tako je bilo z JŽ V Jub so pripeljali poln vagon, praznega vagona pa niso hoteli odpeljati. Je prišel drug šofer po prazen vagon, ker naj bi bila za prazne vagone zadolžena druga organizacija železnic.

poslano v temi :: Koronavirus v Sloveniji

ne reče se zaman divjaki predvidevam, da so bili stari okoli 14 let

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Za odložene najdenčke so skrbeli že v srednjem veku, da bi ne bilo detomorov in da bi bili deležni oskrbe otroci, ki jih je zapustil oče, mati pa je ostala brez sredstev in bi bila prisiljena udati se prostituciji. V Ljubljani je bila najdenišnica združena z meščanskim špitalom, ki je sirote špitalarje oskrboval po zunanjih dojiljah. 1540 Občinski očetje so naročili babicam, naj bodo pazljive, ker so našli v vodi mrtve otroke. V 18. stoletju je v Ljubljano prihajalo veliko otrok iz najdeniške zibke v Trstu, ki so jih potem oddajali na kmete za svoje ali na delo, ali da so se priučili kaki obrti. 1726 Grofica Schrottenbach je našla na pragu deklico. Dala jo je krstiti, skrbela zanjo in jo vzgojila, da je upravljala njeno gospodarstvo. Ko je bila stara 23 let, je ušla z vojakom. Nič ni vzela s seboj. Pustila je le pismo, v katerem se je zahvalila za prejete dobrote. 1750 Januarja so našli na stopnicah Raigersfeldove hiše na Mestnem trgu 17 nekaj tednov staro deklico. Od mraza je bila popolnoma otrpla. Dete so oddali v oskrbo v meščanski špital. 1870 Najdenčkov s Kranjskega je bilo 1828. Zaradi velikih bremen je deželni zbor sklenil, da najdenišnica v Ljubljani s 1. Julijem 1871 preneha delovati. Skrb za otroke so morali prevzeti premožni očetje, ki so se skrivali in matere oziroma sorodstvo. V Ljubljani je ostala še nadalje porodnišnica in učilnica za babice.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Kakor na prejo niso hodili zaradi dela, tako je bilo kopanje priložnost za shajanje in dvorjenje, kakor pa skrb za zdravje in čistočo. Običaj skupnega kopanja je trajal do sredi 14. stoletja, do leta črne smrti. Star običaj je bil, da je na ukaz moža v kopalnici gosta postregla njegova žena. Kopanje je bilo družabni in zabavni sestanek, zato so ostajali dolgo v vodi. Izza 14. stoletja so pogoste odredbe, ki prepovedujejo skupno kopanje in odkazujejo ženskam svoj čas ali pa posebno kopališče. Zabavali so se s petjem, godbo in šalami. Ljubimkali so z besedo, mimiko in dejanjem. Ker so ostajali cele ure v kopeli, so si donašali jedi in pijače. Učenci Janeza Ljubljanskega so na crngrobski freski prikazali kopanje kot za nedeljo neprimerno in pregrešno opravilo. 1557 Po statutu bratislavskega ceha so kaznovali kopališkega strežnika na kazen 2 funtov voska, če se je vsedel v kad, v kateri se je kopala tuja ženska in ji grdo govoril. 1 funt je bila globa, če je z eno nogo stopil v njeno kad, ako pa jo je drzno zapeljivo nagovarjal, je bila kazen polovica funta voska. Zaradi razposajenosti so v 15. stoletju v večini mest zahtevali delitev spolov v kopališčih, čeprav se odredb niso vedno držali.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Ljubljanski mestni sodnik in njemu prideljeni četrtni mojster sta si morala neopazno prizadevati, da bo vladala med obema spoloma nrav in čistost ter da bodo Boga in dobre nravi žaleči sestanki odkriti. 1786 Policijski red je vzel na piko gostilnice in pajzlje, kjer so gospodarile samske vlačuge. 10 FEB 1786 je dvajsetletna natakarica zapustila službo v gostilni Pri zvezdi. 