Pomanjkljivo opremljena stanovanja v mračnih in tesnih ulicah so kvarila zdravje. Če so bili obrnjeni proti soncu, so polkletne dvoriščne prostore uporabljali za stanovanja, čeprav so bila tla vlažna in so se na stenah bohotile gobe in plesen. V takih prostorih so bolezni zahtevale žrtve. Ker ni bilo denarja za zdravnika, so zdravljenje opravljale stare žene, ki so se spoznale na rože, maže in domača zdravila. S tem so se ukvarjali tudi duhovniki in menihi, ki so imeli premalo znanja. Še konec 18. stoletja profesor kirurgije Baltazar Hacquet graja ljudsko praznoverje, predsodke, zmote, vraže in ko so menihi zdravili z blagoslovljeno vodo, svetniškimi relikvijami in amuleti. Bogati so šli iskat zdravje na italijanske univerze v Salerno, Padovo in Bologno. Doma so zdravili s puščanjem krvi, z zelišči, mazili, relikvijami, blagoslovljeno vodo, zagovori in amuleti.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Poplemeniteni meščani so slovenske priimke prevedli z nemškimi plemiškimi. Dolničar - Thalnitscer von Thalberg Bukovec – Buchbaum Kačnik – Schlangenberg Papež – Pappenberg Naglost – Nagelheim Počivalnik – Rastern Rakovec – Raigersfeld Kovačič – Schmidthofen Oblak – Wolkensperg Voglar – Wiesenegg Jelovšek – Fichtenau Prvotno so bila v navadi le slovenska osebna imena. S pokristjanjenjem so se začela udomačevati hebrejska, grška in latinska imena svetnikov, ki so jih dajali novorojenčkom pri krstu. Zaradi jasnosti in večje določnosti so v listinah dodajali, da je sin tega očeta ali matere, kar je bilo pri Slovenih vedno običajno. Pri svobodnjakih in odličnejših osebah se pojavijo priimki v 11. stoletju. Za podlago priimka je bilo krajevno ali posestno poreklo, ledinska imena, duševne ali telesne lastnosti in slabosti. Takih vzdevkov so se otepali in so se imenovali samo z imeni. Priimek zaradi telesne hibe ni bil primeren, da služi za stalno oznako celi rodbini za prihodnost, ker teh lastnosti pri nobenem drugem članu po navadi ni bilo. Trajnejša so bila imena po hišnih in rokodelskih znamenjih. Zlasti če se je obrt v hiši dedovala. Rokodelskega pomočnika se je za trajno prijel kot priimek šaljivi vzdevek, ki so mu ga dali sovrstniki pri hudomušnih ceremonijah ob sprejemu v cehovsko bratovščino. +++ Do 16. stoletja so priimke spreminjali. V dobi reformacije je bilo po sklepu tridentinskega koncila predpisano, da so župniki pisali na svoje farane matrike, da so vedeli, kdo je katoličan in kdo luteran. Matrike so doprinesle, da so se priimki kot rodbinska imena začeli ustaljevati. Izza 14. stoletja so bili priimki meščanov že ustaljeni, navadnih prebivalcev predmestja pa še ne. 1297 Meščan Tomaž še ni imel priimka. Zapisali so ga kot Tomas bi dem Tor (Tomaž zraven mestnih vrat). 1301 Zapisan Kolenc. Nasledniki so bili leta 1350 in 1364 zapisani pod istim imenom. 1348 Dali meščanu priimek Kramar po njegovem poklicu. 1412 Zapisan Matko Hudemisel. Leta 1428 so ga zapisali kot Mathes der Chudamisel. Da so se izognili zamenjavi so poleg imena zapisali zraven še poklic ali izvor. Po svojem izvoru so dobili priimek Gašper Hrvat (Krobath), Janez der Schwabe, Lovro Črnivrh… V renesansi so radi svoja imena latinili in kasneje ponemčevali. 1438 Georgius terdo xelexo de Lubiana. Leta 1564 pa se je preimenoval v Jorgen des Herteisen. 1489 Kupil mlin ob Gradaščici meščan Henrik Reitenesel. Ime je v zvezi z lesenim oslom pred rotovžem, ki ga je za kazen on ali kdo od njegovih prednikov jezdil. 1579 Boštjan Vodopivec se je preimenoval v Boštjan Wassertrinker. Tomaž Tzolnar (Čolnar) se je preimenoval v Thomas Scheffman. 1580 Umrl je Miha Malo Prav. Vzdevek se ga je prijel po besedah, ki jih je večkrat uporabljal. 1586 Umrla je hči eines Schusters Pauli Stich genannt. Čevljar je bil znan pod imenom Pavel in priimkom Stich (šiv) po njegovem delu. 1608 Blaže Vrabec (Blase Vrabetz) se je preimenoval v Blase Sperkh. 1716 Boštjan Medved je v zapuščinskem zapisniku zapisan kot Maeddued oder Bär +++ Priimek notarja Kuripeč je bil povezan z delom kakega drugega družinskega člana. Da ne bi bilo namigovanja, da notar kuri dokumente, si je spremenil priimek v Kuripešič. 1578 V protestantski matriki je bil vpisan Bertl Mrasalu (Mrzel). Ko je leta 1582 umrl je imel priimek, ki je bil nasprotje prvega. Zapisan je bil kot Bartlme Mrasolu oder Ogrischa (Ogrevati). Meščan Marin Kerner je imel sinova, ki sta dobila priimek Marinec po imenu očeta, ki je imel oznako Kerner po svoji domovini Korošec ali Kärner. V protestantski matriki je bilo polno ljudi le z imenom in opisom: V Ljubljanici je utonil Jakob, tiskarski pomočnik. Ubit je bil Janez, krojaški pomočnik doma iz Radovljice, ki se je na Dunaju oženil in prišel domov po rojstni in učni list. 1580 Umrla je Eva, hči mesarja Ahaca. Umrl je Krištof, sluga Hansa Kisla. 1581 Umrla je Elizabeta, s hromo roko. 1582 Umrla je hčerka Hansa Holzerja, ta grbasta. Umrla je Katarina, žena mladega tapetnika znana kot Nemka. 1583 Umrla je Špela, kuharica pri Juriju Kislu na Fužinah. Umrl je sin stare Katre. Umrl je 12 letni sin vrvarske vdove, ki je hodil v šolo k Filipu. 1584 Umrla je žena deželnega kuharja mojstra Mihe. Umrl je krznarski pomočnik Baltasar, ain Meistersinger, der beym Stättner gearbeitet. Pomočnik Baltasar je bil eden potujočih mojstrskih pevcev, ki so iz ljubezni do petja ali v upanju na bogato obdaritev pustili rokodelstvo. Hodili so od mesta do mesta in se s petjem, pesmijo in »fehtanjem« (bojevanje) preživljali. Med potovanjem so snovali pevske šole. Ko je potekel predpisani čas vandrovstva, so se doma ali kje drugje nastanili kot častivredni rokodelci in pošteni pevski mojstri. V nemških spisih so žene imenovali z moževim priimkom in obrazilom –in, -ica ali –ka. Novinin (Novina) Malapravin (Maloprav) Pečarin (Pečar) Kraljica (Kralj) Čeprav v tujem besedilu, nosijo žene in dekleta lepa slovenska ljubkovalna imena. Alenka Anica Anka Uršica Uršana Jerica Juza Micika Manca Marina Marinka Magdalenka Maruška Špelica Ratija Rezika Neža Še v 18. stoletju se pri navadnih ljudeh priimki niso udomačili. 1800 Anton Zupanc je bil v mestu znan kot »ta rjav Tone«, ki se ga je kmalu prijel vzdevek Erjavec.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Čudn, da nisi videla plevela ob jezeru.

poslano v temi :: vsi še spijo

Čakam pri jezeru, da se bo Mončika naslikala

poslano v temi :: vsi še spijo

Umrljivost otrok je bila zelo velika, zato je lastništvo hišne posesti redko za dalj časa ostalo pri isti rodbini. Prenos hišne lastnine se je večkrat izvršil z ženitno pogodbo, ako ne v celoti pa vsaj v obliki lastništva. Doseljeni tuji pomočnik, ki je želel postati v mestu mojster z domovno pravico, je mogel to doseči le tako, če se mu je posrečilo, da se je poročil z mojstrovo vdovo ali hčerjo. V Ljubljani je bilo mnogo meščanov, ki so prišli iz švicarskih in južnonemških mest. S seboj so prinesli navade in običaje, ki se jim v Ljubljani niso odrekli. Domači trgovci in obrtniki so svoje sinove pošiljali v učene, uradniške, vojaške in duhovske poklice in na ta način pospeševali tuji dotok v meščanstvu. Tako je postalo meščanstvo vpliven steber moderne kulture. Plemstvo se je ukvarjalo z donosnejšimi zadevami svojega zemljiškega gospodarstva in se izživljalo v veseljačenju, popivanju, popotnem križarjenju, jezdarjenju po obiskih in lovskem kratkočasju. Ako so plemiči prišli v gospodarske težave, so si znali po zvezah poiskati primerno donosno mesto v upravni službi, kjer so zavzemali najvišja mesta. Niso pa bili vedno med najvidnejšimi delavci. O kranjskem vicedomu grofu Orzonu je šla govorica po Ljubljani, da ga je cesarica Marija Terezija spraševala o tem in onem iz vicedomskega urada in njegovih dohodkih. Ko ni vedel dati pojasnil, mu je cesarica dejala, naj gre domov in naj se o svojih uradnih zadevah bolje pouči, da ji bo mogel prihodnjič z večjim pridom poročati. Med plemstvom je bilo mnogo visoko izobraženih in svetovljansko razgledanih oseb. Med meščanskimi sinovi so bili povprečneži, ki so se potegovali za birokratsko kariero, namesto da bi nadaljevali pot svojih staršev v trgovini in obrti. V času Valvasorja so bili meščani v večini tujci in so posamezne družine segale le redko 3 rodove nazaj. V mestu so bili Kranjci, Štajerci, Korošci, Hrvati, Italijani, Tirolci, Bavarci, Sasi, Franki, Švabi, Šlezijci, Moravci, Čehi, Danci, Pomorjanci, Holandci in Francozi. Tretjina tujcev je bila le zaradi kupčij in sejmskega življenja. +++ 1616 Ljubljana s predmestji je štela 6000 prebivalcev. 1700 Ljubljana s predmestji je štela 7500 prebivalcev. 1750 Umrlo je 298 moških in 303 ženske. Povprečna starost prebivalcev v mestu je bila 24 let in 11 mesecev. 1788 Ljubljana s predmestji je štela 10047 prebivalcev. 1813 Ljubljana s predmestji je štela 9803 prebivalcev. Povprečna starost prebivalcev je bila 24 let in 11 mesecev. Med umrlimi je bilo veliko otrok. V starejši dobi so šteli le za boj sposobno prebivalstvo. Žensk in otrok niso šteli. Drugič so zaradi prehrane ob vojni in drugače nevarnih časih upoštevali le domače prebivalstvo, ne pa nemeščanov in otrok. Ob koncu 18. stoletja je živelo več kot polovica prebivalstva po predmestjih. Meščani so zidali hiše le za svoje potrebe. Najemniške hiše se pojavijo v večjem obsegu šele izza 17. stoletja , ko je rasel uradniški aparat države. +++ Vzdrževanje mestnega obzidja je bilo drago. Zaradi lažje obrambe niso večali obzidja. Novo prebivalstvo se je naseljevalo izven obzidja v predmestjih. Znotraj obzidja so se mojstri ogradili zoper neljubo konkurenco. Stroga evidenca nad kakovostjo izdelkov in usposobljenostjo izvrševalca je ščitila kupca in obrtnika. Sčasoma so se cehi sprevrgli v ograjo, za katero so si mojstri utrdili svoj položaj, da so živeli udobno in brezskrbno. Omejili so število mojstrov, pomočnikov in vajencev, ki jih je obrt največ smela imeti (numerus clausus). Plemiči so hoteli biti deležni vseh ugodnosti, niso pa marali nositi bremen kot so straže na obzidju in pri vratih, popravljanje mestnega obzidja, obrambnih stolpov in jarkov. Edino hudi pritisk v protireformaciji je strl v enotno fronto meščane in deželne stanove, pred katerimi so morala biti mesta vedno budno na straži, da jih niso čez mero obdavčevali. +++ Želja meščanov, trgovcev, uradnikov in bogatašev je bilo, da bi se s kupljenim plemiškim pismom uvrstili v razred plemičev. Plemiči so jim dali čutiti, da novi plemiči jim niso enakovredni. V plemiški stan povzdignjeni meščan je imel svoj grb, ki je bil potreben za pečatenje listin. 1467 Cesar Friderik III. je prepovedal meščanom uporabljati grbe brez dovoljenja. Za dovoljenja je bilo treba cesarju plačati pristojbine.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

1575 Od leta 1575 do leta 1580 je delovala Mandeljčeva tiskarna, ki naj bi bila prva tiskarna. 1636 Jezuiti so hoteli ustanoviti tiskarno. Imeli so za tiskarno zbranega že precej denarja. Niso upali začeti, ker so mislili, da mora biti s tiskarno združena še papirnica. 1678 Deželni stanovi so ustanovili tiskarno, ki jo je s stavci, tiskarji in vajenci vodil Mayer iz Solnograda. 17 OKT 1766 S patentom so prepovedali knjižno krošnjarijo s pohujšljivimi knjigami, ne da bi jih predložili v cenzuro. 1781 Vlada je ponovno naročevala, da je treba kramarjem s slikami knjige odvzeti in jih poslati uradu za revizijo knjig.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

1693 Ustanovljena je bila Akademija operozov. 1700 Škof Herberstein je s stolnim proštom Prešernom in stolnim dekanom Dolničarjem ustanovil prvo ljubljansko javno in sedanjo semeniško knjižnico. 1701 Bil je prvi občni zbor Akademije operozov. 1702 Glasbena akademija je proslavila svoj prvi javni nastop z umetnim ognjem na Ljubljanici. 1703 Filharmoniki so sprejeli princa Evgena Savojskega z glasbo, kakršne princ po lastni izjavi zlepa še ni slišal.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

1551 Škof je »svetoval« županu, naj meščani odstranijo prepovedane knjige, ker da bo to v kratkem ukazala protireformacijska komisija. Na občinski seji so sklenili, da po okrajnih načelnikih o tem seznanijo prebivalstvo. 29 DEC 1600 Protireformacijska komisija je na Glavnem trgu sežgala 8 vozov luteranskih knjig. 9 JAN 1601 Protireformacijska komisija je sežgala 3 vozove luteranskih knjig. Toda vprav izza tega časa so začeli z vnemo tiskati slovenske nabožne šolske knjige. Ginevati je začela miselnost, da sta latinščina in nemščina vrhunec in edini cilj izobrazbe, kakor si je zamišljal tajnik grofov Auerspergov. V turjaškem knežjem dvorcu v Gosposki ulici je bila razen botaničnega pomarančnega vrta tudi knjižnica, arhiv in dvorana z redkostimi, dragocenostmi in umetninami. 1606 Tajnik grofov se pritožuje, da ljubljanski mestni sodnik ne zna brati nemško.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

Ob koncu srednjega veka so bili meščani bolj izobraženi nego plemiči. Plemiči so se šolali v tujini, toda čim niso bili več podložni svojim učiteljem, so se vdali veseljačenju, postopaštvu in razuzdanosti ter pozabili na učenje. Trgovci in obrtniki so ostali trezni in marljivi. Svoje znanje in izobrazbo so s pridom uporabili v življenju. Sprevideli so, da jim je izobrazba nujno potrebna, pa so zato snovali in skrbeli tudi za šole.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

V zatišju zasebnega verovanja so se vzdržali blagoslovi in zagovori, ki povzročijo rodovitnost, preženejo zle duhove, obudijo ljubezen, odkrijejo zaklade in tatove, spreminjajo vreme in dajo zdravje ter preženejo bolezen. Iz zvezd, kart, kock, sanj, ponašanja živali, dogodkov pri krstu, poroki, pogrebu in od vpliva določenih dni so pričakovali, da se jim odgrne zavesa bodočih dogodkov in odkrije lastna usoda. Če so bili ti zagovori in ljudska ljubavna poezija napisani, jih je cerkvena oblast zaplenila in uničila. 1680 Ljubljanski jezuiti so uničili ljubavne pesmi in zagovore.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA