☕ STARA LJUBLJANA

Poleti so vstajali ob 4.00, pozimi ob 5.00
Trgovine in obrtne zbornice so odpirali poleti ob 6.00, pozimi ob 7.00.
Ob istem času se je začel šolski pouk in občinske seje.

Kosilo je bilo ob 10.00
Večerja je bila ob 18.00

Ob 21.00 je bil solidni meščan že v postelji.

Od aprila do septembra so mestna vrata zapirali ob 21.00, pozimi pa ob 20.00
Pred zapiranjem vrat so v opozorilo zamudnikom zvonili na Gradu v stolpu piskačev.
Brez dovoljenja župana ni smel stražar ponoči nikogar spustiti v mesto.

Mesto se je pogreznilo v globoko temo in grozljivo tišino, ki jo je prekinjal le s helebardo oborožen nočni stražnik pri izklicevanju ur.

Meščani so spoštovali dediščino prednikov, zato se podoba mesta v tesnem obzidju ni spreminjala.
Nove hiše so zrasle le če je prejšnjo hišo popolnoma uničil požar.

Ker so meščani ponoči čepeli doma, so bile ulice brez luči.

Ker ulice niso bile tlakovane, so se ob dežju spremenile v jame blata in gnoja, kjer so se valjali prašiči in rili za odpadki, ki so jih meščani s smetmi zmetali na ulice in ceste.

Tudi bogati meščani so živeli v svojih domovih skromno.
Žene in hčere so same predle in šivale sebi in svojcem obleko ter skrbele za kuho.

Kdaj so vstajali ze ob 4h? In zakaj, oziroma, kaj so poceli do takrat, ko se je zdanilo?

Poleti so vstajali ob 4ih.
Treba je bilo pripraviti zajtrk, nafutrati svinje in kure, pripraviti robo za prodajo na tržnici...

V zgodnjem srednjem veku so bila okna brez šip.
Najprej so se pojavile šipe na cerkvah, v 15. stoletju pa še na hišah.

Leta 1485 je v Zgornjem Dravogradu duhovnik s svojim umazanim perilom zamašil okna spalnice, da bi obvaroval pred burjo laškega škofa, ki je prišel na obisk.

Leta 1507 so v cerkvi svetega Krištofa zavarovali stekla z žično mrežo.
Takrat je v Ljubljani živel steklar Lenart.

Leta 1572 je bil izdan privileg za ustanovitev steklarne v Ljubljani.

Lelj, kaj ni bil na line napet kozji meh namesto šip?

je bil
ali pa so uporabili kaj drugega, kar jim je prišlo prav

Stari meščani so vsako novost razkričali za propad nravnosti kot so bile vilice in posteljni vložki namesto slamnjač, ko so lojeve in voščene sveče izpodrivale lesne smolne bakle, ko so v čumnate v 16. stoletju postavljali kamine, ko so namesto lesenih skled začeli uporabljati cinaste posode.

Še v začetku novega veka je bila stanovanjska oprema tudi pri bogatih revna.

Meščani so se raje kazali v lepi dragi obleki.
To je sprožilo vrsto odredb glede oblek.

Vsak plemič, meščan, obrtnik, pomočnik, vajenc, duhovnik, redovnik, dijak in vojak je imel določeno posebno obleko, da je vsak vedel s kom ima opraviti.

Ob pogrebu niso nosili le žalnih oblek.
Člani ljubljanske posmrtne bratovščine so si ob pogrebih in pri zadušnicah nadeli kute.

Od stanov ločeni Judje so imeli za bivanje določeno Židovsko četrt vse do izgona leta 1515.
Nosili so ošiljen klobuk.
Kristjani niso smeli jesti z Judi jedi, ki so jih Judi pripravili.
Jude niso smeli vabiti na ženitovanje ali družinsko gostijo in niso se smeli kopati z Judom.

Od 12.00 velikega četrtka do velikonočne nedelje so morali imeti Judje vrata in okna zaprta in se niso smeli prikazati na cesti.

Judje niso smeli imeti krščanskih poslov, ki bi jedli njihov kruh in njihove jedi.
Sicer so bili izobčeni.

Kadar je Jud prisegal, je stal na svinjski koži, desno roko pa je do zapestja držal v knjigi z Mojzesovimi postavami.

Za manjvredne in nečastne poklice so veljali:
Krvniki
Godci
Glumači
Rokodelci, ki so vozili zločince na morišče
Strojarji, ker so delali z mrhovino
Tkalci, ker so se bavili z žensko obrtjo

Meščani niso zamudili prilike za veseljačenje ob godovih, porokah botrinah, proščenjih, semnjih, izvolitvi sodnika, izvolitvi župana, ob ogledu meja, ob mojstrskih izpitih, po sejah občinskega sveta in ob pojedinah na sedminah.

2. julija 1615 se je nadvojvoda Ferdinand v pismu zgražal, da se volitve mestnega sodnika v Ljubljani vrše popoldne, ko je večina mestnega sveta v pijanosti.
Zato je kranjskemu vicedomu naročil, da se morajo za naprej vršiti volitve zjutraj ob 4.00 ali ob 5.00.
Mestni svetovalci naj gredo poprej še k maši, da bodo volili v treznem stanju in ne bodo prisegali pijani, kakor je pred 3 tedni o tem poročal škofu Miha Taller.


Leta 1607 se je mestni svet moral zagovarjati na očitke,
da se prodaja meso na postne dni,
da se sejmi vrše ob praznikih pred mašo,
da se ne izkazuje dolžno spoštovanje duhovščini s sveto popotnico,
da ljudje govorijo v cerkvi kar po klopeh.

Ob izvolitvi in ob glavnih mestnih pravdah je mestni sodnik vabil na slavnostno pojedino, kar ga je denarno prizadelo.

Leta 1660 so zato sklenili, da bo namesto dveh samo 1 pojedina in da bo s tem tudi manj zgražanja pri duhovščini in ljudeh.

Valvasor je menil, da bi več meščanov dočakalo starost, če bi manj častili Bakhovo kapljico.
Saj je kljub jesenski in zimski megli podnebje zdravo.

Leta 1710 je Marko Grbec v knjigi Zagovor ljubljanskega zraka pripisoval večino bolezni nezmernosti, zlasti vinom prosekarju, muškatelcu, malvaziji in čezmernemu uživanju ostrig ter sip.
Tej nezmernosti so bili vdani zlasti priseljeni Nemci.
Zaradi bližine toplega morja so bile ostrige in sipe v Ljubljani dokaj poceni.

Leta 1725 je mestni svet sklenil, da se bodo pristojbine hranile na rotovžu.
Če bo sodnik pristal na pojedino, mu jih izroče, drugače pa ostanejo na rotovžu.
V tem primeru plačajo novi meščani samo po 3 goldinarje sprejemnine.

Leta 1744 se je v povračilo za duhovniško svarjenje in vmešavanje mestni svet obregnil ob vinotoč v škofiji in vicedomskem uradu.
Zagrozil je, da bodo tistim, ki pridejo tja po vino, odvzeli pijačo s posodo vred.
Povrhu pa se bodo pritožili še na sam dvor.

Leta 1549 so poleti izvolili za župana Volbenka Gebharta.
Ob prisegi so mu svetovali, naj se ne druži z ljudmi nižjih slojev, ogiba naj se slabe družbe, ponočevanja, igre, plesa, razgrajanja ter naj ne hodi v goste k ljudem, ki so v pravdah.
To ga je tako užalostilo, da izvolitve ni sprejel.
Kmalu je zbolel in leta 1550 umrl.

Leta 1551 je župan Dorn posvaril meščana zaradi neprimernega obnašanja.
Svarilo ga je tako razjarilo, da je županu grozil s pestjo.
Mestni svet ga je poklical na rotovž, kjer je moral prositi župana za božjo voljo oproščenja.
Poleg tega se je moral še 14 dni pokoriti v stolpu.

Leta 1551 so v stolp poslali suknostrižca, ker je na ulici pijan nahrulil župana.

Leta 1551 so v vicedomski stolp zaprli vrvarje, ki so žalili mestni svet.
Izpustili so jih, ko so plačali naloženo denarno kazen.

Leta 1568 svetujejo novemu županu, naj ne ponočuje, ne igra in ne popiva z ljudmi, ki niso na najboljšem glasu.

Leta 1789 je nekdo ovadil župana Petra Fistra, da je pristranski, nagle jeze, vdan pijači in surov.
Komisija je poročala, da ovadba pretirava županovo pivsko napako, ki nikoli ni škodila uradnemu poslovanju in da ga k vinu ne vleče toliko lastni nagib, kolikor občevanje z meščani, ki si razen vina ne morejo zamišljati nobenega drugega veselja.
Na opozorilo kresijskega glavarja je župan opustil vino in pivsko družbo.

Meščani so se nekoč zbirali pri lipi in vodnjaku na Starem trgu.

»Vsa soseska se je sestala ob godbi v zaupnem in odkritosrčnem prijateljstvu, ki je bila različna od francoske nezaupljivosti, varljive vljudnosti, zakrinkane hinavščine in odvratne macchiavelščine.«

Valvasor

Po 30 letni vojni razpasle divje nravi so se omilile vprav pod vplivom blažjih običajev iz kraljestva sončnega kralja.
Ljudje so se še vedno zabavali pri javnem kaznovanju obsojencev, ki niso bili vedno zločinci.
Z godbo so vabili gledalce k izvršitvi sodbe javnega šibanja.
Norčevali so se iz obsojencev v sramotilnih kletkah in iz jahačev na lesenem oslu.

Da se krivci ne bi izmikali roki pravice, je bilo ob koncu srednjega veka cerkvam in samostanom delno odvzeto azilno pravo.
Frančiškanski samostan je to pravico imel še v 17. stoletju.

Leta 1527 je moral kmet za dva kočarska domca (oštata) na Selu vzdrževati vislice.

Leta 1749 so vojaške dezerterje obešali na kraju, kjer so jih zajeli.
Enega so obesili pred Pisanimi vrati, dva pa na Prulah.

4. marca 1750 so prebrali pred rotovžem smrtno obsodbo morilcu svoje priležnice.
Obglavili so ga pod VISOKO RIHTO, kar se je rablju posrečilo šele pri četrtem zamahu.

Leta 1757 so dali v Ljubljani naslikati po Antonu Fayenzu prizor, kako je cesarski rabelj usmrtil hudodelca Rozino.

Otroci so živeli svobodno in divje zunaj na ulicah in trgih.
Ob semanjih dnevih pa so bili zvesti gledalci glumačev, godcev in pevcev od vseh vetrov.

Leta 1569 so ljubljanskim sodnikom prepovedali, da bi z učenci ponoči peli po ulicah za nagrado.

Leta 1610 je dal mestni sodnik zapreti dijaka, ker je razžalil stražo in mestnega biriča zabodel v roko.
Sklicujoč se na privilegije so jezuiti zahtevali, da dijaka izpuste.
Mestni sodnik se je vdal in odprl dijaku vrata na Tranči.
Mestni očetje so grajali sodnika in naročili, naj dijaka izsledi in znova zapre.

Leta 1612 je učitelj bakalevreat Lenart Marij moral po službeni dolžnosti gosti in peti z dijaki pri maši v Šenklavžu na čast sodniku Ungerju.
Izjemoma je dal mestni svet godbenikom 2 goldinarja nagrade.

Leta 1615 so se stepli dijaki in klobučarski pomočniki ter se obmetavali s kamenjem.
Pomočnike so zaprli na Tranči.
Za osvoboditev dijakov se je prišel na mestne seje potegovat jezuitski rektor.
Dosegli so spravo.
Dijaki in klobučarji so si morali na rotovžu podati roke.
Na rotovžu so zagrozili, da bo vsak pomočnik, ki ga dobijo s puško ali z bodalom, zaprt na Tranči, njegov mojster pa bo kaznovan za 25 zlatih dukatov.

Leta 1682 so čevljarji zabodli 3 jezuitske dijake.
V gnevu zoper jezuite se je zbralo veliko meščanov.
S stražo je prišel mestni sodnik, da poišče dijake, ki so povzročili izgrede.
Ti so ušli.
Naslednji dan so meščani metali kamenje v okna jezuitskega seminarja.
Izgredi zoper jezuite so se nadaljevali tudi v sledeči noči.
Konec neredom je napravil strah pred kugo.

Leta 1552 se je moral braniti bivši mestni sodnik Frankovič pred sramotilnim zasmehovalnim spisom.
V njem so napadli Frankoviča, sina, visoko in nižjo duhovščino ter druge posvetne osebe.

Leta 1562 so pred duhovskim sodiščem očitali Trubarju, da je pripeljal iz Nemčije tiskarja, ki je tiskal sramotilne pesmi zoper duhovščino, cerkev in vero.

Leta 1594 so po naročilu nadvojvode Maksimilijana odstranili luterance in jih nadomestili s katoličani v občinski in cerkveni upravi.
Nadvojvoda je v dopisu trdil, da žive ne le ljubljanski meščani, ampak celo sam mestni sodnik pohujšljivo in nespokorniško življenje, ne spoštujejo praznikov in se vdajajo le zabavi in veseljačenju.

Decembra 1594 je na ukaz vlade vicedom zaprl luteranca Gašperja Sernca, ker je s sramotilnim namenom ob telovski procesiji izobesil raz svoje okno konjski koc.
Svojega najemnika Albinija je pa napodil iz hiše, ker je oddal nekaj strelov iz puške, da bi povzdignil slovesnost procesije.

Leta 1599 se je zaradi zasmehovanja zgodil spopad med protestanti in katoličani, ker sta v poznih večernih urah dva meščana prepevala zbadljivke zoper katolištvo in jezuite.
Z njima je bil tudi deček, ki sta ga priganjala, naj poje glasneje.
Mestni svet je oba meščana kot upornika zaprl na Trančo in po zasluženju kaznoval.

Leta 1599 sta bila kaznovana z globo 100 cekinov dva meščana, ki sta pokopala svoja otroka po luteransko z javno procesijo ob prepevanju pohujšljivih nekatoliških pesmi.
Naslednje leto je eden od teh dveh meščanov poslal svojega novorojenčka na Turjak, da ga je krstil tam skriti predikant.
Kaznovan je bil z novimi 50 goldinarji.

V tem času je začela z delom protireformacijska komisija in sežigala vozove luteranskih knjig.

Leta 1601 so razdejali luteransko pokopališče ob Gosposvetski cesti.
Škof Hren je dal iz grobnic Špitalske cerkve mrliče zmetati v Ljubljanico.

Leta 1615 so zaprli v mestne stolpe nekatoliške žene, češ da so ponaredile velikonočne spovedne listke.
Med njimi je bila tudi županja.
Iz milosti so ji dovolili, da je smela ostati v mestu, toda morala je hoditi v cerkev.

Leta 1568 je meščan in klobučar Kraft na ulici zasramoval in z zmerjanjem razžalil notranjega občinskega svetnika in blagajnika Pisanca.
Krafta so telesno kaznovali in ga zaprli.
Na posredovanje vplivnih oseb so Krafta izpustili in mu zagrozili, da bo ob novem prekršku kaznovan za staro in novo.
Pred mestnim svetom je moral Pisanca za božjo voljo prositi za odpuščanje, nakar ju je mestni svet razglasil za dobra prijatelja.

Leta 1608 je bil spor dveh občinskih svetnikov.
Drug drugega sta morala prositi odpuščanja.
Za kazen sta ostala 3 dni v pokorščini, eden na rotovžu, drugi v špitalskem stolpu.

Leta 1601 je odstopajoči mestni sodnik opozoril občinski svet, da pazi na svojo in mestno reputacijo pred zahtevami vicedoma.
Vicedom je sodnika poklical k sebi in mu naročil, da takoj priskrbi sedlo za mantovskega vojvodo, ali pa ga bo dal obesiti.

Nekaj let kasneje je vicedom zahteval, naj sodnik izpusti iz Tranče zapornika, ker bo sicer dal vreči sodnika v ječo pod stopnice, kamor zapirajo tatove in druge hudodelce.

Leta 1478 se je Jud Šalamon, zet ljubljanskega Juda Arama, pritožil, da ga ljubljanski meščan in krznar po krivem dolži, da ga je zmerjal in zasmehoval.
Cesar Friderik III. je naročil po kranjskem deželnem glavarju, naj krznar ne nadleguje Juda.
Če pa krznar meni, da mu je Šalamon kaj hudega podtikal in to dokaže, naj glavar ukrene kot je običaj.

Leta 1550 je bila huda žalitvena tožba.
Meščanka je pastorko na trgu oklofutala in ozmerjala z nečistnico in tatico.

Leta 1550 so meščanu na rotovžu očitali, da se je v prepiru obnašal surovo kot samski potepuh.

Leta 1541 so zapodili iz mesta razuzdanca, češ da s takim človekom ne morejo živeti skupaj v istem zidovju, kjer se vsak dan lahko srečajo.

Leta 1601 so odrekli meščansko pravico dimnikarskemu mojstru, ker je živel z žensko na veri.
Sprejeli bi ga nazaj med meščane le, če kmalu pripelje pred mestne svetnike žensko, s katero se bo poročil, sedanjo ljubico pa mora takoj zapoditi.
Dalje se je moral obvezati, da ne bo jemal pod svojo streho tihotapcev in ne bo ž njimi sodeloval ter se ne bo ponoči potikal po ulicah.
Obljubiti je moral, da si kupi v mestu svojo hišo.

Leta 1608 niso sprejeli za meščana Laha, ker ni bil rokodelec in je bil kot glušec nesposoben za trgovino in obrt.
Imel je tudi 2 otroka.
Žena ga je imenovala za tatu, podpiral je tihotapce in je bil že zaprt na Tranči.

Leta 1616 je tožila vdova, da jo je soseda zmerjala z vlačugo, ji hotela razpraskati obraz, ji grozila z nožem in ji pretila, da jo prežene iz hiše.
Sodnik je napadalko ostro posvaril.

Mesto je bilo v obzidju svet zase, kjer se je vse zvedelo.
Leta 1614 je občinski svet nastopil zoper tako prenašanje pošt.

Leta 1615 se je župan pritoževal, da mestni svetniki ne znajo doma molčati o mestnih sejah: »Komaj stopiš iz rotovža, je že vsa ulica poučena o vseh sejnih tajnostih!«

Leta 1635 so obnovili sklep zastran molka o razpravah na sejah.

Leta 1653 so zoper izdajanje uradnih tajnosti nastopili s sankcijami.
Kdor bi drugim razodel najmanjšo stvar iz seje, tega bodo z bobnom pred rotovžem razglasili za nepošteno, nečastno in krivoprisežno osebo.
Odvzeli mu bodo vse časti in ga za vedno izgnali iz mesta.

Mestni očetje so najbolj pazili na tiste, ki so skrbeli za prehrano prebivalstva, na mesarje, peke in branjevce.
S svojo trdovratnostjo in nevljudnostjo so delali največ težav mesarji.
Leta 1544 so izdali novo uredbo za mesarje.
Mesarji so se skušali te uredbe otepati.
Magistrat ni popustil.

Leta 1547 je magistrat ponovil odredbe zoper neposlušne in jim zagrozil z globo 10 dukatov, če bi se ne držali mesarskega reda ali bi se upirali dati po redu vsakomur meso.

Leta 1658 so zdravniki preiskali 3 ljubljanske lekarne.
Dve so pohvalili.

V tretji so našli razmere, da bi lastnika v Benetkah spravile na galejo.
Drugod pa bi postopali ž njim kot s ponarejevalcem.
Lastnika so obsodili na 100 kron kazni in lekarno za 1 mesec zaprli.


Obrt in trgovina sta vobče dala podlago za blagostanje meščanov, ki so ga v srednjem veku, ko so bile hiše iz lesa, uničevali pogostni požari.
Enako pogubne so bile vojne ter kupčijska konkurenca kmetov in Judov.

Leta 1448 je cesar Friderik III. prepovedal tedenske sejme na kmetih, češ da povzročajo draginjo in pomanjkanje živil v mestih.
Pravi vzrok je bil poslabšani denar, ki ga je dal cesar v finančnih stiskah kovati, tako da je padel na petino svoje vrednosti.

Preskrba čet v bojih za celjsko dediščino, vojne z Benečani, pustošenja po Turkih in s tem zvezani zastoj trgovine s Ogrsko in Italijo.
To je poslabšalo gospodarski položaj Ljubljane, ki ga ni mogel izboljšati niti izgon Judov leta 1515, pri katerih je bilo zadolženo plemstvo in meščanstvo.

Draginjo je povečala zmanjšana vrednost srebra, ki so ga v velikih množinah vrgli na trg iz novoodkritih in iz prekomorskih rudnikov.

Tožbe zoper kmečke sejme pri cerkvah in po zakotnih trgih niso hotele prenehati kljub ukazom, da morajo kmetje svoje pridelke nositi na prodaj v mesta in trge in sprejemati kovance v plačilo.

Leta 1487 je cesar Friderik III. ukazal znova, naj plemstvo ne sili kmetov, da samo njemu prodajajo in naj jim ne daje potuhe pri protipostavnem trgovanju.
Ljubljani se mora pustiti prosta trgovina z živino.

Leta 1521 so v Zagrebu zaprli Ljubljančana zaradi dolgov drugega someščana.

Leta 1593 je sodnik iz Linca zahteval povračilo dolgov z grožnjo, da bo dal zapreti prvega Ljubljančana, ki pride v Linc in mu zaplenil blago.

Leta 1622 so popisali po deželi zaloge žita in vina.
Izkazalo se je , da je bila Ljubljana zelo slabo preskrbljena.

Po 30 letni vojni (1618 – 1648) so se kmetje in meščani polagoma izlizavali iz vojnih posledic.
Živeli so skromno in odpovedi polno življenje.
Plemiči so stroške za svojo potratnost prevalili na druge.

Par besed in letnic spremenis, in je isto kot danes.

Linc, katero mesto je to? A je to današnji Linz v Avstriji?

da

Meščani, ki so si nabrali premoženja so plemiče posnemavali v obleki, pojedinah, opremi in livrirani služinčadi.
Na tihem so stiskali in se omejevali v izdatkih, doma pa so se oblačili v mahedravo hišno suknjo.
Stanovanje so imeli opremljeno skromno razen sobe, ki je bila bahavo opremljena za sprejeme gostov.

Ako se je dalo, so si od vlade, ki ji je manjkalo denarja, kupili plemiško pismo, da so tako prišli do grba in naslova.

Staro plemstvo je novince preziralo.
Niso jih priznali za enakovredne.
Niso jih sprejemali v svoje ustanove in redove.

Leta 1747 je zaradi uboštva Marija Terezija dovolila, da se v Ljubljani ustanovi zastavljalnica.
Ta ni uspevala, ker je poslovala javno, dolžniki pa so želeli, da ostanejo težave na zunaj skrite.

Zasebnim oderuhom je bilo treba za posojeni goldinar plačevati na teden 1 krajcar obresti.
Tako se je dolg v enem letu skoraj podvojil.

Tudi konec stoletja, ko je prihajala francoska revolucija, je bilo treba štediti s pojedinami, obleko in nakitom.
Namesto pravega so nosili ponarejeno blago in brušeno steklo namesto diamantov in rubinov.
Namesto usnjatih stenskih tapet so uporabljali papirnate tapete.
Namesto porcelana so uporabljali kameninasto keramiko.

Leta 1800 je francoski oficir zapisal:

Ljubljana dela z Gradom,
s svojimi stolpi in s cerkvami vtis premožnega mesta.

Trgovci stoje dobro,
povsod se vidi blagostanje,
ki ga navadno najdeš le v velikih trgovskih središčih.

Na dobre razmere kaže tudi dejstvo,
da v mestu ni opaziti beračev in nič slabo oblečenih ali celo v krpe odetih ljudi.

Moški se odlikujejo z okretnostjo,
ki je med Nemci zlepa ne najdeš.

Že pri površnem opazovanju se mi je zbudila želja,
da bi ženske mogel pobliže spoznati.
Njihovo obleko določa vsemogočna moda,
njihova zunanjost pa me v vsakem oziru spominja na lepotice.


Življenjsko raven meščanov dobro označuje okolnost, da je imelo domala vsako gospodinjstvo enega ali več poslov.
Hlapci in dekle so ostajali desetletja pri isti hiši, kjer so bili večkrat preskrbljeni tudi za stare dni.
Bili so del družine.
Imeli so skupno mizo, če ne z gospodarjem, pa vsaj z nedoraslimi otroci.
V navadi je bila skupna jutranja in večerna molitev.

Leta 1758 je svoji dosluženi kuharici, ki je odšla k teti na deželo, obljubil Rakovec (Raigersfeld) da ji bo do smrti plačeval 24 goldinarjev letne podpore.
Toliko je imela na leto plače hišna z vso oskrbo v družini, kuharica malo več, kuhinjska dekla in hlapec malo manj.
S kuharico je bil enak v plači livrirani sluga, ki je jedel s služinčadjo.
Dobil je tudi livrejo in manjši dodatek za kruh in vino.
Zasebnemu tajniku je Rakovec dajal 60 goldinarjev letne plače, prosto stanovanje in hrano od gosposke mize.

Pri poslih so bile pogoste tožbe o povprečnosti, zanikrnosti, nevestnosti in moralni malopridnosti poslov.

Leta 1787 je poselski red Jožefa II. zahteval točno izvrševanje vseh opravil.
Brez gospodarjevega dovoljenja posel ni smel v gostilno, na ples ali drugam od doma.
Posel ni smel samovoljno pretrgati službenega razmerja.

Hlapca, ki je gospodarju pobegnil v drugo službo, je župan kaznoval na 10 udarcev s palico.
Ostati je smel v novi službi, če ga prejšnji gospodar ni maral nazaj.

Dekla, ki je gospodarju ušla, ker je zahteval plačilo za pobito porcelansko posodo, je morala škodo povrniti.
Zaradi pobega je presedela 48 ur v zaporu ob kruhu in vodi.

Število beračev in ubogih, ki so živeli le od miloščine, je naraslo zlasti po 30 letni vojni.
Ti so bili odmaknjeni od mestnega središča v zapuščenih delih predmestja.

Meščani so slišali le o pretepih, ubojih in divji razvratnosti po zakotnih beznicah ali ko je bilo treba seči v žep po miloščino.

Če je ob epidemijah umrlo več ljudi v predmestju kakor v mestu, je bilo to zaradi uboštva in silne zanemarjenosti.

Razen z vojnimi poškodovanci se je število beračev večalo s pobeglimi hlapci in kmeti, ki so po kužnih boleznih, ujmah in požarih zapuščali zemljo in dom in se ob cerkvah, sejmih, gradovih nastavljali kot slepi, kruljavi, mutasti, božjastni ali obsedeni, da so zbudili usmiljenje in dobili miloščino v denarju, jedi ali obleki.

Ob pomanjkanju in draginji so trpeli tudi tisti, ki so bili deležni oskrbe v špitalu ali lazaretu.
Šli so beračit na cesto.
Prizadeti so bili tudi beraški redovi frančiškanci in avguštinci, ki so bili odvisni od miloščine in so imeli malo zemlje.

Leta 1569 so naročili mestnemu blagajniku, naj nastavi še enega beraškega strahu.
Beraški strahovi so bili do sredi 19. stoletja.

Leta 1593 so prepovedali dajati po večernem zvonjenju pijačo.
Bogokletnikom so obetali, da jih vtaknejo v kletko pred rotovžem.

Leta 1615 so v Ljubljani postavili komisije, ki so šle od hiše do hiše, popisale ljudi, odpravile iz mesta postopače in preprečile tatvine, nečistovanja in bogokletstva.
Strogi ukrepi so bili zoper pijančevanje rokodelcev.
V sporazumu z rokodelci so sklenili, da bo sedel 14 dni v stolpu ali na Tranči, kdor bo doma ali na cesti preklinjal.

Leta 1651 so v Ljubljani popisali in jim dali pločevinaste značke.

Med berače so se ob tržnih dneh vrinili kmetje in postopači s podeželja.
Tržni pazniki so jim bili vestno za petami.
Kdor se je po prvem izgonu spet pojavil v mestu, ta je romal v zapor ali pa so mu za odhodnico naložili nekaj gorkih s palico.
Te paznike so imenovali BERAŠKI STRAH.

Leta 1767 je 4000 beračev na veliki petek oblegalo vrata vseh ljubljanskih cerkva.

Leta 1786 je bil v Ljubljani ustanovljen Ubožni inštitut ali Združenje iz ljubezni do bližnjega.

Leta 1789 so v meščanskem špitalu ustanovili porodnišnico

Leta 1798 je imel Ubožni inštitut 328 podpirancev.

Do leta 1822 je obstojal Glavni ubožni sklad.

Okolje hiš, zlasti v predmestju, je bilo zelo kmečko.
Hiše so obdajali svinjaki, hlevi, skednji, sušilnice, šupe, kozolci…
Živina se je pasla takoj zadaj za hišami.
Svinje, ovce, koze so se pasle po ulicah.

1681
V Berlinu prepovedali rediti in pitati prašiče.

1784
V Ljubljani kresijska oblast ukazala, naj imajo meščani prašiče zaprte, da se ne bodo podili po mestu.
Drugače jih bodo mestni biriči polovili in lastnikom vrnili le, če jim bodo plačali posebno odškodnino.

1785
Mestni očetje niso ugodili gostilničarju pri Slonu, da bi razen hleva za konje in šupe za vozove smel postaviti še skedenj za mlačev.
Dejali so, da to ne spada v mesto, marveč na polje.

1788
Posestnik v Gradišču želel postaviti poleg hiše pod za mlačev, češ da ni nevarnosti za ogenj.
Dovolili so mu, če bo mlatil le podnevi.

1789
Oblast je popustila in dovolila mlatiti tudi ponoči, ako so imeli luč v svetilkah dovolj zavarovano.
Naročili so, da morajo biti sušilnice in terilnice za lan zaradi varnosti primerno oddaljene od hiš.
Naročili so, da mesarski psi ne smejo prosto letati okrog.
Ponoči morajo biti varuhi mesnic in stojnic privezani z verigo.

Koga so popisali? Dvomim, da rokodelce, njih so že imeli na spisku za davke. : 😛

tiste, ki so delali na črno

Mavro, ne bodi šlampast, nekateri te z zanimanjem beremo.

1421
Ostro prerekanje med turjaškimi gospodi in Ljubljančani, ki so imeli stare pravice sekati les v turjaških gozdovih in goniti tja na pašo svojo živino.
Turjačani so jim to prepovedali in njim in Ižancem zaplenili živino.
Spor je razsodil nadvojvoda Ernest v korist Ljubljančanov.

1439
Naročil nadvojvoda Friderik kranjskemu deželnemu glavarju, naj ne krati Ljubljančanom stare pravice do gozda na grajskem griču.
Ostro mu je zabičal, da jih ne sme ovirati, da bi gonili živino na občinske pašnike izven pomirja, do katerih so imeli pravico.
Na te pašnike so zaganjali tuji trgovci svoje konje, ki so prišli na sejem.
Za plačilo želodnine so se smeli pasti prašiči v Mestnem logu.

V hiši in okrog doma je bilo delovno področje žene, ki je vodila in opravljala domača dela.
S hčerami je v srednjem in novem veku skrbela za obleko zase in za družino.
Zlasti po zimi so ženske predle, tkale, vezle in šivale.
V hiši je bilo tudi po 6 kolovratov.
Poleg graških in bruseljskih čipk so klekljale navadne, fine domače in idrijske čipke.

Meščanke so rade hodile NA PREJO kot na eno glavnih priložnosti in eno prvotnih oblik družabnega življenja.
Na kmetih in v mestu je bila to prilika, kjer se je mladina shajala in so se snovale vezi za celo življenje.
Zbirali so se nekajkrat na teden.
S šalami in pripovedovanjem so si krajšali zimske večere.
Za predico je sedel njen oboževalec, ki je čistil pezdir z naročja dekleta.
Pri slabi luči je to dovedlo tudi so večjih ali manjših predrznosti.
Na prejo so hodila dekleta, njihove matere, omožene žene in vdove.
Večer se je zaključil s petjem in plesom.

Pranje, likanje, molža, oskrbovanje hleva, ribanje poda, vlivanje sveč lojevk, peka kruha, pitanje živali so v imovitejših družinah prepuščale žene deklam.
V takih hišah so se ženske v zabavo ukvarjale bolj s finejšimi ročnimi deli, z risanjem, slikanjem, petjem, glasbo, rejo redkejših udomačenih živali kot so bili sokoli, veverice, opice, hermelini, kune, papige, jeleni, srne in ptice pevke.
Pes je bil le za varuha in stražo.
Mačka je bila le za lov miši.

Graščakinja iz Štajerske je vodila s seboj enoletnega udomačenega vepra, ki se je krotko vlegel, če si ga božal.

Leta 1750 je komendator nemškega viteškega reda imel v utici na verigi medveda, ki ga je dobil mladega in je bil krotek.
Spomladi so se dečki igrali ž njim, pri tem so pa enega sunili proti medvedu.
Ta ga je popadel in odvlekel v utico.
Komendator je medveda takoj ustrelil, a bilo je že prepozno, ker je bil otrok tako obgrizen, da je ranam podlegel.

Žena naj bi doma skrbela tudi za bolne in betežne.
Od nje so pričakovali zdravstvenega znanja, da je vedela ravnati z ranjenci, pripravljati mazila in zdravila, da je poznala in nabirala zdravilna zelišča in koreninice.

Poročile so se mlade, zaročili so jih že kot otroke po volji staršev in želji sorodnikov.
Do ločitve je prišlo redko, ker so cerkveni zakoni to le izjemoma dopuščali.
Pač pa so šli zakonci pogosti via facti narazen.

Družine so imele mnogo otrok.
Vendar je bila zaradi slabih higienskih razmer umrljivost tolikšna, da jih je malo preživelo starše.

1548
Občinski očetje so hoteli odpraviti koledovanje.

1653
Prepovedali so koledovanje čolnarjem in mesarjem.
Dopustili so koledovanje kot posebno pravico mestnih čuvajev, ki jim zato ni bilo treba povišati plač.

1684
Do 1684 je imelo 5 deželnih trobentačev navado, da so na novega leta dan v zgodnjem jutru trobili po mestu, obenem pa po hišah beračili za novoletni dar.
Ker je plemičem zgodnje trobentanje presedalo, so jim to veselje ustavili, a jim povišali plačo do 150 goldinarjev na 175 goldinarjev na leto.

1782
Vlada je odpravila žitno mero v Ljubljani, od katere je živelo ducat stražnikov.
Obenem so odpravili tudi razvado, da so hodili stražniki po hišah voščit novo leto in beračit s tem za male darove.

Med stranske dohodke nižjega magistratnega osebja so razen prostega stanovanja, užitka travnikov, pobiranja pristojbine pd vsake košare ali brente kmetov na trgu, zaporne takse in prepisnine šteli tudi božično petje in Martinovo vino ter odvzemanje manjše količine sadja, repe in zelja, ki so ga kmetje prinesli na trg.


Mestni biriči so razglašali patente in odredbe mestnega sveta.

Čuvaji so ponoči izklicevali po ulicah ure in pazili, da niso čuvaji mestnih vrat zaspali, ker bi bili ob službo in za odhodnico bi dobili še batine.

Ob pogrebih, sedminah, svatbah, krstih in botrinah so na kmetih in po mestih mnogo zapravljali.
Petje in godba nista manjkala v nobeni predmestni gostilni.
Dosti zaslužka so dajala godcem plesišča, ofrehti pred godovi in koledovanje.
Na nobeni ženitnini niso manjkali godci, povabljeni ali nepovabljeni.
Spremljali so ženina, nevesto in svate do cerkve.
Na ženitovanjih ni manjkalo jedi in pijače.
Te in druge razvade so prinesli doseljeni nemški obrtniki in trgovci.

Koliko ljudi je takrat zivelo v ljubljani, da je sodisce imelo cas soditi dekli, ki je razbila vrc vode?

A si predstavljas, da si moral sefa vprasati za dovoljenje, ce smes na ples ali v gostilno?

1616
Ljubljana s predmestji je štela 6000 prebivalcev.

1700
Ljubljana s predmestji je štela 7500 prebivalcev.

1750
Umrlo je 298 moških in 303 ženske.
Povprečna starost prebivalcev v mestu je bila 24 let in 11 mesecev.

1788
Ljubljana s predmestji je štela 10047 prebivalcev.

1813
Ljubljana s predmestji je štela 9803 prebivalcev.

Povprečna starost prebivalcev je bila 24 let in 11 mesecev.
Med umrlimi je bilo veliko otrok.
V starejši dobi so šteli le za boj sposobno prebivalstvo.
Žensk in otrok niso šteli.
Drugič so zaradi prehrane ob vojni in drugače nevarnih časih upoštevali le domače prebivalstvo, ne pa nemeščanov in otrok.

Ob koncu 18. stoletja je živelo več kot polovica prebivalstva po predmestjih.
Meščani so zidali hiše le za svoje potrebe.
Najemniške hiše se pojavijo v večjem obsegu šele izza 17. stoletja , ko je rasel uradniški aparat države.

Delovni čas je bil do 15 ur.
Delali so od sončnega vzhoda do sončnega zahoda s kratkim odmorom za kosilo.

Dopuste so nadomeščali cerkveni prazniki, cehovski prazniki in prosti dnevi za trgatev, žetev in mlačev.

V 15. stoletju so si pomočniki izvojevali prosti plavi ponedeljek.
Če že ne celi dan, so bili prosti vsaj po drugi uri popoldne, da so se mogli okopati.

Vštevši nedelje so tako ljudje prišli letno do 100 prostih dni.

V Ljubljani so zvonili, še preden je bolnik izdihnil.
Imeli so svečane pogrebe s številno duhovščino in dolgim sprevodom.
Za uboge so ustanovili posmrtne bratovščine z letnimi prispevki.