rotovžu so zagrozili, da bo vsak pomočnik, ki ga dobijo s puško ali z bodalom, zaprt na Tranči, njegov mojster pa bo kaznovan za 25 zlatih dukatov.

Leta 1682 so čevljarji zabodli 3 jezuitske dijake.
V gnevu zoper jezuite se je zbralo veliko meščanov.
S stražo je prišel mestni sodnik, da poišče dijake, ki so povzročili izgrede.
Ti so ušli.
Naslednji dan so meščani metali kamenje v okna jezuitskega seminarja.
Izgredi zoper jezuite so se nadaljevali tudi v sledeči noči.
Konec neredom je napravil strah pred kugo.

Kako se je končalo z dijakom, ki so ga morali ponovno zapreti na željo mestnih očetov? So ga izsledili? Zanimivo, da so bili mestni očetje nad sodstvom, kot je razbrati.

menda, ga niso več našli 🙂

mestni očetje in vicedom so bili nad sodstvom
se je zgodilo, da jih je kakšen sodnik imel dost in je odstopil z mesta sodnika
se je tudi dogajalo, da je vicedom grozil, da bo sodnika dal zapreti v Trančo ali ga zazidati, če ta ne bo izpustil določene osebe

*

ne vem
mogoče ima zvezo s tem, da je grozdje kasneje zorelo kot v Vipavi in so raje vozili vino iz Vipave ter opustili vinogradništvo

Leta 1552 se je moral braniti bivši mestni sodnik Frankovič pred sramotilnim zasmehovalnim spisom.
V njem so napadli Frankoviča, sina, visoko in nižjo duhovščino ter druge posvetne osebe.

Leta 1562 so pred duhovskim sodiščem očitali Trubarju, da je pripeljal iz Nemčije tiskarja, ki je tiskal sramotilne pesmi zoper duhovščino, cerkev in vero.

Leta 1594 so po naročilu nadvojvode Maksimilijana odstranili luterance in jih nadomestili s katoličani v občinski in cerkveni upravi.
Nadvojvoda je v dopisu trdil, da žive ne le ljubljanski meščani, ampak celo sam mestni sodnik pohujšljivo in nespokorniško življenje, ne spoštujejo praznikov in se vdajajo le zabavi in veseljačenju.

Decembra 1594 je na ukaz vlade vicedom zaprl luteranca Gašperja Sernca, ker je s sramotilnim namenom ob telovski procesiji izobesil raz svoje okno konjski koc.
Svojega najemnika Albinija je pa napodil iz hiše, ker je oddal nekaj strelov iz puške, da bi povzdignil slovesnost procesije.

Leta 1599 se je zaradi zasmehovanja zgodil spopad med protestanti in katoličani, ker sta v poznih večernih urah dva meščana prepevala zbadljivke zoper katolištvo in jezuite.
Z njima je bil tudi deček, ki sta ga priganjala, naj poje glasneje.
Mestni svet je oba meščana kot upornika zaprl na Trančo in po zasluženju kaznoval.

Leta 1599 sta bila kaznovana z globo 100 cekinov dva meščana, ki sta pokopala svoja otroka po luteransko z javno procesijo ob prepevanju pohujšljivih nekatoliških pesmi.
Naslednje leto je eden od teh dveh meščanov poslal svojega novorojenčka na Turjak, da ga je krstil tam skriti predikant.
Kaznovan je bil z novimi 50 goldinarji.

V tem času je začela z delom protireformacijska komisija in sežigala vozove luteranskih knjig.

Leta 1601 so razdejali luteransko pokopališče ob Gosposvetski cesti.
Škof Hren je dal iz grobnic Špitalske cerkve mrliče zmetati v Ljubljanico.

Leta 1615 so zaprli v mestne stolpe nekatoliške žene, češ da so ponaredile velikonočne spovedne listke.
Med njimi je bila tudi županja.
Iz milosti so ji dovolili, da je smela ostati v mestu, toda morala je hoditi v cerkev.

