To je sadje pridelano v agrokombinatu

poslano v temi :: Kaj so AGRUMI?

Jaz sem pa tam bežal pred eno žensko.

poslano v temi :: pesem za lepe sanje

https://live.staticflickr.com/65535/49859922251_a2dc84d735_b.jpg https://live.staticflickr.com/65535/49859385633_5e6cc73470_b.jpg

poslano v temi :: Kdo je bila Herta Haas?

in?

poslano v temi :: Kdo je bila Herta Haas?

Če se oblečem v dirndl, te bom bolj zanimal?

poslano v temi :: Mončika

Glede na to, da je umrla v Beogradu, lahko upravičeno dvomimo o njeni pripadnosti Sloveniji.

poslano v temi :: Kdo je bila Herta Haas?

Danes sem spoznal par novih sester na polikliniki. Ena mi je celo kri pila z roke.

poslano v temi :: Naj se pohvalim

Gotof sem odkar sem se rodil 13ga.

poslano v temi :: Kdo je bila Herta Haas?

Vse se da kupiti, le Mončkine ljubezni ne. Sploh če si Lelj. Sploh če si rojen 13ga.

poslano v temi :: Kdo je bila Herta Haas?

Negi in čistoči telesa so služila kopališča. Kopališča so bila središča družabnosti in razuzdane zabave. 1260 Koroški vojvoda Ulrik je podaril gornjegrajskim benediktincem v Ljubljani hišo in kopališče ob hiši. Od te posesti jim ni bilo treba plačevati davkov, mitnine in carine, niti opravljati stražne službe na mestnem obzidju. Morda je kopališče prešlo kasneje v roke nemškega viteškega reda. 1529 Omenja se hiša na Novem trgu na oglu nasproti kopališča. 9 MAR 1537 Omenja se pogorišče pri vodi ob kopališču Padtstuben, ki je od križarjev prešlo na mesto in ki na dveh krajih stoji na prosti ulici. Kopališče se imenuje Komturjevo kopališče na Novem trgu, ki je ležalo na gornjem koncu Brega v bližini poznejše gostilne Pri zlati ladji. 1540 Komtur govori o redovnem kopališču na Novem trgu kot meins Ordens padstuben an neuen Marckht. Kmalu so kopališče križarji prodali meščanskemu špitalu. 1544 Špitalski mojster Gebhart je kopališče prodal padarju Ahacu Mufflu. Plačal je 100 goldinarjev kupnine, ostanka ni več zmogel. 1571 V reverznem pismu se omenja hiša na Novem trgu ob oglu ulice nasproti kopališču. Kopališče naj bi bilo na otoku med vodami. To je bilo zgornje kopališče. To je zadnja omemba tega kopališča. +++ 1453 Spodnje kopališče je ležalo za Šenklavžem med potoma, ki peljeta k mlinu (ob samostanu na Vodnikovem trgu). Spadalo je k deželnoknežjemu imetju v fevdu Nikolaja Predjamskega. Kopališče je imela v posesti žena Melhiorja Poscha. Ko je ovdovela, je prodala svoje pravice ljubljanskemu stolnemu kapitlju, ki je za vso bodočnost obdržal kopališče. 1532 Stolni kapitelj je dal v dosmrtni zakup za letnih 8 rajnšev mojstru Volbenku Zachenspergerju z Dunaja in ženi Katarini. Obljubila sta priznavati kapitelj za svojo zemljiško gosposko, da bosta skrbela za trdno ostrešje nad kopalnico in dobro postregla kanonikom in ljudstvu. Kopališče pa da bosta prodala le kakemu veščaku. Ni znano, kako dolgo sta ostala na tem mestu. 1592 Se omenja Janez Ocepič kot bivši kopališki padar za Šenklavžem. 1652 Dobil je za letnih 25 goldinarjev v kupno pravo kapiteljsko kopališče padar Krištof Pogenschmidt. Stanoval je v kopališčni zgradbi z vrtom. 1660 Za padarja Krištofa sta se pri stolnem kapitlju zavzela župan in mestni svet. Podprla sta prošnjo, da se popravi kopališče. Kopališče je bilo v slabem stanju in ni bilo varno pred ognjem. 1673 Po smrti Krištofa je vdova izročila kopališče svojemu novemu možu Klembu. 1704 Kopališče z vrtom je kupil ljubljanski podobar Ivan Jakob Menegathi, ki je za kotel in opravo kopalnice plačal še 100 goldinarjev. +++ 25 OKT 1466 Cesar Friderik III. je prepustil v kupno pravo kranjskemu vicedomu Juriju Rainerju mesnico na Gornjem mostu in kopališče na otoku med vodami. Od mesnice in kopališča je plačeval letno v vicedomski urad po 2 funta pfeningov. Kopališče ni bilo na otoku, marveč na zemeljskem jeziku ali na bregu ob sotočju Ljubljanice in Gradaščice. Kopališče je kmalu prešlo v posest samostana Bistre, ki je imel v neposredni bližini na Bregu svoje ostajališče. 