☕ Marianne Menzel: Velike ženske v zgodovini - 2

Res je, Genetska tečnoba sem. Uživam v najedanju ljudem.

vidno na daleč

Sem pogledala v kazalo pa je ni videti. Če imaš voljo, jo vsekakor lahko sama vključiš.

JADWIGA *med 1174 in 1178, Andesch +14. 10. 1243, Bratislava Jadwigo, hči Bertolda IV., grofa Andechs-Meranije, so vzgajali v benediktinskem samostanu. Trinajstletno so poročili z vojvodo Henrikom I. iz Šlezije. Rodila je sedem otrok. Po moževi smrti leta 1238 in potem, ko je najstarejši sin Henrik padel v boju z Mongoli, se je Jadwiga zatekla v cistercijanski samostan pri Bratislavi, ki ga je ustanovila in bogato opremila. Kot zaščitnico Šlezije so jo leta 1267 proglasili za svetnico. O njeni pobožnosti in skrbi za soljudi se je ohranilo mnogo legend. http://shrani.si/f/15/hu/10BlsYCC/hedvikajadviga.jpg

*

KLARA ASIŠKA *1194, Assisi +1253, Assisi Klara se je že zelo zgodaj odločila, da bo zapustila bogato plemiško družino in svoje življenje posvetila Bogu. Leta 1212 se je pred Frančiškom svečano zaobljubila revščini, čistosti in poslušnosti. Oblekli so jo v grobo tkana oblačila in ji ostrigli lase. Verjetno je večkrat razmišljala o potovanjih in o tem, da bi bila tudi sama deležna tako svobodnega življenja kot so ga bili deležni bratje. Nekateri zgodovinarji o Klari in Frančišku pišejo kot o ljubezenskem paru. Vendar je ljubezen do Boga zmagala. Frančišek je zanjo in njene somišljenice ustanovil red, ki se je kasneje imenoval red klarisinj ali frančiškank. Klara je sama napisala pravila zanj. Postala je opatica in kmalu so začeli poročati o čudežih in ozdravljenjih. Menda naj bi Saracene, ki so leta 1240 oblegali mesto, pregnala Klara z zakramenti. Umrla je v navzočnosti papeža Inocenca IV. Leta 1255 so jo proglasili za svetnico. http://shrani.si/f/2a/D9/1SAbpda6/images.jpg

ELIZABETA, TURINŠKA DEŽELNA GROFICA *1207, Saros Patak, Madžarska +17. 11. 1231, Marburg Štiriletno hči madžarskega kralja Andreja II. so zaročili z bodočim turinškim deželnim grofom Herrmannom in jo poslali na grad Wartburg. Herrmann je umrl že leta 1216 in Elizabeta je pri 14. postala žena njegovega brata Ludvika. Bila sta zaljubljena in kmalu je rodila prvega otroka. Njena pobožnost je na bolj posvetnem dvoru zbujala pozornost. Velikodušno je ustanavljala bolnišnice in delila žito. Kadar je bil Ludvik na potovanju, je prevzela vladanje. Po smrti moža leta 1227, jo je tast skupaj z otroci pregnal v Marburg. Večino svojega premoženja je prodala in živela od dela svojih rok. Leta 1235 so jo proglasili za svetnico. Nad njenim grobom so zgradili prvo visokogotsko cerkev v Nemčiji. http://shrani.si/f/3I/6W/1ZGlR6Z3/25150i.jpg

KATARINA IZ SIENE *1347,Siena +29. 4. 1380, Rim Hči bogatih barvarjev volne, se je uprla načrtovani poroki in se že s sedmimi leti zaobljubila čistosti in deviškosti. Delala je kot preprosta dekla in s petnajstimi leti vstopila v dominikanski red terciark. Kmalu je postala znan po svoji asketski strogosti in predanosti bolnikom. Poročali so tudi o njenim vizijah in čudežih, zaradi česar se je morala tudi zagovarjati pred zborom dominikanskih kanonikov. Leta 1376 je odpotovala v Avignon, da bi prepričala papeža Gregorja XI., da se vrne v Rim. Sodelovala je tudi pri sklenitvi miru v Firencah. Ustanovila je samostan Belcaro. Leta 1461 so Katarino, danes zaščitnico Italije, imenovali za svetnico. http://shrani.si/f/1L/tU/c2Vt1tU/catherineofsiena.jpg

CHRISTINE DE PISAN *1365, Benetke +okoli 1430, Saint-Louis-de-Poissy, Francija Bila je prva ženska, ki je živela od pisanja, tako da je dala svoje rokopise prepisovati, ilustrirati in prodati. Bila je dama takratne družbe, a tudi učenjakinja, ki je brala dela Danteja in antičnih filozofov. Leta 1379 se je poročila s kraljeviim tajnikom, a po njegovi smrti leta 1389 ni odšla v samostan, kot je bilo takrat v navadi, niti se ni še enkrat poročila, temveč je svoje otroke vzgajala sama. Ni imela denarja za učitelje svojih otrok, zato je sama napisala "Knjigo o preudarnosti pri učenju smiselnega življenja". V knjigah se je upirala zaničevanju žensk kot šibkih, neumnih in lahkomiselnih. V humanistično utopičnem romanu "Knjiga o mestu žensk" je pisala o svetu, kateremu vladajo ženske, deklice pa obiskujejo šolo. Napisala je tudi točno kroniko o času Karla V. Razočarana nad političnimi nemiri se je umaknila iz dvornega življenja. http://shrani.si/f/3Q/5z/2hk9PkjB/prenos.jpg

JADWIGA *1370 +1399, Krakow Bila je hči madžarskega in poljskega kralja Ludvika Velikega. Že v zibelki so jo zaročili z vojvodo Wilhelmom Avstrijskim. Ker os na Poljskem priznavali le moške prestolonaslednike, je njen oče, da bi hči lahko posadil na prestol, plemstvu popuščal in ga celo oprostil davščin. Po kraljevi smrti leta 1384 je bila Jadwiga okronana. Snubci so se začeli zanimati za njeno roko in ko jo je zaprosil vojvoda Jagello iz Litve, so razdrli prejšnjo zaroko. Wilhelm Avstrijski je Jadwigo skušal ugrabiti, a Poljaki niso želeli sprejeti nemškega vladarja. Jagello pa je svojo deželo lahko združil s Poljsko in celo prestopil v krščansko vero. Leta 1386 sta se poročila, a je Jadwiga že leta 1399 pri porodu umrla. Veljala je za nežno in pametno ter podpirala univerzo v Krakowu. http://shrani.si/f/2k/13K/4QCT121y/jadwigabybacciarelli.jpg