*

je tako

Leta 1549 so poleti izvolili za župana Volbenka Gebharta.
Ob prisegi so mu svetovali, naj se ne druži z ljudmi nižjih slojev, ogiba naj se slabe družbe, ponočevanja, igre, plesa, razgrajanja ter naj ne hodi v goste k ljudem, ki so v pravdah.
To ga je tako užalostilo, da izvolitve ni sprejel.
Kmalu je zbolel in leta 1550 umrl.

Leta 1551 je župan Dorn posvaril meščana zaradi neprimernega obnašanja.
Svarilo ga je tako razjarilo, da je županu grozil s pestjo.
Mestni svet ga je poklical na rotovž, kjer je moral prositi župana za božjo voljo oproščenja.
Poleg tega se je moral še 14 dni pokoriti v stolpu.

Leta 1551 so v stolp poslali suknostrižca, ker je na ulici pijan nahrulil župana.

Leta 1551 so v vicedomski stolp zaprli vrvarje, ki so žalili mestni svet.
Izpustili so jih, ko so plačali naloženo denarno kazen.

Leta 1568 svetujejo novemu županu, naj ne ponočuje, ne igra in ne popiva z ljudmi, ki niso na najboljšem glasu.

Leta 1789 je nekdo ovadil župana Petra Fistra, da je pristranski, nagle jeze, vdan pijači in surov.
Komisija je poročala, da ovadba pretirava županovo pivsko napako, ki nikoli ni škodila uradnemu poslovanju in da ga k vinu ne vleče toliko lastni nagib, kolikor občevanje z meščani, ki si razen vina ne morejo zamišljati nobenega drugega veselja.
Na opozorilo kresijskega glavarja je župan opustil vino in pivsko družbo.

Leta 1568 je meščan in klobučar Kraft na ulici zasramoval in z zmerjanjem razžalil notranjega občinskega svetnika in blagajnika Pisanca.
Krafta so telesno kaznovali in ga zaprli.
Na posredovanje vplivnih oseb so Krafta izpustili in mu zagrozili, da bo ob novem prekršku kaznovan za staro in novo.
Pred mestnim svetom je moral Pisanca za božjo voljo prositi za odpuščanje, nakar ju je mestni svet razglasil za dobra prijatelja.

Leta 1608 je bil spor dveh občinskih svetnikov.
Drug drugega sta morala prositi odpuščanja.
Za kazen sta ostala 3 dni v pokorščini, eden na rotovžu, drugi v špitalskem stolpu.

Leta 1601 je odstopajoči mestni sodnik opozoril občinski svet, da pazi na svojo in mestno reputacijo pred zahtevami vicedoma.
Vicedom je sodnika poklical k sebi in mu naročil, da takoj priskrbi sedlo za mantovskega vojvodo, ali pa ga bo dal obesiti.

Nekaj let kasneje je vicedom zahteval, naj sodnik izpusti iz Tranče zapornika, ker bo sicer dal vreči sodnika v ječo pod stopnice, kamor zapirajo tatove in druge hudodelce.

Leta 1478 se je Jud Šalamon, zet ljubljanskega Juda Arama, pritožil, da ga ljubljanski meščan in krznar po krivem dolži, da ga je zmerjal in zasmehoval.
Cesar Friderik III. je naročil po kranjskem deželnem glavarju, naj krznar ne nadleguje Juda.
Če pa krznar meni, da mu je Šalamon kaj hudega podtikal in to dokaže, naj glavar ukrene kot je običaj.

Leta 1550 je bila huda žalitvena tožba.
Meščanka je pastorko na trgu oklofutala in ozmerjala z nečistnico in tatico.

Leta 1550 so meščanu na rotovžu očitali, da se je v prepiru obnašal surovo kot samski potepuh.

Leta 1541 so zapodili iz mesta razuzdanca, češ da s takim človekom ne morejo živeti skupaj v istem zidovju, kjer se vsak dan lahko srečajo.

