GOSTILNIČAR ZA GOSPODO
Gostilničarje je opisal Jakob Alešovec v Ljubljanskih slikah, izdanih 1879.
Pri njem je vse gosposko, mize svetlo ali pisano pogrnjene ali kamenite, ob stenah zrcala in podobe.
Zvečer se vse to blišči v plinovi luči kakor v cerkvi.
Črno oblečeni natakarji so v belih srajcah, škripajočih čevljih, le frak je včasih nekoliko oguljen.
Naučeni so posebno na trinkgeld in cenijo goste po njem.
Kjer so natakarice, so bolj podobne mladim gospodičnam in nališpanim gledališkim igralkam, nego postrežnicam.
Gospodar sam se pokaže le sem ter tja med njimi, govori s kakim bolj odličnim gostom par besedi, potem pa zopet odide.
Dobrega vina ne toči, od pol litra te mora že glava boleti.
V te vrste gostilnah je vladajoči jezik nemški, vendar se govori tudi slabo kranjski ali nekoliko bolje laški.
Poleg gostilne je prenočišče za tujce, pa tudi za domačine.
Teh pride le, če je ključ doma pozabil in ne more v hišo, ali pa iz kakega drugega vzroka, pri katerem se mora eno oko, če ne obe zatisniti.
poslano v temi :: GOSTILNE PIJAČE
V stari dobi so prevladovala v Ljubljani vina s Krasa in z Vipavskega.
Pozneje se je vdomačil dolenjec.
1569 je jel mestni svetnik in ugledni gostilničar Kumberger v Ribičevi hiši na Starem trgu pri vodnjaku prvi točiti dolenjsko vino Mahrwein in sicer v škafih po 4 solde.
Dajal ga je po 6, 8, 10 bokalov skupaj.
To kapljico je začel prodajati zato, ker ni bilo laškega in vipavskega vina, ki so ga dotlej točili v Ljubljani po bokalih in po 9 vrčev skupaj.
Kriva je bila beneška in furlanska vojna, ki je vgonobila trte.
O Valvasorjevem času se je ves dolenjec, ki ga Valvasor hvali kot jako zdravo namizno pijačo, popil v domači deželi.
Glavna odmejalka je bila Ljubljana.
Mnogo se je izvedlo tu vipavca, črnega in belega.
V ljubljanskih gostilnah se je dobival beli in črni teran, črnikalec, prosekar, cebedin, muškatelec, refošk, rebulja, brdsko vino, marsobin in furlanec.
V poznejši dobi so jeli ljubljanski krčmarji dobivati vinsko kapljico tudi iz Štajerske in Hrvaške.
Poleg vina je prijalo Ljubljančanom v poletnem času pivo.
To pijačo so jeli na Kranjskem najprej točiti v Kranju leta 1653.
Kdaj se je otvoril v Ljubljani prvi pivotoč ni znano.
1763 je bilo tu 7 pivovarnarjev s 5 pomočniki, ki so predelali 63 in pol stota domače rži, hmelja in sladu.
Te tvarine so porabili 31 in pol stota za 115600 bokalov piva, razprodanega po deželi.
1834 se je navarilo v Ljubljani 10000 veder piva v 6 pivovarnah.
Zdravnik Lipič ne hvali ljubljanskega piva, češ, da ima premalo sladu in hmelja v sebi in da je malo redilno.
Grenčico in omamo mu povzročajo večkrat sumljivi dodatki.
Žganjepivstvo je bilo že v stari Ljubljani precej razširjeno in žganjarne so se polnile zlasti ob sobotah zvečer.
1805 se je popilo v njihovih brlogih 56000 bokalov žganja, 1834 pa 16000 bokalov.
1834 je bilo 8 žganjekuharjev.
Jako priljubljen je bil brinjevec, ki so ga izdelovali na kmetih in ga prinašali v Ljubljano.
poslano v temi :: GOSTILNE Avtor: https://www.cvek123.com/clani/macka/ Mačka Mavro, sm lahk tvoja prjatlca? 😛poslano v temi :: Tko je če si rojen 13ga |
poslano v temi :: GOSTILNE