PRIJAVA / REGISTRACIJA
registracija za sodelovanje ni potrebna, a če si želiš rezervirati ime in se družiti z ostalimi člani, se bo potrebno registrirati ;)
Čvek 123
Dobrodošli na čvek 123.
NOVA TEMA

STARA LJUBLJANA - 2


lelj :: 25.04.2020 ob 17:41
Mestni očetje so najbolj pazili na tiste, ki so skrbeli za prehrano prebivalstva, na mesarje, peke in branjevce.
S svojo trdovratnostjo in nevljudnostjo so delali največ težav mesarji.
Leta 1544 so izdali novo uredbo za mesarje.
Mesarji so se skušali te uredbe otepati.
Magistrat ni popustil.

Leta 1547 je magistrat ponovil odredbe zoper neposlušne in jim zagrozil z globo 10 dukatov, če bi se ne držali mesarskega reda ali bi se upirali dati po redu vsakomur meso.
lelj :: 25.04.2020 ob 17:41
Leta 1658 so zdravniki preiskali 3 ljubljanske lekarne.
Dve so pohvalili.

V tretji so našli razmere, da bi lastnika v Benetkah spravile na galejo.
Drugod pa bi postopali ž njim kot s ponarejevalcem.
Lastnika so obsodili na 100 kron kazni in lekarno za 1 mesec zaprli.


Obrt in trgovina sta vobče dala podlago za blagostanje meščanov, ki so ga v srednjem veku, ko so bile hiše iz lesa, uničevali pogostni požari.
Enako pogubne so bile vojne ter kupčijska konkurenca kmetov in Judov.

Leta 1448 je cesar Friderik III. prepovedal tedenske sejme na kmetih, češ da povzročajo draginjo in pomanjkanje živil v mestih.
Pravi vzrok je bil poslabšani denar, ki ga je dal cesar v finančnih stiskah kovati, tako da je padel na petino svoje vrednosti.

Preskrba čet v bojih za celjsko dediščino, vojne z Benečani, pustošenja po Turkih in s tem zvezani zastoj trgovine s Ogrsko in Italijo.
To je poslabšalo gospodarski položaj Ljubljane, ki ga ni mogel izboljšati niti izgon Judov leta 1515, pri katerih je bilo zadolženo plemstvo in meščanstvo.

Draginjo je povečala zmanjšana vrednost srebra, ki so ga v velikih množinah vrgli na trg iz novoodkritih in iz prekomorskih rudnikov.

Tožbe zoper kmečke sejme pri cerkvah in po zakotnih trgih niso hotele prenehati kljub ukazom, da morajo kmetje svoje pridelke nositi na prodaj v mesta in trge in sprejemati kovance v plačilo.

Leta 1487 je cesar Friderik III. ukazal znova, naj plemstvo ne sili kmetov, da samo njemu prodajajo in naj jim ne daje potuhe pri protipostavnem trgovanju.
Ljubljani se mora pustiti prosta trgovina z živino.

Leta 1521 so v Zagrebu zaprli Ljubljančana zaradi dolgov drugega someščana.

Leta 1593 je sodnik iz Linca zahteval povračilo dolgov z grožnjo, da bo dal zapreti prvega Ljubljančana, ki pride v Linc in mu zaplenil blago.

Leta 1622 so popisali po deželi zaloge žita in vina.
Izkazalo se je , da je bila Ljubljana zelo slabo preskrbljena.

Po 30 letni vojni (1618 – 1648) so se kmetje in meščani polagoma izlizavali iz vojnih posledic.
Živeli so skromno in odpovedi polno življenje.
Plemiči so stroške za svojo potratnost prevalili na druge.
leskova mast :: 25.04.2020 ob 18:13
Par besed in letnic spremenis, in je isto kot danes.
Sunbeam :: 25.04.2020 ob 18:31
Linc, katero mesto je to? A je to današnji Linz v Avstriji?
lelj :: 25.04.2020 ob 18:56
Avtor: Sunbeam
Linc, katero mesto je to? A je to današnji Linz v Avstriji?


da
lelj :: 27.04.2020 ob 19:06
Meščani, ki so si nabrali premoženja so plemiče posnemavali v obleki, pojedinah, opremi in livrirani služinčadi.
Na tihem so stiskali in se omejevali v izdatkih, doma pa so se oblačili v mahedravo hišno suknjo.
Stanovanje so imeli opremljeno skromno razen sobe, ki je bila bahavo opremljena za sprejeme gostov.

