Se ne hecam.

poslano v temi :: Umrl velenjski župan Bojan Kontič

Primer zaničevanja slovenskega morja.

poslano v temi :: Noro

Najbolj me veseli, da ti trpiš.

poslano v temi :: Mončika

Boš šla na pogreb?

poslano v temi :: Umrl velenjski župan Bojan Kontič

Če se ti da. 🙂

poslano v temi :: Mončika

vidim, da trpiš

poslano v temi :: Mončika

Mačka. Mislim, da je pri vseh poglavitno to, da niso rojeni 13ga.

poslano v temi :: Mončika

Umrl je tudi Feri Horvat.

poslano v temi :: Umrl velenjski župan Bojan Kontič

VODA Že Rimljani so z Golovca skozi Streliško ulico po glinastih ceveh speljali vodo. Na Gradu, v Tivoliju, na Rožniku in Golovcu je imela Ljubljana več trajnih studencev, ki so jih zajeli in po ceveh dovajali v mestne vodnjake. Voda iz vodnjakov na Starem in Mestnem trgu je bila dobra, a poleti premlačna in zato ne tako okusna. V mnogih hišah so bili plitvi domači vodnjaki, ki jih je napajala talna voda in kapnica. Ob deževju in povodnjih jih je zalila blatna Ljubljanica, tako da je bila voda primerna le še za kuho. Takrat je bilo v Ljubljani 12 javnih, 305 zasebnih vodnjakov in 1000 hiš. Tretjina prebivalstva je imela vodo v hiši. Ostali so bili navezani na svoje sosede. Ob javnih vodnjakih so se zbirali meščani za pomenke in je tam mladi svet iskal in našel družabne zveze. 1565 Z Golovca mimo strelišča proti Mestnem trgu izpeljani vodovod ni bil več v rabi. V mestni vodnjak pred rotovžem je bila tedaj napeljana voda izpod Rožnika po lesenih ceveh. Naročili so mestnim tesarjem, naj se glede dobave 60 kosov mecesnovih cevi dogovorijo z mestnim sodnikom. 1568 Ponovno so sklenili poskusiti s 400 do 500 mecesnovimi debli, ker so se cevi iz hrastovega in jelkinega lesa izkazale za netrpežne. Napeljevali so vodo v rotovški vodnjak izpod Rožnika namesto z Golovca. Naročili so mestnemu sodniku in pisarju, naj pregledata izvirke pod Rožnikom, če imajo dovolj vode za vodnjak pred rotovžem in za novi vodnjak na Novem trgu. Ugotovila sta, da izvirki ne bi zadostovali za oba vodnjaka. Tako je vodovod za Novi trg odpadel. 1569 Rotovški vodnjak je bil potreben popravila. Morali so nadomestiti stari vodni zbiralnik z novim. Vodnjak je deloval le poleti. Pozimi je bil v uporabi vodometni vodnjak na Špitalskem mostu. 1599 Takoj po prihodu jezuitov v Ljubljano so jim na sejah mestnega sveta 3. in 13. decembra 1599 po ugotovitvi, da je na grajskem griču nad 15 izvirkov, dovolili, da napeljejo vodo z Gradu v samostan. Tudi grad je imel lasten starodaven globok vodnjak, da bi mogel vzdržati obleganje. 30 AVG 1608 Škof Hren je blagoslovil jezuitski samostan in vodnjak sredi dvorišča. 1653 Tesar je podrl vodnjak na kraju, kjer so leta 1638 podrli starodavno lipo. Mestni svet je sklenil pogodbo s stavbenikom in kamnosekom Olivierijem, da napravi na Starem trgu vodnjak iz rezanega in polirnega kamna. Ta vodnjak pred jezuitsko gimnazijo je bil dokončan konec leta 1655. Na rotovžu so želeli, da bi Olivieri postavil tudi pred rotovžem nov vodnjak, a je prej umrl. 10. januarja 1656 je njegova vdova Ana Marija magistratu potrdila, da je dobila izplačan ves znesek za vodnjak pred gimnazijo. 1656 Delavci so čistili rotovški vodnjak. Tesar je napravil kolo za črpanje vode in cevi za vodno sesalko. 