POSODA Vodo so donašali in shranjevali v lesenih posodah. Zajemali so vodo z lesenimi korci. Pri jedi so se posluževali lesenih krožnikov ali roženinastih žlic. Lončarji so dobavljali neglazirano posodo iz črnikaste gline, ki zdravju ni bila škodljiva. 1485 Na gostijah so pili iz srebrnih čaš, skodelic in cinastih vrčev. 1534 Cesar Ferdinand I. je dovolil ljubljanskemu meščanu Petru Reicherju, da je smel izdelovati lepe, lične in lepo okrašene slikane skodele, vrče in drugo podobno robo. 1544 Se omenja v zvezi z Ljubljano Norimberžana Avguština Hirsvogla, znamenitega lončarja, pečatorezca, risarja, slikarja na steklenem in drugem posodju. Verjetno je bil pri Petru Reicherju v Ljubljani zaposlen kot majolični slikar. V srednjem veku se je začelo v naših krajih udomačevati namizno in kuhinjsko posodje iz cina. V navadi je bila tudi kuhinjska posoda iz železne pločevine, bakra in medi. Bila je slabo pocinjena. Srebrno svetli krožniki, sklede, vrči iz pravega cina in blesteči bakreni, medeninasti kotliči, zajemalke in možnarji so bili ponos gospodinj. Vrči iz pravega cina niso bili mešani s škodljivim svincem. Poleg žlic in nožev so pri obedu začeli uporabljati vilice, ki so imele le 2 roglja. Prej so si pomagali z rokami. Zato je bil v vsaki boljši obednici poleg prtičev na voljo tudi umivalnik za izpiranje rok. Izza 16. stoletja je začela nazadovati uporaba kovinskega posodja. Iz Nemčije in Italije je prišla majolčna posoda. Izza 17. stoletja postanejo stekleni kozarci bolj pogosti. Že so gladili perilo z likalniki z vklopljenim razgretim železom. Stara krakovska kuhinja je premogla lončene lonce, kozice, pokrovke, železne ponve, raženj, burklje, lopar, trinog, pihalnik z mehom, ribežen, lesen škaf s korcem in sklednik s cinastimi in lončenimi skledami. Na policah so bili krožniki, vrči in žličnik s cinastimi, roženimi ali lesenimi žlicami. V 18. stoletju je prišel pravi porcelan in njegov kameninasti fajančni nadomestek.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

