Matrike so bili zbirni seznami.
Lahko so bili kot nekakšne matične knjige.
Matriko je imela tudi dunajska univerza ali pa kranjski deželni stanovi.
Lahko so bili kot nekakšne matične knjige.
Matriko je imela tudi dunajska univerza ali pa kranjski deželni stanovi.
0
Na ljubljanski trg je prihajalo veliko povodnih in močvirskih ptic, ki so se jeseni in spomladi zadrževale na obsežnem poplavljenem barju.
Priljubljeni so bili štajerski kopuni, mladi golobi, piščanci, kure, kljunači, divji petelini, cipe, jerebice, drozgi, kosi, škrjanci in ščinkavci.
Sredi 18. stoletja je jedilnik odličnejšega plemiča z vsemi potrebščinami stal za osebo na leto 370 goldinarjev.
Privoščiti si je mogel opoldne zakuhano juho, govedino z omako, zelenjavo, obaro, pečeno teletino, kuretino, golobe ali drugo perjad, kislo ali sladko solato, sladkornine in žemljice.
Zvečer si je mogel privoščiti zakuhano juho, dušeni piščanec ali golob, pečenko, solato in žemljice.
Po večerji si je mogel privoščiti še skodelico mleka s sladkorjem.
Zaradi cerkvenih pogostih postov je bilo po deželi in okrog Ljubljane polno ribnikov.
Z ribarjenjem so se bavili Krakovčani.
Posebno cenjene so bile postrvi in lipani.
V postnem času so prodajali tudi slanike, polenovke, žabe, polže, morske želve in ostrige, ki so bile poceni.
Zaradi dobrih zvez so Ljubljančani take stvari dobili prej na mizo kot v Trstu.
Ogrska je dobavljala prvovrstne donavske ribe.
Sloveli so sladkovodni raki, ki so jih znali pripravljati zlasti krakovski in trnovski gostilničarji.
+++
1524
Dva mestna svetnika sta predlagala, da se napravi ribji trg.
V predmestjih so imeli toliko krav, da je bilo mleka za domačo porabo dovolj.
Sir so dobivali z Ogrskega.
Pridelali so največ pšenice in prosa.
Manj so pridelali rži, ječmena in ajde.
Izza 17. stoletja je koruza (turška pšenica ali turščica) prihajala v navado.
Bob so manj cenili kot fižol.
Priljubljena jed je bila drobna leča, zelen grah in gobe.
Gobe niso znali ločiti od neužitnih.
1758
Nekaj ljudi se je zastrupilo z gobami.
Krompir so začeli gojiti za časa cesarice Marije Terezije.
Solata se pogosteje omenja šele v 16. stoletju .
Solato so pridelovali v trnovskih in krakovskih vrtovih poleg zelja, repe, korenja, kolerabe, pastinaka, buč, hrena, redkve, kumar, žafrana, čebule, česna in peteršilja.
1802
Policijska direkcija je prepovedala, da Krakovčanke in Trnovčanke prihajajo na trg pred četrto uro zjutraj.
Mnoge so prišle na trg že opolnoči in zasedle prostore s košarami.
Zakasnelim prodajalkam so potem prodajale prostore po grošu ali še dražje.
To je bilo od leta 1802 zabranjeno pod kaznijo zaplembe blaga v prid ubožnice.
Povrhu je sledila še zaporna kazen.
Priljubljeni so bili štajerski kopuni, mladi golobi, piščanci, kure, kljunači, divji petelini, cipe, jerebice, drozgi, kosi, škrjanci in ščinkavci.
Sredi 18. stoletja je jedilnik odličnejšega plemiča z vsemi potrebščinami stal za osebo na leto 370 goldinarjev.
Privoščiti si je mogel opoldne zakuhano juho, govedino z omako, zelenjavo, obaro, pečeno teletino, kuretino, golobe ali drugo perjad, kislo ali sladko solato, sladkornine in žemljice.
Zvečer si je mogel privoščiti zakuhano juho, dušeni piščanec ali golob, pečenko, solato in žemljice.
Po večerji si je mogel privoščiti še skodelico mleka s sladkorjem.
Zaradi cerkvenih pogostih postov je bilo po deželi in okrog Ljubljane polno ribnikov.
Z ribarjenjem so se bavili Krakovčani.
Posebno cenjene so bile postrvi in lipani.
V postnem času so prodajali tudi slanike, polenovke, žabe, polže, morske želve in ostrige, ki so bile poceni.
Zaradi dobrih zvez so Ljubljančani take stvari dobili prej na mizo kot v Trstu.
Ogrska je dobavljala prvovrstne donavske ribe.
Sloveli so sladkovodni raki, ki so jih znali pripravljati zlasti krakovski in trnovski gostilničarji.
+++
1524
Dva mestna svetnika sta predlagala, da se napravi ribji trg.
V predmestjih so imeli toliko krav, da je bilo mleka za domačo porabo dovolj.
Sir so dobivali z Ogrskega.
Pridelali so največ pšenice in prosa.
Manj so pridelali rži, ječmena in ajde.
Izza 17. stoletja je koruza (turška pšenica ali turščica) prihajala v navado.
Bob so manj cenili kot fižol.
Priljubljena jed je bila drobna leča, zelen grah in gobe.
Gobe niso znali ločiti od neužitnih.
1758
Nekaj ljudi se je zastrupilo z gobami.
Krompir so začeli gojiti za časa cesarice Marije Terezije.
Solata se pogosteje omenja šele v 16. stoletju .
Solato so pridelovali v trnovskih in krakovskih vrtovih poleg zelja, repe, korenja, kolerabe, pastinaka, buč, hrena, redkve, kumar, žafrana, čebule, česna in peteršilja.
1802
Policijska direkcija je prepovedala, da Krakovčanke in Trnovčanke prihajajo na trg pred četrto uro zjutraj.
Mnoge so prišle na trg že opolnoči in zasedle prostore s košarami.
Zakasnelim prodajalkam so potem prodajale prostore po grošu ali še dražje.
To je bilo od leta 1802 zabranjeno pod kaznijo zaplembe blaga v prid ubožnice.
Povrhu je sledila še zaporna kazen.
0
Kot Ogrska je mišljena Hrvaška in Prekmurje.
Istra in Dalmacija pa sta bili pod Avstrijo.
Istra in Dalmacija pa sta bili pod Avstrijo.
0
Koliko je bil vreden groš?
Imaš morda kakšno tabelo, primerjavo takratnih denarnih enot, vsaj približno primerljivimi z današnjimi?
Imaš morda kakšno tabelo, primerjavo takratnih denarnih enot, vsaj približno primerljivimi z današnjimi?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Groš je bil vreden 5 krajcarjev.Nimam nobene tabele.
0
Od leta 1754 je bila uradna valuta Habsburške monarhije goldinar (nem. Gulden, madž. forint, lat. florin). Z oblikovanjem Avstrijskega cesarstva (leta 1804) se je goldinar obdržal, kot tudi z avstro-ogrsko nagodbo 1867. Prvotno (do leta 1857) se je goldinar delil na 60 krajcarjev (nem. Kreuzer, madž. krajczár) – 1/60), pozneje pa na 100 krajcarjev (1/100). Leta 1892 je goldinar prepustil mesto novi valuti – kroni. Avstro-ogrska krona (nem. Krone, madž. korona) je bila v rabi do razpada Avstro-Ogrske, to je do konca prve svetovne vojne. Krona se je delila na 100 vinarjev oz. helerjev (nem. Heller, madž. fillér). Tečaj med goldinarjem in krono je bil 1 goldinar = 2 kroni.
Nekaj besed o cenah
Liter mleka je v Mariboru januarja 1902 stal 18 vinarjev (0,18 krone). Številka mariborskega tednika Slovenski gospodar je veljala 10 vinarjev, letna naročnina skupaj s poštnino pa je bila štiri krone. Časopis Slovenec, ki je izhajal dnevno, je leta 1903 stal 0,10 krone, letna naročnina je bila 20 kron, s poštnino skupaj pa 26. V Kmetijskih in rokodelskih novicah iz februarja 1902 so navedene tržne cene za nekatere kulturne rastline (vse cene veljajo za 50 kilogramov): pšenica 9 K 30 h, ječmen 7 K, ajda 6 K 50 h, fižol 8 K. Vožnja s parnikom iz Trsta v Ameriko je v tistem času potnika v tretjem razredu stala 180 kron.
