GOSTILNE - 2

NAPIJANJE
Ko so vladale v ljubljanskih gostilnah pravkar opisane razmere, je še živela na kmetih, a tudi v predmestnih gostilnah znana razvada napijanja.
Pivcu je bil prvi sopivec vedno krčmar, ki si je prinesel s pijačo, gostu namenjeno, kozarec in si ga nalil.
Tako je imel krčmar dvojni dobiček, ker je pil na gostov račun.

Kadar je stopil v gostilniško sobo kak znanec, mu je gost napil, poklical ga je po imenu in povabil:
Pojdi pit!
Polno kupico s steklenico vred je postavil predenj.
Prišlec je pil na dobro zdravje, potem je pa moral dotočiti iz steklenice in vrniti kozarec napijalcu ali ga izročiti drugemu znanemu pivcu.

Nehigijenično napijanje je imelo tudi moralno stran.
Večkrat sta se na ta način spravila dva, ki sta bila razprta.
Prijazno ponujena in zaužita božja kapljica ju je pomirila.
Zgodilo se je pa tudi, da je bil napoj odklonjen, kar je povzročilo prepir ali celo pretep.

IMENA
S tujim laškim ali nemškim imenom so klicali krčmarja ali gostilničarja.
Že Trubar omenja ošterijo.
Ta beseda se čuje še dandanes med ljudstvom.
Ima jo tudi narodna pesem:

Kaj oštirji delajo?
Delajo tako:
Na mizo vince nosijo,
da fantje kronce trosijo.

Laške oštarije še ni izpodrinila domača gostilna ali krčma, ki sta obe vtemeljeni v staroslovenščini:
Gostilnica
Gostilnik
Gostinnica
Gostinnik
Krčbnik
Krčmnik
Krčmovati

Beseda oštarija ni le živela v ustih navadnega ljudstva, nego tudi v knjižni rabi.
Iz protestantovske se je preselila v katoliško knjigo.
V perikopnem slovstvu je bila domača v 17. in 18. stoletju.
Ofhterja navaja Hipolit leta 1715.
V Pohlinovem Malem besedifhi 1781 ni oštarije, nego kerzhma, kerzhmar, kerzhmariza, kerzhmarishe, a v tej knjigi Kmetam sa potrebo 1789 rabi Pohlin oshtaryo.
V Gutsmanovem slovarju 1789 so nanizane
Kerzhma
Taberna
Ofhtaria
Gofhtaria
Kerzhmar
Tabernazh
Tabernauz
Gofhtar.
Vodnik omenja v Lublanfskih Novizah 1797 ofhtarije Widelman na plazi.

Taberna, tabernati je italijanska izposojenka.
Še bolj pa sta vkoreninjena nemški birt in birtinja.

Stari Ljubljančani so za označevanje gostilen jemali v rabo nemške spakedranke
Bidelmon
Elefont
Lafont
Vajsenvolf
Krajcbirt
Kajzerbirt
Šnodelbirt.

Kakor drugod so bile v Ljubljani zaznamovane gostilne s smrekovimi vršički ali z oblanjem.
Smrečje je bilo znak vinotoča, strugotine pa so naznanjale, da se toči v krčmi pivo.
Trtna mladika, ovita okrog smrečine je vabila v jeseni na mošt.

Gostilnam so dajali različna imena.
Nekatere so zvali po krstnem, rodbinskem ali hišnem imenu gostilničarja, druge po hišni številki, po angelih in svetnikih, po vladarjih in njihovih dvorih, po izrednih ljudeh, po pokrajinskih in narodnih imenih, po stanovih, po legi, po mestih, po znamenitih dogodkih, po orodjih in pripravah, po nebesnih telesih, po živalih in rastlinah.

Mnogo je tudi smešljivk:
Bahabirt
Figabirt
Interfat na Zgornjih Poljanah 1775
Klobasabirt
Movzabirt v Kurji vasi
Knedelfabrika
Švederbirt.

Po domačih živalih so se zvale krčme
Pri Belem in Zlatem konjiču
Pri Pramcu
Pri Belem in Zlatem volu
Pri Belem, Zlatem in Črnem jagnetu.

Po divjih živalih so se zvale
Zlati lev
Slon
Mali slon
Črni medved
Zlati, Beli in navadni jelen
Srna

Po perutnini so se zvale
Sokol
Črni orel
Petelin
Golobček
Škrjanček
Tiček

Po vodnih živalih so se zvale
Zlata riba
Rak

Pozabiti ne smemo Komarja.
Na čebele spominja Panj.

IZVESKI
Izveski s slikami in napisi so bili nekdaj na ljubljanskih gostilnah redki.
Kolikor je bilo teh, so bili 1860 vsi nemški.
Taki so bili do novejše dobe tudi jedilni listi.
Z napisi na trgovinah in uradih vred so dajali gostilniški napisi Ljubljani nemško lice.

Prvi slovenski napis se je prikazal na Svetega Petra cesti nad gostilno Pri Golobčku konec 1866.

Obešanje izveska ali krščenje gostilne se je vršilo na slovesen način, o čemer priča vest o ščitu nad vrati krčme Pri Črnem orlu ali Zum Schwarzen Adler na Luži.
Črni orel je star ljubljanski ptič.
Že leta 1637 je sprejemal žejne goste pod svoja krila.
Valvasor poroča, da je v hišo, kjer je tičal Črni orel, treščilo 25 AVG 1637.
Gostilna je bila nekje v Gradišču.
Sredi 1838 je naznanil celovški prevoznik Ivan Panritsch občinstvu, da ne bo več ostajal pri Maliču, nego pri Črnem orlu.
Na Luži se je zval zapadni del Rimske ceste.

Tisti črni orel, ki ga je vpodobil neznan slikar, je prifrčal na Lužo 18 SEP 1858.
O tej priliki je bila prirejena slavnost v krčmi Antona Lisca vpričo stalnih in slučajnih gostov, ki so se zabavali o tej priliki s petjem, godbo in plesom.
Na sporedu je bila tudi prigodnica, ki jo je na krčmarjevo prošnjo skoval njegov prijatelj veseljak Fran Valenta.
Dasi je poln hib, priobčujemo tu precej kosmat proizvod:

Lublanski zev folk se po ulicah vali.
Škricmani stari in tudi mladi.
Use dirja na Lušo,
Bog ve,
kaj je tam.
Al tepe en mofh babo,
al je sgoru en hram?

Jest pertezhem tud vun,
per usak stopni p…
Al vidu tam nesim ne vogen,
ne dim.
Pa pred eno hišo,
Velik folka stoji.
Ed´n drug´mu pomiga,
sa norca smo mi.

Na enkrat sagleda en gospod is očmi,
de nad hišnim uratam se nekej bliši,
Savuka prov glasno,
se prime sa …
Prav,
vid´te en čudeš,
tle visi en škit.

Oštarija usa nova,
sa lušo en cir.
Je vstvarjena tukaj,
to je vunder hudir.

Kdo je neki tle birt,
se šiher štima.
Mende Lisec se piše,
pa še lise ne ima.

Birtna je prov lušna,
poslušajte me vi.
Take kuharce dobre na svet nekir ni.

Le Hčirka nar raj per mladenčah tizhi.
Tam se njen serčik nar bol ohladi.

U tej oštariji se bir in vinu dobi.
Birt ga pa učas mal pokersti.
On prav,
kaj pa je,
če t´ga greha sim kriv,
sej sim čisto vodico u sočik uliv.

Sato,
ki je Tone pregrešen,
k´ne mara sa nič,
je na Shild mu perletu en prov čern tič.

Veš lubi moj Lisec,
čern t**je urag.
Če piačo boš mešov,
te bo opraskov ta spak.

Namest Odlarja b´biu golobčka jest usev.
Prov lepiga bel´ga,
tega b´biv jest vesev.
Nedolšnost je bela,
čern je pa greh.
Lub´ Tone!
Od greha je šje tok poln toj meh.

Sato skerbi sa pijačo sa dobro uselej.
Tak bomo k´teb peršli še rad sa naprej.
Če pa tega ne očeš,
sturiš ti drugač.
naj Odlar te sterga ta černi rogač.

Usak dan,
če moliš,
prosi Boga.
Deb ti na čelo ne srasla roga.

Maš šeničico fletno,
o srečen si ti.
Ona je čista,
malktirkrat si ti vamp s vinam nali.

Pridgvali so undan Pater Angelus Rant.
De pride Lisec Tone u kratkem na kant.
So rekli,
on je bil malktirkrat golant.
Poreden pa smiram,
kje bil on še fant.

Anton je prov umen,
on je ta prav tič,
pametnej koker ta nar starej čič.

Sa vince popiti njima on par.
Sato ga pa mora tud večkrat isdar.

Sdej sim povedov,
kaj je treba blo bit.

Srečen postavlen sa oštarijo je škit.
Sdej skusmo pa birtno in birta častit.
Tud Resko to fletno,
na sdravje jim pit.

Mi očmo tud usi,
naj bo gospod ali kmet.
Veselja tud dones en malu imet.
Sauriskajmo ukupaj,
Bog nej nas šivi,
glaške sagrabmo,
le pijmo ga mi.

Mavro
Kaj dogaja?

13 dogaja

IMENOPIS GOSTILEN
V naslednjem priobčim imenopis gostilen, povzet iz ustnih, pisanih in tiskanih virov in segajoči do potresa 1895, ko se je spočela nova Ljubljana.
Zlasti bi bila dobro došla pojasnila, kjer so se nahajale gostilne, katerim sedaj ni sledu npr. gostilna Pri Hajduku ali Beim Haiducken, kjer je v noči 7 SEP 1812 poslednjikrat s prijatelji pil dr. Fran Repič, baje zabavljal na prostozidarje in nato izginil.
Njegovo truplo so našli pozneje v Ljubljanici.

Gradivo je razvrščeno po stari razdelitvi Ljubljane, zato pride najprej na vrsto mesto, nato predmestja Šentpetersko, Poljansko, Karlovško, Kapucinsko, Gradišče, Krakovo, Trnovo in Barje.

Ta gostilna Pri Štefanu, naj bi stala na začetku Nazorjeve. To levo na sliki, naj bi bili Frančiškani? Ve kdo kaj o tej gostilni?
Odpri sliko ➜

ne najdem nič o tej gostilni
tudi nisem prepričan če je bila res na nazorjevi

Vse kar sem našla je, da gre za popotresno fotografijo iz leta 1895.

FLORIJANSKA ULICA (GORNJI TRG)
Krog Svetega Florijana je bilo nekdaj dokaj gostilen.
Ni čuda, saj so skozi Pisana vrata prihajali v mesto vinoljubni Dolenjci in z meščani vred polnili ondotne krčme.

4
KAJFEŽ
Kajfeževi gostilni je bilo prej ime PRI BELEM KRANJCU.

6
PRI ŠIMNU
Ta gostilna se je šopirila tudi z nemškim imenom ZUM WEINGARTEN, kakor se je bralo na njenem izvesku s sliko trgatve v vinogradu.
Ime PRI ŠIMNU ji je ostalo po Simonu Cvajerju, ki je gospodaril tu okrog 1833.

13
Krog 1800 je bila tu vinotočnica Ivana Alojzija Gruberja.

V sosedni hiši je krčmovala soproga kiparja Frana Schwarzla Terezija.

15
BEIM BURGUNDISCHEN KREUZ
Tako se je leta 1839 zvala tu gostilna.

17
ZLATA KAPLJA
Tu je bilo pred leti shajališče narodnjakov Kušarja, Hribarja, Kapusa, Pavla Lozarja in Leta.

1838 so prodajali tu čez cesto dobrega dolenjca bokal.
Sedaj je v tej hiši IZKUH PRI SVETEM FLORIJANU.

19
PRI RDEČI MARELI
Izvirno ime PRI RDEČI MARELI je nosila krčma na številki 19.
Reklo se ji je tudi PRI NUMERO FIREFIRCIG, ker je bila do 1877 številka 44.
Imela je slepega gospodarja.

20
PRI AMERIKANCU
Na voglu Florijanske in Rožne ulice deluje sedaj Rudolfa Skulja gostilna in prenočišče PRI AMERIKANCU.
Prej se je reklo tu PRI FRANCI.
Vežna vrata so označena z monogramom AS in letnico 1804.
Hiši je bil tedaj lastnik in zgraditelj pekovski mojster in gostilničar Anton Sparovič.
Zdaj je tu RESTAVRACIJA PRI SVETEM FLORIJANU.

Na stavbišču sedajnega šentjakobskega župnišča je nekoč vabila na slabo pijačo in sumljivo zabavo krčma zakotnica ZUM KRUMPEN FINFAR.
Njen slovenski priimek naj se pogrezne v pozabo.

24
PRI DETELJICI
Je stara gostilna, ki se ji je reklo prej PRI KLEBLATU.
To ime je podedovala po posestniku Kleblatu, kateri je imel tu v drugi polovici 18. stoletja pivovarno in pivotoč.
Pivovarna je bila pri Deteljici še leta 1847.

33
PRI GORIŠEKU
So zvali pred 50 leti gostilno PRI DACHSU po tedajnem posestniku Francetu Gorišeku.

PRI BRČANU
So rekli krčmi nasproti Gorišeka.
Tu je v začetku 19. stoletja krčmaril Luka Škrl, ki je hkrati opravljal službo sla okrožnega urada.

Ob gostilnah v Florijanski ulici so stale zlasti ob tržnih semajnih dneh vrste kmečkih lestvenic in tovornih voz.
Ker se je zaradi njih v ozki ulici oviral prehod in je pretila nevarnost, je mestni magistrat prepovedal to razvado.

1763 so zabeleženi v Florijanski ulici gostilničarji Kleblat, tkalec Pezdirec, peka Kozlevčar in Zabukovec in Brinovec.

ULICA NA GRAD

3
KEBROVA ŽGANJARNA

Z grajskega pobočja se ozira na mesto in okolico gostilna NA OSOJAH ali SONNENWENDHOF.
Krog 1870 je zgradil to poslopje tesarski mojster Anton Jerančič in porabil razvaline smodnišnice, ki je strašila nekdaj na tem prostoru.
Iz tega porušenega turna izvira kamen z letnico 1679, vzidan v steno osojskega poslopja.

Odpri sliko ➜

Odpri sliko ➜

HRENOVA ULICA

14
Tu je bila krog 1798 do 1802 žganjarna Gregorja Haceta.

18
Tu je tabernal z vinom Hudabivnik.

A to je ta Na Osojah. Sploh nisem vedela, da je bila gostilna.
Ko sem bila nazadnje gor je imela stavba še fasado prijetne barve. V hiši je bilo kar nekaj stanovanj. Večinoma so gor živeli umetniki.
Kaj so pa zdaj naredili z njo

Se pravi, da so dilerji ze takrat tudi sami uzivali svoj prodajni artikel.

Najbolj mi je vsec izraz krcma.

Od imen pa Pri zlatem volu, Beli jelen in Sokol.

Najbolj fajn so se imeli pri krčmarju nižje sorte (ali kako se jim je reklo) in pri žganjarju , tam so gotovo še opij kadili. Ali je vrli Vrhovnik tudi o javnih hišah in kadilnicah opija kaj zanimivega napisal?

ne vem
še nisem zasledil

ROŽNA ULICA

13
ZUM ANKER
Poleg Lozarja je bila zasidrana gostilna ZUM ANKER.

15
PRI LOZARJU
Je stara gostilna, kateri je bila mnoga desetletja lastnica ugledna rodbina Lenčetova, po domače Gospoščeva z Lavrice, Mihael, potem Karol Lenče.
Ko se je bil pojavil 1825 Šentjakobski most, so nazvali to gostilno PRI NOVEM MOSTU ali ZUR NEUEN BRÜCKE.
Pozneje so jo prekrstili v GASTHAUS ZUR STADT MÜNCHEN, a ljudje so vedno rekali PRI LOZARJU.
Svojim večernim gostom je prištevala Lozarjeva gostilna nekdaj pesnika Prešerna, ki se je tamkaj večkrat zabaval v družbi ljubljanskih meščanov.
Med njimi je bil tiskar Jožef Blaznik.
Pesnik je imel le par korakov iz svojega stanovanja v Rožni ulici 5, kjer je bival več let pri svojem starem stricu Jožefu Prešernu.

39
PRI PRONTU
Na voglu Rožne ulice 39 in Žabjaka 1, kjer je sedaj Jeločnikova tobakarna, je bila krčma PRI PRONTU.
Leta 1833 do 1860 ji je bil lastnik Leopold Brand.
Nad vrati te stare enonadstropne hiše je bila pritrjena dolga železna plošča, na kateri je bila naslikana goreča Moskva z napisom GASTHAUS ZUM BRAND VON MOSKAU.
Bodisi z ozirom na ime njenega imetnika, bodisi glede na požar, ponazorjen na plošči, so domačini zvali to gostilno PRI PRONTU, ki rabi kot hišno ime še dandanašnji.
Ščit z gorečo Moskvo je izginil krog leta 1862, potem 10 do 12 let ni bilo tu krčme.
Obnovljeni gostilni so izbrali ime GASTHAUS ZUR STADT TRIEST, a je obratovala le par let.
Pred leti je bila v starini na prodaj deska s pravkar navedenim napisom.
Pročelje Prontove hiše je v višini prvega nadstropja opremljeno s starim svetniškim kipom.

Resno? Kako so prisli do opija? In kdo si ga je lahko privoscil?