POHIŠTVO Važen kos pohištva je bila od nekdaj skrinja. V njej so shranjevali obleko, perilo in dragocenosti. Služila je tudi za klop. Skrinje so bile okrašene z rezbarijami, kovanjem, intarzijo, slikanimi ornamenti in podobami. V renesančni in baročni dobi so težke baržunaste, brokatne in nagubane obleke zahtevale, da so bile obešene v visokih pokončnih omarah, ker bi se v skrinjah zravnane preveč mečkale. Skrinje so postajale vedno bolj rekvizit kmečke oprave. V 18. stoletju je v mestu komoda prevzela vlogo spravišča perila. Manjše komode so v zgornjem nastavku s predali in pultno ploščo priredili za pisalni biro ali bogato intarzirano in politirano tabernakeljsko omaro. V hiši je bil prvotno glavni prostor tisti, kjer je stalo odprto ognjišče, katero so pozneje prenesli v kuhinjo. Stanovalnico in spalnico so ogrevali z lončenimi rjavimi ali zelenimi reliefno ornamentiranimi pečmi. Razen peči so ljubljanski pečarji izdelovali tudi krožnike, sklede in lavorje iz bele kamenine. Peči so pošiljali tudi v Italijo tja do Milana. Sredi 18. stoletja so boljše peči naročali iz Dunaja. Siromaki so radi uporabljali nevarne ponve z žerjavico. V starih krakovskih hišah je bila levo iz veže manjša sobica štibeljc, na desni pa »hiša«, ob nji pa kamra. Kamro in »hišo« je grela peč. Že v srednjem veku so imenovali sobe, ki so jih ogrevali s kaminom, kamenate, caminatae in čumnate. Stanovalnice in spalnice so bile večkrat oboje obenem ali pa druga zraven druge. Preden so prišle v navado lesene deske, so za pod uporabljali večje kamenite plošče, steptano ilovico ali ještrle iz zmesi blata, apna in slame. Ako so zmogli, so pregrnili čez to navadno pletenino. Stanovanje so si ohranili toplo in ga zavarovali pred vremenskimi neprilikami tudi z zapaževanjem oken. Prvotno so zapirali okna z lesenimi polknicami, z oljem prepojenim platnom, z roženimi in klanimi tenkimi kamenitimi ali alabastrskimi ploščami, mehurjem, pooljenim pergamentom, črevami ali z vrbovo pletovino. Za z železnimi rešetkami zavarovana okna, ki so bila majhna, je prišla zasteklitev v meščanskih hišah v navado šele proti koncu srednjega veka. Najprej so se pojavile okroglice iz debelega neprozornega zelenega stekla. Potem so prešli na prozorne, vdelane v svinčene obrobke, ki so bile v začetku 17. stoletja še v premožnejših hišah redke. 1450 Imelo je komaj pol Dunaja steklo v oknih. Začetek 16. stoletja je imela Ljubljana svojega steklarja. Kmalu zatem je imela Ljubljano lastno steklarno. Svinec za obrobke so dobivali iz Beljaka. V 17. stoletju steklenih stenskih zrcal v Ljubljani še niso poznali. Izza 17. stoletja je bilo vedno več prozornega stekla. 1749 Steklena zrcala so prišla iz Italije. Poprej so imeli manjša ročna ogledala iz brušene kovine. 1750 Prodrle so valjane in ploščate prozorne šipe, ki so jih imeli za nezaslišano razkošje. V 19. stoletju so bile male okrogle 6 ali 8 kotne šipice izpodrinjene. +++ V meščanskih hišah se v 18. stoletju pojavijo preproge za pod in steno, ki so bile izdelek domačega vezenja. Stene sob so že zgodaj oblagali z lesom. Tudi strop je bil večkrat lesen, rezljan, v gotski dobi pisano poslikan. V dobi renesanse so stropno ploskev razdelili in okrasili po kasetah. Pozneje pride štukatersko obdelavanje ali poslikan strop. Na stenah so viseli portreti in podobe iz mitologije in življenja svetnikov. Janez Andrej plemeniti Coppini na Bregu si je uredil celo galerijo slovitih mojstrov. Pri navadnih ljudeh so bile najbolj pogoste svetniške slike na steklu, hišni oltarčki, relikviarji ali tiskani hišni žegni. V 17. stoletju so bogati oblagali stene s tapetami iz prešanega in pozlačenega usnja, ki so jih izdelovali v Kölnu. Običajnejše so bile papirnate, svilene, polsvilene, tiskane ali z roko slikane tapete. Pojavi se tudi španska stena. Sobni okras so bili umetno izdelani lestenci, namizni in stenski zrcalni svečniki, senčniki za luč in nosilci za bakle. Svetili so z lojevimi svečami in oljnimi svetilkami. Lojevke so vlivali sami doma. Drage voščenke so vlivali medičarji. V 15. stoletju so poznali stenske, stoječe in namizne ure. Konec 17. stoletja so bile žepne ure razkošna dragocenost. V 19. stoletju so trgovci in obrtniki dosti izdali za pohištvo in žensko obleko. Dr. Lipič je zapisal, da pri obožnejših obstoji vsa njihova sobna oprema v nekaj deskah skrinje, stene pa imajo pokrite s svetniškimi podobami. Stanovanja so tesna in prenapolnjena in zato nezdrava. Podeželski dijaki so natrpani v eni sobi, kjer spijo po trije v eni postelji. Živi po več ubožnih družin v eni sobi, kar vpliva kvarno na mladino. Valvasor piše, da so stanovale v eni ne preveč prostorni hiši često 3 ali 4 družine. Večkrat tudi po 5 ali 6 družin.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

HIŠE V zgodnjem srednjem veku so bile hiše po mestih lesene in nizke. Bile so z ilovico zamazane ter z deskami, škodlami ali slamo pokrite. S kamnom zidani so bili le gradovi in cerkve. Zaradi lažje in boljše obrambe niso mestnih trgov nikoli stavili v bližino obzidja. Tu so bile ulice še tesneje stisnjene in ožje kot drugod, da so laže zadržali sovražnika, ako bi se mu posrečilo vdreti v mesto. Hiše navadnih meščanov so bile lesene in neznatne. Zato so gledali, da so v bližino obzidja mestnih vrat prišle trdne, s kamni zidane zgradbe. Na poljanski strani v Ljubljani je bil zidan frančiškanski samostan, po katerem so dobila mestna vrata ime. Na zahodni strani je bila komenda nemškega viteškega reda, kjer so branila vhod Nemška vrata. Pozneje se je na zahodno obzidje naslonil še turjaški knežji dvorec. Prej pa je v bližini jačil vicedomski dvorec okolico mestnih vrat. Tranča je zapirala dohod na Mestni in Stari trg. Pisana ali Karlovška vrata so naslonili na grajske utrdbe in ob hrib. Ko so pojenjali v srednjem veku sovražni napadi in ko nobeno obzidje ni vzdržalo obleganja s topovi, je začelo pojemati tudi zanimanje za obzidje. 1750 Se je ponoči sesul v Ljubljanico del obzidja zadaj za sedanjo hišo Mestni trg 17. Mestno obzidje je zahtevalo številno obrambno posadko in visoke vzdrževalne stroške. Zato so morali v mestu štediti s prostorom. Ulice so bile tudi v sredini mesta tesne in hiše ozke. Izza 15. stoletja , ko so bile hiše že zidane, so jih pognali v višino. Ako so bile tesno prislonjene druga k drugi, so bile hiše ločene po tanjšem požarnem zidu, ali pa so jih delile ozke vmesne ulice, ki se je vanje stekal skupni kap in so služile za odvajalni kanal.. Obenem bi ti preduhi branili, da bi se požar širil iz ene hiše na drugo. Vmesne ulice so tudi dale glavni ulici zvezo z gospodinjskimi in stranskimi poslopji, ki so jih postavili zadaj za hišami. Prvotno je tudi najmanjša hiša imela hleve in svisli za seno, slamo in drugo krmo. Pri velikem prometu in ozkih ulicah so bili na vogalih hiš vzidani kamniti odbijači. Dva taka z maskaroni sta eden na Gornjem trgu z letnico 1688 in z napisom v stari nemščini BODI PRAVIČEN IN NE BOJ SE NIKOGAR in drugi na Bregu ob vhodu v Križevniško ulico. Ob stiku Krakovske in Kladezne ulice je bil odbijač pokrit s četevrokotno ploščo in je služil kot sramotilni oder za obsojence križevniške zemljiške gosposke. V srednjem veku je veljal predpis, da ne sme imeti nobena meščanska hiša na ulico več oken kot največ le 3. To je potrebno zaradi pičlega prostora v obroču obzidja. Bilo je tudi v korist obrtnikov in trgovcev, da jih je pri ozkih fasadah čim več dobilo možnost, da so svoje poslovne in skladiščne prostore imeli ob prometni cesti. Za stanovanje so dobili prostora v gornjih nadstropjih. Pozidali so tudi dvorišče. Zato teče strešno sleme teh hiš pravokotno na ulico. Tak način zidanja je še danes običajen pri krakovskih in trnovskih hišah, ki so s svojo ozko stranjo treh oken obrnjene na cesto. Vhod pa je ob daljši hišni stranici v ozki ulici, ki loči dva soseda. Na dvoriščni strani poslopij so bile posebno oddeljene sobe za služinčad in pomočnike, ako zanje ni bilo prostora spredaj. Na tak sestav kažejo še danes stare hiše na Gornjem trgu. Imajo več prostorov, ki so ločeni od stanovanja in v katerih so prebivali člani gospodinjstva, ki niso spadali v ožji rodbinski krog. Gospodinjstvo je prvotno zajemalo ne le ožjo družino, marveč tudi vse gospodarjeve delavce in hišne posle. Kar je živelo pod eno streho, to je obsegalo tudi eno gospodinjstvo, ki je štelo vsaj do 10 oseb. Vsak meščan je prebival v svoji hiši. Podnajemnikov v starejši dobi niso poznali. 1600 Prva mestna davčna knjiga navaja 338 hiš za notranje mesto in 158 za predmestja. V teh 496 hišah je stanovalo le 86 družin v lastnosti najemnikov. Druge družine so živele v lastnih hišah. Ko so v 15. stoletju začeli zidati s kamenjem iz grajskega kamnoloma za rotovžem in iz emonskih ruševin v Gradišču, je to omogočalo gradnjo večjih hiš. Število hiš se v zaprtem mestu ni dosti spreminjalo. V predmestjih je število po največ pritličnih hiš stalno naraščalo. Kmalu so bile večje kot v mestu samem. 1788 Mesto je imelo 938 hiš. Od teh je bilo v notranjem mestu 358 hiš. V ozko stisnjenem mestu pri tesni naslonitvi na grajski hrib so zidali hiše brez ozira na zrak, svetlobo in zdravje. Da so pridobili na prostoru, so v gornjih delih zgradb z balkoni in previsi silili v ulični prostor, ki so ga napravljali s tem še bolj tesnega, mračnega, zatohlega in vlažnega. V hišah je bilo stranišče za celo hišo. Večinoma pa po eno stranišče za vsa stanovanja enega nadstropja. V Valvasorjevem času je imela Ljubljana večinoma 3 nadstropne, redkeje 2 nadstropne hiše. Skoro ni bilo pritličnih hiš. Požari so pripravili posestnike, da so pokrivali z opeko hiše. Hiše so imele kleti le v višjih predelih. Kleti zaradi talne vode niso bile globoke. Za kleti so uporabljali zadnje oboke pritličja. Če so bile te polkleti obrnjene na južno stran, so jih uporabljali tudi za stanovanja. Krakovske hiše zaradi visoke talne vode niso imele kleti, marveč le tako imenovane jame. Kuhinje so bile temačne in umazane. Kljub mrčesu pa stenic skoro nikjer ni bilo. Zaradi ognja so bile kuhinje na dvorišču, kjer so kuhali in parili za živino. Ozka pročelja hiš so razširili na ta način, da so popolnoma ali deloma zazidali ozke medhišne komunske in predušne ulice dveh sosednjih hiš ter s tem povečali hišno fronto za eno okence. Hiše s petimi, šestimi in več okni so vse prezidane iz dveh ali treh hiš. Plemstvu in trgovcem niso ugajale hiše z dvemi ali tremi okni na ulico. Zato so pokupili ali dokupili manjše hiše deloma tudi leta 1515 izgnanih Judov ter jih prezidali v eno hišo. Polagoma je tako izginjal stari, po nemških priseljencih način triokenskih hiš z ozkim zatrepom na ulico. Zamenjale so ga italijanske štiristranske hiše z dvoriščem v sredi. Stanovanja v teh hišah so bila svetla, zračna in zdrava, ker so tudi hleve preložili drugam. Te predelave so izvršili v dobi renesanse in baroka italijanski stavbeniki, arhitekti, zidarji in kamnoseki, ki so se doseljevali v Ljubljano. Pri združitvah dveh hiš so dvoriščne stavbe povezali z glavno s hodnikom ali pa so dogradili zraven kaj novega. Večkrat so nastale slikovite rešitve s stebri in arkadami in vmesnim stopniščem v posebni stranski stavbi. Ker odprti loki pri našem podnebju niso ustrezali, so jih pozneje zazidali ali zasteklili. Med revnejšimi sloji so bila zelo iskana majhna stanovanja, ki so bila zaradi tega zelo draga. V eni sobi se je stiskala cela družina. Soba jim je služila za stanovalnico, delavnico, kuhinjo in spalnico. Hiše ob Ljubljanici so imele lesene hodnike. Ti so bili stalna nevarnost za požare. Iz zdravstvenih in estetskih ozirov so bili za vlado trn v peti, ker so bila tam nameščena tudi stranišča ali priveti. Magistrat je dobil naročilo, da je treba v enem letu podreti hodnike in privete, ki jih je treba z zidanimi kanali zvezati z Ljubljanico. Meščani so začeli tarnati, koliko jih bo to stalo in bi povrhu bile še fronte proti reki neuporabne, ker so ozke in imajo le eno sobo v vrsti in bi ta prostor morali uporabiti za stranišče. Obljubili so, da bodo odpravili izlivanje iz hodnikov, ki jih bodo vedno čedne in čiste vzdrževali. Stranišča tam pa bodo polagoma kolikor bo le mogoče odpravili. 1733 Ponovno so opominjali meščane glede stranišč. Meščani so prosili, da se zadeva odloži dotlej, ko bodo lastniki popravljali svoje hiše. Vlada je pristala, da ostanejo hodniki in stranišča na njih. Ne smejo pa niti novih postavljati in starih popravljati. Popolnoma se mora nehati z izlivanjem iz hodnikov, ki morajo biti čisti. Tudi drugi izlivi se morajo speljati v vodo. Kdor bi postavil nove lesene hodnike, bi plačal kazen 200 zlatih cekinov.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

https://youtu.be/oDhFKguIzPk

poslano v temi :: Kluže

Je morda slap Kozjak? https://live.staticflickr.com/65535/48072419798_04a2777e46_b.jpg

poslano v temi :: Kluže

pod Jelenkom

poslano v temi :: Kluže

Ja, tko je če nisi rojen 13ga. Sreča te spremlja na vsakem koraku.

poslano v temi :: Noro

Tako učinkovitega protiodgovora pa nisem pričakoval.

poslano v temi :: Noro

Sunbeam. Vidiš, ker si imel toliko žensk, pa rojeni 13ga ostanemo brez.

poslano v temi :: Mončika

od Sedajšne hčerke?

poslano v temi :: Mončika