IVANA ORLEANSKA *6. 1. 1412, Domremy +30. 5. 1431, Rouen V Franciji je divjala stoletna vojna z Anglijo. Ivana je odrasla na deželi, bila je pobožna in domoljubna, marljivo je skrbela za gospodinjstvo. Pri trinajstih je slišala sv. Mihaela, ki ji je razložil, da mora pomagati Karlu VII. priti na prestol. Ta ji je prisluhnil in jo z vojsko poslal v Orleans, ki so ga bliskovito zavzeli. Po novih zmagah so Karla VII. kronali v Reimsu. A politiki so ji bili nevoščljivi in so razmišljali, kako se znebiti dekleta, ki je jahalo v moških oblačilih. Burgundci so jo leta 1430 ujeli in kralj ni storil ničesar za njeno osvoboditev. Po dolgih pogajanjih so Ivano za ogromno odkupnino le izročili Angležem. Naslednje leto se je proti njej začel proces v Rouenu. Obtoževali so jo dejanj proti Bogu in kanonskemu pravu, ne pa političnih zločinov. Obsodili so jo in poslali na grmado. Tam so Ivano zapustile moči in priznala je svojo zmoto. Obsodili so jo na dosmrtno ječo. Že čez nekaj dni pa je preklicala svojo prejšnjo izjavo in na trgu so jo zažgali. Leta 1437 je kralj ponovno osvojil Pariz. Želel je ohraniti svojo moč in ni želel, da bi imela zasluge za njegov prestol čarovnica in krivoverka, zato je dal leta 1450 obnoviti proces. Ivano so takrat oprostili. Za svetnico so jo proglasili leta 1920 in kasneje, zaradi nevidnih glasov, ki jih je slišala, tudi za svetnico radia in telegrafije. http://shrani.si/f/1W/129/3XJqpLU2/images.jpg

IZABELA I. KATOLIŠKA *22. 4. 1451, Madrigal de las Altas Torres pri Avii +26. 11. 1504, Medina del Campo Tretja hčerka Johanna II. iz Kastilje Izabela se je poročila s svojim bratrancem Ferdinandom II., kraljem Aragonije, in tako sta se leta 1469 združili dve kraljestvi. Iz tega naj bi nastalo svetovno kraljestvo. Imela je pet otrok. Prestolonaslednik je kmalu umrl, hči Johanna je veljala za noro, hči Katarina se je ločila od Henrika VIII., protestanskega angleškega kralja. Bila je svetlolasa, debelušna, stroga in imela je prefinjen občutek za politiko. Poleg vojne s Francijo in Portugalsko je morala reševati še notranje probleme. Z možem sta okrepila moč države in sledil je gospodarski razcvet. Drznega pomorščaka z željo, da bi mu omogočili plovbo, so prvič zavrnili, leta 1492 pa so Kolumbu ugodili. Odšel je s tremi karavelami in 87 možmi ter odšel na Zahod. Šele čez 10 let so ugotovili, da pravzaprav niso odkrili nove poti do Indije, ampak nov kontinent. Vladala je avtoritativno in vzpostavila narodno enotnost, simbiozo med državo in vero. Bila je zelo pobožna, a je vera prišla na vrsto šele za politiko. Španija je bila v njenih časih relativno tolerantna. Kristjani, muslimani in židje so živeli mirno drug z drugim. Po zavzetju Granade pa so začeli žide preganjati, muslimane pa nasilno spreobračati. Inkvizicija je bila v polnem razmahu na čelu z veleinkvizitorjem Thomasom de Torquemadom, ki se je odločno boril proti krivoverstvu. Več kot 30.000 ljudi je v naslednjih letih zgorelo na grmadi in inkvizicija se je obdržala do leta 1834. Izabela je želela dvigniti kulturno raven države. Uvoz knjig je bil brezplačen, podpirali so tiskarne, ki jih je nadzirala na novo uvedena cenzura. http://shrani.si/f/3o/Rb/1RErtArg/prenos.jpg

NORA JOHANA *6. 11. 1479, Toledo +12. 4. 1555, Tordesillas Leta 1496 je na morje odrinila velika flota. Izabelina hči Johana se je nameravala poročiti s sinom nemškega cesarja Filipom Lepim Burgundskim. Ladje je zajel vihar, Izabela je srečno prispela, njena prtljaga pa je potonila. Kmalu so praznovali dvojno poroko. Filipova sestra se je poročila z Johaninim bratom Johanom, ki je kmalu umrl, zato je Johana postala prestolonaslednica. Ženskar Filip ni bil preveč navdušen nad Johano. Bila mu je predana, a je ves čas trpela zaradi pogostih prevar. Bolestna ljubosumnost je bila eden izmed razlogov za njeno norost. Johaninih šest otrok je kasneje vladalo Evropi: Eleonora se je najprej poročila s portugalskim kraljem, nato s Franzom I. Francoskim. Izabela se je poročila s kraljem Švedske in Norveške, Maria s češkim kraljem, Katarina s kraljem Portugalske, Ferdinand pa je postal cesar in kralj Češke in Madžarske. Ko je leta 1504 Johanina mati Izabela umrla, je Johana podedovala krono, vendar s pridržkom, saj je mati dvomila v prištevnost svoje hčere. Kljub temu so jo proglasili za kraljico, njene bolezni sploh niso omenjali, saj je bila le politična igrača v rokah očeta in moža. Leta 1506 je Filip nepričakovano umrl. Obupana in nemirna Johana je ponoči s krsto potovala po deželi. Govorilo se je tudi o njeni otopelosti, izbruhih jeze, po drugi strani pa o njenem odločnem ravnanju. Od leta 1509 je bila zaprta in izolirana v Tordesillasu, čeprav je bila uradno še vedno kraljica. Njen sin Karl V. se je dal oklicati za kralja Kastilije in Aragonije, zato je skoraj prišlo do državnega udara. Ljudstvo ni pozabilo na svojo kraljico in so dvomili v njeno norost in čarovništvo. Karl je svojo mater obiskal le enkrat, hčerka Katarina pa je z njo nekaj časa živela. A tudi njeni protesti niso pomagali, da bi Johano izpustili. Johana je bila najbrž shizofrena, predvsem pa žrtev premalo ljubezni in žrtev obsedenosti njene družine z oblastjo. http://shrani.si/f/k/38/2MAIXPlj/220px-meisterdermagdalen.jpg

.

LUKRECIJA BORGIA *18. 4. 1480, verjetno Rim +24. 6. 1519, Ferrara Hčerka papeža Aleksandra VI. je mladost preživela v palači matere Vanozze Catanei in pri Andrei Orsini. Hči slednje je imela razmerje z Lukrecijinim očetom. Učila se je grščine, latinščine in francoščine. Kasneje ji je oče prepustil politične posle in leta 1499 je postala guvernerka papeške utrdbe Spoleto, na kateri še danes vidimo borgijski grb. Čez dve leti jo je papež imenoval za svojo namestnico. Leta 1492 se je poročila z grofom iz Pesara, ki je bil za družino politično pomemben. A ker so se politične razmere spremenile, zakon ni trajal dolgo. Leta 1498 se je poročila z vojvodo Alfonsom Bisceglijem, sinom neapeljskega kralja. Lukrecija je ljubila svojega moža, a zanjo so že načrtovali novo poroko. Zavrnili so ponudbo Orsinijevih in po dolgih pogajanjih se je poročila z Alfonsom I. Esteškim ter se preselila v Ferraro. Šele leta 1508 se je zakoncema rodil prestolonaslednik Ercole II., ki se je kasneje poročil z Renato Francosko, hčerko Ludvika XII. Lukrecija je iz Ferrare naredila kulturno središče. http://shrani.si/f/Q/aF/2RO81mIs/prenos.jpg

MARGARETA NAVARSKA *11. 4. 1492, Angouleme +21. 12. 1549, Odos-en-Bigorre (Gaskonija) Najstarejša sestra francoskega kralja Franca I. se je po smrti prvega moža poročila s Henrikom II., kraljem majhnega pirenejskega kraljestva Navarre. Njen vnuk Henrik IV. je leta 1594 postal kralj Francije. Margareta ni bila srečna v nobenem zakonu. Največ časa je preživela na bratovem dvoru in kasneje na svojem gradu Nerac. Bila je ena redkih, ki so po izgubljeni bitki pri Paviji še ostali zvesti kralji. Vendar tudi s svojim posredovanjem v Madridu leta 1527 Franca I. ni mogla rešiti iz ujetništva cesarja Karla V. Posvečala se je študiju umetnosti in znanosti. Zagovarjala je reformacijo in versko strpnost, protestantom je ponudila zatočišče. Pisala je mistično religiozne pesmi, pobožne vizionarske misterije in drzne zgodbe. Leta 1559 je izšla njena knjiga Heptameron, ki spominja na Dekameron. Bila je prva, ki je dramska dela pisala v francoščini. http://shrani.si/f/1j/UB/4XPyRB3b/margueritedangoulme.jpg

TEREZIJA AVILSKA *28. 3. 1515, Avila +4. 10. 1582, Alba de Tormes Terezija je izhajala iz plemiške družine. Kot otrok je najraje prebirala legende o svetnikih in viteške romane. Že zelo zgodaj je začela pisati roman in ga hotela tudi podoživeti: da bi med pogani umrla kot mučenica je sedemletna z bratom ušla od doma. Po materini smrti so jo poslali v samostan. Leta 1534 je prišla v samostan karmeličank v Svili. Leta 1571 je postala njegova prednica. Strastno se je zavzemala za prenovo reda po vsej deželi. Prišla je v navzkriž z inkvizicijo, zato so jo leta 1578 izgnali v Toledo. Po smrti so spoznali njeno versko gorečnost in reformatorsko vnemo ter jo leta 1622 proglasili za svetnico. http://shrani.si/f/M/CM/1kV3svA3/teresadejess.jpg

KATARINA MEDICI *13. 4. 1519, Firence +5. 1. 1589, Blois Njena mati Madeleine de la Tour d'Auvergne, ki je izvirala iz kraljevske družine Bourbonov, se je poročila z vojvodo Lorenzom Medicijem in Katarina je za Francoze vedno ostala osovražena tujka in so jo pogosto kritizirali. Oba starša sta umrla kmalu po njenem rojstvu, zato so jo poslali k staremu stricu, papežu Leu X. v Rim. S šestimi leti so jo poslali v samostan, kjer so jo zadrževali kot talko med obleganjem Rima. Novi papež Clemens VII., Giulio Medici, je za svojo nečakinjo koval velike načrte. Leta 1533 se je poročila s Henrikom Orleanskim, drugim sinom francoskega kralja. Papež, njen stric, se je jutro po porčni noči osebno prepričal, da sta izpolnila zakonsko dolžnost. Katarina je bila všeč tastu, ne pa tudi možu, ki je raje preživljal čas z ljubicami. Ker v Katarininem zakonu ni bilo otrok, so sklicali družinski posvet, kjer ni manjkala niti Diane de Poitiers, ljubica, ki je imela na Henrika največji vpliv. Ko so Henrika spomnili na rodbinsko dolžnost, je Katarina v naslednjih letih povila deset otrok. Henrikov starejši brat je umrl leta 1536, po smrti kralja leta 1547 pa je Henrik postal novi francoski kralj. Katarinina hči Elizabeta se je poročila s Filipom II. Španskim, sin Franc pa z Marijo Stuart. Francijo so močno pretresale hugenotske vojne med Colignyjevimi protestanti in katolikom Guisenom, ki je bil ljubljenec Diane de Poiters. Kralj Henrik II. je na turnirju nepričakovano umrl, zato ga je nasledil njegov sin Franc II., ki je bil pod močnim vplivom svoje žene in Guisena. Po njegovi prezgodnji smrti je morala Katarina prevzeti prestolonasledstvo desetletnega Karla. Po smrti moža, ki ga je klub vsemu ljubila, je nosila samo še črnino. Izkazala se je kot sposobna in miroljubna voditeljica, ki je reformirala sodstvo in upravo in se je na začetku celo hotela pobotati s protestanti. Ker je bila Katarina na slabem glasu, ga ni bilo hudodelstva, ki ji ga ne bi pripisali. Je pa bila vsekakor kriva za Bartolomejevo noč, v kateri so umorili na tisoče protestantov. Njen zet, kasnejši kralj Henrik IV., je ušel le po zaslugi svoje žene. Leta 1585 je Katarina prenehala z državniškimi posli. http://shrani.si/f/1f/I0/3QC5Q6sx/catherinedemedicishadow.jpg

LOUISE LABE *okrog 1524, Lyon +25. 4. 1566, Lyon Louise je bila hči premožnega vrvarja in se je leta 1540 poročila sprav tako premožnim vrvarjem Ennemondom Perrinom. Zaradi tega se je je prijel vzdevek "lepa vrvarka". Deležna je bila liberalne svetovljanske vzgoje, ljubila je konje in orožje, predvsem pa literaturo. Med obleganjem Perpignana leta 1542 naj bi se kot kavalir pod imenom kapitan Loys borila proti Špancem. Sledila naj bi moškemu, ki ga je ljubila ali pa se je celo zaljubila v Henrika II. Po Lyonu so se razširile govorice, ki so obsojale njeno početje in strogi reformator Calvin jo je proglasil za kurtizano. Odločno se je zavzemala za pravice žensk, lepo je vezla, občudovali pa so tudi njeno igranje na lutnjo. Po moževi smrti se je umaknila na posest v Parcieuju, svojo hišo v mestu pa je podarila revnim. http://shrani.si/f/Y/Wz/4QyJbOfI/250px-louiselab.png

ELIZABETA I., ANGLEŠKA KRALJICA *7. 9. 1533, Greenwich +24. 3. 1603, Richmond Njena mati je bila Anne Boleyn, druga žena Henrika VIII. Po njeni usmrtitvi leta 1536 je bila Elizabeta izločena iz boja za prestol, a leta 1544 jo je parlament zopet uvrstil med prestolonaslednike. Elizabeto so vzgajali v duhu protestantizma, kar ni bilo po godu njeni katoliški polsestri Mariji. Ta ni uspela preprečiti, da Elizabeta po njeni smrti leta 1558 ne bi prišla na prestol. Elizabeta se je zavzemala za mir, blaginjo in tolerantnost. Med njenim vladanjem je prišlo do razcveta trgovine in plovbe, v notranji politiki pa je bilo opaziti začetke socialne zakonodaje. Reformirali so katekizem, s čimer sta anglikanizem in vloga kralja pridobila na veljavi. Ker so jo ves čas silili k poroki (snubcev je bilo veliko), je Elizabeta parlamentu razglasila, da bi rada umrla kot devica. Imenovali so jo Virgin Queen, a se drugače ni branila ljubimkanja in ni imela nič proti, ko je njen ljubimec sir Walter Raleigh novozavzeto ameriško provinco imenoval Virginia. Njeno razmerje z grofoma Essexom in Lancasterjem je bilo viharno. Essexa, ki je zanetil upor, je dala leta 1601 zaradi veleizdaje usmrtiti. Med tem ko je bila škotska kraljica Marija Stuart zaprta v utrdbi, naj bi načrtovala Elizabetin umor. Elizabeta je dolgo časa odlašala, preden je podpisala smrtno obsodbo. Londončani so po usmrtitvi leta 1586 praznovali, papež pa je Anglijo preklel. Elizabeta je neovirano zavladala na čelu politične velesile, a za naslednika je morala priznati Jakoba, sina Marije Stuart. Kraljica je bila pametna in izobražena, a tudi domišljava, muhasta, odločna in sebična. Mnogo obiskovalcev na dvoru je bilo presenečenih nad njenimi sočnimi kletvicami. http://shrani.si/f/3S/im/3owvquH7/220px-darnleystage3.jpg

MARIJA STUART *8. 12. 1542, Linlithgrow / Škotska +8. 2. 1587, Fotheringhay / Anglija Jakob V. Škotski je umrl le nekaj dni po rojstvu svoje hčerke Marije. Dojenčica je podedovala krono, regentka pa je postala njena mati. S šestimi leti so jo poslali na francoski dvor in jo leta 1558 omožili s kraljevim sinom Francom II., ki je postal kralj leta 1559. Njena tašča Katarina Medici je bila nad snaho navdušena in ji za poročno darilo dala sedem velikih biserom, ki so danes del zbirke angleških kronskih draguljev. Marijin bolehni in ne preveč nadarjeni mož je že leta 1560 umrl, sama pa se je vrnila na Škotsko. Tam se je, kot katoličanka, morala spopasti z militantnimi kalvinci in mogočno Elizabeto I. Marija se je poročila leta 1565 z lordom Darnleyem in tri mesece po njegovi smrti z njegovim domnevnim morilcem grofom Bothwellom. To je bilo za škotsko protestantsko plemstvo preveč in leta 1567 so se pod vodstvom vojvode Norfolškega uprli in jo odstavili. Pobegnila je v Anglijo, a ji je Elizabeta I. odklonila pomoč, čeprav je njenega in Darnleyevega sina Jakoba vseeno proglasila za škotskega prestolonaslednika. Ta je po Elizabetini smrti celo postal angleški kralj. Marija Stuart je v Angliji preživela večino časa v zaporu in kovala zaroto proti Elizabeti, jo želela odstaviti in v Angliji uvesti protireformacijo. Usmrtili so jo leta 1587. V očeh katoliških sodobnikov je bila Marija mučenica, za protestante pa zapeljiva spletkarka. http://shrani.si/f/3F/8a/1jiAf86O/mary-queen-of-scots-1.jpg

MARY WARD *23. 1. 1585, Mulwith / Yorkshire +30.1. 1645, Hewarth / Yorkshire Izhajala je iz plemiške družine, ki je sodila med privržence Marije Stuart in so morali proti svoji volji slediti Elizabeti I. Mary se je proti volji svojih staršev odločila, da gre v samostan. Z 21 leti je zapustila Anglijo in se kot laična sestra nastanila pri valonskih klaristinjah reda Sv. Omerja. Ustanovila je več samostanov v Belgiji, najprej namenjenih samo Angležinjam. Spoznala je, da so ji bližja pravila jezuitov. Njena poglavitna naloga je bila vzgoja deklet. Mary se je leta 1621 odločila za obisk papeža, da bi ga prepričala o pomembnosti svojega poslanstva. Sprejeta je bila zadržano, ker je angleška duhovščina uprizarjala tako gonjo proti njenemu delu, a je vseeno dobila dovoljenje za odprtje šol v Rimu in Neaplju. Kasneje je odprla še več podružnic. Inkvizicija jo je preganjala kot krivoverko, zato je še dvakrat odpotovala v Rim, da bi rešila svoje življenjsko delo. Cerkev jo je, tako kot znanstvenika Galilea Galilea, prefinjeno spravila na stranski tir. Ustanavljala je samostane brez klavzure in šole, v katerih so se učili brez prisile in z veseljem, kar je bilo za tiste čase nekaj nezaslišanega. Po Evropi je potovala brez denarja in moške podpore ter ustanavljala šole, ki obstajajo še danes. http://shrani.si/f/2l/Lw/2BfPgm5T/images.jpg

MARKIZA DE SEVIGNE *5. 2. 1626, Pariz +18. 4. 1696, Grignan / Drome Marie de Rabutin-Chantal je že zgodaj izgubila svoje starše in odraščala je pri svojem stricu. Z osemnajstimi leti se je poročila z markizom de Sevignejem, ki pa je bil kmalu zatem ubit v dvoboju. Na novo poroko ni pomislila in se je raje posvetila vzgoji svojih dveh otrok. V Parizu je igrala pomembno vlogo v literarnih salonih in se spoprijateljila z Madame de La Fayette. Njena pisma pričajo o izjemnem literarnem talentu in so hkrati pomemben dokument tistega časa. Bila je duhovita poročevalka o aristokraciji tistega časa, dobro pa je bila poučena tudi o političnem dogajanju. Njena pisma so si podajali iz rok v roke in jih kmalu po njeni smrti tudi izdali. Berejo se kot napeti romani iz obdobja Ludvika XIII. in pričajo o inteligentni, neodvisni ženski ter o njeni materinski ljubezni. http://shrani.si/f/3a/Ry/3owmAQKd/images-1.jpg

Ista kt Helena na podelitvi žarometov. 😆

KRISTINA ŠVEDSKA *17. 12. 1626, Stockholm +19. 4. 1689, Rim Maria Eleonora Brandenburška je po treh neuspelih porodih rodila zdravo Kristino, za katero so sprva mislili, da je fant. Oče ji je v bitki umrl, ko še ni dopolnila šest let in imenovali so jo za kraljico. Kraljevo namestništvo je prevzel parlament, ki je skrbel tudi za njeno vzgojo. Manj priljubljeno kraljico mati so pregnali z dvora. Zaradi njenega prijateljstva z Ebbo Sparre se je govorilo, da ima homoseksualna nagnjenja. Kristina nikoli ni dala veliko na elegantna, ženska oblačila. Ko je postala polnoletna, se je odločno zavzemala za čim hitrejši zaključek mirovnih pogajanj, ki so leta 1648 zaključila tridesetletno vojno. Na dvor je pripeljala veliko izobraženih filozofov, tudi Reneja Descartesa, ki je na mrzlem severu kmalu umrl. Leta 1650 so Kristino okronali, čeprav je že nekaj časa razmišljala o odpovedi prestolu in se je oddaljila od svetohlinskega luteranskega dvora. Zarotniško je pripravljala svoj prestop h katolicizmu in se leta 1654 odpovedala prestolu. Pod drugim imenom in v moških oblačilih je zapustila Švedsko in v Bruslju prestopila v katoliško vero. V Parizu je slavila na dvoru Ludvika XIV., kjer je sicer zbujala nejevoljo zaradi zanemarjenih oblačil, a je vse očarala s svojo izobraženostjo. Pogajala se je za neapeljsko krono, kasneje pa se je trudila, da bi dobila Poljsko. Političnih igric ni nikoli opustila, a je bila vedno razočarana. Zadnja leta je preživela ob pisanju avtobiografije, posvečala se je literaturi, prirejala je sijajne zabave, zbirala pomembna umetniška dela... http://shrani.si/f/t/xi/TXqnHjr/images-2.jpg

MADAME DE LA FAYETTE *18. 3. 1634, Pariz +25. 5. 1693, Pariz Marie Madeleine Pioche de la Vergne se je leta 1655 poročila z grofom de la Fayettom in se z njim preselila v Auvergne. Rodila sta se jima dva sinova. Kmalu se je brez moža ponovno preselila nazaj v Pariz in postala Henriettina dvorjanka in orleanska vojvodinja. Na dvoru Ludvika XIV. je igrala pomembno vlogo. Njeni prvi literarni poskusi so odraz tistega časa. Njeno glavno delo "La princesse de Cleves" je izšlo pod psevdonimom in velja za prvi moderni psihološki roman, ki je obenem subtilna slika dvorne družbe. Smrt prijatelja in sostanovalca, pisatelja vojvode de la Rochefoucaulda, jo je zelo prizadela. Tri leta za njim je umrl še njen mož. Madame de la Fayette pa je pisala naprej, delala je tudi na področju diplomacije in se posvetila prihodnosti svojih dveh sinov. Na stara leta se je pridružila janzenističnemu gibanju. http://shrani.si/f/H/ER/2Y0C57VS/220px-madamedelafayette.jpg

MARIA SIBYLLA MERIAN *2. 4. 1647, Frankfurt ob Maini +13. 1. 1717, Amsterdam Mariji je oče umrl, ko je bila stara tri leta, njen očim, slikar Jacob Marell, pa je že zgodaj prepoznal njeno veliko nadarjenost in jo učil slikarstva in bakroreza. Leta 1665 se je poročila s slikarjem J. A. Graffom in rodila dve hčeri. Upodabljala je predvsem rože in žuželke. Izdelovala je predloge za vezenje in tudi druge poučevala o tej umetnosti. V tistem času so v olju lahko slikali le moški. Leta 1679 je pri založbi njenega moža izšla knjiga "Prečudovita preobrazba gosenic in in nenavadna prehrana rož", s katero je takoj zaslovela. Učila se je latinščino in preučevala eksotične žuželke, trgovala je z barvami in prepariranimi žuželkami, našla je tudi mecene za svoje slike. http://shrani.si/f/38/NN/21uNZANB/images-3.jpg

LISELOTTE VON DER PFALZ *27. 5. 1652, Heidelberg +8. 10. 1721, St. Cloud Po ločitvi staršev je Elisabeth Charlotte živeli pri svoji teti, volilni kneginji Sophiji, materi kasnejšega kralja Jurija I. Bila je živahna deklica, ki se je raje igrala z mečem kot s punčkami, kradla češnje in ponoči skrivaj jedla solato s slanino. Tudi na dvoru Sončnega kralja je ostala nekonvencionalna dama, kar dokazujejo njena zabavna in kritična pisma. Na svojo poroko je gledala kot na lastno žrtev državi. Ko je prestopila v katoliško vero, se je leta 1671 poročila z ovdovelim bratom kralja Filipa Orleanskega. Ludvik XIV. jo je spoštoval, a njen mož in sin Filip II, ki je leta 1715 postal regent, nista ustrezala njenim visokim moralnim in političnim zahtevam. Bolj je bila zadovoljna s hčerko Elizabeto, ki se je omožila s Karlom Leopoldom Lothrinškim in postala mati cesarja Franca I. Njena pisma so danes pomemben dokument tistega časa. Bila so politično jasnovidna in prepredena z zabavnimi zgodbami. http://shrani.si/f/3B/LD/1LNUxk6f/liselottevonderpfalz.jpg

LADY MARY MONTAGU *10. 5. 1689, Thoresby / Nottingham +21. 8. 1762, Twickenham Hči kensingtonskega vojvode je že zgodaj izgubila mater in so jo skupaj s tremi brati in sestrami vzgajali precej nesistematično. Njena strast je bilo pisanje pisem in tako je spoznala Edwarda Wortleya Montagua. Oče zveze ni odobraval, zato sta se poročila na skrivaj. Edward je bil član spodnjega doma, zato se je par preselil v London in kmalu je živahna in duhovita lady Mary igrala pomembno vlogo na dvoru kralja Jurija I. Edwarda so proglasili za poslanika in zakonca sta se preselila v Carigrad. Pisma, ki jih je pisala s potovanja in sultanovega dvora, so v Londonu romala iz rok v roke, ker je tako duhovito in izčrpno poročala o deželi in ljudeh. Lady Mary se je zavedala pomembnosti tega dopisovanja, potem ko je prebrala pravkar izdana pisma madame de Sevigne, zato je prosila, da se njenih pisem ne odvrže. Par se je leta 1718 čez Atene in Kartagino vrnil v domovino v spremstvu majhnega črnega služabnika in še z veliko nenavadnimi stvarmi. Prepričana v turško metodo cepljenj proti kozam se je uprla nasprotovanju zdravnikov in cerkve. Potem ko je sedem zapornikov in šest sirot preživelo poskusno cepljenje, sta se cepila celo dva člana kraljeve družine. Strašno bolezen so uspeli zajeziti. Kasneje je lady Mary živela ločeno od moža v Italiji in Franciji ter se predajala literarnemu ustvarjanju. http://shrani.si/f/3N/h/2SdiqZ0K/9929-004-b5cdcbad.jpg

MARIJA TEREZIJA *13. 5. 1717, Dunaj +29. 11. 1780, Dunaj Oče Marije Terezije, Karel VI., ki ni imel moškega naslednika, je s spremembo zakonodaje leta 1713 uzakonil pravico do nasledstva tudi za ženske. Bila je odločna katoličanka, avstrijska in nemška cesarica, čeprav ni bila vzgajana v tem smislu. Leta 1736 se je poročila s Francem Štefanom Lotrinškim. V njunem zakonu je vladala vzajemna ljubezen in že leto po poroki se jima je rodil prvi od šestnajstih otrok. Ko je leta 1740 prišla na prestol, je bila država v vojni za Šlezijo. Po dolgih bojih na različnih frontah je leta 1745 zavladal mir, na račun izgube Šlezije. Zaradi Poljske pa je bila s Friderikom II. še desetletja v sporu. Bila je boljši vojskovodja kot njen mož in menda je rekla, da če ne bi bila stalno noseča, je nič ne bi ustavilo, da bi stopila na čelo vojske. Leta 1745 so Franca Štefana imenovali za nemškega cesarja Franca I. Bila je prijazna, lepa ženska, dobra mati, obvladala je politično situacijo in si znala izbirati prave sodelavce. Bila je konzervativna, a je uvedla veliko reform. Med drugim je ustanovila komisijo za krepost, ki naj bi se borila proti grehu. Le-ta pa ni bila preveč smiselna, ker s tem niti lastnemu možu ni mogla preprečiti druženja z metresami. Smrt moža leta 1765 jo je močno prizadela, odrezala si je dolge lase in odslej nosila samo črnino. Krono je podedoval sin Jožef II., saj v Svetem rimskem cesarstvu ženski ni bilo dovoljeno vladati. Imela je zveze z Bavarsko, Modeno, Neapljem, Saško in Španijo, ki naj bi povečale moč Habsburžanov. Na srečo ni dočakala krvave smrti najmlajše hčerke Marie Antoinette, francoske kraljice. http://shrani.si/f/2P/jm/CqZcVa3/250px-kaiserinmariathere.jpg

MARKIZA DA POMPADOUR *29. 12. 1721, Pariz +15. 4. 1764, Versailles Oba njena starša sta bila dvomljivega slovesa, a je bila Jeanne Poisson kljub temu dobro vzgojena. Leta 1741 so jo poročili s Charles-Guillaumeom d'Etiolesom in vselila sta se v grad ob Seni. Njeno lepoto so slikarji rokokoja večkrat upodobili, po rojstvu dveh otrok se je pa še bolj razcvetela. Kralj Ludvik XV. se je leta 1725 poročil s pobožno Marijo Leszczynsko, hčerko odstavljenega pojskega kralja, a so oblast kmalu prevzele njegove ljubice. Madame Etioles je vedela kako zbuditi kraljevo pozornost in leta 1745 se je preselila v Versailles. Povzdignili so jo v markizo de Pompadour in jo tudi uradno predstavili na dvoru. Bila je ambiciozna ženska z močno voljo in nadarjena spletkarka. Trudila se je za dober odnos s kraljico. Kmalu se je začela vpletati tudi v politiko in kralju vodila tudi ljubice. Zaradi njenega vpliva so leta 1751 v Parizu ustanovili vojaško šolo. Leto kasneje je odprla tovarno porcelana, leta 1756 pa je bila pobudnica znane zveze z Avstrijo. Friderik Veliki je po njej imenoval enega izmed svojih psov. http://shrani.si/f/3X/ye/1nr4wOo1/-fronts-n-6440-00-000039.jpg

KATARINA II. VELIKA RUSKA *2. 5. 1729, Stettin +17. 11. 1796, Zarskoje Selo Rodila se je pruskemu generalu in princesi iz Holstein-Gottorpa in takrat nihče ni pomislil, da bo Sophie Friederika Augusta nekoč zasedla ruski prestol. Zanjo so si vsekakor želeli dobrega moža, a jih je presenetilo pismo iz Rusije, da naj se mati in hči odpravita v Petrograd. Carica Elizabeta je bila navdušena nad princeso, ki se je marljivo učila ruskega jezika in pod imenom Katarina prestopila v ortodoksno vero. Leta 1745 se je poročila z nekoliko slaboumnim prestolonaslednikom, vojvodo Petrom iz Holstein-Gottorfa, caričinim nečakom, ki je po materini smrti leta 1762 postal car. Po šestih mesecih je bil izveden državni udar in Katarino so imenovali za novo carico. Petra so zaprli v trdnjavo in ga tam tudi umorili. V monarhijo je želela uvesti razsvetljenstvo in filozofijo in iz Rusije narediti evropsko državo. Toda njeni načrti so ostali bolj v teoriji. Med svojim vladanjem je občutno povečala svoj imperij in po njeni smrti je Rusija postala evropska velesila. http://shrani.si/f/3J/10B/sbL2VeR/catherine-ii-9241622-1-4.jpg

ANGELIKA KAUFFMANN *30. 10. 1741, Chur +5. 11. 1807, Rim Njen dar za slikanje je oče že zelo zgodaj spodbujal-tudi sam je bil slikar (njegove slike danes lahko občudujemo v gradovih in cerkvah okoli Bodenskega jezera), mati pa jo je poučevala glasbo. Leta 1760 sta oče in hči odpotovala v Italijo, kjer je Angelika s posnemanjem velikih mojstrov izpopolnila svojo umetnost. Postala je članica znanih akademij v Bologni, Firencah, Rimu in Benetkah, kar je bilo v tistih časih za žensko nekaj izjemnega. Leta 1766 je v Londonu odprla svoj atelje in kmalu postala ljubljenka ugledne angleške družbe in iskana umetnica. Leta 1768 je sodelovala pri ustanovitvi Rpyal Academy of Arts, kjer je razstavljala svoje mitološke in zgodovinske slike, ki so predvsem v Nemčiji veljala za vrhunska dela klasicizma. Posebno znani so bili njeni bakrorezi. Imela se je za precej razsodno, a je nasedla lažnemu grofu Hornu in se z njim leta 1767 skrivaj poročila in kasneje s težavo tudi ločila. Šele leta 1781, po poroki z beneškim slikarjem, se je njeno življenje umirilo. Skupaj sta odpotovala v Italijo, v Rimu je odprla atelje, ki je postalo zbirališče znanih slikarjev. Angelika je postala pomembna vez med evropskimi umetnostnimi centri in bila je prva ženska, ki je kot slikarka zaslovela v svetu. http://shrani.si/f/2K/fe/1HM4MY7N/images.jpg

MARIE JEANNE, GROFICA DUBARRY *19. 8. 1743, Vaucouleurs +8. 12. 1793, Pariz Njena samska mati je kot kuharica odšla v Pariz, Marie Jeanne pa je odraščala v hiši znane kurtizane, kasneje pa se je šolala v samostanu. Po izstopu je spoznala grofa Jeana Dubarryja, ki jo je denarno podprl, da bi po smrti madame Pompadour zasedla izpraznjeno mesto metrese na dvoru. Spletka je uspela in Ludvik XV. je bil nad njo navdušen. Jean jo je leta 1768 poročil s svojim bratom Guillaumom Dubarryjem in ji v pomoč poslal svojo pametno sestro Chon, leto kasneje pa so jo uradno predstavili na dvoru. Bila je dobrodušna in prijazna, a tudi zapravljiva. Ni se mešala v politiko. Vplivala je na razvoj modnih smernic in blestela tudi med jahanjem v moških oblačilih. Spodbujala je razsvetljenstvo in slikarstvo. Vrhunec njene kariere je pomenilo vabilo na poroko prestolonaslednika z Marie Antoinette, ki je ni nikoli trpela. Grofica je preživljala srečne dni s kraljem, kljub petju opolzkih pesmi po Parizu. Kardinal je bolnega kralja končno prisili, da je svojo metreso zaprl v opatijo. Po izpustitvi leta 1775 je grofica ponovno razkošno zaživela in imela ljubimce. Med zavzetjem Bastilje so njej ukradli dragocen nakit in jo obtožili udeležbe v vohunski aferi. Ker je podpirala rojaliste, so jo dva meseca po usmrtitvi Marie Antoinette revolucionarji obglavili. http://shrani.si/f/3d/5i/1YrFpbdr/800px-dubarry.jpg

ELIZABETH LOUISE VIGEE-LEBRUN *16. 4. 1755, Pariz +30. 3. 1842, Louveciennes Njen oče je bil slikar pastelov in njegova zgodnja smrt je nadarjeno hčer prisilila, da se je posvetila portretiranju in s tem je hitro zaslovela. Leta 1776 se je poročila z Jean Baptistom Pierrom Lebrunom, trgovcem z umetninami. Ko je postala dvorna slikarka pri Marie Antoinette, so se vse znane osebnosti želele portretirati pri njej. Leta 1783 je kraljica podprla njen sprejem na Akademijo, kar je pomenilo, da je lahko svoje slike razstavljala v Louvru. v času francoske revolucije je slikarka z edino hčerjo emigrirala v Italijo, nato pa potovala po Evropi. Povsod je dobivala laskava naročila. Celo sam papež Pij VI.je prosil za portret, a je odklonila, ker bi morala slikati zastrta. Ko se je leta 1802 vrnila v Pariz, se je ločila od moža in kupila hišo na podeželju. Njena dela odlikujejo nežne barve. Razvila je lasten, neizumetničen stil, s katerim se je v zrelem obdobju približala klasicizmu. Naslikala je tudi veliko avtoportretov-veljala je za veliko lepotico. http://shrani.si/f/1K/fO/3KKVZhP5/images-1.jpg

MARIE ANTOINETTE *2. 11. 1755, Dunaj +16. 10. 1793, Pariz Poroka najmlajše hčere Marije Terezije naj bi utrdila vez med Habsburžani in Burboni, vendar je iz dobro premišljene zakonske zveze dveh otrok nastala politična nočna mora. Marie ni podedovala materine discipline in nadarjenosti za finance. Leta 1770 so jo poslali na pot v Francijo. Na meji je morala pustiti vse svoje imetje, vključno z oblačili in psi. Njen bodoči mož, kasnejši kralj Ludvik XVI. ni bil nič posebnega. Marie je na spletkarskem dvoru preživljala težke trenutke, hitro je postala nepriljubljena, kar se ni spremenilo niti, ko je po smrti Ludvika XV. leta 1774 postala kraljica. Njen položaj in zakon sta se izboljšala šele po obisku njenega brata Jožefa II. in končno se je rodil prvi od šestih otrok. V Versaillesu je kraljica s pastorali, elegantnimi večernimi oblekami in dragim nakitom prikrivala rastoče probleme v državi. Za politiko se ni kaj dosti zanimala, a so jo kljub temu krivili. Leta 1789 so revolucionarji začeli pozivati k uporu. Zavzeli so Bastiljo, na tisoče žensk pa je krenilo tudi na protestni pohod v Versailles. Člani kraljeve družine so živeli kot ujetniki v Tulerijah, po neuspešnem poskusu pobega leta 1792 pa so jih zaprli v Temple in Francijo razglasili za republiko. Marie Antoinette je pokazala pogum in odločnost in bila prvič v življenju deležna simpatij. Kralja so v januarju 1793 obglavili. Ko so prišli po njenega sina, se je uprla: "Ubijte najprej mene!" Noben evropski monarh se ni postavil na njeno stran. Obtožili so jo nečistovanja in veleizdaje ter jo obsodili. Na njeni usmrtitvi se je zbralo 30.000 vojakov. http://shrani.si/f/1d/3y/2K7k0V6b/marieantoinetteadult.jpg

GERMAINE DE STAEL *22. 4. 1766, Pariz +14. 7. 1817 Hči bankirja in finančnega ministra, ki je bil v času Ludvika XVI. najbogatejši in najmogočnejši človek v Franciji, Anne Louise Germaine je zrasla v strastno aristokratinjo z republikanskimi idejami. Živela je polno življenje pisateljice, političarke in ljubice. Sodobniki so jo obenem občudovali in zaničevali kot hermafrodita, prostitutko in oblečeno opico. Pri dvanajstih je zavrnila poroko s švedskim veleposlanikom Ericom Magnusom de Stael-Holsteinom, čez tri leta pa še Williama Pitta. Leta 1786 se je z de Stael-Holsteinom le poročila, a je že leta 1802 umrl. Le eden izmed njenih petih otrok je bil zakonski. Po začetnem navdušenju nad revolucijo je kasneje postala odkrita Napoleonova sovražnica. Ta jo je dal izgnati iz Pariza, kamor se je lahko vrnila šele leta 1814. Madame de Stael je potovala po Evropi in ob Ženevskem jezeru zbrala okoli sebe moški harem, takratno duhovno elito. Sprva je pisala literarne eseje in manifeste, kasneje tudi potopise o svojih potovanjih in romantične romane. http://shrani.si/f/1S/xl/18fIfIpa/220px-madamedestal.jpg

RAHEL VARNHAGEN *26. 5. 1771, Berlin +7. 3. 1833, Berlin Njeni starši niso bili bogati, sama se je učila nemščine, angleščine, francoščine, italijanščine in hebrejščine. Imela je prvi salon za neporočene ženske, katerega redni gost je bil tudi pruski princ Louis Ferdinand z ženo. Kot magnet je privlačila ljudi, sta bili njeni zaroki z grofom in diplomatom razdrti. Po dolgih letih prijateljstva se je poročila s štirinajst let mlajšim Karlom Augustom Varnhagenom von Ensejem in prestopila iz židovske v protestantsko vero. Njen mož je bil publicist in diplomat. Rahel je njegovo kariero podpirala in z njim odpotovala na Dunaj. Kasneje so ga zaradi njegovega liberarlnega političnega prepričanja razrešili in vrnila sta se v Berlin leta 1819, kjer je Rahel spet blestela z novim salonom. Njen mož je anonimno izdal njena pisma o Goetheju, s katerim se je Rahel večkrat srečala. Po njeni smrti je izdal zbirko pisem z naslovom Knjiga spominov. Njena pisma so polna fantazije in čustev ter odražajo vsa nasprotja njenega življenja in časa, v katerem je živela. http://shrani.si/f/Y/pf/3fXuvhsA/220px-rahelvarnhagen.jpg

JANE AUSTEN *16. 12. 1775, Steventon/Hampshire +18. 7. 1817, Winchester "By a Lady" je bilo v njenih knjigah napisano namesto imena. Ta anonimnost je Jane zabavala, saj si je tako priskrbela potrebno svobodo. O njenem življenju ne vemo veliko. Bila je sedmi otrok v duhovniški družini in nikoli ni zapustila južne Anglije. Nazadnje je živela pri bratu Edwardu. Že kot otrok je bila strastna bralka. V njenih knjigah je čutiti dobro šolo klasičnega jezika. V odmaknjeni pokrajini se je razvila v odlično opazovalko družbe tistega časa in istočasno v eno izmed pomembnih avtoric zgodnjega realizma. V njenih romanih ne najdemo romantične zanesenosti, ki polni takratne sentimentalne romane. Njena dela so pogosto predloge za snemanje odličnih filmov. http://shrani.si/f/3E/Nl/1Qvd2ggH/prenos.jpg

LUIZA, PRUSKA KRALJICA *10. 3. 1776, Hannover +19. 7. 1810, grad Hohenzieritz pri Neustrelitzu Hči vojvode iz Mecklenburg-Strelitza in princese iz Hessen-Darmstadta je po zgosnji materini smrti odraščala pri babici, kasneje pa pri starejši sestri, vojvodinji iz Hildburghausena. S sestro Friederike sta v Frankfurtu spoznali Friderika Viljema Pruskega. Prestolonaslednik se je težko odločil med sestrama, a je izbral živahno in svežo Luizo, njegov brat Ludvik pa je poročil Friederike. Leta 1793 so slavili dvojno poroko. Luiza je rodila deset otrok, preživelo jih je sedem, med njimi tudi kasnejši kralj Friderik Viljem IV. in prvi nemški cesar Viljem I. S svojo graciozno lepoto in dobrosrčnostjo je osvojila vsa srca. Tudi po kronanju moža leta 1797 so ostali v prestolonasledniški palači. Oba sta ljubila preprosto družinsko življenje. Luiza, ki je imela probleme s pravopisom in lepim vedenjem, je postala družabna, a molčeča, občudovali pa so njen način oblačenja po grški modi. V tistem času je bil politični položaj težek, dežela je bila najprej v vojni s Poljsko, nato z Napoleonom. Pogajanja z jnim leta 1807 niso obrodila sadov, zato je morala Prusija sprejeti ostre pogoje zmagovalca. V tistih težkih časih se je Luiza začela zanimati za politiko, saj je smatrala, da ji to narekuje dolžnost. http://shrani.si/f/3z/gM/26lHqh8g/189px-tassaert-luise.jpg