1660 Za jesen so pričakovali obisk cesarja Leopolda. Maja je dal deželni glavar Auersperg pobudo, da se stari vodnjak na Mestnem trgu odstrani in začasno postavijo vsaj nove kamnite stopnice in srednji steber. Pogodbo za nov vodnjak so sklenilli s kamnosekom Jurijem Klandrom. Kipar Gašper Dolmesinger je napravil načrt za 3 kipe, ki bi jih postavili na vodnjak v kovino vlite. Do izvršitve ni prišlo. Do cesarjevega obiska je zmanjkalo časa za to. Kipar je napravil srednji steber in dve leseni sohi. Julija je bil vodnjak postavljen. 1675 Magistrat je izplačal kiparju Janezu Kumersteinerju za 2 kipa iz belega marmorja, ki jih je napravil za Neptunov vodnjak pred rotovžem in Herkulov vodnjak na Starem trgu. Herkulov vodnjak je stal pred Stiškim dvorcem do konca 18. stoletja. Z Gruberjevim prekopom so mu presekali zvezo z Golovcem, od koder je po lesenih ceveh dobival vodo in vodnjak je usahnil. Po razpustu jezuitov sta bila na voljo oba samostanska vodnjaka, ki sta dobivala vodo z grajskega hriba. Iz obeh samostanskih vodnjakov so speljali vodo v nov vodnjak ob zahodni steni nove redute ali stare normalke. Leta 1862 so kamniti del tega vodnjaka prenesli k cerkvi svetega Florijana, kjer je bil vodnjak še preden so zidali cerkev. Tudi ta studenec je bil dan v uporabo jezuitom. Neptunov vodnjak zdaj stoji za stavbo SAZU. Posebej so pohvalili pomočnike in slikarja Filipa Jakoba Jamška za pozlatitev štirih delfinov na rotovškem vodnjaku ter za zlatenje pri obeh vodnjakih. 1737 Bil je v rabi še rimski vodovod iz studenca Zlatek v Kamni Gorici pri Podutiku. Komendator nemškega viteškega reda je zahteval od mesta, ki je kupil komendsko posestvo, da ne smejo več delati nobenih lukenj v prastari vodovod ali ga onesnažiti, marveč se mora ta kanal in vodnjak vzdrževati za potrebe in zdravje občinstva v polni čistoči, ker teče voda tako v komendski kakor tudi v stenski vodnjak poleg mestnega stolpa v Krakovem. Ta vodovod je vodil preko Dravelj, Kosez in Šiške mimo tivolskega drevoreda v Gradišče, kjer je polnil vodnjake. Leta 1668 se je del tega vodovoda pred Križanskimi vrati podsul. Drug vodovod je držal izpod Rožnika skozi Emono proti Ljubljanici. Z ostanki vodnih in kanalizacijskih naprav Emone so se okoristili Krakovčani. Čista talna voda je napolnila stare napeljave in studenec Prindeljc (Bründel) na Krakovskem nasipu je tako ustje nekdanje rimske kanalizacije. Njen del je bil tudi usahli Hudournik, ki je tekel tik ob vzhodni meji Emonske ceste v Gradaščico. 1743 Sklenili so zamenjati Neptunov vodnjak z vodnjakom, ki bi simboliziral vode treh glavnih kranjskih rek. Robba je vodnjak dokončal šele leta 1751. 1750 Hudournik je ob povodnji narastel in bruhnil na dan. Raigersfeld je bil mnenja, da je to del rimskega vodovoda. Vodotok je zasledoval do Raabovih vrtov. Ljudje so mu povedali, da se nadaljuje do Glinc in da tudi v najbolj sušnih letih ni brez vode. Sredi Krakovega je dajal vodo javni vodnjak v Kladezni ulici. Cojzov graben na južni strani mestnega obzidja se je polnil z vodo deloma iz kanalov Emone in deloma iz Podturna. 1817 Pri prodaji kapucinskega samostana in cerkve se je moral kupec obvezati, da pri podiranju samostana ne bo zasul vodnjaka in naj bo vodnjakova izvrstna voda na uslugo meščanom. Vodnjak na sesalko sredi Zvezde je ostal v delovanju do otvoritve novega ljubljanskega vodovoda. 1876 Razmišljali so o novem vodovodu in dali popisati ljubljanske vodnjake. 1863 Pred škofijo in v Kurji vasi so našli glinene cevi. Antične vodovodne naprave so še polnile vodnjake v Gradišču in po opuščenih emonskih kanalih je dotekala čista voda v Krakovo. 1883 Začeli so s pripravami za gradnjo vodovoda. 1890 Maja je prvič pritekla voda po novem vodovodu.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA

RAZSVETLJAVA Na razsvetljavo je bilo potrebno dolgo čakati zaradi bojazni pred stroški. Ko so se zvečer zaprla mestna vrata, je bilo mesto pogreznjeno v temo. Kdor je bil na ulici, je moral imeti svetilko. Pred imenitniki so svetili strežniki. Njihove vozove so spremljali spredaj tekači s prižganimi baklami. Pred reduto in gledališčem so čakali krakovski in trnovski ribiči svetilci pelajhtari gospodo, da bi ji svetili domov ali na kako drugo prireditev vprašajoč jih »šafens pelajhten« (ukazujete svetiti?). Ob gosposkih hišah so bili vdelani železni držaji za plamenice, ki so jih ugaševali na ta način, da so gorečo vtaknili v vdolbino kamna. V srednjem veku in pozneje so le ob slovesnostih razsvetili ulice s smolnatimi baklami ali z lonci, v katerih je gorela smola. 1653 Naročili so slikarju Gašperju Weismanu, da je na svetilke z lojevkami naslikal 12 grbov. 1660 Gašper Weisman je poslikal Pisana vrata in naslikal nanje mestni grb. 1687 Na Dunaju so uvedli redno ulično razsvetljavo. 1740 Ob nastopu vlade cesarice Marije Terezije je dobavil ljubljanski medičar mestu za razsvetljavo bakle. V Frankfurtu so nameščali prve svetilke po glavnih cestah, da bi zmanjšali nevarnost požarov zaradi svetlitve z baklami. Ker jih ponoči niso prižigali, so si še naprej svetili z baklami. 1 FEB 1751 Baron Raigersfeld Rakovec je prvič prižgal na vsakem koncu svoje hiše na Mestnem trgu 17 po eno svetilko v pričakovanju, da ga bodo v tem začeli posnemati ostali hišni posestniki. V poletnih mesecih je to opustil. 1 OKT 1753 Baron Raigersfeld Rakovec je dal zopet prižgati obe ulični svetilki. Razen tega mu je gorela luč tudi v veži, na stopnišču in na hodniku. Drugod po mestu niso sledili zgledu. 1774 V Ljubljani so po policijskih navodilih iz leta 1774 in 1790 morale biti razsvetljene ulice od Čevljarskega mostu proti redutni dvorani od šeste ure zvečer do zore, pa tudi na vseh drugih glavnih ulicah so morale biti ob redutnih javnih plesih in prireditvah prižgane svetilke na vseh vogalnih hišah, kjer vozovi zavijajo. Luči so morale goreti v primeru požara, kajti večina hiš bi morala biti opremljena z laternami. Trajno je v tem času svetilo le 6 svetilk. Magistrat je na svoj račun vzdrževal svetilko pred rotovžem in pri kruharni poleg Tranče, kjer so shranjevali gasilsko orodje. Stanovski fond je vzdrževal eno svetilko v šentpetrskem predmestju, eno pred gimnazijo, eno pri lontovžu in eno v Krakovem. 1776 Gradec je bil redno razsvetljen s 457 svetilkami. 18 DEC 1782 V nemškem in slovenskem jeziku so ob bobnanju razglasili, da svetilk pod težko telesno kaznijjo ne sme nihče poškodovati. Kdor bo poškodbo in škodljivca naznanil, temu so obljubili 2 goldinarja nagrade. 1791 Kresijska oblast je zahtevala od magistrata, naj v 8 dneh predloži za ulično razsvetljavo načrt, ki bi ne žulil prebivalstva. Na rotovžu so predlagali obremenitev hiš z določenimi odstotki, kar je kresija odbila. Glede taks na vstopnice k redutnim in gledališkim predstavam, kazni za čezurni obisk gostiln, za godbeno naklado, za tržne stojnice so menili, da bi bil tak dohodek negotov in nezadosten. Sklenili so potrkati na uvidevnost meščanov in razposlati subskripcijske pole za prostovoljne prispevke. Meščani so se bali, da se bodo prispevki spremenili v davčno dolžnost. Starokopitni purgar se je odrezal, da Ljubljana odkar stoji ni imela razsvetljave, pa je tudi za naprej ne potrebuje. Da ni potrebna ne plemiču in ne meščanu. Če gre plemič zvečer v reduto, si da svetiti sam. Pridni in dostojni meščan pa gre zgodaj spat, ne pa na ulico. Razsvetljava je potrebna le tistim, ki hodijo na plese in v reduto, v gostilne in kavarne. Sklenili so pritegniti obrtnike, ki imajo korist od razsvetljave. To so bili gostilničarji, kavarnarji in drugi. Vsak od njih bi vzdrževal po eno svetilko, enako tudi trgovci, ki so imeli lokale v lastni hiši. Dokler bi se ne zagotovil poseben sklad, so stanovi sklenili prispevati v ta namen letno 2000 goldinarjev. Temu je sledila tobačna administracija, ki je obljubila primeren znesek. Trgovci so upali nabrati med seboj 170 goldinarjev letno. Ti ni bilo dovolj, ker so letne stroške preračunali na 1300 goldinarjev. Toda začeti so mogli z delno razsvetljavo. Ker bi nabava novih svetilk pogoltnila velike vsote, so hišni posestniki ponudili svoje svetilke, ki bi jih morali že zdavnaj imeti za primer ognja. Ko jih je dala kresija prešteti, se je pokazalo, da je komaj polovica hiš imela take svetilke. Vseh je bilo 214. 1793 Ko so določili mesta za svetilke, so jih na novoletni večer 1793 prvič prižigali. Zaradi slabega olja so prav na ta večer že ob devetih ugasnile. Polagoma so razsvetljavo izpopolnili. 1797 Postavili so nadzornika. Sklenili so nabaviti po dunajskem vzorcu 217 enotnih zvončastih latern. Subskribirani zneski niso pokrili stroškov, ki so leta 1796 znašali 2000 goldinarjev. Manjko so pokrili tako, da so k prispevku zasebnikov 749 goldinarjev dodali še 1622 goldinarjev iz mestnega vinskega pribitka. Vsaka nova ulična svetilka je stala nad 7 goldinarjev nemške veljave. Zagorele so 10. septembra 1798. Stare so razdelili po predmestjih. Luči bi gorele do polnoči, razen ob redutnih prireditvah, ko so v okolici gorele vso noč. Ta razsvetljava je bila mišljena le za čas od 15. septembra do 15. aprila. Znak za prižiganje so dali s požarnim zvoncem na Gradu. Prostovoljni prispevki so postali obvezna dajatev. 1798 Mestni očetje so dali bratom Grünwaldt v 10 letni zakup 300 svetilk za znesek 2050 goldinarjev. 1800 Ljubljanski trgovci in obrtniki so se pritožili, da so po odhodu Francozov leta 1797 na ukaz deželne vlade vpeljali novo ulično razsvetljavo in snaženje cest, ki jo je treba plačati. 1801 Število latern je naraslo na 347. 1808 Odpovedali so prispevek iz vinskega daca. 1809 Med francosko okupacijo je septembra ostalo mesto v temi. Generalni policijski komisar je naročil 24 hišam, da so skrbele za luč. 1811 Pobirali so davščino na tranzitno blago in žganje. Na ta način je oživelo 250 latern. 1814 Po avstrijski reokupaciji so število svetilk določili na 349. Z mrakom so se prižgale in gorele do 11 ponoči. Zaposlenih je bilo 8 prižigalcev. Stroški so bili v breme mestne blagajne. 1821 Sklenili so, da mesto odda v najem 370 svetilk. 1822 Zaradi novih stavb so število svetilk zvišali na 414. Za večjo svetilnost so laterne opremili z reflektorjem za luč. 1847 Gorele so v Ljubljani ponoči 302 svetilke v katerih je bilo repično olje. 1861 Zgradili so plinarno na začetku Resljeve. Od novembra so gorele plinske svetilke. V predmestjih so gorele še vedno svetilke z oljem. 1864 Olje so zamenjali s petrolejem.

poslano v temi :: STARA LJUBLJANA