Leta 1601 so odrekli meščansko pravico dimnikarskemu mojstru, ker je živel z žensko na veri.
Sprejeli bi ga nazaj med meščane le, če kmalu pripelje pred mestne svetnike žensko, s katero se bo poročil, sedanjo ljubico pa mora takoj zapoditi.
Dalje se je moral obvezati, da ne bo jemal pod svojo streho tihotapcev in ne bo ž njimi sodeloval ter se ne bo ponoči potikal po ulicah.
Obljubiti je moral, da si kupi v mestu svojo hišo.

Leta 1608 niso sprejeli za meščana Laha, ker ni bil rokodelec in je bil kot glušec nesposoben za trgovino in obrt.
Imel je tudi 2 otroka.
Žena ga je imenovala za tatu, podpiral je tihotapce in je bil že zaprt na Tranči.

Leta 1616 je tožila vdova, da jo je soseda zmerjala z vlačugo, ji hotela razpraskati obraz, ji grozila z nožem in ji pretila, da jo prežene iz hiše.
Sodnik je napadalko ostro posvaril.

Mestni očetje so najbolj pazili na tiste, ki so skrbeli za prehrano prebivalstva, na mesarje, peke in branjevce.
S svojo trdovratnostjo in nevljudnostjo so delali največ težav mesarji.

Leta 1544 so izdali novo uredbo za mesarje.
Mesarji so se skušali te uredbe otepati.
Magistrat ni popustil.

Leta 1547 je magistrat ponovil odredbe zoper neposlušne in jim zagrozil z globo 10 dukatov, če bi se ne držali mesarskega reda ali bi se upirali dati po redu vsakomur meso.

Leta 1658 so zdravniki preiskali 3 ljubljanske lekarne.
Dve so pohvalili.

V tretji so našli razmere, da bi lastnika v Benetkah spravile na galejo.
Drugod pa bi postopali ž njim kot s ponarejevalcem.
Lastnika so obsodili na 100 kron kazni in lekarno za 1 mesec zaprli.

Obrt in trgovina sta vobče dala podlago za blagostanje meščanov, ki so ga v srednjem veku, ko so bile hiše iz lesa, uničevali pogostni požari.
Enako pogubne so bile vojne ter kupčijska konkurenca kmetov in Judov.

Leta 1448 je cesar Friderik III. prepovedal tedenske sejme na kmetih, češ da povzročajo draginjo in pomanjkanje živil v mestih.
Pravi vzrok je bil poslabšani denar, ki ga je dal cesar v finančnih stiskah kovati, tako da je padel na petino svoje vrednosti.

Preskrba čet v bojih za celjsko dediščino, vojne z Benečani, pustošenja po Turkih in s tem zvezani zastoj trgovine s Ogrsko in Italijo.
To je poslabšalo gospodarski položaj Ljubljane, ki ga ni mogel izboljšati niti izgon Judov leta 1515, pri katerih je bilo zadolženo plemstvo in meščanstvo.

Draginjo je povečala zmanjšana vrednost srebra, ki so ga v velikih množinah vrgli na trg iz novoodkritih in iz prekomorskih rudnikov.

Tožbe zoper kmečke sejme pri cerkvah in po zakotnih trgih niso hotele prenehati kljub ukazom, da morajo kmetje svoje pridelke nositi na prodaj v mesta in trge in sprejemati kovance v plačilo.

Leta 1487 je cesar Friderik III. ukazal znova, naj plemstvo ne sili kmetov, da samo njemu prodajajo in naj jim ne daje potuhe pri protipostavnem trgovanju.
Ljubljani se mora pustiti prosta trgovina z živino.

Leta 1521 so v Zagrebu zaprli Ljubljančana zaradi dolgov drugega someščana.

Leta 1593 je sodnik iz Linca zahteval povračilo dolgov z grožnjo, da bo dal zapreti prvega Ljubljančana, ki pride v Linc in mu zaplenil blago.

Leta 1622 so popisali po deželi zaloge žita in vina.
Izkazalo se je , da je bila Ljubljana zelo slabo preskrbljena.

Po 30 letni vojni (1618 – 1648) so se kmetje in meščani polagoma izlizavali iz vojnih posledic.
Živeli so skromno in odpovedi polno življenje.
Plemiči so stroške za svojo potratnost prevalili na druge.

Zupanja?
Zupanova soproga, mar ne?

ja, verjetno je mišljena županova žena

Tole ti cisto resno:

Škof Hren je dal iz grobnic Špitalske cerkve mrliče zmetati v Ljubljanico.

In kaksna je bila reakcija ljudi?

Pa ne toliko napisati v enem dnevu. Zame je prevec, ker vsak dogodek vidim pred ocmi, kako se odvija, kot kratek filmcek, in je cisto prevec dogodkov za en dan.

ja čisto resno

reakcija ljudi je bila, da so bili tiho
če ne bi končali na grmadi ali jih razčetverili

Meščani, ki so si nabrali premoženja so plemiče posnemavali v obleki, pojedinah, opremi in livrirani služinčadi.

https://i.pinimg.com/564x/87/46/a3/8746a36bd15839dbc26b2d65c2520ba3.jpg

Na tihem so stiskali in se omejevali v izdatkih, doma pa so se oblačili v mahedravo hišno suknjo.
Stanovanje so imeli opremljeno skromno razen sobe, ki je bila bahavo opremljena za sprejeme gostov.

Ako se je dalo, so si od vlade, ki ji je manjkalo denarja, kupili plemiško pismo, da so tako prišli do grba in naslova.

Staro plemstvo je novince preziralo.
Niso jih priznali za enakovredne.
Niso jih sprejemali v svoje ustanove in redove.

Hm. Danes je pa povsem drugače. Tisti, ki so si nabrali premoženja, ga skrivajo pred ljudmi . Ker so njim pobrali.

k da je blo takrat kaj drugače

Leta 1747 je zaradi uboštva Marija Terezija dovolila, da se v Ljubljani ustanovi zastavljalnica.
Ta ni uspevala, ker je poslovala javno, dolžniki pa so želeli, da ostanejo težave na zunaj skrite.

Zasebnim oderuhom je bilo treba za posojeni goldinar plačevati na teden 1 krajcar obresti.
Tako se je dolg v enem letu skoraj podvojil.

Tudi konec stoletja, ko je prihajala francoska revolucija, je bilo treba štediti s pojedinami, obleko in nakitom.
Namesto pravega so nosili ponarejeno blago in brušeno steklo namesto diamantov in rubinov.
Namesto usnjatih stenskih tapet so uporabljali papirnate tapete.
Namesto porcelana so uporabljali kameninasto keramiko.

Leta 1800 je francoski oficir zapisal:

Ljubljana dela z Gradom,
s svojimi stolpi in s cerkvami vtis premožnega mesta.

Trgovci stoje dobro,
povsod se vidi blagostanje,
ki ga navadno najdeš le v velikih trgovskih središčih.

Na dobre razmere kaže tudi dejstvo,
da v mestu ni opaziti beračev in nič slabo oblečenih ali celo v krpe odetih ljudi.

Moški se odlikujejo z okretnostjo,
ki je med Nemci zlepa ne najdeš.

Že pri površnem opazovanju se mi je zbudila želja,
da bi ženske mogel pobliže spoznati.
Njihovo obleko določa vsemogočna moda,
njihova zunanjost pa me v vsakem oziru spominja na lepotice.

Življenjsko raven meščanov dobro označuje okolnost, da je imelo domala vsako gospodinjstvo enega ali več poslov.
Hlapci in dekle so ostajali desetletja pri isti hiši, kjer so bili večkrat preskrbljeni tudi za stare dni.
Bili so del družine.
Imeli so skupno mizo, če ne z gospodarjem, pa vsaj z nedoraslimi otroci.
V navadi je bila skupna jutranja in večerna molitev.

Leta 1758 je svoji dosluženi kuharici, ki je odšla k teti na deželo, obljubil Rakovec (Raigersfeld) da ji bo do smrti plačeval 24 goldinarjev letne podpore.
Toliko je imela na leto plače hišna z vso oskrbo v družini, kuharica malo več, kuhinjska dekla in hlapec malo manj.
S kuharico je bil enak v plači livrirani sluga, ki je jedel s služinčadjo.
Dobil je tudi livrejo in manjši dodatek za kruh in vino.
Zasebnemu tajniku je Rakovec dajal 60 goldinarjev letne plače, prosto stanovanje in hrano od gosposke mize.

Pri poslih so bile pogoste tožbe o povprečnosti, zanikrnosti, nevestnosti in moralni malopridnosti poslov.

Leta 1787 je poselski red Jožefa II. zahteval točno izvrševanje vseh opravil.
Brez gospodarjevega dovoljenja posel ni smel v gostilno, na ples ali drugam od doma.
Posel ni smel samovoljno pretrgati službenega razmerja.

Hlapca, ki je gospodarju pobegnil v drugo službo, je župan kaznoval na 10 udarcev s palico.
Ostati je smel v novi službi, če ga prejšnji gospodar ni maral nazaj.

Dekla, ki je gospodarju ušla, ker je zahteval plačilo za pobito porcelansko posodo, je morala škodo povrniti.
Zaradi pobega je presedela 48 ur v zaporu ob kruhu in vodi.

Število beračev in ubogih, ki so živeli le od miloščine, je naraslo zlasti po 30 letni vojni.
Ti so bili odmaknjeni od mestnega središča v zapuščenih delih predmestja.

Meščani so slišali le o pretepih, ubojih in divji razvratnosti po zakotnih beznicah ali ko je bilo treba seči v žep po miloščino.

Če je ob epidemijah umrlo več ljudi v predmestju kakor v mestu, je bilo to zaradi uboštva in silne zanemarjenosti.

Razen z vojnimi poškodovanci se je število beračev večalo s pobeglimi hlapci in kmeti, ki so po kužnih boleznih, ujmah in požarih zapuščali zemljo in dom in se ob cerkvah, sejmih, gradovih nastavljali kot slepi, kruljavi, mutasti, božjastni ali obsedeni, da so zbudili usmiljenje in dobili miloščino v denarju, jedi ali obleki.

Ob pomanjkanju in draginji so trpeli tudi tisti, ki so bili deležni oskrbe v špitalu ali lazaretu.
Šli so beračit na cesto.
Prizadeti so bili tudi beraški redovi frančiškanci in avguštinci, ki so bili odvisni od miloščine in so imeli malo zemlje.

Leta 1569 so naročili mestnemu blagajniku, naj nastavi še enega beraškega strahu.
Beraški strahovi so bili do sredi 19. stoletja.

Leta 1593 so prepovedali dajati po večernem zvonjenju pijačo.
Bogokletnikom so obetali, da jih vtaknejo v kletko pred rotovžem.

https://c2.staticflickr.com/2/1523/24877808210_9b0f006577_b.jpg

Leta 1615 so v Ljubljani postavili komisije, ki so šle od hiše do hiše, popisale ljudi, odpravile iz mesta postopače in preprečile tatvine, nečistovanja in bogokletstva.
Strogi ukrepi so bili zoper pijančevanje rokodelcev.
V sporazumu z rokodelci so sklenili, da bo sedel 14 dni v stolpu ali na Tranči, kdor bo doma ali na cesti preklinjal.

Leta 1651 so v Ljubljani popisali in jim dali pločevinaste značke.

Med berače so se ob tržnih dneh vrinili kmetje in postopači s podeželja.
Tržni pazniki so jim bili vestno za petami.
Kdor se je po prvem izgonu spet pojavil v mestu, ta je romal v zapor ali pa so mu za odhodnico naložili nekaj gorkih s palico.
Te paznike so imenovali BERAŠKI STRAH.

Leta 1767 je 4000 beračev na veliki petek oblegalo vrata vseh ljubljanskih cerkva.

Leta 1786 je bil v Ljubljani ustanovljen Ubožni inštitut ali Združenje iz ljubezni do bližnjega.

Leta 1789 so v meščanskem špitalu ustanovili porodnišnico

Leta 1798 je imel Ubožni inštitut 328 podpirancev.

Do leta 1822 je obstojal Glavni ubožni sklad.

Huda kazen. Kakšna kazen pa je primerna za tiste, ki na forumu preklinjajo?