Nekaj besed o cenah
Liter mleka je v Mariboru januarja 1902 stal 18 vinarjev (0,18 krone). Številka mariborskega tednika Slovenski gospodar je veljala 10 vinarjev, letna naročnina skupaj s poštnino pa je bila štiri krone. Časopis Slovenec, ki je izhajal dnevno, je leta 1903 stal 0,10 krone, letna naročnina je bila 20 kron, s poštnino skupaj pa 26. V Kmetijskih in rokodelskih novicah iz februarja 1902 so navedene tržne cene za nekatere kulturne rastline (vse cene veljajo za 50 kilogramov): pšenica 9 K 30 h, ječmen 7 K, ajda 6 K 50 h, fižol 8 K. Vožnja s parnikom iz Trsta v Ameriko je v tistem času potnika v tretjem razredu stala 180 kron.
0
Torej si za ceno 1000 l mleka prišel v Ameriko. To je danes, če računamo, da je liter mleka okoli evro, 1000 eur.
0
DENAR
Ime DENAR izhaja iz rimske denarne enote DENARIUS, ki je bil rimski srebrni novec.
Za denarno vrednost je pomembno razmerje med količino denarja in količino dobrin.
KVINAR
Kvinar je bil rimski srebrnik.
Sprva je bil vreden pol denarja, kasneje le še osmino.
DENARIČ
Denarič ustreza 1/240 funta.
V virih se navaja kot DENARIUS ali PFENNIG.
Od 16. do 18. stoletja se je dunajski denarič ali vinar imenoval tudi beli denarič.
Črni denarič je bil le v slovenskem prostoru kot računska enota, ki je predstavljala polovico beneškega solda.
GOLDINAR
Goldinar je bil na ozemlju severno od Alp prvotno oznaka za zlatnik ali GULDEN.
Ker so ga kovali po zgledu florentinskega dukata, so ga imenovali tudi FLORINT.
Konec 15. stoletja je bil vreden 60 krajcarjev.
Leta 1851 je zakon določal, da učitelj ljudskih šol na deželi ne sme imeti na leto pod 130 guldnov plače.
Takrat je južina duhovnika prišla na mesec 8 guldnov, nova jopa pa je stala 50 guldnov.
GROŠ
Groš je bil avstrijski srebrnik v vrednosti treh krajcarjev.
Okoli 1300 so na Češkem začeli kovati debelejše in težje srebrnike, ki so se kmalu uveljavili po Evropi.
Poimenovanje izhaja iz latinske besede GROSSUS ali VELIK, ki je bila del napisa na praških groših.
Groše so kovali do leta 1857.
KRAJCAR
Krajcar je avstrijski srebrnik, ki je bil v 15. stoletju vreden 4 dunajske pfenige.
Izvira iz tirolskega groša.
V Avstriji je srebrnik uvedel cesar Friderik III.
MARIJAČ
Marijač je bil madžarski srebrni denar v 17. stoletju s podobo Device Marije.
Vrednost je znašala 17 krajcarjev ali četrtino groša.
PETAK
Petak je po vrednosti ustrezal petim črnim pfenigom.
REPAR
Repar je bil srebrnik za 4 krajcarje.
Na eni strani je imel podobo repe.
Kovati so ga začeli v 16. stoletju v Salzburgu.
Bil je davčni denar za gomoljčne rastline kot so repa ali redkev, ki se je plačeval gospostvom.
SOLD
Sold je bil značilen za beneški in veronsko tirolski sistem.
Bavarsko avstrijski sistem je imel namesto solda šiling, ki je bil dvainpolkrat več vreden od beneškega in veronskega sistema.
Konec 16. stoletja je bilo 8 šilingov vrednih 90 soldov.
KRONA
Krona je bil srebrni kovanec s podobo cesarja Franca Jožefa.
Do 1922 je bila v veljavi tudi v Kraljevini SHS na ozemlju bivše monarhije.
Krone so menjali v razmerju 4 krone za 1 dinar.
Med prvo vojno je bil kilogram mesa 7 kron, petrolej pa 11 kron.
Leta 1921 je bil kilogram mesa 32 kron, petrolej 31 kron, liter mleka 4 krone, jajce 2 kroni in klaftra drv 450 kron.
VIR:
Tam v Dolu roža rase
Alojzij Grebenc
Salve Ljubljana 2012
Ime DENAR izhaja iz rimske denarne enote DENARIUS, ki je bil rimski srebrni novec.
Za denarno vrednost je pomembno razmerje med količino denarja in količino dobrin.
KVINAR
Kvinar je bil rimski srebrnik.
Sprva je bil vreden pol denarja, kasneje le še osmino.
DENARIČ
Denarič ustreza 1/240 funta.
V virih se navaja kot DENARIUS ali PFENNIG.
Od 16. do 18. stoletja se je dunajski denarič ali vinar imenoval tudi beli denarič.
Črni denarič je bil le v slovenskem prostoru kot računska enota, ki je predstavljala polovico beneškega solda.
GOLDINAR
Goldinar je bil na ozemlju severno od Alp prvotno oznaka za zlatnik ali GULDEN.
Ker so ga kovali po zgledu florentinskega dukata, so ga imenovali tudi FLORINT.
Konec 15. stoletja je bil vreden 60 krajcarjev.
Leta 1851 je zakon določal, da učitelj ljudskih šol na deželi ne sme imeti na leto pod 130 guldnov plače.
Takrat je južina duhovnika prišla na mesec 8 guldnov, nova jopa pa je stala 50 guldnov.
GROŠ
Groš je bil avstrijski srebrnik v vrednosti treh krajcarjev.
Okoli 1300 so na Češkem začeli kovati debelejše in težje srebrnike, ki so se kmalu uveljavili po Evropi.
Poimenovanje izhaja iz latinske besede GROSSUS ali VELIK, ki je bila del napisa na praških groših.
Groše so kovali do leta 1857.
KRAJCAR
Krajcar je avstrijski srebrnik, ki je bil v 15. stoletju vreden 4 dunajske pfenige.
Izvira iz tirolskega groša.
V Avstriji je srebrnik uvedel cesar Friderik III.
MARIJAČ
Marijač je bil madžarski srebrni denar v 17. stoletju s podobo Device Marije.
Vrednost je znašala 17 krajcarjev ali četrtino groša.
PETAK
Petak je po vrednosti ustrezal petim črnim pfenigom.
REPAR
Repar je bil srebrnik za 4 krajcarje.
Na eni strani je imel podobo repe.
Kovati so ga začeli v 16. stoletju v Salzburgu.
Bil je davčni denar za gomoljčne rastline kot so repa ali redkev, ki se je plačeval gospostvom.
SOLD
Sold je bil značilen za beneški in veronsko tirolski sistem.
Bavarsko avstrijski sistem je imel namesto solda šiling, ki je bil dvainpolkrat več vreden od beneškega in veronskega sistema.
Konec 16. stoletja je bilo 8 šilingov vrednih 90 soldov.
KRONA
Krona je bil srebrni kovanec s podobo cesarja Franca Jožefa.
Do 1922 je bila v veljavi tudi v Kraljevini SHS na ozemlju bivše monarhije.
Krone so menjali v razmerju 4 krone za 1 dinar.
Med prvo vojno je bil kilogram mesa 7 kron, petrolej pa 11 kron.
Leta 1921 je bil kilogram mesa 32 kron, petrolej 31 kron, liter mleka 4 krone, jajce 2 kroni in klaftra drv 450 kron.
VIR:
Tam v Dolu roža rase
Alojzij Grebenc
Salve Ljubljana 2012
0
Preseneca me, da je bila Ljubljanica dovolj cista za postrvi, ceprav se je vanjo stekala vsa nesnaga in izlocki.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Preseneca me, da je bila Ljubljanica dovolj cista za postrvi, ceprav se je vanjo stekala vsa nesnaga in izlocki.Jedli so bolj zdravo hrano kot danes torej je bil tudi dr.ek kemično neosnažen, danes, ko poješ cel kup aditivov in ojačevalcev okusa je tvoj izloček kup strupene kemije.
