HAČEPSUT (vladala od 1504 do 1483 pred Kristusom)
Hačepsut je bila hči faraona Tutmozisa I. in Ahmes. Postala je soregentka in naslednica, čeprav je v Egiptu veljalo pravilo moškega nasledstva. Vzgajali in okronali so jo kot moškega.
Poročila se je s polbratom Tutmozisom II., ki je kmalu umrl. Hačepsut je sama vladala Egiptu 20 let, dokler ni Tutmozisu III. (Hačepsutin pastorek) uspelo prevzeti oblasti.
Njeno miroljubno vladanje je v deželo prineslo blaginjo in razcvet. Spodbujala je razvoj trgovine in umetnosti.
Njen minister in varovanec Senenmut je zgradil Amonov tempelj Deir el Bahari v Tebah. Hačepsut je povsod upodobljena kot faraonka. Na slikah nosi brado, ki so ji jo nadeli kot simbol dostojanstva vedno, ko se je pojavila v javnosti.
Njena smrt ostaja nepojasnjena. Pastorek naj bi jo prisilil, da se je zastrupila. Sovražil naj bi jo tako močno, da je dal uničiti vse njene slike in celo njeno mumijo.
http://shrani.si/f/3j/sV/4ZgQdvFJ/hatshepsut-collosalgrani.png
0
Micka 12.03.2017 ob 15:25
Super tema. Ko jo predelaš pa predlagam Pozabljena polovica - Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem
Pa knjigo "Ogenj, rit in kače niso za igrače" priporočam, o tem kako so duhovniki in krščanstvo še ne tako dolga desetletja nazaj uveljavljali svoje dogme nad ženskami. Za moški in ženski spolni organ, je imelo krščanstvo eno samo ime - SRAM.
NEFRETETE (14. stol. pred našim štetjem)
Nefretete je postala znana zaradi svojega doprsnega kipa iz barvnega kamna, ki so ga leta 1911/12 izkopali v Amarni.
O njej vemo le malo. Verjetno ni bila princesa iz Mezopotamije, kot so mislili pred časom, temveč je bila iz ugledne, a nekraljeve egipčanske družine. Poročila se je s faraonom Amenofisom IV. Bil je veliki verski reformator: stare bogove so radikalno ukinili in sonce začeli častiti kot boga Atona. Prevzel je imel Ehnaton-tisti, ki se dopade soncu. Na južnem bregu Nila je ustanovil mesto Amarna, središče nove monoteistične religije. Nefretete mu je sledila v novi veri.
Paru se je rodilo šest hčera. Božanska vladarska družina naj bi poosebljala vseobsegajočo ljubezen, ki jo je Aton naklonil svetu.
Ehnaton, izgubljen v sanjah, je pozabil na politiko. Po njegovi smrti je kratek čas vladal Tutankamon, ki se je vrnil k stari veri. Nefretetino sončno mesto Amarna se ni obdržalo niti 30 let.
http://shrani.si/f/1J/WA/3f5amp6Q/prenos-2.jpg
Pa knjigo "Ogenj, rit in kače niso za igrače" priporočam, o tem kako so duhovniki in krščanstvo še ne tako dolga desetletja nazaj uveljavljali svoje dogme nad ženskami. Za moški in ženski spolni organ, je imelo krščanstvo eno samo ime - SRAM.
Sem že nekaj mesecev na čakalnem seznamu v knjižnici. Sem "že" na 15. mestu.:)
Pa knjigo "Ogenj, rit in kače niso za igrače" priporočam, o tem kako so duhovniki in krščanstvo še ne tako dolga desetletja nazaj uveljavljali svoje dogme nad ženskami. Za moški in ženski spolni organ, je imelo krščanstvo eno samo ime - SRAM.
A sva midva brala različno verzijo iste knjige?
V moji Miklavčičeva namreč piše tudi: Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj.
Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.
Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti, kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.
Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili radodarni na bolj praktične načine: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.
Jožefa (1933) je povedala, da ji je mama pogosto omenjala župnika Ivana Pečnika. Po maši jo je poklical k sebi, v zakristijo, segel z roko v žep in ne da bi pogledal, koliko in kakšni kovanci so se mu znašli v dlani, jih je izročil njeni mami. Pri tem ji je zabičal, naj jih skrije pred možem, ki je bil znan vaški pijanček in je vse, kar se je dalo, pustil v gostilni.
Pripovedovali so mi tudi o zakonskem paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj.
Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre …
Pa knjigo "Ogenj, rit in kače niso za igrače" priporočam, o tem kako so duhovniki in krščanstvo še ne tako dolga desetletja nazaj uveljavljali svoje dogme nad ženskami. Za moški in ženski spolni organ, je imelo krščanstvo eno samo ime - SRAM.
A sva midva brala različno verzijo iste knjige?
V moji Miklavčičeva namreč piše tudi: Jaroslav (1922) mi je pripovedoval o paru, ki je poročno noč podaljšal v teden, saj kljub mukotrpnemu trudu, kam kaj sodi, nista mogla priti skupaj.
Preplašena, polna zadrege in s strahospoštovanjem sta se končno odpravila k župniku, ki jima je blagohotno razložil, kaj mora mož narediti s svojim orodjem. Baje sta bila potem zakonca pri praktičnem izvajanju nasvetov zelo uspešna.
Ob tem moram poudariti veliko in pomembno vlogo, ki so jo imeli duhovniki pri razsvetljevanju svojih faranov. To so bili še časi, ko so duhovniki z njimi živeli v pravem pomenu besede, v dobrem in slabem. Vedeli so za vse njihove težave in skrivnosti, kolikor so le lahko, so jim tudi pomagali.
Duhovniki so bili razsodniki v družinskih prepirih, bili pa so tudi tolažniki nesrečnih žena, če se je zgodilo, da jih je mož varal, pretepal ali jim ni dajal denarja za preživljanje. Žal se je prepogosto dogajalo, da so dobile le nasvet, naj več molijo ali naj bodo bolj ponižne in ubogljive. Nekateri duhovniki, tudi v Žireh je nekaj časa takšen služboval, pa so bili radodarni na bolj praktične načine: ženskam, ki so se zatekle po pomoč, so pomagali s hrano ali denarjem.
Jožefa (1933) je povedala, da ji je mama pogosto omenjala župnika Ivana Pečnika. Po maši jo je poklical k sebi, v zakristijo, segel z roko v žep in ne da bi pogledal, koliko in kakšni kovanci so se mu znašli v dlani, jih je izročil njeni mami. Pri tem ji je zabičal, naj jih skrije pred možem, ki je bil znan vaški pijanček in je vse, kar se je dalo, pustil v gostilni.
Pripovedovali so mi tudi o zakonskem paru, ki dlje časa ni mogel imeti otrok. Po pripovedovanju sogovornice je bilo bolj verjetno, da nista vedela, kaj naj počneta drug z drugim takrat, ko sta legla skupaj.
Nekoč jima je neki hudomušnež svetoval, naj malo bolj podmažeta fedre (posteljne vzmeti). Nemalo smeha je vzbudilo njuno početje, saj sta naslednji dan pridno vlačila iz hiše modroce in vsej vasi na očeh mazala napačne fedre …
Meni je najbolj v spominu ostal nojšč, nožiček za čiščenje uda pred odnosom, da ni ribalo. Tole mi je bilo tumač, grozno.
Kakopak da isto, a od bogaboječe Micke pač ne gre pričakovati da bo videla v knjigi kritiko krščanstva 😉
Drugače pa poznam avtorico tudi, so mi poznane stvari zunaj knjige 😉
SAPFO
*okoli leta 612 pr. n. št., Eresos/Lezbos
+okoli leta 570 pr. n. št.
Njena dela so se le delno ohranila. V času življenja so jo imeli za deseto muzo, kasneje so se ji v komedijah posmehovali. Imela je močan vpliv na rimskega pesnika Katula. Po njej je poimenovana oblika kitice.
Njenega življenja ne poznamo dobro. Bila je iz plemiške družine, poročila se je s Kerkylasom in z njim imela hči Kleis.
Iz političnih razlogov je nekaj plemičev moralo zapustiti Lezbos, med njimi tudi Sapfo. Po vrnitvi v Mytilene leta 585 je bila vodja umetnostnega in družbenega združenja. Tam so se mlada dekleta iz plemiških družin pred poroko morala šolati v petju in glasbi ter se spoznati s tamkajšnjimi običaji.
Po legendi naj bi se Sapfo zaradi nesrečne ljubezni do lepega mladeniča vrgla s pečine v morje.
http://shrani.si/f/3q/54/1RAqYK6Q/sapfo.jpg
Kakopak da isto, a od bogaboječe Micke pač ne gre pričakovati da bo videla v knjigi kritiko krščanstva 😉
Drugače pa poznam avtorico tudi, so mi poznane stvari zunaj knjige 😉
Napisala sem da piše tudi ... in potem citirala odlomek iz knjige. Ničesar nisem komentirala, niti zanikala, niti obsojala, za razliko od tebe, ki pišeš enostransko in se spuščaš v komentarje o meni osebno, kar s knjigo nima prav nobene veze.
KLEOPATRA
*okrog 70 pr. n. št.
+30 pr. n. št., Aleksandrija
Leta 51 pr. n. št. je zadnja vladarica Ptolomejcev Kleopatra zasedla prestol. Bila je visoko izobražena Grkinja, govorila je več svetovnih jezikov, celo afriških. Dala je zgraditi znan svetilnik na Farosu.
Ni bila lepotica, sodobniki so kritizirali njen velik nos, izžarevala pa je čarobno privlačnost.
Kleopatra se je kot kraljica videla v vlogi boginje Isis in božansko poreklo je bilo opravičilo za poroko med bratom in sestro. Jasno je pa dala vedeti, da regentstva ne misli prepustiti mlajšemu polbratu. Po nemirih, ki so izbruhnili po očetovi smrti, se je bila prisiljena umakniti v Severni Egipt.
Leta 48 pr. n. št. je Cezar prišel v Aleksandrijo. K njemu se je pritihotapila zavita v preprogo in ga takoj očarala. Rodil se jima je sin Ptolomej Cezarion in leta 46 pr. n. št. je odpotovala v Rim. Domov se je vrnila po umoru Cezarja. Leta 44 pr. n. št. se ji je, po umoru polbrata, v katerega je bila najbrž tudi sama vpletena, na prestolu pridružil sin.
Antonija je srečala leta 41 pr. n. št. Plutarh je pisal o razkošnih zabavah, s katerimi ga je osvojila. Naslednje leto sta se jima rodila dvojčka. A Antonij je Kleopatro zapustil, da bi se po smrti prve žene poročil z Okavijanovo (Antonijev sokonzul) sestro. Čez tri leta sta se spet srečala in ponovno je podlegel njenim čarom. Načrtovala sta grško kraljestvo, ki naj bi bilo skoraj enakovredno rimskemu. Rodil se jima je še en sin.
Oktavijan je Antonija odstavil z mesta konzula in Kleopatri napovedal vojno. Kleopatri se je po izgubljeni bitki zaprla v svojo grobnico, Antonij pa je bil prepričan, da je umrla, zato se je ubil. Kleopatra se je kmalu res zastrupila, najbrž s kačjim strupom.