18 FEB 1786 so jo klicali na magistrat, ker so jo ovadili, da jo vzdržuje kadet. Izjavila je, da hoče izterjati le še dolgove, potem pa se vrne na Koroško. Na rotovžu so ji dejali, naj gre domov ali pa naj stopi v pošteno službo, sicer jo čaka prisilni odgon čez Karavanke. K vdovi Luciji in hčerki so zahajali vojaki iz Šentpetra. Izgovarjala se je, da vojakom preskrbuje le posojila, ker tudi sama pri tem kaj malega zasluži in da ji ni mogoče živeti brez družbe njenih lubih vojakov. 19 DEC 1786 jo je župan obsodil na zapor za 24 ur ob kruhu in vodi. Če se ne poboljša, ji odvzamejo ubožno podporo, gospodar pa ji bo odpovedal stanovanje. 1788 Spomladi so svoj greh priznale in bile obsojene 3 mlade dekline zaradi ponočnega vabljenja moških z igro obraza in s cukanjem za suknjič, zaradi zavajanja in nečistovanja s 14 dnevi strogega zapora. Na noge so dobile železo, ležale so na golih deskah, obiske so smele dobiti le ob navzočnosti uradne osebe, za pijačo le vodo in pa primerno delo. Kot vzrok, da so se tako spozabile, je 18 letna ta mala Micka navedla, da ni mogla dobiti službe, čeprav bi rada delala, živa pa tudi ne more pod zemljo. To življenje, da je opravljala le 3 tedne, zaslužila pa je vsega komaj 40 krajcarjev, za živež se je morala zato še zadolžiti. 1789 V Ljubljani je bil ubežnik z Reke. Njegov oče Vito je prosil, naj mu razuzdanega Vincenca, ki je živel tu s svojo nosno deklino, pošljejo dobro zavarovanega s poštnim vozom domov. Sinko je ob odhodu domače naplahtal, češ da si gre iskat pisarniško službo v Gradec. 1791 28 letna Alenka iz Kamnika se je prodala za 20 krajcarjev. Denar je vzela, potem pa se je skesala in ušla. Za poravnavo je ponujala nazaj le polovico. Ob hrupnem prerekanju sredi noči je bila aretirana in izgnana v Kamnik, potem ko so ji za popotnico odšteli še 5 korobačev. Čez nekaj mesecev, ob žetvi, se je znašla spet v Ljubljani in pred magistratnim sodiščem, ki ji je zaradi nedovoljenega povratka prisodilo še 6 udarcev s korobačem +++ 1796 Na Bregu je ljubimkala Barba s štirimi vojaki. Zaradi nedoraslih otrok, ki so to videli, je hotela gostilničarka Barbo odpraviti, a so se zanjo potegovali vojaki. Gospodinja je zadevo prijavila magistratu, ki je Barbo obsodil na 8 dni kaznilnice. Vsak drugi dan je dobila gorko jed, drugače pa le kruh in vodo. 1801 Vrhniški tržni sodnik je bil brez otrok, pa je vzel v vzgojo 4 letno Urško na prošnjo njenih staršev, ki so bili podložniki žirovskega župnika. Leta 1801 je poslal 20 letno Urško, ki je bila v blagoslovljenem stanju, k babici v Ljubljano, kjer je zanjo in za otroka najel stanovanje na Poljanah. Na ušesa policijskega ravnateljstva je prišlo, da živi Urška brez zaposlitve in da njo in njenega nezakonskega otroka vzdržuje vrhniški tržni sodnik. Na magistratu so sklenili Urško poslati domov k očetu, vendar pa so ji zaradi zdravljenja otroka dovolili ostati v Ljubljani. Leta 1803 je Urška povila drugo dete. Na poletje se je zaradi prijave o nezaposlenosti znašla zopet pred sodniki. Ljubimec jim je poslal pismo, kjer obeta, da bo skrbel za otroka, Urška si bo našla službo in naj je ne odženejo v rojstni kraj, kjer bi se ne mogla preživeti in bi zapadla sramoti. Sodišče je to in položaj očeta otrok upoštevalo ter ni izgnalo Urške, ki je plačevala za hrano mesečno 5 goldinarjev. Pisma, ki jih je pisal vrhniški sodnik Urški, so polna nežnosti in očetovske skrbnosti. Uči jo, naj bo skromna, naj z nikomer ne hodi, naj ne godrnja in lepo naj ravna z otročičema, saj nobenemu ne gre vedno vse po volji. Zameril pa ji je, ker si je na svojo pest poiskala drugo stanovanje. Njemu naj zaupa in ne babnicam in naj ne dela po svoji glavi.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

hvala za odgovor

poslano v temi :: Zakaj se ljudje rokujemo, ko se spoznamo, prvič vidimo?

jemo meso, pleskavice, čevape, kremšnite...

poslano v temi :: Zakaj se ljudje rokujemo, ko se spoznamo, prvič vidimo?

po moje imaš prav

poslano v temi :: Zakaj se ljudje rokujemo, ko se spoznamo, prvič vidimo?

V 14. stoletju je v večini mest in po vaseh razvratnost priklicala javne hiše, ki jim oblasti niso nasprotovale, da bi s slabim preprečile kaj hujšega, saj so zahajali tudi veljavni možje k tem lepim ženam, ki so se pojavljale ob semnjih, zabavah, v kopališčih, na romanjih, proščenjih, turnirjih, stanovskih in državnih zborih. Sledile so premikom vojaških čet, ki so jim bile potrebne kot perice, kuharice in prenašalke. Imeli so jih za zaželjen nečasten sloj, ki je bil označen. Morale so nositi posebno obleko, ki je bila različna po raznih krajih. Rumen plašč z modrimi vrvicami, rdeče čepice, zelena krila, zelen ali rumen rob na tančici in posebna igla. V nekaterih mestih jim je bil prepovedan vstop v odličnejše dele mesta. Drugod so bile enakopravne. Priznana jim je bila predpravica, da so smele izvrševati obrt in da mesto ni smelo dovoljevati novih javnih hiš, v katerih so bile zaposlene domačinke. Po mestih je bil zelo številen sloj trgovskih in rokodelskih pomočnikov, ki zaradi cehovsko omejenega števila mojstrov niso mogli in niso smeli imeti lastne družine. Pomočnik si je ustvaril svoj dom le, če se je poročil z mojstrovo vdovo ali hčerjo. Zato sta bili ti dve vedno v nevarnosti, da se izrodi prepovedano ljubimsko razmerje. Da bi preprečili zapeljevanje žena in hčera, so meščani podpirali javne hiše. Izgovarjali so se, da je to potrebno v varstvo čistosti zakona in devištva. Hčere bajtarjev in kmetov, ki so prišle v mesto za zaslužkom, so se pogosto vdinjale v take hiše. Vmes so bile tudi hčere meščanov, za katere ni bilo zaposlitve in zaslužka, pomožiti se pa tudi niso mogle vse, ko je po številnih vojnah moških primanjkovalo. Dekline so šle tudi na ulice, v gostilne in kopališča. Po kopanju so si gostje v posebnih kabinah dali postreči z jedjo in pijačo od kopaliških dekel. Babja dolina v okolišu Vegove ulice kaže na predmestni del stare lahkoživosti. Izza 16. stoletja je začel vpliv javne hiše upadati zaradi gospodarskega propada, ker Sredozemlje ni bilo več središče svetovnega prometa, ki je z odkritjem Amerike prešel na pristanišča ob obalah Atlantskega oceana. Propad je povzročil tudi novi kapitalizem. Kriza je ogrožala premoženja in potrkala na vrata ljudi, ki so se morali odpovedati vajenemu uživanju. Delo, skrb in stiska so omejile prostitucijo. Vedno redkejše so bile po Evropi javne hiše. Ostale so v večini le lahkoživke. Prikrito so živele svoje življenje. Na zunaj so bile čednostne in čiste, ki so se preživljale kot šivilje, vezilje, perice ali likarice. Moškim pa je bilo dobro znano kje živijo in kdaj jo dobiš. Ker je bil obstoj lahkoživke tajen, je moral biti tu ostati tajen stik z njo. Na zunaj je moralo biti vse častno, saj je minil čas renesanse, ko so bile lepe žene olepševalke življenja, praznikov in veselic. *** Ob koncu 15. stoletja se je pojavil sifilis, ki je prišel iz novega sveta od preganjanih Indijancev. Ker je prišla okužba iz javnih hiš, so te zaprli, ženske pa izgnali iz mesta, dokler kuga ni prešla. Ljudje so se začeli ogibati javnih hiš. 1537 Mestni svet je sklenil, da je treba kaznovati prešuštnice in prešuštnike. 1547 Mestni svet je razpravljal o zakonolomstvu in o prizivu žene plačilnega mojstra zoper izrečeno sodbo. Sklenili so, da se iz Ljubljane izžene Fister zaradi nečasti in zakonolomstva. Na prošnjo cele soseske in moža so pomilostili ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu. Ta je bila že leta 1544 zaradi zakonolomstva obsojena na 8 dni ječe, potem pa bi morala iti čepet še v sramotno kletko na trgu. Na prošnjo očeta in njenih prijateljev so ji leta 1544 prizanesli. Tudi tokrat so ji prizanesli in zagrozili, da če se še enkrat pregreši, bo brez milosti in drugim v svarilo postavljena v »apotekarico« in zazidana. Po določbah srednjeveškega nemškega ljudskega prava SCHWABENSPIEGEL so prešuštnice žive pokopali ali zazidali. 1548 Pred sodnika je prišel čevljarski pomočnik, ker je grešil z ženo Matije. Ker je imel dobre priprošnjike, je bil ustno ukorjen, če se bo pa še pregrešil, se mu bo novo k staremu priračunalo. Matijevi ženi je grozilo izgnanstvo. Prišel je njen mož z odvetnikom in prosil za milost. Spregledali so ji, a ji obljubili kazen za nov pregrešek. Na moževo prošnjo je bila v Ljubljani pomiloščena žena ptujskega samostanskega kletarja, ki je pobegnila na Vrhniko z menihom istega samostana. Podobno je prosil Ljubljančan za ženo, ki se je trikrat spečala z Jakobom. Pomilostili so jo, a je morala plačati 50 rajnšev za mestne utrdbe, s sodiščem pa se je morala še posebej poravnati. Za Jakoba je prosil stiški opat, koroški dedni točaj in predsednik kranjskega deželnega sodišča. Jakoba, ki je sedel pod ključem na Tranči, so izpustili. Plačal pa je 32 rajnšev globe. Mestni očetje so ukazali Albrehtu Beheimu, da mora v dveh dneh s svojo deklino zapustiti Ljubljano. V vicedomskem stolpu se je pokoril mesar, s katerim je bila nosna njegova dekla. Zanj je prosila žena, a je moral ostati v stolpu 3 mesece ali plačati 50 rajnšev za mestne utrdbe. Po prestani kazni so ga še ostro ukorili, češ da na magistratu vedo, da z nedostojnimi izrazi nadleguje vse ženske, ki prihajajo nakupovat k njemu v mesnico. Če se ne bo poboljšal, ga bodo brez milosti izgnali. Križarski komtur je zasačil nekoga v prešuštvu s cerkovnikovo hčerjo. Oba je držal v križanskih zaporih. Mesto je zahtevalo izročitev obeh, ker je bilo mesto pristojno v malfičnih zadevah. Po daljšem oklevanju se je komtur vdal. Mesto je grešnika pomilostilo. Za pokoro so spravili v vicedomski stolp meščana, ki je pred kratkim dobil otroka z deklino, svojo ženo pa je pretepal, da je dobila splav. Ljubljanski orožarnar ni bil podložen mestnemu sodišču. Ker je živel javno z dekletom, so naprosili deželnega upravitelja, da bi to razmerje odpravil. Dobil je naročilo, da mora v 3 mesecih poslati svojo deklo proč. 1562 Hrvatom so žene zveste, poslušne in uslužne v vsem, tudi se prav redko sliši o nečistosti med njimi in nikakor se ne puste objemati ali prijemati niti v šali niti pri plesu. Primož Trubar 1568 Mestni svet je naročil sodniku, naj prešuštnika, ki je svoj greh priznal, postavi v kletko pred rotovžem in ga potem izžene. Odgodili so razpravo v zadevi peka Lenarta, ki je prešuštvoval s svojo deklo. Januarja 1569 so mu prepovedali vsako skupnost z drugimi peki. Niti svoje pekovske klopi ni smel imeti pri njih, marveč se je moral preseliti zraven žensk. 1572 Mestni sodnik je ukazal deželnemu podkovaču, naj se vzdrži nedostojnih ženščin in druge svojati, ker mu bodo drugače napeli druge strune. 1593 Mestnemu sodniku je bil izročen vicedomski podložnik, ki je dvema ženskama obetal zakon. Za kazen so ga postavili pred rotovžem v kletko, obmetavali z jajci in izgnali iz mesta. 1594 Žensko, ki jo je zapustil mož in se je vdala lahkoživemu življenju, so zaprli v kletko, okepali z zaprtki, gnilim sadjem in izgnali iz mestnega pomirja. 1600 Tožil je meščan mestnega sodnika Petka, da ga je dal na ovadbo navadnega jesiharja vreči v ječo, češ da nečistuje s svojo deklo, pa mu ni mogel ničesar dokazati. Zahteval je 8 dukatov odškodnine in Petkovo odstavitev. 1634 Steklarju Cerarju in ženi Urši so zagrozili z večnim izgonom iz mesta, če ju še kdaj zalotijo pri zvodništvu ali drugih zlikovstvih. Speljala sta hčer kuharja pri deželnem okrajnem odvetniku. Rešilo ju je posredovanje redovnih duhovnikov. 1635 Sodnik Widerkehr je zalotil v hiši v Špitalski ulici pripadnika privilegiranih stanov, kako je poleg njega brez steznika napol gola sedela neka vdova. Oba je vtaknil v ječo na Tranči, priviligeranca pa naslednje jutro izpustil. Zanj se je zavzel škof, ki je grozil sodniku z izobčenjem, če se ne poravna, ne prinese velikonočnega spovednega listka in se ponovno ne izpove pri jezuitih. Sodnik se je skliceval na običaj, da so vedno na Tranči zapirali brez izjeme vse, ki so jih ponoči našli v sumljivih hišah. Sodnik je prosil mestni svet za zaščito. Vicedom je obljubil omehčati škofa. Škof je sodnika izobčil. Mestni svet se je pritožil pri cesarju in škof se je vdal. Widerkehr je ostal sodnik, ker bi kot cerkveni izobčenec ne mogel biti. Vdova je leta 1636 morala v 3 dneh zapustiti mesto, ker ni opustila nečistega življenja in je bila venomer v pohujšanje mestu. Mestni svet je zaradi pohujšljivega življenja za večno pregnal iz mesta oba zakonca s hčerjo. Za pouk drugim taticam je moral oče na Tranči pretepsti svojo hčer. Potem jo je pretepel še birič. Izgnali so Uršo, ki so ji sodni sluge naložili poštenih palic zaradi nečistovanja, malopridnega življenja in tatvin. 1637 Ižanskemu krojaču, ki je imel 3 žene, je rabelj odrezal nos, ga izšibal in med zaslišanjem dvakrat mučil. +++ 1666 Se baha jezuitski analist, da so v protireformacijski komisiji odpravili 4 konkubinate, poravnali več sporov med sorodniki in sežgali 3 zelo rabljene magične knjige. 