Ako se je dalo, so si od vlade, ki ji je manjkalo denarja, kupili plemiško pismo, da so tako prišli do grba in naslova.

Staro plemstvo je novince preziralo.
Niso jih priznali za enakovredne.
Niso jih sprejemali v svoje ustanove in redove.

Leta 1747 je zaradi uboštva Marija Terezija dovolila, da se v Ljubljani ustanovi zastavljalnica.
Ta ni uspevala, ker je poslovala javno, dolžniki pa so želeli, da ostanejo težave na zunaj skrite.

Zasebnim oderuhom je bilo treba za posojeni goldinar plačevati na teden 1 krajcar obresti.
Tako se je dolg v enem letu skoraj podvojil.

Tudi konec stoletja, ko je prihajala francoska revolucija, je bilo treba štediti s pojedinami, obleko in nakitom.
Namesto pravega so nosili ponarejeno blago in brušeno steklo namesto diamantov in rubinov.
Namesto usnjatih stenskih tapet so uporabljali papirnate tapete.
Namesto porcelana so uporabljali kameninasto keramiko.

Leta 1800 je francoski oficir zapisal:

Ljubljana dela z Gradom,
s svojimi stolpi in s cerkvami vtis premožnega mesta.

Trgovci stoje dobro,
povsod se vidi blagostanje,
ki ga navadno najdeš le v velikih trgovskih središčih.

Na dobre razmere kaže tudi dejstvo,
da v mestu ni opaziti beračev in nič slabo oblečenih ali celo v krpe odetih ljudi.

Moški se odlikujejo z okretnostjo,
ki je med Nemci zlepa ne najdeš.

Že pri površnem opazovanju se mi je zbudila želja,
da bi ženske mogel pobliže spoznati.
Njihovo obleko določa vsemogočna moda,
njihova zunanjost pa me v vsakem oziru spominja na lepotice.


Življenjsko raven meščanov dobro označuje okolnost, da je imelo domala vsako gospodinjstvo enega ali več poslov.
Hlapci in dekle so ostajali desetletja pri isti hiši, kjer so bili večkrat preskrbljeni tudi za stare dni.
Bili so del družine.
Imeli so skupno mizo, če ne z gospodarjem, pa vsaj z nedoraslimi otroci.
V navadi je bila skupna jutranja in večerna molitev.

Leta 1758 je svoji dosluženi kuharici, ki je odšla k teti na deželo, obljubil Rakovec (Raigersfeld) da ji bo do smrti plačeval 24 goldinarjev letne podpore.
Toliko je imela na leto plače hišna z vso oskrbo v družini, kuharica malo več, kuhinjska dekla in hlapec malo manj.
S kuharico je bil enak v plači livrirani sluga, ki je jedel s služinčadjo.
Dobil je tudi livrejo in manjši dodatek za kruh in vino.
Zasebnemu tajniku je Rakovec dajal 60 goldinarjev letne plače, prosto stanovanje in hrano od gosposke mize.

Pri poslih so bile pogoste tožbe o povprečnosti, zanikrnosti, nevestnosti in moralni malopridnosti poslov.

Leta 1787 je poselski red Jožefa II. zahteval točno izvrševanje vseh opravil.
Brez gospodarjevega dovoljenja posel ni smel v gostilno, na ples ali drugam od doma.
Posel ni smel samovoljno pretrgati službenega razmerja.

Hlapca, ki je gospodarju pobegnil v drugo službo, je župan kaznoval na 10 udarcev s palico.
Ostati je smel v novi službi, če ga prejšnji gospodar ni maral nazaj.

Dekla, ki je gospodarju ušla, ker je zahteval plačilo za pobito porcelansko posodo, je morala škodo povrniti.
Zaradi pobega je presedela 48 ur v zaporu ob kruhu in vodi.
lelj :: 27.04.2020 ob 19:07
Število beračev in ubogih, ki so živeli le od miloščine, je naraslo zlasti po 30 letni vojni.
Ti so bili odmaknjeni od mestnega središča v zapuščenih delih predmestja.

Meščani so slišali le o pretepih, ubojih in divji razvratnosti po zakotnih beznicah ali ko je bilo treba seči v žep po miloščino.

Če je ob epidemijah umrlo več ljudi v predmestju kakor v mestu, je bilo to zaradi uboštva in silne zanemarjenosti.

Razen z vojnimi poškodovanci se je število beračev večalo s pobeglimi hlapci in kmeti, ki so po kužnih boleznih, ujmah in požarih zapuščali zemljo in dom in se ob cerkvah, sejmih, gradovih nastavljali kot slepi, kruljavi, mutasti, božjastni ali obsedeni, da so zbudili usmiljenje in dobili miloščino v denarju, jedi ali obleki.

Ob pomanjkanju in draginji so trpeli tudi tisti, ki so bili deležni oskrbe v špitalu ali lazaretu.
Šli so beračit na cesto.
Prizadeti so bili tudi beraški redovi frančiškanci in avguštinci, ki so bili odvisni od miloščine in so imeli malo zemlje.

Leta 1569 so naročili mestnemu blagajniku, naj nastavi še enega beraškega strahu.
Beraški strahovi so bili do sredi 19. stoletja.

Leta 1593 so prepovedali dajati po večernem zvonjenju pijačo.
Bogokletnikom so obetali, da jih vtaknejo v kletko pred rotovžem.

Leta 1615 so v Ljubljani postavili komisije, ki so šle od hiše do hiše, popisale ljudi, odpravile iz mesta postopače in preprečile tatvine, nečistovanja in bogokletstva.
Strogi ukrepi so bili zoper pijančevanje rokodelcev.
V sporazumu z rokodelci so sklenili, da bo sedel 14 dni v stolpu ali na Tranči, kdor bo doma ali na cesti preklinjal.

Leta 1651 so v Ljubljani popisali in jim dali pločevinaste značke.

Med berače so se ob tržnih dneh vrinili kmetje in postopači s podeželja.
Tržni pazniki so jim bili vestno za petami.
Kdor se je po prvem izgonu spet pojavil v mestu, ta je romal v zapor ali pa so mu za odhodnico naložili nekaj gorkih s palico.
Te paznike so imenovali BERAŠKI STRAH.

Leta 1767 je 4000 beračev na veliki petek oblegalo vrata vseh ljubljanskih cerkva.

Leta 1786 je bil v Ljubljani ustanovljen Ubožni inštitut ali Združenje iz ljubezni do bližnjega.

Leta 1789 so v meščanskem špitalu ustanovili porodnišnico

Leta 1798 je imel Ubožni inštitut 328 podpirancev.

Do leta 1822 je obstojal Glavni ubožni sklad.
lelj :: 27.04.2020 ob 19:07
Okolje hiš, zlasti v predmestju, je bilo zelo kmečko.
Hiše so obdajali svinjaki, hlevi, skednji, sušilnice, šupe, kozolci…
Živina se je pasla takoj zadaj za hišami.
Svinje, ovce, koze so se pasle po ulicah.

1681
V Berlinu prepovedali rediti in pitati prašiče.

1784
V Ljubljani kresijska oblast ukazala, naj imajo meščani prašiče zaprte, da se ne bodo podili po mestu.
Drugače jih bodo mestni biriči polovili in lastnikom vrnili le, če jim bodo plačali posebno odškodnino.

1785
Mestni očetje niso ugodili gostilničarju pri Slonu, da bi razen hleva za konje in šupe za vozove smel postaviti še skedenj za mlačev.
Dejali so, da to ne spada v mesto, marveč na polje.

1788
Posestnik v Gradišču želel postaviti poleg hiše pod za mlačev, češ da ni nevarnosti za ogenj.
Dovolili so mu, če bo mlatil le podnevi.

1789
Oblast je popustila in dovolila mlatiti tudi ponoči, ako so imeli luč v svetilkah dovolj zavarovano.
Naročili so, da morajo biti sušilnice in terilnice za lan zaradi varnosti primerno oddaljene od hiš.
Naročili so, da mesarski psi ne smejo prosto letati okrog.
Ponoči morajo biti varuhi mesnic in stojnic privezani z verigo.
Sunbeam :: 27.04.2020 ob 19:30
Avtor: lelj
Število beračev in ubogih, ki so živeli le od miloščine, je naraslo zlasti po 30 letni vojni.
Ti so bili odmaknjeni od mestnega središča v zapuščenih delih predmestja.

Meščani so slišali le o pretepih, ubojih in divji razvratnosti po zakotnih beznicah ali ko je bilo treba seči v žep po miloščino.

Če je ob epidemijah umrlo več ljudi v predmestju kakor v mestu, je bilo to zaradi uboštva in silne zanemarjenosti.

Razen z vojnimi poškodovanci se je število beračev večalo s pobeglimi hlapci in kmeti, ki so po kužnih boleznih, ujmah in požarih zapuščali zemljo in dom in se ob cerkvah, sejmih, gradovih nastavljali kot slepi, kruljavi, mutasti, božjastni ali obsedeni, da so zbudili usmiljenje in dobili miloščino v denarju, jedi ali obleki.

Ob pomanjkanju in draginji so trpeli tudi tisti, ki so bili deležni oskrbe v špitalu ali lazaretu.
Šli so beračit na cesto.
Prizadeti so bili tudi beraški redovi frančiškanci in avguštinci, ki so bili odvisni od miloščine in so imeli malo zemlje.

Leta 1569 so naročili mestnemu blagajniku, naj nastavi še enega beraškega strahu.
Beraški strahovi so bili do sredi 19. stoletja.

Leta 1593 so prepovedali dajati po večernem zvonjenju pijačo.
Bogokletnikom so obetali, da jih vtaknejo v kletko pred rotovžem.

Leta 1615 so v Ljubljani postavili komisije, ki so šle od hiše do hiše, popisale ljudi, odpravile iz mesta postopače in preprečile tatvine, nečistovanja in bogokletstva.
Strogi ukrepi so bili zoper pijančevanje rokodelcev.
V sporazumu z rokodelci so sklenili, da bo sedel 14 dni v stolpu ali na Tranči, kdor bo doma ali na cesti preklinjal.

Leta 1651 so v Ljubljani popisali in jim dali pločevinaste značke.

.
Koga so popisali? Dvomim, da rokodelce, njih so že imeli na spisku za davke. :
lelj :: 27.04.2020 ob 19:45
Avtor: Sunbeam
Avtor: lelj
Število beračev in ubogih, ki so živeli le od miloščine, je naraslo zlasti po 30 letni vojni.
Ti so bili odmaknjeni od mestnega središča v zapuščenih delih predmestja.

Meščani so slišali le o pretepih, ubojih in divji razvratnosti po zakotnih beznicah ali ko je bilo treba seči v žep po miloščino.

Če je ob epidemijah umrlo več ljudi v predmestju kakor v mestu, je bilo to zaradi uboštva in silne zanemarjenosti.

Razen z vojnimi poškodovanci se je število beračev večalo s pobeglimi hlapci in kmeti, ki so po kužnih boleznih, ujmah in požarih zapuščali zemljo in dom in se ob cerkvah, sejmih, gradovih nastavljali kot slepi, kruljavi, mutasti, božjastni ali obsedeni, da so zbudili usmiljenje in dobili miloščino v denarju, jedi ali obleki.

Ob pomanjkanju in draginji so trpeli tudi tisti, ki so bili deležni oskrbe v špitalu ali lazaretu.
Šli so beračit na cesto.
Prizadeti so bili tudi beraški redovi frančiškanci in avguštinci, ki so bili odvisni od miloščine in so imeli malo zemlje.

Leta 1569 so naročili mestnemu blagajniku, naj nastavi še enega beraškega strahu.
Beraški strahovi so bili do sredi 19. stoletja.

Leta 1593 so prepovedali dajati po večernem zvonjenju pijačo.
Bogokletnikom so obetali, da jih vtaknejo v kletko pred rotovžem.

Leta 1615 so v Ljubljani postavili komisije, ki so šle od hiše do hiše, popisale ljudi, odpravile iz mesta postopače in preprečile tatvine, nečistovanja in bogokletstva.
Strogi ukrepi so bili zoper pijančevanje rokodelcev.
V sporazumu z rokodelci so sklenili, da bo sedel 14 dni v stolpu ali na Tranči, kdor bo doma ali na cesti preklinjal.

Leta 1651 so v Ljubljani popisali in jim dali pločevinaste značke.

.
Koga so popisali? Dvomim, da rokodelce, njih so že imeli na spisku za davke. :


tiste, ki so delali na črno
Sunbeam :: 27.04.2020 ob 19:47
Avtor: lelj
Avtor: Sunbeam
Avtor: lelj
Število beračev in ubogih, ki so živeli le od miloščine, je naraslo zlasti po 30 letni vojni.
Ti so bili odmaknjeni od mestnega središča v zapuščenih delih predmestja.

Meščani so slišali le o pretepih, ubojih in divji razvratnosti po zakotnih beznicah ali ko je bilo treba seči v žep po miloščino.

Če je ob epidemijah umrlo več ljudi v predmestju kakor v mestu, je bilo to zaradi uboštva in silne zanemarjenosti.

Razen z vojnimi poškodovanci se je število beračev večalo s pobeglimi hlapci in kmeti, ki so po kužnih boleznih, ujmah in požarih zapuščali zemljo in dom in se ob cerkvah, sejmih, gradovih nastavljali kot slepi, kruljavi, mutasti, božjastni ali obsedeni, da so zbudili usmiljenje in dobili miloščino v denarju, jedi ali obleki.

Ob pomanjkanju in draginji so trpeli tudi tisti, ki so bili deležni oskrbe v špitalu ali lazaretu.
Šli so beračit na cesto.
Prizadeti so bili tudi beraški redovi frančiškanci in avguštinci, ki so bili odvisni od miloščine in so imeli malo zemlje.

Leta 1569 so naročili mestnemu blagajniku, naj nastavi še enega beraškega strahu.
Beraški strahovi so bili do sredi 19. stoletja.

Leta 1593 so prepovedali dajati po večernem zvonjenju pijačo.
Bogokletnikom so obetali, da jih vtaknejo v kletko pred rotovžem.

Leta 1615 so v Ljubljani postavili komisije, ki so šle od hiše do hiše, popisale ljudi, odpravile iz mesta postopače in preprečile tatvine, nečistovanja in bogokletstva.
Strogi ukrepi so bili zoper pijančevanje rokodelcev.
V sporazumu z rokodelci so sklenili, da bo sedel 14 dni v stolpu ali na Tranči, kdor bo doma ali na cesti preklinjal.

Leta 1651 so v Ljubljani popisali in jim dali pločevinaste značke.

.
Koga so popisali? Dvomim, da rokodelce, njih so že imeli na spisku za davke. :


tiste, ki so delali na črno
Mavro, ne bodi šlampast, nekateri te z zanimanjem beremo.
lelj :: 28.04.2020 ob 19:14
1421
Ostro prerekanje med turjaškimi gospodi in Ljubljančani, ki so imeli stare pravice sekati les v turjaških gozdovih in goniti tja na pašo svojo živino.
Turjačani so jim to prepovedali in njim in Ižancem zaplenili živino.
Spor je razsodil nadvojvoda Ernest v korist Ljubljančanov.

1439
Naročil nadvojvoda Friderik kranjskemu deželnemu glavarju, naj ne krati Ljubljančanom stare pravice do gozda na grajskem griču.
Ostro mu je zabičal, da jih ne sme ovirati, da bi gonili živino na občinske pašnike izven pomirja, do katerih so imeli pravico.
Na te pašnike so zaganjali tuji trgovci svoje konje, ki so prišli na sejem.
Za plačilo želodnine so se smeli pasti prašiči v Mestnem logu.
lelj :: 28.04.2020 ob 19:14
V hiši in okrog doma je bilo delovno področje žene, ki je vodila in opravljala domača dela.
S hčerami je v srednjem in novem veku skrbela za obleko zase in za družino.
Zlasti po zimi so ženske predle, tkale, vezle in šivale.
V hiši je bilo tudi po 6 kolovratov.
Poleg graških in bruseljskih čipk so klekljale navadne, fine domače in idrijske čipke.

Meščanke so rade hodile NA PREJO kot na eno glavnih priložnosti in eno prvotnih oblik družabnega življenja.
Na kmetih in v mestu je bila to prilika, kjer se je mladina shajala in so se snovale vezi za celo življenje.
Zbirali so se nekajkrat na teden.
S šalami in pripovedovanjem so si krajšali zimske večere.
Za predico je sedel njen oboževalec, ki je čistil pezdir z naročja dekleta.
Pri slabi luči je to dovedlo tudi so večjih ali manjših predrznosti.
Na prejo so hodila dekleta, njihove matere, omožene žene in vdove.
Večer se je zaključil s petjem in plesom.

Pranje, likanje, molža, oskrbovanje hleva, ribanje poda, vlivanje sveč lojevk, peka kruha, pitanje živali so v imovitejših družinah prepuščale žene deklam.
V takih hišah so se ženske v zabavo ukvarjale bolj s finejšimi ročnimi deli, z risanjem, slikanjem, petjem, glasbo, rejo redkejših udomačenih živali kot so bili sokoli, veverice, opice, hermelini, kune, papige, jeleni, srne in ptice pevke.
Pes je bil le za varuha in stražo.
Mačka je bila le za lov miši.

Graščakinja iz Štajerske je vodila s seboj enoletnega udomačenega vepra, ki se je krotko vlegel, če si ga božal.

Leta 1750 je komendator nemškega viteškega reda imel v utici na verigi medveda, ki ga je dobil mladega in je bil krotek.
Spomladi so se dečki igrali ž njim, pri tem so pa enega sunili proti medvedu.
Ta ga je popadel in odvlekel v utico.
Komendator je medveda takoj ustrelil, a bilo je že prepozno, ker je bil otrok tako obgrizen, da je ranam podlegel.

Žena naj bi doma skrbela tudi za bolne in betežne.
Od nje so pričakovali zdravstvenega znanja, da je vedela ravnati z ranjenci, pripravljati mazila in zdravila, da je poznala in nabirala zdravilna zelišča in koreninice.

Poročile so se mlade, zaročili so jih že kot otroke po volji staršev in želji sorodnikov.
Do ločitve je prišlo redko, ker so cerkveni zakoni to le izjemoma dopuščali.
Pač pa so šli zakonci pogosti via facti narazen.

Družine so imele mnogo otrok.
Vendar je bila zaradi slabih higienskih razmer umrljivost tolikšna, da jih je malo preživelo starše.
lelj :: 28.04.2020 ob 19:15
1548
Občinski očetje so hoteli odpraviti koledovanje.

1653
Prepovedali so koledovanje čolnarjem in mesarjem.
Dopustili so koledovanje kot posebno pravico mestnih čuvajev, ki jim zato ni bilo treba povišati plač.

1684
Do 1684 je imelo 5 deželnih trobentačev navado, da so na novega leta dan v zgodnjem jutru trobili po mestu, obenem pa po hišah beračili za novoletni dar.
Ker je plemičem zgodnje trobentanje presedalo, so jim to veselje ustavili, a jim povišali plačo do 150 goldinarjev na 175 goldinarjev na leto.

1782
Vlada je odpravila žitno mero v Ljubljani, od katere je živelo ducat stražnikov.
Obenem so odpravili tudi razvado, da so hodili stražniki po hišah voščit novo leto in beračit s tem za male darove.

Med stranske dohodke nižjega magistratnega osebja so razen prostega stanovanja, užitka travnikov, pobiranja pristojbine pd vsake košare ali brente kmetov na trgu, zaporne takse in prepisnine šteli tudi božično petje in Martinovo vino ter odvzemanje manjše količine sadja, repe in zelja, ki so ga kmetje prinesli na trg.


Mestni biriči so razglašali patente in odredbe mestnega sveta.

Čuvaji so ponoči izklicevali po ulicah ure in pazili, da niso čuvaji mestnih vrat zaspali, ker bi bili ob službo in za odhodnico bi dobili še batine.
lelj :: 28.04.2020 ob 19:16
Ob pogrebih, sedminah, svatbah, krstih in botrinah so na kmetih in po mestih mnogo zapravljali.
Petje in godba nista manjkala v nobeni predmestni gostilni.
Dosti zaslužka so dajala godcem plesišča, ofrehti pred godovi in koledovanje.
Na nobeni ženitnini niso manjkali godci, povabljeni ali nepovabljeni.
Spremljali so ženina, nevesto in svate do cerkve.
Na ženitovanjih ni manjkalo jedi in pijače.
Te in druge razvade so prinesli doseljeni nemški obrtniki in trgovci.
leskova mast :: 28.04.2020 ob 19:35
Koliko ljudi je takrat zivelo v ljubljani, da je sodisce imelo cas soditi dekli, ki je razbila vrc vode?
leskova mast :: 28.04.2020 ob 19:46
A si predstavljas, da si moral sefa vprasati za dovoljenje, ce smes na ples ali v gostilno?
lelj :: 28.04.2020 ob 19:58
Koliko ljudi je takrat zivelo v ljubljani, da je sodisce imelo cas soditi dekli, ki je razbila vrc vode?


1616
Ljubljana s predmestji je štela 6000 prebivalcev.

1700
Ljubljana s predmestji je štela 7500 prebivalcev.

1750
Umrlo je 298 moških in 303 ženske.
Povprečna starost prebivalcev v mestu je bila 24 let in 11 mesecev.

1788
Ljubljana s predmestji je štela 10047 prebivalcev.

1813
Ljubljana s predmestji je štela 9803 prebivalcev.

Povprečna starost prebivalcev je bila 24 let in 11 mesecev.
Med umrlimi je bilo veliko otrok.
V starejši dobi so šteli le za boj sposobno prebivalstvo.
Žensk in otrok niso šteli.
Drugič so zaradi prehrane ob vojni in drugače nevarnih časih upoštevali le domače prebivalstvo, ne pa nemeščanov in otrok.

Ob koncu 18. stoletja je živelo več kot polovica prebivalstva po predmestjih.
Meščani so zidali hiše le za svoje potrebe.
Najemniške hiše se pojavijo v večjem obsegu šele izza 17. stoletja , ko je rasel uradniški aparat države.
lelj :: 29.04.2020 ob 14:14
Delovni čas je bil do 15 ur.
Delali so od sončnega vzhoda do sončnega zahoda s kratkim odmorom za kosilo.

Dopuste so nadomeščali cerkveni prazniki, cehovski prazniki in prosti dnevi za trgatev, žetev in mlačev.

V 15. stoletju so si pomočniki izvojevali prosti plavi ponedeljek.
Če že ne celi dan, so bili prosti vsaj po drugi uri popoldne, da so se mogli okopati.

Vštevši nedelje so tako ljudje prišli letno do 100 prostih dni.
lelj :: 29.04.2020 ob 14:15
V Ljubljani so zvonili, še preden je bolnik izdihnil.
Imeli so svečane pogrebe s številno duhovščino in dolgim sprevodom.
Za uboge so ustanovili posmrtne bratovščine z letnimi prispevki.

Če želite sodelovati na forumu, se prijavite ali registrirajte. Registrirani člani lahko na forumu sodelujejo tudi anonimno.