1527 Od samostana Bistre je kupil otoško kopališče Volbenk Bosch, ki je plačeval letno po 2 funta pfeningov. +++ 5 MAJ 1524 Mestni svet je sklenil, da prispeva 8 ogrskih goldinarjev padarju Volbenku Majerju za zidanje novega kopališča na Starem trgu 6. 1591 To kopališče je mesto kupilo od Andreja Polzerja za 557 goldinarjev. 1605 Mesto je kopališče dalo po zidarskem mojstru Abondiju de Donin temeljito obnoviti. 1620 Je imel kopališče za letno najemnino 35 goldinarjev v najemu padar Hans Voglmiller. 1626 Mesto je prodalo kopališče padarju Lenartu Hainflingu za 1800 goldinarjev in ga oprostilo obrtnega davka. +++ 1490 Urbar nemškega viteškega reda določa, da mora kopališčnik vsak četrtek gospode doma frotirati (masirati ali glavo izmivati) in briti. Vsakih 14 dni so se mogli zastonj kopati. Splošno je bilo prepričanje, da človek ne more biti zdrav, če si ne da od časa do časa puščati krvi. Mestni kopališčnik v Gradcu je bil dolžen, da je ubogim puščal kri, jim strigel lase in jih drugače čistil. Od mesta je dobival za to posebno nagrado. Ker so kopališčniki padarji izvrševali zdravniške in ranocelniške posle, so v kopelih obiskovalcem tudi puščali kri. Kot obrtni znak so izobešali dve krvni skodelici. Njihovi zdravstveni tekmeci brivci so kot obrtni znak izobešali štiri skodelice. V ljubljanska kopališča so se prihajali zdravit tudi iz drugih krajev. V starih koledarjih so bili zaznamovani dnevi, ko je bilo priporočljivo in koristno staviti si pijavke. 1544 Zaradi nalezljivih bolezni so zaprli vsa ljubljanska javna kopališča. Februarja 1544 so mestni očetje dovolili padarjem kopanje ob četrtkih, ki so smeli spuščati v kopališče tudi tujce ali ženske. Aprila 1544 so bila lahko odprta kopališča tudi ob sobotah, ko je bilo največ obiska. 1586 Umrl je ptujski klobučar in meščan, ki se je 7 tednov zdravil pri padarju kopališčniku v Ljubljani. 1658 Iz Škofje Loke so prišle klarise v Ljubljano. V novi zgradbi ob Dunajski cesti so imele tudi svojo kopalnico, vendar so jo uporabile za jedilno shrambo. 1672 Ob obisku samostana je škof klarisam naročil, da si morajo urediti kopalnico. V baroku in rokokoju so kopališča kot javna shajališča in zabavališča začela propadati. Konec 17. stoletja so imeli v štirih tednih toliko gostov kot prej v enem dnevu. To je bila doba napudranih las in lic, zato so se zaradi vode le malo umivali. Lice so si brisali z mokrim robcem. Zaudarjanje so pregnali z odišavljenjem, ki je postalo visoka moda. Kopalnice so bile zapuščene ali pa so v njih namestili hišne vodomete. Javna kopališča so obiskovali samo še ljudje nižjih slojev. Na prostem so se kopali rokodelski pomočniki. Za prave meščane je bilo to nekaj prostaškega. Do konca 17. stoletja je vsaka boljša meščanska hiša imela svojo kopalnico ali vsaj lesen kopalni čeber. Lastna kopališča so imeli tudi samostani. 1752 Junija je pri kopanju v Ljubljanici utonil trgovski sluga. Ta dogodek je zabeležil dnevničar kot posebnost. Takrat so v Ljubljanici okopali ali prali zgolj majhne otroke. 23 JUN 1790 Mestni očetje so se zgražali, da so se ljudje različnega spola kopali ne le ponoči, marveč tudi pri belem dnevu v Ljubljanici in to čisto nagi ali le za silo pokriti. S tem so vzbujali pohujšanje, obenem pa so se kaznivo izpostavljali nevarnosti, da utonejo. Kakor že poprej večkrat so mestni očetje iznova prepovedali tako kopanje ob vsakem času, podnevi in ponoči. Policijska straža je najbudneje nadzirala Ljubljanico in kogar je zalotila, ga je kaznovala. Odrasle je kaznovala z udarci palice, ženske pa z udarci korobača. Pri nedoraslih je policijska straža starše in otroke primerno ustrahovala. V 19. stoletju je bilo javno in vojaško Marijino kopališče tik nad izlivom Gradaščice. Bolj je bil od mladine obiskovan Pasji brod v okljuki Gradaščice ned Vičem in Kolezijo. Po regulaciji je na zasutem prostoru stekla Volaričeva ulica.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA