☕ GOSTILNE - 4

RAZTOHARJEVA GOSTILNA
Je točila nad pol stoletja.
Nji nasproti poleg Zidanega mostu je na 34 tabernala gostilna PRI JANEZU s takim ščitom, kakršnega je imel JOHANESBIRT na Poljanah.
Obema je bila lastnica Omejčeva rodbina.
1787 je zabeležen tu krčmar Anton Cegnar, kateremu je sledil Jurij Modrijan.

GRUBERJEVA CESTA

Nasproti Orla je bil pred dobrimi 200 leti ustanovljena podružnica Mehletove gostilne PRI SOKOLU.

4
Semkaj na breg Gruberjevega kanala se je dal večkrat ob solnčnih dnevih prepeljati pesnik trpin Josip Cimperman.
Tu sta se shajala pod kostanjem z Levstikom.

Z grajskega obronka nad Gruberjevo cesto je zrla gostilna in kavarna MILCHMARIANDEL, nudeča izborno kavo.
Ime MALI ROŽNIK se je ni prijelo.

DOLENJSKA CESTA
Na oni strani Zidanega mostu v Kurji vasi je krčmaril 1787 Anton Dimnik, po domače Svetnik.

Starejšim krčmam se prišteva PRI RIBIČU, prej PRI ŠUŠTERŠIČU.
Prednica enonadstropnice je bila nizka pritlična hiša, v kateri je točil Klobasabirt.

Stari priljubljeni gostilni sta bili PRI ČEŠNOVARJU in PRI KRAMARJU.
Nasproti je delovala PRI HROVATU, kasneje PRI MESARJU.

Lep razgled in prijetno senco je nudila z vzvišene lege nad Dolenjsko cesto gostilna NA ZELENEM HRIBU ali ZUM GRÜNEN BERG, nekdaj last Jurija Aura, ki je imel tu tudi pivovarno.
Po 1862 je vabil Pavel Selker goste v popravljeno pivovarno k Zelenem hribu, kjer je jel prodajati več piv na bokale in vedre.

17 SEP 1865 je pogostil Južnega Sokola, ki je napravil preko Golovca in Rakovnika izlet na Zeleni hrib.

Ljubljančani so radi hodili sem v gostilno, ki je nehala krog 1910.
Zadnji posestnik je bil Ivan Oražen, ki je umrl tu nenadoma 11 MAR 1921.

H Karlovškemu predmestju so šteli nekdaj Koširjevino Pred Prulami, kjer se je nahajala 1787 gostilna Antona Klema.

zeleni hrib

Lelj a v vse te gostilne hodiš? 😆

Poznam samo Kurjo dolino v goso not od Crnuc na sever. Danes je tam mogoce ze vse pozidano. Ali je Sracja dolina? Hmm. Tocno. Sracja dolina. Kurja dolina je pa nekje drugje.
Kje je bila Kurja vas?

Tam je Botanični vrt.

KAPUCINSKO PREDMESTJE
DVORNI TRG
V Kastnerjevi hiši je bila leta 1834 gostilna ZUM MOHREN.
Gostilna ZUM MOHRENWIRT se omenja že 1773 s pristavkom, da se nahaja v Židovski ulici.
V gostilni so čakali sluge gospodo, ki se je zabavala pred pustom na maskeradi v gledališču.
Tiste ure, ko se je vršila maskerada, so morale biti zaprte vse druge krčme.

Ime ZUM MOHREN je ostalo, ko se je gostilna prelevila v specerijsko in semensko prodajalno.

Hvala.za botanicni vrt. Ena zame boljsih epizod Midsomer Murders, Orchid Fatalis, se dogaja v povezavi z botanicnim vrtom, a ne z ljubljanskim. V bitki za orhideje padajo eden za drugim. Cista komedija.

Sem mislila, da ima ime gostilne kaksno daljno povezavo s korenckom, a vidim, da pomeni Mavra. Torej pri Mavru.

Mohr ist eine veraltete deutschsprachige Bezeichnung für Menschen mit dunkler Hautfarbe. Historisch (alt- und mittelhochdeutsch) bezeichnete der Begriff zunächst die Mauren als Bewohner des antiken und mittelalterlichen Nordafrikas; bereits im Mittelalter aber auch schon verallgemeinernd Menschen mit dunkler Hautfarbe, ab dem 16. Jahrhundert zunehmend in dieser erweiterten Bedeutung.

Ves kaj vec o Kastnerjih? Bi me zanimalo vse.

to so bili trgovci in tovarnarji

Kmetov med njimi ni bilo? Mogoce ves, kdaj so prisli v Slovenijo? V katerem stoletju?

KONGRESNI TRG
V njegovem zapadnem oddelku se je razvijal nekoč živahen kavarniški promet.
Nasproti nunski cerkvi v hiši dr. Demetra Bleiweisa številka 15 (stara 32) je taborila gostilna PRI METKI NA GRIČU.
Vodila jo je Metka Komarjeva, žena Jakoba Podboja.
Umrla je za vodenico 13 DEC 1852, stara 61 let.

Tik Metkine gostilne je tičala stara enonadstropna hiša s kavarno in pivarno PRI FISHERJU.
1798 je bila v tej hiši gostilna Jakoba Severja,
1802 – 1840 gostilna Jerneja Smuka, trgovca z žitom.

Krog je bila tu kavarna Petra Gillyja, čigar naslednik je bil Gustav Fischer 1860 do 1880.
Prvi je začel izdelovati sodavico.
Tja je rad zahajal Jurčič.
Tu se je 9 NOV 1827 rodil Andrej Rudolf, sin Prešernovega prijatelja Andreja Smoleta.

Kjer zavija Lavrenčičeva hiša 13 v Vegovo ulico, je stala pritlična hiša z glasovito gostilno V PEKLU, v jami pri Kapucinarjih.
Njena slika je ohranjena v Narodnem muzeju.

V podzemlju, nameščenem v mestnem jarku, kamor se je šlo po stopnicah navzdol, je bila obširna dvorana, plesišče mladine.

Ko se je Metka preselila z Griča v Pekel, ji je sledil Prešeren tudi tja.
Prvikrat je prišel neki petek, pa je zagledal gosta, ki je jedel meso.
Zapretil je Metki:

Metka, Metka!
Ne spoštuješ petka,
Si pustila Grič,
Vzel te bo hudič.

V pismu Stanku Vrazu, katerega je za njegovega bivanja v Ljubljani seznanil z Metkino gostilno, je priznal Prešeren, da piše 7 ur na dan pri dr. Crobathu, da more 2 uri piti pri Metki.
Tja je prihajal vsak dan dvakrat in bil središče ondotne gostilniške družbe.
Dokler ni bilo Prešerna, je vladalo dolgočasno mrtvilo.
Rad je pogledal tudi v kuhinjo, kjer se je kratkočasil z uslužbenkami in jih mudil pri delu.
Kadar že ni bilo več moči izhajati, je dala Metka hčerki znak, da je prišla in izvabila Prešerna v gostilniško sobo, ali pa so nastopile služkinje s svojimi kotliči, v katerih so mešale sneg ter polagoma napredovaje proti pesniku ga izrinile iz kuhinje.
Kadar mu je uhajal govor na opolzko stran, je moral čuti iz ust Metkinih hčerk svarilo:

Doktor,
če ne molčite,
boste dobili eno po hrbtu.

Včasih jo je res dobil.

Verjetno je bolj malo pisal pri dr. Crobathu, ce je bil dvakrat na dan pri Metki.

Za casa Preserna se ni bilo obveznega solanja in jih je bilo cez 95% nepismenih. Ko so gostom dali jedaco in pijaco na kredo, kako so to oznacili? So imeli vsakega gost in za vse artikle simbole, slikice kot kitajske pismenke ali kako drugace?

Prešernu se je očitalo pijanstvo, a iz poročila Beti Koglove je razvidno, da ni bil nikdar popolnoma pijan.
Kadar je bil vinjen, je bil miren in globoko zamišljen.
Metkini rodbini je bil skoro hišni prijatelj.
Govorica je šla, da mu ugaja Metkina hči Jerica.
Nji je zložil pesmi Ukazi in Slovo.
Za njeno roko se je potegoval sin imovitega meščana Zane Sonc, a Jerica ga ni marala in se je zaročila z bogatim tovarnarjem Angležem Mollinejem.
Ko je Sonc zvedel o tem, je izostal iz Pekla.
Prešeren se je nekaj dni nato, ko so gosti zbijali šale ob Sončevem neuspehu, udeležil teh šal:

Sonce se skriva,
videt ga ni,
ker se peklenska Jerca moži.

Dogodek spada v 1843, ko se je 25. Julija Jerica poročila z Mollinejem, solastnikom ljubljanske predilnice.
Tedaj je živela v Ljubljani ugledna trgovska rodbina Soncev.
Njihova hiša je bila v Ključavničarski ulici 5, kjer je bila gostilna PRI SOLNCU.
Ko se je Metkina hči poročila, ji je Prešeren šaljivo dejal:

Vi boste zmeraj več,
če tudi pride slopje v svojo last in ga dajalo v najem.

Kakor se spominjata Grasselli in Drenik, je bil v opuščeni stražnici nekaj časa izkuh ali mala kavarna, kjer se je dobival punš in limonada.
Porabili so jo kdaj tudi za panorame.
Naposled so shranjevale v njenih prostorih stojnice Vipavke, ki so prodajale od 1855 do 1860 na Kongresnem trgu od nunske cerkve navzdol južno sadje.

Razpadajočo stražnico so podrli krog 1857, ko so preosnovali vrt pri deželnem dvorcu.
Sliko stražnice hrani Narodni muzej.

V južnem delu trga je nudilo staro stanovsko gledališče v starejši dobi okrepčila v kavarni, nameščeni ob vhodu.
Pogorelo je ponoči 17 FEB 1887

Kavarna s slaščičarno se je nahajala tudi v Kirbischevi hiši.
Tam za vodo je delovala gostilna PRI MEKSIKANCU, ustanovljena, ko so dobrovoljci rdečehlačniki zapivali pred odhodom čez veliko lužo Maksimilijanov denar.

Kako je bilo potem z Jerco? Se je porocila ali samo zarocila?
Zakaj bi se hoteli izseljenci izogniti mestnemu policijskemu nadzoru? Saj niso nicesar naredili. Razglednica je izredno zelena. Za postajo je ze desetletja vse pozidano in na drugi strani proge.

Jerica Podboj se je rodila leta 1824 kot peti otrok Jakoba in Metke Podboj. Njena mati Metka je bila lastnica gostilne Pekel (V peklu) na Kongresnem trgu v Ljubljani v katero je redno zahajal tudi France Prešeren. Čeprav je imel Prešeren razmerje z Ano Jelovšek, s katero je v tem času že imel otroke, se je okrog leta 1840 zaljubil v mlado, 16-letno Jerico in morda celo razmišljal, da bi se z njo poročil.

O tem, ali mu je ljubezen vračala, se podatki razlikujejo. Pogosto se navaja, da mu ni kazala nikakršne naklonjenosti, njuna "romanca" pa je bila le nova nesrečna epizoda v Prešernovem življenju. Da pa temu le ni bilo tako kažejo nekateri viri (mdr. Slovenska biografija) in družinsko izročilo njenih prijateljev (Kamniški zbornik). Verjetno je Prešernu vsaj na začetku kazala naklonjenost, potem pa se je zaradi njegovega razmerja z Ano Jelovšek in gmotnega stanja od njega odmaknila. Leta 1843 se je na mamino prigovarjanje poročila s premožnim angleškim industrialcem Davidom Molinejem, solastnikom ljubljanske predilnice. O tej "izdaji" naj bi Prešeren napisal pesmi Zgubljena vera in Ženska zvestoba. Verjetno ji je posvetil še nekatere druge pesmi (Ukazi, Pod oknom, Prošnja).

V zakonu z Molinejem sta se ji rodili dve hčeri - Izabela in Gertruda. Izročilo pravi, da je po poroki še vedno na tiho ljubila Prešerna, zaradi česar zakon ni bil srečen. Kmalu je zbolela na pljučih. Zadnja tri poletja v življenju je hodila na zdravljenje v Kamnik. Živela je v hiši na Šutni, ki jo je zgradil William Moline (možev stric). Sama si je uredila sobo in jo dala delno prezidati. Leta 1848 je, že bolna, obiskala umirajočega Prešerna ter izrazila željo, da bi bila rada pokopana v Kamniku - bliže Prešernu, čeprav sta z možem živela v Gorici. Umrla je 9. januarja 1851 v Gorici, stara še ne 27 let. Tri dni kasneje je bila prepeljana v Kamnik, kjer je bila v hiši na Šutni položena na pare. Pokopana je bila 15. januarja 1851 na kamniških Žalah. Postavili so ji nagrobno ploščo, pritrjeno na zid, ki je bil kasneje ob razširitvi pokopališča podrt. V Kamniku so se ohranili njena luč, leščerba in knjiga (molitvenik)

Tole pa je tragicna zgodba. Bere se, kot da je imela tuberkulozo.

40-letniki se nimajo kaj metat za 16-letnicami. Ce bi se to dogajalo danes, ne bi nihce pisal, da je bila to nova nesrecna epizoda v Presernovem zivljenju.

WOLFOVA ULICA

Skoro do srede ulice je segal s svojim »Vagonom« RESELBIRT.
Na izvesku se je zibal na zadnjih nogah belec z napisom ZUM WEISSEN ROSSEL.
Auer, ki je bil lastnik, po njem se je imenovala tudi PRI AURU, je varil tu pivo, ki je bilo na dobrem glasu.
Ljubljanski paglavci so hodili na Reselbirtovo dvorišče gledat in dražit dva osla, ki sta gonila velikansko kolo.

Pivovarna je bila tu že 1770 umaknjena, stoječa deloma na stavbišču nekdanje Reselbirtovine, je bila naposled last Ivana Oražna, ki jo je ostavil dijaštvu medicinske fakultete ljubljanskega vseučilišča.

9 FEB 1863 se je zgodila tu nesreča.
Ko so kopali jamo za ledenico in je bilo tam 11 delavcev, se je jela nenadoma zemlja posipati.
10 jih je uteklo, enega je podsulo.

V vagonu se je shajal krog 1875 Josip Jurčič s svojimi prijatelji.
Tu se je spočel niz uvodnih člankov slovenskega naroda.
Pisatelji so jim bili Janko Kersnik.

K Auru so zahajali še Pleteršnik, Bartel Žakelj, Bežek in zgodovinar Rutar.

V sosednji hiši št. 8 je stala ZLATA ZVEZDA ALI Zum Goldenen Stern že 1735.
Krog 1787 do 1802 je vodil gostilno Anton Sebig, potem Josip Dežman, naposled Benjamin Pichler, ki je sezidal sedanjo hišo.
1848 se je štela ZLATA ZVEZDA med ljubljanske hotele.
Kdaj je ugasnila, ni znano.
1860 je ni bilo več.

Tu se je razvila prvikrat slovenska trobojnica.
Bilo je 7 APR 1848, ko so popoldne izobesili na Gradu frankfurtarsko črno rdeče zlato zastavo.
Zvečer je bila v Zlati zvezdi zbrana družba narodnih gardistov.
Kar se odpro duri in v sobo vstopi Lovro Toman s slovensko zastavo v roki.
Spremljali so ga tovariši juristi, prišedši pravkar z Dunaja.
Družba je obmolknila, ko je Toman po vljudnem pozdravu jel bičati sramoto, ki jo je učinila Ljubljana danes svojemu narodu.
Slovenci smo in ne Nemci, je poudarjal, in tista sramotna cunja mora izginiti z grajskega stolpa, kjer sme vihrati le slovenska zastava.
Z Živio klici so mu pritrjevali tovariši in gardisti.
Še isto noč je odnesel vihar nemško zastavo z Grada.
Raztrgano so jo našli na Posavju

Wolfovo ulico sta vznemirjali dve žganjarni.
PIHLERJEV KEVDER je omamljala svoje žrtve v hiši, kjer je nekdaj žarela ZLATA ZVEZDA.
Druga jih je zastrupljala v nasprotni hiši št. 1, kjer je imela točišče krčma ZUM LUSTIGEN KRAINER.

Zaradi izvrstne pijače je bila na dobrem glasu gostilna PRI BELEM VOLKU na št.4 ali PRI VAJSENVOLFU.
Tu so bili večkratni gosti Jurčič, Valentin Zarnik in Ivan Resman.

Fino bi bilo, ce bi narisal ali skopiral ulice, o katerih pises, jih oznacil s hisnimi stevilkami, ki jih omenjas in to dal v temo, tako da si clovek lazje prestavlja, kje tocno so te gostilne stale.

Ubogi delavec, ki je ostal v jami. Je takrat dobila druzina kaksno pomoc, ker je umrl na delu? Zavaraovanj verjetno se niso imeli, ce pa so. si jih delavci gotovo niso mogli privosciti.

MARIJIN TRG

V prednici Frischeve hiše št.3 je krčmaril leta 1802 France Colnar.
V sosednji v kotu stoječi, s pročeljem proti frančiškanskem samostanu gledajoči Seunigovi hiši je tičala gostilna PRI FRANCELI.
Ko je 25 SEP 1842 nadvojvoda Franc Karol slovesno otvoril novi, dotlej Špitalski most, so ga njemu v čast preimenovali v Francev most.
Kmalu nato se je pojavila vrh vrat Franceline gostilne tabla s sliko novega mostu in z napisom ZUR FRANZENBRÜCKE.
Šupevčevi so imeli dve hiši.
Prva je gledala na Marijin trg in Čopovo ulico.
Tu je bila gostilna ZUM WEISSEN HIRSCHEN.
Do 1 OKT 1846 je točil tu Joseph Ruckensteiner, ki je nato prevzel trakterijo v Kazini.

Druga je zavzemala stavbišče Ljubljanske mestne hranilnice.

krasno, da si nazaj z gostilnami. Kaj je trakterija? Je to tako kot italijanska tratorija, ki si jo predstavljam kot gostilno na plocniku? Samo ugibam, ker je beseda zelo podobna francoski za plocnik.
Je bil Marijin trg pred Franciskansko cerkvo?

to je kot tratorija
zdaj se imenuje Prešernov trg

ČOPOVA ULICA

Sloveča je bila nekoč Perlesova pivovarna in z njo združena gostilna na št. 5,7,9.

V začetku 19. stoletja je tu varil pivo mestni blagajnik Dominik Jamnik.

Nekdanji gostilniški prostori so se pred leti prelevili v prodajalne, gostilna pa se je umaknila v vinsko klet na dvorišče.

Na nasprotni strani blizu Tiskovne zadruge je vabila nekdaj gostilna ZUM STEIERISCHEN FRANZL, ki se je preselila na vogel Resljeve in Metelkove ulice, kjer je pred leti preminila.
Kasneje je bila tam prodajalna železnine.

DUNAJSKA CESTA

Med Prešernovo in Frančiškansko ulico se dviga HOTEL SLON, ELEFANT, po domače PRI MOKARJU z restavracijo, kavarno in kopališčem.
Sedanjo obliko mu je dal posestnik Josip Saller dvignivši ga v letih 1856 do 1858 v nadstropje.
Kopeli je napravil že 1853.
Kavarna se je odprla sredi januarja 1860 v pritličju na voglu Dunajske ceste in Prešernove ulice.
Prevzel jo je Gnezda, ki je prej kavarnaril na Mestnem trgu.

Pripovedka o izvoru imena sega v leto 1552, ko je vkorakal prvi slon v spremstvu nadvojvode Maksimilijana iz Trsta, kamor je prispel iz Španije.
Z okolico vred je bila vsa Ljubljana pokonci, ko je prihajal velikan po Tržaški cesti.
Počival je tam, kjer se nahaja hotel SLON.
Odvedli so ga potem na Dunaj.

Leta 1818 so kazali PRI MOKARJU slona Misbabo.
Misbaba je podivjal v Benetkah, kjer so ga ustrelili.

Sredi 18. stoletja je točil PRI SLONU Ferdinand Mrvec.

1779 je prešla hiša v last Jere Maličeve, ki je 4 leta kasneje odstopila Slona meščanu gostilničarju Josipu Savinšeku, ženinu svoje hčere.
Rodbina je gospodarila tu do 1822, ko je kupil Slona Blaž Saloher.
Za njim je nastopil Josip Zalar.
Njegov sin Josip Zalar je umrl v mestni ubožnici 16 AVG 1882 star 39 let.
Govoril je slovenski, francoski, angleški, laški in nemški jezik.
Bil je izvrsten fotograf.
Ugonobila ga je pijača, izgubil je premoženje, naposled se ga je lotila sušica.

1876 je postal Slonov lastnik Anton Gnezda, ki je umrl leta 1880

V Slonu se je rodila Narodna čitalnica 20 OKT 1861.

Fino, da je tudi Slon prisel na vrst. Ubogi Misbaba.
A lastnik Slona ni imel toliko denarja, da bi sinu postavil smrtno posteljo v svoji hisi. Razumem, da ni hotel imeti nic z njim zaradi njegovega pogubnega zivljenja, ampak zadnje dni bi se ga lahko usmilil.
Sama sem prvo in zadnjo po narocilu izdelano torto dobila iz hotela Slon. Bila je zelo lepa, a na zalost cokoladna. Kot otrok nisem spravila cokolade po grlu, pa ce bi mi grozil s smrtjo. Se danes mi ne disi. Samo toliko za tiste, ki mislijo, da ce starsi otroku ne dajejo nobenih sladkarij, bodo ti na skrivaj planili nanje. Niakor ne drzi za vse.

Poleg Slona na številki 6, kjer je Piccoli prodajal zdravila, je tičala Nikolova kavarna, kamor so zahajali gassenlumpi, ki so prežali na kmete in vojaške šarže, da so jih pri kartah drli.

Lelj, lahko kaj vec napises o Piccolijevi lekarni in o kavarni?
Sestica je bila na stevilki 6. Je bilo to v isti stavbi ali v drugi. In megleno se spomnim, da je bila tam zraven trgovina Bomboniera. Ne vem, kako je danes. Je se tam ali so jo zaprli? Kaksna zdravila je Piccol prodajali v tistih casih?
Gassenlumpi so bili pocestni, ulicni lumpi? So ljudi na govarjali po vogalih ali v kavarni? Je kaj znano, kaksne igre s kartami so igrali?

Med stare krčme spada PRI 6 ali PRI ZEKSARJU, sedaj PRI ŠESTICI, kjer je točil leta 1787 Fran Golob.

Povprečen dan na Dolenjskem

Ko sem bila otrok, so k moji babici prisli tile aufbiksarji. Na babicinem travniku zraven ene njive so se brez vprasanja naselili, naredili kres in si udobno uredili. Je kar trajalo, da so se jih znebili. Travnik pa unicen. Mi smo bili tiste dni ravno na obisku in smo jih gledali od hisnih vrat. Mi, otroci, nismo smeli stopiti na travnik, da ne bi trave poteptali, ker je bila za zivino, oni pa vse poteptali in ogenj na sredi travnika naredili. Tudi za obede ob tabornem ognju so si nabrali specerijo. Ja, bilo je na Dolenjskem, a nobene gostile zraven, najbizja dober km stran. A se se tako selijo ali so zdaj vsi bolj trajno naseljeni?

V nasproti stoječih hišah 5, 7, 9, je slovel hotel PRI ZLATEM LEVU ali ZUM GOLDEN LÖWEN obsegajoči poleg gostilne kavarno.
Pozneje je bil tam BALKAN.

Na št. 9 je bila 1828 državna mitnica.

Ostali dve hiši sta bili krog 1800 last Maličeve rodbine.
Vsrednji hiši št.7 je bila tedaj gostilna, ki jo je vodil Andrej Malič.
1802 je krčmaril Nikolaj Šusters, 1805 Jurij Čurn, 1828 Katarina Colnar, 1833 Anton Dolničar

1828 je bil Andrej Fröhlich posestnik hiše št.5, 1860 pa se je nahajal v njegovi lasti ves trohišni sklop.
Pod njim se je ZLATI LEV uveljavil v vrsti ljubljanskih hotelov.
Ukinil ga je njegov naslednik Anton Fröhlich.

Za časa, ko je Dolničar vodil Zlatega leva, je bil gost Prešeren.
Kakor Slon, je bil tudi Zlati lev znamenit, saj je bilo tam prvo gnezdo Južnega Sokola, spočetega avgusta 1862.
Tu je najel odbor telovadišče.
Telovadili so v ponedeljkih, četrtkih in petkih.
Članov je štel Južni Sokol o svojem rojstvu 70.

Tu je jel 1865 poučevati otroke in odrasle Štefan Mandič borjenje s sabljo in rapirjem.

Nekaj časa se je gostilna Zlati lev imenovala tudi Pri Belem križu.

Kje je zivel Presern v Ljubljani, da vidim, kako dalec je imel do Zlatega leva?

Živel je na Gornjem trgu.
Je pa imel kar daleč, če se je ustavil v vsaki gostilni.

Hahahaha!

Na stavbišču znamenja svete Trojice na stari Ajdovščini je stala do 1690 krčma, ki je bila mestna last.
Iz Valvasorja je znano, da je dala mestna hiša zgraditi krčmo leta 1633.
Hrup ondotnih pivcev je presedal sosedom diskalceatom, katerih samostan s cerkvijo svetega Jožefa je zavzemal selišče Kmetske posojilnice in sosednjih hiš.
Menihi so se pogodili z mestno hišo, kupili hišo za 800 gld. In jo dali porušiti.