1667 Jezuiti so spreobrnili 13 zakrknjenih grešnikov. Več so jih še utrdili v dobrih sklepih, med njimi 2 deklici izredne lepote, katerih devištvo so lahkoživci kanili drago plačati, pa sta zavrnili vse darove in zlato. 44 osebam so patri odvzeli praznoverske pomočke in amulete za odvračanje bolezni in vzbujanje ljubezni. 1683 Zasegli so ljubezenske obeske erepta amuleta amatoria. 1686 Spovednik je pregovoril spovedanca, da mu je izročil list, ki je o njem veroval, da ga napravi neranljivega. Po zaplembi so te liste sežgali. Komisija čistosti je s kaznimi gladko ostriženje glave, javno pometanje ulic, vklepanje v verige, prevažanje samokolnic skušala odvrniti ženske od spolnih prekrškov. Če so samskega moškega našli pri ženski, so ga takoj poročili, poročenega pa obtožili zakonolomstva. *** 1758 Za nekaj časa je izginila iz Ljubljane hči kositarja. Starši so ji marsikaj in preveč spregledali. Imela je vsa mogoča poznanstva. Veseljačila je po gostilnah, kavarnah in trgovinah ter delala dolgove 1759 Grofa Louisa Auersperga se je prijelo ime Louis le grand. Zaradi preveč svobodnega občevanja ž njim je prišla v slabo ime žena kresijskega glavarja, ki je bil do svoje žene prepopustljiv, dasi ga je razmerje tako grizlo, da je obolel. Lastna mati ji je prepovedala priti v hišo. Ko je nekoč le prišla, jo je pošteno oklofutala. Mož je medtem zaprl vrata njene sobe in odslovil njeno sobarico. Ko se je zvečer vrnila, se je morala čez noč zateči k moževi teti, potem pa k uršulinkam, kjer je ostala od aprila do junija. Prve dni maja je možu poslala pogoje če hoče, da se vrne iz samostana. Zahtevala je, da bo občevala s komur bo hotela, nazaj mora priti njena sobarica Karlina, ki so jo dolžili zvodništva in mož ne bo smel več k svoji tašči, kamor tudi sama ne pojde. Ljubljančani so bili prepričani, da bo slabotni mož pogoje sprejel in jo še odpuščanja prosil. Privoščili so mu kazen, da bi moža privezali k sramotnemu kamnu, mu slekli hlače, Louis le grand bi ga moral držati, hišna Karlina bi morala zvezati šibe, tašča pa bi ga morala v navzočnosti svoje hčere pretepsti.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

1796 Je našel kanclist Za zidom (Cankarjevo nabrežje) 63 zelo nedostojnih vizitk v dveh zavojih. Ker je šel tik pred njim bakrorezec Weinmann, so ga obtožili, da so njegove. Vizitke so uničili, njega pa obsodili na 8 dni milega zapora na rotovžu. Ob petkih in sobotah je dobil le kruh in vodo. Da je imel Weinmann dovolj posla in zaslužka, si je ob usihanju poštenih naročil pomagal s pohujšljivo umetnostjo, ki je bolj šla. Erotične podobe so bile na posebnih listih, tobačnicah, pokrovih od ure, v medaljonih… 1798 So pri preiskavi na stanovanju v Trnovem našli 74 skrajno umazanih nespodobnih bakrorezov in 65 plošč za take podobe. Weinmann se izgovarjal, da listov ni prodajal. V stiski je oddal le 20 kosov resnim možem, večinoma vojakom. Prosil je za milostno sodbo. Obsojen je bil na 30 dni lahkega zapora na rotovžu, poostrenega dvakrat na teden ob kruhu in vodi. Ob novem prestopku so mu zagrozili s kaznilnico.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA