☕ GOSTILNE

KRČMARSTVO

Krčmarstvo je bilo starim Ljubljančanom jako priljubljen obrt.
Donašal jim je lepe dohodke.
Od vladarjev so si znali pridobivati pravico, da smejo oni sami na drobno točiti vino v Ljubljani.
Tujec ga je smel pripeljati v mesto o sejmih, točiti pa ga je smel samo toliko časa, dokler je trajal sejem.
Celo v okolici eno miljo krog Ljubljane so imeli pravico vinotoča edino le ljubljanski meščani.
Tako se je glasil ukaz cesarja Friderika IV. leta 1492.
Na čase so prihajali ljubljanski krčmarji v okoliške vasi in točili kmetom vino.
Hude boje so imeli Ljubljančani z dolenjskim plemstvom, ki je pridelovalo vinsko kapljo v svojih vinogradih in jo tudi prejemalo kot davščino od podložnikov.
Kam z vinom?
Ta skrb je morila marsikaterega graščaka.
Na debelo ga je smel prodajati, a kdo se je razen Ljubljane in okolice zmenil za cviček, ko je bilo po sosednih pokrajinah dosti boljših vin na razpolago.
Zato so tiščali plemiči v krčmarski obrt in prodajali vino tudi na drobno, dasi so jim neprestano ugovarjali meščani, sklicujoči se na svoj privilegij, dokler niso 1683 ukazali deželni stanovi, da naj ne toči vina na drobno noben gospod, niti duhovni, tudi ti so imeli vinotoče po župniščih, niti svetni.
Prepoved je veljala za Ljubljano in za vsa druga mesta.
Izvzet je bil samo nemški viteški red, ki je imel že prastaro pravico vinotoča.
Da bi se podložniki ne izkoriščali po gostilnah, je določevala gosposka cene.

Da so se gostilničarji ravnali po ceniku, na to je pazil mestni sodnik.
Kdor se je pregrešil v tem oziru, je moral plačati globo 20 goldinarjev, katere polovica je šla mestu, druga polovica pa v državno blagajno.
Jako strogo so ravnali s pijanci, ki jim je bilo prepovedano posedati po gostilnah in igrati.
Shod deželnih stanov v Inomostu 1518 je zapretil njim in gostilničarjem, ki bi jim dajali pijačo, da jih vtaknejo v norski kurnik, kjer bodo zaprti 3 dni ob samem kruhu in vodi.
Županov ukaz iz 1564 je določal, da ni smela biti odprta v mestu nobena gostilna čez deveto uro zvečer.
Gostilne so morale biti zaprte ob nedeljah in praznikih med službo božjo.
1785 je bila natakarica 24 ur zaprta, ker je v nedeljo pred deveto uro dala godcem vina.

Za časa kuge je bilo prepovedano ljubljanskim krčmarjem točiti v okolici.
Prepovedan je bil vinotoč v predmestjih, zlasti na Poljanah.
Boječ se razširjenja morilke, je dal mestni magistrat predmestje zaplankati.
Komaj izgotovljeno zagrajo so takoj podrli razsrjeni zaplankanci, katerih kolovodja je bil krčmar Miha Ostanek, ki jih je poprej napojil.
Magistrat je njega in 5 njegovih tovarišev kaznoval z zaporom.
Ko se je bližala 1713 kužna bolezen, je vicedom prepovedal vse veselice.
Po večernem bobnanju se ni smelo točiti pivo in vino, ni bilo dovoljeno ljudem zbirati se.

Stara Ljubljana je rada veseljačila.
Na Starem so trgu pod lipo zeleno trobente in gosli in cimbale pele, plesale lepote z Ljubljane so cele, a tudi po krčmah so se zlasti ob nedeljah vrteli razigrani pari ob zvokih raznih glasbil.
Na plesiščih so igrali mestni godci Stadtturner, tisti, ki so ob 11 dopoldne z mestnega stolpa na Gradu razveseljevali z godbo meščane.
Igrali so tudi vojaki in domači godci iz Krakovega in iz Šiške.

Na godbo v gostilnah so pozorni postali konec 18. stoletja deželni stanovi in jo obdavčili.
Naložili so gostilničarjem zanjo poseben davek Musikimpost.
Ko je 1754 otvoril magistrat na Žabjaku prisilno delavnico, je za njeno vzdrževanje pritisnil na kavarnarje in gostilničarje.
Prvim je naložil za biliard in druge igre 1 goldinar davka na mesec, krčmarjem pa za kegljišče pol goldinarja.
Poleg tega so nosili ljubljanski gostilničarji še:
cesarsko carino
deželno carino
mestno carino
vinski davek
donesek za mestno razsvetljavo
gostilničarski davek
donesek za bankovce
davek za dolgove
donesek za popravljanje cesta
bankalno mitnino
mestne merice

mesto je imelo pravico vsak v mestu prodan bokal vina zmeriti in zahtevati za to neko pristojbino, ki so ji rekli mestna merica.

Boječ se razširjenja morilke, je dal mestni magistrat predmestje zaplankati.

Kaj to pomeni: morilko s sabljo in sekiro ali kugo/ crne koze...? In kdaj konkretno?

Aha, hvala.

Zanimive vzporednice z današnjim časom.

ŠTEVILO LJUBLJANSKIH GOSTILEN
1725 je bilo v Ljubljani 94 krčem.

1792 je štela Ljubljana 162 gostilen in sicer
47 v mestu
31 na Šentpeterskem predmestju
22 na Poljanah
19 na Kapucinskem predmestju
26 v Gradišču
7 pred Frančiškanskimi vrati in po
5 v Krakovem in Trnovem.

1798 je tabernalo v ljubljanskem mestu in predmestjih 167 krčem.
Ljubljana je imela tedaj krog 10 000 prebivalcev, torej je prišla na 60 ljudi ena gostilna.

1834 je bilo v Ljubljani 154 vinotočev, 6 pivovaren in po 7 kavaren in žganjaren.
Prebivalstva je bilo krog 16 000, torej ena pivnica na 91 oseb.

1887 je bilo 173 krčem in vinotočev ter 14 kavaren, ko je imela Ljubljana 24 613 prebivalcev.
Torej 1 pivnica na 131 glav.

1926 je razmerje 1:183, ko broji Ljubljana 290 gostilen in kavaren ob 53 306 stanovalcih.

Prvovrstnih gostilen, tako zvanih hotelov je bilo 1848 v Ljubljani 7:
Malič
Avstrijski dvor
Bidelmon
Zlati lev
Slon
Zlata zvezda
Virant

Razen prvega, zadnjega in Slona so vsi drugi prestali.
Novi so bili:
Evropa
Južni kolodvor prej Zum Mohren
Bavarski dvor
Avstrijski cesar

KAVARNE
Ljubljanske kavarne se omenjajo prvikrat 1713.
V drugi polovici 18. stoletja so se združili ljubljanski kavarnarji, bilo jih je 5, v kavarnarsko zadrugo.

1802 so bile 4 kavarne.

1848 je bilo 10 kavarn:
Mestni trg 5
Stari trg 7 in 21
Stritarjeva ulica 3 in 9
Dunajska cesta 6
Breg 8
Kongresni trg 12
Kazina
Kolizej

1885 je število kavaren narastlo na 13:
Kazina
Slon
Evropa
Valvasor
Merkur
Kirbisch s slaščičarno
Karl
Marzolini
Narodna kavarna
Eggia
Mallot
Virant
Austria

Po narodnosti so bili gostilničarji v stari Ljubljani večinoma domači ljudje, Slovenci, dočim so bili kavarnarji z malimi izjemami tujci.
Največ je bilo med njimi Švicarjev.
Kavarnarji so bili:
Anton Balsaro 1755
Andrej Zerrer 1771
Angelo Caligar 1776
Prim Lušina 1777
Ivan Soltner 1778
Ivan Gläser, hkrati sladčičar 1780
Dominik Fuga 1788
Gregor Heinz 1787
Ivan Matija Castagna, zajedno kanditni tvorničar 1789
Karol Venazzi 1791
Luggo 1792
Martin Kamenisch 1792
Santo Paduan 1797
Bartolo Reggio 1802
Peter Venazzi 1802
Fran Coloretto 1802
Ivan Zanier 1803

PIJAČE
V stari dobi so prevladovala v Ljubljani vina s Krasa in z Vipavskega.
Pozneje se je vdomačil dolenjec.

1569 je jel mestni svetnik in ugledni gostilničar Kumberger v Ribičevi hiši na Starem trgu pri vodnjaku prvi točiti dolenjsko vino Mahrwein in sicer v škafih po 4 solde.
Dajal ga je po 6, 8, 10 bokalov skupaj.
To kapljico je začel prodajati zato, ker ni bilo laškega in vipavskega vina, ki so ga dotlej točili v Ljubljani po bokalih in po 9 vrčev skupaj.
Kriva je bila beneška in furlanska vojna, ki je vgonobila trte.

O Valvasorjevem času se je ves dolenjec, ki ga Valvasor hvali kot jako zdravo namizno pijačo, popil v domači deželi.
Glavna odmejalka je bila Ljubljana.
Mnogo se je izvedlo tu vipavca, črnega in belega.
V ljubljanskih gostilnah se je dobival beli in črni teran, črnikalec, prosekar, cebedin, muškatelec, refošk, rebulja, brdsko vino, marsobin in furlanec.
V poznejši dobi so jeli ljubljanski krčmarji dobivati vinsko kapljico tudi iz Štajerske in Hrvaške.

Poleg vina je prijalo Ljubljančanom v poletnem času pivo.
To pijačo so jeli na Kranjskem najprej točiti v Kranju leta 1653.
Kdaj se je otvoril v Ljubljani prvi pivotoč ni znano.
1763 je bilo tu 7 pivovarnarjev s 5 pomočniki, ki so predelali 63 in pol stota domače rži, hmelja in sladu.
Te tvarine so porabili 31 in pol stota za 115600 bokalov piva, razprodanega po deželi.
1834 se je navarilo v Ljubljani 10000 veder piva v 6 pivovarnah.
Zdravnik Lipič ne hvali ljubljanskega piva, češ, da ima premalo sladu in hmelja v sebi in da je malo redilno.
Grenčico in omamo mu povzročajo večkrat sumljivi dodatki.

Žganjepivstvo je bilo že v stari Ljubljani precej razširjeno in žganjarne so se polnile zlasti ob sobotah zvečer.
1805 se je popilo v njihovih brlogih 56000 bokalov žganja, 1834 pa 16000 bokalov.
1834 je bilo 8 žganjekuharjev.
Jako priljubljen je bil brinjevec, ki so ga izdelovali na kmetih in ga prinašali v Ljubljano.

Vdomačil dolenjec, kako simpatično zapisano 🙂

GOSTILNIČAR ZA GOSPODO
Gostilničarje je opisal Jakob Alešovec v Ljubljanskih slikah, izdanih 1879.

Pri njem je vse gosposko, mize svetlo ali pisano pogrnjene ali kamenite, ob stenah zrcala in podobe.
Zvečer se vse to blišči v plinovi luči kakor v cerkvi.
Črno oblečeni natakarji so v belih srajcah, škripajočih čevljih, le frak je včasih nekoliko oguljen.
Naučeni so posebno na trinkgeld in cenijo goste po njem.
Kjer so natakarice, so bolj podobne mladim gospodičnam in nališpanim gledališkim igralkam, nego postrežnicam.
Gospodar sam se pokaže le sem ter tja med njimi, govori s kakim bolj odličnim gostom par besedi, potem pa zopet odide.
Dobrega vina ne toči, od pol litra te mora že glava boleti.
V te vrste gostilnah je vladajoči jezik nemški, vendar se govori tudi slabo kranjski ali nekoliko bolje laški.
Poleg gostilne je prenočišče za tujce, pa tudi za domačine.
Teh pride le, če je ključ doma pozabil in ne more v hišo, ali pa iz kakega drugega vzroka, pri katerem se mora eno oko, če ne obe zatisniti.

KRČMAR BOLJŠE VRSTE
Čigar pivnica je že manj olepšana.
Mize so še pogrnjene ali vsaj z usnjenim blagom prevlečene.
Tudi ob stenah visi še kako zrcalo ali podoba.
Morda je še celo plinova razsvetljava ali vse je na nižji stopnji.
Prav gosposkega ni veliko.
Postrežbo opravlja gostilničar sam ali njegova rodbina, le če je ni, kak posel bolj kmetiškega stanu in poštenega obraza.
Vse je bolj po domače.
Krčmar sam je večidel narodnjak, takisto njegova rodbina.
Gosti mu niso tuji ljudje, marveč dobri znanci.
Govori se navkriž in tudi krčmar včasih katero reče.
Pijača je boljša, če ne, prav dobra, ker se toči nepokvarjeno vino, jed je okusna in porcijoni veliki, pa ne predragi.
Razen tega že mamka, ki vodi kuhinjo, ve, kako je temu ali onemu všeč.
Jedilnega lista ni, kakor v gosposki gostilni.
Krčma ni samo za Ljubljančane, nego tudi za kmete, katerim se prav tako postreže.
Oko očka je vedno odprto in gleda, da ni nikomur kozarec prazen.
Gostje smejo biti pri njem le veseli, pijani ne.
Takim se pipa tisti hip zapre.

KRČMAR NIŽJE VRSTE
Njegovo poprišče je že na nižji stopnji.
Mize niso pogrnjene, ali če so, z umazanim ali strganim prtom, stoli okorni, tla nesnažna, duh neprijeten.
Postrežba je ženska.
Kletarici se vidi burna preteklost že na obrazu in na vsej postavi.
Kadar ni gostov, stoji na pragu ali gleda skozi okno.
Pijača in jed slaba.
Kleti ni.
Sodček vina se že kje spravi in več kot vedro, ga navadno tudi ne premore.
Podnevi ne boš videl znanega človeka iti v ta brlog ali pajzelc.
Zato krčmarju ni treba skrbeti ne za kuhinjo, ne za pijačo, pač pa za take ženske, ki so z vsakim zelo »prijazne«.
Podnevi ta krčmar ne žanje, šele zvečer, proti polnoči se prične njegova žetev, pri kateri mu njegove kletarice vrlo pomagajo na različne načine.