0
Ne gre se samo za kemijo. Cloveski 🤐 ima ogromno dusika in povzroca pospeseno rast alg in drugih organizmov, ki ljubijo N. Ribe imajo omejeno toleranco za N, zato crknejo. Poleg tega, pride v vodo manj svetlobe in premalo kisika za ribe.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Preseneca me, da je bila Ljubljanica dovolj cista za postrvi, ceprav se je vanjo stekala vsa nesnaga in izlocki.Postrvi so lovili v zgornjem toku za obzidjem, kjer ni bilo hiš.
Poleg tega pa je od Zmajskega do Šentjakobskega mostu le kake dva kilometra reke.
0
Poleg domačih začimb so bile priljubljene tudi poper, muškatni oreh, žbice in lovorjevi listi.
Čim bolj začinjena je bila jed, tem imenitnejša se je zdela.
Jedi so sladkali z medom in sirupom.
Trsni sladkor je bil do konca 16. stoletja redek in drag.
Trsni sladkor je sprva veljala za zdravilo, kakor sprva tudi kava, čaj in čokolada.
1700
Pri nas se je začel udomačevati tobak.
1719
Ugovarja ljubljanski meščan in kavarnar proti temu, da bi bil neki Benečan sprejet za meščana, ker bi kot slaščičar imel pravico variti kavo in čaj.
Do konca 18. stoletja so pripravljali jedi pri odprtem ognju.
Na deželi je bil v navadi črni ajdov kruh, ki je bil v Ljubljani na mizi najbolj revnih.
Meščani so jedli kruh iz pšenične moke v hlebih ali štrucah.
O božiču, veliki noči in za godove so pekli potice.
Poleg pekov so bili s svojimi izdelki meščanom na uslugo še slaščičarji in medičarji.
Od domačih jedi so bili priljubljeni ajdovi žganci z mlekom ali juho, štruklji in cmoki.
Najbolj navadni zajtrk je bil močnik, ki je bil tudi za podlago opoldanskemu kosilu.
Pogosta jed preprostih ljudi je bila prosena kaša s suhimi češpljami, kislo zelje, repa in krompir v oblicah.
Priljubljeno je bilo tudi posušeno ali kuhano sadje.
Ker je bilo sadjarstvo še v povojih, je bilo naprodaj vedno dovolj pomaranč, mandljev, smokev, limon, breskev in rozin, ki so ga prinašali rezijanski krošnjarji.
+++
1571
Zahtevali so, da se morajo Primorci, ki prihajajo s sadjem, javiti pri mestnem sodniku, ki ga bo dal po dveh ali treh svetnikih pregledati.
Ti bodo določili red, mero in ceno, koliko se dobi posameznega sadja za 1 denarič in za 1 krajcar.
Ljubljana je imela zaradi bližine Italije, Vipave in Istre dvojne poletne sadeže, ker zori tam mnogo prej kot na Gorenjskem.
Poleti dobiš v Ljubljani obenem češnje, hruške, smokve, jabolka, marelice, breskve, grozdje in jagode.
Zgodnje sadje je prišlo s Primorskega v pol dneva in noči v Ljubljano sveže, med tem ko je domače sadje šele začelo zoreti.
+++
Žejo so si gasili z vodo, mlekom, medico in vinom.
Medico so bolj cenili kot vino.
Medico so mešali z jagodami zaradi boljše vonjavnosti in prijetnejšega okusa.
Pozneje je medica postala pijača ubožnih slojev.
Ob koncu 17. stoletja je bila medica zelo razširjena na Litvanskem in Ruskem, pri nas pa več ne.
V prvi polovici 19. stoletja je bila medica v Ljubljani redkost.
Revni so raje pili hruševko, limonado in malinovec kot zdravilo.
S kmetov je prihajal sadjevec.
Vinsko trto so gojili že izza rimskih časov.
28 JUL 1403
Omenjajo se vinogradi pod Rožnikom.
Vina so prihajala z Vipavskega in Istre.
Ker vino ni bilo vedno pravilno in dobro kletarjeno, so ga sladili in začinjali z dišavami.
17 SEP 1486
Na gradu Rožeku je teklo rdeče in belo vino.
Vsak gost je imel srebrno, stekleno ali kristalno čašo, v kateri so bili na dnu za odišavljenje pijače pelin, rutica in žajbelj.
1518
Deželni stanovi v Inomostu so alpskim pijancem grozili s sramotno kletko na javnem trgu.
1569
Gostilničar in občinski svetnik Kumberger je začel prvi točiti cvička v hiši na Starem trgu poleg vodnjaka.
Poprej so točili gostilničarji le italijanska in vipavska vina.
Zaradi benečansko furlanskih bojev so bili takrat vinogradi v Furlaniji in Istri uničeni in so morali seči po dolenjcu.
1599
Prišel je dolenjec do veljave v kužnem letu, ko je mestni svet ustregel prošnji krčmarjev, da so smeli mesec dni točiti dolenjca po 6 krajcarjev, ker ne pride nič vina z Vipavskega, dolenjca pa ne morejo nabaviti izpod 4 krajcarje za bokal.
Sodniku so naročili, naj kaznuje krčmarje, ki tekajo po vino tovornikom naproti.
Izza tega časa se je cviček udomačil kot najboljše namizno vino.
Valvasor je zapisal, da če so dolenjska vina stara nekaj let, da so močna kakor žganje.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da je 3 do 5 let staro dolenjsko vino izredno močno in pospešuje tek, vipavsko pa ima sladek in prijeten okus in duh.
V Ljubljani je vino služilo prebivalstvu za običajno pijačo.
Gorenjski kmeti, ki pijejo samo vodo, jih je zelo mnogo starih nad 100 let.
1715
Anglež Simon Clement je potoval skozi Ljubljano.
O Ljubljani je zapisal, da tam okrog ne pridelujejo vina, marveč ga kupujejo na Goriškem, a popijejo ga pa več nego v krajih, od koder ga kupujejo.
1749
Preko Trsta so poslali 12 vederski sod cvička v Amsterdam.
Vino je bilo slabe kakovosti, zato ni šlo dobro v prodajo.
1830
V Ljubljani je vino točilo 154, žganje pa 7 gostilničarjev.
1841
Najbolj zaželena so bila dolenjska, štajerska, vipavska, furlanska in istrijanska vina.
Vino in žganje je bilo redko ponarejeno.
Največkrat so vinu primešali sadjevca.
Čim bolj začinjena je bila jed, tem imenitnejša se je zdela.
Jedi so sladkali z medom in sirupom.
Trsni sladkor je bil do konca 16. stoletja redek in drag.
Trsni sladkor je sprva veljala za zdravilo, kakor sprva tudi kava, čaj in čokolada.
1700
Pri nas se je začel udomačevati tobak.
1719
Ugovarja ljubljanski meščan in kavarnar proti temu, da bi bil neki Benečan sprejet za meščana, ker bi kot slaščičar imel pravico variti kavo in čaj.
Do konca 18. stoletja so pripravljali jedi pri odprtem ognju.
Na deželi je bil v navadi črni ajdov kruh, ki je bil v Ljubljani na mizi najbolj revnih.
Meščani so jedli kruh iz pšenične moke v hlebih ali štrucah.
O božiču, veliki noči in za godove so pekli potice.
Poleg pekov so bili s svojimi izdelki meščanom na uslugo še slaščičarji in medičarji.
Od domačih jedi so bili priljubljeni ajdovi žganci z mlekom ali juho, štruklji in cmoki.
Najbolj navadni zajtrk je bil močnik, ki je bil tudi za podlago opoldanskemu kosilu.
Pogosta jed preprostih ljudi je bila prosena kaša s suhimi češpljami, kislo zelje, repa in krompir v oblicah.
Priljubljeno je bilo tudi posušeno ali kuhano sadje.
Ker je bilo sadjarstvo še v povojih, je bilo naprodaj vedno dovolj pomaranč, mandljev, smokev, limon, breskev in rozin, ki so ga prinašali rezijanski krošnjarji.
+++
1571
Zahtevali so, da se morajo Primorci, ki prihajajo s sadjem, javiti pri mestnem sodniku, ki ga bo dal po dveh ali treh svetnikih pregledati.
Ti bodo določili red, mero in ceno, koliko se dobi posameznega sadja za 1 denarič in za 1 krajcar.
Ljubljana je imela zaradi bližine Italije, Vipave in Istre dvojne poletne sadeže, ker zori tam mnogo prej kot na Gorenjskem.
Poleti dobiš v Ljubljani obenem češnje, hruške, smokve, jabolka, marelice, breskve, grozdje in jagode.
Zgodnje sadje je prišlo s Primorskega v pol dneva in noči v Ljubljano sveže, med tem ko je domače sadje šele začelo zoreti.
+++
Žejo so si gasili z vodo, mlekom, medico in vinom.
Medico so bolj cenili kot vino.
Medico so mešali z jagodami zaradi boljše vonjavnosti in prijetnejšega okusa.
Pozneje je medica postala pijača ubožnih slojev.
Ob koncu 17. stoletja je bila medica zelo razširjena na Litvanskem in Ruskem, pri nas pa več ne.
V prvi polovici 19. stoletja je bila medica v Ljubljani redkost.
Revni so raje pili hruševko, limonado in malinovec kot zdravilo.
S kmetov je prihajal sadjevec.
Vinsko trto so gojili že izza rimskih časov.
28 JUL 1403
Omenjajo se vinogradi pod Rožnikom.
Vina so prihajala z Vipavskega in Istre.
Ker vino ni bilo vedno pravilno in dobro kletarjeno, so ga sladili in začinjali z dišavami.
17 SEP 1486
Na gradu Rožeku je teklo rdeče in belo vino.
Vsak gost je imel srebrno, stekleno ali kristalno čašo, v kateri so bili na dnu za odišavljenje pijače pelin, rutica in žajbelj.
1518
Deželni stanovi v Inomostu so alpskim pijancem grozili s sramotno kletko na javnem trgu.
1569
Gostilničar in občinski svetnik Kumberger je začel prvi točiti cvička v hiši na Starem trgu poleg vodnjaka.
Poprej so točili gostilničarji le italijanska in vipavska vina.
Zaradi benečansko furlanskih bojev so bili takrat vinogradi v Furlaniji in Istri uničeni in so morali seči po dolenjcu.
1599
Prišel je dolenjec do veljave v kužnem letu, ko je mestni svet ustregel prošnji krčmarjev, da so smeli mesec dni točiti dolenjca po 6 krajcarjev, ker ne pride nič vina z Vipavskega, dolenjca pa ne morejo nabaviti izpod 4 krajcarje za bokal.
Sodniku so naročili, naj kaznuje krčmarje, ki tekajo po vino tovornikom naproti.
Izza tega časa se je cviček udomačil kot najboljše namizno vino.
Valvasor je zapisal, da če so dolenjska vina stara nekaj let, da so močna kakor žganje.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da je 3 do 5 let staro dolenjsko vino izredno močno in pospešuje tek, vipavsko pa ima sladek in prijeten okus in duh.
V Ljubljani je vino služilo prebivalstvu za običajno pijačo.
Gorenjski kmeti, ki pijejo samo vodo, jih je zelo mnogo starih nad 100 let.
1715
Anglež Simon Clement je potoval skozi Ljubljano.
O Ljubljani je zapisal, da tam okrog ne pridelujejo vina, marveč ga kupujejo na Goriškem, a popijejo ga pa več nego v krajih, od koder ga kupujejo.
1749
Preko Trsta so poslali 12 vederski sod cvička v Amsterdam.
Vino je bilo slabe kakovosti, zato ni šlo dobro v prodajo.
1830
V Ljubljani je vino točilo 154, žganje pa 7 gostilničarjev.
1841
Najbolj zaželena so bila dolenjska, štajerska, vipavska, furlanska in istrijanska vina.
Vino in žganje je bilo redko ponarejeno.
Največkrat so vinu primešali sadjevca.
0
V severnih krajih je bilo pivo nevaren konkurent vinu.
Pri nas se je pivo imenovalo OL.
Zaradi močnega uživanja domačega vina se pivo ni moglo uveljaviti.
Domače pivo je bilo slabo, neužitno in drago, ker so hmelj uvažali z Bavarskega in Češkega.
Pivo je k nam našlo pot po doseljenih švabskih in bavarskih obrtnikih.
Pivo se je širilo v alpske dežele tudi iz čeških krajev.
1582
Po gostilnah še niso točili piva.
Najbrž ga še niso varili.
V gostilnah si dobil vipavca in terana.
Le v dveh gostilnah so imeli tudi cviček.
1592
Prvo poročilo o varjenju piva v Ljubljani.
1599
Ljubljanski pivovar Wirt je prosil za jamo ob mestnem obzidju, kjer bi segreval kamne za pivo.
Prvi pivovarji so prihajali v Ljubljano iz Koroške, kjer je bil v Celovcu cehovski sedež.
V prvi polovici 17. stoletja sta znana ljubljanska pivovarnarja Kriegel in Kriener.
Omenjena je tudi stara pivovarna na Žabjeku ob vodnem stolpu.
1663
Občutno je izpodrivala ljubljanske pivovarje šišenska pivovarna poleg gradu Jama (bolnica Petra Držaja).
Valvasor pravi, da so iz same pšenice varili dobro pivo le v Ljubljani.
V Kranju in Tržiču so varili pivo iz pšenice in ovsa ali iz ječmena in ovsa.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da pivopivci v ničemer ne zaostajajo v telesnih lastnostih za tistimi, ki so vdani vinu.
1712
V Ljubljani sta bila 2 pivovarnarja, na Kranjskem 4.
1763
V Ljubljani je bilo 7 manjših pivovarnarjev.
Pivo je bilo revno na sladu in hmelju, malo redilno in grenko.
Pri nas se je pivo imenovalo OL.
Zaradi močnega uživanja domačega vina se pivo ni moglo uveljaviti.
Domače pivo je bilo slabo, neužitno in drago, ker so hmelj uvažali z Bavarskega in Češkega.
Pivo je k nam našlo pot po doseljenih švabskih in bavarskih obrtnikih.
Pivo se je širilo v alpske dežele tudi iz čeških krajev.
1582
Po gostilnah še niso točili piva.
Najbrž ga še niso varili.
V gostilnah si dobil vipavca in terana.
Le v dveh gostilnah so imeli tudi cviček.
1592
Prvo poročilo o varjenju piva v Ljubljani.
1599
Ljubljanski pivovar Wirt je prosil za jamo ob mestnem obzidju, kjer bi segreval kamne za pivo.
Prvi pivovarji so prihajali v Ljubljano iz Koroške, kjer je bil v Celovcu cehovski sedež.
V prvi polovici 17. stoletja sta znana ljubljanska pivovarnarja Kriegel in Kriener.
Omenjena je tudi stara pivovarna na Žabjeku ob vodnem stolpu.
1663
Občutno je izpodrivala ljubljanske pivovarje šišenska pivovarna poleg gradu Jama (bolnica Petra Držaja).
Valvasor pravi, da so iz same pšenice varili dobro pivo le v Ljubljani.
V Kranju in Tržiču so varili pivo iz pšenice in ovsa ali iz ječmena in ovsa.
1692
Ljubljanski zdravnik Vidmajer pravi, da pivopivci v ničemer ne zaostajajo v telesnih lastnostih za tistimi, ki so vdani vinu.
1712
V Ljubljani sta bila 2 pivovarnarja, na Kranjskem 4.
1763
V Ljubljani je bilo 7 manjših pivovarnarjev.
Pivo je bilo revno na sladu in hmelju, malo redilno in grenko.
0
Ni znano, da bi žganje pili pred 16. stoletjem.
Lekarnarji so bili prvi, ki so se bavili z destilacijo, ki pa bi služila le zdravljenju, česar pri pohlepnosti niso upoštevali.
1571
Pozvali so mestnega sodnika, naj glede na hude čase pravkar ugnane kuge, prepove prodajati žganje.
1626
Ljubljanski trgovec in krčmar je točil vipavca, terana, mošta, dolenjca in žganje.
1698
Ob pomanjkanju rži in pšenice so prepovedali kuhati žganje iz žita.
Na kmetih so kuhali brinjevec, ki je bil priljubljen tudi pri meščanih.
Do 19. stoletja so bile žganjarne brez večjega pomena, ker je bilo pitje žganja majhno.
1834
V Ljubljani je bilo 8 kuharjev žganja in 400 alkoholikov.
Lekarnarji so bili prvi, ki so se bavili z destilacijo, ki pa bi služila le zdravljenju, česar pri pohlepnosti niso upoštevali.
1571
Pozvali so mestnega sodnika, naj glede na hude čase pravkar ugnane kuge, prepove prodajati žganje.
1626
Ljubljanski trgovec in krčmar je točil vipavca, terana, mošta, dolenjca in žganje.
1698
Ob pomanjkanju rži in pšenice so prepovedali kuhati žganje iz žita.
Na kmetih so kuhali brinjevec, ki je bil priljubljen tudi pri meščanih.
Do 19. stoletja so bile žganjarne brez večjega pomena, ker je bilo pitje žganja majhno.
1834
V Ljubljani je bilo 8 kuharjev žganja in 400 alkoholikov.
0
1524
Tesar je zaslužil na dan po 9 krajcarjev, navaden delavec pa po 3 do 5 krajcarjev.
1576
Po določbah Reda za obede in vinotoče na Kranjskem je stal v ljubljanskih gostilnah boljši obed 10 krajcarjev, obed za služabništvo s poličem vina 8 krajcarjev, hlevnina za konja za 24 ur pa 3 krajcarje.
1609
Gosposki obed z mesom in ribami je stal 15 krajcarjev, obed za sluge 12 krajcarjev in hlevnina za konja 5 krajcarjev (samo za čez noč 3 krajcarje).
1618
Mestni policijski red je delavcem, ki so se mu zdeli prevzetni in niso prevzeli dela, če jih niso preplačali, določil plačo za 1 dan poleti na 12 krajcarjav, pozimi pa na 10 krajcarjev.
Ženski je določil 6 do 7 krajcarjev.
Kdor ni hotel delati za te cene, ga je mestni sodnik dal zapreti na Tranči.
Tiste, ki bi poleti ob največjem delu letali na deželo, naj jeseni in pozimi ne trpe v mestu.
1734
Stal je v Ljubljani navaden obed (juha, zelje, govedina, obara, pečenka, solata) s poličem dolenjca in kruhom za osebo 21 krajcarjev, s poličem vipavca pa 24 krajcarjev.
Večerja s poličem cvička in kruhom je bila za osebo 21 krajcarjev.
Za sobo za noč in dan s posteljo in lučjo za osebo je bilo 12 krajcarjev.
Obed za služinčad in voznika (juha, zelje, govedina, ričet) s poličem dolenjca in kruhom za osebo je bilo 16 krajcarjev, za posteljo in luč pa še 4 krajcarje.
Hlevnina za konja čez noč in dan s tretjino ljubljanskega mernika ovsa je bilo 21 krajcarjev, brez ovsa pa 12 krajcarjev.
Sredi 18. stoletja je stal bokal boljšega vina 17 krajcarjev, navadnejšega 12 do 14 krajcarjev.
Cviček je bil po 8 do 10 krajcarjev, pivo pa po 4 krajcarjev.
1796
Cehovski zidarski polir je zaslužil poleti na dan 36 krajcarjev, pozimi pa 30 krajcarjev.
Zidarski pomočnik je zaslužil poleti 24 krajcarjev, pozimi pa 20 krajcarjev.
Tesar je zaslužil poleti 21 krajcarjev, pozimi pa 18 krajcarjev.
Dninar je zaslužil poleti 14 krajcarjev, pozimi pa 11 krajcarjev.
Kdor je zahteval več, je bil kaznovan prvič z zaporom 8 dni.
Drugič je romal za 1 mesec v prisilno delavnico.
Tretjič je izgubil obrtno pravico.
Tesar je zaslužil na dan po 9 krajcarjev, navaden delavec pa po 3 do 5 krajcarjev.
1576
Po določbah Reda za obede in vinotoče na Kranjskem je stal v ljubljanskih gostilnah boljši obed 10 krajcarjev, obed za služabništvo s poličem vina 8 krajcarjev, hlevnina za konja za 24 ur pa 3 krajcarje.
1609
Gosposki obed z mesom in ribami je stal 15 krajcarjev, obed za sluge 12 krajcarjev in hlevnina za konja 5 krajcarjev (samo za čez noč 3 krajcarje).
1618
Mestni policijski red je delavcem, ki so se mu zdeli prevzetni in niso prevzeli dela, če jih niso preplačali, določil plačo za 1 dan poleti na 12 krajcarjav, pozimi pa na 10 krajcarjev.
Ženski je določil 6 do 7 krajcarjev.
Kdor ni hotel delati za te cene, ga je mestni sodnik dal zapreti na Tranči.
Tiste, ki bi poleti ob največjem delu letali na deželo, naj jeseni in pozimi ne trpe v mestu.
1734
Stal je v Ljubljani navaden obed (juha, zelje, govedina, obara, pečenka, solata) s poličem dolenjca in kruhom za osebo 21 krajcarjev, s poličem vipavca pa 24 krajcarjev.
Večerja s poličem cvička in kruhom je bila za osebo 21 krajcarjev.
Za sobo za noč in dan s posteljo in lučjo za osebo je bilo 12 krajcarjev.
Obed za služinčad in voznika (juha, zelje, govedina, ričet) s poličem dolenjca in kruhom za osebo je bilo 16 krajcarjev, za posteljo in luč pa še 4 krajcarje.
Hlevnina za konja čez noč in dan s tretjino ljubljanskega mernika ovsa je bilo 21 krajcarjev, brez ovsa pa 12 krajcarjev.
Sredi 18. stoletja je stal bokal boljšega vina 17 krajcarjev, navadnejšega 12 do 14 krajcarjev.
Cviček je bil po 8 do 10 krajcarjev, pivo pa po 4 krajcarjev.
1796
Cehovski zidarski polir je zaslužil poleti na dan 36 krajcarjev, pozimi pa 30 krajcarjev.
Zidarski pomočnik je zaslužil poleti 24 krajcarjev, pozimi pa 20 krajcarjev.
Tesar je zaslužil poleti 21 krajcarjev, pozimi pa 18 krajcarjev.
Dninar je zaslužil poleti 14 krajcarjev, pozimi pa 11 krajcarjev.
Kdor je zahteval več, je bil kaznovan prvič z zaporom 8 dni.
Drugič je romal za 1 mesec v prisilno delavnico.
Tretjič je izgubil obrtno pravico.
0
Spital je bil torej v tistih casih dom za ostarele in onemogle?
Beseda kresija, ki sem jo ze slisala, a nikoli vedela pomena izhaja iz nemske besede der Kreis, krog in pomeni okroznje/ okrozni urad.
Dnevnik pravi, da je bila Blatna vas med Mostami in Jezico današnja Masarykova ulica. Torej tam so ziveli gobavci.
Je kaj podatkov o stevilu sirot, ki so jim starse odpeljali Turki?
Od kje so dobili slanike za vecerjo za spital? Sem mislila, da so bili slaniki skandinavska jed.
Kje je stala samostanska stavba na Ajdovscini?
A niso pokopavali v cerkvah trupel v sarkofagih? Ker od tam pa skoraj ne bi smelo smrdeti.
Lelj, a mogoce ves, kje bi se dobilo podatke, ce je neka oseba pokopana na majhnem vaskem pokopaliscu, ce ni tako organizirano kot za Zale?
Zakaj so umorjene pokopavali na neposveceni zemlji, saj so bili vendar zrtve?
6 Jun 1615. Veckrat se mi zdi, da so imeli takrat nekaj bolj smiselnih in prakticnih pravil kot danes.
40 dek govedine na dan so pojedli??? Ni cudno, da so sli caji za prebavne tezave tako dobro v promet.
Medvedje sape so bile poslastica? Resno?
Super zanimiva tema. Hvala!
Beseda kresija, ki sem jo ze slisala, a nikoli vedela pomena izhaja iz nemske besede der Kreis, krog in pomeni okroznje/ okrozni urad.
Dnevnik pravi, da je bila Blatna vas med Mostami in Jezico današnja Masarykova ulica. Torej tam so ziveli gobavci.
Je kaj podatkov o stevilu sirot, ki so jim starse odpeljali Turki?
Od kje so dobili slanike za vecerjo za spital? Sem mislila, da so bili slaniki skandinavska jed.
Kje je stala samostanska stavba na Ajdovscini?
A niso pokopavali v cerkvah trupel v sarkofagih? Ker od tam pa skoraj ne bi smelo smrdeti.
Lelj, a mogoce ves, kje bi se dobilo podatke, ce je neka oseba pokopana na majhnem vaskem pokopaliscu, ce ni tako organizirano kot za Zale?
Zakaj so umorjene pokopavali na neposveceni zemlji, saj so bili vendar zrtve?
6 Jun 1615. Veckrat se mi zdi, da so imeli takrat nekaj bolj smiselnih in prakticnih pravil kot danes.
40 dek govedine na dan so pojedli??? Ni cudno, da so sli caji za prebavne tezave tako dobro v promet.
Medvedje sape so bile poslastica? Resno?
Super zanimiva tema. Hvala!
0
Blatna vas ni bila Masarykova ulica, ampak je segala od Masarykove ulice do TV Slovenija po Kolodvorski ulici.
https://live.staticflickr.com/65535/50052402853_276c13a72a_k.jpg
https://live.staticflickr.com/65535/50052402853_276c13a72a_k.jpg
0
Spital je bil dom in bolnišnica obenem za revne in onemogle.
Verjetno so kje podatki.
Vem za podatek, da so Turki iz našega kraja ugrabili 4 dekleta. Vrnila se je le ena.
Slanike so verjetno prinesli v naše kraje skandinavski obrtniki.
Samostan je stal nasproti kavarne Evropa. Stavba na sliki stoji na mestu, kjer je bil samostan
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2f/Ljubljana_-_Slovenija%C5%A1port.jpg
Vsa trupla niso pokopavali v sarkofagih zaradi prostorske stiske.
Podatke bi imel verjetno župnik te vasi.
Smatrali so, da so umorjeni okuženi z zlom.
Verjetno so kje podatki.
Vem za podatek, da so Turki iz našega kraja ugrabili 4 dekleta. Vrnila se je le ena.
Slanike so verjetno prinesli v naše kraje skandinavski obrtniki.
Samostan je stal nasproti kavarne Evropa. Stavba na sliki stoji na mestu, kjer je bil samostan
https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/2/2f/Ljubljana_-_Slovenija%C5%A1port.jpg
Vsa trupla niso pokopavali v sarkofagih zaradi prostorske stiske.
Podatke bi imel verjetno župnik te vasi.
Smatrali so, da so umorjeni okuženi z zlom.
0
Lahko napises kaj vec o 4 dekletih iz vasega kraja, ki so jih ugrabili Turki in kako se je vrnila ena izmed njih?
Kako se naslovi zupnika? Gospod zupnik bi bilo v redu?
Hvala.
Kako se naslovi zupnika? Gospod zupnik bi bilo v redu?
Hvala.
0
Iz Beričevega so Turki nekoč odpeljali več deklet na Turško.
Ena je bila tako srečna, pravi ustno izročilo, da se je rešila sužnosti in se vrnila v rojstno vas.
Ihanska kronika
Ena je bila tako srečna, pravi ustno izročilo, da se je rešila sužnosti in se vrnila v rojstno vas.
Ihanska kronika
0
Otroci brez staršev, revščina je velikanska, ubiti ljudje ležijo po poljih in cestah, ozračje je nasičeno s smradom požganih vasi in hiš.
Ihanska kronika.
Poročilo iz leta 1472.
Ihanska kronika.
Poročilo iz leta 1472.
0
8 JUL 1528 so Turki oplenili in požgali vse Ljubljansko polje.
Že zgodaj je pridrlo do Dragomlja 3000 do 4000 Turkov.
Ostalo ni nič, razen siromaštva in žalosti.
Ihanska kronika
Že zgodaj je pridrlo do Dragomlja 3000 do 4000 Turkov.
Ostalo ni nič, razen siromaštva in žalosti.
Ihanska kronika
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
8 JUL 1528 so Turki oplenili in požgali vse Ljubljansko polje.Že zgodaj je pridrlo do Dragomlja 3000 do 4000 Turkov.
Ostalo ni nič, razen siromaštva in žalosti.
Ihanska kronika
....Nekoč je bilo pa zelo hudo...... .
0
Res je super tema. Tudi jaz sledim in potem kaj brskam po netu.
Včeraj sem tole našla in prebrala : http://www.sistory.si/cdn/publikacije/6001-7000/6086/MESTNI_TRG_Z_OKOLICO_IN_CIRIL-METODOV_TRG.pdf http://www.sistory.si/cdn/publikacije/6001-7000/6086/MESTNI_TRG_Z_OKOLICO_IN_CIRIL-METODOV_TRG.pdf
Včeraj sem tole našla in prebrala : http://www.sistory.si/cdn/publikacije/6001-7000/6086/MESTNI_TRG_Z_OKOLICO_IN_CIRIL-METODOV_TRG.pdf http://www.sistory.si/cdn/publikacije/6001-7000/6086/MESTNI_TRG_Z_OKOLICO_IN_CIRIL-METODOV_TRG.pdf
0
1524
Tesar je zaslužil na dan po 9 krajcarjev, navaden delavec pa po 3 do 5 krajcarjev.
1576
Po določbah Reda za obede in vinotoče na Kranjskem je stal v ljubljanskih gostilnah boljši obed 10 krajcarjev, obed za služabništvo s poličem vina 8 krajcarjev, hlevnina za konja za 24 ur pa 3 krajcarje.
1609
Gosposki obed z mesom in ribami je stal 15 krajcarjev, obed za sluge 12 krajcarjev in hlevnina za konja 5 krajcarjev (samo za čez noč 3 krajcarje).
1618
Mestni policijski red je delavcem, ki so se mu zdeli prevzetni in niso prevzeli dela, če jih niso preplačali, določil plačo za 1 dan poleti na 12 krajcarjav, pozimi pa na 10 krajcarjev.
Ženski je določil 6 do 7 krajcarjev.
Kdor ni hotel delati za te cene, ga je mestni sodnik dal zapreti na Tranči.
Tiste, ki bi poleti ob največjem delu letali na deželo, naj jeseni in pozimi ne trpe v mestu.
1734
Stal je v Ljubljani navaden obed (juha, zelje, govedina, obara, pečenka, solata) s poličem dolenjca in kruhom za osebo 21 krajcarjev, s poličem vipavca pa 24 krajcarjev.
Večerja s poličem cvička in kruhom je bila za osebo 21 krajcarjev.
Za sobo za noč in dan s posteljo in lučjo za osebo je bilo 12 krajcarjev.
Obed za služinčad in voznika (juha, zelje, govedina, ričet) s poličem dolenjca in kruhom za osebo je bilo 16 krajcarjev, za posteljo in luč pa še 4 krajcarje.
Hlevnina za konja čez noč in dan s tretjino ljubljanskega mernika ovsa je bilo 21 krajcarjev, brez ovsa pa 12 krajcarjev.
Sredi 18. stoletja je stal bokal boljšega vina 17 krajcarjev, navadnejšega 12 do 14 krajcarjev.
Cviček je bil po 8 do 10 krajcarjev, pivo pa po 4 krajcarjev.
1796
Cehovski zidarski polir je zaslužil poleti na dan 36 krajcarjev, pozimi pa 30 krajcarjev.
Zidarski pomočnik je zaslužil poleti 24 krajcarjev, pozimi pa 20 krajcarjev.
Tesar je zaslužil poleti 21 krajcarjev, pozimi pa 18 krajcarjev.
Dninar je zaslužil poleti 14 krajcarjev, pozimi pa 11 krajcarjev.
Kdor je zahteval več, je bil kaznovan prvič z zaporom 8 dni.
Drugič je romal za 1 mesec v prisilno delavnico.
Tretjič je izgubil obrtno pravico.
Tesar je zaslužil na dan po 9 krajcarjev, navaden delavec pa po 3 do 5 krajcarjev.
1576
Po določbah Reda za obede in vinotoče na Kranjskem je stal v ljubljanskih gostilnah boljši obed 10 krajcarjev, obed za služabništvo s poličem vina 8 krajcarjev, hlevnina za konja za 24 ur pa 3 krajcarje.
1609
Gosposki obed z mesom in ribami je stal 15 krajcarjev, obed za sluge 12 krajcarjev in hlevnina za konja 5 krajcarjev (samo za čez noč 3 krajcarje).
1618
Mestni policijski red je delavcem, ki so se mu zdeli prevzetni in niso prevzeli dela, če jih niso preplačali, določil plačo za 1 dan poleti na 12 krajcarjav, pozimi pa na 10 krajcarjev.
Ženski je določil 6 do 7 krajcarjev.
Kdor ni hotel delati za te cene, ga je mestni sodnik dal zapreti na Tranči.
Tiste, ki bi poleti ob največjem delu letali na deželo, naj jeseni in pozimi ne trpe v mestu.
1734
Stal je v Ljubljani navaden obed (juha, zelje, govedina, obara, pečenka, solata) s poličem dolenjca in kruhom za osebo 21 krajcarjev, s poličem vipavca pa 24 krajcarjev.
Večerja s poličem cvička in kruhom je bila za osebo 21 krajcarjev.
Za sobo za noč in dan s posteljo in lučjo za osebo je bilo 12 krajcarjev.
Obed za služinčad in voznika (juha, zelje, govedina, ričet) s poličem dolenjca in kruhom za osebo je bilo 16 krajcarjev, za posteljo in luč pa še 4 krajcarje.
Hlevnina za konja čez noč in dan s tretjino ljubljanskega mernika ovsa je bilo 21 krajcarjev, brez ovsa pa 12 krajcarjev.
Sredi 18. stoletja je stal bokal boljšega vina 17 krajcarjev, navadnejšega 12 do 14 krajcarjev.
Cviček je bil po 8 do 10 krajcarjev, pivo pa po 4 krajcarjev.
1796
Cehovski zidarski polir je zaslužil poleti na dan 36 krajcarjev, pozimi pa 30 krajcarjev.
Zidarski pomočnik je zaslužil poleti 24 krajcarjev, pozimi pa 20 krajcarjev.
Tesar je zaslužil poleti 21 krajcarjev, pozimi pa 18 krajcarjev.
Dninar je zaslužil poleti 14 krajcarjev, pozimi pa 11 krajcarjev.
Kdor je zahteval več, je bil kaznovan prvič z zaporom 8 dni.
Drugič je romal za 1 mesec v prisilno delavnico.
Tretjič je izgubil obrtno pravico.
0
Petelin je bil daritvena žival sončnemu in svetlobnemu božanstvu in njegovo simbolično znamenje.
Sončnemu božanstvu so Sloveni zažigali kresove o vseh letnih časih.
O božiču, ko se sončna luč znova porodi.
Spomladi, ko naj sončno prerojenje daje travi rast, žitu klas in drevju sveže listje.
O poletnem kresu, ko je stalo sonce najvišje.
Na kresni večer so se zbrali posestniki šempetrskega predmestja na bregu Ljubljanice.
Kakor na Koroškem, so vsak po svoji deski zakurili manjši kres, ki je odplaval po reki navzdol.
Ko je ta tradicija obledela, so novi priseljenci na desko pritrdili samo sveče.
V zvezi s praznovanjem rojstva novega sonca o božiču so bili tudi obhodi kolednikov, ki so z voščili za srečno in rodovitno novo leto zavzemali zarodejne dni med božičem in svetimi tremi kralji, ko so zlobni duhovi ljudem najbolj nevarni.
Ker krščanstvo ni moglo odpraviti koledniškega popevanja, je to združilo s čaščenjem Kristusovega rojstva.
Že za časa Trubarja so koledniki peli samo svete pesmi.
1563
Piše Trubar, da živi vse brez brige in pokore v zabavah.
1575
Šolniki pri Šenklavžu so prosili pri magistratu za dovoljenje, da bi smeli koledniško peti za 3 kralje.
Dovolili so jim s pogojem, da se morajo dostojno obnašati.
1583
Dalmatin se baha, kako so Trubarjeve slovenske duhovne pesmi s svojimi ljubkimi melodijami izpodrinile nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke.
Ljubavno pesništvo in vražarstvo so pozneje zatirali jezuiti.
Po 100 letih so z zatiranjem nadaljevali jožefinci in janzenisti.
Pri tem so iztrebili marsikatero starino, ki bi bili zanjo hvaležni zgodovinarji in narodopisci.
Koledovanje so preganjali, češ da izziva nerede, da je petje ob mrazu nezdravo in da so pesmi razuzdane in pohujšljive.
Božične, spomladanske in poletne kresove so zatirali z izgovorom varčevanja z lesom.
1758
Kresijski glavar za Gorenjsko je opozoril zemljiške gosposke in mesta na pojedine ob porokah, krstih in sedminah, kjer trajajo ženitovanja tudi po več dni in spravljajo ljudi v dolgove.
Pojedine na 7 dan po smrti se sprevračajo v požrtije, združene z nekrščanskim praznoverjem.
V hiši umrlega niso smeli zažgati ognja za peko kruha, da bi duša umrlega na ta dan ne trpela hudih muk.
Ko so postavili na mizo jedi, je prižgal vsak gost svojo svečo, nekoliko so molili, nakar so nadaljevali s požrtijo.
1786
Zoper vraževerne požrtije na sedmi dan se je iznova obračala okrožnica notranjeavstrijskega gubernija, ki pristavlja, da so na Kranjskem še vedno kraji, kjer je tudi najrevnejši prisiljen, da priberači vsaj 1 cekin, da more razdeliti med pogrebce kruh, znan pod imenom trenta.
Okrožnica vabi duhovščino, da odpravi razuzdanost in vraževernost, ki kaže na pomanjkljivo nravno in versko vzgojo.
Iz starih časov koreninijo še navade o pustu (žaganje babe, pokop pusta),
jurjevanju,
veliki noči (kolač v obliki sončnega kolesa, rdeči pirhi kot obredna jed, ki na polju zakopani povzročijo rodovitnost ter varujejo pred točo),
svatbah (ženin zavrti nevesto po teku sonca, napijanje v smeri sonca, tako se tudi svatje usedajo za mizo, na baližu mora biti petelin).
Največ važnosti je bilo na obilo jedi in pijače zlasti na ženitninah.
Ženitovanja so praznovali po več dni.
Z jedjo in pijačo niso gostili le svatov.
Pridrenjali so se tudi nepovabljeni voglarji in berači.
Ob godbi in petju so vreščali in hrumeli, noro plesali, jedli, pili in razbijali posodo in glave.
Kdor ob takih prilikah ni bil radodaren, se je zameril ali celo osovražil za celo življenje.
Poleg ženitovanj je bilo še polno drugih zasebnih praznikov kot so bile krstne in birmanske botrine, nove maše in preoblačenje ob sprejemu v samostan.
Vse to je bilo z bogatimi gostijami.
Na godovanje se ni smelo pozabiti.
Zaradi nezmernega uživanja je prišlo tudi do resnih nesreč.
1756
Osmošolec je na dan svojega godu zoper navado preveč pil.
Ker mu ni bilo dobro, se je podal ven na hodnik, kjer se je preveč nagnil čez ograjo, padel na dvorišče in se ubil.
Na številnih cerkvenih praznikih, proščenjih in romanjih k božjepotnim na Dobrovo, v Dravlje in na Šmarno goro je bilo vedno zelo živahno in pestro, saj je cerkev združevala vse stanove in je nagnjenje po divjem uživanju zbliževalo ljudi, le da niso mogli enako trošiti.
Sončnemu božanstvu so Sloveni zažigali kresove o vseh letnih časih.
O božiču, ko se sončna luč znova porodi.
Spomladi, ko naj sončno prerojenje daje travi rast, žitu klas in drevju sveže listje.
O poletnem kresu, ko je stalo sonce najvišje.
Na kresni večer so se zbrali posestniki šempetrskega predmestja na bregu Ljubljanice.
Kakor na Koroškem, so vsak po svoji deski zakurili manjši kres, ki je odplaval po reki navzdol.
Ko je ta tradicija obledela, so novi priseljenci na desko pritrdili samo sveče.
V zvezi s praznovanjem rojstva novega sonca o božiču so bili tudi obhodi kolednikov, ki so z voščili za srečno in rodovitno novo leto zavzemali zarodejne dni med božičem in svetimi tremi kralji, ko so zlobni duhovi ljudem najbolj nevarni.
Ker krščanstvo ni moglo odpraviti koledniškega popevanja, je to združilo s čaščenjem Kristusovega rojstva.
Že za časa Trubarja so koledniki peli samo svete pesmi.
1563
Piše Trubar, da živi vse brez brige in pokore v zabavah.
1575
Šolniki pri Šenklavžu so prosili pri magistratu za dovoljenje, da bi smeli koledniško peti za 3 kralje.
Dovolili so jim s pogojem, da se morajo dostojno obnašati.
1583
Dalmatin se baha, kako so Trubarjeve slovenske duhovne pesmi s svojimi ljubkimi melodijami izpodrinile nepotrebne in pohujšljive zaljubljene popevke.
Ljubavno pesništvo in vražarstvo so pozneje zatirali jezuiti.
Po 100 letih so z zatiranjem nadaljevali jožefinci in janzenisti.
Pri tem so iztrebili marsikatero starino, ki bi bili zanjo hvaležni zgodovinarji in narodopisci.
Koledovanje so preganjali, češ da izziva nerede, da je petje ob mrazu nezdravo in da so pesmi razuzdane in pohujšljive.
Božične, spomladanske in poletne kresove so zatirali z izgovorom varčevanja z lesom.
1758
Kresijski glavar za Gorenjsko je opozoril zemljiške gosposke in mesta na pojedine ob porokah, krstih in sedminah, kjer trajajo ženitovanja tudi po več dni in spravljajo ljudi v dolgove.
Pojedine na 7 dan po smrti se sprevračajo v požrtije, združene z nekrščanskim praznoverjem.
V hiši umrlega niso smeli zažgati ognja za peko kruha, da bi duša umrlega na ta dan ne trpela hudih muk.
Ko so postavili na mizo jedi, je prižgal vsak gost svojo svečo, nekoliko so molili, nakar so nadaljevali s požrtijo.
1786
Zoper vraževerne požrtije na sedmi dan se je iznova obračala okrožnica notranjeavstrijskega gubernija, ki pristavlja, da so na Kranjskem še vedno kraji, kjer je tudi najrevnejši prisiljen, da priberači vsaj 1 cekin, da more razdeliti med pogrebce kruh, znan pod imenom trenta.
Okrožnica vabi duhovščino, da odpravi razuzdanost in vraževernost, ki kaže na pomanjkljivo nravno in versko vzgojo.
Iz starih časov koreninijo še navade o pustu (žaganje babe, pokop pusta),
jurjevanju,
veliki noči (kolač v obliki sončnega kolesa, rdeči pirhi kot obredna jed, ki na polju zakopani povzročijo rodovitnost ter varujejo pred točo),
svatbah (ženin zavrti nevesto po teku sonca, napijanje v smeri sonca, tako se tudi svatje usedajo za mizo, na baližu mora biti petelin).
Največ važnosti je bilo na obilo jedi in pijače zlasti na ženitninah.
Ženitovanja so praznovali po več dni.
Z jedjo in pijačo niso gostili le svatov.
Pridrenjali so se tudi nepovabljeni voglarji in berači.
Ob godbi in petju so vreščali in hrumeli, noro plesali, jedli, pili in razbijali posodo in glave.
Kdor ob takih prilikah ni bil radodaren, se je zameril ali celo osovražil za celo življenje.
Poleg ženitovanj je bilo še polno drugih zasebnih praznikov kot so bile krstne in birmanske botrine, nove maše in preoblačenje ob sprejemu v samostan.
Vse to je bilo z bogatimi gostijami.
Na godovanje se ni smelo pozabiti.
Zaradi nezmernega uživanja je prišlo tudi do resnih nesreč.
1756
Osmošolec je na dan svojega godu zoper navado preveč pil.
Ker mu ni bilo dobro, se je podal ven na hodnik, kjer se je preveč nagnil čez ograjo, padel na dvorišče in se ubil.
Na številnih cerkvenih praznikih, proščenjih in romanjih k božjepotnim na Dobrovo, v Dravlje in na Šmarno goro je bilo vedno zelo živahno in pestro, saj je cerkev združevala vse stanove in je nagnjenje po divjem uživanju zbliževalo ljudi, le da niso mogli enako trošiti.
0
Zanimivo, res! Nekje sem slišala, da naj bi tudi na Ljubljanskem gradu izkopali ostanke staroverskega svetišča.
Kaj veš mogoče kaj o tem ?
Romanje v Dravlje? Čemu? Kaj ni tam samo neka majhna cerkvica? Verjetno je bilo prej kaj večjega in bolj pomembnega.
Kaj veš mogoče kaj o tem ?
Romanje v Dravlje? Čemu? Kaj ni tam samo neka majhna cerkvica? Verjetno je bilo prej kaj večjega in bolj pomembnega.
0
Avtor: sledim
Zanimivo, res! Nekje sem slišala, da naj bi tudi na Ljubljanskem gradu izkopali ostanke staroverskega svetišča. Kaj veš mogoče kaj o tem ?
Romanje v Dravlje? Čemu? Kaj ni tam samo neka majhna cerkvica? Verjetno je bilo prej kaj večjega in bolj pomembnega.
Dravlje so bile nekoč zelo prizadete s kugo, zato so tam postavili cerkvico zavetnika pred kugo.
So pa tam živeli Rimljani in kasneje Goti.
Tam so našli tudi Gotsko princeso.
Na Gradu je navzočnost ljudi že od pozne bronaste dobe, ko je tu živelo ljudstvo kulture žarnih grobišč in je imelo svoje naselje ograjeno z leseno palisado. Ostanke palisade so našli pod palacijem na območju bastije.
Leta 1819 so bila prva izkopavanja na Gradu in odkrili so 3 votivne oltarje na območju Lipnika posvečene predrimski boginji AEQUORNI, ki je bila vodno božanstvo omenjena kot krilata koliščarska boginja trgovcev. Na Gradu so našli tudi bronasto plastiko predrimskega božanstva BELLENA ali BELENUSA visoko 8,2 cm, ki je nastala v 1. stoletju pred našim štetjem v Akvileji. Podobno figurico so izkopali na dvorišču SAZU, ki pa naj bi bila figurica boga domačega ognjišča LARA ali boga sonca HELIJA.
Na Gradu so našli tudi kovanec z napisom NERVA iz leta 98, ki je bil skovan v Rimu. Še bolj pomembna najdba sta ponarejena kovanca Eberharda I. in sta unikatna najdba v svetovnem merilu. Skovana sta bila med letoma 1164 in 1183. Iz 12. stoletja so najdbe kovancev zelo redke, ponaredki pa še toliko bolj. Ponaredka sta narejena iz svinca, pravi kovanci pa so bili iz srebra. Kovanca so našli v zasutju obrambnega jarka na Gradu, ne ve se pa kje so ju skovali.
0
Tam kjer naj bi bilo svetišče je zdaj parkirišče.
Vodnjak v pozidani hiši ob parkirišču je bil središče svetišča.
Vodnjak v pozidani hiši ob parkirišču je bil središče svetišča.
0
Ljudstvo žarnih grobišč je imelo Ljubljanico za sveto reko.
Imeli so obred med katerim so umrlega prepeljali čez reko, ki je simbolično delila svet mrtvih in svet živih.
Imeli so obred med katerim so umrlega prepeljali čez reko, ki je simbolično delila svet mrtvih in svet živih.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
20.06.2020 ob 17:25