Oktavijan, ki je Kleopatro vse življenje sovražil, jo je po smrti dal pokopati z vsemi častmi.
http://shrani.si/f/2/3Y/4sSboh9I/v195999.jpg
HELENA
*okoli 255
+okoli 330 v Nikomediji
Okrog leta 275 se je poročila s Constantiusom Chlorusom, Dioklecijanovim socesarjem. Leta 288 se jima je rodil sin Konstantin, že leta 292 pa je Helenin zakon razpadel. Konstantin je imel nezakonskega sina Crispusa, za katerega je skrbela in ko je leta 306 postal cesar, ju je poklical k sebi.
Na dvoru je igrala pomembno vlogo in celo dobila pravico do kovanja denarja. Okrog leta 313 se je dala pokristjaniti, Konstantin pa se je krstil šele na smrtni postelji.
Imela je velike zasluge pri gradnji razkošnih cerkva. Z njeno pomočjo so zgradili cerkvi v Olbergu in Betlehemu.
http://shrani.si/f/3e/sT/4iwbgNiQ/sainthelena-14dd4d422662.jpg
TEODORA
*okoli leta 500, Carigrad
+28. 6. 548, Carigrad
Bila je hči dreserja medvedov. V mladosti je postala igralka, to pa je takrat pomenilo tudi prostitutka. Ne ve se, kdaj je spoznala Justinijana, prestolonaslednika rimskega imperija, znano pa je, da je bila ljubezen na prvi pogled. Proti pravilom sta se poročila leta 524 v Hagiji Sofiji.
Čez tri leta, po smrti starega cesarja, sta postala vladarja imperija. Hitro se je naučila umetnosti visoke politike in bila popolna gostiteljica. Pridobila je moč, potovala po deželi, skrbela za obnovo mesta, izdala odlok proti zvodništvu in izboljšala položaj žensk z zakonom, ki je predpisoval enake dedne pravice za sinove in hčere.
Med verskimi spori je kot pobožna kristjanka podprla monofisite (še danes obstajajo v koptski cerkvi), vendar Rima ni prepričala in niso izvolili papeža po njeni izbiri.
Justinijan je svojo ženo oboževal. Po njeni smrti je prišlo do novih nemirov.
http://shrani.si/f/20/Th/EnqIO5s/slika11.jpg
To so ženske rojene v privilegij in živeče v luksuzu - na nivoju današnjih Kardashiank ali raznih slovenskih kvazizvezdnic. Te ženske niso imele pojma, kako v resnici živi prava ženska, podobno kot današnje samooklicane intelektualke ne vedo, da pot v trgovino lahko traja 10 in več minut. Živeče v pernici na zrnu graha, oddaljene od edinih resničnih velikih žensk kot Pluton od Sonca. Pomembno jim je bilo svoje lastno ime, lastno udobje in lastna slava. Tistih pravih velikih žensk, delavnih mravljic, na čigar ramenih so uživale v privilegijih, niso poznale in jih niso hotele poznati. Zgodovina se nadaljuje.
0
Micka 12.03.2017 ob 17:23
Avtor: ne morem, da ne bi
To so ženske rojene v privilegij in živeče v luksuzu - na nivoju današnjih Kardashiank ali raznih slovenskih kvazizvezdnic. Te ženske niso imele pojma, kako v resnici živi prava ženska, podobno kot današnje samooklicane intelektualke ne vedo, da pot v trgovino lahko traja 10 in več minut. Živeče v pernici na zrnu graha, oddaljene od edinih resničnih velikih žensk kot Pluton od Sonca. Pomembno jim je bilo svoje lastno ime, lastno udobje in lastna slava. Tistih pravih velikih žensk, delavnih mravljic, na čigar ramenih so uživale v privilegijih, niso poznale in jih niso hotele poznati. Zgodovina se nadaljuje.
Viasat History ima dobre dokumentarce, dve seriji mislim da od BBC Four, sta bili tudi na tematiko rimskih cesaric in vplivnih žensk.
Jaz sem ga šele pred kratkim odkrila pa sem čisto fascinirana. Ampak ker je preveč dobrih dokumentarcev in ker se precej ponavljajo, sem se odločila, da jih bom gledala po sklopih. Zdaj gledam vse o Tudorjih, Zarote in Prepovedano zgodovino.
Avtor: ne morem, da ne bi
To so ženske rojene v privilegij in živeče v luksuzu - na nivoju današnjih Kardashiank ali raznih slovenskih kvazizvezdnic. Te ženske niso imele pojma, kako v resnici živi prava ženska, podobno kot današnje samooklicane intelektualke ne vedo, da pot v trgovino lahko traja 10 in več minut. Živeče v pernici na zrnu graha, oddaljene od edinih resničnih velikih žensk kot Pluton od Sonca. Pomembno jim je bilo svoje lastno ime, lastno udobje in lastna slava. Tistih pravih velikih žensk, delavnih mravljic, na čigar ramenih so uživale v privilegijih, niso poznale in jih niso hotele poznati. Zgodovina se nadaljuje.
Na misel mi pride Ivana Orleanska, ki ne spada v ta sklop.
Vidiš kako je, če se spuščaš v prenagljena pisanja, samo ogledalo iz prejšnje teme sem ti nastavil, morda boš celo dojela čemu sem ga.
Pa lep pozdrav 😛
ROSWITHA VON GANDERSHEIM
*okoli leta 935
+po letu 973
Izvirala je iz spodnjesaškega plemstva. Kot redovnica je stopila v benedektinski samostan, kjer so bile opatice predvsem princese iz cesarskih družin.
Bila je ženska z visoko izobrazbo in prva nemška pesnica. Menila je, da so dela poganskega pisatelja Terenca za šolsko branje neprimerna, je napisala 6 legend v latinskem jeziku. Najpomembnejša med legendami je Abraham.
Bila je seznanjena z vsem, kar se je dogajalo v začetnem obdobju cesarjevega vladanja. Dogodke si je razlagala z vpletenostjo hudiča.
http://shrani.si/f/1u/cJ/DmZcOnP/roswithaofgandersheim.jpg
TEOFANU
*okoli leta 955
+15. 6. 991, Nimwegen
Leta 972 je Teofanu, grško princeso, papež Janez XIII. poročil z Otonom II. in bila je okronana za cesarico.
Bila je politično aktivna izobražena ženska, ki je ljubila umetnost in razkošje.
Po zgodnji moževi smrti je skupaj s taščo prevzela regentstvo namesto mladoletnega sina Otona III. Zmagala je v notranjem sporu s Poljsko in Madžarsko. Ob poroki njene hčere s palatinom Ezzom, je KLotaringija postala del kraljestva. Dve drugi hčeri sta postali opatici.
Obnovila je idejo o rimskem imperiju, ki je kasneje postala politični program njenega sina.
http://shrani.si/f/W/A7/WIzb54r/theophanu.jpg
KUNIGUNDA
*po letu 970
+3. 3. 1033, samostan Oberkaufungen
Hči grofa Siegfrieda iz Luksebruga se je leta 988 poročila s Henrikom, ki je postal nemški kralj. Henrik II. je bil sprva duhovnik, zahteval je tudi reformo samostanov in podpiral umetnost.
Par so okronali leta 1002, nato še enkrat čez dve leti. Leta 1014 so ju imenovali za cesarja in cesarico v Rimu.
Igrala je veliko vlogo pri vladnih poslih v cesarstvu, veliko je potovala s svojim možem, pogosto pa je zastopala tudi svojega brata Henrika V. Bavarskega. Kraljevski par je leta 1007 ustanovil škofijo Bamberg, v kateri naj bi bil misijon Slovanov, Kunigunda pa mu je podarila svojo doto.
Ker sta bila brez otrok, sta veljala za zelo pobožna. Neka legenda pravi, da je prestala preizkus z ognjem, da bi ovrgla očitke o svoji nezvestobi.
Po moževi smrti 1024 se je umaknila v samostan.
Leta 1200 je bila razglašena za svetnico.
http://shrani.si/f/U/kv/1D0Nu50F/bambergkunigunde.jpg
GISELA MADŽARSKA
*okoli 985, Abbach/Spodnja Bavarska
+7. 5. 1060, Niedernburg, Passau
Sestro nemškega cesarja Henrika II. so že kot otroka leta 996 poročili s kasnejšim madžarskim kraljem Štefanom I. Čez 5 let so oba okronali.
Imela je pomembno vlogo pri pokristjevanju Madžarov, veljala je za donatorko stolnice v Veszpremu, podpirala je Pannonhalmo, prvi benediktinski samostan v deželi.
V spomin svojemu sinu, prestolonasledniku, ki je umrl leta 1031, je izvezla razkošno ogrinjalo za Marijino cerkev, kjer je upodobljena kot vezilja skupaj s sinom in kraljem. Iz mašnega ogrinjala je kasneje nastal plašč, ki so ga ob kronanju nosili madžarski kralji.
Po kraljevi smrti leta 1038 so deželo prizadeli poganski upori in boj za prestol, dežela je bila prepuščena nemški politiki. Leta 1045 je nemški kralj Henrik II. Giselo osvobodil in kot redovnica je vstopila v samostan. Umrla je leta 1060 kot opatica.
Kasneje so jo proglasili za svetnico.
http://shrani.si/f/1k/G6/2Jza01yq/220px-portrayalofgiselao.jpg
HILDEGARD VON BINGEN
*1098, Bermersheim/Alzey
+17. 9. 1179, Ruppertsberg/Bingen
Desetega otroka barona Hildeberta von Bermersheima, Hildegard, so že pri osmih letih dali v benediktinski samostan. Leta 1136 je postala njegova prednica. Leta 1141 je dala zgraditi samostan Rupertsberg.
Nikoli ni bila deležna sistematične izobrazbe, a bila je zelo nadarjena pisateljica, skladateljica, biologinja, homeopatinja in mistik. Napisala je 70 himn in koralov. Duhovno glasbena drama Ordo virtutum je najstarejše ohranjeno delo svoje vrste.
Leta 1141 si je začela zapisovati svoje vizije. Papež Eugen II. jo je proglasil za prerokinjo, potem ko jo je spoznal. Uradno ni bila nikoli proglašena za svetnico.
Pridigala in potovala je po Nemčiji, svetovala cesarju in drugim mogočnežem.
Med leti 1150 in 1157 se je posvetila predvsem naravoslovim študijam, Physica in Causa et curae sta priročnika samostanske medicine in še danes osnova naravne terapije.
http://shrani.si/f/1S/UN/2aFful1d/74dc16f4ed3b8dff5f43f17f.jpg
HELOISE
*okrog 1100, Pariz
+okrog 1164, Paraclet
Priznani teolog Abelard poučuje na univerzi v Parizu. Postane domači učitelj nečakinje kanonika Fulberta Heloise. Zaljubita se, aju ne zanimajo družbene norme, zato se ne poročita niti po rojstvu sina Astrolabiusa. Dokumenti molčijo, kaj je bil razlog za skrivno poroko in zakaj se je stric Heloise maščeval ter dal skopiti Abelarda.
Leta 1120 gre Aberlard v samostan, na njegovo željo pa tudi Heloise, a kljubovalno vzame s seboj tančico in v žalovanju preživi prva leta v samostanu. Njena pisma, polna neizživete ljubezni in trpljenja, so še danes ohranjena.
Leta 1129 razpustijo njen samostan, zato jo Abelard vzame z ostalimi nunami pod svoje okrilje. Papež Inocenc II. samostan podari Heloise in ona-zdaj že opatica iz Paracleta naredi cvetoč samostan.
Zdaj se zaljubljenca videvata pogosteje, izmenjujeta si pisma, polna strasti in učenosti.
Heloise je podobna drugim damam dvorske ljubezni, a edina, ki si je upala izzivati usodo.
http://shrani.si/f/37/ai/1fCJwCsW/tomb.jpg
0
lkjhgfdfghjk 13.03.2017 ob 10:14
Marija Terezija, ki nas je iz divjaštva potegnila, je pa luft al kaj?
se točno vidi kire slovenofobnice ste, da je niste dale na prvo mesto. Hinavke kuzlaste.
Vidiš kako je, če se spuščaš v prenagljena pisanja, samo ogledalo iz prejšnje teme sem ti nastavil, morda boš celo dojela čemu sem ga.
Pa lep pozdrav 😛
Dobrodošel nazaj, Frill!
Oj, pa saj le malo pofirbcam, kaj pa čem drugega 🙂
ELEONORA (ALIENOR) AKVITANSKA
*okoli 1122
+31. 3. 1204, Fontevraud
Bila je dvakrat kraljica, mati dveh kraljev in babica cesarja. Sanjala je o združenem angleško francoskem cesarstvu, a se to ni nikoli uresničilo.
Leta 1137, kmalu po smrti staršev, se je vojvodinja Akvitanije in grofica Poitouja na željo skrbnikov poročila s pobožnim francoskim kraljem Ludvikom VII. Z njeno doto je Francija postala mogočnejša. Deset let po poroki se je soprogu pridružila na drugem križarskem pohodu. Nasprotovala je odhodu v Jeruzalem, a je niso poslušali. Pohod se je izjalovil.
Zahtevala je tudi ločitev, ker naj bi bile njune sorodstvene vezi pretesne. Papež je zakonca spravil, a kasneje je Ludvik zahteval razveljavitev, ker naj bi imela le dve hčerki.
Eleonora se je nemudoma poročila z mlajšim Henryjem Plantagenetom, vojvodo Normandije in grofom Anjouja, s katerim je bila prav tako v sorodu, a ga je ljubila. S pomočjo njene dote je nastalo novo veliko kraljestvo, tekmec Ludvikovemu. Henry II. je leta 1154 postal angleški kralj, Eleonora pa je vodila province in veliko potovala. Z Ludvikom se je pobotala.
Ob prevari njenega moža z lepo Rozamundo, ga je z otroci zapustila in začela podpirati umetnike. Najstarejšega sina Henryja je oče določil za prestolonaslednika, a so se temu uprli ostali sinovi. Ludvik je to izkoristil in prišlo je do vojne. Henry je zahteval Eleonorino vrnitev, a je odklonila. Njegovi vojaki so jo ujeli na begu, oblečeno v moška oblačila. Vojna se je nadaljevala in sinovi so se očetu končno vdali.
Eleonora je 9 let živela v močno zastraženem gradu in ko je njen sin Henry 1183 umrl, je prosil, da bi osvobodili njegovo mater, vendar njegovi želji niso ugodili.
Šele ko sta se dva druga sinova: Rihard Levjesrčni in John Brez zemlje ponovno uprla, je za kratek čas spet zaživela na dvoru. A do Henryjeve smrti leta 1189 je ostala v priporu.
Ko je Richard odšel na križarski pohod, se je Elonora, zavedajoč pomembnosti naslednikov, z njegovo ženo odpravila za njim. Richarda so leta 1192 v Avstriji ujeli in postal je ujetnik na nemškem dvoru. Francoski kralj je izkoristil priložnost in skušal zavzeti Normandijo, prav tako tudi Richardov brat John. Eleonora se je z vsemi silami borila za to ozemlje in tudi protestirala pri papežu. Nemški cesar je popustil in v zameno za Richarda želel visoko odkupnino. Eleonora je priskrbela denar, a sta cesar in duhovščina zavlačevala. Šele ko se je Richard cesarju podredil kot vazal, so ga izpustili.
Eleonora je kot nuna odšla v samostan, a se s politiko ni nehala ukvarjati.
http://shrani.si/f/1w/c7/3GJPIFML/b909528c1df708cd89c2b95f.jpg
12.03.2017 ob 15:20