ŽGANJAR
Pivnica, ki ji pravijo šnopsarija, je nečedna, temna, zatohla, prekajena s špiritom, smrdljivim tobakom in drugimi dišavami.
Mize so težke in površno otesane, stolov malo, večidel klopi, po mizah ni kruha, užigalic, soli in popra.
Gosti ne hodijo sem jest, ampak le pit, a ne zaradi žeje nego ali iz navade ali iz obupnosti.
Pijača ima različna imena, pa je le voda in špirit, morda je še kakega cveta kaj v nji, da ji daje duh, po katerem se razločuje.
Gosti so ljudje nižjega stanu, delavci, lenuhi in berači.
Ti zamenjujejo tu svoje priberačene krajcarje za kratkega.
Odlikujejo se po strgani, oguljeni in umazani obleki, razmršenih laseh in zabuhlem obrazu.
Na kredo nobeden nič ne dobi, nasprotno je še celo navada, da se položi denar na mizo, še preden je frakelj nalit.
Žganjarna nese.
Krčmarju se ne manjka gostov, ker pijanost pri njem ni tako draga, kakor tam, kjer se toči vino in pivo.
Nikoli ne bo zgubil gostov, dokler bodo ljudje pili iz tega namena, da bi se vpijanili.
Ta mož je vsekakor škodljiv črv v človeški družbi, ker pomaga ljudem moriti duha in telo.
Zloglasne žganjarne so se nahajale v stari Ljubljani v nekaterih kevdrih.

Koristen pa je kuhar ali Auskoch, ki ima že bolj pošteno občinstvo v svojem hramu, delavce, poštenejše berače, branjevke, stare ženice in ljudi, ki nimajo doma kuhinje, pa tudi ne toliko dohodkov, da bi si privoščili zajtrk v kavarni, kosilo in večerjo pa v kaki krčmi.
Izbirljivi niso.
Všeč jim je vse, kar se dobi za 10 krajcarjev ali še ceneje, v skledici brez vilic, noža in obrisalnice na goli mizi.
Pijača ni zapovedana.
Le če kdo hoče kozarec vina ali žganja, ga dobi.
V svojem vedenju je kuhar bolj krščanski, pijanosti ne trpi, pa tudi kletvine ne, in kadar zvoni poldan ali Ave Marijo, sname kapico z glave ter moli svojim gostom angelsko češčenje.
Njegov hram torej ni jama strasti.
Zvečer se kmalu zapre in policija nikdar ne goni njegovih gostov spat.
Torej mu ni treba plačati kazni zaradi prepoznega zapiranja, kar doletuje druge gostilničarje pogostoma.

OSTAJALIŠČA
Ostajališča ali Einkehrhaus so bile krčme, opremljene s prostornimi hlevi, kjer so ostajali ali ainkerali vozniki s parizarji, vozovi kot bajta širokimi, ki so se prikazovali na velikih cestah za časa francoske zasedbe.
Te vozove je ukazala francoska vlada.
Bili so jako močni in opremljeni z železnimi osmi, kakršne v naših krajih še niso bile običajne.
Zvali so jih železne vozove ali parizarje, s čemer so poznamenili njihov francoski izvor.
Ostajališča pa so rabila tudi kmetom z manjšimi vozovi zlasti o tržnih in semanjih dneh.

Skoro neomejeno oblast so izvrševali nad ondotnimi hlevi veliki hlapci ali hausknehti, katerim so bili podrejeni hlapci nižje vrste.
Oni so sprejemali razna naročila za pote in potovke, ki so prihajali o gotovih dneh iz deželnih mest in s kmetov ter dostavljali in odnašali ali odvažali, kar jim je bilo velevano.

Preden so stekle železnice je bilo takih ostajališč precejšnje število v ljubljanskih predmestjih, zlasti ob Dunajski, Gosposvetski, Tržaški cesti in v Gradišču.
V imenopisu starih ljubljanskih gostilen bo pomenila kratica »ost« ostajališče.

V predželezniški dobi je bilo živahno življenje v obcestnih ostajališčih.
Vozniki so zapijali ogromne svote in krčmarjem se je dobro godilo.
Štongrajtarji so bili hlapci vozniki, ki so jih najemali za vožnjo parizarjev.
Ti za vodo niso marali, le vince so pili.
Ko se je bližal krčmi, je pokal tako zelo, da je vse, kar je bilo pri hiši, nakvišku šlo.
Nasproti mu je hitelo in pozdravljalo ga je vse, sam birt se mu bliža in spregat mu gre.
Oblastno se je vedel nato v gostilni.
Za mizo se vsede kot žlahten gospod, se vsede mogočno.
Pri jedi vinca poliček dobi in pije ga naglo, pa birtu gorje, če ni dosti močno.
Tudi birtinja mu streže, kar more in zna, in kakor gospodu kosilce ravna.
Gosposka jedila mu slastno diše, pečenka, piščanci, kapuni, domačih jedil pa štongrajtar ne je.
Pa naj bo le majhno falena kaj jed, koj šimfa in birt je stokrat preklet.
Zgodilo se je velikrat, da je pometal z mize jedi, in po hiši razsajal, ko birt je pobiral čepinje izpod nog.
Po nemško, po laško, madžarsko je klel, da birta in birtinjo hudič naj bi vzel.
Še huje je štongrajtar v hlevu ravnal in svojo prevzetnost do vrha dognal.
Neusmiljeno je pretepal živino.
Štongrajtarski ošabnosti je konec naredila otvoritev železnice iz Ljubljane v Trst 1857.

