Na svojo čast so veliko dali.
Dana obljuba ali beseda je bila več vredna kot izpolnjena formalna listina.
Udarec na roko je veljal toliko kot pečat in pismo.
Dana obljuba ali beseda je bila več vredna kot izpolnjena formalna listina.
Udarec na roko je veljal toliko kot pečat in pismo.
0
1791
Ker so delavci na Bregu kljub prepovedim kadili, so jim za to razvado obljubili 12 palic.
1802
Toži magistrat, da že od najmanjšega šolarčka kadi skoraj vsak dijak, pa tudi drugi drže zlasti ob večerih svoje pipe v ustih in je le čudno, da na lesenih mostovih in hišah ni prišlo do nesreč.
Magistrat je tudi grajal policijske stražnike, ki kakšnemu kmetu še odvzamejo pipo, pred mestjanom ti bo pa še klobuk privzdignil.
Posebej naj se še dijakom resno prepove kajenje in nočno vrvenje po kavarnah in gostilnah, ker vodi to k pohujšanju nravi in jih neverjetno mnogo odvrne od duhovskega stanu.
1804
Prepoved so obnovili.
Okoristili so se biriči, da so na sejmih pobirali kmetom pipe, ki so jih vrnili proti plačilu globe.
Policija je te takse prepovedala in dala z bobnanjem prepoved kajenja večkrat obnoviti v slovenskem in nemškem jeziku.
Kdor ni ubogal, je tvegal, da ga za kak teden zapro.
V olikani družbi med moškimi in ženskami, je prišlo v navado njuhanje tobaka.
Nosljanje je dalo povod za izdelovanje lično rezljanih in umetno okrašenih tobačnih.
Ker so delavci na Bregu kljub prepovedim kadili, so jim za to razvado obljubili 12 palic.
1802
Toži magistrat, da že od najmanjšega šolarčka kadi skoraj vsak dijak, pa tudi drugi drže zlasti ob večerih svoje pipe v ustih in je le čudno, da na lesenih mostovih in hišah ni prišlo do nesreč.
Magistrat je tudi grajal policijske stražnike, ki kakšnemu kmetu še odvzamejo pipo, pred mestjanom ti bo pa še klobuk privzdignil.
Posebej naj se še dijakom resno prepove kajenje in nočno vrvenje po kavarnah in gostilnah, ker vodi to k pohujšanju nravi in jih neverjetno mnogo odvrne od duhovskega stanu.
1804
Prepoved so obnovili.
Okoristili so se biriči, da so na sejmih pobirali kmetom pipe, ki so jih vrnili proti plačilu globe.
Policija je te takse prepovedala in dala z bobnanjem prepoved kajenja večkrat obnoviti v slovenskem in nemškem jeziku.
Kdor ni ubogal, je tvegal, da ga za kak teden zapro.
V olikani družbi med moškimi in ženskami, je prišlo v navado njuhanje tobaka.
Nosljanje je dalo povod za izdelovanje lično rezljanih in umetno okrašenih tobačnih.
0
Zlasti ob tržnih dneh se je razen kupcev in prodajalcev nadrenjalo med mestnimi zidovi polno glumačev, vedežev, romarjev, pohabljencev in beračev, ki so bili že pri belem dnevu nasilni.
V temi se je le to sprevrglo v divje rjovenje, prepir, tepež, rop ali uboj.
Po beznicah so popivali, igrali in se prepirali.
Na cestah so se tolkli in preganjali, ker ni bilo varnostne straže.
Zvon z gradu je naznanjal zvečer, da se je treba posloviti od gostilne in da se morajo zapreti mestna in hišna vrata.
Kogar so po tem zalotili na ulici brez luči in oboroženega, ta je moral plačati kazen.
Ko je postalo nadzorstvo po ulicah trdneje, so se smeli meščani vračati domov tudi v kasnejših urah.
V poznem srednjem veku je postal nočni čuvaj tudi varnostni stražar s helebardo in svetilko.
V zadnjih stoletjih je bilo pod Trančo vsako noč 14 stražnikov s stražmojstrom, ki so patruljirali po mestu in izklicevali ure poleti od devete do druge ure.
Razen na ogenj in tatvine so pazili tudi, da ni bilo nemirov in pretepov.
Posebno predrzni so bili služabniki plemstva in duhovščine, ki so se opirali na predpravice svojih gospodarjev.
Ker so jim ti iz nasprotovanja do meščanov preradi spregledali nasilna dejanja in pretepe, je cesar Friderik III. na pritožbo meščanov dovolil, da sme mestni sodnik prestopnike kaznovati, če jih zasači v mestu.
V hiše duhovnikov ali v gradove pa ni smel ponje.
Sodnijskemu nadzorstvu so bila podvržena živila, mere in uteži.
Kogar so zalotili, da je goljufal, so mu uteži in mere uničili, pijačo izlili v Ljubljanico, živila pa razdelili med uboge in sirote.
Sledila je še kazen.
1599
Se je zbrala pred jezuitskim kolegijem truma ljudi, ki je do polnoči prepevala za katoličane zbadajoče pesmi.
Dva nočna čuvaja, ki sta hotela množico razpršiti, sta morala bežati pred trumo ljudi.
1625
Nastal je težak in nevaren spor med dijaki in mehaniki, ki so ga kljub navodni krivdi mehanikov kmalu poravnali.
1641
Večji dijaški nemiri so se polegli, ko so kolovodje izročili roki pravice.
Mestni očetje so se pritožili, da jezuitski dijaki povzročajo nerede, da nadlegujejo mestne stražarje, da dijaki ne izkazujejo občinskim svetnikom dolžne časti, da jezuiti ne zadostijo za v ječah zaprte krivce in da njihovi pridigarji preveč jasno namigujejo na nekatere osebe.
Glede osporavanega zasliševanje dijakov pred mestnim sodiščem so se jezuiti sklicevali na vicedomov dekret.
1682
Poleti so meščani hoteli napasti dijaško semenišče.
V temi se je le to sprevrglo v divje rjovenje, prepir, tepež, rop ali uboj.
Po beznicah so popivali, igrali in se prepirali.
Na cestah so se tolkli in preganjali, ker ni bilo varnostne straže.
Zvon z gradu je naznanjal zvečer, da se je treba posloviti od gostilne in da se morajo zapreti mestna in hišna vrata.
Kogar so po tem zalotili na ulici brez luči in oboroženega, ta je moral plačati kazen.
Ko je postalo nadzorstvo po ulicah trdneje, so se smeli meščani vračati domov tudi v kasnejših urah.
V poznem srednjem veku je postal nočni čuvaj tudi varnostni stražar s helebardo in svetilko.
V zadnjih stoletjih je bilo pod Trančo vsako noč 14 stražnikov s stražmojstrom, ki so patruljirali po mestu in izklicevali ure poleti od devete do druge ure.
Razen na ogenj in tatvine so pazili tudi, da ni bilo nemirov in pretepov.
Posebno predrzni so bili služabniki plemstva in duhovščine, ki so se opirali na predpravice svojih gospodarjev.
Ker so jim ti iz nasprotovanja do meščanov preradi spregledali nasilna dejanja in pretepe, je cesar Friderik III. na pritožbo meščanov dovolil, da sme mestni sodnik prestopnike kaznovati, če jih zasači v mestu.
V hiše duhovnikov ali v gradove pa ni smel ponje.
Sodnijskemu nadzorstvu so bila podvržena živila, mere in uteži.
Kogar so zalotili, da je goljufal, so mu uteži in mere uničili, pijačo izlili v Ljubljanico, živila pa razdelili med uboge in sirote.
Sledila je še kazen.
1599
Se je zbrala pred jezuitskim kolegijem truma ljudi, ki je do polnoči prepevala za katoličane zbadajoče pesmi.
Dva nočna čuvaja, ki sta hotela množico razpršiti, sta morala bežati pred trumo ljudi.
1625
Nastal je težak in nevaren spor med dijaki in mehaniki, ki so ga kljub navodni krivdi mehanikov kmalu poravnali.
1641
Večji dijaški nemiri so se polegli, ko so kolovodje izročili roki pravice.
Mestni očetje so se pritožili, da jezuitski dijaki povzročajo nerede, da nadlegujejo mestne stražarje, da dijaki ne izkazujejo občinskim svetnikom dolžne časti, da jezuiti ne zadostijo za v ječah zaprte krivce in da njihovi pridigarji preveč jasno namigujejo na nekatere osebe.
Glede osporavanega zasliševanje dijakov pred mestnim sodiščem so se jezuiti sklicevali na vicedomov dekret.
1682
Poleti so meščani hoteli napasti dijaško semenišče.
0
Ni cudno, da so bili revni, ce so sproti ves denar odnasali v beznice.
Tale stavek razlozi: Za predico je sedel njen oboževalec, ki je čistil pezdir z naročja dekleta.
Tale stavek razlozi: Za predico je sedel njen oboževalec, ki je čistil pezdir z naročja dekleta.
0
Če je vojak srečal meščana s pipo v ustih, mu jo je izbil, sam pa je moško kadil, ker si ni nihče predrznil ga opozoriti, da je to v mestu prepovedano.
1784
Vojaška straža je aretirala po gostilnih ljudi, ki so zvečer mirno sedeli pri naročeni jedi in pijači.
Celo uradnike so vlekli na stražnico.
Magistrat je prosil vojaško poveljstvo, naj obhodne straže aretirajo le ponočne razgrajače in pretepače ter jih naslednjega dne izroče mestnim oblastem.
1796
Divji tuji vojaki so bili nastanjeni v Ljubljani v pričakovanju francoskega napada preko Italije na Avstrijo.
Vojak je razbil v hiši peč.
Drugo peč so tako onečedili, da so jo morali očistiti od vrha do tal.
Ko je vojakova žena pri kuhanju kave preveč kurila, jo je gospodinja okarala, da utegne nastati požar.
Marketenderica je začela gospodinjo klestiti z gorečim polenom po glavi in ji obljubila, da bo njen mož vojak že še obračunal ž njo.
1784
Vojaška straža je aretirala po gostilnih ljudi, ki so zvečer mirno sedeli pri naročeni jedi in pijači.
Celo uradnike so vlekli na stražnico.
Magistrat je prosil vojaško poveljstvo, naj obhodne straže aretirajo le ponočne razgrajače in pretepače ter jih naslednjega dne izroče mestnim oblastem.
1796
Divji tuji vojaki so bili nastanjeni v Ljubljani v pričakovanju francoskega napada preko Italije na Avstrijo.
Vojak je razbil v hiši peč.
Drugo peč so tako onečedili, da so jo morali očistiti od vrha do tal.
Ko je vojakova žena pri kuhanju kave preveč kurila, jo je gospodinja okarala, da utegne nastati požar.
Marketenderica je začela gospodinjo klestiti z gorečim polenom po glavi in ji obljubila, da bo njen mož vojak že še obračunal ž njo.
0
Prepiri in pretepi med vinjenimi civilisti so postali tako pogosti, da je magistrat oznanil, da bodo za naprej vsi kolovodje rabuk brez ozira na družbeni položaj pred rotovžem javno kaznovani s palico.
1786
Ponočni rogovileži so dobili 5 do 10 batin s palico, gostilničar pa je dobil denarno globo.
Ob drugi priložnosti sta prejela dva nočna pretepača po 6 palic, tesar pa, ki je ponoči nadlegoval celo okolico ter pretepal neko žensko, je dobil 6 palic in obljubo, da ga prihodnjič oddajo v prisilno delavnico.
Isto so obsodili kot tesarja tudi izzivače, ki so klicali »fantie na Corascho« (fantje na korajžo).
1786
Ponočni rogovileži so dobili 5 do 10 batin s palico, gostilničar pa je dobil denarno globo.
Ob drugi priložnosti sta prejela dva nočna pretepača po 6 palic, tesar pa, ki je ponoči nadlegoval celo okolico ter pretepal neko žensko, je dobil 6 palic in obljubo, da ga prihodnjič oddajo v prisilno delavnico.
Isto so obsodili kot tesarja tudi izzivače, ki so klicali »fantie na Corascho« (fantje na korajžo).
0
Varnostni organi so imeli tudi nadzorstvo nad snago v mestu.
1790
Policijski red za Ljubljano ostro graja izlivanje pomij, krvi, rakovih oklepov in smeti na ulice.
Mesarjem prepoveduje klati teleta in ovce pred stojnicami na cesti, polivati po tleh kri in drugo nesnago.
Hišni lastniki naj svojim strankam odkažejo prostor in posodo, kamor bodo spravljali smeti in odpadke.
Magistrat mora poskrbeti, da bodo jarki, kanali in požiralniki po ulicah očiščeni zaradi odtoka deževnice in studenčnice, tudi tlakovanje mora biti v redu, da ne bo jam in luž.
Hišni posestniki naj pozimi sneg in led izpred svojih hiš pospravijo in odpeljejo, med letom pa naj vsak na določen dan očisti in pomete cesto pred svojo hišo.
Stranišča in greznice je treba prazniti le pozimi.
1790
Policijski red za Ljubljano ostro graja izlivanje pomij, krvi, rakovih oklepov in smeti na ulice.
Mesarjem prepoveduje klati teleta in ovce pred stojnicami na cesti, polivati po tleh kri in drugo nesnago.
Hišni lastniki naj svojim strankam odkažejo prostor in posodo, kamor bodo spravljali smeti in odpadke.
Magistrat mora poskrbeti, da bodo jarki, kanali in požiralniki po ulicah očiščeni zaradi odtoka deževnice in studenčnice, tudi tlakovanje mora biti v redu, da ne bo jam in luž.
Hišni posestniki naj pozimi sneg in led izpred svojih hiš pospravijo in odpeljejo, med letom pa naj vsak na določen dan očisti in pomete cesto pred svojo hišo.
Stranišča in greznice je treba prazniti le pozimi.
0
KAZNI
Kadar so bili prestopki lažjega značaja in ni šlo za življenja in glavo, so bila med kaznovalnimi sredstvi razširjena taka, ki prepuščajo hudodelnika zasramovanju, zasmehu in objestnim šalam vseh prebivalcev, ko so ga na trgu ali ob cesti privezali ali z železnim obročem priklenili k steni, stebru, križu, kamnu ali ga postavili na oder, ga zaprli v sramotilno norčijsko kletko, ga izpostavili na leseni oslici ali na sramotilni klopi pred rotovžem ali peke pred kruharno, ga pomakali v vodo, mu nadeli trlico ali gosli za vrat ali mu vklenili nogo v leseno klado.
Kot pokoro za obrekovanje so obešali ženskam za vrat sramotilni kamen, prepirljivkam pa so nadeli trlico.
Da je bila sramota bolj poznana, so kazen izvrševali ob tržnih dneh.
Včasih so z godbo vabili ljudi, da so ga pomagali sramotiti.
Dejali so, da mu je smel vsakdo njegovo čast obrezati.
Vedno češče je pela svojo pesem tudi šiba in korobač nad moškim ali žensko, javno na trgu kot za zidovi v ječi.
Ježo na živem oslu so imeli za kazen pri ženskah, ki so stavile svojim možem rožičke ali pa so jih teple.
Mož je moral skozi vas ali mesto voditi osla, na katerem je bila ritensko privezana njegova žena z oslovim repom v roki.
Kazen so včasih izvršili na lesenih živalih.
1655
Po naročilu magistrata je naredil ljubljanski tesar lesenega osla za kaznovanje vojakov.
1719
Na predlog mestnega sodnika so spomladi dali napraviti novega lesenega osla.
Tega bi morali jezditi stražniki, ki so po nočnih rabukah puščali na cedilu svojega stražmojstra.
Oslov hrbet je bil navzgor ošiljen, obsojencu pa so obtežili še noge.
+++
Vodna kopel v Ljubljanici, ki je bila skoro stoječa, umazana in zasmrajena.
Kazen potapljanja z jerbasom v vodo ali smrdljivo mlakužo mestnega jarka je bila v Evropi zelo razširjena za nepoštenost pekov.
Včasih so peka vrh tega vtaknili še v vrečo in ga zašili.
Poleg pekov so tudi mesarje potapljali in dvigali ali pa so obsojenca pustili, da je visel v košari, dokler se ni sam odločil, da je skočil v umazano vodo in od gledalcev tepežkan bežal domov.
1286
Curiški pek je iz maščevanja za sramoto zažgal svoje rodno mesto.
1593
Spomladi so ljubljanski svetniki sklenili, da bo vsak teden eden od njih obiskal peke in dal pretehtati kruh.
Kdor bo pekel prelahek kruh, bo kaznovan prvič s tremi, drugiš s šestimi in tretjič s devetimi cekini.
Kogar bodo zalotili četrtič, bo kaznovan s potapljalko zadaj za kruharno.
V petič pa izgubi obrtno pravico.
Zaplenjeni kruh so odstopili ubožnim očetom, da so ga razdelili med potrebne.
1799
Odredba žuga z ukorom, zaporom, denarno kaznijo, zaplembo kruha in odvzemom obrtne pravice.
Kazni potapljanja ne omenja več.
+++
V norčijsko kletko so pred rotovžem zapirali pijance in razuzdance.
Obmetavali so jih z gnilimi jabolki in zaprtki, jih na vse načine dražili in za norca imeli.
Mesarja, ki so ga zasačili, da je ponovno sleparil pri tehtanju, so privezali na križ, ki je stal za mesnicami tik za meščanskim špitalom.
1618
Policijski red očita mesarjem, da niso vljudni, da meščane na razne načine pritiskajo, da žalijo meščanske žene z nedostojnimi besedami, jih pustijo dolgo čakati ter jim vobče ne izkazujejo dolžnega spoštovanja.
Mestni svetovalci so bili mnenja, naj se mesarji v bodoče skromneje vedejo do gospodinj in naj jih ne pustijo predolgo čakati.
V vsakem gospodinjstvu so smeli brez vsakih užitninskih dajatev zaklati vsako leto po enega prašiča.
Od drugih živali, kdor jih je klal za lastno porabo, ni bilo treba plačati leta 1717 vpeljanega mesnega krajcarja, marveč le po 1 sold od vsakega funta teže, od katere so pa drobovje odbili.
+++
1530
Na posebno priprošnjo so spregledali šibanje Neži, a so jo postavili na sramotilni oder za 1 uro, potem pa izgnali.
1569
Kovač je ukradel 3 kože.
Privezali so ga k sramotilnemu stebru, izšibali in ga iz mesta pregnali.
1611
Rabelj je sežgal požigalca na grmadi.
Ko so požigalce ujeli, so jim iz samega ognja navezali goreče poleno ali tram za vrat ali na hrbet.
1613
Rabelj je obglavil vlačugo nad vlačugami, dasi so ženske večinoma utapljali.
1635
Žensko obsodili, da je morala pometati trg.
1635
Vodjo upornih kmetov Jurija Levca so obglavili, razčetverili truplo in obesili na štiri ljubljanske odprte in proste ceste.
1638
Rabelj je obglavil in sežgal z žrebico delikventa.
1642
Ženska je v predmestju odložila otroka in se zatekla v Udmat.
Strah pred krvavo rihto je bil tolikšen, da se je pri zidanemu križu na Friškovcu, kjer so izvrševali smrtne kazni in koder so jo biriči mimo gnali, zgrudila, omedlela in izdihnila.
1645
Dva vojaka sta iz objestnosti ubila mesarja, drugega pa težko ranila, da je umrl.
Pred meščani sta se hotela rešiti v frančiškanski samostan, ki je imel azilno pravico, kar jima ni uspelo.
V mestni ječi zaprta vojaka je skušala vojaška oblast nasilno rešiti.
Prišlo je do bitke med meščani in vojaki.
Žrtve so bile na obeh straneh.
Polkovnik je bil ranjen v trebuh in je naslednjega dne umrl.
Morilca sta ostala v rokah mesta.
Pozneje sta bila obsojena na smrt.
1661
Rabelj je obglavil in sežgal s kravo delikventa.
Po pravnem naziranju je bilo treba kaznovati s smrtjo tudi živali, ker z rjovenjem niso klicale na pomoč.
1697
Azilske pravice v frančiškanskem samostanu se je po umoru poslužil krojaški pomočnik.
Po treh tednih se je iztihotapil iz samostana v praznem sodu.
Ko se je vrnil v mesto po obleko, so ga prijeli in obglavili.
1784
Februarja je ljubljanska kresija potrdila magistratovo obsodbo dveh čolnarjev in prekupčevalcev drv iz Loke.
Na tržni dan sta morala stati pol ure na sramotilnem odru s tablico na vratu, da sta prekupčevalca z drvmi in oderuha.
Potem so naložili vsakemu 10 udarcev s palico.
Pred njima so isti dan oklofotali dva druga drvarja z 12 palicami.
1797
Kresijsko glavarstvo je tožilo, da so postale tatvine običajne.
1799
Tatico perila so tako premlatili, da jo na magistratu niti zaslišati niso mogli.
Kadar so bili prestopki lažjega značaja in ni šlo za življenja in glavo, so bila med kaznovalnimi sredstvi razširjena taka, ki prepuščajo hudodelnika zasramovanju, zasmehu in objestnim šalam vseh prebivalcev, ko so ga na trgu ali ob cesti privezali ali z železnim obročem priklenili k steni, stebru, križu, kamnu ali ga postavili na oder, ga zaprli v sramotilno norčijsko kletko, ga izpostavili na leseni oslici ali na sramotilni klopi pred rotovžem ali peke pred kruharno, ga pomakali v vodo, mu nadeli trlico ali gosli za vrat ali mu vklenili nogo v leseno klado.
Kot pokoro za obrekovanje so obešali ženskam za vrat sramotilni kamen, prepirljivkam pa so nadeli trlico.
Da je bila sramota bolj poznana, so kazen izvrševali ob tržnih dneh.
Včasih so z godbo vabili ljudi, da so ga pomagali sramotiti.
Dejali so, da mu je smel vsakdo njegovo čast obrezati.
Vedno češče je pela svojo pesem tudi šiba in korobač nad moškim ali žensko, javno na trgu kot za zidovi v ječi.
Ježo na živem oslu so imeli za kazen pri ženskah, ki so stavile svojim možem rožičke ali pa so jih teple.
Mož je moral skozi vas ali mesto voditi osla, na katerem je bila ritensko privezana njegova žena z oslovim repom v roki.
Kazen so včasih izvršili na lesenih živalih.
1655
Po naročilu magistrata je naredil ljubljanski tesar lesenega osla za kaznovanje vojakov.
1719
Na predlog mestnega sodnika so spomladi dali napraviti novega lesenega osla.
Tega bi morali jezditi stražniki, ki so po nočnih rabukah puščali na cedilu svojega stražmojstra.
Oslov hrbet je bil navzgor ošiljen, obsojencu pa so obtežili še noge.
+++
Vodna kopel v Ljubljanici, ki je bila skoro stoječa, umazana in zasmrajena.
Kazen potapljanja z jerbasom v vodo ali smrdljivo mlakužo mestnega jarka je bila v Evropi zelo razširjena za nepoštenost pekov.
Včasih so peka vrh tega vtaknili še v vrečo in ga zašili.
Poleg pekov so tudi mesarje potapljali in dvigali ali pa so obsojenca pustili, da je visel v košari, dokler se ni sam odločil, da je skočil v umazano vodo in od gledalcev tepežkan bežal domov.
1286
Curiški pek je iz maščevanja za sramoto zažgal svoje rodno mesto.
1593
Spomladi so ljubljanski svetniki sklenili, da bo vsak teden eden od njih obiskal peke in dal pretehtati kruh.
Kdor bo pekel prelahek kruh, bo kaznovan prvič s tremi, drugiš s šestimi in tretjič s devetimi cekini.
Kogar bodo zalotili četrtič, bo kaznovan s potapljalko zadaj za kruharno.
V petič pa izgubi obrtno pravico.
Zaplenjeni kruh so odstopili ubožnim očetom, da so ga razdelili med potrebne.
1799
Odredba žuga z ukorom, zaporom, denarno kaznijo, zaplembo kruha in odvzemom obrtne pravice.
Kazni potapljanja ne omenja več.
+++
V norčijsko kletko so pred rotovžem zapirali pijance in razuzdance.
Obmetavali so jih z gnilimi jabolki in zaprtki, jih na vse načine dražili in za norca imeli.
Mesarja, ki so ga zasačili, da je ponovno sleparil pri tehtanju, so privezali na križ, ki je stal za mesnicami tik za meščanskim špitalom.
1618
Policijski red očita mesarjem, da niso vljudni, da meščane na razne načine pritiskajo, da žalijo meščanske žene z nedostojnimi besedami, jih pustijo dolgo čakati ter jim vobče ne izkazujejo dolžnega spoštovanja.
Mestni svetovalci so bili mnenja, naj se mesarji v bodoče skromneje vedejo do gospodinj in naj jih ne pustijo predolgo čakati.
V vsakem gospodinjstvu so smeli brez vsakih užitninskih dajatev zaklati vsako leto po enega prašiča.
Od drugih živali, kdor jih je klal za lastno porabo, ni bilo treba plačati leta 1717 vpeljanega mesnega krajcarja, marveč le po 1 sold od vsakega funta teže, od katere so pa drobovje odbili.
+++
1530
Na posebno priprošnjo so spregledali šibanje Neži, a so jo postavili na sramotilni oder za 1 uro, potem pa izgnali.
1569
Kovač je ukradel 3 kože.
Privezali so ga k sramotilnemu stebru, izšibali in ga iz mesta pregnali.
1611
Rabelj je sežgal požigalca na grmadi.
Ko so požigalce ujeli, so jim iz samega ognja navezali goreče poleno ali tram za vrat ali na hrbet.
1613
Rabelj je obglavil vlačugo nad vlačugami, dasi so ženske večinoma utapljali.
1635
Žensko obsodili, da je morala pometati trg.
1635
Vodjo upornih kmetov Jurija Levca so obglavili, razčetverili truplo in obesili na štiri ljubljanske odprte in proste ceste.
1638
Rabelj je obglavil in sežgal z žrebico delikventa.
1642
Ženska je v predmestju odložila otroka in se zatekla v Udmat.
Strah pred krvavo rihto je bil tolikšen, da se je pri zidanemu križu na Friškovcu, kjer so izvrševali smrtne kazni in koder so jo biriči mimo gnali, zgrudila, omedlela in izdihnila.
1645
Dva vojaka sta iz objestnosti ubila mesarja, drugega pa težko ranila, da je umrl.
Pred meščani sta se hotela rešiti v frančiškanski samostan, ki je imel azilno pravico, kar jima ni uspelo.
V mestni ječi zaprta vojaka je skušala vojaška oblast nasilno rešiti.
Prišlo je do bitke med meščani in vojaki.
Žrtve so bile na obeh straneh.
Polkovnik je bil ranjen v trebuh in je naslednjega dne umrl.
Morilca sta ostala v rokah mesta.
Pozneje sta bila obsojena na smrt.
1661
Rabelj je obglavil in sežgal s kravo delikventa.
Po pravnem naziranju je bilo treba kaznovati s smrtjo tudi živali, ker z rjovenjem niso klicale na pomoč.
1697
Azilske pravice v frančiškanskem samostanu se je po umoru poslužil krojaški pomočnik.
Po treh tednih se je iztihotapil iz samostana v praznem sodu.
Ko se je vrnil v mesto po obleko, so ga prijeli in obglavili.
1784
Februarja je ljubljanska kresija potrdila magistratovo obsodbo dveh čolnarjev in prekupčevalcev drv iz Loke.
Na tržni dan sta morala stati pol ure na sramotilnem odru s tablico na vratu, da sta prekupčevalca z drvmi in oderuha.
Potem so naložili vsakemu 10 udarcev s palico.
Pred njima so isti dan oklofotali dva druga drvarja z 12 palicami.
1797
Kresijsko glavarstvo je tožilo, da so postale tatvine običajne.
1799
Tatico perila so tako premlatili, da jo na magistratu niti zaslišati niso mogli.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
1799, je kaj podrobnosti?v knjigi ni podrobnosti
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
1613. Kakšna je bila vlačuga nad vlačugami? Pufmutti?predstavljaj si, da vlačuga da enmu na teden
vlačuga nad vlačugami je verjetno dala ene desetim na teden
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/lelj/ lelj
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/sunbeam/ Sunbeam
1613. Kakšna je bila vlačuga nad vlačugami? Pufmutti?predstavljaj si, da vlačuga da enmu na teden
vlačuga nad vlačugami je verjetno dala ene desetim na teden
0
Kopanje je bilo v javnih kopališčih silno priljubljeno v prvi vrsti zato, ker se je tam nudila prilika razvedrila in zadovoljitve čutnih strasti.
Moški in ženske so se kopali skupno in le slabo zakriti.
Do 16. stoletja niso videli nič spotakljivega v obisku javnih kopališč.
Odtlej dalje, pa so postala kopališča razvpita kot kraji nemorale in grehote.
Začeli so jih zapirati in opuščati.
Človeškim strastem je ustrezal duh časa renesanse.
Bila je to doba čutnega izživljanja.
Nobeno dekle ni bilo varno pred oprezanjem fantov.
Služkinje so spočele s svojimi gospodarji.
Pomočniki, ki se niso smeli ženiti, so v odsotnosti trgovcev in obrtnikov zalezovali in nadlegovali njihove žene.
Globoko izrezane obleke na vratu ženske niso kazale le na plesu.
Tako so bile opravljene tudi doma, na cesti in v cerkvi.
V starih nemških ženitovanjskih pesmih se v kodeksu ženske lepote navaja 35 lepotnih delov.
Prava krasotica naj ima glavo iz Prage, noge od Rena, roke iz Kölna, hrbet iz Brabanta, izbočen trebušček iz Francoske, prsi pa iz avstrijske kranjske dežele, katero je mogel tujec spoznati najbolje le v Ljubljani.
V času protireformacije so začeli nastopati zoper potratnost v obleki, javna razveseljevanja, zvodništva, nravno razrvanost, katera se je s sektami širila med ljudstvom.
1251
Sklenili so, da z dijaškimi ugrabljevalci deklet, ubijalci in tatovi ne smejo ravnati kot se postopa z drugimi dijaki.
1541
Mestni očetje so naročili mestnemu sodniku, naj strogo pazi in kaznuje družbo, ki se zbira pri Platnerici, se tam prepira in igra.
Na rotovžu so razpravljali o škofovi pritožbi, da gostači, trgovski in rokodelski pomočniki in sluge ob nedeljah že navsezgodaj popivajo, namesto da bi šli k maši.
Deželnega glavarja so naprosili, da bi zatrl zvodniške hiše po deželi.
Kralj Ferdinand je na pobudo protestantskih kranjskih deželnih stanov rotil prebivalstvo, naj se odpove grehu in zločinu in se skesano vrne k Bogu, da odvrne kugo in turško nevarnost, zvonjenje opoldne pa bo klic, da se omili jeza božja.
1577
Trubar toži, kako postanejo plemiči po dovršenih študijah predrzni, surovi cepci, postopači in pijanci, ki ne pogledajo nobene knjige več, ko niso več podložni strahovanju skrbnikov.
Med 30 letno vojno se celo dijaki graških jezuitskih šol niso obotavljali moriti, ropati in ubijati.
Moški in ženske so se kopali skupno in le slabo zakriti.
Do 16. stoletja niso videli nič spotakljivega v obisku javnih kopališč.
Odtlej dalje, pa so postala kopališča razvpita kot kraji nemorale in grehote.
Začeli so jih zapirati in opuščati.
Človeškim strastem je ustrezal duh časa renesanse.
Bila je to doba čutnega izživljanja.
Nobeno dekle ni bilo varno pred oprezanjem fantov.
Služkinje so spočele s svojimi gospodarji.
Pomočniki, ki se niso smeli ženiti, so v odsotnosti trgovcev in obrtnikov zalezovali in nadlegovali njihove žene.
Globoko izrezane obleke na vratu ženske niso kazale le na plesu.
Tako so bile opravljene tudi doma, na cesti in v cerkvi.
V starih nemških ženitovanjskih pesmih se v kodeksu ženske lepote navaja 35 lepotnih delov.
Prava krasotica naj ima glavo iz Prage, noge od Rena, roke iz Kölna, hrbet iz Brabanta, izbočen trebušček iz Francoske, prsi pa iz avstrijske kranjske dežele, katero je mogel tujec spoznati najbolje le v Ljubljani.
V času protireformacije so začeli nastopati zoper potratnost v obleki, javna razveseljevanja, zvodništva, nravno razrvanost, katera se je s sektami širila med ljudstvom.
1251
Sklenili so, da z dijaškimi ugrabljevalci deklet, ubijalci in tatovi ne smejo ravnati kot se postopa z drugimi dijaki.
1541
Mestni očetje so naročili mestnemu sodniku, naj strogo pazi in kaznuje družbo, ki se zbira pri Platnerici, se tam prepira in igra.
Na rotovžu so razpravljali o škofovi pritožbi, da gostači, trgovski in rokodelski pomočniki in sluge ob nedeljah že navsezgodaj popivajo, namesto da bi šli k maši.
Deželnega glavarja so naprosili, da bi zatrl zvodniške hiše po deželi.
Kralj Ferdinand je na pobudo protestantskih kranjskih deželnih stanov rotil prebivalstvo, naj se odpove grehu in zločinu in se skesano vrne k Bogu, da odvrne kugo in turško nevarnost, zvonjenje opoldne pa bo klic, da se omili jeza božja.
1577
Trubar toži, kako postanejo plemiči po dovršenih študijah predrzni, surovi cepci, postopači in pijanci, ki ne pogledajo nobene knjige več, ko niso več podložni strahovanju skrbnikov.
Med 30 letno vojno se celo dijaki graških jezuitskih šol niso obotavljali moriti, ropati in ubijati.
0
1796
Je našel kanclist Za zidom (Cankarjevo nabrežje) 63 zelo nedostojnih vizitk v dveh zavojih.
Ker je šel tik pred njim bakrorezec Weinmann, so ga obtožili, da so njegove.
Vizitke so uničili, njega pa obsodili na 8 dni milega zapora na rotovžu.
Ob petkih in sobotah je dobil le kruh in vodo.
Da je imel Weinmann dovolj posla in zaslužka, si je ob usihanju poštenih naročil pomagal s pohujšljivo umetnostjo, ki je bolj šla.
Erotične podobe so bile na posebnih listih, tobačnicah, pokrovih od ure, v medaljonih…
1798
So pri preiskavi na stanovanju v Trnovem našli 74 skrajno umazanih nespodobnih bakrorezov in 65 plošč za take podobe.
Weinmann se izgovarjal, da listov ni prodajal.
V stiski je oddal le 20 kosov resnim možem, večinoma vojakom.
Prosil je za milostno sodbo.
Obsojen je bil na 30 dni lahkega zapora na rotovžu, poostrenega dvakrat na teden ob kruhu in vodi.
Ob novem prestopku so mu zagrozili s kaznilnico.
Je našel kanclist Za zidom (Cankarjevo nabrežje) 63 zelo nedostojnih vizitk v dveh zavojih.
Ker je šel tik pred njim bakrorezec Weinmann, so ga obtožili, da so njegove.
Vizitke so uničili, njega pa obsodili na 8 dni milega zapora na rotovžu.
Ob petkih in sobotah je dobil le kruh in vodo.
Da je imel Weinmann dovolj posla in zaslužka, si je ob usihanju poštenih naročil pomagal s pohujšljivo umetnostjo, ki je bolj šla.
Erotične podobe so bile na posebnih listih, tobačnicah, pokrovih od ure, v medaljonih…
1798
So pri preiskavi na stanovanju v Trnovem našli 74 skrajno umazanih nespodobnih bakrorezov in 65 plošč za take podobe.
Weinmann se izgovarjal, da listov ni prodajal.
V stiski je oddal le 20 kosov resnim možem, večinoma vojakom.
Prosil je za milostno sodbo.
Obsojen je bil na 30 dni lahkega zapora na rotovžu, poostrenega dvakrat na teden ob kruhu in vodi.
Ob novem prestopku so mu zagrozili s kaznilnico.
0
V 14. stoletju je v večini mest in po vaseh razvratnost priklicala javne hiše, ki jim oblasti niso nasprotovale, da bi s slabim preprečile kaj hujšega, saj so zahajali tudi veljavni možje k tem lepim ženam, ki so se pojavljale ob semnjih, zabavah, v kopališčih, na romanjih, proščenjih, turnirjih, stanovskih in državnih zborih.
Sledile so premikom vojaških čet, ki so jim bile potrebne kot perice, kuharice in prenašalke.
Imeli so jih za zaželjen nečasten sloj, ki je bil označen.
Morale so nositi posebno obleko, ki je bila različna po raznih krajih.
Rumen plašč z modrimi vrvicami, rdeče čepice, zelena krila, zelen ali rumen rob na tančici in posebna igla.
V nekaterih mestih jim je bil prepovedan vstop v odličnejše dele mesta.
Drugod so bile enakopravne.
Priznana jim je bila predpravica, da so smele izvrševati obrt in da mesto ni smelo dovoljevati novih javnih hiš, v katerih so bile zaposlene domačinke.
Po mestih je bil zelo številen sloj trgovskih in rokodelskih pomočnikov, ki zaradi cehovsko omejenega števila mojstrov niso mogli in niso smeli imeti lastne družine.
Pomočnik si je ustvaril svoj dom le, če se je poročil z mojstrovo vdovo ali hčerjo.
Zato sta bili ti dve vedno v nevarnosti, da se izrodi prepovedano ljubimsko razmerje.
Da bi preprečili zapeljevanje žena in hčera, so meščani podpirali javne hiše.
Izgovarjali so se, da je to potrebno v varstvo čistosti zakona in devištva.
Hčere bajtarjev in kmetov, ki so prišle v mesto za zaslužkom, so se pogosto vdinjale v take hiše.
Vmes so bile tudi hčere meščanov, za katere ni bilo zaposlitve in zaslužka, pomožiti se pa tudi niso mogle vse, ko je po številnih vojnah moških primanjkovalo.
Dekline so šle tudi na ulice, v gostilne in kopališča.
Po kopanju so si gostje v posebnih kabinah dali postreči z jedjo in pijačo od kopaliških dekel.
Babja dolina v okolišu Vegove ulice kaže na predmestni del stare lahkoživosti.
Izza 16. stoletja je začel vpliv javne hiše upadati zaradi gospodarskega propada, ker Sredozemlje ni bilo več središče svetovnega prometa, ki je z odkritjem Amerike prešel na pristanišča ob obalah Atlantskega oceana.
Propad je povzročil tudi novi kapitalizem.
Kriza je ogrožala premoženja in potrkala na vrata ljudi, ki so se morali odpovedati vajenemu uživanju.
Delo, skrb in stiska so omejile prostitucijo.
Vedno redkejše so bile po Evropi javne hiše.
Ostale so v večini le lahkoživke.
Prikrito so živele svoje življenje.
Na zunaj so bile čednostne in čiste, ki so se preživljale kot šivilje, vezilje, perice ali likarice.
Moškim pa je bilo dobro znano kje živijo in kdaj jo dobiš.
Ker je bil obstoj lahkoživke tajen, je moral biti tu ostati tajen stik z njo.
Na zunaj je moralo biti vse častno, saj je minil čas renesanse, ko so bile lepe žene olepševalke življenja, praznikov in veselic.
***
Ob koncu 15. stoletja se je pojavil sifilis, ki je prišel iz novega sveta od preganjanih Indijancev.
Ker je prišla okužba iz javnih hiš, so te zaprli, ženske pa izgnali iz mesta, dokler kuga ni prešla.
Ljudje so se začeli ogibati javnih hiš.
1537
Mestni svet je sklenil, da je treba kaznovati prešuštnice in prešuštnike.
1547
Mestni svet je razpravljal o zakonolomstvu in o prizivu žene plačilnega mojstra zoper izrečeno sodbo.
Sklenili so, da se iz Ljubljane izžene Fister zaradi nečasti in zakonolomstva.
Na prošnjo cele soseske in moža so pomilostili ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu.
Ta je bila že leta 1544 zaradi zakonolomstva obsojena na 8 dni ječe, potem pa bi morala iti čepet še v sramotno kletko na trgu.
Na prošnjo očeta in njenih prijateljev so ji leta 1544 prizanesli.
Tudi tokrat so ji prizanesli in zagrozili, da če se še enkrat pregreši, bo brez milosti in drugim v svarilo postavljena v »apotekarico« in zazidana.
Po določbah srednjeveškega nemškega ljudskega prava SCHWABENSPIEGEL so prešuštnice žive pokopali ali zazidali.
1548
Pred sodnika je prišel čevljarski pomočnik, ker je grešil z ženo Matije.
Ker je imel dobre priprošnjike, je bil ustno ukorjen, če se bo pa še pregrešil, se mu bo novo k staremu priračunalo.
Matijevi ženi je grozilo izgnanstvo.
Prišel je njen mož z odvetnikom in prosil za milost.
Spregledali so ji, a ji obljubili kazen za nov pregrešek.
Na moževo prošnjo je bila v Ljubljani pomiloščena žena ptujskega samostanskega kletarja, ki je pobegnila na Vrhniko z menihom istega samostana.
Podobno je prosil Ljubljančan za ženo, ki se je trikrat spečala z Jakobom.
Pomilostili so jo, a je morala plačati 50 rajnšev za mestne utrdbe, s sodiščem pa se je morala še posebej poravnati.
Za Jakoba je prosil stiški opat, koroški dedni točaj in predsednik kranjskega deželnega sodišča.
Jakoba, ki je sedel pod ključem na Tranči, so izpustili.
Plačal pa je 32 rajnšev globe.
Mestni očetje so ukazali Albrehtu Beheimu, da mora v dveh dneh s svojo deklino zapustiti Ljubljano.
V vicedomskem stolpu se je pokoril mesar, s katerim je bila nosna njegova dekla.
Zanj je prosila žena, a je moral ostati v stolpu 3 mesece ali plačati 50 rajnšev za mestne utrdbe.
Po prestani kazni so ga še ostro ukorili, češ da na magistratu vedo, da z nedostojnimi izrazi nadleguje vse ženske, ki prihajajo nakupovat k njemu v mesnico.
Če se ne bo poboljšal, ga bodo brez milosti izgnali.
Križarski komtur je zasačil nekoga v prešuštvu s cerkovnikovo hčerjo.
Oba je držal v križanskih zaporih.
Mesto je zahtevalo izročitev obeh, ker je bilo mesto pristojno v malfičnih zadevah.
Po daljšem oklevanju se je komtur vdal.
Mesto je grešnika pomilostilo.
Za pokoro so spravili v vicedomski stolp meščana, ki je pred kratkim dobil otroka z deklino, svojo ženo pa je pretepal, da je dobila splav.
Ljubljanski orožarnar ni bil podložen mestnemu sodišču.
Ker je živel javno z dekletom, so naprosili deželnega upravitelja, da bi to razmerje odpravil.
Dobil je naročilo, da mora v 3 mesecih poslati svojo deklo proč.
1562
Hrvatom so žene zveste,
poslušne in uslužne v vsem,
tudi se prav redko sliši o nečistosti med njimi in nikakor se ne puste objemati ali prijemati
niti v šali
niti pri plesu.
Primož Trubar
1568
Mestni svet je naročil sodniku, naj prešuštnika, ki je svoj greh priznal, postavi v kletko pred rotovžem in ga potem izžene.
Odgodili so razpravo v zadevi peka Lenarta, ki je prešuštvoval s svojo deklo.
Januarja 1569 so mu prepovedali vsako skupnost z drugimi peki.
Niti svoje pekovske klopi ni smel imeti pri njih, marveč se je moral preseliti zraven žensk.
1572
Mestni sodnik je ukazal deželnemu podkovaču, naj se vzdrži nedostojnih ženščin in druge svojati, ker mu bodo drugače napeli druge strune.
1593
Mestnemu sodniku je bil izročen vicedomski podložnik, ki je dvema ženskama obetal zakon.
Za kazen so ga postavili pred rotovžem v kletko, obmetavali z jajci in izgnali iz mesta.
1594
Žensko, ki jo je zapustil mož in se je vdala lahkoživemu življenju, so zaprli v kletko, okepali z zaprtki, gnilim sadjem in izgnali iz mestnega pomirja.
1600
Tožil je meščan mestnega sodnika Petka, da ga je dal na ovadbo navadnega jesiharja vreči v ječo, češ da nečistuje s svojo deklo, pa mu ni mogel ničesar dokazati.
Zahteval je 8 dukatov odškodnine in Petkovo odstavitev.
1634
Steklarju Cerarju in ženi Urši so zagrozili z večnim izgonom iz mesta, če ju še kdaj zalotijo pri zvodništvu ali drugih zlikovstvih.
Speljala sta hčer kuharja pri deželnem okrajnem odvetniku.
Rešilo ju je posredovanje redovnih duhovnikov.
1635
Sodnik Widerkehr je zalotil v hiši v Špitalski ulici pripadnika privilegiranih stanov, kako je poleg njega brez steznika napol gola sedela neka vdova.
Oba je vtaknil v ječo na Tranči, priviligeranca pa naslednje jutro izpustil.
Zanj se je zavzel škof, ki je grozil sodniku z izobčenjem, če se ne poravna, ne prinese velikonočnega spovednega listka in se ponovno ne izpove pri jezuitih.
Sodnik se je skliceval na običaj, da so vedno na Tranči zapirali brez izjeme vse, ki so jih ponoči našli v sumljivih hišah.
Sodnik je prosil mestni svet za zaščito.
Vicedom je obljubil omehčati škofa.
Škof je sodnika izobčil.
Mestni svet se je pritožil pri cesarju in škof se je vdal.
Widerkehr je ostal sodnik, ker bi kot cerkveni izobčenec ne mogel biti.
Vdova je leta 1636 morala v 3 dneh zapustiti mesto, ker ni opustila nečistega življenja in je bila venomer v pohujšanje mestu.
Mestni svet je zaradi pohujšljivega življenja za večno pregnal iz mesta oba zakonca s hčerjo.
Za pouk drugim taticam je moral oče na Tranči pretepsti svojo hčer.
Potem jo je pretepel še birič.
Izgnali so Uršo, ki so ji sodni sluge naložili poštenih palic zaradi nečistovanja, malopridnega življenja in tatvin.
1637
Ižanskemu krojaču, ki je imel 3 žene, je rabelj odrezal nos, ga izšibal in med zaslišanjem dvakrat mučil.
+++
1666
Se baha jezuitski analist, da so v protireformacijski komisiji odpravili 4 konkubinate, poravnali več sporov med sorodniki in sežgali 3 zelo rabljene magične knjige.
1667
Jezuiti so spreobrnili 13 zakrknjenih grešnikov.
Več so jih še utrdili v dobrih sklepih, med njimi 2 deklici izredne lepote, katerih devištvo so lahkoživci kanili drago plačati, pa sta zavrnili vse darove in zlato.
44 osebam so patri odvzeli praznoverske pomočke in amulete za odvračanje bolezni in vzbujanje ljubezni.
1683
Zasegli so ljubezenske obeske erepta amuleta amatoria.
1686
Spovednik je pregovoril spovedanca, da mu je izročil list, ki je o njem veroval, da ga napravi neranljivega.
Po zaplembi so te liste sežgali.
Komisija čistosti je s kaznimi gladko ostriženje glave, javno pometanje ulic, vklepanje v verige, prevažanje samokolnic skušala odvrniti ženske od spolnih prekrškov.
Če so samskega moškega našli pri ženski, so ga takoj poročili, poročenega pa obtožili zakonolomstva.
***
1758
Za nekaj časa je izginila iz Ljubljane hči kositarja.
Starši so ji marsikaj in preveč spregledali.
Imela je vsa mogoča poznanstva.
Veseljačila je po gostilnah, kavarnah in trgovinah ter delala dolgove
1759
Grofa Louisa Auersperga se je prijelo ime Louis le grand.
Zaradi preveč svobodnega občevanja ž njim je prišla v slabo ime žena kresijskega glavarja, ki je bil do svoje žene prepopustljiv, dasi ga je razmerje tako grizlo, da je obolel.
Lastna mati ji je prepovedala priti v hišo.
Ko je nekoč le prišla, jo je pošteno oklofutala.
Mož je medtem zaprl vrata njene sobe in odslovil njeno sobarico.
Ko se je zvečer vrnila, se je morala čez noč zateči k moževi teti, potem pa k uršulinkam, kjer je ostala od aprila do junija.
Prve dni maja je možu poslala pogoje če hoče, da se vrne iz samostana.
Zahtevala je, da bo občevala s komur bo hotela, nazaj mora priti njena sobarica Karlina, ki so jo dolžili zvodništva in mož ne bo smel več k svoji tašči, kamor tudi sama ne pojde.
Ljubljančani so bili prepričani, da bo slabotni mož pogoje sprejel in jo še odpuščanja prosil.
Privoščili so mu kazen, da bi moža privezali k sramotnemu kamnu, mu slekli hlače, Louis le grand bi ga moral držati, hišna Karlina bi morala zvezati šibe, tašča pa bi ga morala v navzočnosti svoje hčere pretepsti.
Sledile so premikom vojaških čet, ki so jim bile potrebne kot perice, kuharice in prenašalke.
Imeli so jih za zaželjen nečasten sloj, ki je bil označen.
Morale so nositi posebno obleko, ki je bila različna po raznih krajih.
Rumen plašč z modrimi vrvicami, rdeče čepice, zelena krila, zelen ali rumen rob na tančici in posebna igla.
V nekaterih mestih jim je bil prepovedan vstop v odličnejše dele mesta.
Drugod so bile enakopravne.
Priznana jim je bila predpravica, da so smele izvrševati obrt in da mesto ni smelo dovoljevati novih javnih hiš, v katerih so bile zaposlene domačinke.
Po mestih je bil zelo številen sloj trgovskih in rokodelskih pomočnikov, ki zaradi cehovsko omejenega števila mojstrov niso mogli in niso smeli imeti lastne družine.
Pomočnik si je ustvaril svoj dom le, če se je poročil z mojstrovo vdovo ali hčerjo.
Zato sta bili ti dve vedno v nevarnosti, da se izrodi prepovedano ljubimsko razmerje.
Da bi preprečili zapeljevanje žena in hčera, so meščani podpirali javne hiše.
Izgovarjali so se, da je to potrebno v varstvo čistosti zakona in devištva.
Hčere bajtarjev in kmetov, ki so prišle v mesto za zaslužkom, so se pogosto vdinjale v take hiše.
Vmes so bile tudi hčere meščanov, za katere ni bilo zaposlitve in zaslužka, pomožiti se pa tudi niso mogle vse, ko je po številnih vojnah moških primanjkovalo.
Dekline so šle tudi na ulice, v gostilne in kopališča.
Po kopanju so si gostje v posebnih kabinah dali postreči z jedjo in pijačo od kopaliških dekel.
Babja dolina v okolišu Vegove ulice kaže na predmestni del stare lahkoživosti.
Izza 16. stoletja je začel vpliv javne hiše upadati zaradi gospodarskega propada, ker Sredozemlje ni bilo več središče svetovnega prometa, ki je z odkritjem Amerike prešel na pristanišča ob obalah Atlantskega oceana.
Propad je povzročil tudi novi kapitalizem.
Kriza je ogrožala premoženja in potrkala na vrata ljudi, ki so se morali odpovedati vajenemu uživanju.
Delo, skrb in stiska so omejile prostitucijo.
Vedno redkejše so bile po Evropi javne hiše.
Ostale so v večini le lahkoživke.
Prikrito so živele svoje življenje.
Na zunaj so bile čednostne in čiste, ki so se preživljale kot šivilje, vezilje, perice ali likarice.
Moškim pa je bilo dobro znano kje živijo in kdaj jo dobiš.
Ker je bil obstoj lahkoživke tajen, je moral biti tu ostati tajen stik z njo.
Na zunaj je moralo biti vse častno, saj je minil čas renesanse, ko so bile lepe žene olepševalke življenja, praznikov in veselic.
***
Ob koncu 15. stoletja se je pojavil sifilis, ki je prišel iz novega sveta od preganjanih Indijancev.
Ker je prišla okužba iz javnih hiš, so te zaprli, ženske pa izgnali iz mesta, dokler kuga ni prešla.
Ljudje so se začeli ogibati javnih hiš.
1537
Mestni svet je sklenil, da je treba kaznovati prešuštnice in prešuštnike.
1547
Mestni svet je razpravljal o zakonolomstvu in o prizivu žene plačilnega mojstra zoper izrečeno sodbo.
Sklenili so, da se iz Ljubljane izžene Fister zaradi nečasti in zakonolomstva.
Na prošnjo cele soseske in moža so pomilostili ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu.
Ta je bila že leta 1544 zaradi zakonolomstva obsojena na 8 dni ječe, potem pa bi morala iti čepet še v sramotno kletko na trgu.
Na prošnjo očeta in njenih prijateljev so ji leta 1544 prizanesli.
Tudi tokrat so ji prizanesli in zagrozili, da če se še enkrat pregreši, bo brez milosti in drugim v svarilo postavljena v »apotekarico« in zazidana.
Po določbah srednjeveškega nemškega ljudskega prava SCHWABENSPIEGEL so prešuštnice žive pokopali ali zazidali.
1548
Pred sodnika je prišel čevljarski pomočnik, ker je grešil z ženo Matije.
Ker je imel dobre priprošnjike, je bil ustno ukorjen, če se bo pa še pregrešil, se mu bo novo k staremu priračunalo.
Matijevi ženi je grozilo izgnanstvo.
Prišel je njen mož z odvetnikom in prosil za milost.
Spregledali so ji, a ji obljubili kazen za nov pregrešek.
Na moževo prošnjo je bila v Ljubljani pomiloščena žena ptujskega samostanskega kletarja, ki je pobegnila na Vrhniko z menihom istega samostana.
Podobno je prosil Ljubljančan za ženo, ki se je trikrat spečala z Jakobom.
Pomilostili so jo, a je morala plačati 50 rajnšev za mestne utrdbe, s sodiščem pa se je morala še posebej poravnati.
Za Jakoba je prosil stiški opat, koroški dedni točaj in predsednik kranjskega deželnega sodišča.
Jakoba, ki je sedel pod ključem na Tranči, so izpustili.
Plačal pa je 32 rajnšev globe.
Mestni očetje so ukazali Albrehtu Beheimu, da mora v dveh dneh s svojo deklino zapustiti Ljubljano.
V vicedomskem stolpu se je pokoril mesar, s katerim je bila nosna njegova dekla.
Zanj je prosila žena, a je moral ostati v stolpu 3 mesece ali plačati 50 rajnšev za mestne utrdbe.
Po prestani kazni so ga še ostro ukorili, češ da na magistratu vedo, da z nedostojnimi izrazi nadleguje vse ženske, ki prihajajo nakupovat k njemu v mesnico.
Če se ne bo poboljšal, ga bodo brez milosti izgnali.
Križarski komtur je zasačil nekoga v prešuštvu s cerkovnikovo hčerjo.
Oba je držal v križanskih zaporih.
Mesto je zahtevalo izročitev obeh, ker je bilo mesto pristojno v malfičnih zadevah.
Po daljšem oklevanju se je komtur vdal.
Mesto je grešnika pomilostilo.
Za pokoro so spravili v vicedomski stolp meščana, ki je pred kratkim dobil otroka z deklino, svojo ženo pa je pretepal, da je dobila splav.
Ljubljanski orožarnar ni bil podložen mestnemu sodišču.
Ker je živel javno z dekletom, so naprosili deželnega upravitelja, da bi to razmerje odpravil.
Dobil je naročilo, da mora v 3 mesecih poslati svojo deklo proč.
1562
Hrvatom so žene zveste,
poslušne in uslužne v vsem,
tudi se prav redko sliši o nečistosti med njimi in nikakor se ne puste objemati ali prijemati
niti v šali
niti pri plesu.
Primož Trubar
1568
Mestni svet je naročil sodniku, naj prešuštnika, ki je svoj greh priznal, postavi v kletko pred rotovžem in ga potem izžene.
Odgodili so razpravo v zadevi peka Lenarta, ki je prešuštvoval s svojo deklo.
Januarja 1569 so mu prepovedali vsako skupnost z drugimi peki.
Niti svoje pekovske klopi ni smel imeti pri njih, marveč se je moral preseliti zraven žensk.
1572
Mestni sodnik je ukazal deželnemu podkovaču, naj se vzdrži nedostojnih ženščin in druge svojati, ker mu bodo drugače napeli druge strune.
1593
Mestnemu sodniku je bil izročen vicedomski podložnik, ki je dvema ženskama obetal zakon.
Za kazen so ga postavili pred rotovžem v kletko, obmetavali z jajci in izgnali iz mesta.
1594
Žensko, ki jo je zapustil mož in se je vdala lahkoživemu življenju, so zaprli v kletko, okepali z zaprtki, gnilim sadjem in izgnali iz mestnega pomirja.
1600
Tožil je meščan mestnega sodnika Petka, da ga je dal na ovadbo navadnega jesiharja vreči v ječo, češ da nečistuje s svojo deklo, pa mu ni mogel ničesar dokazati.
Zahteval je 8 dukatov odškodnine in Petkovo odstavitev.
1634
Steklarju Cerarju in ženi Urši so zagrozili z večnim izgonom iz mesta, če ju še kdaj zalotijo pri zvodništvu ali drugih zlikovstvih.
Speljala sta hčer kuharja pri deželnem okrajnem odvetniku.
Rešilo ju je posredovanje redovnih duhovnikov.
1635
Sodnik Widerkehr je zalotil v hiši v Špitalski ulici pripadnika privilegiranih stanov, kako je poleg njega brez steznika napol gola sedela neka vdova.
Oba je vtaknil v ječo na Tranči, priviligeranca pa naslednje jutro izpustil.
Zanj se je zavzel škof, ki je grozil sodniku z izobčenjem, če se ne poravna, ne prinese velikonočnega spovednega listka in se ponovno ne izpove pri jezuitih.
Sodnik se je skliceval na običaj, da so vedno na Tranči zapirali brez izjeme vse, ki so jih ponoči našli v sumljivih hišah.
Sodnik je prosil mestni svet za zaščito.
Vicedom je obljubil omehčati škofa.
Škof je sodnika izobčil.
Mestni svet se je pritožil pri cesarju in škof se je vdal.
Widerkehr je ostal sodnik, ker bi kot cerkveni izobčenec ne mogel biti.
Vdova je leta 1636 morala v 3 dneh zapustiti mesto, ker ni opustila nečistega življenja in je bila venomer v pohujšanje mestu.
Mestni svet je zaradi pohujšljivega življenja za večno pregnal iz mesta oba zakonca s hčerjo.
Za pouk drugim taticam je moral oče na Tranči pretepsti svojo hčer.
Potem jo je pretepel še birič.
Izgnali so Uršo, ki so ji sodni sluge naložili poštenih palic zaradi nečistovanja, malopridnega življenja in tatvin.
1637
Ižanskemu krojaču, ki je imel 3 žene, je rabelj odrezal nos, ga izšibal in med zaslišanjem dvakrat mučil.
+++
1666
Se baha jezuitski analist, da so v protireformacijski komisiji odpravili 4 konkubinate, poravnali več sporov med sorodniki in sežgali 3 zelo rabljene magične knjige.
1667
Jezuiti so spreobrnili 13 zakrknjenih grešnikov.
Več so jih še utrdili v dobrih sklepih, med njimi 2 deklici izredne lepote, katerih devištvo so lahkoživci kanili drago plačati, pa sta zavrnili vse darove in zlato.
44 osebam so patri odvzeli praznoverske pomočke in amulete za odvračanje bolezni in vzbujanje ljubezni.
1683
Zasegli so ljubezenske obeske erepta amuleta amatoria.
1686
Spovednik je pregovoril spovedanca, da mu je izročil list, ki je o njem veroval, da ga napravi neranljivega.
Po zaplembi so te liste sežgali.
Komisija čistosti je s kaznimi gladko ostriženje glave, javno pometanje ulic, vklepanje v verige, prevažanje samokolnic skušala odvrniti ženske od spolnih prekrškov.
Če so samskega moškega našli pri ženski, so ga takoj poročili, poročenega pa obtožili zakonolomstva.
***
1758
Za nekaj časa je izginila iz Ljubljane hči kositarja.
Starši so ji marsikaj in preveč spregledali.
Imela je vsa mogoča poznanstva.
Veseljačila je po gostilnah, kavarnah in trgovinah ter delala dolgove
1759
Grofa Louisa Auersperga se je prijelo ime Louis le grand.
Zaradi preveč svobodnega občevanja ž njim je prišla v slabo ime žena kresijskega glavarja, ki je bil do svoje žene prepopustljiv, dasi ga je razmerje tako grizlo, da je obolel.
Lastna mati ji je prepovedala priti v hišo.
Ko je nekoč le prišla, jo je pošteno oklofutala.
Mož je medtem zaprl vrata njene sobe in odslovil njeno sobarico.
Ko se je zvečer vrnila, se je morala čez noč zateči k moževi teti, potem pa k uršulinkam, kjer je ostala od aprila do junija.
Prve dni maja je možu poslala pogoje če hoče, da se vrne iz samostana.
Zahtevala je, da bo občevala s komur bo hotela, nazaj mora priti njena sobarica Karlina, ki so jo dolžili zvodništva in mož ne bo smel več k svoji tašči, kamor tudi sama ne pojde.
Ljubljančani so bili prepričani, da bo slabotni mož pogoje sprejel in jo še odpuščanja prosil.
Privoščili so mu kazen, da bi moža privezali k sramotnemu kamnu, mu slekli hlače, Louis le grand bi ga moral držati, hišna Karlina bi morala zvezati šibe, tašča pa bi ga morala v navzočnosti svoje hčere pretepsti.
0
Ljubljanski mestni sodnik in njemu prideljeni četrtni mojster sta si morala neopazno prizadevati, da bo vladala med obema spoloma nrav in čistost ter da bodo Boga in dobre nravi žaleči sestanki odkriti.
1786
Policijski red je vzel na piko gostilnice in pajzlje, kjer so gospodarile samske vlačuge.
10 FEB 1786 je dvajsetletna natakarica zapustila službo v gostilni Pri zvezdi.
18 FEB 1786 so jo klicali na magistrat, ker so jo ovadili, da jo vzdržuje kadet.
Izjavila je, da hoče izterjati le še dolgove, potem pa se vrne na Koroško.
Na rotovžu so ji dejali, naj gre domov ali pa naj stopi v pošteno službo, sicer jo čaka prisilni odgon čez Karavanke.
K vdovi Luciji in hčerki so zahajali vojaki iz Šentpetra.
Izgovarjala se je, da vojakom preskrbuje le posojila, ker tudi sama pri tem kaj malega zasluži in da ji ni mogoče živeti brez družbe njenih lubih vojakov.
19 DEC 1786 jo je župan obsodil na zapor za 24 ur ob kruhu in vodi.
Če se ne poboljša, ji odvzamejo ubožno podporo, gospodar pa ji bo odpovedal stanovanje.
1788
Spomladi so svoj greh priznale in bile obsojene 3 mlade dekline zaradi ponočnega vabljenja moških z igro obraza in s cukanjem za suknjič, zaradi zavajanja in nečistovanja s 14 dnevi strogega zapora.
Na noge so dobile železo, ležale so na golih deskah, obiske so smele dobiti le ob navzočnosti uradne osebe, za pijačo le vodo in pa primerno delo.
Kot vzrok, da so se tako spozabile, je 18 letna ta mala Micka navedla, da ni mogla dobiti službe, čeprav bi rada delala, živa pa tudi ne more pod zemljo.
To življenje, da je opravljala le 3 tedne, zaslužila pa je vsega komaj 40 krajcarjev, za živež se je morala zato še zadolžiti.
1789
V Ljubljani je bil ubežnik z Reke.
Njegov oče Vito je prosil, naj mu razuzdanega Vincenca, ki je živel tu s svojo nosno deklino, pošljejo dobro zavarovanega s poštnim vozom domov.
Sinko je ob odhodu domače naplahtal, češ da si gre iskat pisarniško službo v Gradec.
1791
28 letna Alenka iz Kamnika se je prodala za 20 krajcarjev.
Denar je vzela, potem pa se je skesala in ušla.
Za poravnavo je ponujala nazaj le polovico.
Ob hrupnem prerekanju sredi noči je bila aretirana in izgnana v Kamnik, potem ko so ji za popotnico odšteli še 5 korobačev.
Čez nekaj mesecev, ob žetvi, se je znašla spet v Ljubljani in pred magistratnim sodiščem, ki ji je zaradi nedovoljenega povratka prisodilo še 6 udarcev s korobačem
+++
1796
Na Bregu je ljubimkala Barba s štirimi vojaki.
Zaradi nedoraslih otrok, ki so to videli, je hotela gostilničarka Barbo odpraviti, a so se zanjo potegovali vojaki.
Gospodinja je zadevo prijavila magistratu, ki je Barbo obsodil na 8 dni kaznilnice.
Vsak drugi dan je dobila gorko jed, drugače pa le kruh in vodo.
1801
Vrhniški tržni sodnik je bil brez otrok, pa je vzel v vzgojo 4 letno Urško na prošnjo njenih staršev, ki so bili podložniki žirovskega župnika.
Leta 1801 je poslal 20 letno Urško, ki je bila v blagoslovljenem stanju, k babici v Ljubljano, kjer je zanjo in za otroka najel stanovanje na Poljanah.
Na ušesa policijskega ravnateljstva je prišlo, da živi Urška brez zaposlitve in da njo in njenega nezakonskega otroka vzdržuje vrhniški tržni sodnik.
Na magistratu so sklenili Urško poslati domov k očetu, vendar pa so ji zaradi zdravljenja otroka dovolili ostati v Ljubljani.
Leta 1803 je Urška povila drugo dete.
Na poletje se je zaradi prijave o nezaposlenosti znašla zopet pred sodniki.
Ljubimec jim je poslal pismo, kjer obeta, da bo skrbel za otroka, Urška si bo našla službo in naj je ne odženejo v rojstni kraj, kjer bi se ne mogla preživeti in bi zapadla sramoti.
Sodišče je to in položaj očeta otrok upoštevalo ter ni izgnalo Urške, ki je plačevala za hrano mesečno 5 goldinarjev.
Pisma, ki jih je pisal vrhniški sodnik Urški, so polna nežnosti in očetovske skrbnosti.
Uči jo, naj bo skromna, naj z nikomer ne hodi, naj ne godrnja in lepo naj ravna z otročičema, saj nobenemu ne gre vedno vse po volji.
Zameril pa ji je, ker si je na svojo pest poiskala drugo stanovanje.
Njemu naj zaupa in ne babnicam in naj ne dela po svoji glavi.
1786
Policijski red je vzel na piko gostilnice in pajzlje, kjer so gospodarile samske vlačuge.
10 FEB 1786 je dvajsetletna natakarica zapustila službo v gostilni Pri zvezdi.
18 FEB 1786 so jo klicali na magistrat, ker so jo ovadili, da jo vzdržuje kadet.
Izjavila je, da hoče izterjati le še dolgove, potem pa se vrne na Koroško.
Na rotovžu so ji dejali, naj gre domov ali pa naj stopi v pošteno službo, sicer jo čaka prisilni odgon čez Karavanke.
K vdovi Luciji in hčerki so zahajali vojaki iz Šentpetra.
Izgovarjala se je, da vojakom preskrbuje le posojila, ker tudi sama pri tem kaj malega zasluži in da ji ni mogoče živeti brez družbe njenih lubih vojakov.
19 DEC 1786 jo je župan obsodil na zapor za 24 ur ob kruhu in vodi.
Če se ne poboljša, ji odvzamejo ubožno podporo, gospodar pa ji bo odpovedal stanovanje.
1788
Spomladi so svoj greh priznale in bile obsojene 3 mlade dekline zaradi ponočnega vabljenja moških z igro obraza in s cukanjem za suknjič, zaradi zavajanja in nečistovanja s 14 dnevi strogega zapora.
Na noge so dobile železo, ležale so na golih deskah, obiske so smele dobiti le ob navzočnosti uradne osebe, za pijačo le vodo in pa primerno delo.
Kot vzrok, da so se tako spozabile, je 18 letna ta mala Micka navedla, da ni mogla dobiti službe, čeprav bi rada delala, živa pa tudi ne more pod zemljo.
To življenje, da je opravljala le 3 tedne, zaslužila pa je vsega komaj 40 krajcarjev, za živež se je morala zato še zadolžiti.
1789
V Ljubljani je bil ubežnik z Reke.
Njegov oče Vito je prosil, naj mu razuzdanega Vincenca, ki je živel tu s svojo nosno deklino, pošljejo dobro zavarovanega s poštnim vozom domov.
Sinko je ob odhodu domače naplahtal, češ da si gre iskat pisarniško službo v Gradec.
1791
28 letna Alenka iz Kamnika se je prodala za 20 krajcarjev.
Denar je vzela, potem pa se je skesala in ušla.
Za poravnavo je ponujala nazaj le polovico.
Ob hrupnem prerekanju sredi noči je bila aretirana in izgnana v Kamnik, potem ko so ji za popotnico odšteli še 5 korobačev.
Čez nekaj mesecev, ob žetvi, se je znašla spet v Ljubljani in pred magistratnim sodiščem, ki ji je zaradi nedovoljenega povratka prisodilo še 6 udarcev s korobačem
+++
1796
Na Bregu je ljubimkala Barba s štirimi vojaki.
Zaradi nedoraslih otrok, ki so to videli, je hotela gostilničarka Barbo odpraviti, a so se zanjo potegovali vojaki.
Gospodinja je zadevo prijavila magistratu, ki je Barbo obsodil na 8 dni kaznilnice.
Vsak drugi dan je dobila gorko jed, drugače pa le kruh in vodo.
1801
Vrhniški tržni sodnik je bil brez otrok, pa je vzel v vzgojo 4 letno Urško na prošnjo njenih staršev, ki so bili podložniki žirovskega župnika.
Leta 1801 je poslal 20 letno Urško, ki je bila v blagoslovljenem stanju, k babici v Ljubljano, kjer je zanjo in za otroka najel stanovanje na Poljanah.
Na ušesa policijskega ravnateljstva je prišlo, da živi Urška brez zaposlitve in da njo in njenega nezakonskega otroka vzdržuje vrhniški tržni sodnik.
Na magistratu so sklenili Urško poslati domov k očetu, vendar pa so ji zaradi zdravljenja otroka dovolili ostati v Ljubljani.
Leta 1803 je Urška povila drugo dete.
Na poletje se je zaradi prijave o nezaposlenosti znašla zopet pred sodniki.
Ljubimec jim je poslal pismo, kjer obeta, da bo skrbel za otroka, Urška si bo našla službo in naj je ne odženejo v rojstni kraj, kjer bi se ne mogla preživeti in bi zapadla sramoti.
Sodišče je to in položaj očeta otrok upoštevalo ter ni izgnalo Urške, ki je plačevala za hrano mesečno 5 goldinarjev.
Pisma, ki jih je pisal vrhniški sodnik Urški, so polna nežnosti in očetovske skrbnosti.
Uči jo, naj bo skromna, naj z nikomer ne hodi, naj ne godrnja in lepo naj ravna z otročičema, saj nobenemu ne gre vedno vse po volji.
Zameril pa ji je, ker si je na svojo pest poiskala drugo stanovanje.
Njemu naj zaupa in ne babnicam in naj ne dela po svoji glavi.
0
Kakor na prejo niso hodili zaradi dela, tako je bilo kopanje priložnost za shajanje in dvorjenje, kakor pa skrb za zdravje in čistočo.
Običaj skupnega kopanja je trajal do sredi 14. stoletja, do leta črne smrti.
Star običaj je bil, da je na ukaz moža v kopalnici gosta postregla njegova žena.
Kopanje je bilo družabni in zabavni sestanek, zato so ostajali dolgo v vodi.
Izza 14. stoletja so pogoste odredbe, ki prepovedujejo skupno kopanje in odkazujejo ženskam svoj čas ali pa posebno kopališče.
Zabavali so se s petjem, godbo in šalami.
Ljubimkali so z besedo, mimiko in dejanjem.
Ker so ostajali cele ure v kopeli, so si donašali jedi in pijače.
Učenci Janeza Ljubljanskega so na crngrobski freski prikazali kopanje kot za nedeljo neprimerno in pregrešno opravilo.
1557
Po statutu bratislavskega ceha so kaznovali kopališkega strežnika na kazen 2 funtov voska, če se je vsedel v kad, v kateri se je kopala tuja ženska in ji grdo govoril.
1 funt je bila globa, če je z eno nogo stopil v njeno kad, ako pa jo je drzno zapeljivo nagovarjal, je bila kazen polovica funta voska.
Zaradi razposajenosti so v 15. stoletju v večini mest zahtevali delitev spolov v kopališčih, čeprav se odredb niso vedno držali.
Običaj skupnega kopanja je trajal do sredi 14. stoletja, do leta črne smrti.
Star običaj je bil, da je na ukaz moža v kopalnici gosta postregla njegova žena.
Kopanje je bilo družabni in zabavni sestanek, zato so ostajali dolgo v vodi.
Izza 14. stoletja so pogoste odredbe, ki prepovedujejo skupno kopanje in odkazujejo ženskam svoj čas ali pa posebno kopališče.
Zabavali so se s petjem, godbo in šalami.
Ljubimkali so z besedo, mimiko in dejanjem.
Ker so ostajali cele ure v kopeli, so si donašali jedi in pijače.
Učenci Janeza Ljubljanskega so na crngrobski freski prikazali kopanje kot za nedeljo neprimerno in pregrešno opravilo.
1557
Po statutu bratislavskega ceha so kaznovali kopališkega strežnika na kazen 2 funtov voska, če se je vsedel v kad, v kateri se je kopala tuja ženska in ji grdo govoril.
1 funt je bila globa, če je z eno nogo stopil v njeno kad, ako pa jo je drzno zapeljivo nagovarjal, je bila kazen polovica funta voska.
Zaradi razposajenosti so v 15. stoletju v večini mest zahtevali delitev spolov v kopališčih, čeprav se odredb niso vedno držali.
0
Za odložene najdenčke so skrbeli že v srednjem veku, da bi ne bilo detomorov in da bi bili deležni oskrbe otroci, ki jih je zapustil oče, mati pa je ostala brez sredstev in bi bila prisiljena udati se prostituciji.
V Ljubljani je bila najdenišnica združena z meščanskim špitalom, ki je sirote špitalarje oskrboval po zunanjih dojiljah.
1540
Občinski očetje so naročili babicam, naj bodo pazljive, ker so našli v vodi mrtve otroke.
V 18. stoletju je v Ljubljano prihajalo veliko otrok iz najdeniške zibke v Trstu, ki so jih potem oddajali na kmete za svoje ali na delo, ali da so se priučili kaki obrti.
1726
Grofica Schrottenbach je našla na pragu deklico.
Dala jo je krstiti, skrbela zanjo in jo vzgojila, da je upravljala njeno gospodarstvo.
Ko je bila stara 23 let, je ušla z vojakom.
Nič ni vzela s seboj.
Pustila je le pismo, v katerem se je zahvalila za prejete dobrote.
1750
Januarja so našli na stopnicah Raigersfeldove hiše na Mestnem trgu 17 nekaj tednov staro deklico.
Od mraza je bila popolnoma otrpla.
Dete so oddali v oskrbo v meščanski špital.
1870
Najdenčkov s Kranjskega je bilo 1828.
Zaradi velikih bremen je deželni zbor sklenil, da najdenišnica v Ljubljani s 1. Julijem 1871 preneha delovati.
Skrb za otroke so morali prevzeti premožni očetje, ki so se skrivali in matere oziroma sorodstvo.
V Ljubljani je ostala še nadalje porodnišnica in učilnica za babice.
V Ljubljani je bila najdenišnica združena z meščanskim špitalom, ki je sirote špitalarje oskrboval po zunanjih dojiljah.
1540
Občinski očetje so naročili babicam, naj bodo pazljive, ker so našli v vodi mrtve otroke.
V 18. stoletju je v Ljubljano prihajalo veliko otrok iz najdeniške zibke v Trstu, ki so jih potem oddajali na kmete za svoje ali na delo, ali da so se priučili kaki obrti.
1726
Grofica Schrottenbach je našla na pragu deklico.
Dala jo je krstiti, skrbela zanjo in jo vzgojila, da je upravljala njeno gospodarstvo.
Ko je bila stara 23 let, je ušla z vojakom.
Nič ni vzela s seboj.
Pustila je le pismo, v katerem se je zahvalila za prejete dobrote.
1750
Januarja so našli na stopnicah Raigersfeldove hiše na Mestnem trgu 17 nekaj tednov staro deklico.
Od mraza je bila popolnoma otrpla.
Dete so oddali v oskrbo v meščanski špital.
1870
Najdenčkov s Kranjskega je bilo 1828.
Zaradi velikih bremen je deželni zbor sklenil, da najdenišnica v Ljubljani s 1. Julijem 1871 preneha delovati.
Skrb za otroke so morali prevzeti premožni očetje, ki so se skrivali in matere oziroma sorodstvo.
V Ljubljani je ostala še nadalje porodnišnica in učilnica za babice.
0
Lelj - top si. Ti bi se moral zaposlit zdele v knjižnici - najbližji. .
Dej stari pomagaj.
Dej stari pomagaj.
0
Teli jezuitski dijaki so bili res nekaj posebnega, od posiljevalcev do morilcev. Koliko so bili stari?
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
Teli jezuitski dijaki so bili res nekaj posebnega, od posiljevalcev do morilcev. Koliko so bili stari?ne reče se zaman divjaki
predvidevam, da so bili stari okoli 14 let
0
V zatišju zasebnega verovanja so se vzdržali blagoslovi in zagovori, ki povzročijo rodovitnost, preženejo zle duhove, obudijo ljubezen, odkrijejo zaklade in tatove, spreminjajo vreme in dajo zdravje ter preženejo bolezen.
Iz zvezd, kart, kock, sanj, ponašanja živali, dogodkov pri krstu, poroki, pogrebu in od vpliva določenih dni so pričakovali, da se jim odgrne zavesa bodočih dogodkov in odkrije lastna usoda.
Če so bili ti zagovori in ljudska ljubavna poezija napisani, jih je cerkvena oblast zaplenila in uničila.
1680
Ljubljanski jezuiti so uničili ljubavne pesmi in zagovore.
Iz zvezd, kart, kock, sanj, ponašanja živali, dogodkov pri krstu, poroki, pogrebu in od vpliva določenih dni so pričakovali, da se jim odgrne zavesa bodočih dogodkov in odkrije lastna usoda.
Če so bili ti zagovori in ljudska ljubavna poezija napisani, jih je cerkvena oblast zaplenila in uničila.
1680
Ljubljanski jezuiti so uničili ljubavne pesmi in zagovore.
0
Ob koncu srednjega veka so bili meščani bolj izobraženi nego plemiči.
Plemiči so se šolali v tujini, toda čim niso bili več podložni svojim učiteljem, so se vdali veseljačenju, postopaštvu in razuzdanosti ter pozabili na učenje.
Trgovci in obrtniki so ostali trezni in marljivi.
Svoje znanje in izobrazbo so s pridom uporabili v življenju.
Sprevideli so, da jim je izobrazba nujno potrebna, pa so zato snovali in skrbeli tudi za šole.
Plemiči so se šolali v tujini, toda čim niso bili več podložni svojim učiteljem, so se vdali veseljačenju, postopaštvu in razuzdanosti ter pozabili na učenje.
Trgovci in obrtniki so ostali trezni in marljivi.
Svoje znanje in izobrazbo so s pridom uporabili v življenju.
Sprevideli so, da jim je izobrazba nujno potrebna, pa so zato snovali in skrbeli tudi za šole.
0
1551
Škof je »svetoval« županu, naj meščani odstranijo prepovedane knjige, ker da bo to v kratkem ukazala protireformacijska komisija.
Na občinski seji so sklenili, da po okrajnih načelnikih o tem seznanijo prebivalstvo.
29 DEC 1600
Protireformacijska komisija je na Glavnem trgu sežgala 8 vozov luteranskih knjig.
9 JAN 1601
Protireformacijska komisija je sežgala 3 vozove luteranskih knjig.
Toda vprav izza tega časa so začeli z vnemo tiskati slovenske nabožne šolske knjige.
Ginevati je začela miselnost, da sta latinščina in nemščina vrhunec in edini cilj izobrazbe, kakor si je zamišljal tajnik grofov Auerspergov.
V turjaškem knežjem dvorcu v Gosposki ulici je bila razen botaničnega pomarančnega vrta tudi knjižnica, arhiv in dvorana z redkostimi, dragocenostmi in umetninami.
1606
Tajnik grofov se pritožuje, da ljubljanski mestni sodnik ne zna brati nemško.
Škof je »svetoval« županu, naj meščani odstranijo prepovedane knjige, ker da bo to v kratkem ukazala protireformacijska komisija.
Na občinski seji so sklenili, da po okrajnih načelnikih o tem seznanijo prebivalstvo.
29 DEC 1600
Protireformacijska komisija je na Glavnem trgu sežgala 8 vozov luteranskih knjig.
9 JAN 1601
Protireformacijska komisija je sežgala 3 vozove luteranskih knjig.
Toda vprav izza tega časa so začeli z vnemo tiskati slovenske nabožne šolske knjige.
Ginevati je začela miselnost, da sta latinščina in nemščina vrhunec in edini cilj izobrazbe, kakor si je zamišljal tajnik grofov Auerspergov.
V turjaškem knežjem dvorcu v Gosposki ulici je bila razen botaničnega pomarančnega vrta tudi knjižnica, arhiv in dvorana z redkostimi, dragocenostmi in umetninami.
1606
Tajnik grofov se pritožuje, da ljubljanski mestni sodnik ne zna brati nemško.
0
1693
Ustanovljena je bila Akademija operozov.
1700
Škof Herberstein je s stolnim proštom Prešernom in stolnim dekanom Dolničarjem ustanovil prvo ljubljansko javno in sedanjo semeniško knjižnico.
1701
Bil je prvi občni zbor Akademije operozov.
1702
Glasbena akademija je proslavila svoj prvi javni nastop z umetnim ognjem na Ljubljanici.
1703
Filharmoniki so sprejeli princa Evgena Savojskega z glasbo, kakršne princ po lastni izjavi zlepa še ni slišal.
Ustanovljena je bila Akademija operozov.
1700
Škof Herberstein je s stolnim proštom Prešernom in stolnim dekanom Dolničarjem ustanovil prvo ljubljansko javno in sedanjo semeniško knjižnico.
1701
Bil je prvi občni zbor Akademije operozov.
1702
Glasbena akademija je proslavila svoj prvi javni nastop z umetnim ognjem na Ljubljanici.
1703
Filharmoniki so sprejeli princa Evgena Savojskega z glasbo, kakršne princ po lastni izjavi zlepa še ni slišal.
0
1575
Od leta 1575 do leta 1580 je delovala Mandeljčeva tiskarna, ki naj bi bila prva tiskarna.
1636
Jezuiti so hoteli ustanoviti tiskarno.
Imeli so za tiskarno zbranega že precej denarja.
Niso upali začeti, ker so mislili, da mora biti s tiskarno združena še papirnica.
1678
Deželni stanovi so ustanovili tiskarno, ki jo je s stavci, tiskarji in vajenci vodil Mayer iz Solnograda.
17 OKT 1766
S patentom so prepovedali knjižno krošnjarijo s pohujšljivimi knjigami, ne da bi jih predložili v cenzuro.
1781
Vlada je ponovno naročevala, da je treba kramarjem s slikami knjige odvzeti in jih poslati uradu za revizijo knjig.
Od leta 1575 do leta 1580 je delovala Mandeljčeva tiskarna, ki naj bi bila prva tiskarna.
1636
Jezuiti so hoteli ustanoviti tiskarno.
Imeli so za tiskarno zbranega že precej denarja.
Niso upali začeti, ker so mislili, da mora biti s tiskarno združena še papirnica.
1678
Deželni stanovi so ustanovili tiskarno, ki jo je s stavci, tiskarji in vajenci vodil Mayer iz Solnograda.
17 OKT 1766
S patentom so prepovedali knjižno krošnjarijo s pohujšljivimi knjigami, ne da bi jih predložili v cenzuro.
1781
Vlada je ponovno naročevala, da je treba kramarjem s slikami knjige odvzeti in jih poslati uradu za revizijo knjig.
0
Umrljivost otrok je bila zelo velika, zato je lastništvo hišne posesti redko za dalj časa ostalo pri isti rodbini.
Prenos hišne lastnine se je večkrat izvršil z ženitno pogodbo, ako ne v celoti pa vsaj v obliki lastništva.
Doseljeni tuji pomočnik, ki je želel postati v mestu mojster z domovno pravico, je mogel to doseči le tako, če se mu je posrečilo, da se je poročil z mojstrovo vdovo ali hčerjo.
V Ljubljani je bilo mnogo meščanov, ki so prišli iz švicarskih in južnonemških mest.
S seboj so prinesli navade in običaje, ki se jim v Ljubljani niso odrekli.
Domači trgovci in obrtniki so svoje sinove pošiljali v učene, uradniške, vojaške in duhovske poklice in na ta način pospeševali tuji dotok v meščanstvu.
Tako je postalo meščanstvo vpliven steber moderne kulture.
Plemstvo se je ukvarjalo z donosnejšimi zadevami svojega zemljiškega gospodarstva in se izživljalo v veseljačenju, popivanju, popotnem križarjenju, jezdarjenju po obiskih in lovskem kratkočasju.
Ako so plemiči prišli v gospodarske težave, so si znali po zvezah poiskati primerno donosno mesto v upravni službi, kjer so zavzemali najvišja mesta.
Niso pa bili vedno med najvidnejšimi delavci.
O kranjskem vicedomu grofu Orzonu je šla govorica po Ljubljani, da ga je cesarica Marija Terezija spraševala o tem in onem iz vicedomskega urada in njegovih dohodkih.
Ko ni vedel dati pojasnil, mu je cesarica dejala, naj gre domov in naj se o svojih uradnih zadevah bolje pouči, da ji bo mogel prihodnjič z večjim pridom poročati.
Med plemstvom je bilo mnogo visoko izobraženih in svetovljansko razgledanih oseb.
Med meščanskimi sinovi so bili povprečneži, ki so se potegovali za birokratsko kariero, namesto da bi nadaljevali pot svojih staršev v trgovini in obrti.
V času Valvasorja so bili meščani v večini tujci in so posamezne družine segale le redko 3 rodove nazaj.
V mestu so bili Kranjci, Štajerci, Korošci, Hrvati, Italijani, Tirolci, Bavarci, Sasi, Franki, Švabi, Šlezijci, Moravci, Čehi, Danci, Pomorjanci, Holandci in Francozi.
Tretjina tujcev je bila le zaradi kupčij in sejmskega življenja.
+++
1616
Ljubljana s predmestji je štela 6000 prebivalcev.
1700
Ljubljana s predmestji je štela 7500 prebivalcev.
1750
Umrlo je 298 moških in 303 ženske.
Povprečna starost prebivalcev v mestu je bila 24 let in 11 mesecev.
1788
Ljubljana s predmestji je štela 10047 prebivalcev.
1813
Ljubljana s predmestji je štela 9803 prebivalcev.
Povprečna starost prebivalcev je bila 24 let in 11 mesecev.
Med umrlimi je bilo veliko otrok.
V starejši dobi so šteli le za boj sposobno prebivalstvo.
Žensk in otrok niso šteli.
Drugič so zaradi prehrane ob vojni in drugače nevarnih časih upoštevali le domače prebivalstvo, ne pa nemeščanov in otrok.
Ob koncu 18. stoletja je živelo več kot polovica prebivalstva po predmestjih.
Meščani so zidali hiše le za svoje potrebe.
Najemniške hiše se pojavijo v večjem obsegu šele izza 17. stoletja , ko je rasel uradniški aparat države.
+++
Vzdrževanje mestnega obzidja je bilo drago.
Zaradi lažje obrambe niso večali obzidja.
Novo prebivalstvo se je naseljevalo izven obzidja v predmestjih.
Znotraj obzidja so se mojstri ogradili zoper neljubo konkurenco.
Stroga evidenca nad kakovostjo izdelkov in usposobljenostjo izvrševalca je ščitila kupca in obrtnika.
Sčasoma so se cehi sprevrgli v ograjo, za katero so si mojstri utrdili svoj položaj, da so živeli udobno in brezskrbno.
Omejili so število mojstrov, pomočnikov in vajencev, ki jih je obrt največ smela imeti (numerus clausus).
Plemiči so hoteli biti deležni vseh ugodnosti, niso pa marali nositi bremen kot so straže na obzidju in pri vratih, popravljanje mestnega obzidja, obrambnih stolpov in jarkov.
Edino hudi pritisk v protireformaciji je strl v enotno fronto meščane in deželne stanove, pred katerimi so morala biti mesta vedno budno na straži, da jih niso čez mero obdavčevali.
+++
Želja meščanov, trgovcev, uradnikov in bogatašev je bilo, da bi se s kupljenim plemiškim pismom uvrstili v razred plemičev.
Plemiči so jim dali čutiti, da novi plemiči jim niso enakovredni.
V plemiški stan povzdignjeni meščan je imel svoj grb, ki je bil potreben za pečatenje listin.
1467
Cesar Friderik III. je prepovedal meščanom uporabljati grbe brez dovoljenja.
Za dovoljenja je bilo treba cesarju plačati pristojbine.
Prenos hišne lastnine se je večkrat izvršil z ženitno pogodbo, ako ne v celoti pa vsaj v obliki lastništva.
Doseljeni tuji pomočnik, ki je želel postati v mestu mojster z domovno pravico, je mogel to doseči le tako, če se mu je posrečilo, da se je poročil z mojstrovo vdovo ali hčerjo.
V Ljubljani je bilo mnogo meščanov, ki so prišli iz švicarskih in južnonemških mest.
S seboj so prinesli navade in običaje, ki se jim v Ljubljani niso odrekli.
Domači trgovci in obrtniki so svoje sinove pošiljali v učene, uradniške, vojaške in duhovske poklice in na ta način pospeševali tuji dotok v meščanstvu.
Tako je postalo meščanstvo vpliven steber moderne kulture.
Plemstvo se je ukvarjalo z donosnejšimi zadevami svojega zemljiškega gospodarstva in se izživljalo v veseljačenju, popivanju, popotnem križarjenju, jezdarjenju po obiskih in lovskem kratkočasju.
Ako so plemiči prišli v gospodarske težave, so si znali po zvezah poiskati primerno donosno mesto v upravni službi, kjer so zavzemali najvišja mesta.
Niso pa bili vedno med najvidnejšimi delavci.
O kranjskem vicedomu grofu Orzonu je šla govorica po Ljubljani, da ga je cesarica Marija Terezija spraševala o tem in onem iz vicedomskega urada in njegovih dohodkih.
Ko ni vedel dati pojasnil, mu je cesarica dejala, naj gre domov in naj se o svojih uradnih zadevah bolje pouči, da ji bo mogel prihodnjič z večjim pridom poročati.
Med plemstvom je bilo mnogo visoko izobraženih in svetovljansko razgledanih oseb.
Med meščanskimi sinovi so bili povprečneži, ki so se potegovali za birokratsko kariero, namesto da bi nadaljevali pot svojih staršev v trgovini in obrti.
V času Valvasorja so bili meščani v večini tujci in so posamezne družine segale le redko 3 rodove nazaj.
V mestu so bili Kranjci, Štajerci, Korošci, Hrvati, Italijani, Tirolci, Bavarci, Sasi, Franki, Švabi, Šlezijci, Moravci, Čehi, Danci, Pomorjanci, Holandci in Francozi.
Tretjina tujcev je bila le zaradi kupčij in sejmskega življenja.
+++
1616
Ljubljana s predmestji je štela 6000 prebivalcev.
1700
Ljubljana s predmestji je štela 7500 prebivalcev.
1750
Umrlo je 298 moških in 303 ženske.
Povprečna starost prebivalcev v mestu je bila 24 let in 11 mesecev.
1788
Ljubljana s predmestji je štela 10047 prebivalcev.
1813
Ljubljana s predmestji je štela 9803 prebivalcev.
Povprečna starost prebivalcev je bila 24 let in 11 mesecev.
Med umrlimi je bilo veliko otrok.
V starejši dobi so šteli le za boj sposobno prebivalstvo.
Žensk in otrok niso šteli.
Drugič so zaradi prehrane ob vojni in drugače nevarnih časih upoštevali le domače prebivalstvo, ne pa nemeščanov in otrok.
Ob koncu 18. stoletja je živelo več kot polovica prebivalstva po predmestjih.
Meščani so zidali hiše le za svoje potrebe.
Najemniške hiše se pojavijo v večjem obsegu šele izza 17. stoletja , ko je rasel uradniški aparat države.
+++
Vzdrževanje mestnega obzidja je bilo drago.
Zaradi lažje obrambe niso večali obzidja.
Novo prebivalstvo se je naseljevalo izven obzidja v predmestjih.
Znotraj obzidja so se mojstri ogradili zoper neljubo konkurenco.
Stroga evidenca nad kakovostjo izdelkov in usposobljenostjo izvrševalca je ščitila kupca in obrtnika.
Sčasoma so se cehi sprevrgli v ograjo, za katero so si mojstri utrdili svoj položaj, da so živeli udobno in brezskrbno.
Omejili so število mojstrov, pomočnikov in vajencev, ki jih je obrt največ smela imeti (numerus clausus).
Plemiči so hoteli biti deležni vseh ugodnosti, niso pa marali nositi bremen kot so straže na obzidju in pri vratih, popravljanje mestnega obzidja, obrambnih stolpov in jarkov.
Edino hudi pritisk v protireformaciji je strl v enotno fronto meščane in deželne stanove, pred katerimi so morala biti mesta vedno budno na straži, da jih niso čez mero obdavčevali.
+++
Želja meščanov, trgovcev, uradnikov in bogatašev je bilo, da bi se s kupljenim plemiškim pismom uvrstili v razred plemičev.
Plemiči so jim dali čutiti, da novi plemiči jim niso enakovredni.
V plemiški stan povzdignjeni meščan je imel svoj grb, ki je bil potreben za pečatenje listin.
1467
Cesar Friderik III. je prepovedal meščanom uporabljati grbe brez dovoljenja.
Za dovoljenja je bilo treba cesarju plačati pristojbine.
0
Poplemeniteni meščani so slovenske priimke prevedli z nemškimi plemiškimi.
Dolničar - Thalnitscer von Thalberg
Bukovec – Buchbaum
Kačnik – Schlangenberg
Papež – Pappenberg
Naglost – Nagelheim
Počivalnik – Rastern
Rakovec – Raigersfeld
Kovačič – Schmidthofen
Oblak – Wolkensperg
Voglar – Wiesenegg
Jelovšek – Fichtenau
Prvotno so bila v navadi le slovenska osebna imena.
S pokristjanjenjem so se začela udomačevati hebrejska, grška in latinska imena svetnikov, ki so jih dajali novorojenčkom pri krstu.
Zaradi jasnosti in večje določnosti so v listinah dodajali, da je sin tega očeta ali matere, kar je bilo pri Slovenih vedno običajno.
Pri svobodnjakih in odličnejših osebah se pojavijo priimki v 11. stoletju.
Za podlago priimka je bilo krajevno ali posestno poreklo, ledinska imena, duševne ali telesne lastnosti in slabosti.
Takih vzdevkov so se otepali in so se imenovali samo z imeni.
Priimek zaradi telesne hibe ni bil primeren, da služi za stalno oznako celi rodbini za prihodnost, ker teh lastnosti pri nobenem drugem članu po navadi ni bilo.
Trajnejša so bila imena po hišnih in rokodelskih znamenjih.
Zlasti če se je obrt v hiši dedovala.
Rokodelskega pomočnika se je za trajno prijel kot priimek šaljivi vzdevek, ki so mu ga dali sovrstniki pri hudomušnih ceremonijah ob sprejemu v cehovsko bratovščino.
+++
Do 16. stoletja so priimke spreminjali.
V dobi reformacije je bilo po sklepu tridentinskega koncila predpisano, da so župniki pisali na svoje farane matrike, da so vedeli, kdo je katoličan in kdo luteran.
Matrike so doprinesle, da so se priimki kot rodbinska imena začeli ustaljevati.
Izza 14. stoletja so bili priimki meščanov že ustaljeni, navadnih prebivalcev predmestja pa še ne.
1297
Meščan Tomaž še ni imel priimka.
Zapisali so ga kot Tomas bi dem Tor (Tomaž zraven mestnih vrat).
1301
Zapisan Kolenc.
Nasledniki so bili leta 1350 in 1364 zapisani pod istim imenom.
1348
Dali meščanu priimek Kramar po njegovem poklicu.
1412
Zapisan Matko Hudemisel.
Leta 1428 so ga zapisali kot Mathes der Chudamisel.
Da so se izognili zamenjavi so poleg imena zapisali zraven še poklic ali izvor.
Po svojem izvoru so dobili priimek Gašper Hrvat (Krobath), Janez der Schwabe, Lovro Črnivrh…
V renesansi so radi svoja imena latinili in kasneje ponemčevali.
1438
Georgius terdo xelexo de Lubiana.
Leta 1564 pa se je preimenoval v Jorgen des Herteisen.
1489
Kupil mlin ob Gradaščici meščan Henrik Reitenesel.
Ime je v zvezi z lesenim oslom pred rotovžem, ki ga je za kazen on ali kdo od njegovih prednikov jezdil.
1579
Boštjan Vodopivec se je preimenoval v Boštjan Wassertrinker.
Tomaž Tzolnar (Čolnar) se je preimenoval v Thomas Scheffman.
1580
Umrl je Miha Malo Prav.
Vzdevek se ga je prijel po besedah, ki jih je večkrat uporabljal.
1586
Umrla je hči eines Schusters Pauli Stich genannt.
Čevljar je bil znan pod imenom Pavel in priimkom Stich (šiv) po njegovem delu.
1608
Blaže Vrabec (Blase Vrabetz) se je preimenoval v Blase Sperkh.
1716
Boštjan Medved je v zapuščinskem zapisniku zapisan kot Maeddued oder Bär
+++
Priimek notarja Kuripeč je bil povezan z delom kakega drugega družinskega člana.
Da ne bi bilo namigovanja, da notar kuri dokumente, si je spremenil priimek v Kuripešič.
1578
V protestantski matriki je bil vpisan Bertl Mrasalu (Mrzel).
Ko je leta 1582 umrl je imel priimek, ki je bil nasprotje prvega.
Zapisan je bil kot Bartlme Mrasolu oder Ogrischa (Ogrevati).
Meščan Marin Kerner je imel sinova, ki sta dobila priimek Marinec po imenu očeta, ki je imel oznako Kerner po svoji domovini Korošec ali Kärner.
V protestantski matriki je bilo polno ljudi le z imenom in opisom:
V Ljubljanici je utonil Jakob, tiskarski pomočnik.
Ubit je bil Janez, krojaški pomočnik doma iz Radovljice, ki se je na Dunaju oženil in prišel domov po rojstni in učni list.
1580
Umrla je Eva, hči mesarja Ahaca.
Umrl je Krištof, sluga Hansa Kisla.
1581
Umrla je Elizabeta, s hromo roko.
1582
Umrla je hčerka Hansa Holzerja, ta grbasta.
Umrla je Katarina, žena mladega tapetnika znana kot Nemka.
1583
Umrla je Špela, kuharica pri Juriju Kislu na Fužinah.
Umrl je sin stare Katre.
Umrl je 12 letni sin vrvarske vdove, ki je hodil v šolo k Filipu.
1584
Umrla je žena deželnega kuharja mojstra Mihe.
Umrl je krznarski pomočnik Baltasar, ain Meistersinger, der beym Stättner gearbeitet.
Pomočnik Baltasar je bil eden potujočih mojstrskih pevcev, ki so iz ljubezni do petja ali v upanju na bogato obdaritev pustili rokodelstvo.
Hodili so od mesta do mesta in se s petjem, pesmijo in »fehtanjem« (bojevanje) preživljali.
Med potovanjem so snovali pevske šole.
Ko je potekel predpisani čas vandrovstva, so se doma ali kje drugje nastanili kot častivredni rokodelci in pošteni pevski mojstri.
V nemških spisih so žene imenovali z moževim priimkom in obrazilom –in, -ica ali –ka.
Novinin (Novina)
Malapravin (Maloprav)
Pečarin (Pečar)
Kraljica (Kralj)
Čeprav v tujem besedilu, nosijo žene in dekleta lepa slovenska ljubkovalna imena.
Alenka
Anica
Anka
Uršica
Uršana
Jerica
Juza
Micika
Manca
Marina
Marinka
Magdalenka
Maruška
Špelica
Ratija
Rezika
Neža
Še v 18. stoletju se pri navadnih ljudeh priimki niso udomačili.
1800
Anton Zupanc je bil v mestu znan kot »ta rjav Tone«, ki se ga je kmalu prijel vzdevek Erjavec.
Dolničar - Thalnitscer von Thalberg
Bukovec – Buchbaum
Kačnik – Schlangenberg
Papež – Pappenberg
Naglost – Nagelheim
Počivalnik – Rastern
Rakovec – Raigersfeld
Kovačič – Schmidthofen
Oblak – Wolkensperg
Voglar – Wiesenegg
Jelovšek – Fichtenau
Prvotno so bila v navadi le slovenska osebna imena.
S pokristjanjenjem so se začela udomačevati hebrejska, grška in latinska imena svetnikov, ki so jih dajali novorojenčkom pri krstu.
Zaradi jasnosti in večje določnosti so v listinah dodajali, da je sin tega očeta ali matere, kar je bilo pri Slovenih vedno običajno.
Pri svobodnjakih in odličnejših osebah se pojavijo priimki v 11. stoletju.
Za podlago priimka je bilo krajevno ali posestno poreklo, ledinska imena, duševne ali telesne lastnosti in slabosti.
Takih vzdevkov so se otepali in so se imenovali samo z imeni.
Priimek zaradi telesne hibe ni bil primeren, da služi za stalno oznako celi rodbini za prihodnost, ker teh lastnosti pri nobenem drugem članu po navadi ni bilo.
Trajnejša so bila imena po hišnih in rokodelskih znamenjih.
Zlasti če se je obrt v hiši dedovala.
Rokodelskega pomočnika se je za trajno prijel kot priimek šaljivi vzdevek, ki so mu ga dali sovrstniki pri hudomušnih ceremonijah ob sprejemu v cehovsko bratovščino.
+++
Do 16. stoletja so priimke spreminjali.
V dobi reformacije je bilo po sklepu tridentinskega koncila predpisano, da so župniki pisali na svoje farane matrike, da so vedeli, kdo je katoličan in kdo luteran.
Matrike so doprinesle, da so se priimki kot rodbinska imena začeli ustaljevati.
Izza 14. stoletja so bili priimki meščanov že ustaljeni, navadnih prebivalcev predmestja pa še ne.
1297
Meščan Tomaž še ni imel priimka.
Zapisali so ga kot Tomas bi dem Tor (Tomaž zraven mestnih vrat).
1301
Zapisan Kolenc.
Nasledniki so bili leta 1350 in 1364 zapisani pod istim imenom.
1348
Dali meščanu priimek Kramar po njegovem poklicu.
1412
Zapisan Matko Hudemisel.
Leta 1428 so ga zapisali kot Mathes der Chudamisel.
Da so se izognili zamenjavi so poleg imena zapisali zraven še poklic ali izvor.
Po svojem izvoru so dobili priimek Gašper Hrvat (Krobath), Janez der Schwabe, Lovro Črnivrh…
V renesansi so radi svoja imena latinili in kasneje ponemčevali.
1438
Georgius terdo xelexo de Lubiana.
Leta 1564 pa se je preimenoval v Jorgen des Herteisen.
1489
Kupil mlin ob Gradaščici meščan Henrik Reitenesel.
Ime je v zvezi z lesenim oslom pred rotovžem, ki ga je za kazen on ali kdo od njegovih prednikov jezdil.
1579
Boštjan Vodopivec se je preimenoval v Boštjan Wassertrinker.
Tomaž Tzolnar (Čolnar) se je preimenoval v Thomas Scheffman.
1580
Umrl je Miha Malo Prav.
Vzdevek se ga je prijel po besedah, ki jih je večkrat uporabljal.
1586
Umrla je hči eines Schusters Pauli Stich genannt.
Čevljar je bil znan pod imenom Pavel in priimkom Stich (šiv) po njegovem delu.
1608
Blaže Vrabec (Blase Vrabetz) se je preimenoval v Blase Sperkh.
1716
Boštjan Medved je v zapuščinskem zapisniku zapisan kot Maeddued oder Bär
+++
Priimek notarja Kuripeč je bil povezan z delom kakega drugega družinskega člana.
Da ne bi bilo namigovanja, da notar kuri dokumente, si je spremenil priimek v Kuripešič.
1578
V protestantski matriki je bil vpisan Bertl Mrasalu (Mrzel).
Ko je leta 1582 umrl je imel priimek, ki je bil nasprotje prvega.
Zapisan je bil kot Bartlme Mrasolu oder Ogrischa (Ogrevati).
Meščan Marin Kerner je imel sinova, ki sta dobila priimek Marinec po imenu očeta, ki je imel oznako Kerner po svoji domovini Korošec ali Kärner.
V protestantski matriki je bilo polno ljudi le z imenom in opisom:
V Ljubljanici je utonil Jakob, tiskarski pomočnik.
Ubit je bil Janez, krojaški pomočnik doma iz Radovljice, ki se je na Dunaju oženil in prišel domov po rojstni in učni list.
1580
Umrla je Eva, hči mesarja Ahaca.
Umrl je Krištof, sluga Hansa Kisla.
1581
Umrla je Elizabeta, s hromo roko.
1582
Umrla je hčerka Hansa Holzerja, ta grbasta.
Umrla je Katarina, žena mladega tapetnika znana kot Nemka.
1583
Umrla je Špela, kuharica pri Juriju Kislu na Fužinah.
Umrl je sin stare Katre.
Umrl je 12 letni sin vrvarske vdove, ki je hodil v šolo k Filipu.
1584
Umrla je žena deželnega kuharja mojstra Mihe.
Umrl je krznarski pomočnik Baltasar, ain Meistersinger, der beym Stättner gearbeitet.
Pomočnik Baltasar je bil eden potujočih mojstrskih pevcev, ki so iz ljubezni do petja ali v upanju na bogato obdaritev pustili rokodelstvo.
Hodili so od mesta do mesta in se s petjem, pesmijo in »fehtanjem« (bojevanje) preživljali.
Med potovanjem so snovali pevske šole.
Ko je potekel predpisani čas vandrovstva, so se doma ali kje drugje nastanili kot častivredni rokodelci in pošteni pevski mojstri.
V nemških spisih so žene imenovali z moževim priimkom in obrazilom –in, -ica ali –ka.
Novinin (Novina)
Malapravin (Maloprav)
Pečarin (Pečar)
Kraljica (Kralj)
Čeprav v tujem besedilu, nosijo žene in dekleta lepa slovenska ljubkovalna imena.
Alenka
Anica
Anka
Uršica
Uršana
Jerica
Juza
Micika
Manca
Marina
Marinka
Magdalenka
Maruška
Špelica
Ratija
Rezika
Neža
Še v 18. stoletju se pri navadnih ljudeh priimki niso udomačili.
1800
Anton Zupanc je bil v mestu znan kot »ta rjav Tone«, ki se ga je kmalu prijel vzdevek Erjavec.
0
Pomanjkljivo opremljena stanovanja v mračnih in tesnih ulicah so kvarila zdravje.
Če so bili obrnjeni proti soncu, so polkletne dvoriščne prostore uporabljali za stanovanja, čeprav so bila tla vlažna in so se na stenah bohotile gobe in plesen.
V takih prostorih so bolezni zahtevale žrtve.
Ker ni bilo denarja za zdravnika, so zdravljenje opravljale stare žene, ki so se spoznale na rože, maže in domača zdravila.
S tem so se ukvarjali tudi duhovniki in menihi, ki so imeli premalo znanja.
Še konec 18. stoletja profesor kirurgije Baltazar Hacquet graja ljudsko praznoverje, predsodke, zmote, vraže in ko so menihi zdravili z blagoslovljeno vodo, svetniškimi relikvijami in amuleti.
Bogati so šli iskat zdravje na italijanske univerze v Salerno, Padovo in Bologno.
Doma so zdravili s puščanjem krvi, z zelišči, mazili, relikvijami, blagoslovljeno vodo, zagovori in amuleti.
Če so bili obrnjeni proti soncu, so polkletne dvoriščne prostore uporabljali za stanovanja, čeprav so bila tla vlažna in so se na stenah bohotile gobe in plesen.
V takih prostorih so bolezni zahtevale žrtve.
Ker ni bilo denarja za zdravnika, so zdravljenje opravljale stare žene, ki so se spoznale na rože, maže in domača zdravila.
S tem so se ukvarjali tudi duhovniki in menihi, ki so imeli premalo znanja.
Še konec 18. stoletja profesor kirurgije Baltazar Hacquet graja ljudsko praznoverje, predsodke, zmote, vraže in ko so menihi zdravili z blagoslovljeno vodo, svetniškimi relikvijami in amuleti.
Bogati so šli iskat zdravje na italijanske univerze v Salerno, Padovo in Bologno.
Doma so zdravili s puščanjem krvi, z zelišči, mazili, relikvijami, blagoslovljeno vodo, zagovori in amuleti.
0
Netlakovane ulice so bile počiščene dvakrat na leto in sicer ob procesijah na Telovo in na veliki petek.
Hišnim posestnikom je bilo prepuščeno, da so počedili pred domom.
Ulice so bile dan za dnem natrpane z vozovi, tovorno in klavno živino.
Na trgih je črednik zbiral živino na pašo.
Tam je bilo polno gnoja, smeti in blata, po katerem so ob deževju do gležnjev brodili meščani.
Gospodinje so skozi okna na cesto izlivale pomije, praznile nočne posode, odmetavale smeti in umazanijo.
Še konec 18. stoletja je ženska iz najvišjega nadstropja izlila skozi okno umazano vodo.
Spodaj je šel mimo gospod, ki mu je bila pokvarjena fina volnena bela obleka in klobuk.
Zase ni zahteval zadoščenja in odškodnine, pač pa kazen za žensko, ki je bila poklicana na odgovor in vse tajila.
Dobila je le najstrožje svarilo.
Hiše so imele stranišča v majhnih lesenih kolibah v kotu dvorišča, pa magari v bližini hišnega vodnjaka.
V večjih hišah so imeli privete (stranišča) tudi v zgornjih nadstropjih, od koder so vodile lesene, prosto viseče cevi v greznice ali pa v ozke medhišne komunske uličice in od tod z nepokritim odtokom v jarkih odprtih čez cesto v Ljubljanico.
+++
1552
Ko je bila kuga pred vrati, so se meščani spomnili, da je treba bolj paziti na snago.
Mesarju so ukazali zmetati v vodo meso nezdravega vola.
1599
Ob kugi so priporočali, da mrhovino zmečejo v Ljubljanico.
1625
Infekcijski red ni dovoljeval imeti svinj po stanovanjih.
Stranke bi morale dvakrat na teden odpeljati vso nesnago in smeti iz mesta, vse jame in mlakuže po trgih in ulicah pa zasuti.
1680
Ob epidemiji so ukazali odpraviti iz mesta vso živino, zlasti svinje, ker jih bo sicer pobil birič.
Prepovedali so metati smeti in nesnago skozi okno na ulico.
V Berlinu so zagrozili, da bodo vsakomur zmetali gnoj nazaj v hišo, kdor ga bo iz dvorišča in hlevov izkidal na cesto.
1710
Zdravnik Marko Grbec trdi, da zraka ne kvari kaka močvara, da so vode in studenci čisti in da k zdravju pripomorejo vrtovi, drevje in travniki z dišečimi cvetlicami.
Kasneje so v Ljubljani dajali čiščenje cest v zakup za 20 do 30 goldinarjev.
Zakupniku so ostale smeti in gnoj.
Kmalu družbe niso več uspevale, ker smeti niti zastonj niso marali, češ da je preveč cestnega peska zraven.
Kresijski urad je zato z magistratom odredil, da so čistili ulice dvakrat na teden kaznjenci.
Ti so pometli, grabili smeti, blato in gnoj na kupe, ki so jih odvažali vozniki drv, katerih vsak je moral na leto opraviti 20 voženj.
Te so jim všteli v 50 letnih voženj, ki so jih kot tlako bili dolžni opraviti za mesto.
1784
Da bi zavarovali ceste in snago na njih, so ukazali, da morajo lastniki svoje prašiče zapreti v hlev in dvorišča, da se ne potikajo po ulicah, ker bodo sicer biriči polovili ščetinarje in jih vrnili le proti plačilu globe.
1813
Francoski intendant je želel odstraniti kramarske lope na Špitalskem mostu.
Ljubljanski mer Codelli je zoper to dejal, da bi s tem odprl grd pogled na umazano, skoro stoječo Ljubljanico ter na zadnje dele hiše s straniščnimi izpeljavami in kanali.
Po teh fekalijah je bil Ljubljanica zlasti ob suši precej onesnažena.
Hišnim posestnikom je bilo prepuščeno, da so počedili pred domom.
Ulice so bile dan za dnem natrpane z vozovi, tovorno in klavno živino.
Na trgih je črednik zbiral živino na pašo.
Tam je bilo polno gnoja, smeti in blata, po katerem so ob deževju do gležnjev brodili meščani.
Gospodinje so skozi okna na cesto izlivale pomije, praznile nočne posode, odmetavale smeti in umazanijo.
Še konec 18. stoletja je ženska iz najvišjega nadstropja izlila skozi okno umazano vodo.
Spodaj je šel mimo gospod, ki mu je bila pokvarjena fina volnena bela obleka in klobuk.
Zase ni zahteval zadoščenja in odškodnine, pač pa kazen za žensko, ki je bila poklicana na odgovor in vse tajila.
Dobila je le najstrožje svarilo.
Hiše so imele stranišča v majhnih lesenih kolibah v kotu dvorišča, pa magari v bližini hišnega vodnjaka.
V večjih hišah so imeli privete (stranišča) tudi v zgornjih nadstropjih, od koder so vodile lesene, prosto viseče cevi v greznice ali pa v ozke medhišne komunske uličice in od tod z nepokritim odtokom v jarkih odprtih čez cesto v Ljubljanico.
+++
1552
Ko je bila kuga pred vrati, so se meščani spomnili, da je treba bolj paziti na snago.
Mesarju so ukazali zmetati v vodo meso nezdravega vola.
1599
Ob kugi so priporočali, da mrhovino zmečejo v Ljubljanico.
1625
Infekcijski red ni dovoljeval imeti svinj po stanovanjih.
Stranke bi morale dvakrat na teden odpeljati vso nesnago in smeti iz mesta, vse jame in mlakuže po trgih in ulicah pa zasuti.
1680
Ob epidemiji so ukazali odpraviti iz mesta vso živino, zlasti svinje, ker jih bo sicer pobil birič.
Prepovedali so metati smeti in nesnago skozi okno na ulico.
V Berlinu so zagrozili, da bodo vsakomur zmetali gnoj nazaj v hišo, kdor ga bo iz dvorišča in hlevov izkidal na cesto.
1710
Zdravnik Marko Grbec trdi, da zraka ne kvari kaka močvara, da so vode in studenci čisti in da k zdravju pripomorejo vrtovi, drevje in travniki z dišečimi cvetlicami.
Kasneje so v Ljubljani dajali čiščenje cest v zakup za 20 do 30 goldinarjev.
Zakupniku so ostale smeti in gnoj.
Kmalu družbe niso več uspevale, ker smeti niti zastonj niso marali, češ da je preveč cestnega peska zraven.
Kresijski urad je zato z magistratom odredil, da so čistili ulice dvakrat na teden kaznjenci.
Ti so pometli, grabili smeti, blato in gnoj na kupe, ki so jih odvažali vozniki drv, katerih vsak je moral na leto opraviti 20 voženj.
Te so jim všteli v 50 letnih voženj, ki so jih kot tlako bili dolžni opraviti za mesto.
1784
Da bi zavarovali ceste in snago na njih, so ukazali, da morajo lastniki svoje prašiče zapreti v hlev in dvorišča, da se ne potikajo po ulicah, ker bodo sicer biriči polovili ščetinarje in jih vrnili le proti plačilu globe.
1813
Francoski intendant je želel odstraniti kramarske lope na Špitalskem mostu.
Ljubljanski mer Codelli je zoper to dejal, da bi s tem odprl grd pogled na umazano, skoro stoječo Ljubljanico ter na zadnje dele hiše s straniščnimi izpeljavami in kanali.
Po teh fekalijah je bil Ljubljanica zlasti ob suši precej onesnažena.
0
Negi in čistoči telesa so služila kopališča.
Kopališča so bila središča družabnosti in razuzdane zabave.
1260
Koroški vojvoda Ulrik je podaril gornjegrajskim benediktincem v Ljubljani hišo in kopališče ob hiši.
Od te posesti jim ni bilo treba plačevati davkov, mitnine in carine, niti opravljati stražne službe na mestnem obzidju.
Morda je kopališče prešlo kasneje v roke nemškega viteškega reda.
1529
Omenja se hiša na Novem trgu na oglu nasproti kopališča.
9 MAR 1537
Omenja se pogorišče pri vodi ob kopališču Padtstuben, ki je od križarjev prešlo na mesto in ki na dveh krajih stoji na prosti ulici.
Kopališče se imenuje Komturjevo kopališče na Novem trgu, ki je ležalo na gornjem koncu Brega v bližini poznejše gostilne Pri zlati ladji.
1540
Komtur govori o redovnem kopališču na Novem trgu kot meins Ordens padstuben an neuen Marckht.
Kmalu so kopališče križarji prodali meščanskemu špitalu.
1544
Špitalski mojster Gebhart je kopališče prodal padarju Ahacu Mufflu.
Plačal je 100 goldinarjev kupnine, ostanka ni več zmogel.
1571
V reverznem pismu se omenja hiša na Novem trgu ob oglu ulice nasproti kopališču.
Kopališče naj bi bilo na otoku med vodami.
To je bilo zgornje kopališče.
To je zadnja omemba tega kopališča.
+++
1453
Spodnje kopališče je ležalo za Šenklavžem med potoma, ki peljeta k mlinu (ob samostanu na Vodnikovem trgu).
Spadalo je k deželnoknežjemu imetju v fevdu Nikolaja Predjamskega.
Kopališče je imela v posesti žena Melhiorja Poscha.
Ko je ovdovela, je prodala svoje pravice ljubljanskemu stolnemu kapitlju, ki je za vso bodočnost obdržal kopališče.
1532
Stolni kapitelj je dal v dosmrtni zakup za letnih 8 rajnšev mojstru Volbenku Zachenspergerju z Dunaja in ženi Katarini.
Obljubila sta priznavati kapitelj za svojo zemljiško gosposko, da bosta skrbela za trdno ostrešje nad kopalnico in dobro postregla kanonikom in ljudstvu.
Kopališče pa da bosta prodala le kakemu veščaku.
Ni znano, kako dolgo sta ostala na tem mestu.
1592
Se omenja Janez Ocepič kot bivši kopališki padar za Šenklavžem.
1652
Dobil je za letnih 25 goldinarjev v kupno pravo kapiteljsko kopališče padar Krištof Pogenschmidt.
Stanoval je v kopališčni zgradbi z vrtom.
1660
Za padarja Krištofa sta se pri stolnem kapitlju zavzela župan in mestni svet.
Podprla sta prošnjo, da se popravi kopališče.
Kopališče je bilo v slabem stanju in ni bilo varno pred ognjem.
1673
Po smrti Krištofa je vdova izročila kopališče svojemu novemu možu Klembu.
1704
Kopališče z vrtom je kupil ljubljanski podobar Ivan Jakob Menegathi, ki je za kotel in opravo kopalnice plačal še 100 goldinarjev.
+++
25 OKT 1466
Cesar Friderik III. je prepustil v kupno pravo kranjskemu vicedomu Juriju Rainerju mesnico na Gornjem mostu in kopališče na otoku med vodami.
Od mesnice in kopališča je plačeval letno v vicedomski urad po 2 funta pfeningov.
Kopališče ni bilo na otoku, marveč na zemeljskem jeziku ali na bregu ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice.
Kopališče je kmalu prešlo v posest samostana Bistre, ki je imel v neposredni bližini na Bregu svoje ostajališče.
1527
Od samostana Bistre je kupil otoško kopališče Volbenk Bosch, ki je plačeval letno po 2 funta pfeningov.
+++
5 MAJ 1524
Mestni svet je sklenil, da prispeva 8 ogrskih goldinarjev padarju Volbenku Majerju za zidanje novega kopališča na Starem trgu 6.
1591
To kopališče je mesto kupilo od Andreja Polzerja za 557 goldinarjev.
1605
Mesto je kopališče dalo po zidarskem mojstru Abondiju de Donin temeljito obnoviti.
1620
Je imel kopališče za letno najemnino 35 goldinarjev v najemu padar Hans Voglmiller.
1626
Mesto je prodalo kopališče padarju Lenartu Hainflingu za 1800 goldinarjev in ga oprostilo obrtnega davka.
+++
1490
Urbar nemškega viteškega reda določa, da mora kopališčnik vsak četrtek gospode doma frotirati (masirati ali glavo izmivati) in briti.
Vsakih 14 dni so se mogli zastonj kopati.
Splošno je bilo prepričanje, da človek ne more biti zdrav, če si ne da od časa do časa puščati krvi.
Mestni kopališčnik v Gradcu je bil dolžen, da je ubogim puščal kri, jim strigel lase in jih drugače čistil.
Od mesta je dobival za to posebno nagrado.
Ker so kopališčniki padarji izvrševali zdravniške in ranocelniške posle, so v kopelih obiskovalcem tudi puščali kri.
Kot obrtni znak so izobešali dve krvni skodelici.
Njihovi zdravstveni tekmeci brivci so kot obrtni znak izobešali štiri skodelice.
V ljubljanska kopališča so se prihajali zdravit tudi iz drugih krajev.
V starih koledarjih so bili zaznamovani dnevi, ko je bilo priporočljivo in koristno staviti si pijavke.
1544
Zaradi nalezljivih bolezni so zaprli vsa ljubljanska javna kopališča.
Februarja 1544 so mestni očetje dovolili padarjem kopanje ob četrtkih, ki so smeli spuščati v kopališče tudi tujce ali ženske.
Aprila 1544 so bila lahko odprta kopališča tudi ob sobotah, ko je bilo največ obiska.
1586
Umrl je ptujski klobučar in meščan, ki se je 7 tednov zdravil pri padarju kopališčniku v Ljubljani.
1658
Iz Škofje Loke so prišle klarise v Ljubljano.
V novi zgradbi ob Dunajski cesti so imele tudi svojo kopalnico, vendar so jo uporabile za jedilno shrambo.
1672
Ob obisku samostana je škof klarisam naročil, da si morajo urediti kopalnico.
V baroku in rokokoju so kopališča kot javna shajališča in zabavališča začela propadati.
Konec 17. stoletja so imeli v štirih tednih toliko gostov kot prej v enem dnevu.
To je bila doba napudranih las in lic, zato so se zaradi vode le malo umivali.
Lice so si brisali z mokrim robcem.
Zaudarjanje so pregnali z odišavljenjem, ki je postalo visoka moda.
Kopalnice so bile zapuščene ali pa so v njih namestili hišne vodomete.
Javna kopališča so obiskovali samo še ljudje nižjih slojev.
Na prostem so se kopali rokodelski pomočniki.
Za prave meščane je bilo to nekaj prostaškega.
Do konca 17. stoletja je vsaka boljša meščanska hiša imela svojo kopalnico ali vsaj lesen kopalni čeber.
Lastna kopališča so imeli tudi samostani.
1752
Junija je pri kopanju v Ljubljanici utonil trgovski sluga.
Ta dogodek je zabeležil dnevničar kot posebnost.
Takrat so v Ljubljanici okopali ali prali zgolj majhne otroke.
23 JUN 1790
Mestni očetje so se zgražali, da so se ljudje različnega spola kopali ne le ponoči, marveč tudi pri belem dnevu v Ljubljanici in to čisto nagi ali le za silo pokriti.
S tem so vzbujali pohujšanje, obenem pa so se kaznivo izpostavljali nevarnosti, da utonejo.
Kakor že poprej večkrat so mestni očetje iznova prepovedali tako kopanje ob vsakem času, podnevi in ponoči.
Policijska straža je najbudneje nadzirala Ljubljanico in kogar je zalotila, ga je kaznovala.
Odrasle je kaznovala z udarci palice, ženske pa z udarci korobača.
Pri nedoraslih je policijska straža starše in otroke primerno ustrahovala.
V 19. stoletju je bilo javno in vojaško Marijino kopališče tik nad izlivom Gradaščice.
Bolj je bil od mladine obiskovan Pasji brod v okljuki Gradaščice ned Vičem in Kolezijo.
Po regulaciji je na zasutem prostoru stekla Volaričeva ulica.
Kopališča so bila središča družabnosti in razuzdane zabave.
1260
Koroški vojvoda Ulrik je podaril gornjegrajskim benediktincem v Ljubljani hišo in kopališče ob hiši.
Od te posesti jim ni bilo treba plačevati davkov, mitnine in carine, niti opravljati stražne službe na mestnem obzidju.
Morda je kopališče prešlo kasneje v roke nemškega viteškega reda.
1529
Omenja se hiša na Novem trgu na oglu nasproti kopališča.
9 MAR 1537
Omenja se pogorišče pri vodi ob kopališču Padtstuben, ki je od križarjev prešlo na mesto in ki na dveh krajih stoji na prosti ulici.
Kopališče se imenuje Komturjevo kopališče na Novem trgu, ki je ležalo na gornjem koncu Brega v bližini poznejše gostilne Pri zlati ladji.
1540
Komtur govori o redovnem kopališču na Novem trgu kot meins Ordens padstuben an neuen Marckht.
Kmalu so kopališče križarji prodali meščanskemu špitalu.
1544
Špitalski mojster Gebhart je kopališče prodal padarju Ahacu Mufflu.
Plačal je 100 goldinarjev kupnine, ostanka ni več zmogel.
1571
V reverznem pismu se omenja hiša na Novem trgu ob oglu ulice nasproti kopališču.
Kopališče naj bi bilo na otoku med vodami.
To je bilo zgornje kopališče.
To je zadnja omemba tega kopališča.
+++
1453
Spodnje kopališče je ležalo za Šenklavžem med potoma, ki peljeta k mlinu (ob samostanu na Vodnikovem trgu).
Spadalo je k deželnoknežjemu imetju v fevdu Nikolaja Predjamskega.
Kopališče je imela v posesti žena Melhiorja Poscha.
Ko je ovdovela, je prodala svoje pravice ljubljanskemu stolnemu kapitlju, ki je za vso bodočnost obdržal kopališče.
1532
Stolni kapitelj je dal v dosmrtni zakup za letnih 8 rajnšev mojstru Volbenku Zachenspergerju z Dunaja in ženi Katarini.
Obljubila sta priznavati kapitelj za svojo zemljiško gosposko, da bosta skrbela za trdno ostrešje nad kopalnico in dobro postregla kanonikom in ljudstvu.
Kopališče pa da bosta prodala le kakemu veščaku.
Ni znano, kako dolgo sta ostala na tem mestu.
1592
Se omenja Janez Ocepič kot bivši kopališki padar za Šenklavžem.
1652
Dobil je za letnih 25 goldinarjev v kupno pravo kapiteljsko kopališče padar Krištof Pogenschmidt.
Stanoval je v kopališčni zgradbi z vrtom.
1660
Za padarja Krištofa sta se pri stolnem kapitlju zavzela župan in mestni svet.
Podprla sta prošnjo, da se popravi kopališče.
Kopališče je bilo v slabem stanju in ni bilo varno pred ognjem.
1673
Po smrti Krištofa je vdova izročila kopališče svojemu novemu možu Klembu.
1704
Kopališče z vrtom je kupil ljubljanski podobar Ivan Jakob Menegathi, ki je za kotel in opravo kopalnice plačal še 100 goldinarjev.
+++
25 OKT 1466
Cesar Friderik III. je prepustil v kupno pravo kranjskemu vicedomu Juriju Rainerju mesnico na Gornjem mostu in kopališče na otoku med vodami.
Od mesnice in kopališča je plačeval letno v vicedomski urad po 2 funta pfeningov.
Kopališče ni bilo na otoku, marveč na zemeljskem jeziku ali na bregu ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice.
Kopališče je kmalu prešlo v posest samostana Bistre, ki je imel v neposredni bližini na Bregu svoje ostajališče.
1527
Od samostana Bistre je kupil otoško kopališče Volbenk Bosch, ki je plačeval letno po 2 funta pfeningov.
+++
5 MAJ 1524
Mestni svet je sklenil, da prispeva 8 ogrskih goldinarjev padarju Volbenku Majerju za zidanje novega kopališča na Starem trgu 6.
1591
To kopališče je mesto kupilo od Andreja Polzerja za 557 goldinarjev.
1605
Mesto je kopališče dalo po zidarskem mojstru Abondiju de Donin temeljito obnoviti.
1620
Je imel kopališče za letno najemnino 35 goldinarjev v najemu padar Hans Voglmiller.
1626
Mesto je prodalo kopališče padarju Lenartu Hainflingu za 1800 goldinarjev in ga oprostilo obrtnega davka.
+++
1490
Urbar nemškega viteškega reda določa, da mora kopališčnik vsak četrtek gospode doma frotirati (masirati ali glavo izmivati) in briti.
Vsakih 14 dni so se mogli zastonj kopati.
Splošno je bilo prepričanje, da človek ne more biti zdrav, če si ne da od časa do časa puščati krvi.
Mestni kopališčnik v Gradcu je bil dolžen, da je ubogim puščal kri, jim strigel lase in jih drugače čistil.
Od mesta je dobival za to posebno nagrado.
Ker so kopališčniki padarji izvrševali zdravniške in ranocelniške posle, so v kopelih obiskovalcem tudi puščali kri.
Kot obrtni znak so izobešali dve krvni skodelici.
Njihovi zdravstveni tekmeci brivci so kot obrtni znak izobešali štiri skodelice.
V ljubljanska kopališča so se prihajali zdravit tudi iz drugih krajev.
V starih koledarjih so bili zaznamovani dnevi, ko je bilo priporočljivo in koristno staviti si pijavke.
1544
Zaradi nalezljivih bolezni so zaprli vsa ljubljanska javna kopališča.
Februarja 1544 so mestni očetje dovolili padarjem kopanje ob četrtkih, ki so smeli spuščati v kopališče tudi tujce ali ženske.
Aprila 1544 so bila lahko odprta kopališča tudi ob sobotah, ko je bilo največ obiska.
1586
Umrl je ptujski klobučar in meščan, ki se je 7 tednov zdravil pri padarju kopališčniku v Ljubljani.
1658
Iz Škofje Loke so prišle klarise v Ljubljano.
V novi zgradbi ob Dunajski cesti so imele tudi svojo kopalnico, vendar so jo uporabile za jedilno shrambo.
1672
Ob obisku samostana je škof klarisam naročil, da si morajo urediti kopalnico.
V baroku in rokokoju so kopališča kot javna shajališča in zabavališča začela propadati.
Konec 17. stoletja so imeli v štirih tednih toliko gostov kot prej v enem dnevu.
To je bila doba napudranih las in lic, zato so se zaradi vode le malo umivali.
Lice so si brisali z mokrim robcem.
Zaudarjanje so pregnali z odišavljenjem, ki je postalo visoka moda.
Kopalnice so bile zapuščene ali pa so v njih namestili hišne vodomete.
Javna kopališča so obiskovali samo še ljudje nižjih slojev.
Na prostem so se kopali rokodelski pomočniki.
Za prave meščane je bilo to nekaj prostaškega.
Do konca 17. stoletja je vsaka boljša meščanska hiša imela svojo kopalnico ali vsaj lesen kopalni čeber.
Lastna kopališča so imeli tudi samostani.
1752
Junija je pri kopanju v Ljubljanici utonil trgovski sluga.
Ta dogodek je zabeležil dnevničar kot posebnost.
Takrat so v Ljubljanici okopali ali prali zgolj majhne otroke.
23 JUN 1790
Mestni očetje so se zgražali, da so se ljudje različnega spola kopali ne le ponoči, marveč tudi pri belem dnevu v Ljubljanici in to čisto nagi ali le za silo pokriti.
S tem so vzbujali pohujšanje, obenem pa so se kaznivo izpostavljali nevarnosti, da utonejo.
Kakor že poprej večkrat so mestni očetje iznova prepovedali tako kopanje ob vsakem času, podnevi in ponoči.
Policijska straža je najbudneje nadzirala Ljubljanico in kogar je zalotila, ga je kaznovala.
Odrasle je kaznovala z udarci palice, ženske pa z udarci korobača.
Pri nedoraslih je policijska straža starše in otroke primerno ustrahovala.
V 19. stoletju je bilo javno in vojaško Marijino kopališče tik nad izlivom Gradaščice.
Bolj je bil od mladine obiskovan Pasji brod v okljuki Gradaščice ned Vičem in Kolezijo.
Po regulaciji je na zasutem prostoru stekla Volaričeva ulica.
0
Zdravniki so imeli predpravice kot so jih imeli le plemiči.
Do srede 16. stoletja je imela Ljubljana edinega zdravnika za celo deželo.
1515
Na Griču (Kongresni trg) v okolici nunske cerkve je imel svoj vrt zdravnik Jakob.
Negraduirani zdravniki in zoboderi so hodili od semnja do semnja in so na trgih in v gostilnah ponujali in vsiljevali svojo pomoč in spretnosti.
Brivci in kopališčniki so imeli včasih po 2 pomočnika ali več vajencev.
V 18. stoletju so se morali zdravniki izkazati s prakso pri kakem fiziku.
V jožefinski dobi je bilo za kirurga in ranocelnika potrebno spričevalo kirurške šole, ki so bile osnovane v deželnih glavnih mestih.
1756
Ljubljanski kirurg Brecelj je hišni upraviteljici Raigersfelda vstavil zob.
Do leta 1784 so bili kirurgi in padarji združeni v cehu.
Od leta 1784 pa je bila kirurgija svobodna umetnost in nič več rokodelstvo.
Nič več ni bila vezana z brivstvom ali drugimi cehi.
Le ranocelniki, ki so bili izprašani v bolnici ali na vseučilišču, so smeli izvrševati svoj poklic.
Nekateri so imeli pravico pomagati pri porodih.
Od 16. stoletja so deželni zdravniki po nalogu deželnih stanov prevzeli nadzorstvo nad lekarnami.
Do srede 16. stoletja je imela Ljubljana edinega zdravnika za celo deželo.
1515
Na Griču (Kongresni trg) v okolici nunske cerkve je imel svoj vrt zdravnik Jakob.
Negraduirani zdravniki in zoboderi so hodili od semnja do semnja in so na trgih in v gostilnah ponujali in vsiljevali svojo pomoč in spretnosti.
Brivci in kopališčniki so imeli včasih po 2 pomočnika ali več vajencev.
V 18. stoletju so se morali zdravniki izkazati s prakso pri kakem fiziku.
V jožefinski dobi je bilo za kirurga in ranocelnika potrebno spričevalo kirurške šole, ki so bile osnovane v deželnih glavnih mestih.
1756
Ljubljanski kirurg Brecelj je hišni upraviteljici Raigersfelda vstavil zob.
Do leta 1784 so bili kirurgi in padarji združeni v cehu.
Od leta 1784 pa je bila kirurgija svobodna umetnost in nič več rokodelstvo.
Nič več ni bila vezana z brivstvom ali drugimi cehi.
Le ranocelniki, ki so bili izprašani v bolnici ali na vseučilišču, so smeli izvrševati svoj poklic.
Nekateri so imeli pravico pomagati pri porodih.
Od 16. stoletja so deželni zdravniki po nalogu deželnih stanov prevzeli nadzorstvo nad lekarnami.
0
V kramarskih in špecerijskih trgovinah so prodajali
zdravilna zelišča,
koreninice,
dišave,
dišeče balzame,
praške,
destilirana olja,
sirupe,
žgani sladkor,
destilirano vodo,
janeževo vodo,
želodčno vodo,
odvajala,
kumino in brinovo olje.
Zdravila, obliže, čaje in maže so pripravljali vrači, padarji in ženice.
V 15. stoletju so nastale prve prave lekarne.
V lekarnah so prodajali še vse mogoče druge stvari, ki so prinašale dobiček.
Kot zdravilo si dobil
zdrobljene drage kamne in bisere,
planetni kamen,
škorpijonovo olje,
posušene krote,
žgane krte,
volkovo srce,
žolč,
jetra,
blato živali,
kozlovo kri,
kurji želodec,
zobe ščuke,
oči raka,
gadovo mast,
kačji meh,
kalcinirano človeško lobanjo,
dele trupel umorjencev in otrok
in kar si je zamislil čas praznoverja, alkimije, astrologije in kamna modrih.
Lekarnarji so bili prvi destilatorji, konditorji in začetniki žganjekuhe.
+++
802
Solnograški škof je pisal grofu, naj mu pošlje židovskega ali slovenskega zdravnika, za katerega je pred časom prosil, ko je ž njim govoril.
1327
Koroški vojvoda Henrik je dovolil članom židovske trgovske družbe, da so se preselili iz Čedada in Gorice v Ljubljano in prevzeli banko za posojila na zastavo.
Član tega konzorcija je bil tudi zdravnik magister Bonaventura, sin pokojnega zdravnika Jakoba.
Kasneje je cesar Friderik III dal židovskemu ranocelniku Mihaelu pravico, da je smel opravljati delo po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zaradi njegovih zaslug pri osvobajanju kristjanov iz turškega ujetništva.
zdravilna zelišča,
koreninice,
dišave,
dišeče balzame,
praške,
destilirana olja,
sirupe,
žgani sladkor,
destilirano vodo,
janeževo vodo,
želodčno vodo,
odvajala,
kumino in brinovo olje.
Zdravila, obliže, čaje in maže so pripravljali vrači, padarji in ženice.
V 15. stoletju so nastale prve prave lekarne.
V lekarnah so prodajali še vse mogoče druge stvari, ki so prinašale dobiček.
Kot zdravilo si dobil
zdrobljene drage kamne in bisere,
planetni kamen,
škorpijonovo olje,
posušene krote,
žgane krte,
volkovo srce,
žolč,
jetra,
blato živali,
kozlovo kri,
kurji želodec,
zobe ščuke,
oči raka,
gadovo mast,
kačji meh,
kalcinirano človeško lobanjo,
dele trupel umorjencev in otrok
in kar si je zamislil čas praznoverja, alkimije, astrologije in kamna modrih.
Lekarnarji so bili prvi destilatorji, konditorji in začetniki žganjekuhe.
+++
802
Solnograški škof je pisal grofu, naj mu pošlje židovskega ali slovenskega zdravnika, za katerega je pred časom prosil, ko je ž njim govoril.
1327
Koroški vojvoda Henrik je dovolil članom židovske trgovske družbe, da so se preselili iz Čedada in Gorice v Ljubljano in prevzeli banko za posojila na zastavo.
Član tega konzorcija je bil tudi zdravnik magister Bonaventura, sin pokojnega zdravnika Jakoba.
Kasneje je cesar Friderik III dal židovskemu ranocelniku Mihaelu pravico, da je smel opravljati delo po Štajerskem, Koroškem in Kranjskem zaradi njegovih zaslug pri osvobajanju kristjanov iz turškega ujetništva.
0
Cehovske bratovščine so se zavzemale za včlanjene družine, kadar so brez lastne krivde zašle v stisko sli jih je zadela nesreča.
Samostani so dajali podporo ubogim v hrani, obleki in denarju.
Trajnejšo in rednejšo skrb so srednjeveška mesta izkazovala svojim ostarelim, onemoglim in obubožanim meščanom.
V meščanskem špitalu so jih oskrbovali z vsem potrebnim.
Meščanski špital je služil kot zavetišče in sirotišče.
Med starimi, betežnimi in onemoglimi špitalarji je bilo več bolnih kot zdravih.
Zaradi bolezni niso nikogar sprejemali v špital.
Premožni bolniki so se zdravili doma.
Ubožni bolniki so se zdravili v mestnem lazaretu in hiralnici pri svetem Petru.
Tu so spravili tudi slaboumne, duševno bolne, božjastne (obsedence prejšnjih časov), da so jih napravili neškodljive za okolico.
V špitalu so sprejemali tudi nezakonskim ali zapuščenim materam, ki so jim vzeli v oskrbo otroke in najdenčke.
22 JUL 1326
Omenja se špitalski oskrbnik.
1386
Špital s cerkvico je pogorel.
Ljubljančani so pozidali nov špital.
Po številnih darovih v denarju, zemljiščih, desetinah, podložnikih, ustanovah, hišah in mašnih težnjah je bil meščanski špital ena najbolje dotiranih ustanov v deželi.
1401
Bogati meščan Peter Berlach, ki je bil brez otrok, je volil vse svoje imetje za ustanovitev sirotišnice.
Tu so vzgajali sirote, ki so se učili rokodelstva.
1564
Bila je kuga v Ljubljani.
Ljudje so se zatekli v hribe.
Po vrnitvi so se protestanti polastili špitalske kapele in tam imeli slovenske in nemške pridige.
1601
Katoliki so bili zopet gospodarji špitala in cerkve.
1784
Pod cesarjem Jožefom II. so v razpuščenem samostanu klaris ob Dunajski cesti namestili vojaško garnizijsko bolnišnico in proviantno skladišče.
Proviant označuje hrano in druge drobnarije, ki jih vzamemo na pot.
Navadno to ne velja za obleke.
1785
Iz Trsta so prišli usmiljeni bratje.
1786
Zatrt je bil samostan bosih avguštincev na Ajdovščini.
1787
Odprli so civilno bolnišnico na Ajdovščini usmiljeni bratje.
1789
Takrat so po ukazu vlade združili vse ustanove in njihovo premoženje v Ljubljani in po deželi v glavni ubožni zaklad, iz katerega so delili vse podpore.
V Ljubljani so bili tako združeni fondi meščanskega špitala, cesarskega špitala, sirotišnice in ubožnice.
Iz meščanskega špitala so se izselili nadarbeniki, ki so imeli cerkveno službo povezano z dohodki.
Poslej so dobili nadomestilo 7 krajcarjev na dan za hrano in stanovanje.
V meščanskem špitalu so po oddaji bolnikov in umobolnih v civilno bolnico usmiljenih bratov osnovali porodnišnico, kjer so najdenčke oskrbovale zunanje dojilje, dokler jih niso oddali v rejo na kmete.
1792
V nekdanji meščanski špital se je vselila kresija ali okrožni urad.
1811
Porodnišnico in najdeniški zavod so združili s civilno bolnico.
Civilna bolnica je prešla v oskrbo mestne občine.
1849
Civilna bolnica je prešla v oskrbo dežele kot deželna splošna bolnica.
+++
Že v času križarskih vojn je bila bolnica ali naselbina gobavcev zunaj na polju pred mestnim jarkom med Blatno vasjo, Mostami in Ježico.
1280
Omenja se njiva pri gobavih.
1356
Sigfrid Šempetrčan je zamenjal svojo kmetijo za njive nemškega viteškega reda, ležečimi pred mestom za hiralnico gobavcev.
1397
Se omenjajo njive pri Svetem Petru in špitalu pri Blatni vasi, na polju pred Ježico, ker kužnih naselbin niso trpeli v vasi.
1450
Navaja vir desetino pri gobavcih pred mestom.
+++
1282
Prvič je omenjen špital križarskega reda Matere božje pred Nemškimi vrati (Rimska cesta 3)
1472
Oglejski patriarh je odobril odpustke za vse, ki kaj darujejo za špital Matere božje v Ljubljani, kjer sprejemajo in vzgajajo mnogo dečkov in deklic.
Tam so skrbeli tudi za otroke, ki so jim starše odpeljali Turki.
Nazadnje so sprejemali v špital stare in onemogle križanske podložnike.
Imeli so prostora in sredstev za 6 špitalarjev.
+++
1552
Kralj Ferdinand je odločil, da ustanovi v Ljubljani špital za siromake obojega spola.
Za vzdrževanje mu je odmeril 1000 goldinarjev iz svojih ljubljanskih davčnih dohodkov.
Predpisan je bil hišni red in jedilnik.
Špital bi imel lastnega duhovnika, špitalskega mojstra, kuharja ali kuharico in strežnike.
Špitalarji naj imajo zjutraj in zvečer po dve jedi z mesom, v postnih dneh poleti pa 2 jajci.
Pozimi naj dobijo namesto jajc enega slanika.
Vsak dan naj dobijo dosti kruha za malico in 1 bokal brinjeve medice.
Trikrat na teden naj za malico dobijo četrt bokala vina.
Vsak ubožec naj dobi na leto 2 suknji, za poleti pa suknjo, hlače in telovnik.
Vsake kvatre naj dobi 1 dolgo srajco in dvoje čevljev.
Za zimo naj dobi debel naprsnik in klobuk.
1553
Je vladar spremenil svoj načrt in špital namenil za stare in onemogle idrijske rudarje.
Pozneje so sprejemali v špital tudi doslužene in ohromele vojake.
Kot najpripravnejši se je zdel skoraj prazni samostan avguštincev pri Svetem Jakobu, ki so se leta 1553 preselili na Reko, od tod pa leta 1555 v Opatijo v opuščeni benediktinski samostan.
+++
1597
Iz poznejše redute pri Svetem Jakobu se je cesarska ali dvorna bolnica preselila v frančiškanski samostan (Vodnikov trg), ki je kot beraški red v časih protestantizma ostal brez podpor.
V šentjakobske prostore so se vselili jezuiti.
1612
Frančiškani so se vrnili nazaj v svoj samostan.
Februarja so siromake in špitalarje iz samostana začasno preselili v meščanski špital.
Medtem je vlada nasproti frančiškanom zgradila novo zgradbo za cesarski špital, ki je bilo leta 1613 že pod streho.
Cesarski špital je imel lastno ekonomijo.
1684
Na božični večer je pogorela pristava cesarskega špitala na Poljanah.
Po več kot 200 letih obstoja je poleg drugih dobrodelnih ustanov tudi cesarski špital utonil v glavnem ubožnem zakladu.
Zgradbo na Vodnikovem trgu 5 je prevzela glavna tobačna uprava.
Pozneje je bil tam davčni urad in okrajno glavarstvo za okolico.
Samostani so dajali podporo ubogim v hrani, obleki in denarju.
Trajnejšo in rednejšo skrb so srednjeveška mesta izkazovala svojim ostarelim, onemoglim in obubožanim meščanom.
V meščanskem špitalu so jih oskrbovali z vsem potrebnim.
Meščanski špital je služil kot zavetišče in sirotišče.
Med starimi, betežnimi in onemoglimi špitalarji je bilo več bolnih kot zdravih.
Zaradi bolezni niso nikogar sprejemali v špital.
Premožni bolniki so se zdravili doma.
Ubožni bolniki so se zdravili v mestnem lazaretu in hiralnici pri svetem Petru.
Tu so spravili tudi slaboumne, duševno bolne, božjastne (obsedence prejšnjih časov), da so jih napravili neškodljive za okolico.
V špitalu so sprejemali tudi nezakonskim ali zapuščenim materam, ki so jim vzeli v oskrbo otroke in najdenčke.
22 JUL 1326
Omenja se špitalski oskrbnik.
1386
Špital s cerkvico je pogorel.
Ljubljančani so pozidali nov špital.
Po številnih darovih v denarju, zemljiščih, desetinah, podložnikih, ustanovah, hišah in mašnih težnjah je bil meščanski špital ena najbolje dotiranih ustanov v deželi.
1401
Bogati meščan Peter Berlach, ki je bil brez otrok, je volil vse svoje imetje za ustanovitev sirotišnice.
Tu so vzgajali sirote, ki so se učili rokodelstva.
1564
Bila je kuga v Ljubljani.
Ljudje so se zatekli v hribe.
Po vrnitvi so se protestanti polastili špitalske kapele in tam imeli slovenske in nemške pridige.
1601
Katoliki so bili zopet gospodarji špitala in cerkve.
1784
Pod cesarjem Jožefom II. so v razpuščenem samostanu klaris ob Dunajski cesti namestili vojaško garnizijsko bolnišnico in proviantno skladišče.
Proviant označuje hrano in druge drobnarije, ki jih vzamemo na pot.
Navadno to ne velja za obleke.
1785
Iz Trsta so prišli usmiljeni bratje.
1786
Zatrt je bil samostan bosih avguštincev na Ajdovščini.
1787
Odprli so civilno bolnišnico na Ajdovščini usmiljeni bratje.
1789
Takrat so po ukazu vlade združili vse ustanove in njihovo premoženje v Ljubljani in po deželi v glavni ubožni zaklad, iz katerega so delili vse podpore.
V Ljubljani so bili tako združeni fondi meščanskega špitala, cesarskega špitala, sirotišnice in ubožnice.
Iz meščanskega špitala so se izselili nadarbeniki, ki so imeli cerkveno službo povezano z dohodki.
Poslej so dobili nadomestilo 7 krajcarjev na dan za hrano in stanovanje.
V meščanskem špitalu so po oddaji bolnikov in umobolnih v civilno bolnico usmiljenih bratov osnovali porodnišnico, kjer so najdenčke oskrbovale zunanje dojilje, dokler jih niso oddali v rejo na kmete.
1792
V nekdanji meščanski špital se je vselila kresija ali okrožni urad.
1811
Porodnišnico in najdeniški zavod so združili s civilno bolnico.
Civilna bolnica je prešla v oskrbo mestne občine.
1849
Civilna bolnica je prešla v oskrbo dežele kot deželna splošna bolnica.
+++
Že v času križarskih vojn je bila bolnica ali naselbina gobavcev zunaj na polju pred mestnim jarkom med Blatno vasjo, Mostami in Ježico.
1280
Omenja se njiva pri gobavih.
1356
Sigfrid Šempetrčan je zamenjal svojo kmetijo za njive nemškega viteškega reda, ležečimi pred mestom za hiralnico gobavcev.
1397
Se omenjajo njive pri Svetem Petru in špitalu pri Blatni vasi, na polju pred Ježico, ker kužnih naselbin niso trpeli v vasi.
1450
Navaja vir desetino pri gobavcih pred mestom.
+++
1282
Prvič je omenjen špital križarskega reda Matere božje pred Nemškimi vrati (Rimska cesta 3)
1472
Oglejski patriarh je odobril odpustke za vse, ki kaj darujejo za špital Matere božje v Ljubljani, kjer sprejemajo in vzgajajo mnogo dečkov in deklic.
Tam so skrbeli tudi za otroke, ki so jim starše odpeljali Turki.
Nazadnje so sprejemali v špital stare in onemogle križanske podložnike.
Imeli so prostora in sredstev za 6 špitalarjev.
+++
1552
Kralj Ferdinand je odločil, da ustanovi v Ljubljani špital za siromake obojega spola.
Za vzdrževanje mu je odmeril 1000 goldinarjev iz svojih ljubljanskih davčnih dohodkov.
Predpisan je bil hišni red in jedilnik.
Špital bi imel lastnega duhovnika, špitalskega mojstra, kuharja ali kuharico in strežnike.
Špitalarji naj imajo zjutraj in zvečer po dve jedi z mesom, v postnih dneh poleti pa 2 jajci.
Pozimi naj dobijo namesto jajc enega slanika.
Vsak dan naj dobijo dosti kruha za malico in 1 bokal brinjeve medice.
Trikrat na teden naj za malico dobijo četrt bokala vina.
Vsak ubožec naj dobi na leto 2 suknji, za poleti pa suknjo, hlače in telovnik.
Vsake kvatre naj dobi 1 dolgo srajco in dvoje čevljev.
Za zimo naj dobi debel naprsnik in klobuk.
1553
Je vladar spremenil svoj načrt in špital namenil za stare in onemogle idrijske rudarje.
Pozneje so sprejemali v špital tudi doslužene in ohromele vojake.
Kot najpripravnejši se je zdel skoraj prazni samostan avguštincev pri Svetem Jakobu, ki so se leta 1553 preselili na Reko, od tod pa leta 1555 v Opatijo v opuščeni benediktinski samostan.
+++
1597
Iz poznejše redute pri Svetem Jakobu se je cesarska ali dvorna bolnica preselila v frančiškanski samostan (Vodnikov trg), ki je kot beraški red v časih protestantizma ostal brez podpor.
V šentjakobske prostore so se vselili jezuiti.
1612
Frančiškani so se vrnili nazaj v svoj samostan.
Februarja so siromake in špitalarje iz samostana začasno preselili v meščanski špital.
Medtem je vlada nasproti frančiškanom zgradila novo zgradbo za cesarski špital, ki je bilo leta 1613 že pod streho.
Cesarski špital je imel lastno ekonomijo.
1684
Na božični večer je pogorela pristava cesarskega špitala na Poljanah.
Po več kot 200 letih obstoja je poleg drugih dobrodelnih ustanov tudi cesarski špital utonil v glavnem ubožnem zakladu.
Zgradbo na Vodnikovem trgu 5 je prevzela glavna tobačna uprava.
Pozneje je bil tam davčni urad in okrajno glavarstvo za okolico.
0
Najstarejše in največje ljubljansko pokopališče je bilo pri prafari svetega Petra.
Tu so odkrili tudi staroslovenske grobove.
Imenitnejše osebe svetnega in duhovskega stanu so pokopavali tudi po drugih ljubljanskih cerkvah., zlasti v mrtvaški kapeli samostana na Ajdovščini, pri frančiškanih na Vodnikovem trgu, v Špitalski cerkvi in pri avguštincih na Gorici.
Tudi v Križankah je bilo pokopališče in na njem kostnica z oltarjem svete Ane.
Prostor pred nekdanjo frančiškansko cerkvijo med sedanjim Vodnikovim spomenikom in stolnim župniščem so uporabljali za pokopališče.
1497
Se je pokopališče imenovalo plemiško pokopališče.
1616
Želeli so uporabiti ozko ulico pri Satlpergerjevi hiši za razširjenje tega šenklavškega pokopališča.
Magistrat se je temu upiral.
Po končnem pristanku privoljenja niso izrabili.
9. maja 1616 so kupili zemljišče za razširitev pokopališča.
1779
Pokopavanje v grobnicah po cerkvah je bilo nehigiensko.
V poletnih mesecih je bil neznosen smrad razkrajanja umrlih.
Cesarica Marija Terezija je prepovedala pokopavati umrle po cerkvah in samostanih.
26 APR 1779
V smislu naročila Marije Terezije, da se morajo pokopališča preložiti iz obljudenih krajev proč, je gorenjsko okrožno glavarstvo na ustno povelje deželnega glavarja odločilo, da se pokopališče pri svetem Petru opusti in prenese k svetem Krištofu (Gospodarsko razstavišče, Navje), kjer je cehovski mojster bratovščine svetega Krištofa leta 1509 dal obzidati pokopališče.
3 MAJ 1779
Novo pokopališče so blagoslovili.
Da so mogli pokopališče takoj ograditi, so zasegli pri mizarjih vse potrebne deske.
1784
Vlada je zopet naročila, da grobnice in pokopališča ne smejo več biti v obljudenih krajih.
Umrli naj se brez obleke zavije v platneno vrečo in položi v krsto.
Zaradi hitrejšega razpadanja se potrese z živim apnom in brez krste spusti v jamo.
1785
Dovolili so pokopavati umrle v krstah in oblekah tistim, katerim se ni dalo dopovedati, da telo brez tega hitreje razpade, ker da česar ne mora nikogar siliti.
1797
Pokopališče svetega Krištofa so povečali.
Za ograjni zid so porabili kamen in opeko iz mestnega obzidja, ki so ga tedaj rušili in svet izravnali.
1855
Pokopališče ponovno širili.
1875
Pokopališče ponovno širili.
5 MAJ 1906
Odprli so novo pokopališče pri svetem Križu na Žalah.
V novejšem času je pokop ubožcev oskrbel magistrat.
V prejšnjih časih je zlasti ob kugah reveže, ki bi se zanje ne bi nihče zmenil, dal pokopati meščanski špital oziroma beraški strah, ki jih je magistrat vsako leto določal in ki so morali paziti, da v mesto ni prišlo preveč tujih beračev.
Leta 1575 so nastavili 2 nova beraška rihtarja ali strahova.
Za vsak pokop sta dobila od otroka 8 krajcarjev, od hlapca ali dekle 12 krajcarjev, od revnega meščana 16 krajcarjev in od bogatega meščana 24 krajcarjev.
Samomorilce, v dvoboju ubite, umorjene, obešene, izobčene in krivoverce so pokopali v neblagoslovljeni zemlji in so jih vlekli k grobu na kravji koži.
Temu so rekli oslovski pogreb.
Tu so odkrili tudi staroslovenske grobove.
Imenitnejše osebe svetnega in duhovskega stanu so pokopavali tudi po drugih ljubljanskih cerkvah., zlasti v mrtvaški kapeli samostana na Ajdovščini, pri frančiškanih na Vodnikovem trgu, v Špitalski cerkvi in pri avguštincih na Gorici.
Tudi v Križankah je bilo pokopališče in na njem kostnica z oltarjem svete Ane.
Prostor pred nekdanjo frančiškansko cerkvijo med sedanjim Vodnikovim spomenikom in stolnim župniščem so uporabljali za pokopališče.
1497
Se je pokopališče imenovalo plemiško pokopališče.
1616
Želeli so uporabiti ozko ulico pri Satlpergerjevi hiši za razširjenje tega šenklavškega pokopališča.
Magistrat se je temu upiral.
Po končnem pristanku privoljenja niso izrabili.
9. maja 1616 so kupili zemljišče za razširitev pokopališča.
1779
Pokopavanje v grobnicah po cerkvah je bilo nehigiensko.
V poletnih mesecih je bil neznosen smrad razkrajanja umrlih.
Cesarica Marija Terezija je prepovedala pokopavati umrle po cerkvah in samostanih.
26 APR 1779
V smislu naročila Marije Terezije, da se morajo pokopališča preložiti iz obljudenih krajev proč, je gorenjsko okrožno glavarstvo na ustno povelje deželnega glavarja odločilo, da se pokopališče pri svetem Petru opusti in prenese k svetem Krištofu (Gospodarsko razstavišče, Navje), kjer je cehovski mojster bratovščine svetega Krištofa leta 1509 dal obzidati pokopališče.
3 MAJ 1779
Novo pokopališče so blagoslovili.
Da so mogli pokopališče takoj ograditi, so zasegli pri mizarjih vse potrebne deske.
1784
Vlada je zopet naročila, da grobnice in pokopališča ne smejo več biti v obljudenih krajih.
Umrli naj se brez obleke zavije v platneno vrečo in položi v krsto.
Zaradi hitrejšega razpadanja se potrese z živim apnom in brez krste spusti v jamo.
1785
Dovolili so pokopavati umrle v krstah in oblekah tistim, katerim se ni dalo dopovedati, da telo brez tega hitreje razpade, ker da česar ne mora nikogar siliti.
1797
Pokopališče svetega Krištofa so povečali.
Za ograjni zid so porabili kamen in opeko iz mestnega obzidja, ki so ga tedaj rušili in svet izravnali.
1855
Pokopališče ponovno širili.
1875
Pokopališče ponovno širili.
5 MAJ 1906
Odprli so novo pokopališče pri svetem Križu na Žalah.
V novejšem času je pokop ubožcev oskrbel magistrat.
V prejšnjih časih je zlasti ob kugah reveže, ki bi se zanje ne bi nihče zmenil, dal pokopati meščanski špital oziroma beraški strah, ki jih je magistrat vsako leto določal in ki so morali paziti, da v mesto ni prišlo preveč tujih beračev.
Leta 1575 so nastavili 2 nova beraška rihtarja ali strahova.
Za vsak pokop sta dobila od otroka 8 krajcarjev, od hlapca ali dekle 12 krajcarjev, od revnega meščana 16 krajcarjev in od bogatega meščana 24 krajcarjev.
Samomorilce, v dvoboju ubite, umorjene, obešene, izobčene in krivoverce so pokopali v neblagoslovljeni zemlji in so jih vlekli k grobu na kravji koži.
Temu so rekli oslovski pogreb.
0
V srednjem veku sta bila dva glavna obeda.
Ob 9 uri je bil prvi obed, med 16. in 18. uro pa je bila večerja.
Čas obeda je bil odvisen od letnega časa.
Podprli so se s tremi do štirimi jedmi.
Preden so šli spat, so se okrepčali še z večernim požirkom ali manjšim prigrizkom.
V 16. stoletju so jutranji obed premaknili na deseto uro.
V 17. stoletju so imeli južino ali kosilo ob 11 uri.
Med šesto in sedmo uro so imeli zajtrk s proseno ali ješprenovo kašo z močnikom ali zelenjadno juho.
Večerjo so odložili na poznejši čas, zato so med kosilo in večerjo vpeljali malico.
K malici so rokodelski pomočniki ob praznikih zahtevali še vino.
+++
6 JUN 1615
Na rotovžu so določili, da bo 14 dni sedel v stolpu ali na Tranči, kdor bo ob delavnikih posedal po krčmah, zato pa ob nedeljah in praznikih delal v svojih delavnicah in hišah.
Nekateri se ob nedeljah in praznikih napijejo žganja in gredo v cerkev in širijo tam zopern duh, ker je mnogim zelo neprijetno in lahko pri kom od smradu in studa povzroči bolezen.
Tudi takim so obljubili 14 dni zapora.
Glede pretiranih pojedin so določili, da ne sme na ženitovanjih nihče nuditi več kot 20 jedi, pri drugih gostijah samo 10 ali največ 12, pri botrinah pa nobene tople jedi.
Odpravi naj se razvada, da se novi mojstri silijo, da morajo po 2 ali 3 dni gostiti in napajati svoje tovariše, nato morajo pa stradati, da nadomestijo izdatke, ali pa podražiti svoje delo.
Ob takih prilikah ne sme poslej nihče zapraviti več kot 10 goldinarjev.
Pri mnogih rokodelcih se opaža, da vse, kar čez teden zaslužijo, ob nedeljah zapijejo.
Ni jim za okrepčilo dovolj pol ali 1 bokal dolenjca, marveč se nalivajo samo z najdražjim in najboljšim in prihajajo potem čisto nasekani domov in trpinčijo in pretepajo ženo in otroke, ki včasih nimajo niti kruha pri hiši in trpijo zaradi moževega in očetovega pijančevanja revščino.
Kdor bo malopridno zapival denar in kogar zasačijo previnjenega, bo kaznovan s 14 dni zapora v stolpu ali na Tranči.
Tudi pri nakupovanju na živilskem trgu naj kažejo rokodelci primerno skromnost, ob tržnih dneh naj ne kupujejo kopunov, piščancev, divje perutnine in drugih najboljših reči.
S tem dražijo živila ter sebi in otrokom odtegujejo potrebno hrano.
Zadovoljijo naj se z govedino in drugo nasitljivo hrano.
+++
1786
Magistrat je ustregel prošnji za prodajo želv, ostrig, limon, pomaranč, školjk, morskih rib, česna in smokev.
1790
Ljubljanski policijski red je določal, da je ob nedeljah in praznikih le do 9.00 dopoldne dovoljeno prodajati kruh, meso, prekajene in druge klobase, ribe, zelenjavo, sadje, branjevsko robo, moko, mast, dišave, začimbe, lect, kopune in drugo perutnino, sir, mleko, zelje, repo, tobak in sol.
Prodajalna je smela biti le na pol odprta in brez kakega izveska.
Po deveti uri so morali ob nedeljah in praznikih živilske trgovine zapreti do tretje ure odnosno poleti do štirih popoldne.
Tedaj so smeli peči tudi kostanj na ulicah, če ni bilo vetra.
Dva švicarska Italijana sta prosila, da bi smela peči marone.
Ker tega ljubljanski branjevci niso prodajali, marveč le navadni kostanj, je magistrat njuni prošnji ugodil.
+++
Meso je spadalo v vrsto živil, ki so morala biti vsaki dan na mizi meščana.
Na prvem mestu je bila govedina, ki jo je prišlo dnevno povprečno 40 dkg na osebo, potem je sledilo koštrunovo, telečje, kozličje in svinjsko večinoma prekajeno meso.
Prvotno so pekli kruh doma.
Za pust so klali prašiča, od katerega so znancem poslali koline.
Priljubljeno je bilo meso divjačine, zajcev, srn, jelenov, divjih kozlov, divjih prašičev, vider, medvedov od katerih šape so bile Ljubljančanom posebna poslastica podobno kot polhi.
Alpska posebnost je bila poprovka iz mesa divjih koz in slanina z zeljem.
1485
Italijanski potopisec je zapisal, da slanina z zeljem južnjakom ni šla posebno v slast.
Vse je razmeroma poceni.
Ljudje živijo dobro in pojedo obilo mesa zlasti gosi in rac, katerih ni še nikjer toliko videl kot na Spodnjem Štajerskem.
1489
Cesar Friderik III. je prepovedal, da graščaki in njihovi oskrbniki silijo kmete, da samo njim prodajajo živino in pridelke, ker da to ovira prehrano mest.
Ob 9 uri je bil prvi obed, med 16. in 18. uro pa je bila večerja.
Čas obeda je bil odvisen od letnega časa.
Podprli so se s tremi do štirimi jedmi.
Preden so šli spat, so se okrepčali še z večernim požirkom ali manjšim prigrizkom.
V 16. stoletju so jutranji obed premaknili na deseto uro.
V 17. stoletju so imeli južino ali kosilo ob 11 uri.
Med šesto in sedmo uro so imeli zajtrk s proseno ali ješprenovo kašo z močnikom ali zelenjadno juho.
Večerjo so odložili na poznejši čas, zato so med kosilo in večerjo vpeljali malico.
K malici so rokodelski pomočniki ob praznikih zahtevali še vino.
+++
6 JUN 1615
Na rotovžu so določili, da bo 14 dni sedel v stolpu ali na Tranči, kdor bo ob delavnikih posedal po krčmah, zato pa ob nedeljah in praznikih delal v svojih delavnicah in hišah.
Nekateri se ob nedeljah in praznikih napijejo žganja in gredo v cerkev in širijo tam zopern duh, ker je mnogim zelo neprijetno in lahko pri kom od smradu in studa povzroči bolezen.
Tudi takim so obljubili 14 dni zapora.
Glede pretiranih pojedin so določili, da ne sme na ženitovanjih nihče nuditi več kot 20 jedi, pri drugih gostijah samo 10 ali največ 12, pri botrinah pa nobene tople jedi.
Odpravi naj se razvada, da se novi mojstri silijo, da morajo po 2 ali 3 dni gostiti in napajati svoje tovariše, nato morajo pa stradati, da nadomestijo izdatke, ali pa podražiti svoje delo.
Ob takih prilikah ne sme poslej nihče zapraviti več kot 10 goldinarjev.
Pri mnogih rokodelcih se opaža, da vse, kar čez teden zaslužijo, ob nedeljah zapijejo.
Ni jim za okrepčilo dovolj pol ali 1 bokal dolenjca, marveč se nalivajo samo z najdražjim in najboljšim in prihajajo potem čisto nasekani domov in trpinčijo in pretepajo ženo in otroke, ki včasih nimajo niti kruha pri hiši in trpijo zaradi moževega in očetovega pijančevanja revščino.
Kdor bo malopridno zapival denar in kogar zasačijo previnjenega, bo kaznovan s 14 dni zapora v stolpu ali na Tranči.
Tudi pri nakupovanju na živilskem trgu naj kažejo rokodelci primerno skromnost, ob tržnih dneh naj ne kupujejo kopunov, piščancev, divje perutnine in drugih najboljših reči.
S tem dražijo živila ter sebi in otrokom odtegujejo potrebno hrano.
Zadovoljijo naj se z govedino in drugo nasitljivo hrano.
+++
1786
Magistrat je ustregel prošnji za prodajo želv, ostrig, limon, pomaranč, školjk, morskih rib, česna in smokev.
1790
Ljubljanski policijski red je določal, da je ob nedeljah in praznikih le do 9.00 dopoldne dovoljeno prodajati kruh, meso, prekajene in druge klobase, ribe, zelenjavo, sadje, branjevsko robo, moko, mast, dišave, začimbe, lect, kopune in drugo perutnino, sir, mleko, zelje, repo, tobak in sol.
Prodajalna je smela biti le na pol odprta in brez kakega izveska.
Po deveti uri so morali ob nedeljah in praznikih živilske trgovine zapreti do tretje ure odnosno poleti do štirih popoldne.
Tedaj so smeli peči tudi kostanj na ulicah, če ni bilo vetra.
Dva švicarska Italijana sta prosila, da bi smela peči marone.
Ker tega ljubljanski branjevci niso prodajali, marveč le navadni kostanj, je magistrat njuni prošnji ugodil.
+++
Meso je spadalo v vrsto živil, ki so morala biti vsaki dan na mizi meščana.
Na prvem mestu je bila govedina, ki jo je prišlo dnevno povprečno 40 dkg na osebo, potem je sledilo koštrunovo, telečje, kozličje in svinjsko večinoma prekajeno meso.
Prvotno so pekli kruh doma.
Za pust so klali prašiča, od katerega so znancem poslali koline.
Priljubljeno je bilo meso divjačine, zajcev, srn, jelenov, divjih kozlov, divjih prašičev, vider, medvedov od katerih šape so bile Ljubljančanom posebna poslastica podobno kot polhi.
Alpska posebnost je bila poprovka iz mesa divjih koz in slanina z zeljem.
1485
Italijanski potopisec je zapisal, da slanina z zeljem južnjakom ni šla posebno v slast.
Vse je razmeroma poceni.
Ljudje živijo dobro in pojedo obilo mesa zlasti gosi in rac, katerih ni še nikjer toliko videl kot na Spodnjem Štajerskem.
1489
Cesar Friderik III. je prepovedal, da graščaki in njihovi oskrbniki silijo kmete, da samo njim prodajajo živino in pridelke, ker da to ovira prehrano mest.
0
1 Kaj sta stolni prost in stolni dekan? Se mogoce ve, ce je bil stolni prost v sorodu s Franceljnom?
2 Za Svicarje razumem, da so prisli, so se vsaj pogreli in usli plazovom. Zakaj so prihajali Bavarci? So bili ti prisleki v glavnem obrtniki, ker omenjas, da so domaci sinovi postajali vse drugo?
3 Zanimivo, da se je plemstvo se vedno ukvarjalo le z zemljo. V eni knjigi berem, da je francosko plemstvo ze 300 let prej naslo boljsi zasluzek in sicer, da so osnovali mesta, kjer so osvobojenim tlacanom dovolili, da se naselijo, ker so vedeli, da bo to privabilo trgovce in obrtnike, k jim je plemiski gospod potem zaracunal za vsak prdec, to je, za vstop v mesto, 1 do 7% davka na prodajo in se cel kup drugih dajatev, ki so tem plemiskim gospodom prinesle vecjo vsoto denarja kot kmetovanje njihovih tlacanov.
4 Se ve, koliko je bila pristojbina, da so te razglasili za plemica? Tako, glede na splosni dohodek.
5 Kaj so matrike? Jaz jih poznam samo iz matematike.
Kaj je bil vzrok za to?
6 Zakaj so polatinili imena? En moj pra... je bil krscen kot Josephus. Nisem mogla verjeti, da je imel tako hecno ime. Tole z imeni je res zanimivo in tudi, kako so jih oposali ob smrti. In ce je bil Oblak Wolkensperg, so bili Auerspergi zlatarji?
7 Kdaj je Telovo?
8 V mestih so imeli pasno zivino?
9 A lahko pri cenah (npr. za kopalisce napises primerjavo z dohodki?
7 A so okostja z nekdanjega pokopalisca se vedno pod zemljo, sredi Ljubljane?
8 A je bilo pokopalisce sv. Kristofa na Zalah? Ke se mi zdi, da je tista ta stara cerkev sv. Kristofa. O, vidim da je Navje. Hmmm.
9 Pravis, da so odkrili tusi staroslovenske grobove? So jih kdaj genetsko testirali? Ker to je v drugih drzavah ze kar obicaj in se o njih dobijo osnovni podatki, v Sloveniji, se mi pa zdi, da vse to se dremlje kot Trnuljcica.
2 Za Svicarje razumem, da so prisli, so se vsaj pogreli in usli plazovom. Zakaj so prihajali Bavarci? So bili ti prisleki v glavnem obrtniki, ker omenjas, da so domaci sinovi postajali vse drugo?
3 Zanimivo, da se je plemstvo se vedno ukvarjalo le z zemljo. V eni knjigi berem, da je francosko plemstvo ze 300 let prej naslo boljsi zasluzek in sicer, da so osnovali mesta, kjer so osvobojenim tlacanom dovolili, da se naselijo, ker so vedeli, da bo to privabilo trgovce in obrtnike, k jim je plemiski gospod potem zaracunal za vsak prdec, to je, za vstop v mesto, 1 do 7% davka na prodajo in se cel kup drugih dajatev, ki so tem plemiskim gospodom prinesle vecjo vsoto denarja kot kmetovanje njihovih tlacanov.
4 Se ve, koliko je bila pristojbina, da so te razglasili za plemica? Tako, glede na splosni dohodek.
5 Kaj so matrike? Jaz jih poznam samo iz matematike.
Kaj je bil vzrok za to?
6 Zakaj so polatinili imena? En moj pra... je bil krscen kot Josephus. Nisem mogla verjeti, da je imel tako hecno ime. Tole z imeni je res zanimivo in tudi, kako so jih oposali ob smrti. In ce je bil Oblak Wolkensperg, so bili Auerspergi zlatarji?
7 Kdaj je Telovo?
8 V mestih so imeli pasno zivino?
9 A lahko pri cenah (npr. za kopalisce napises primerjavo z dohodki?
7 A so okostja z nekdanjega pokopalisca se vedno pod zemljo, sredi Ljubljane?
8 A je bilo pokopalisce sv. Kristofa na Zalah? Ke se mi zdi, da je tista ta stara cerkev sv. Kristofa. O, vidim da je Navje. Hmmm.
9 Pravis, da so odkrili tusi staroslovenske grobove? So jih kdaj genetsko testirali? Ker to je v drugih drzavah ze kar obicaj in se o njih dobijo osnovni podatki, v Sloveniji, se mi pa zdi, da vse to se dremlje kot Trnuljcica.
0
Avtor: https://www.cvek123.com/clani/leskova-mast/ leskova mast
1 Kaj sta stolni prost in stolni dekan? Se mogoce ve, ce je bil stolni prost v sorodu s Franceljnom?2 Za Svicarje razumem, da so prisli, so se vsaj pogreli in usli plazovom. Zakaj so prihajali Bavarci? So bili ti prisleki v glavnem obrtniki, ker omenjas, da so domaci sinovi postajali vse drugo?
3 Zanimivo, da se je plemstvo se vedno ukvarjalo le z zemljo. V eni knjigi berem, da je francosko plemstvo ze 300 let prej naslo boljsi zasluzek in sicer, da so osnovali mesta, kjer so osvobojenim tlacanom dovolili, da se naselijo, ker so vedeli, da bo to privabilo trgovce in obrtnike, k jim je plemiski gospod potem zaracunal za vsak prdec, to je, za vstop v mesto, 1 do 7% davka na prodajo in se cel kup drugih dajatev, ki so tem plemiskim gospodom prinesle vecjo vsoto denarja kot kmetovanje njihovih tlacanov.
4 Se ve, koliko je bila pristojbina, da so te razglasili za plemica? Tako, glede na splosni dohodek.
5 Kaj so matrike? Jaz jih poznam samo iz matematike.
Kaj je bil vzrok za to?
6 Zakaj so polatinili imena? En moj pra... je bil krscen kot Josephus. Nisem mogla verjeti, da je imel tako hecno ime. Tole z imeni je res zanimivo in tudi, kako so jih oposali ob smrti. In ce je bil Oblak Wolkensperg, so bili Auerspergi zlatarji?
7 Kdaj je Telovo?
8 V mestih so imeli pasno zivino?
9 A lahko pri cenah (npr. za kopalisce napises primerjavo z dohodki?
7 A so okostja z nekdanjega pokopalisca se vedno pod zemljo, sredi Ljubljane?
8 A je bilo pokopalisce sv. Kristofa na Zalah? Ke se mi zdi, da je tista ta stara cerkev sv. Kristofa. O, vidim da je Navje. Hmmm.
9 Pravis, da so odkrili tusi staroslovenske grobove? So jih kdaj genetsko testirali? Ker to je v drugih drzavah ze kar obicaj in se o njih dobijo osnovni podatki, v Sloveniji, se mi pa zdi, da vse to se dremlje kot Trnuljcica.
1. stolni prošt je predstojnik pomembnejše župnije, dekan pa je mesto nižje od prošta
2. v času, ko so bila bavarska mesta že polna obrtnikov, so mesta kot je Ljubljana šele rasla in so bila nekakšna obljubljena dežela. Najprej so se z Bavarske selili na Koroško, nato pa na Kranjsko. Veliko poznejših baronov, grofov in knezov je prišlo prav z Bavarske. Recimo Goriški grofje, knezi Windischgraetz...
5. Kje si videla matrike?
6. Cerkev je imela nadzor nad tem in če je imel nekdo latinsko ime, je za njih pomenilo da je zvesti njihov služabnik. Za Auersperge se ne ve kaj je bila njihova osnovna dejavnost. So pa bili izjemni vojskovodje in izjemno politično spretni kot Habsburgi. Prišli pa naj bi iz Bavarske ali Švabije.
8. Da je bilo mesto samooskrbno je moralo imeti tudi živino.
0
2 Torej je bila Slovenija Amerika 14. stoletja!
5 Tule
Do 16. stoletja so priimke spreminjali.
8 Nisem vedela, da so bila mesta samooskrbna. Veckrat si omenil sejme in trgovce, ki so prihajali v mesto, poleg tega so bile hise takrat pozidane tesno skupaj (sicer ne bi bilo pozarov), zato sem mislila, da so hrano dostavljale okoliske kmetije.
V dobi reformacije je bilo po sklepu tridentinskega koncila predpisano, da so župniki pisali na svoje farane matrike, da so vedeli, kdo je katoličan in kdo luteran.
Matrike so doprinesle, da so se priimki kot rodbinska imena začeli ustaljevati.
Izza 14. stoletja so bili priimki meščanov že ustaljeni, navadnih prebivalcev predmestja pa še ne.
5 Tule
Do 16. stoletja so priimke spreminjali.
8 Nisem vedela, da so bila mesta samooskrbna. Veckrat si omenil sejme in trgovce, ki so prihajali v mesto, poleg tega so bile hise takrat pozidane tesno skupaj (sicer ne bi bilo pozarov), zato sem mislila, da so hrano dostavljale okoliske kmetije.
V dobi reformacije je bilo po sklepu tridentinskega koncila predpisano, da so župniki pisali na svoje farane matrike, da so vedeli, kdo je katoličan in kdo luteran.
Matrike so doprinesle, da so se priimki kot rodbinska imena začeli ustaljevati.
Izza 14. stoletja so bili priimki meščanov že ustaljeni, navadnih prebivalcev predmestja pa še ne.
0
Odgovor lahko oddate kot gost. Vgrajena je časovna omejitev 30 sekund za oddajo novega sporočila.
Opozorilo: po 297. členu
Kazenskega zakonika je vsak posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
29.04.2020 ob 14:15