TRAKTERIJE
V slovarju stare ljubljanske šprahe je zavzemala veljavno mesto znana beseda traktament ali trahtament, s katero so označali Ljubljančani veliko, bogato gostijo.
Manj v rabi je bila nji sorodna beseda trakter, treter in traiteur, pomnjajoča gostilničarja, ki z jedjo in pijačo traktira in postreza goste.
Trakterji so bili ali stalni ali za gotove slučaje najeti.
Najemala so jih društva, Kazinsko, Meščansko strelsko društvo…
Ravnateljstvo poslednjega je razpisalo 1834 oskrbo točilnega in hranilnega posla proti jamčevini.
Trakterju je bila naloga streči strelcem o njihovih vajah na strelišču in gostom na veselicah, ki so se tam prirejale.
Tudi v stanovski Reduti je bil zlasti predpustom o maškaradah potreben trakter.

20 OKT 1844 je odprl tamkaj treterijo Andrej Nenig, ki je obetal v otvoritvenem naznanilu, da bo stregel z dobrimi jedili in pijačami, kolikor mu bo moči.

Ko so priredili 20 JAN 1847 v Reduti maskarado v prid otroškemu zavetišču pri Sv. Florijanu, so najeli za tistikrat, ker ni bilo stalnega trakterja, bahabirta Antona Huberja, da je izvrševal posel.

Stara šentpeterska vojašnica je imela trakterja.
1840 se omenja traiteur Anton Schan.

V bolnici na Dunajski cesti je deloval 1790 trakter Martin Krobat.

Trakter so pri moji stari mami rekli lijaku.

Dolenjci tako še danes pravimo.

pri nas pa pravimo traktor

Nope, sem Dolenjka, zadnjih 12 let pa živim na Gorenjskem. Imam navade obojih 😆

Tele pa nisem zasledila: Odpri sliko ➜.

NAPIJANJE
Ko so vladale v ljubljanskih gostilnah pravkar opisane razmere, je še živela na kmetih, a tudi v predmestnih gostilnah znana razvada napijanja.
Pivcu je bil prvi sopivec vedno krčmar, ki si je prinesel s pijačo, gostu namenjeno, kozarec in si ga nalil.
Tako je imel krčmar dvojni dobiček, ker je pil na gostov račun.

Kadar je stopil v gostilniško sobo kak znanec, mu je gost napil, poklical ga je po imenu in povabil:
Pojdi pit!
Polno kupico s steklenico vred je postavil predenj.
Prišlec je pil na dobro zdravje, potem je pa moral dotočiti iz steklenice in vrniti kozarec napijalcu ali ga izročiti drugemu znanemu pivcu.

Nehigijenično napijanje je imelo tudi moralno stran.
Večkrat sta se na ta način spravila dva, ki sta bila razprta.
Prijazno ponujena in zaužita božja kapljica ju je pomirila.
Zgodilo se je pa tudi, da je bil napoj odklonjen, kar je povzročilo prepir ali celo pretep.

IMENA
S tujim laškim ali nemškim imenom so klicali krčmarja ali gostilničarja.
Že Trubar omenja ošterijo.
Ta beseda se čuje še dandanes med ljudstvom.
Ima jo tudi narodna pesem:

Kaj oštirji delajo?
Delajo tako:
Na mizo vince nosijo,
da fantje kronce trosijo.

Laške oštarije še ni izpodrinila domača gostilna ali krčma, ki sta obe vtemeljeni v staroslovenščini:
Gostilnica
Gostilnik
Gostinnica
Gostinnik
Krčbnik
Krčmnik
Krčmovati

Beseda oštarija ni le živela v ustih navadnega ljudstva, nego tudi v knjižni rabi.
Iz protestantovske se je preselila v katoliško knjigo.
V perikopnem slovstvu je bila domača v 17. in 18. stoletju.
Ofhterja navaja Hipolit leta 1715.
V Pohlinovem Malem besedifhi 1781 ni oštarije, nego kerzhma, kerzhmar, kerzhmariza, kerzhmarishe, a v tej knjigi Kmetam sa potrebo 1789 rabi Pohlin oshtaryo.
V Gutsmanovem slovarju 1789 so nanizane
Kerzhma
Taberna
Ofhtaria
Gofhtaria
Kerzhmar
Tabernazh
Tabernauz
Gofhtar.
Vodnik omenja v Lublanfskih Novizah 1797 ofhtarije Widelman na plazi.

Taberna, tabernati je italijanska izposojenka.
Še bolj pa sta vkoreninjena nemški birt in birtinja.

Stari Ljubljančani so za označevanje gostilen jemali v rabo nemške spakedranke
Bidelmon
Elefont
Lafont
Vajsenvolf
Krajcbirt
Kajzerbirt
Šnodelbirt.

Kakor drugod so bile v Ljubljani zaznamovane gostilne s smrekovimi vršički ali z oblanjem.
Smrečje je bilo znak vinotoča, strugotine pa so naznanjale, da se toči v krčmi pivo.
Trtna mladika, ovita okrog smrečine je vabila v jeseni na mošt.

Gostilnam so dajali različna imena.
Nekatere so zvali po krstnem, rodbinskem ali hišnem imenu gostilničarja, druge po hišni številki, po angelih in svetnikih, po vladarjih in njihovih dvorih, po izrednih ljudeh, po pokrajinskih in narodnih imenih, po stanovih, po legi, po mestih, po znamenitih dogodkih, po orodjih in pripravah, po nebesnih telesih, po živalih in rastlinah.

Mnogo je tudi smešljivk:
Bahabirt
Figabirt
Interfat na Zgornjih Poljanah 1775
Klobasabirt
Movzabirt v Kurji vasi
Knedelfabrika
Švederbirt.

Po domačih živalih so se zvale krčme
Pri Belem in Zlatem konjiču
Pri Pramcu
Pri Belem in Zlatem volu
Pri Belem, Zlatem in Črnem jagnetu.

Po divjih živalih so se zvale
Zlati lev
Slon
Mali slon
Črni medved
Zlati, Beli in navadni jelen
Srna

Po perutnini so se zvale
Sokol
Črni orel
Petelin
Golobček
Škrjanček
Tiček

Po vodnih živalih so se zvale
Zlata riba
Rak

Pozabiti ne smemo Komarja.
Na čebele spominja Panj.

IZVESKI
Izveski s slikami in napisi so bili nekdaj na ljubljanskih gostilnah redki.
Kolikor je bilo teh, so bili 1860 vsi nemški.
Taki so bili do novejše dobe tudi jedilni listi.
Z napisi na trgovinah in uradih vred so dajali gostilniški napisi Ljubljani nemško lice.

Prvi slovenski napis se je prikazal na Svetega Petra cesti nad gostilno Pri Golobčku konec 1866.

Obešanje izveska ali krščenje gostilne se je vršilo na slovesen način, o čemer priča vest o ščitu nad vrati krčme Pri Črnem orlu ali Zum Schwarzen Adler na Luži.
Črni orel je star ljubljanski ptič.
Že leta 1637 je sprejemal žejne goste pod svoja krila.
Valvasor poroča, da je v hišo, kjer je tičal Črni orel, treščilo 25 AVG 1637.
Gostilna je bila nekje v Gradišču.
Sredi 1838 je naznanil celovški prevoznik Ivan Panritsch občinstvu, da ne bo več ostajal pri Maliču, nego pri Črnem orlu.
Na Luži se je zval zapadni del Rimske ceste.

Tisti črni orel, ki ga je vpodobil neznan slikar, je prifrčal na Lužo 18 SEP 1858.
O tej priliki je bila prirejena slavnost v krčmi Antona Lisca vpričo stalnih in slučajnih gostov, ki so se zabavali o tej priliki s petjem, godbo in plesom.
Na sporedu je bila tudi prigodnica, ki jo je na krčmarjevo prošnjo skoval njegov prijatelj veseljak Fran Valenta.
Dasi je poln hib, priobčujemo tu precej kosmat proizvod:

Lublanski zev folk se po ulicah vali.
Škricmani stari in tudi mladi.
Use dirja na Lušo,
Bog ve,
kaj je tam.
Al tepe en mofh babo,
al je sgoru en hram?

Jest pertezhem tud vun,
per usak stopni p…
Al vidu tam nesim ne vogen,
ne dim.
Pa pred eno hišo,
Velik folka stoji.
Ed´n drug´mu pomiga,
sa norca smo mi.

Na enkrat sagleda en gospod is očmi,
de nad hišnim uratam se nekej bliši,
Savuka prov glasno,
se prime sa …
Prav,
vid´te en čudeš,
tle visi en škit.

Oštarija usa nova,
sa lušo en cir.
Je vstvarjena tukaj,
to je vunder hudir.

Kdo je neki tle birt,
se šiher štima.
Mende Lisec se piše,
pa še lise ne ima.

Birtna je prov lušna,
poslušajte me vi.
Take kuharce dobre na svet nekir ni.

Le Hčirka nar raj per mladenčah tizhi.
Tam se njen serčik nar bol ohladi.

U tej oštariji se bir in vinu dobi.
Birt ga pa učas mal pokersti.
On prav,
kaj pa je,
če t´ga greha sim kriv,
sej sim čisto vodico u sočik uliv.

Sato,
ki je Tone pregrešen,
k´ne mara sa nič,
je na Shild mu perletu en prov čern tič.

Veš lubi moj Lisec,
čern tič je urag.
Če piačo boš mešov,
te bo opraskov ta spak.

Namest Odlarja b´biu golobčka jest usev.
Prov lepiga bel´ga,
tega b´biv jest vesev.
Nedolšnost je bela,
čern je pa greh.
Lub´ Tone!
Od greha je šje tok poln toj meh.

Sato skerbi sa pijačo sa dobro uselej.
Tak bomo k´teb peršli še rad sa naprej.
Če pa tega ne očeš,
sturiš ti drugač.
naj Odlar te sterga ta černi rogač.

Usak dan,
če moliš,
prosi Boga.
Deb ti na čelo ne srasla roga.

Maš šeničico fletno,
o srečen si ti.
Ona je čista,
malktirkrat si ti vamp s vinam nali.

Pridgvali so undan Pater Angelus Rant.
De pride Lisec Tone u kratkem na kant.
So rekli,
on je bil malktirkrat golant.
Poreden pa smiram,
kje bil on še fant.

Anton je prov umen,
on je ta prav tič,
pametnej koker ta nar starej čič.

Sa vince popiti njima on par.
Sato ga pa mora tud večkrat isdar.

Sdej sim povedov,
kaj je treba blo bit.

Srečen postavlen sa oštarijo je škit.
Sdej skusmo pa birtno in birta častit.
Tud Resko to fletno,
na sdravje jim pit.

Mi očmo tud usi,
naj bo gospod ali kmet.
Veselja tud dones en malu imet.
Sauriskajmo ukupaj,
Bog nej nas šivi,
glaške sagrabmo,
le pijmo ga mi.

Mavro ☕
Kaj dogaja?

13 dogaja 🙂

IMENOPIS GOSTILEN
V naslednjem priobčim imenopis gostilen, povzet iz ustnih, pisanih in tiskanih virov in segajoči do potresa 1895, ko se je spočela nova Ljubljana.
Zlasti bi bila dobro došla pojasnila, kjer so se nahajale gostilne, katerim sedaj ni sledu npr. gostilna Pri Hajduku ali Beim Haiducken, kjer je v noči 7 SEP 1812 poslednjikrat s prijatelji pil dr. Fran Repič, baje zabavljal na prostozidarje in nato izginil.
Njegovo truplo so našli pozneje v Ljubljanici.

Gradivo je razvrščeno po stari razdelitvi Ljubljane, zato pride najprej na vrsto mesto, nato predmestja Šentpetersko, Poljansko, Karlovško, Kapucinsko, Gradišče, Krakovo, Trnovo in Barje.

Ta gostilna Pri Štefanu, naj bi stala na začetku Nazorjeve. To levo na sliki, naj bi bili Frančiškani? Ve kdo kaj o tej gostilni?
Odpri sliko ➜

ne najdem nič o tej gostilni
tudi nisem prepričan če je bila res na nazorjevi

Vse kar sem našla je, da gre za popotresno fotografijo iz leta 1895.

FLORIJANSKA ULICA (GORNJI TRG)
Krog Svetega Florijana je bilo nekdaj dokaj gostilen.
Ni čuda, saj so skozi Pisana vrata prihajali v mesto vinoljubni Dolenjci in z meščani vred polnili ondotne krčme.

4
KAJFEŽ
Kajfeževi gostilni je bilo prej ime PRI BELEM KRANJCU.

6
PRI ŠIMNU
Ta gostilna se je šopirila tudi z nemškim imenom ZUM WEINGARTEN, kakor se je bralo na njenem izvesku s sliko trgatve v vinogradu.
Ime PRI ŠIMNU ji je ostalo po Simonu Cvajerju, ki je gospodaril tu okrog 1833.

13
Krog 1800 je bila tu vinotočnica Ivana Alojzija Gruberja.

V sosedni hiši je krčmovala soproga kiparja Frana Schwarzla Terezija.

15
BEIM BURGUNDISCHEN KREUZ
Tako se je leta 1839 zvala tu gostilna.

17
ZLATA KAPLJA
Tu je bilo pred leti shajališče narodnjakov Kušarja, Hribarja, Kapusa, Pavla Lozarja in Leta.

1838 so prodajali tu čez cesto dobrega dolenjca bokal.
Sedaj je v tej hiši IZKUH PRI SVETEM FLORIJANU.

19
PRI RDEČI MARELI
Izvirno ime PRI RDEČI MARELI je nosila krčma na številki 19.
Reklo se ji je tudi PRI NUMERO FIREFIRCIG, ker je bila do 1877 številka 44.
Imela je slepega gospodarja.

20
PRI AMERIKANCU
Na voglu Florijanske in Rožne ulice deluje sedaj Rudolfa Skulja gostilna in prenočišče PRI AMERIKANCU.
Prej se je reklo tu PRI FRANCI.
Vežna vrata so označena z monogramom AS in letnico 1804.
Hiši je bil tedaj lastnik in zgraditelj pekovski mojster in gostilničar Anton Sparovič.
Zdaj je tu RESTAVRACIJA PRI SVETEM FLORIJANU.

Na stavbišču sedajnega šentjakobskega župnišča je nekoč vabila na slabo pijačo in sumljivo zabavo krčma zakotnica ZUM KRUMPEN FINFAR.
Njen slovenski priimek naj se pogrezne v pozabo.

24
PRI DETELJICI
Je stara gostilna, ki se ji je reklo prej PRI KLEBLATU.
To ime je podedovala po posestniku Kleblatu, kateri je imel tu v drugi polovici 18. stoletja pivovarno in pivotoč.
Pivovarna je bila pri Deteljici še leta 1847.

33
PRI GORIŠEKU
So zvali pred 50 leti gostilno PRI DACHSU po tedajnem posestniku Francetu Gorišeku.

PRI BRČANU
So rekli krčmi nasproti Gorišeka.
Tu je v začetku 19. stoletja krčmaril Luka Škrl, ki je hkrati opravljal službo sla okrožnega urada.

Ob gostilnah v Florijanski ulici so stale zlasti ob tržnih semajnih dneh vrste kmečkih lestvenic in tovornih voz.
Ker se je zaradi njih v ozki ulici oviral prehod in je pretila nevarnost, je mestni magistrat prepovedal to razvado.

1763 so zabeleženi v Florijanski ulici gostilničarji Kleblat, tkalec Pezdirec, peka Kozlevčar in Zabukovec in Brinovec.

ULICA NA GRAD

3
KEBROVA ŽGANJARNA

Z grajskega pobočja se ozira na mesto in okolico gostilna NA OSOJAH ali SONNENWENDHOF.
Krog 1870 je zgradil to poslopje tesarski mojster Anton Jerančič in porabil razvaline smodnišnice, ki je strašila nekdaj na tem prostoru.
Iz tega porušenega turna izvira kamen z letnico 1679, vzidan v steno osojskega poslopja.

Odpri sliko ➜

Odpri sliko ➜

HRENOVA ULICA

14
Tu je bila krog 1798 do 1802 žganjarna Gregorja Haceta.

18
Tu je tabernal z vinom Hudabivnik.

A to je ta Na Osojah. Sploh nisem vedela, da je bila gostilna.
Ko sem bila nazadnje gor je imela stavba še fasado prijetne barve. V hiši je bilo kar nekaj stanovanj. Večinoma so gor živeli umetniki.
Kaj so pa zdaj naredili z njo 🙁

Se pravi, da so dilerji ze takrat tudi sami uzivali svoj prodajni artikel.

Najbolj mi je vsec izraz krcma.

Od imen pa Pri zlatem volu, Beli jelen in Sokol.

Najbolj fajn so se imeli pri krčmarju nižje sorte (ali kako se jim je reklo) in pri žganjarju 🙂, tam so gotovo še opij kadili. Ali je vrli Vrhovnik tudi o javnih hišah in kadilnicah opija kaj zanimivega napisal?

ne vem
še nisem zasledil

ROŽNA ULICA

13
ZUM ANKER
Poleg Lozarja je bila zasidrana gostilna ZUM ANKER.

15
PRI LOZARJU
Je stara gostilna, kateri je bila mnoga desetletja lastnica ugledna rodbina Lenčetova, po domače Gospoščeva z Lavrice, Mihael, potem Karol Lenče.
Ko se je bil pojavil 1825 Šentjakobski most, so nazvali to gostilno PRI NOVEM MOSTU ali ZUR NEUEN BRÜCKE.
Pozneje so jo prekrstili v GASTHAUS ZUR STADT MÜNCHEN, a ljudje so vedno rekali PRI LOZARJU.
Svojim večernim gostom je prištevala Lozarjeva gostilna nekdaj pesnika Prešerna, ki se je tamkaj večkrat zabaval v družbi ljubljanskih meščanov.
Med njimi je bil tiskar Jožef Blaznik.
Pesnik je imel le par korakov iz svojega stanovanja v Rožni ulici 5, kjer je bival več let pri svojem starem stricu Jožefu Prešernu.

39
PRI PRONTU
Na voglu Rožne ulice 39 in Žabjaka 1, kjer je sedaj Jeločnikova tobakarna, je bila krčma PRI PRONTU.
Leta 1833 do 1860 ji je bil lastnik Leopold Brand.
Nad vrati te stare enonadstropne hiše je bila pritrjena dolga železna plošča, na kateri je bila naslikana goreča Moskva z napisom GASTHAUS ZUM BRAND VON MOSKAU.
Bodisi z ozirom na ime njenega imetnika, bodisi glede na požar, ponazorjen na plošči, so domačini zvali to gostilno PRI PRONTU, ki rabi kot hišno ime še dandanašnji.
Ščit z gorečo Moskvo je izginil krog leta 1862, potem 10 do 12 let ni bilo tu krčme.
Obnovljeni gostilni so izbrali ime GASTHAUS ZUR STADT TRIEST, a je obratovala le par let.
Pred leti je bila v starini na prodaj deska s pravkar navedenim napisom.
Pročelje Prontove hiše je v višini prvega nadstropja opremljeno s starim svetniškim kipom.

Resno? Kako so prisli do opija? In kdo si ga je lahko privoscil?